Ti ^
r^
-y-><,(m-^
JS:'--
^\
ws.
'AV f
i
gK
i
í)
L JUBL JÁNSKI
Zvon
illl
v^\ I /'->C\
Li^í
/-^^^l^
/^^ryiV\
v.^
■vi
■m// \^U)\ J
y fifa
\ JaV:
líťÄ)
^^--
1 ^ '' i V .v
SS
■^m-
^v
íJB^^0m
i^^M
m
^S^7w2^^m
m
wH
mm
mmmm
LJUI3LJAN5KI Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST
•/ '.• IN PROSVETO '.• •/
U
UREDIL
Di- Janko Šlebinqer
c==^fi o XXXII. LETNIK o ^^^
1912
V LJUBLJANl
ODO
NATISNILA m ZALOŽILA »NARODNA TISKARNA«
5í
Uvil
i JUL 2 21964
■»>■ ''Vu
íf 'i i t^ n (\
1^ i 4 S bO
KÁZALO
I. Pesmi.
Albrecht Fran: strán
Človek 338
Pesnik .416
Romanca . 625
Aškerc Anton:
Atila v Emoni 435, 474, 539, 582, 643
Baroda:
Ljubavne pesmi • 169
Debeljak Anton:
Odmev 97
Solnčna pesem 393
Spev prírode .... . 113
Španska podoknica . . . 394
Večerná varijacija 570
V srpanu 426
Zimski poldan 86
Dementi] :
Iz „Morane" . 234
Zimski večer 75
Dolenc Karel:
Sužnjem . • . . • '• ' . . 188
Gmden Ignacij:
Domotožje 208
Jerajeva Vída:
Pesem matere . 569
Pozdravljenje 570
Labud Andrej :
Geslo? 663
Pisma 534
Prošnja • 581
11
Maister-Vojanov Rudolf: strán
Dobra letina 513
Matjažev sonet • 514
Ribič Ante • • 281
Mole Vojeslav :
Bog 337
Cvetna pot 225
Rokoko .... 225
Svetniki 226
Pastáškin :
Adriji v album 57
Impresijonist 58
Prijateljski sonet 57
Večer 457
Peter lín-Petmška Radivoj:
Jesenska 153
Kje ste, ve radostne pesmi? 142
Salomeja 155
Sonet 215
Spomini 338
Tavčarjeva Mara:
Mladosti 457
Zarnik Rudolf:
Jutro 337
Starec premišlja 394
Vsa pian molči 393
Župančič Oton:
Jezero 2
Pesem žebljarjev 1
II. Leposlovje.
Albrecht Fran:
Danse macabre 417
Misterij mladosti ^J^ 134
Bernik Mirko:
Melodija 576
Cankar Ivan:
Monna Lisa 14, 59, 123, 182
Dub Julíj:
Pripovedka o Mehiti 83
III
Felicijan : strán
Kmet Elija 28
Golar Cvetko :
Povest o hudem in silnem kovaču • 171, 235
Kmet Marija:
Grega 405
Hrepenenja 154
Kocjančič Martin:
Lilija 349
Pot iz noci 251, 289
Krasiňski Zygmunt:
Odlomek iz „Iridijona". Prevel Voj. Mole • • • • 244
Lah Ivan dr,:
l2:poved slepca 284
Sato * 664
Mazi Vilko:
Via doloris 641
Milčinski Fran:
Drobná druščina 205
Marnik Rado:
Hči grófa Blagaja . • 3, 114, 199, 227, 339, 395, 515, 626
Pastáškin :
Gospodična Rezi . 320, 376
Premk Josip:
Krona v višavi . . 38, 67, 143, 209, 265, 306, 382, 445
Tobijeve noci 493, 560, 615, 650
Pugelj Milan:
Jetnik 458, 528, 570, 634
Samotár 353
III. Poučili spisi.
Debeljak Anton:
Paseizem in futurizem 129
Glonar Jož. A. dr.:
t Dr. Karel Štrekelj -409
Govékar Fran:
Anton Aškerc in Alfréd Jensen 535
Aškerčeva „sinekura" 465
Grabowski Tad. St. dr.:
Poljski jubileji 1912. leta. (Poslov. Voj. Mole) ... 190
IV
Jakopič Rikard: strán
IV. jugoslovanska umetniška razstava v Belgradu • • 499
Jarkovič Joso:
Umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu .... 612
Koštidl Ivan:
Slovenské folklorske drobtine. I. (V. Ostermannova „La
vitá in Friuli"). 156
Lokar Janko dr.:
Trdinov „Izprehod v Belo Krajino" ...... 605
Mole Vojeslav dr. :
Češka in poljska umetnost na Dunaju • . • • • • 20
Pastúškin : \
„Brambovci". Zgodovinski román ....... 98
Pintar Luka:
O krajnih imenih 47, 316, 365, 489, 550, 600
Satura. (Puščavnik Matevz Gradišek) 76
Šleblnger Janko dr.:
Dr. Janez Mencinger 257
Wester Josip :
Dr. Jakob Sket 296
V Aškerčevem rojstnem kraju 427
Župan Vinko dr.:
August Strindberg 370
Jaroslav Vrchlický • • • • . 555
ZupaniČ Niko dr. :
O prazgodovinski etnologiji Trojade 502
IV. Književna poročila.
Abditus, Sociálni problemi. Dr. Vinko Župan 506
Alešovca Jakoba Izbrani spisi. Šesti zvezek. Joso Jurkovič • 219
Almanah. Srpsko-hrvatski za god. 1911. A. Debeljak • • • 276
Antologija novije srpske lirike. Sestavio Bogdan Po povie.
A. Debeljak 219, 566
Arcibašev, Slike iz revolucile. J. Premk 165
Arnold Róbert F., Das moderne Dráma. Dr. Vínko Župan - 334
Aškerc A., Poslednji Celjan. Pastúškin 161
Beg Ante, Slovensko šolstvo na Koroškem v preteklem sto-
letju. J. Š. 166
Bevk B., Grški in latinskí klasiki. Dr. J. Š. 333
v
strán
Breznik Anton dr., Izreka v poeziji. L Pintar 451
Cankar Ivan, Lepa Vida. Voj. Mole 104
Carniola III, \. J. Š. 165
Cerar-Danilo Anton, Miklova Žala. Po Sketovi Povesti. Wester 276
Časopis za zgodovino in narodopisje. Ôsmi letnik. Dr. J. Š. 164
Finžgar F. S., Naša kri. Anton Debeljak 450
Finžgar F. S., Pod svobodnim solncem. I. knjiga. Dr. F. Z. • 674
Gangl Engelbert, Beli rojaki. Fr. Kobal 111
Gangl Engelbert, Zbrani spisi za mladino. 2. zvezek /. Poljanec 276
Glaser Karí dr.. Der indische Študent. J. Š. 566
Grafenauer Ivan, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva.
II. del. Dr. Lončar 565
Gruden Josip dr., Zgodovina slovenskega národa. Drugi del.
Milan Pajk 620
Ilustrovaní narodni koledar za leto 1912. J. Poljanec • . • 54
Klodič-Sabladoski Anton, Livško jezero. A. Debeljak • • • 505
Koledar družbe sv. Cirila in Metoda 54, 676
Kosí Anton, Šola in narodnost. O. R. 334
Kovačič Anton, U registraturi. Fran Albrecht 107
Krmar Milanovic. Povest. Joso Jurkovíč 332
Krstinič Pavle, Bratski inat. Dr. Ivan Merhar 109
Lah Ivan dr., Brambovci. Zgodovinski román. Pastáškin ■ 98
Maupassant Guy de, Lepi striček. J. Poljanec 506
Mihačevič Lovro fra.. Po Albaniji. J. Wester 54
Milakovič Josip, Jedan naš prijatelj (Adolf Černý). — r • -621
Milčinski Fran, Muhoborci. A. Debeljak 331
Mišjakovega Julčka spisi. III. zvezek. J. Jarkovič 332
Murko M., Náuka o jeziku i književnosti Hrvata i Srba. /. Š. 112
Nemcova Božena, Češke pravljice. Priredil J. Osojnik. A. L. 509
Niederle Lubor, Slovanskí svet. Poslovenil dr. J. A. Glonar.
Dr. Vínko Župan 53
Njegoša Petra Petroviča Gorski vijenac. Š— r. 621
Novačan Anton, Naša vas. I. del A. Debeljak 275
Ozvald K. dr., Srednješolska vzgoja. Dr. Lokar .... 389
Petrovskij N. M., Bíbliografičeskij spisok trudov V. Kopitarja. 221
Pivko Ljudevít dr., Telovadne igre. I. del. J. Wester - • • 111
Poljanec Pavel, Črtice íz slov. polítičnega dela in boja. J. Š. 333
Pugelj Milan, Brez zarje. Fran Albrecht 388
Rakež Jos. dr., Uho in sluh. Medicus 333
Rapé Andrej, Mladiní. II, III. J, Wester 674
VI
strán
Ražne povesti. Izdala Mohorjeva družba. A. Debeljak • • 673
Ribičič Jozef, Kraljestvo čebel. V. S. - • 332
Rocznik slawistyczny. III, IV. M. Marko 216
Sardenko Silvin, Mati svetega veselja. Pastúškin - • • • 218
Seidl Ferd., Mehanika duševnega delovanja. J. Š. • • • • 508
Sienkiewicz H., Skozi pustinje in puščave. Joso Jarkovič • ■ 675
Sket-Podboj, Slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček.
P. Novák 676
Skerlič Jovan dr., Istorija nove srpske književnosti. Dr. R. Mole 676
Slovanstvo. Obraz jeho minulosti a pfitomnosti. Dr. Vinko Župan 166
Slovenska Žena • • . 112
Slovenské balade in romance. J. S. - • • • • • • -621
Slovenské večernice. 66. zvezek. A. Debeljak 673
Slovenski kmečki koledar za leto 1913. —in— 621
Slovenskí sokolski koledar za leto 1912. —in — .... 54
Slovenski spomini in jubileji. I. Ant. Debeljak ..... 106
Šimunovič Dinko, Tudjinac. Oton Župančíč • • . • • 107
Tiller Viktor dr., Ustavoznanstvo avstrijsko-ogrske dŕžave. — e — 566
Trdina Janez, Zbrani spisi. X. knjiga. Dr. J. Lokar • • • 605
Zábavná knjižnica „Matice Slovenské". XXIII. Fr. Kobal • • 105
Zola Émile, Polom. Ant. Debeljak 52
Županič Niko dr., Žumberčani i Marindolci. J. Š. - • • . 390
V. Slovstveni zapiski.
Aškerčev „Atila v Emoni". /. Wester ....... 455
Aškerčev „Zlatorog" 680
Kette in Aškerc. Fr. Govékar 509, 568
Nekrologi: Aškerc Anton 390
Celestína Josip. F. H. 677
Globočnik pi. Sorodolski Anton. R. Z. ... 224
Gorup pi. Slavinjski Josip. J. Poljanec - • • 278
Jenko Ljudevit Mihajlovič dr. 167
Mencinger Janez ár. J. Š. 257
Orožen Fran. Dr. J. Š. 678
Petelin Martin. LP. 56
Radics pi. Peter. Milan Pajk 567
Sket Jakob dr. J. Wester 278, 296
Štrekelj Karel dr. Dr. Jož. A. Glonar .... 409
Volčič Edvard dr. 7. 5. 55
VII
strán
Prešernovo „Neiztrohnjeno srce" — v koseščini .... 279
Slovensko gledišče v Ljubljani in izvirna dramska dela. Fran
Govékar 622
Spomin na dr. Janeza Mencingerja. Šetinec 278
„Turkova prisega". J. Wester 679
Vodnik in Prešeren — člana Kazine 167
VI. Glasba.
Novi akordi X, 5—6; XI, 1- 4. Dr. P. Kozina • • 222, 454, 566
P. Hugolina Sattnerja oratorij „Vnebovzetje blažené device
Marije". M. 222
Pahor L., „En starček je živel" 222
Pahor Levoslav, Veseli bratci 222
Zbirka slovenskih narodnih pesmi IV. (Harm. Marko Bajuk). 567
VIL Ražni zapiski.
IV. jugoslovanska umetniška razstava v Belgradu. R. Jakopič 336, 391
Graška univerza in Slovenci. Dr. Jož. A. Glonar .... 335
Književne novosti 676
Kratkij očerk istorii slavjanskih literatúr i jazykov .... 224
Naš narodni boj v nemškem slovstvu. Dr. Jož. A. Glonar • 223
Nová grobova (Iv. Fon in Natko Nodilo) 336
Perušek R. Zôgar 392
Prvá obrambna razstava. — e — 624
„Slovenski ilustrovani tednik" 56
Za umetnost 280
Oton Župančič:
Pesem žebljarjev.
vJd štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni.
Voda nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.
Pol treh, pol treh —
spet púha nam meh !
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh . . .
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cveto —
poglej v nebo:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh . .
,Ljubljanski Zvon" 1. XXXII. 1912.
Oton Župančič: Jezero.
Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval !
O, kakor da delám ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!
Od štirih do ene,
od štirih do ene *
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh . . .
DID
Jezero.
Vse ure dneva, ki čez svod hite,
odsevajo v zrcalu te vode,
vse zarje vanjo omakajo perot,
vse zvezde vanjo pišejo svoj pot.
Kar je resnic, to v jezeru je slik:
gora, drevo in otok in zvonik,
oblak in ptič, prebežnika višin —
vse podvojeno gleda iz globin.
In jezero igra se z bleskom tem,
preliva svit in sence, in očem
je večno čudo — in ko zreva vanj,
sva vplela sebe v čar njegovih sanj
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Hčí grófa Blagaja.
Roman.
Spísal Rado Murnik.
15.
rofinja Milá je klečala v svoji sobi pri okusno izrezljanem
molitvenjaku ; obraz so ji zakrivale sklenjene bele roke.
Zraven nje je molil stari grajski duhovnik, Juraj pop Draga-
novič. Na velikem stolu z visokim naslanjalom je sedel sivolasi
gróf Felicijan. Genovefa in Virida sta ždeli na široki klopi, pokriti s
svilnatimi blazinami ; bolj nego sočutna žalost ji je obhajal tesnobni
strah pred nevihto. V senci obzidne opone pa je stala Salda ple-
menita Frauensteinerjeva in gledala svojo dragoceno belo pahljačo.
Mračno je bilo v zatohli izbi, dasi je bil še daleč večer. Jelo
se je bliskati in grmeti bliže in bliže ; gost dež je pral okna. Ge-
novefa je šla po prstih gledat, če so dobro zaprta. Prižgala je troje
parflmiranih sveč na zlatem svečniku in ga postavila pred duhovnika.
Trepetava svetloba je osevala razkošno opremo, pisane podobe roje-
nic, vil in vitezov na oponah, težka zagrinjala, lično omarico za okras-
nine na nizki mizi, slonokosteno razpelo na klečalniku, beneško
ogledalo in otemnelo sliko z nápisom: Radoslaus comes de Blagay.
Z mirnim, še vedno krepkim glasom je bral grajski duhovnik
psalm Dávidov: „Jehova, skala moja in grád moj in moj reŠitelj,
moj Bog, tebi zaupam ; moj ščit in rog moje blaginje, zavetje moje !
Opregale so me mrtvaške vrvi in strašili valovi pogube; ovíjali so
me konopi smrtnega kraljestva; padlé so name smrti zanke. V
svojem strahu sem prosil Jehovo in molil Boga svojega; in slišal
je vpitje moje . . . Tedaj se je potresla in trepetala zemlja ; in
drgetali so temelji gora : trepetali so, ko se je Ijutil. In uničeval je
plameň iz njega ust, ognjeni ogli so goreli iz njih. Upognil je
nebo ; in noč oblakov mu je bila pod nogami. Odplul je na kerubu
in plul in prišumel na perotih sape. Oblekel se je v temo . . . vodno
temino, goste oblake. Grmel je na nebu Jehova, prožil je strele in
razkropil sovražnike. In odgrnile so se globine morja; odkrilo seje
dno sveta, ob tvoji jezi, Jehova! Segel je iz višave... Otel me je..."
Čimdalje tem svetleje so sevali bliski, tem močneje je bučal
grom. Ob okna je trkal hudourni dež in butala viharna sapa, da
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
SO zamolklo brnela. Otožno je vzdihovalo in ječalo po dimnikih in
hodnikih, kakor zapuščen otrok v temi.
Razburjena grofinja se je zganila in' obrnila glavo. Dozdevalo
se ji je, da sliši zunaj tihe stopinje in trepetajoči glas Alijanin ; do-
zdevalo se ji je, da se hčerka naslanja na vráta in tipa po njih za
kljuko. In odprle so se duri . . . plašno je vstopil paže Otokar.
Mrzla sapa je potegnila skozi vhod in skoraj ugasila sveče. Komaj
je deček zapri. Burja je zabesnela in metala skodle in opeko raz
strehe in luščila omet zidovja. Tuleč in hrumeč kakor vojska dé-
monov, so se podili vetrovi ob pomolih in kotih, stolpih in nadzidkih.
Okna in vráta so se tresla od divjega navala.
Nenadoma je Milá zaihtela; zatrepetaval ji je zatilnjak in oplečje,
dušile so jo solze in iz prsi so se dvigali globoki vzdihi.
„Ne morem..." je šepetala. „Ne morem moliti. Ah, izgubljeno
je vse, vse. Nikoli več ne bom srečna. Uboga, zlata moja Alijana !
Ali te bom videla še kdaj na tem svetu?"
Zunaj je zahruščalo, se valilo po strehi in udarilo težko na tla.
„Menda dimnik," je mislila Salda. „Podira se grofu Blagaju
grád, haha, podira se sreča!"
Visoko vzravnana, je porogljivo motrila sovraženo grofinjo.
Poteze njenega belega obraza so bile trde, kakor okamenele. Izza
gostih dolgih trepalnic so sevale črne demonske oči kakor begotna
luč bliskov. Navdajala jo je opojná radost in zadovoljnost, ko je
gledala trpečo sovražnico.
„Žaluj! Zdvajaj! Umiraj!" se je veselila zmagoslavno natihoma.
„Še mi nisi dovolj nesrečna, še imaš — upanje, da rešijo hčerko!
Odslej pridem večkrat sem, da vedno iznova obudim tvojo žalost.
O priliki ti povem, kaj delajo cigáni z ukradenimi otroki, da uspe-
šneje beračijo pri usmiljenih Ijudeh. Kako si upadla že zdaj ! Žalost
ti kmalu razorje lepoto in kmalu se te naveliča tvoj Ijubi Majnard !
O — najrajša bi se smejala, plesala, skákala kakor petnajstletna
punčara! Toda — pozabiti ne smem noben trenutek, kakšno vlogo
móram igrati. Treba bo pretakati.bridke solzice, kakor jih toči tamle
vse časti vredna gospodična Genovefa plemenita Mačerolova, zdravá,
močna in debela kakor ajdovska deklica, in pa zagrizena devica
Virida baronesa Oberburgova, ki menda práv vkratkem izgubi vso
svojo pisano lepoto z objokanega obraza v svoj čipkasti robec."
Grofinja je vstala in počasi stopila na leseno stopnico k vi-
sokemu gótskemu oknu, ki ga je delil črnomarmornat stebriček v
dva dela. Skozi okenski okvir je čutila hladen prepih. Naslonila se
je na podoknjak in gledala v mrklo okrajino.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Hrvaško strán je zastiralo ogromno nočnočrno zagrinjalo, tu-
intam zamazano z modrosivimi meglenimi marogami. Iz njega so
skoraj neprenehoma švigale svetle strele, da je plamtelo vse obnebje.
Na vrtu je vršelo in se klanjalo drevje v nalivu in búrni sapi. Med
gredicami so se prelivali kalni potoki v veliké luže; na njih je plá-
valo odtrgano cvetje, odlomljene veje, grmiči, nedozorelo sadje.
Zdajci je slepilen blisk ožaril sobo z ognjenim žarom, kakor
bi bilo treščilo vanjo. Vsi so se prekrižali in nehotoma zamižali.
Skoraj nato je udaril nad grádom oglušljiv tresk kakor silen pok iz
ogromnega topa in po kratkem presledku je zagrmelo po višavah,
kakor bi razmikalo gorovja. Strela je bila udarila v najvišji jagned
pred grádom. Mahoma je zaplamtel od vrhá do tal in kakor veli-
kánska baklja osvetljeval okolico v velikem kolobarju, ki se je zdaj
širil, zdaj ožil. Divji veter je netil ogenj, razganjal plameň, iskre in
dim. Ali usula se je zopet jačja ploha in pogasila ogenj. Lilo je
tako, da Milá ni videla vrtnega zidu skozi gosto deževno mrežo.
Kakor ladjica je stala sredi vode hladnica.
„Kako divja nevihta!" je vzdihnila grofinja in vila roke. „Ah,
kje si, Alijana, ubožica moja ..."
Iznova so ji zalile solze oči. Šla je v sosednjo, Alijanino
sobico. - Nemo je gledala njene igrače: v zibelki punčko, skrbno
odeto, pisane lesene ptiče, kovinaste jelene in túre, lončene posodice,
kroglice in vrtalke. Na mizici je videla Alijanino zlato pisalo z de-
kliško glavico na gorenjem koncu in slonokosteno, povoščeno tablico ;
na njej je bilo zapisano z velikimi otroškimi potezami: Dobrega
otroka varuje angel varuh.
Gledala je te drobné stvari s temnim občutkom, kakor bi bilo
ostalo nekaj Alijaninega bitja na njih . . . Zgrudila se je na njeno
posteljico in goreČ3 poljubljala blazino, koder je bila počivala in
sanjala hčerkina glavica... Zdajci je čutila roko na svoji rami. Pred
njo je stal gróf Felicijan.
„Ljuba Milá, umiri se!"
„Ah, Alijana je bila tako dobra, mehkočutna, tako hvaležna
za vsako malenkost, za však prijazni pogled! Kako hudo ji bo med
sirovimi sovražniki! Tako nežná deklica, brez očeta, brez matere,
sirota, tujka med tujci — zakaj ta kazen?"
„Potolaži se, draga moja! Govoriva o čem drugem."
„Ne morem, častiti tast! O da bi jo mogla vsaj še enkrat
videti, objeti — blagosloviti ! Ah, morda jo že nosijo valovi Kolpe !
Kje je bil njen angel — "
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Zaihtela je iznova.
„Le potrpí, Milá! Naši imajo dolgo in slabo pot. Počakajmo!
Nekaj mi pravi, da bo še vse dobro, vse dobro."
„Bog daj!" je vzkliknila Milá in se vrnila v svojo sobo.
V gorenji polovici ure je pošel pesek. Dolgovrata baronesa
Virida je obrnila urnik in si popravila zlati šapelj v pobarvanih laseh.
„Šele dve uri!" je vzdihnila grofinja, sedla na klop in čakala . . .
Vse se ji je zdelo kakor múčne strašne sanje; vsaka minutá se ji
je zdela dolga noč. Kadar je kaj zaropotalo na dvorišču, je vselej
mislila: „Zdaj so tu!" in hitela k oknu in se vracala vsa potrta,
Ščemelo jo je v trudnih, od joka ordelih očeh.
„AH želiš hladnih obkladkov?" je sočutno vprašal gróf Felicijan
svojo sneho. „Lica ti gore."
Milá, vglobljena v svoje misii, ga ni slišala in je vzdihnila
bolestno: „Na vsem svetu je ni matere, ki bi bila tako zelo ne-
srečna, kakor sem jaz."
„Prenašajmo nesrečo, zaupajoč božji milosti, in klanjajmo se
njegovi sveti volji!" je dejal drobnoudni duhovnik Draganovič bla-
governo. „Bog je neskončno moder, neskončno pravičen in ne-
skončno dobrotljiv."
„Zakaj ne sedete, častita gospodična?" se je obrnila Milá zdajci
k Saldi. „Prosim."
„Nasedela sem se za danes, gospa grofinja!" je odvrnila
Frauensteinerjeva mirnoprijazno.
„Ali mislite, da se bo našim treba bojevati z roparji?"
„Upam, da ne," je odgovorila Salda in pogledala Milo práv
krotko in Ijubo. „Kaj pa morejo opraviti slabo oboroženi cigáni
proti oklopnikom? Preverjena sem trdno, da bo mala komtesa kmalu
zopet v naročju svoje dobre mamice."
„Ah, iskreno vas zahvaljujem za te besede!" se je oveselila
Milá. „Ah — kadar jo zagledam spet! Nikdar več ne bo smela
Alijana od mene."
„Kako je bedasta!" si je mislila Salda. „Igraje sem si pridobila
njeno zaupanje. Izrabiti ga hočem temeljito. Le čakaj, s sladkimi
besedami navidezne tolažbe ti bom vlivala vdušo najgrenkejši strup!"
Lahen nasmeh je igral grofinji na upalem obrazu. Domišljija
ji je slikala neizmerno veselje srečnega svidenja in rijene ústne so
se jele premikati kakor v tihi molitvi ...
Zunaj je ponehaval dež in jelo se je vedriti. Oblaki so izginili
práv tako hitro, kakor so se bili nagrmadili. Okrogla gospodična
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Genovefa plemenita Mačerolova je upihnila sveče in sedla po tem
napornem delu z odprtimi ústi zopet na svoj sedež.
Milá je otvorila okno. Svežilni dih vonjave sapice ji je oveval
obraz in roke. Globoko je dihala vaše oživljajoči zrak, dehteč po
vrtnem bezgu in jazminu in po smrekovju bližnjega gozda. Na jugu
se je včasi zasvetlikala bieda svetloba in grom je zamolklo bobnel
v daljavi. Izredčena oblačná zavesa na západu se je jela svetiti;
prodrli so jo plahi prvi žarki, kmalu pa je veličastno zasijalo solnce
skozi raztrgane oblake. Od blestečezelenega drevja so kapale svetle
kaplje ; vse se je svetilo in lesketalo v prazničnem sijaju. Mimo
okna so švigale drobné lastovice in na vrtni hladnici se je oglasil
razposajen ščinkavec, otresal kaplje s pisane obleke in se kar ni
mogel naradovati konca nevihte. Proti jugoizhodu je belel rob ve-
likega hudournega oblaka kakor prečist sneg, pod njim pa je pe-
strela bajnokrasna dvojna mavrica . . .
Nenadoma je zatrobil rog in z dvorišča so slišali klopol
konjskih podkva.
„On je! Majnard je!" je kriknila grofinja. Zastajala ji je sapa.
Kri ji je šinila v glavo, srce ji je utripalo, kakor bi hotelo razgnati
prsi. Obrnila se je, da bi skočila proti vratom, ali kolena so se ji
tresla in šibila, da se je jela opotekati. Salda jo je prestregla in jo
rahlo spustila na klop.
„Pomagajte mi na dvorišče!" je prosila Milá. V opojnem
veselju se je smejala in jokala. „Hitro na dvorišče, da jo vidim..."
Po hodniku so se bližali težki koraki. Vsi so presenečeni in
radovedni obrnili glave proti durim, ko so slišali rožljanje meča in
žvenketanje ostrog.
In prisopihal je vitez Ahac. Kakor bi ga potegnil iz vode, tako
je bil moker in žalostno so mu viseli dolgi brki na prsni oklep.
Na levo nogo je nekoliko šepal.
„Kje je . . . Alijana?" je izpregovorila grofinja z velikim ná-
porom in si tiščala obe roke na burno utripajoče srce.
„Pomiri se, Ijuba sestra! Alijane še nismo našli. Nismo mogli."
„Niste?" je kriknila obupno in spustila roke kakor mŕtve.
Čutila je, kakor da jo je ošinilo nekaj ledenomrzlega po laseh, po
tilniku in mozgu. Smrtnobleda je slonela na klopi in nepremično
gledala svojega,brata z blaznim praznim izrazom najhujšega strahu.
Vitez Ahac jo je motril ves zbegan; izprva je sumil, da je zblaznela.
„Kje je Majnard?" je prekinila Milá múčni molk. „Ali se mu
je kaj pripetilo? Mi hočeš kaj prikriváti? Govori, govori!"
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Hvala Bogu, zbolela ni, že vidim, samo malo razburjena je,
seveda," si je mislil brat in rekel na glas: „Ničesar ti ne bom pri-
krival, draga Milá! Mojemu Ijubemu svaku Majnardu se ni zgodilo
nič žalega, pac pa je pádel moj konj Žoltko v največjo lužo, ki si
jo moreš misliti, in ž njim vred sem se prekucnil tudi jaz v mlako,
kajpada. To je nagnilo sváka, da naju je odpustil domov, akotudi
šantava le práv malo. Naročil mi je, naj te lepo pozdravim in te
umirim. Vse hoče storiti, da reši Alijano. Preverjen je, da je našel
pravi sled. Bodi zatorej brez skrbi! Pa še nekaj mi je naročil, da
ne bi jaz tako zastonj jezdaril domov, namreč: baróna Vida Grad-
nikarja naj pozovem po najhitrejšem jezdecu takoj nazaj z njegovim
oddelkom, in kadar se prikáže Marko, ga moramo neutegoma pahniti
v ječo, ker ni bolje varoval Alijane. Jutri pohitim na drugem
konju za Majnardom. Tako, Milá! Zdaj pa móram v svojo sobo,
da se preoblečem. Prosim, gospoda, oprostite!"
„Gospod vitez, vzemite jutri tudi mene s sabo, kadar pôjdete
iskat Alijano," je prosil paže Otokar na hodniku. „Nihče nima tako
bistrih oči kakor jaz."
„A beži, beži! Kaj boš ti!"
„Nemara jo nájdem pa ravno jaz!"
„O kaj pa!" se mu je nasmehnil vitez Ahac, odropotal v svojo
sobo in se jel naglo preoblačiti. „Ojej — kar slabo mi prihaja še
zdaj, ako se spomnim, koliko vode sem videl danes, koliko vode!
Kdo bi bil pričakoval kaj takega? Jaz že ne! In naposled bi bil
kmalu utonil v povodnji. To bi bila pa vendar pregrenka in tudi
jako nespodobna smrt za viteza, ki je vajen samega žlahtnega vina.
Kdo bi si bil mislil, da se utegne tako žalostno končati veselo go-
dovanje! Aha! Tamle je pa moja kronika! Preden grem med goste
doli, móram zabeležiti današnjo nezgodo. Ako ne storim tega takoj,
sploh nikoli ne bo nič! Muža, ti pa pomagaj!"
In odprl je svojo kroniko in zapraskal z gosjim peresom:
S solzami v očeh pišem jaz, Ahac vitez Doljanski, in beležim
tole: Danes, na svetega Felicijana dan, leta Gospodnjega 1462. so
ugrabili cigáni Alijano, osemletno hčerko Majnarda grófa Blagaja.
Obljubil je tisoč ogrskih cekinov onému, ki bi prvi našel pravi
sled pogrešane komtese. Bog daj, da bi zaslúžil to nagrado jaz,
pravi ujec Alijanin. To si želim iskreno, ne samo zato, ker siromak
nujno potrebujem denarja, ampak tudi zato, ker bi sila rad otel
svojo preljubo nečakinjo!
Rado Murnik: Hči grofá Blagaja.
16. ''
„Ah, da bi vedeli, kako zelo boli vaša nesreča tudi mene!"
se je hlinila Salda, ko se je poslavljala od Blagajevih. „Kako bi
me veselilo, ako bi k rešitvi komtesice Alijane kaj pripomogel moj
brat Erazem, ki je tudi odjahal za roparji!"
„Lepo vas zahvaljujem za tolažbo in izraze iskrenega sočutja,"
je odvrnila grofinja Milá in ji podala roko. „Prosim, obiščite nas
kmalu zopet. Saj smo si najbližji sosedje. Gospodična Mačerolova,
prosim, spremite gospodično plemenito Frauensteinerjevo. Otokar,
naroči, da osedlajo!"
Naglo se je poslovila Salda tudi od gostov. Na dvorišču so
čedili hlapci in dekle po omehčanem pesku za viharjem. Burja je
bila potrgala in razmetala vence, cvetne kite in zastavice križema
naokoli. Mlad sluga je nesel razpokani in polomljeni Blagajev grb
na rami. Salda bi bila najrajša vriskala od veselja.
Smejala se je tiho, ko je prijezdila z lenim debeloglavim
hlapcem Ivom iz grádu. Veselilo jo je celo vneto regljanje žab, ki
jim je po dolgi morilni súši zasijala lepša bodočnost v polnem
grajskem jarku. V gozdu je kukala kukavica in nad poljanami so
neutrudno žvrgoleli preveseli škrjančki v jasnih višavah.
„Danes je najlepší dan mojega življenja!" se je radovala na-
tihoma. „Odslej bom jela zopet živeti ! Porazila sem ju obadva —
in še marsikoga drugega. Toda . . ."
Mahoma jo je minilo prekipevajoče veselje. Sopla je težko,
dasi je jahala le počasi po slabi ugrezni poti. Razburjala jo je ne-
strpna radovednost — če so cigáni s plenom v podzemni jami, ali ne.
„Upam, da je našla Čirikli pokazani kraj. Zakaj me muči
strah, da je v mojem náčrtu — napaka, ki me utegne izdati in po-
gubiti? Došlej ne sluti nihče Blagajevih ničesar. Dosedaj je vse
v redu ..."
Na pustem Frauensteinerjevem grádu je bilo tiho in mŕtvo
kakor v grobu. Že so plahutali urni netopirji okoli stolpov in zidin.
Dvorišče so mračile večerné sence. Iz mokrega vŕta je prijetno dišala
cvetna vonjava. Salda je naglo drknila s konja in hitela v svojo sobo.
Za njo je pritekla plahooka dekla Kate s prižgano svečo in
hotela gospodični pomagati pri toaleti. Salda pa jo je takoj poslala
nazaj doli v kuhinjo.
Odklenila je omaro, vzela iz nje košarico in pregledala, kar
si je bila spravila vanjo: obleko slavonskega dečka, lonček z rjavo
mastjo, škarje, ključe, steklenico vina, kose narezanéga kruha in mesa.
10 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Preoblekla se je v dolgo temnomodro obleko in si zakrila obraz s
črnobaršunasto krinko. Dolila je olja v bronasto svetilnico, jo pri-
žgala in odšla ž njo in s košaro po ozkih zavojnatihi stopnicah doli.
Konec hodnika med ječami je s kolenom pritisnila na skrit gumb.
Zasukal se je širok kameň in Salda je stopila v podzemeljsko
jamo.
Od belih kapnikov so čarobno odsvitali trepetavi podolgasti
odsevi in od goloti na stenah in stropu so se bliskali in lesketali
stoteri žarki, tukaj kakor živožarne pisane zvezde, tam kakor nežno-
barven led.
Vsa razburjena je stopala Salda po vlažnih, s kristali osutih
tleh. Čim dalje je prihajala, tem bolj ji je ginilo upanje, da nájde
cigane in hčerko grófa Blagaja . . . Visoko je držala svetiljko in
posvetila v však kot. Že je slišala šumenje narasle Kolpe — tedaj je
zagledala v stranski jami ciganko Čirikli in črnega bradatega cigána.
Práv nič pisanega ni bilo na njiju obleki; iz previdnosti nista
bila vzela nobene preživo barvane oprave s sabo. Oba sta pome-
žikovala, ko so ju slepili nenadni jarki žarki Saldine svetiljke. Cirikli
je nekaj šepetala svojemu môžu. Angar je sedel na nizkem stala-
gmitu in s ponosno dvignjeno glavo motril prihajalko jako samo-
zavestno in zaeno nezaupljivo. Njegova hudo objedena suknja je
bila na več krajih raztrgana in kázala golo kožo, napeto od polnih
jakih mišic; navzlic tej žalostni revščini se je držal jamadar Angar
kakor rojen kralj. Vendar se je včasi s čudno navdušenostjo po-
praskal med gostimi kodri.
„Bog ti daj srečo!" je izpregovorila Čirikli s svojim debelim,
skoraj moškim glasom in poljubila Saldi rob obleke. „Vendar si
prišla, čakali smo te že kaj težko, lepa gospodična! To je moj
mož Angar!"
Cigán se ni gánil. Salda se je čudila ponosnemu, dostojan-
stvenemu capinu, ki jo je gledal malone zaničijivo.
„Kje imate deklico?" se je obrnila k ciganki.
Čirikli je pokazala v kot. Ondi je čepel z obezanim hrbtom
mladi Sonakaj na kúpu cap. Zraven njega je klečala Alijana za
kazen, ker je bila vpila in se jokala. Obrazek ji je bil bied, nabuhel,
otopel. Tiho je ihtela, glava ji je trzala; bolela so jo kolena in
hrbet. Ko je skozi solze ugledala visoko postavo Saldino, se ji je
videlo, da je prišla sama njena mati ...
„Mama! Mamica!" je kriknila in razprostrla roke. „Vendar si
prišla pome! Vzdigni me! Boli me. Ne morem vstati sama."
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 11
„Počakaj, kmalu boš videla svojo mater," ji je velela Salda
mrzlo, se okrenila k cigánom in pokazala na košaro, rekoč: „Jejte
najprej!"
Ko je slišal jamadar Angar te prijetne in izpodbudne besede,
ga je naenkrat minil kraljevi ponos in prvi je zagrabil po mesu.
Zaplenil je posebno masten kos in nemudoma zakopal pol svojega
kosmatega črnega obraza vanj ; kosti je metal po častitljivi stari
šegi svojih pradedov kar preko svojega hrbta.
Čirikli je nešla sinú Sonakaju jesti in piti. Alijani ni dala
nobene mrvice.
„Naj malo stráda in shujša otrok, da ga ne spoznajo tako
lahko," je dejala cigánka in počenila h košari.
Sonakaj je skrivoma ponudil Alijani mesa, toda ona ga ni
marala vzeti. Po njenih ušesih so zvenele Saldine besede in težko
je pričakovala, da bi zopet videla svojo mater. Domišljala si je, da
jo je ukradel eden onih hudobnih čarovnikov, o katerih ji je bil
že toliko povedal ujec Ahac. Plašno je gledala živobarvne lúčke in
strahotne sence po jami.
Dasi je bil tudi cigankin kos lep, velik in okusen, ji vendar
ni dovolila ženská zgovornost, da bi ga uživala kar tako čisto tiho,
brez zabavnega pogovora. Zadovoljno cmakaje je pripovedovala
Saldi, kako se ji je posrečila nakana.
„Sinú sem dejala zmečkanih pripotčevih listov na rane in
črnavke. Pustila sem ga v senci pod hrastom in hitela k našim in
povedala, kaj se je dogodilo. Takoj so bežali preko Kolpe. Midva
z môžem pa sva skrila siná v tvojem čolnu in šla prežat v zasedo.
In posrečilo se nama je. O! Tekla sva, kakor še nikdar svoje žive
dni ne! Práv kmalu smo bili vsi štirje v čolnu in v jami. Čoln
sem spustila po reki. Usula se je ploha, da je bilo kaj. Kdo bi
našel zdaj naš sled? — Ali dolgo te ni bilo, dolgo. Čakali smo
te práv težko."
„Mislim, da je najbolje, ako deklico preoblečemo takoj v
dečka," je velela Salda, ko so se najedli. „Pojdi sem!"
„K mamici bi rada," je jecala Alijana in proseče dvignila roke
proti Saldi, ki je vzela škarje iz košare.
„Zdaj sem jaz tvoja mati, golobica moja!" je rekla Čirikli in
jo vzdignila.
„Ti nisi moja mama. Moja mama je lepa. Ti si grda. Tebe
nimam nič rada."
12 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Tako. Hahaha! Le potrpi, polagoma bo to že drugače! —
Tvoji lasje so predolgi, moramo ti jih malo ostrici. Čakaj, takoj
boš lep fantek!"
„Nočem biti fantek ..."
„I, kdo te pa povpraša? Angar, primi!"
Salda ji je dala škarje in cigánka je odstrigla otroku kito.
Prestrašená Alijana se v ciganovih rokah ni upala ganiti. Solze
so ji polzele po licu in čudno povečana se ji je zdela svetiljka
na tleh ob tolmunu. Salda je vzela iz košare belo, rdeče obšito
deško opravo in pomagala ciganki, preoblačiti Alijano v kmečkega
fantička. Zlata verižica s križem in osmerooglatim smaragdom je
kaj naglo izginila v nedrih cigankinih; vse druge otrokove stvarí
je spravila Salda v košaro.
„Verižico vrzi v tolmun!" je svetovala ciganki. „Ľahko bi
nas izdala!"
„V tolmun, seveda," je kimala Čirikli in si mislila: „Saj nisem
tako neumna! Da jo pobaše Angar."
Salda ji je dala lonček s temnorjavim oljem in cigánka je na-
mazala in prebarvala detetu lase in polt.
„Zdaj si zal fantek!" je dejala Čirikli. „Ime ti bodi Omar!
Zakaj se jokaš?"
„Nisem fantek. Nisem Omar."
„Kaj? Čakaj, čakaj !"
Razjarjena Čirikli je zvezala dolgo usnjato zanko z dvema
ozloma na krátko in jela udrihati po „Omarjevi" glavi, po obrazu,
po ušesih. Bičani otrok je pomolil roke proseče proti njej.
„Kako ti je ime?" je rohnela cigánka.
Silno prestrašeno, ihteče dete ni moglo izpregovoriti nobene
besedice. To je še huje netilo cigankino jezo. Čirikli je mislila, da
otrok neče govoriti iz upornosti, ter je tolkla in bila neusmiljeno
po rokah drhtajoče žrtve.
„Kako ti je ime?" je zarezala in izpulila docela zbeganemu
otroku cel šop las.
Salda je prekrižala roke na prsih; manj občutljiva kakor kap-
niki, je s hladnim, kakor uledenelim nasmehom motrila ta prizor.
Angar je sedel poleg Sonakaja in srdito in zaničljivo pljunil predse,
češ, kaj je bilo treba vseh teh sitnosti! Neusmiljeno tepeni otrok je
jecljal nerazločne besede; pozabil je bil tuje mohamedansko ime...
. „Pustite jo!" se je zdajci oglasil obezani mladi cigán.
„Ti prosiš za otroka, Sonakaj?" se je začudila njegova mati,
že utrujena.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 13
„Tudi ona je prosila zame."
„Ona?" je vzkipela Čirikli. „Odslej je — Omar!"
„Povej, kdo si?" se je vmešal bradati Angar. „Hitro, če ne — !"
„Reči: Omar!" je šepetal Sonakaj.
„O — mar," je ihtel otrok. Črnikasto olje in solze so mu kapale
na belo obleko.
Sonakaj je neprenehoma gledal mučenega otroka in smilil se
mu je čimdalje bolj. Prijel ga je za mehko ročico, mu pihal na
nežne prste, otekle in razpokane od hudih udarov, in ponavljal tiho :
„Moj Omar! Moj Omar!"
„Pojdite z mano!" je velela Frauensteinerjeva. „Pokažem vam
vaše zavetje."
Odvedla jih je do konec jame in jim pokazala oba skrivna
gumba ob zasukanem širokem kameňu. Sli so po ozkem hodniku
za njo. Odmaknila je debele zapahe na prvih, jako nizkih vratih in
odklenila temnico pod severnim stolpom. Iz nje je udarjal dušeč
duh po trohlini in plesnobi. Angar je nejevoljno širil nosnice. Ob
zidu je stala nagnila miza in polomljena klop. Na tleh je bila na-
stlana slama.
„Ťukaj že ne ostanemo dolgo," je zagodrnjal Angar krátko, s
kislim obrazom. „Sploh nismo vajeni, da bi dolgo čepeli na enem
kraju."
„Le ostanite tukaj, dokler ne okreva vajin sin in dokler ne
pride trenutek, ugoden za beg!" je odvrnila Salda odločno. „Podnevi
greste lahko skozi jamo k bregu — todapazite! Medtem naredim
vsem trém, tudi tebi, Čirikli, kmečke obleke za moške. Prihajala
bom však dan k vam in prinášala vsega potrebnega."
Dobro je skrbela Salda za cigane, toda navzlic izborni hraní
in pijači jim je bilo težko in zoprno v zatohli ozki stanici. Podnevi
so pustili Omarja samega, zaprtega v temnici, šli po jami k bregu in
poležkavali ob Kolpi. Však dan je Angar sitnaril huje in silil proč...
Cez dober teden se je vrnil vitez Erazem Frauensteiner.
„Gróf Blagaj divja, ker še ni mogel najti cigánov," je poročal
svoji sestri. „Zdaj jih zasleduje v čisto drugi smeri — proti Petrinji
in Sisku. Malone vsi njegovi vojščaki, pa tudi moštvo njegovih
bratov na slavonskih gradovih, vsi so noč in dan pokoncu."
„Še nocoj morajo moji mili gostje odtod," je sklenila Salda.
„Zdaj pot v Bosno ni več tako nevarna!"
'7
14 Ivan Cankar: Monna Lisa.
■9.
Ivan Cankar:
Monna Lisa.
oslušaj to žalostno zgodbo in ne boš se čudil več, da sem
^ púst in siv!
Zaljubil sem se v majú . . . Nikar se ne smej! Tudi pusti
Ijudje imajo pravico do mája in do Ijubezni. In solnce šije na pu-
ščavo žarneje nego na mlado njivo.
Prišel sem v krčmo. Saj poznáš tiste staré, tihe, polumračne
krčme, kjer se človek počuti kakor doma za toplo pečjo. V takih
krajih se zbirajo mirni, spodobni, že nekoliko postami Ijudje, ki ne
marajo glasnih besed in napitnic. Tam sem jo ugledal prvikrat in
sem se takoj zalj.ubil.
Večerjala sta, ona in njen mož. Njega sem poznal še izza
študentovskih let in nisem vedel, da je oženjen. Neprijeten človek
je bil. Majhen, droben, črnkast; vse je bilo črnkasto, lasje, oči, polt;
celo na govorici in na obnašanju je bilo nekaj, ne vem kaj . . .
nekaj črnkastega. Govoril je sila hitro, po sto do stoinpetdeset besed
v minuti in vsenavzkriž, skokoma, brez vsake zveze. Prvo uro bi
človek mislil, da je čisto nedolžen, le nekoliko prismojen ; drugo uro
bi rekel, da je zvitorepec brez primere; tretjo uro pa bi pljunil in
šel. Pisal se je za Bennatija, kar je bilo nepotrebno, ker je raz-
odevala že njegova nemirna senca laško pokolenje.
On je še cmokal z mokrimi ustnicami, ona je bila že pove-
čerjala. Sedela je pokonci, roke sklenjene v naročju. Najprej, še
prej nego njega in krčmo in ostale goste sem videl njen obraz. In
sem se v tistem hipu zaljubil vanj, kakor sem že povedal. Omamljen
sem bil, kako bi rekel, premagan, na tla pobit. Smehljala se je;
ta smehljaj je bil ves prepojen s sladkostjo; ne prepojen — za-
strupljen; zakaj tista sladkost je bila kakor strup spoznanja in
brezsramne vsevednosti. Devica ti ponuja studenčnico, ženská strup
— kako boš volil? Volil boš strup. Kajti Adam si: večno življenje
in paradiž za poslednje spoznanje! To spoznanje je bilo tudi v
očeh, v tistem pogledu, polnem razgaljene nedolžnosti, otroške
pohote in sitega počivanja; ženská greši in vprašuje: kaj je greh?...
Taká je bila Monna Lisa.
To se pravi, ime ji je bilo Lida. En sam glasnik je kázal na
razliko. Bila je malomeščanska Monna Lisa, Ijubljanska. Ne dala
bi se slikati Lionardu, temveč Koželju. AH vse to je prazna estetika ;
Ivan Cankar: Monna Lisa. 15
kaj bi ž njo v tem ognju, ki mi je razpalil glavo in noče ugasniti?
Še zdaj ne! . . .
Poleg gospe je sedel dolg, zaspan fánt, kodrolas, modrook,
s čisto vsakdanjim, skoraj neumnim obrazom. Ves večer ni zinil
besede in nihče se ni zmenil zanj. Ko mi je segel v roko, je na-
rahlo zazehal.
Mož mi je dolgo in krepko stiskal obedve roki ter je govoril
brez nehanja samé góle, puste brezmislice.
„Nič se nisi postaral, pa te nisem videl sedem kraških let!...
Kaj je novega v literaturi, v umetnosti? Napredek pač, na vseh
koncih in krajih! Škoda le, da je naš národ tako majhen! Če bi,
na primer, združili vse kajkavce . . . Jaz sem se oženil ... saj
vidiš mojo ženo . . . oprosti : gospod Lamut — moja žena ! ... in
zdaj živim čisto zase, v kajbici, v kajbici! Zanimam se le ob ne-
deljah za umetnost in také reči, le ob nedeljah in praznikih . . .
Ti seveda, ki stojiš takorekoč sredi kulturnega viharja . . . ali še
stojiš? ... To je moj mladi prijatelj, oprosti: gospod Svožil —
gospod Lamut! Doma je z Moravskega, učeň človek, filológ! . . .
Tako se zdaj poznamo . . . sploh pa se poznajo pošteni Ijudje že
od rojstva!"
Kaj je bilo v tej plohi, vedi Bog sam; odkritosrčnost ni bila.
In na vsezadnje je morda govoril nekoliko drugače. Jaz' sem bil
omamljen, na tla pobit, kakor sem že povedal.
Molčala je ves čas, ves čas se je smehljela, in začutil sem,
kako je težko legel njen pogled na moje čelo. Da bi se ne one-
svestil, ali da bi ne napravil kakršnekoli neumnosti, sem strmel na
njene roke. Ali tiste njene roke, polne in bele, sklenjene v naročju,
so bile kakor njen smehljaj in njen pogled. Gledale so name in
so se mi smehljale, s smehljajem polnim zadnjega, brezsramnega
spoznanja.
Mož je govoril, govoril; mili Bog!
„Kajbica, resnična kajbica! O domače ognjišče, sveti hrám!...
Drugi kolovratijo po svetu, ceste pa se človek naveliča, doma nikoli
ne. Glej, jaz sem svojo srečo zaklenil . . . zaklenil v kajbico. Ne
maram, da bi kdo gledal skozi duri, še z enim očesom ne, še skozi
ključavnico ne. Tudi pismonoša ostane v veži, troje korakov od
duri; in če bi prišel, Bog nas varuj, eksekutor v hišo, bi mu znosil
vse pod stopnice, še tapete in omet . . . Kakor večná luč šije moja
sreča v kajbici; meni samému. Ali razumeš? Nekaj imeti, česar
drugi nihče nima . . . čisto sam zase . . . Ijudje hodijo mimo in ne
16 Ivan Cankar: Monna Lisa.
vidijo, ne vprašajo . . . kakor gre ubog popotnik mimo zakladá in
ne vidi skritega plameňa . . . Kdo je že tisti, ki je pel o vrtu skriv-
nostnem, na vekomaj zaprtem, kakor ga nosi však človek v svojem
srcu? Jaz ga ne nosim le v svojem srcu; z očmi ga lahko ogledam,
z rokami ga lahko otipam — moja kajbica je moj skrivnostni vrt.
Drugi vodijo svojo srečo na izprehod, v družbo, v gledališče, v
koncert in jo razkazujejo Ijudem ~ kakor nespameten otrok, ki
káže tovarišem svoje bonbóne, da jih ogledujejo zavidne oči in
otipavajo nečedni prsti. Tudi jaz se ne bojim sveta, celo v krčmo
zahajam; ali moja sreča je doma zaklenjena; tam gori večná luč,
meni samému na radost . . ."
Monna Lisa se je smehljala.
„Kaj namerava s tem brezmiselnim in gnusnim besedovanjem?"
me je spreletelo. „Pravi, da zaklepa svojo večno luč, pa jo je brez
sramu prižgal kar v kŕčmi!"
On je hitel, da so se mu ústna penila.
„Zdaj misliš . . . natanko vem, kaj misliš: da sem Ijubosumen.
In že zbiraš iz teh in iz onih globočin svojo modrost. Da Ijubo-
sumen človek govori o svoji Ijubosumnosti, kadar bi bilo najmanj
treba; da jo razodeva tam, kjer bi jo rad pod zemljo skril; in da
torej ni práv nič nevaren človek. Ali to je vse druga stvar, ta moj
skrivnostni vrt . . . Na, tukaj je moja žena . . . poljubi jo in po-
vedal ti bom, če si jo poljubil po vseh pravilih. Ali bi rad?"
Mraz mi je lezel po kosteh. Monna Lisa se je smehljala.
On je pokazal na dolgega, zaspanega fanta.
„Tale je že storil, pa ne čisto po pravilih, ker je še otrok.
Neroden je bil . . . trubadúr pač, trubadúr. Zdaj ne zahaja več k
nam, naveličal se je; le včasi se prikáže pod oknom . . . Drugač^
pa je moj dobrotnik; čisto radovoljno mi je pomagal korigirati
latinské preparacije ..."
Dolgi fánt je malomarno odmahnil z roko, kakor da bi hotel
reči: „Eh kaj, ni spomina vredno!"
Mož pa je govoril dalje, da je v meni vse trepetalo od gnusa.
„Hvaležnost je vendarle najlepša čednost na svetu! Zakaj hva-
ležnost rodi spet hvaležnost, dobrota dobrote in vse tako dalje . . .
kakor visoke strmé stopnice do nebes. Kadar ugledam človeka, ki
mi je le kdaj ponudil kozarec vina, ne morem drugače, nego da
mu planem krog vratu . . . res ne morem drugače ! . . . Skoraj
nerodno je, če je človek tako mehkega srca; le s prstom se ga
dotakni, pa ostane odtis kakor v testu!"
Ivan Cankar: Monna Lisa. 17
„Kaj pomeni ta ostudnost?" sem pomislil. Ves omamljen sem
bil; ne kapljice vina nisem okúsil, pa sem bil pijan; lovil sem misii
kakor pes muhe.
„Ali je prismojenec, da ne pomisli, kako mu kapljajo besede
iz ust, kakor potné kaplje s čela — brez povoda in brez pomena,
prazne in nikamor namenjene? Ali je za vsem tem besedovanjem
grda misel, ki se ogrinja v predpustne šare, da bi zakrila svoj
spačeni obraz?. . . In čemu name ta ploha? Saj ni mogel vedeti v
prvem trenotku, da sem prosil dežja!"
Iz vsega, kar sem takrat mislil in občutil, se je izluščila in je
visoko vzkipela najmočnejša misel, ki me je takoj vsega prevzela:
čudná misel, da bi pogledal v tisto kajbico, da bi jo prebrskal vso
do poslednjega kotička in da bi si jo nazadnje osvojil, vso, tudi
tisto večno luč, da bi svetila meni samému.
Njegove besede so mi bile naposled kakor dež, ki potrkava
na okno ; komaj sem jih še slišal, dasi je iztegal svoje dolge prste
preko mize ter me grabil za komolec.
Zgodilo se je nekaj posebnega; natanko ne vem, če se je
zgodilo; ali takrat sem bil omamljen, kakor sem že povedal. Zazdelo
se mi je, da so se njene težke, podolgaste trepalnice nekoliko zge-
nile, da je bil pogled še bolj moten in globok; prešerno in zasme-
hovaje v greh vabeč. In zazdelo se mi je nadalje, da so se njene
ustnice nasmehljale meni samému, da je ta smehljaj, ki je prej oholo
in prešestno govoril vsemu svetu, nenadoma ogovoril mene samega
ter da je napol pomilovaje, napol prijazno pozdravil mojo Ijubezen.
Práv v tistem trenotku je mož spustil zatvornico svoje be-
sedne povodnji in je vstal čisto brez povoda.
„Nikar ne zameri . . . toda glej, moji ženi se pozná, da je
zaspaná. Če je človek navajen na domače ognjišče ... na skriv-
nostni vrt . . . Zbogom, dragi prijatelj, zbogom! Ľahko noč!"
Stisnil in stresel mi je trikrát obedve roki ; gospa se je narahlo
poklonila, zelo narahlo. Dolgi fánt je šel za njima kakor senca. —
Jaz sem bil premagan, na tla pobit, kakor sem že povedal-
Nobene pametne misii nisem zalotil tisti večer, ne vso dolgo noč.
Gorelo mi je v glavi, bolan sem bil. Kar je plesalo pred mojimi
očmi, niso bile ne misii, ne podobe, temveč ose in muhe.
Od zgodnje mladosti sem človek, ki imam načela in se nikoli
nisem pehal za ideali. V soli nisem bil nikoli zaprt. V úradu nikoli
nisem dobil ukora. V javnem življenju, tako literarnem kakor poli-
tičnem, sem bil zmerom navdušen ... ne navdušen, temveč navdan
„Ljubljanski Zvon" 1. XXXII. 1912. 2
18 Ivan Cankar: Monna Lisa.
za zmeren napredek. Moje življenje je čisto in belo kakor aristo-
kratska dlaň. Če se izprašam svojih grehov, ostaneta prazna papir
in spovednica. Svojo ženo Ijubim, kakor se spodobi; ne pretepam
je in tudi ji ne kratim nobenega veselja, ki se strinja z mojim
stanovskim ugledom. Svoje otroke vzgajam v versko-nravnem dúhu,
kakor je zapisano. Tako bi stal lahko pred vsakim sodnikom v
življenju in po smrti ves trd in miren kakor skala na Krasu.
Drugače se je zgodilo. Tisti večer se je zasukalo moje živ-
ljenje, pogledalo je na mračno večerno strán in ni moglo odvrniti
oči. Vse, kar je bilo v meni, je izginilo, utopilo se; ostalo mi je
komaj še ime. Saj si rekel sam, da je moj obraz mrtvaški in da
sem púst in siv.
Zjutraj po tistem večeru sem poskúšal zbrati svoje misii —
kakor da bi segal za kapeljni v plitko vodo.
„Sanje pač niso bile . . . Takih črnkastih prismojencev ni v
sanjah. Tudi Monne Lise ne . . . Zdaj pôjdem tja, v kajbico, v
skrivnostni vrt . . . Kako bi tja, kod drži cesta? To je zdaj po-
glavitno, je vse!"
Takrat se je vzdignilo pred mojim čelom kakor zid. Ne morem
ga prodreti z očmi, da bi videl paradiž; ne morem ga preskočiti,
da bi planil v večno življenje ali v brezdanjo smrt ; kako bi ga
izpodkopal s temi nohtovi? Nikjer ni poti, na vseh štirih straneh
je zastražen paradiž . . .
Če bi prišel in pozvonil, bi se prikázala med durmi stará
služabnica z mozoličastim obrazom, srepim pogledom in škrbastimi
ustmi.
„Kaj bi radi?"
„Ali je gospod ..."
„Ne gospoda in ne gospe ni doma; nikoli jih ni!"
In duri bi se ropotoma zaprie.
Pozneje so mi povedali, da je bilo res tako; vselej kadar je
trepetajoča roka trkala na duri paradiža.
Če bi mu rekel:
„Ti, pridi k meni; jutri je moj god ..."
„Ne morem, ne morem!" bi hitel. „Ne morem nikamor zdoma!
Domače ognjišče, sveti hrám . . . Sploh pa — kaj je god ? Stará
šega, ki Ijudem le neprilike dela ..."
Pozneje so mi povedali, da je bilo res tako; vselej, kadar se
je koprnenje po krivih potih opotekalo v paradiž.
Ivan Cankar: Monna Lisa. 19
Če bi ju obadva pozdravil na česti in se jima spoštljivo
pridružil:
„Dovolita . . ."
„Nikakor ne, prosím, gospod ! Tolika Ijubeznivost . . . pozná
se ti, da si truden, počitka potreben . . . Tudi moja žena, sirota..."
In tako dalje, vrag ga vzemi! Povedali so mi, da je bilo res
tako, kadar je vzdihovala za njima trubadurska Ijubezen. —
Vse to so bile samé nespametne misii, blodne podobe, ki so
se užigale in so ugašale, kakor se vzdigajo in padajo iskre iz pla-
meňa v plameň. Ena sama misel je bila v moji pameti kakor za-
gozda, tista misel :
„Kako v kajbico, kako v paradiž, v skrivnostni vrt?"
Misel je bila vsa otroška in neumna; ali bila je kakor smrt,
ki ne odneha do zadnjega. In bila je kakor človek, ki se utaplja,
utopiti neče ter lovi z rokami, da bi zgrabil zrak. V vsem tem
blodnem iskanju, v vsej bolesti se je svetil pred mojimi očmi njen
smehljaj in je vabil, kakor vábi solnce jetnika.
Ne vem kakšni so bili, kako so minili tisti dnevi. V úradu
sem dobil prvi úkor v svojem dolgem, poštenem življenju. Svetnik
me je poklical in me je vprašal s takim glasom, kakor da bi me
ošvrknil po licu:
„Kako je, gospod Lamut? Ali vam je teta umrla?"
„Kakšna teta?" sem jecljal osupel in neumen. „Nimam tete!"
„Saj ste si bili dovolili čisto samovoljno tridneven dopust!"
Strmel sem, ker nisem vedel práv ničesar o dopustu. Mislil
sem ves Čas, da sem bil v pisarni, pa sem hodil ne vem kod.
„Ali ste bolni?" je vprašal svetnik in me j^. pogledal srepo
izpod naočnikov.
„Ne . . . kako bolan?"
„Torej ste pohajkovali tri dni in tri noci, brez dovoljenja po-
hajkovali, in pijančevali tudi, oči vas razodevajo! Če bi ne bili
pametno slúžili že sedem let . . . poberite se v božjem imenu!"
Grob človek je, toda v srcu blag. Ob njegovi pridigi sem
izprevidel, da ni v nevarnosti le moja sreča in moje življenje, temveč
tudi moj stanovski ugled. Vse se je zibalo na klini. Zato sem
sklenil, da nagnem klino, pa naj páde vse kamorkoli, na to ali na
ono strán; vse, življenje, sreča in stanovski ugled.
(Dalje prihodnjič.)
2*
20 Vojeslav Mole: Češka in poljska umetnost na Dunaju.
Vojeslav Mole:
Češka in poljska umetnost na Dunaju.
n.
ajraznovrstnejše vtise nudijo letošnjo jeseň dunajské razstave :
v „Ktinstlerhausu" je zastopana „oficijalna" umetnost, v av-
strijskem muzeju je razstavljena umetniška obrt, v Arnotovi galeriji
par starejših francoskih impresijonistov in skupina akvafortistov, v
Secesiji je razstavilo par dunajskih risarjev in medaljerjev ter pre-
pustilo dve največji dvorani kolektivni razstavi Poljakov Szyma-
nowskega in Malczewskega, „Hagenbund" pa je posodil
svoje prostore českému Ma nesú. Dovolj je torej snovi za vsaj
površno sintezo sodb o sodobnem stanju umetnosti v avstrijskih
deželah.
Že na letošnji rimski razstavi je avstrijski paviljon imponiral.
V primeri s preobloženimi oddelki drugih dŕžav, napolnjenimi z
deli srednje vrste, je pokazal nemalo silnih individuálnosti. Čehi,
Nemci in Poljaki so se kosali med sabo in pokazali svetu, da ni-
kakor ne zaostajajo za pridobitvami ostalih národov. Pa tudi zdaj
na Dunaju je primer zelo poučen.
Francoski impresijonisti, razstavljeni pri Arnotu, so čudoviti v
svoji tehniki. Niso zastopani po svojih najznačilnejših delih, vendar
pa dobi človek tudi pred temi slikami lahko celoten vtis o fran-
coskem impresijonizmu, ki je posegel k Špancem v osemnajsto
stoletje in še dalje nazaj. Zgodovinsko razvojna črta je popolnoma
jasná : razvoj slikarskih problémov osemnajstega stoletja je prikinila
risarska in ilustrujoča stilovitost prvé polovice devetnajstega stoletja,
in četudi je pod njenim površjem stala koloristika, vendar ni mogla
priti do veljave, dokler se ni umetnost spet približala z novimi
stanovi, ki so po celem velikanskem socijalnem preobratu stopili v
njen krog, svoji nekdanji višini in njenim problémom. Pot k Manetu
vede preko Velasqueza, Goye in slikarjev francoskega rokokoja; in
morda se to nikjer ne káže tako jasno, kakor pri Renoirju, ki je
pač najboljše označen kot Fragonard devetnajstega stoletja. Odtod
pa gre pot še dalje in se konca pri Whistlerju, čigar dela so sinteza
razrešitev impresijonističnih problémov.
Francoski impresijonisti so veliki ravno v tem, kako tesno so
se oklenili gotovih formalnih problémov in jih napravili za življensko
nalogo vsega svojega delovanja, kar so delali vsi res veliki umetniki
Vojeslav Mole: Češka in poljska umetnost na Dunaju. 21
od grških podobarjev do Donatella in Massaccia, od Leonarda pa
van Gogha. Pri njihovih epigonih postaja seveda tehnika le virtu-
oznost; in takšnih virtuozno izdelanih, a praznih del so polne zlasti
moderne razstave.
Takšna je na pr. razstava v „Kiinstlerhausu". Poleg slik in
rezbarij, ki so brezdvomno umetnine, je vse polno — móde. In
gledavec se ne more otresti čuvstva, da stoji v razstavi, prirejeni v
kupčijske svrhe ravno pred božičnimi prazniki. Cela vrsta je pejsažev
in portrétov, spominjajočih na Maneta, Moneta, Sisleya, tihožitij á la
van Gogh in Cézanne, polno je portrétov, napravljenih po angleškem
receptu, drugi spet koncedirajo javnemu okusu z literarnim slika-
njem ; pa vse to ne gane in ne zgrabi, ker je le móda in obleka.
Velikih imen ni v katalógu te razstave. Tudi v Secesiji so za-
stopane le mlajše, a dobre sile iz pariške šole. KÍ im t, ki je
nedávno dovŕšil za privatno bruseljsko palačo čudovit friz, v ka-
terem je spojil bizantinski način ornamentike z moderno tehniko in
obliko ter v tem prekosil samega sebe, ni tega dela Dunajčanom
niti pokazal. Razstava ženské umetnosti v Hagenbundu, ki je otvorila
letošnjo sezono, ni pokazala nobenega talenta, temveč samo po-
snemanje. In tako se ni čuditi, da so želi Čehi in Poljaki odkrito
priznanje, kajti pri obeh je veliko samonikle moci, ki je prvi pogoj
za vsako veliko umetnost.
In o teh dveh razstavah hočem govoriti.
Čehi so Evropi bližji, dostopnejši našemu pojmovanju in
okusu. Njihova umetnost se razvija vzporedno z zapadnoevropsko
in si prilašča reševanje vsakega problema, ki postaja, skoraj bi
dejal: aktualen na západu. Dva ekstrema sta na pr. zastopana na
tej razstavi: risbe M. Ale sove iz cikla „Mesecev", spominjajoče
še na L. Richterja, in pejsaž Jana Preislerja „Pokrajina,
v katerem je slikar moderen francoski iluzijonist. H. Schwaiger
se v svojih akvarelih „Der Rattenf änger", polnih bájne poezije,
še stika z M. Schwindom, a pomenja vendar po svoji koloristiki
velik korak naprej od tega sorodnega mu nemškega mojstra. Za-
nimiva prikazen je tudi Vratislav Nechleba s svojimi tremi
portreti; da niso na moderni razstavi, bi jih imel človek za Nizo-
zemce XVII. stoletja, tako minicijozno in izborno so izvedeni v rem-
brandtovski tehniki. Škoda takšne tehniske zmožnosti, da ni spojená
z osebnim hotenjem,
22 Vojeslav Mole: Češka in poijska umetnost na Dunaju.
Tri osebnosti pa so med temi Manesovci zlasti markantne :
Antonín Sláviček, Karel Myslbek in Max Švabinský.
Sláviček je kolorist kateksohen in se pri tem vendar po-
služuje naravnost neverjetno malo sredstev. Razstavil je samé pejsaže,
ti pa so dihana poezija. Njegova „V a s" je slikana samo z nijansami
dveh barv: rdečkasto-vijolčaste in zelenkasto-rjave ; v teh dveh pa
se topi vse: široko, s prozornimi podvečernimi oblaki pregrnjeno
nebo, njive in livade v ospredju, v ozadju grič in na njem strehe
in stene koč, zasejanih med temnim drevjem. „V jeseni" je lirična
pesem. Grič z golečimi se drevesi, rumena tla in na njih komaj vidna
človeška postava, jata ptičev pod oblaki na neizmerno daljnem nebu ;
in iz vsega veje vlaga in ono čuvstvo, ki ga Češka „touha" boljše
izraža od slovenskega „hrepenenja". Ali pa njegova „Košnja"!
Zelene, rjave, bele in sinje pege, ki se prelivajo, da vam šumi
livada v bujnem, zrelem cvetju in se vale čez zemljo skozi vroči,
trepetajoči vzduli oblaki ter je med njimi, kjer ga dozreté, nebo
tako neskončno visoko, da izginja vse pred njim.
Nekaj ogromnega, izredno silnega diha iz del tega poeta
narave, ki je po svoji harmoniji naravnost klasičen. Z njim se pač
ne morejo meriti ostali Manesovi pokrajinarji, čeravno so razstavili
tudi dobra dela, kot napr. Jindfich Prucha, spominjajoč na
Liebermanna, in Jan Honsa.
K. Myslbek, sin kiparjev, se je učil pri Zuloagi, a je po
svoje prebavil njegov vpliv. Morda je boljši v svojih risbah nego
v slikah, iz katerih veje kljub vsej enotnosti nekaj hladnega, skoraj
odbijajočega. Prirojeno mu je čuvstvo za karikaturo in inštinkt, ki
si išče predmetov v nizkih sferah, kjer nájde duševne globine in
tragedije. Tu se stika osebinsko s Slovencem Tratnikom, ki je
razstavil svoje kompozicijonalno in tehniško dobre „Slepce".
Najsilnejša osebnost cele razstave pa je brezdvomno akvafortist
Švabinský. Med sodobnimi risarji pač ni nobenega, s katerim bi
ga lahko primerjali. Anders Zorn, Whistler, Klinger, Pennell, Brangwyn
so mocne individuálnosti, ki pa hodijo vse druga pota, kvečemu z
Brangwynom bi imel Švabinský ravno v svojih najizrazitejših mo-
mentih nekaj sorodnega. Njegovo delo je sestavljeno iz več faz,
razvidnih že iz samé tehnike. Najmehkejši, najčudovitejši je morda
mezzotinto „Bila Ka melie". Za hip se zdi gledavcu, da je to
neskončno popolno delo angleškega osemnajstega stoletja, kmalu
pa sledi tej misii nekaj drugega: Rembrandt. Ni to posneman Rem-
brandt, soroden pa mu je ta umetnik po svojem geniju. In še
Vojeslav Mole: Češka in poljska umetnost na Dunaju. 23
poveča se ta zavest pred onimi akvaforti, kjer mu ta mehka, minu-
cijozna tehnika več ne zadostuje, temveč se intuicija takorekoč iz-
bruha v naglo načrtani risbi. „Pieta" in „Kristus na križu" sta
nekakšen credo tega modernega umetnika. In vsaj za svojo osebo
sem prepričan, da je v teh dveh delih precejšen del one husitské
mistike, ki je tako vsevladna pri Bíleku. Toda med Rembrandtom
in Švabinským je bil tudi Goya in vse pridobitve impresijonizma;
in tudi te je sprejel Švabinský in jih podvrgel svoji osebnosti.
Njegova dela so vedno čudovita, pa najsi že opazuje somračno luč,
igrajočo v temnem prostoru na cvetih in listih „bele kamelije", na
nagem ženskem telesu, v laseh, na belih posteljnih blazinah in na
fazanovem perju; — najsi riše portrét pesnika Sove z globokoza-
mišljenim in sanjavim pogledom; — najsi zasleduje svetlobne učinke
na žametasti in svilni obleki, na divanu in na obrazih ženskih po-
tretov ; — najsi zasanja pesem o jutranjem zraku v gozdu, ko ustreli
naga Dijana prvo ptico; — najsi se zaglobi v čar poletne noci z
zvezdno razsvetljavo, z lučjo, svetečo iz oken kmečke koče, in
svetlobo, razlivajočo se iz svetilke v nedoločne sence visokega dre-
vesa, strmečega v zvezdno tišino ; — najsi mu igla nariše harmonijo
poldneva, ko trepeče svetloba v vsej daljavi gričev in dreves.
Kako zelo misii svetlobno in koloristično, je pokazal Švabinský
v sliki „Poletje", ki je pravi capriccio barvnih efektov. —
Tudi kiparski oddelek Manesove razstave je zanimiv.
Jan Štursa, ki je žel v Rimu obilo priznanja, se predstavlja na
Dunaju nekako neenotno : včasi je takšen naturalist, da so njegovi
kipi popolné anatomične študije, kakor na pr. kip trebušne plesalke
Sulamit Rahn, drugod pa postaja neoprimitivist in arhitektonik
ter ustvarja dela veliké harmonije. Bohumil Kafka, kipar-poet
miru in pokoja, je silen zlasti v svojih portretih, Jos. Mafátka
pa je — razen v svojih neoprimitivističnih delih velikih dimenzij —
kiparski impresijonist.
Ogromen v svoji posebnosti pa je tudi na tej razstavi Fran-
tišek Bílek, četudi je zastopan samo s tremi deli: z lesenim
modelom za nagrobni spomenikBenešaTŕebižskega, lesenim
kipom „Gro z a" in reliéfom v triptihu iz mavca: „Telo, svet in
nebeški obok so človeški duši pretesni". To je umetnik
v svojem slehernem atómu; rafinirana tehnika, s katero so izvršena
njegova dela, odgovarja popolnoma finesi čuvstvenega sveta, iz ka-
terega jim je zajeta vsebina in s katero tvori harmonično celoto.
Ni slučaj, da je ravno Bílek ilustriral himne O. Brezine. Njegova
24 Vojeslav Mole: Češka in poljska umetnost na Dunaju,
lastna umetnost je podobná moderní muziki, polni disonanc, pre-
livajočih se v harmonije, o nečem čudežnem, velikem, preobširnem
za naše misii, pojmljivem samo za srce. —
Ti trije umetniki, zastopani na Manesovi razstavi, so si nepo-
dobní kakor noč in dan. Vsi pa so moderni in vodijo češko umet-
nost v vzporedne toke z evropsko.
Ozračje umetnin Poljakov Jacka Malczewskega in Wac-
lawa Szymanowskega v Secesiji je popolnoma drugačno. Tudi
tukaj je dosegla tehnika sploh mogoči vrhunec, njih svet pa je
čisto drug.
Poljska moderna umetnost živi v znamenju dekorativnega ba-
ročnega principa. Kakor baročne dekoracije vplivajo dráme Wyspi-
aňskega ( — o njegovih dramah se sme govoriti tudi pri slikarstvu,
ker je pojmoval scenično umetnost s slikarskega principa — ), kar
se je pokazalo zlasti zadnjič, ko so igrali ob četrti obletnici njegove
smrti v krakovskem mestnem gledišču njegovih deset prizorov
„Legion". Vsa ta poljska baročna poza, poza, ki je odkritosrčna,
ker je nerazdružno spojená s poljsko nravjo, pa je polna romantike.
In íz te baročne romantike se da morda razlagati simbolizem*
Malczewskega. Dunajčani so poznali dozdaj samo njegovega učenca
Vlastimila Hoffmanna, čigar poljske Madone so se takoj
vsakemu prikupile. Zdaj pa se je pokazal mojster sam, ki zavzema
na Poljskem eno vodilnih mest v umetnosti, a ni razstavil niti svojih
najznamenitejših del. Morda s preudarkom.
Občinstvo in kritiki imajo namreč to lepo navado, da vtikajo
takoj vse umetnike v gotove predale z določenimi napisi. In Mal-
czewskega uvrščajo seveda takoj med „idejne" slikarje, čeravno mu
delajo s to šifro velíko krivico.
Malczewski je predvsem Poljak, Poljak z dušo in telesom in
zre na ves svet skozi prizmo duše svojega národa, kar se ponavlja
pri vsakem velikem umetniku. In četudi mu uhaja včasi fantazija
v pokrajine, kamor ji ne moremo slediti, ostaja delo še vedno tako
polno umetniških kvalitet, da nam tudi to zadostuje.
Malczewski ni bil vedno simbolist. Začel je z realizmom, na-
daljeval z nastrojnim slikanjem in prešel slednjič k simbolizmu. V
bistvu pa je ostal vedno isti : izražal je z barvami vedno samo to,
kar mu je narekovala duša, kar je trpel, živel in sanjal. Snov zajema
svojim slikam in celo portrétom iz idealnega sveta. In zdi se mi,
da je za tega modernega kristjana - pogana najbolj tipična mala
Vojeslav Mole: Češka in poljska umetnost na Dunaju. 25
slika na dunajskí razstavi, imenovana „Ume tni ková molitev".
Sredi šumečih, zlatih njiv šedi na kamenitem piedestálu živa mlada
Madona z moderno frizuro na glavi in detetom v naročju, okoli nje
pa trgajo po polju Favni poljske cvetlice ter jih polagajo v šopkih
na oltár, pred katerim se sklanja v molitvi umetnik in stoji kraj
njega fantastično bitje — pol mlada žena pol Himera, za njo pa
Pegaz s sinjimi krili ... Ta slika je že sama ob sebi pesem, k i
ničesar ne ilustrira, ker se kaj takšnega sploh ne da izraziti
z besedami, ampak samo z barvami. In to je ravno težkoča pri pre-
sojevanju teh slik: toliko globin je v njih, da se mora človek šele
preboriti do umetniških kvalitet in vendar so te tudi Malczewskemu
prvá stvar. Forma je pri njem vedno jasná in določna, tehniška pa
tako obvladana, da se pri njem materijala sploh ne čuti, ker je
izgubil vso težo.
Ni slučaj, da se ta vizijonar tolikokrat stika s Slowackim.
Kakor tému romantiku, se izpreminja tudi njemu však vtis in do-
življaj v vizijo ; toda pri Stowackem ostaja ta vizija vedno vizijo-
narna, Malczewski pa jo predstavlja v obliki konkretnega simbolizma.
Cudoviti so zlasti njegovi portreti. Ko slika svojo sestro, so
mu ozadje zrele žitné njive s tiho vasico na obzorju, ob stráni
zamišljene žene pa stojita krilata otroka, igrajoča se s kobilicami
in kačjimi pastirji. Svojo hčer postavlja v pomladansko naravo s
krilatimi konji v ozadju, svojemu malému šínu daje lutnjo v roko,
samega pa se slika v srednjeveškem oklepu sredi narave s širokím
obzorjem. Autoportrét igra v njegovem oeuvru sploh veliko vlogo;
kakor Rembrandt se neprestano opazuje v vseh mogočih situacijah
in pod vsemi mogočimí vtisi, kakor da bi hotel do dna izčrpatí
vse, kar mu klíje v duší in v čuvstvenem valovanju. Kadar zasanja
o svojem národu, se mu zbudi pesem o Sibiriji v duši in takrat
se skoraj vedno snide s Slowackím. E liena i, ta brezprimerno ide-
álna ženská postava íz poéma Stowackega „Anhelli", vstaja pred
njim in umetnik jo spremlja na vseh njenih potih : ko jo privede
usoda k Anhelliju — na paši sredi severnih jeleňov — ob hipu njene
smrtí v sibírski juhti, ko se razlivajo rijení zlatí lasje čez jelenje
kože in igra razsvetljava severne nocí na njenem obrazu. — Včasi
pa zasanja poém, ki mu ni besed: plameneč kerub stopa íz vse-
mírja in na njegovih mavričníh krílíh se smeje nago žensko telo . . .
Resnost, s katero hodí za svojimi cíljí ta umetnik, označujejo
menda dovolj njegove lastne besede : „V očigled razlíčností današnjíh
smeri íščejo umetniki nestrpno skrajnosti mesto lepote; ker ne za-
26 Vojeslav Mole: Češka in poljska umetnost na Dunaju.
upajo svojim lastnim silám, ker se ne zavedajo, na čem polega
avtoriteta umetnosti, postajajo epigóni modernih slikarjev in po-
zabljajo, da moderna obleka ni identična z lepim telesom.
Kar se pa tiče njegove simbolike: je veliká umetnost vedno
simbolistična v tem pomenu, ta umeva však pojav kot znak, kot
viden izraz vseh onih nevidnih globin, nad katerimi je vse samo
val sredi morja skrivnosti . . .
Drugi gost iz tihega Krakova je kipar Waclaw Szymanowski
Začel je bil svojo pot kot slikar, kjer je žel kot realist odkrito pri-
znanje, ko pa se je pozneje pojavil s svojimi kiparskimi deli, je
zadivil celo poljsko javnost. Njegovo „Mate rinstvo", razstavljeno
tudi v Secesiji, in „Mickiewicz po improvizaciji" sta bili
naravnost oznanjenji silnega genija iz sveta čisté umetnosti ; skupine,
ki jih je razstavil zdaj na Dunaju, ga uvrŠčajo že samé med naj-
znamenitejše živeče umetnike. Tudi on je šel skozi vso moderno
šolo in obvlada materijal do najvišje popolnosti, ostal pa je pri
vsem tem tudi Poljak, romantik, a obenem do svoje najmanjše
mišice plastik, plastik v sleherni kretnji in potezi. Seveda je bil
pred njim Rodin in si ga brez tega mojstra sploh ne moremo
misliti. Toda Rodinova umetnost mu je dala le impulz in mu po-
kazala pot, a ga ni spravila niti za hip iz ravnotežja. Szymanowski
je vedno in povsod on sam in je vtisnil vsakemu svojemu delu
neizbrisen pečat svoje osebnosti.
Kakor impresijonistična, v plastiki skoraj nemogoča študija
vpliva njegov divni „Erík on i g", originálni in polni življenja so
njegovi portreti. Umotvora, ki pomenjata vrhunec njegovega delo-
vanja, pa sta: leseni model za Chopinov spomenik v Var-
šavi in „Vavelski pohôd".
Chopin šedi pod velikim drevesom in zamišljen posluša šum
njegovih vej. ( — Spomenik bo stal na nizkem griču nad ribnikom
sredi velikega parka. — ) Brezdanja poezija veje iz te umetnine.
Veter, ki se je zaplel v Chopinov plašč, je sklonil tudi veje, da so
se znižale in trepetajoč šumijo, da je postalo glasbenikovo obličje
en sam izraz napetega pričakovanja in sanjavega poslušanja ter se
je sama dvignila desnica, kot da bi hotela udariti v tipke. — To delo
je po svoji harmoniji naravnost klasično in v sleherni točki tako
plastično, obenem pa tako osebno pojmovano, da se ni čuditi, zakaj
je določila mednarodna jury ravno Szymanowskemu prvo nagrado.
Še ogromnejši pa je „Vavelski pohôd". Vavelski grád se
zdaj restavrira in Szymanowski mu je izsanjal čudovit okrás. Na
Vojeslav Mole: Češka in poljska umetnost na Dunaju. 27
galerijo, ki spája grád s katedralo, je sklenil postavili 32 m dolgo
kolosálne bronasto skupino, predstavljajočo celo poljsko zgodovino.
Iz grobov poljskih kraljev vstajajo zgodovinske postave preteklosti
in romajo v grád, „začarane v poeziji preteklosti, nemé, toda pre-
pričevalne", kakor pravi umetnik sam v katalógu.
„Kralji in vojskovodje", nadaljuje, „národ in učenjaki, vse, kar
pomenja življenje poljske minulosti, vse gre mimo gledavčevih oči
ne kot reálni svet, ne kot lepa in umetno izvršena plastika, temveč
kot veliké bronaste sence preteklosti, kot kolosálna vizija silnega in
individualnega národa, mogočne dŕžave, ki je oznanjala svojo ve-
ličino in življenjsko energijo v neprestani delavnosti."
Ali se je posrečilo umetniku najti za svoj sen primerno umet-
niško obliko?
Da. — Morda imajo sicer oni práv, ki trdijo, da ta skupina
ne bo vplivala enotno s celoto grádu, toda — ali tvori morda strop
Sikstinske kapele harmonično celoto s stenskimi slikami quatrocen-
tistov? „Vavelski pohôd" se sme smelo šteti med največja dela
umetnosti vseh časov; le malo jih je, ki bi bila tako ogromna po
svoji koncepciji in izvršitvi , kakor je ta bronasti poém o poljski
preteklosti.
Kakor poosebljena elementárna sila stoji oprt na svoj meč
Boleslav Smeli, zroč na svojega neizprosnega, smrtnega nasprotnika
škofa Stanislava, za katerim se gnete národ; veličasten in samoten
stopa Kazimír Veliki, in polna globoke melanholije sledi svojemu
môžu Jagiellu lepa kraljica Jadviga, ozirajoča se v strán, kakor da
bi hotela še enkrat ugledati svojo Ijubezen in srečo, ki jo je žrtvo-
vala domovini. Humanisti se živahno razgovarjajo med sabo, obdana
od služabnih deklic stopa ponosno Bona Sforza za svojim môžem
Zigmuntom I. ; polna brezprimerne poezije je skupina Zigmunta Av-
gusta in Barbare Radziwillove. Kralj Batory stoji sredi gruče plemičev
in krilatih vitezov, pred vsemi pa stopa Žigmund III., zadnji vavelski
kralj, in pred njim vodi celi sprevod visoka ženská postava —
Usoda.
Človek ne ve, v katero izmed teh štirideset postav naj upre
oči: v gručo humanistov, v obraz kričočega kmeta, v mehke Hnije
mladih deklic, v kraljico Jadvigo? V ogromno postavo Skarge?
Tudi če gledavec ne bi vedel, da ima pred sabo kip onega moža
z ognjenim, a krvavečim srcem, ki je prorokoval padec Poljske, bi
uganil, da je to dantejska narav z ranjeno dušo; demonska mogoč-
nost in sila bije iz nje.
28 Felicijan: Kmet Elija.
Poznim rodovom bo govorila ta bronasta vizija o poljski zgo-
dovini, pa tudi o umetniku, ki mu je bilo usojeno, da je lahko
povedal, kakšno peklo in nebo je nosil v svojem srcu.
Te vrstice so samo krátka oznaka vtisov teh dveh razstav.
Hotel sem z njimi samo zbuditi zanimanje za delovanje nekaterih
češkili in poljskih umetnikov. Za temi so še legije drugih. Kdor se
hoče z njimi bliže seznaniti, se mora vanje zaglobiti in jim predvsem
priti vsaj do polovice poti — naproti.
Felicijan :
Kmet Elija.
T
I Z skednja je stopil kmet Elija, pogledal je proti nebu, šel čez
dvorišče in mislil :
„Deset mernikov sem sejal kot Brtačev, gnojil sem in oral, ni
mi pobila toča, toda pripeljal je Brtačev tri voze snopov, tri polne
voze, jaz le enega in tisto malo, ki leži še na njivi . . . Cudno je
to, čudno ..."
Upognila so se mu kolena, omahnile roke, in glava se mu je
globoko povesila.
Dvignil je počasi pogled in videl je domačo streho. Rodil se
je in živel pod njo ; imel jo je že njegov oče, ded in dedov dedje.
„Ni veliká naša hiša," je pomislil Elija, „sosed ima večjo in
lepša je, tudi trdna je bolj ..."
Začul se je ropot od sosedove hiše. Kakor da bi škripala kolesa^
kakor bi se napenjali konji, da potegnejo voz, naložen do vrhá in
čez mero.
Eliji se je skrčil mezinec na roki in stisnili so se zobje.
„Spravljajo v žitnice ..."
Maňa, njegova žena, se je vrnila od soseda. Stopila je v hišo
in mu sledila s pogledi, ki so bili radovedni in polni mržnje. Močna
ženská je bila in ne brez lepote. Njeno lice je razbrazdal čas, ali
ostala je na njem zdravá rdečica.
Elija je zagledal svojo ženo in strepetal je po vsem životu;
obšlo ga je neprijetno.
Felicijan: Kmet Elija.'
29
Maňa se je zasmejala. Začutila je, kakor že večkrat, stud in
tajno sovraštvo do moža, ki mu je obljubila večno zvestobo.
„Slišiš?" je dejala, „Brtačev je pripeljal tri voze. Vozil je s
tistima rdečima, lepa sta, močna in debela, kakor jih je malo . . ."
Elija se je ozrl. Slišal ni besedi, toda razumel je misel:
„Tri voze in vozil je s tistima rdečima, dve leti sta stará."
Nakremžil se mu je obraz, kakor bi hotel zajokati in zarohnel je :
„Molči, stará! Nehaj!"
Ali že tisti hip mu je bilo žal ; zlezel je v dve gubi in ob-
molknil. Žena je namrdnila ustnice.
„Dedec sitni in neumni . . ."
Rekla je in se prestrašila besedi. Molčala sta oba; Maňa je
šla v kuhinjo, Elija je stopil v izbo.
V hiši na mizi se je kadilo iz sklede. Trije otroci so že sedeli
na klopí in poželjive ter lačne so jim bile oči. Ded je strkaval pipo
na tla; z očmi je lovil žlico, ki mu jo je porinila snaha. Hlapec
Anza je imel obe lakti uprti ob mizo in brado ob dlani. Mlad je
bil in orjak. Elija je sedel trdo na klop, da so zaškripale deske.
Spustil je trdo roko na mizo in prijel za žlico. Nemo je naredil
križ in zamahnil ženi:
„Moli!"
Žena je molila in zajeli so. '
Govorili niso ničesar, tudi otročjega krika ni bilo. Maňa se je
ozrla v hlapca. Anza je povzdignil oči in pogledi so se srečali;
tedaj se je zazdelo obema, da je Elija dvignil glavo. Nerodno je
bilo hlapcu in kri mu je silila v lica. Potegnil je s prsti po laseh
in po obrazu ter izpregovoril :
„Brtačev je nažel za tri voze ..."
Elija je temno pogledal.
„Kaj nam mar, kaj Brtačev . . .!" je siknil skozi zobe in ni
izgovoril do konca. Položil je žlico na mizo in vstal ; v veži je zajel
s korcem vode in pil z žejnimi požirki.
Svitalo se je in tisina je vládala še povsod, ko se je vzdignil
kmet Elija iz sena in stopil na dvorišče. Pomencal si je oči in postal ;
zadovoljno je ogledoval nebo, kajti kázal se je lep dan. Šel je
klicat hlapca in ženo.
„Anza, na noge, dan je!"
Anza je vstal in zaspané so bile njegove oči.
30 Felicijan: Kmet Elija.
„Maňa, pokonci! Stopi, da skuhaš; solnce gre že čez hrib."
Maňa je vstala, nevolja se ji je brala na licih in tihe besede:
„Še v noci sitnari ..."
Elija se je čutil krepkega in mladega in bil je vesel. V hlev
je šel krmit živino in lepo ji je govoril. Zaokrožila so se mu ústa
na smeh, kajti živina je bila lepo rejena. Hitrejše se je zasukal,
nametal je v jasli sena sivcem in nastlal liskam. Nad domom
se je kadilo, v kuhinji je živahno vrelo in kipelo v loncih. Plameň
na ognjišču je plápolal visoko pod obok, ki je bil kakor s črnim
žametom prevlečen; skozi malo lino je silil dan. Maňa je sedela na
nizki stolici, ob vratih je slonel hlapec Anza, narahlo upognjen.
Oči so se mu zagreble v plameň in molčala sta oba.
Začule so se stopinje Elije in zdramila sta se. Elija je godrnjal,
kajti pálila ga je ježa.
„V^e sam, vse le sam . . . Anza! Kje pa si? Naprezi! Maňa,
zasuči se!"
„Ah, čarovnije ne znám . . . Moj Bog!" . . .
Vzdignilo se je solnce izza hribov in razpršile so se meglice.
Rodil se je dan, kakor jih je malo. Golobi so se spustili iz golob-
njakov, krožili so nad streho, da se je svetila njih srebrna perot.
Pred vežo na dvorišču sta stala vola, ki ju je hlapec Anza
napregal. Elija je stopil iz veže, žena je prišla za njim in se za-
gledala v jutranje nebo.
„Srečno hodita!" ...
Elija je zamahnil z roko, sedel je na voz in hlapec mu je prisedel.
„Sveti križ božji ..." je mrmral Elija.
Maňa je stala še dolgo na pragu in strmela za njima, da je
izginil voz za leso. V očeh ji je obvisela sosedova češnja. Med
zelenjem je žarelo rdeče cvetje, kakor bi viseli sočni rdeči grozdi
in se spenjali po vejah.
„Moj Bog, kako se vára človek! . . . Samo orumenelo listje
v solncu, drugega nič . . . Moj Bog, kako si star, Elija!" . . .
Vrnila se je v kuhinjo, razbrskala je pepel in žerjavico in pri-
stavila za družino . . .
Poldne je bilo. Maňa je stala na pragu, najmlajši otrok jo je
držal za krilo in kričal. Elije in hlapca še ni bilo od nikoder. Mani
so zaplamtele oči in togota ji je žarela iz njih.
Obedovali so brez gospodarja in brez hlapca.
Solnce se je začelo večati in rdečiti, dokler ni utonilo za
gričem. Od severa je zavel blagodejen hlad. Nedaleč od doma je
Felicijan: Kmet Elija.
31
romal po klancu kmet Elija sam; ne hlapca, ne voza ni bilo ž njim.
Bil je bied kakor zid in ústne so mu bile kakor domáce plátno.
Stopal je razoglav, ^ tresle so se mu roke in noge, tresel se mu je
ves život in redki lasje so mu bili razmršeni. Dospel je vrh klanca
in razgrni! se je dol pred njim. Na polju je dehtela detelja, dehtela
je ajda, zibala se je pšenica, mrmrala je rž. V večernem mraku je
videl domáce lipe, svoj dom. Pospešil je korak. Mali Tonček se je
igral na dvorišču in ga je videl.
„Atej, atej . . .!"
Prileteli so vsi na prag.
Tedaj je Elija zavil na dvorišče.
„Moj Bog, kje pa hodiš?"
Elija je gledal v tla kakor obsojenec.
„Kje je pa Anza?"
Elija je premeril svojo ženo in izpregovoril z mirnim glasom :
„Pride."
„In vôli in voz?" je vprašala žena.
Zatrepetal je.
„Vola? — Ubitá !«
„Jezus, Marija!" je viknila Maňa in najmlajši otrok je zajokal.
Elija se je zavedel. Kakor da se je prebudil iz sanj, izpregovori :
„Splašila se je žival. Peljala sva z Anzo po Strmcu; voz je
bil naložen, težak . . . takrat se je splašila žival... Skočím na strán,
Anza na drugo... Šlo je po klancu...! Hitrejše, vedno hitrejše . . .
spustim se v tek . . . postojim . . . zdaj, zdaj . . . izginilo je vse. Trde
so mi postale noge, temno je bilo okrog mene ... S trávnikov so
prihiteli Ijudje. V globočini pod Strmcem je ležalo vse razbito, žito
razmetano. Tulil je vol, ves je bil polomljen ..."
Maňa je zajokala.
„Kje je Anza?"
„Živ in zdrav je ter še pride."
Elija je pripovedoval :
„Na meji je sedel Brtačev in me gledal . . . Ubil bi ga bil
takrat, tako mi je bilo. ,Kaj pa hočeš?* zakričím. ,Nič,' odgovori.
Videl sem, kako mu je šlo na smeh . . . privoščil mi je ... o seveda,
privoščil . . . Slišal sem, ko je rekel: ,Prst božji'" . . .
Žalosten večer je bil. Elija je legel na jaso pod češnjo in se
zatopil v težke sanje. Pri sosedu je trkal berač; platneno malho je
imel čez glavo, sivé lase in sivé oči . . . Odprla so se vráta. Brtač
in njegova žena sta se začudila: „Ti, Elija?" —
32 Felicijan: Kmet Elija.
Spel se je pokonci; počiti je hotelo nekaj v njem. Na ušesa
mu je donel smeh: „Ti, Elija?" In slišal je, kako škripljejo težka
kolesa, kako ječe osi, slišal je pokanje biča in vesel glas . . .
Razprostrl je svoje žilave in koščene roke proti sosedovi hiši;
njegov obraz je bil grozeč, oči divje in strašne . . .
3.
Na nebu so se kopičili črni oblaki, pripravljalo se je na ne-
vihto. Kadar se je prikázala luna izza oblakov, so vstale po vsem
nebu orjaške črne pošasti in njih groza je segala od nebes do zemlje.
Elija je ležal nepremično na svežem senu in strmel v nebo. Pod
njim je težko dihala goved, okoli njega je vonjala planinska paša.
Završalo je nekaj, zbudilo se je listje, zavel je veter od nekod
in zaječal je globoko ob oglu. Elija je pomislil:
„Dež bo."
Mrazilo ga je. Z obema rokama je posegel po senu, da bi se
zakopal vanj. Zastala mu je sapa, kakor bi se nekdo plazil, se mu
je zdelo. Minuto je napeto poslušal: vse je bilo tiho. Odel se je s
senom in bilo mu je prijetno. Završalo je drugič in tretjič, kmalu
je tulil vihar med vejami in ob slemenu; slišal je, kako so padala
jabolka z drevja.
„Vse sadje mi otrese," si je mislil.
Zadremal je.
Sedela sta pri peci, on in Maňa. Molčala sta, na mizi je brlela
luč; plameň je trepetal, da je bilo videti, kakor bi lizala senca
po steni.
„Ali slišiš?" je vprašala.
„Slišim — a kaj zato?"
Nekdo je peljal s parizarjem, težko so škripala kolesa, žvižgal
je bič . . .
Odprl je oči.
Zabliskalo se je nad daljnimi gorami in čez dolgo je zagrmelo
zategnjeno in natiho, da bi človek zaspal.
Elija je zatisnil oči.
Púst dan je bil ; iz oblakov, ki so segali skoro do tal, je pršilo.
Pred njim je ležala ravnina, dolga in široká. Hrast je kipel sredi
ravnine pod visoko nebo in pod njim je sedel pastir v haljo závit.
Piskal je na piščal, Elija je poslušal; bila je žalostná, žalostná
pesem. Zazdelo se mu je, da je jeseň in začudil se je: že jeseň?
Felicijan: Kmet Elija. 33
Trávnik je bil močviren in udiralo se mu je do kolen. Počival je
Elija, nikamor ni mogel več. Mislíl je:
„Sosedova last . . . njegova posest . . . sosedova. On ima, jaz
pa ne. Tako je in nič drugače . . . da, on, jaz ne . . ."
Mislil je Elija in pozabil sproti vse misii. Stal je na klancu
in vola sta drvila v prepad. Obtičal mu je glas v grlu, pogledal je
okoli sebe; na meji je sedel Brtačev in se smejal. Elija je vzdignil
preteče roko ter — se zbudil.
Pod njim je sanjala živina, vihar se je zaganjal v hišo, da se
je treslo tramovje; težke kaplje so padale na opeko.
Razlil se je ogenj po vsem nebesnem oboku. Zableščalo se
je Eliji, da je z dlanjo zakril oči. Stresla se je zemlja od groma.
Spreletelo ga je in zatisnil si je ušesi, da bi ne slišal.
Kakor sama je prišla misel:
„Treščilo je."
In zavpil je kakor obsedenec z močnim glasom :
„Treščilo je, udarilo je v soseda."
In v glasu njegovem je bil krohot in želja in strast in obup
in groza ; to ni bil človeški glas.
Pod njim v hlevu je zamukala goved.
Eliji je bilo, da bi planil, da bi vpil, da bi se smejal; toda
premagal se je. Vstal je počasi in se plazil kakor tat. Tiho je splezal
po lestvi navzdol na dvorišče. Stal je na dvorišču in gledal, kdaj
se posveti nad sosedovo streho. Četrt ure je stal in ni pričakal.
Ves premočen se je zdramil in se plašno ozrl naokrog ; zdelo se
mu je, da se mu nekdo roga in ježa se ga je lotila.
„Čakaj, hudič . . .!"
4.
Elija je ležal tri dni in tri noci po tisti ngči; četrti dan pa je
vstal, šel na semenj in kúpil nov par volov. Navidez je začel staro
življenje, a v resnici se je spremenil. Postal je molčeč, privoščil je
málokomu besedo. Ni se zmenil za ženo, pogledal ni otrok, nad
hlapcem ni več vpil. Večkrat je sedel na dvorišču in premišljeval po
cele ure. Mano je začelo skrbeti, da je nekoč zvečer poklicala hlapca.
„Anza, slišiš, naš kuha nekaj ! Bojim se."
„E, kaj — " jo je zavrnil hlapec in zresnilo se mu je oko . . .
Elija in hlapec sta orala. Pooblačilo se je zjutraj nebo, sivé
megle so se podile že ves dan po njem. Zemlja je bila suha, da
se je kadilo iz nje.
.Ljubljanski Zvon" 1. XXXIl. 1912. 3
34 Felicijan: Kmet Elija.
Oba sta bila prašná in nevoljna.
„Dosti za danes," je dejal Elija proti večeru; prej ni bil izpre-
govoril vse popoldne besede.
Hlapec je izpregal, Elija si je brisal znoj s čela; zakašljal je
in pogledal hlapca práv v oči.
„Anza!" je dejal.
„Kaj?" je vprašal Anza.
„Kaj imata, ti in pa moja žena?"
„Jaz in pa vaša žena?"
„No, ti . . ."
Nastal je mučen molk. Čez nekaj čaša je izpregovoril hlapec:
„Nič!" in se je obrnil v strán.
Elija se je nalahko nasmehnil.
„Anza! Jaz nisem slep . . . Ženi domov!"
Hlapec je odpeljal vole. Elija se je zravnal, segel si z roko v
brado in pogled mu je splaval po ravnini. Dolgo čaša je stal tako
in pokimal včasi žalostno z glavo: Nenadoma se je divje zasmejal.
„He, he, zahvali Brtača, da te ne spodim in ubijem! Brtača,
da! Toda . . . Brtač, rodil je naju isti čas . . . tebi rodi njiva pšenico,
meni osat . . . tebi smeh, meni jok ... ti visoko, jaz niže za ped in
še več . . . žena me goljufa s hlapcem . . . Jaz pa pravim: „Brtač,
isti čas je naju rodil ..."
Tako je mislil Elija in bilo mu je, da zblazni.
Postalo je hladno. Objel ga je jesenski veter in napotil se je
proti domu. Na vaši je mukala goved, ki se je vracala s paše.
Njegov dom je bil zapuščen.
„Kje je Maňa?" Ustrašil se je.
Stala je pod kozolcem, in hlapec jo je držal okoli pasu. Elija
je videl, da je jokala in čul je šepetanje hlapca.
„Tako?" je mi;mral. „Že dávno se mi je zdelo. Resnica torej?...
Resnica ..."
Prijel se je za čelo.
„Če je tako, potem mi pomagaj Bog!" je sklenil starec Elija
in ni rekel besede več. Obrnil se je molče, stopil v hišo in prižgal luč.
5
V žganju je hotel vtopiti Elija svojo bolest in strast.
Na rebri, eno uro od vaši, je samevala lepo pobeljena hišica
in kmetje so romali v trumah k njej. V desnici nad vráti je bil
vžgan nápis: žganjarna, in v vetru se je zibal suh smrekov vršiček,
znamenje gostoljubja.
Felicijan: Kmet Elija, 35
Elija jo je primahal, oprt ob palico in s povešenim pogledom.
Pomišljal ni práv nič; sklonil se je in vstopil skozi nizka vráta.
„Mir vam bodi," je dejal in vrgel kučmo na veliko zeleno peč.
„Bog daj," je donelo od vseh stráni.
V prostorni izbi so bile tri mize in nad vsako je viselo nebroj
svetih podôb in odpustkov. Ob mizah so stále dolge lesene klopi
in na klopeh so sedeli kmetje. Kozarčki so se smejali pred njimi,
polni žgane pijače. Kmetje so jih nagibali pogosto, in Elija je zvrnil
prvega na dušek ter poklical krčmarja.
„Žganja mi prinesi ! Kaj boljšega!"
In tako so sedeli, peli in pili. Elija ni bil navajen pijače, zato
se je upijanil.
Kmetje so prihajali in odhajali. Prišel je Brtačev, in ko ga je
Elija zapažil, je udaril z roko ob mizo, da je zažvenketalo.
„Zdaj mi gremo!" je zavpil naglas in se potrkal na prsi. „Zdaj
mi gremo!"
Kmetje so imeli majhne oči in so si mežikali. Eni so pravili:
„Pijan je kakor žaba," in drugi so vpraševali: „Kaj mu je?"
Med njimi je hodil krčmár in je točil. —
Razorano je bilo polje in spuščali so se črni ptiči v jatah nanj.
Hodili so po brazdah in kljuvali, zdajci so vzdignili krik in splavali
pod nebo. Tuintam se je plazila po brazdah črna senca. Kopal je
kmet z motiko in glava mu je tiščala v črno prst, med dolge eno-
lične razore . . .
Elija je hitel in ni se oziral nazaj; pozabil je na vse, veselja
in zadovoljstva je bilo polno njegovo srce.
Streljaj za njim je šel Brtačev. Skoro rejen je bil, sivih oči in
rumenkastih vlažnih brk.
„Mihá, stopi, da bo druščina!" je dejal sam pri sebi in po-
spešil korak, da se je vzdignil oblak prahu za njim. Kmalu je
dohitel Elijo, ki ga ni opazil. Položil mu je roko na ramo.
„Kam pa bežiš tako hitro ?"
„Bežim?"
Prestrašil se je Elija in široko so se mu odprle oči; zapičil jih
je v soseda ter čakal. In nagnil se je bolj, kakor je bila njegova navada.
Prestrašil se je tudi Brtačev Mihá.
„No, stopiva, stopiva, dolge so že sence . . .!"
Zdramil se je Elija; solnce je bilo že blizu gričev.
„Da ti povem: Midva nimava nič opravka! Jaz svojo pot, ti
pa svojo!" ...
3*
36 Felicijan: Kmet Elija.
„Kaj si nismo sosedje?"
^Sosedje ali ne!" •
„A tako?"
„Tako!"
In Brtačev je podvojil korak, da se je dvignila megla prahu
za njim.
Elija je prišel domov z razžarjenimi očmi, da ga Maňa še ni
videla takega. Šel je v hlev in nato v hišo. Po sobi je stopal iz kóta
v kot, sedel je k peci, vstal je, stopil k oknu in se zazri v motne
šipe. Sklenil je roki in kakor v molitvi jih je povzdignil k nebu.
Polagoma se je stemnilo; poklical je ženo Mano.
„Maňa, da mi ne greš več k Brtaču!"
„Zakaj ne?"
„Ne maram ... ne trpim . . ."
Elija se je zaničljivo posmehnil.
„Maňa!" je izpregovoril čez dolgo tiho in proseče. „Maňa,
zakaj me goljufaš še ti? . . ."
Zajokala je. Prižgala je svetilko in se s strahom ozrla v moža ;
spreletelo jo je mrzlo. Sredi sobe je stal Elija, držal je roki ob
bokih in se smejal.
„Brtač grize . . . grize kakor pes . . . Brtača udarim ..."
6.
Jesensko solnce je opajalo zemljo. Puhtelo je iz njiv, spal je
trávnik, počival je gozd.
Elija je hodil po polju in mirno mu je bilo v duši. Postaral
se je za leta; hodil je kakor siv starček in tresla se mu je roka.
„Oče naš, ki si v nebesih . . ."
Prestal je ; vse okoli njega je bilo tiho, da se ga je lotil strah,
da se mu je ustavila noga in je zadrhtelo onemoglo telo.
„Oče nebeški! . . . Kaj sem storil?"
Plah pogled je šinil prek senožeti. Elija ni verjel lastnemu
glasu, ker tak še ni bil nikoli.
„Storil še nisem."
Pod goro, kamor so komaj nesie oči, je bil studenec; razlil
se je v davnih, neznanih časih po trávniku in polju in od tedaj je
bila začrtana njegova pot med vŕbami in bičjem po široki dalji.
Molče je šel svojo pot dan za dnem in kalná je bila njegova voda.
Eliji je potok kázal pot skozi vas. Trije topoli so kipeli pod nebo.
Zagledal je streho med drevjem . . .
Felicijan: Kmet Elija. 37
„Sosedova je . . . Brtačeva ..."
Oblil ga je mrzel znoj. Ozrl se je, žive duše nikjer.
In začul je glas, kakor bi prihajal od neba, kakor bi vstajal
iz vode.
„Elija! Zakaj se skrivajo tvoje misii? Elija!"
Oblak je zakril solnce in nebo je bilo pokrito z motno kopreno.
Kmetje so bili na polju in spravljali zadnje pridelke.
Elija je stal za sosedovo hišo . . . Črnikasto grozdje se je
smejalo v brajdi, petelin je vodil kokoši po dvorišču, golobje so
sedeli na strehi in trije otroci so se igrali na dvorišču.
Otroci so zapažili Elijo, ki je molčal.
„Oča, oča!"
„Tiho, otroci, tiho pravim!"
„Oča, mati nam prineso hrušek!" so kričali.
Elija se je razjezil.
Brtačev Francek mu je pokazal jezik in začel kričati na vse grlo.
Elija je pograbil krepelce ter ga zagnal za otroci, da so se
razkrupili. Prevzelo ga je sladko čuvstvo.
„Otroci so zažgali ..."
Neznan glas se je oglasil :
„Ti, Elija!"
Ozrl se je, stal je sam in oči so mu divje svetile.
„Nisem hotel ... ne morem ..."
Pomaknil se je bliže k veži in dihal je težko.
„Mihá, ali si doma?"
Odgovoril mu ni nihče.
„Ni ga."
Na dvorišču je ležal kup slame, zraven je stal napol naložen
voz. Elija je potegnil žveplenko ob hlače; žveplo mu je prišlo v
sapnik, da je zakašljal in vrgel. Pokadilo se je práv malo in v
trenotku se je dvignil plameň pod nebo.
„Storjeno je, Elija!"
Prijel se je z obema rokama za glavo in je zatulil kakor zver.
„Gori!"
Postal je za trenotek in šepetal:
„Jaz nisem, jaz ne ..."
Na polju so kmetje pustili delo in tekli v vas.
Elija se je spustil v tek in bežal domov. Šel je v hlev, objel
vola z obema rokama okoli vratu ter zajokal.
„Jaz nisem, jaz ne . . ."
38 Jos. Premk: Krona v višavi.
Jos. Premk:
Krona v višavi.
a
IG) olorok in še ves zaspan je prilezel tisto jesensko jutro Jakob
Klander na vežni prag in gledal nizdol po dolini zlatopoljski,
ki je bila še vsa ovitá v jutranjo meglo. Pomencal si je párkrát
oči, pa ni mogel razločiti drugega, nego tistih par črnikastih streh,
ki so se videle iz megle kakor veliké krtine.
Kokoši, ki so zaslišale škripanje vežnih vrat, so prihitele izpod
kozolca in skednja, pa Klander se tisto jutro ni dosti zmenil zanje;
vrgel je med nje par krušnih drobtin in je odšel počasi proti hlevu.
Ko je odpahnil težka vráta, je puhnila iz hleva gorka sopara, ki se
je počasi razgubila v mrzlem jutranjem zraku. Na desni stráni je
stala goved — pet glav in mlado tele ; nato pa je stopil Klander na
drugo strán, kjer sta hrskala konja. Pogledal je v jasli in je jezno
nagubančil obraz, nakar je naglo postopil na konec hleva in zlezel
po lestvi navzgor.
„Lenoba!" je zakričal, ko je stal na predzadnjem klinu in
gledal srdito tja nekam v temo. „Hoj! Ali boš spal do sodnega dne!"
V slami je nekaj zašumelo in nekdo je odgovoril nerazločno
in mrmraje.
„Dan je! Vstani!" je vpil Klander še dalje. „Kdaj si pa konjem
položil? Ali nisem naročil, da jima daj tudi enkrat po noci? Boš
kŕmil mar tedaj, ko bo že skoro treba napreči! Grdoba" — je go-
drnjal še po lestvi nizdol — „ga je že zopet zibalo žganje, da se
ne prebudi, pa če bi bilo Zlato polje vse polno Turkov."
Nato je odvezal konja in ju gnal počasi čez trávnik proti koritu.
Tam je sedel na grčav štor in se zagledal nekako zamišljeno v
kozolce, ki so se vrstili v ravni vrsti tja do hríba, ker čisto na
koncu zlatopoljske doline, že nekoliko v bregu, se je nahajalo
Klandrovo posestvo.
Četrt ure niže v dolini je stala vas; Klandrova hiša pa je
samotarila v tem gorskem kotlu, kakor da sanja ločena od drugih
nemoteno veličast in krasoto sinjih gor, ki so jo obdajale kroginkrog
v mogočnem vencu. Zadaj za hišo se je vzpenjal v brdo vinograd
in tja je gledal tistikrat Jakob Klander in štel na prste, koliko let
je že minulo^ odkar ga je zasadil.
Jos. Premk: Krona v višavi. 39
„Štiriindvajset, petindvajset," je mrmral in potegnil párkrát, z
levico po zgubanem, zagorelem čelu — „da petindvajset let je mi-
nulo letos. Petindvajset let je minulo, odkar sem ga zasadil in
takrat je bil Dominik zadnjikrat doma. Petindvajset let je minulo" —
je mrmral venomer in se oziral zamišljeno naokrog, kakor da hoče
natanko pregledati, kaj se je vse izpremenilo od takrat . . .
Sem od hleva je počasi primencal hlapec, par slamnatih bilk
mu je še tičalo v kuštravih laseh in stari Klander se je ujezil iznova.
„Spiš kakor polh!" ga je ozmerjal. „Ali naj grem z lačnim
konjem na postajo?"
Hlapec je pogledal zaspano doli proti vaši in je násobil
spodnjo ustnico.
„Saj je še zgodaj, megla je še vsa pri tleh — lahko še na-
kŕmim," je zamomljal. „Cesta pa je lepa, v dveh urah ste tam."
Nato je odpeljal konja proti hlevu, Klander pa je odšel počasi
navzgor ob potoku.
„Hoj!" se je spomnil naenkrat in je zakričal, da je odmevalo
od brda. „Koleselj osnaži! Zadnjič, ko si vozil župnika, je bilo
blato, in tisto rdečkasto odejo pogrni čez kozia, ki je v shrambi
na moji postelji!" je dostavil in odšel zopet dalje.
Hlapec je nekaj odgovoril, pa Klander ga ni več slišal, ker
je tisto jutro mislil tako različne in težke misii, kakor že dolgo ne . . .
Trikrát se je prebudil ponoči in vselej je stopil k oknu, pa
se ni hotelo zdaniti, in noč se mu je zdela dolga kakor še nikoli.
Naposled je vendar dočakal dneva, a sedaj se zopet vlači po dolini
ta umazaná megla, in solnce spi še nekje globoko tam za gorami,
kakor da je pozabilo na dolino zlatopoljsko in na osivelega Klandra.
Na koncu slivnjaka je sedel na vegasto klop, prekrižal roke
na prsih in pazno motril vrhove bližnjih hribov in sivkasto meglico,
ki se razvlekla čez nebo, kar Klandru ni bilo nič kaj po volji.
Kajti stari Klander je vedel po dolgoletnih izkušnjah, da se vreme
kaj rado skazi, ako je Sv. Miklavž v megli in Sv. Ana na sosednem
hribu ovitá v tisti sivkast dím, ki se dviga zjutraj iz gorskih kotlov.
Zato je'jezno nagubančil zagorelo čelo in se ozrl na drugo strán,
od koder je pričakoval solnca. In drobné sivkaste oči so se mu
zasmejale, ker visoko gori pri Sv. Ambrožu se je zasvetil zvonik,
potrošen z zlatim prahom, in na sosedu Očaku se je raztegnilo
čez borovce in smreke in čez ves topi vrh kakor vijoličast pas, ki
je žarel in sipal solnčno luč više in više . . .
— Lep dan bo — se je zadovoljno nasmehnil Klander, — Lep
im kakor je bil tekmt, —
40 Jos. Premk: Krona v višavi.
In misii starega Klandra so počasi vzplule nazaj v preteklost,
v tisti dan pred petindvajsetimi leti, ko je bil zadnjič doma brat
Dominik. — Tako jutro je bilo, práv tako, se je domislil in pre-
mišljeval natančneje. — Delo v vinogradu smo končali in pod tisto
staro hruško smo južinali, oče in mati, Bog jima daj nebesá, jaz
in dva hlapca, pa smo govorili o njem in o tistih časih, ko je še
tekal okrog hiše bosonog in zamazan. Takrat pa so vedeli že po
sedmih gorah o njegovi učenosti, in v sedmih farah in še dalje na-
okrog ni bilo nikogar, ki bi ne slišal kdaj o Klandrovem profesorju,
ki živi tam bogve kje . . . in je dobil za svojo učenost prstan od
samega cesarja, da je študiran, da se kmet ne more pogovoriti ž
njim, in je vendar nekdaj kot zlatopoljski pastir pasel ovce in koze
gori po Očaku. In tisto jutro je prišel nenadoma, ko ga ni nihče
pričakoval. Izza ovinka se je prikázal voz in v njem je sedel Do-
minik ves izpremenjen in ves gosposki, da so ga komaj spoznali.
Polno brado je imel, lepo rumeno kakor svila, zlate naočnike in
skoro je bil videti starejši od Jakoba, dasi je bil mlajši celih pet
let. Štiri leta ga ni bilo, štiri leta je živel po velikih mestih in zdaj-
pazdaj je sporočil župnik očetu Klandru točno o Dominiku. Časopisi
so pisali o njem in oče sam se je čudil in se ni mogel načuditi
učenosti svojega siná. Za Veliko noč in za Božič je pisal vedno
krátko pismo s takimi črkami, ki jih je znal prebratí samo učítelj
in župnik. In kadar je prišlo pismo, se je oče razveselil in razža-
lostil: ni povprašal ne po materi, ne po bratú, voščil jim je veselé
praznike in povedal še kake stvari o svojem učenju, ki jih oče ni
razumel in ni vedel, čemu so potrebne ... Ko je umirala sestra,
so mu sporočili, pa ga ni bilo, še odgovoril ni. Čez dva meseca
je prišlo pismo, krátko kakor vedno, ki je govorilo o nekih novih
težavnih izkušnjah in izpitih, ki jih namerava napraviti tam nekje
v tujini. Na koncu pisma je dostavil, da obžaluje smrt sestre
Angele; a sestra Angela je bila takrat že zdravá in se ni mogla
načuditi čudnému bratú. In tako so govorili o njem tisto dopoldne,
ko se je prikázal voz izza ovinka in je stopil med nje, ko ga ni
nihče pričakoval. Materi je padla žlica iz roke in ni mogla izpre-
govoriti nobene besede ; gledala je vanj in solza za solzo ji je pol-
zela po smehljajočem obrazu. Nato je obrisala roko ob predpasnik
in mu jo podala.
„O, Dominik!" je vzkliknila tiho in še večja solza ji je zdrknila
po licu. „Pa kako, da nisi nič pisal!"
Pa Dominik je skomignil z rameni in je pristopil k očetu.
Jos. Premk: Krona v višavi. 41
„Kako se imate?" je povprašal, in očetu Klandru je lice za-
žarelo veselja, ko mu je stisnil suho desnico.
„Tako, tako, vinograd smo zasadili, kakor vidiš. No, Mina,"
se je obrnil proti materi — „vrzi no naglo kaj v ponev; ti, Jakob,
pa prinesi starine in sliv. Včasih si rad jedel slive. Letos so bile
polne, da se je vse lomilo in okusne so. Za danes bomo pa delo
končali", se je obrnil proti hlapcema. „Tisto pšenico, ki je na pôdu,
lahko omlatita, eden naj pa stopi h gospodu župniku in pove, da
je prišel naš Dominik!"
„Ni treba," je odkimal Dominik in zamahnil z roko. „Samo
oglasil sem se, samo tako sem prišel, da vidim, kako se imate.
Oče ga je pogledal debelo in se začudil.
„Kako to misliš? Nekaj dni boš vendar ostal, saj te že ni
bilo štiri leta. Zlatopoljčani te bodo komaj spoznali.
Jakob je prinesel vino in dva kozarca, natočil očetu in Do-
miniku in samému sebi se je zdel tako neroden, da ni vedel nikake
pravé besede, kako bi nagovoril Dominika in ga vprašal po tem in
onem. Prisedel je in se je zagledal v njegovo polno brado, in niti
ene stvari, niti enega znamenja ni našel na tem suhem, bledem
človeku, kar bi ga spominjalo na nekdanjega rdečeličnega Dominika.
Samo njegove rjave oči so bile še nekako iste, dasi so se svetile
skozi naočnike strogo in jezno in brazgotina nad levim očesom ga
je spominjala, da mu je zabrúsil nekoč še kot otroku v čelo oster
kameň. Tudi Dominik se je ozrl párkrát vanj — tako mimogrede,
ko je gledal rayno tja nekam po slivnjaku, pa ni rekel nobene
besede kakor da mu nima ničesar povedati. In Jakobu je postalo
pri srcu nekako težko : čutil se je poleg Dominika tako majhnega
in neznatnega, da si ni úpal pričeti pogovora. Pa kako tudi! O
Dominiku so pisali časopisi, za profesorja ga imenujejo in za dok-
torja, cesarjev prstan se mu blesti na roki, on pa zna komaj podpisati
svoje ime, kako bi se razgovarjal ž njim, ko bi bila vsaka beseda,
ki bi jo izpregovoril, napačna in neumestna. In vendar bi bil zelo
srečen, ko bi mogel iti ž njim saj enkrat skozi zlatopoljsko dolino,
ko bi se saj enkrat pogovoril ž njim o tistih davnih časih, ko sta
spala skupaj na senu in klatila skupaj tuja jabolka. A sedaj je
mislil na tiste dávne dneve sam ; Dominik je sedel na koncu mize
in vrtel v roki kozarec, da je pljuskalo vino čez rob, njegove oči
pa so bile zamišljeno uprte tja nekam v daljo, in tako se je zdelo
Jakobu, da le napol posluša zgovornega očeta.
42 Jos. Premk: Krona v višavi.
„Eh, da, tako je, Dominik," je govoril oče in venomer trkal
ob njegov kozarec. „Ti si srečen, kakor sva vedno želela z materjo
od tiste ure, ko sva te poslala v mestne šole, in nič mi ni žal,
dasi je stalo marsikak bankovec. Ko bi bil ostal doma, bi bil revež,
kakor sem jaz ali tvoj brat Jakob in však, ki se mora ubijati od
zore do mraka z delom. Pa ko bi se še vedno izplačalo in obneslo,
pa páde toča, suša in druge neprilike, pa gre vse k zlomku. Tebi
pa ne more vzeti ne moča, ne suša, poleti si lahko v senci, pozimi
na gorkem in če párkrát potegneš s peresom, če párkrát izprego-
voriš ali karkoli že, pa zaslúžiš več kot izmed nas eden ves teden."
Dominik je prikimaval in je prvikrat pogledal Jakoba narav-
nost v oči.
„Pa kako je s teboj, Jakob? ga je povprašal nenadoma, ko
Jakob ni práv nič pričakoval, in celo nasmehnil se mu je prijazno,
da je tridesetletni Jakob povesil oči kakor otrok, ki ne ve, kaj bi
odgovoril.
„Saj veš." je odvrnil naposled počasi — „kmetujemo! Pij,
Dominik!" In Dominik je prijel očetov kozarec in trčil z bratom
Jakobom, s čimer se je čutil Jakob tako počaščenega, da je izpil
v dúšku.
„Bog te živi, Dominik!" je dejal in nalil očetu in njemu. „Ti
si srečen in če bi bil še stokrát bolj, bi ti ne bil nikoli nevoščljiv;
vedno sem te imel rad, če sem práv včasih godrnjal, ko je šlo
zate toliko denarja. Zdaj vidim, da ni bilo zastonj in vedno sem
vesel, kadar se te spomnim. Kolikrat si mislim, ko me žge vročina,
da me skele oči in komaj diham kje na razbeljeni njivi: glej, ko
bi te bili poslali v mesto kakor Dominika, da bi se učil v šolah
in postal glasovit kakor on, bi ne bilo treba vsega tega. Pri po-
grnjeni mizi bi sedel ob policu vina in rumeni pogači; z lahkoto
bi slúžil cekine in nikoli bi se ne spomnil na dolino zlatopoljsko,
kjer je samo trpljenje in skrb. Pa ni dano vsakemu, da bi bil rojen
pod tako srečno zvezdo kakor si bil ti — "
„Práv govoriš, práv govoriš Jakob," ga je prekinil oče. „Pod
srečno zvezdo si rojen, Dominik, pod najsvetlejšo, kar jih sveti nad
zlatopoljsko dolino. Včasih sediva takole zvečer z materjo tam na
klopi pred hišo, gledava na nebo in zvezde in oba sva enakih
misii, nobena druga kakor tista, ki sveti gori nad Sv. Ambrožem,
je tvoja. Ravno proti naši hiši je obrnjena in čim dalje gledava
vanjo tem večja se nama zdi. Najsvetlejša je in včasih rdeča kot
nagelj, najlepša je izmed vseh in najbližja zlatopoljski dolini in naši
Jos. Premk: Krona v višavi. 43
hiši, tako se vidi, da bi jo gori s Sv. Ambróza skoro dosegel. —
Ta je Dominikova — praviva, pa čigava naj bi tudi bila, ako ne
tvoja : ni ga v zlatopoljski dolini srečnejšega od tebe in ni je nad
zlatopoljsko dolino svetlejše od nje. In tako gledava z materjo mar-
sikateri večer vanjo in pomoliva očenaš in češčenomarijo za tvojo
srečo. In kakor vidim, so najine prošnje uslišane : zdrav si in samo
lepe reči slišim o tebi. Pij, Dominik!"
In Dominik je trčil z očetom in se je ozrl tja nekam gori proti
Sv. Ambrožu, kakor da išče svoje srečne zvezde.
V belem prazničnem predpasniku se je prikázala tistikrat mati
na vežnem pragu in je zaklicala sem proti hruški s tako krepkim
glasom, kakor je nista slišala Jakob in oče že dolgo:
„Stopite notri, da se ne ohladi!"
Nato je zopet izginila v veži in samo ropotanje loncev je
pričalo, da ima še mnogo opravka pri ognjišču.
Na beli javorjevi mizi je bilo naloženo na dolgem krožniku
ocvrtje, in po vsej sobi se je širil prijeten duh po žgani masti. Oče
je stopil k omari in položil pred Dominika hleb koruznega krulia.
„Le poslúži se, za hlapca, ki te je pripeljal, poskrbi že mati,"
je govoril oče in namigaval nekaj Jakobu, ki pa ni mogel razumeti,
kaj hoče.
„I no," je dejal — „v klet postopi, saj vidiš, da je bokal
pod bruško prazen!"
Dominik je hotel nekaj oporekati, pa Jakob je že odšel in oče
je sedel smehljaje za mizo.
„Kaj bi, dolgo te ni bilo, spodobi se! Ko bi vedeli, da prideš, bi
že kaj boljšega pripravili, tako pa moraš biti s tem zadovoljen. Se-
veda tako ni kakor v mestu, pa opoldne se bo že kaj boljšega naredilo.
Za Jakobom, ki je prinesel veliko mero cekinastega vina, je
pazno vstopila tudi mati. Počasi je nešla proti mizi škodelico bele
káve in jo práv tako počasi in pazno postavila pred Dominika.
„Pa čemu vse to, mati?" se je začudil Dominik in zmajal z
glavo. Komaj da se je dotaknil jedi pa je odložil vilice in nož. „Pa
čemu še káva?"
„I no, včasih si jo rad pil," je menila mati in sedla poleg
Jakoba njemu nasproti. „Ah, da," si je domislila — „v gornji sobi
ti bomo pripravili. Gori je prijetno, ali ne? Če pa hočeš — "
A Dominik jo je prekinil:
„Zame ni potreba pripravljati nikjer. Saj sem že povedal očetu,
da ne ostanem — "
44 Jos. Premk: Krona v višavi.
„No, ali saj par dni — " je silila mati in ga gledala začudeno
in proseče.
„Ne morem," je zatrdil Dominik in nagubančil čelo v resne
gube. „Prišel sem, kakor sem rekel — tako mimogrede, ker se ravno
vozim skozi trg. A moje stvari, knjige in vse je romalo že naprej
in imel bi sitnosti, ko bi se kje zamudil. Ne morem, saj bi rad!"
Oče in mati sta se spogledala in tudi Jabob ni vedel, kako
bi ga pregovoril.
„Pa kam misliš sedaj?" ga je vprašal oče in se primaknil
bliže, kakor da se boji preslišati kako besedo.
„Saj sedaj si menda že vse končal in se vsega naučil?" je
menila mati.
„Vsega se človek ne nauči do groba," je odvrnil smehljaje
Dominik in srebnil dvakrát iz skodelice. Nato je posegel v žep in
ponudil Jakobu in očetu smodke.
„Pa kam misliš sedaj?" je ponovil oče in zadovoljno ogle-
doval rumeno smodko.
„Na jug," je odvrnil Dominik in oči so se mu zasvetile, kakor
človeku, ki govori o kraju, kamor hrepene vse njegove želje . . .
„Na jug?" se je začudil oče, in mati je zmajala z glavo in ga
pogledala skoro žalostno. „Na jug, tja, kamor gredo ptice pred zimo?"
Dominik je prikimal in si je pogladil dolge lase, nato je podprl
brado z obema rokama in se je ozrl v mater.
„Gemu me gledate tako začudeno in skrbno. Ah, da! Vi
mislite, da sem sedaj že končal? Glavno pač, a je še mnogo dru-
gega in tudi to móram še vedeti in znati; dolga je še pot do
mojega cilja in težavna. A jaz se je ne bojim!"
In naenkrat se mu je razjasnilo mračno lice in zasmejal se
je veselo.
„V Italijo grem," je dejal in povzdignil kozarec. „Da mi ostanete
zdravi," jim je napil in materi so se orosile oči.
„V Italijo, praviš?" je povzela in neverjetno pogledovala zdaj
Jakoba, zdaj očeta, kakor da pričakuje od njiju pojasnila še daljne
Dominikove poti. „Pa po kaj?"
„Tam je dom umetnosti — " '^
„Kaj?" se je zavzel oče in tudi Jakob ga je pogledal začudeno.
„No, pa saj itak ne razumemo tvojih ved, ampak daleč je to,
Dominik, bolje bi bilo, da ostaneš kje bliže."
„Ni mogoče," je odkimal Dominik in nasmeh, ki mu je krožil
na ustnicah, je pričal, da komaj čaká trenotka, ko pohiti v zaže-
jena mesta.
Jos. Premk: Krona v višavi.
45
„Pa povej mi, Dominik, po domače in razumljivo," je pričel
oče in se nagibal čisto k njemu — „čemu je potrebno vse to?
Dovolj si se že naučil, kaj je potreba še več?"
Dominik si je popravil naočnike in je potrepal očeta po rami.
„Da bi vam razložil, to je težko! Glejte, to je kakor pot k
Sv. Ambrožu. Ko stojite v podnožju hriba, ne vidite drugega nego
zlatopoljsko dolino, našo farno cerkev tam doli in nekaj vinogradov.
Mnogo jih je, ki niso videli nič drugega, pa žive zadovoljno in
srečno. Meni pa je bilo usojeno drugače in napotil sem se v brdo . . .
Cez četrt ure vidite že sosedne hribe in gore natančneje in lepše in
čim više se vzpenjate, tem krasnejši razgled se vam odpira vse na
okrog . . . Ali čim više stopate, tem težavnejša je pot, a tem večji
užitek, in ko ste na vrhu pri Sv. Ambrožu, leži pred vami jasno
kakor na dlani vsa nedogled, vse krásne doline in daljne gorice,
vaši in trga, in na vrhu šele spoznáte, kako malo ste vedeli o vsej
tej krasoti, ko ste bili v dolini. Taká, recimo, je moja pot in predno
dospem na vrh, bo treba še dokaj truda, a kakor sem rekel : ne
bojim se !"
Vsi trije so ga poslušali zavzeto, in ko je umolknil, so se
spogledali in nobeden ni izpregovoril besede.
„Da bi končal srečno, karkoli želiš in nameravaš," je zavz-
dihnila mati.
„Cudne reči so to, čudne," je mrmral oče in natočil vnovič.
„Kaj vemo mi, kaj vsega je treba danes na svetu. Na zdravje,
Dominik!"
„Pa kdaj se misliš vrniti?" ga je povprašala mati skrbno.
Dominik je pogledal v strop in je skomignil z rameni.
„V predpustu pridi gotovo," je dejal oče in pomežiknil z leviui
očesom. „Mogoče bo kaj, ali ne, Jakob?"
Brat Jakob je pogledal v drugo strán in se je nerodno nasmehnil.
„Mogoče," je dejal, „ako se kaj ne skvari!"
Dominik ga je pogledal pazneje in se mu je zadovoljno
nasmehnil.
„Práv, práv, Jakob," mu je prikimal. „Kaj boš samotaril, saj
jih imaš že trideset. Katero pa misliš?"
„Mohorjevo," je naglo odgovoril oče in pobobnal s prsti po mizi.
„Mohorjevo?" je ponovil Dominik in stisnil obrvi v ostro črto.
„Katero? Ce se ne motim, sta dve, Manica in Cilka."
„Cilko, Cilko," je hitro odvrnila mati in se postrani ozrla na
Jakoba. „Manica pa je gledala menda nekdaj za teboj?"
46 Jos. Premk: Krona v višavi.
„Beži, beži," jo je glasno zavrnil oče — „kaj bi s takimi
čenčami!"
„I no, tako se je. govorilo — "
Dominik je stisnil tistikrat obrvi še niže in lahna rdečica mu
je udarila v lice.
„Manica?" je dejal zateglo. „Že mogoče, kje pa je sedaj?"
„Doma," je odvrnila mati — „in sedaj pomaga pripravljati
Cilki, saj ves kako je z nevestami!"
„Torej pred pustom boste napravili?"
„I seveda," je povzel oče in gledal modro pred se. „Midva
sva že stará, prej ali slej je treba prepisati in za Jakoba je že tudi
čas. Prostora pa je dovolj v hiši; midva bova v enem koncu, zgoraj
pa prihiodnjo pomlad še nekoliko popravimo. Cilka pa je pridna
kakor vsi Mohorjevi, tako mlada tudi že ni več, je že pri pameti —
tako, mislim, da stvar ne bo napačna. Če bo taká, kakor je stará
Mohorka, bo za hišo pravi blagoslov: bolj pridne ženské ni menda
v celi fari. Zato mislim, da bi prišel v predpustu, ko bo svatba.
Za druga bi lakko bil. Presneto, boljšega druga pač ne moreš
dobiti, Jakob!"
Jakobu so silile ustnice v nasmeh in ni se mogel dalje pre-
magovati.
„Ves, Dominik," je dejal — „to pa le stori! Še enkrat več
veselja bo, če prideš ti, in Manica bo za družico!"
Dominik je skimal in se je zamislil.
„Mogoče," je dejal naposled. „Sedaj pa lahko stopiva nekoliko
okrog," je dodal obrnjen proti Jakobu — „saj do kosila je čaša še
dovolj, jaz pa bi se rad nekoliko izprehodil, človek od te vožnje
popolnoma otrpne."
Jakob je zadovoljno prikimal in stopil naglo v sosedno izbo.
.Ko se je vrnil, je bil v prazničnem suknjiču in nedeljskem klobúku,
osnažen in skrbno počesan, kakor da je namenjen k veliki maši.
„Vinograd mu razkaži," mu je naročal oče — „in lepo bi bilo
če stopita tudi nekoliko k župniku ali učitelju. In pri Mohorjevih
se kaj oglasita, zelo vaju bodo veseli. Ko pa pozvoni poldne, bodita
doma, da ne bo jed čakala."
Jakob je prikimal in nato sta počasi odšla. Oče in mati sta
ostala na hišnem pragu in gledala za njima zadovoljno in smehljaje,
dokler nista izginila za vinogradom.
(Dalje prihodnjič.)
L. Pintar: O krajnih imenih. 47
O krajnih imenih.
L. Pintar.
\ / znani reviji „Oesterreichische Rundschau (XXVIII, 480) je
objavil barón Alfréd Moscon člančič „Uber Ortsnamen und
deren Entstehung", v katerem opozarja na zanimivo prikazen, da se
pojavljajo v naših alpskih deželah v najrazličnejših legah daleč na-
razen analogna krajná imena, ki sicer po jeziku različna vendar
kažejo isti miselni izvir, — ki niso ravno prestave, ampak razno-
jezična synonyma. Ker se bavi gosp. pisatelj v tem člančiču tudi z
nekaterimi krajnimi imeni iz južnoštajerskih in kranjskih, torej slo-
venskih pokrajin ter z njihovimi nemškimi analogijami, pa se mi
zdi, da njegovo znanje slovenščine za tak posel še ne zadostuje
popolnoma, tedaj šmátram za svojo narodno dolžnost, da na nedo-
statke njegovega razlaganja in toponomastičnega vsporejanja opo-
zorim in da poskusim nekoliko zavreti tisto presamozavestnost, ki
tupatam le prerada šili na dan, kadarkoli se ponudi prilika ali
priličica govoriti o slovenščini in tolmačiti slovenská imena. — Kadar
je še šlo za Slovensko toponomastiko, zdi se mi, da so pri nas od
nekdaj deloma med nami naseljeni tujci deloma polovičarski do-
mačini le preradi nastopali z nekakim znanstvenim ali neznanstvenim
diletantizmom brez pravega kriticizma in brez zadostnega znanja
slovenščine. Da navedem nedostatnosti člančiča, se mi zdi pa tudi
zaradi tega umestno, ker mislim, da bo rektifikacija morda g. pisatelju
samému ugodna, vsaj je izobraženec vsake nove izobrazbe vesel.
Naša imena Orehovec (dodali bi še lahko Oréšje, Orehovica)
se primerjajo z Nufidorfom pri Dunaju in sicer z opombo, da se
omejujejo ta imena le na Spodnje Štajersko in Dolenjsko Kranjsko,
da pa na Gorenjem Štajerskem in na Gorenjskem Kranjskem teh
imen ni, češ ker oreh v teh krajih zaradi klimatičnih razmer ne
uspeva. — Ta opomba se mi ne zdi popolnoma umestna, kajti da-
si je res, da oreh v naših krajih rad pozebe, vendar zaradi tega ni
zatrt in uničen, in dasi je večina po orehu imenovanih krajev res
na Dolenjskem in Spodnjem Štajerskem, najdemo vendar tudi v
okraju Judenburg še svoj Nuí3dorf, a v okraju Schladming svoj
Nufidôrfl. In če se ozremo nekoliko v rastlinsko geografijo, naj-
demo, da stavijo za areál ali nahajališče orehovcev severni umerjeni
pa§ — tako, da sega vegetacijska meja oreha v zapadni Evropi
48 L. Pintar: O krajnih imenih.
do 56^ v vzhodni do 52^ severne širine, v severnih švicarskih planinah
do 800, v južnih do 1100 m. Trditvi „kein Nufidorf in Obersteiermark
und Oberkrain!" stoji tedaj nasproti Orehek pri Mavčičah, Orehovlje
pri Predosljah in Nufidorf v okraju Spittal na Koroškem, da ne
govorim o raznih Nufibergih v tej deželi, ki je vendar severnejša
od naše Gorenjske.
Nekdanje Dunajsko predmestje Rustendorf primerja pisatelj s
slovanskim imenom Brestovec. Menda ne po krivici, samo, da bi
se bilo dalo k „Rust, Rtister, ulmus" privzeti še marsikatero krajno
ime te kategorije n. pr. Rtistern, Rustenfelde, Ulm, Ulmbach, Ul-
meríeld, Ulmerthal in v slovenščini poleg moškega imena Brestovec
tudi še prosti Brest (obč. Boljun, Buzet, Tomišelj), kolektivnik
Brestje (obč. Št. Martin-Kviško) in femininum Brestovica (v Pazin-
skem, Sežanskem okraju). Ponuja se nam tudi prilika opomniti, da
je na krajnih imenih Brestovec ali Brestovica postavljen tudi osebni
priimek Vrstovšek. —
Resnična je sicer trditev, da je najti imena skoraj vseh listovcev
v slovanskih krajnih imenih, predpogoj seveda je, da je tista vrsta
listovcev v naših krajih udomačena, to so n. pr. dob, breza, vŕba,
gaber i. t. d. vendar bi jaz vrbina ne prevajal z Weíáenheim, bolj
bi mi prijalo Weidenhain.
Opomba, dafi sich Namen der Nadelhôlzer in Ortsbenennungen
nur spärlich finden, hat vor allem seinen Grund darin, dafi die
Koniferen - Bestände, die sich iibrigens fast lediglich auf die Jahr-
hunderte alten Edeltannen beschränken, nur in geringer Ausdehnung
anzutreffen sind — ta opomba se mi zdi ravno tako malo umestna,
kakor ona o orehu in Orehovcih. — Kolika množina krajevnih imen,
ki izvirajo iz imen iglastega drevja ali šilovja, glasno protestira
proti tej trditvi, češ da so sosnovci in drugi storžnjaki ali češarkovci
dokaj redki, pa da se iglasti gozdi omejujejo skoraj zgolj na jelovje.
Nemških in slovenskih krajnih imen te kategorije je cela dolga
vrsta. Brez ozira na ona splošna imena, ki se ravnajo po temní
barvi igličevja in po svetlejšem zelenju listovcev, kakor so n. pr. na
eni stráni ražne Senice in Seničice, Sinovice, Sinje doline in Sinje
gorice in Sevnica (Lichtenwald), na drugi stráni pa Črni gozd
(Schwarzwald), Črni les (Schwarzholz), Črni log, Črnelo, Črni vrh,
Črna gora (Schwarzenberg), — brez ozira na ta splošna imena, koliko
jih imamo po posameznih vrstah bockovcev posnetih, po smreki in
mecesnu, po jelki in boru in brini, in ravno tako v nemščini po
Fichte in Fôhre (Farchen), po Lerche in Tanne i. t. d. —
L. Pintar: O krajnih imenih. 49
Brinje (8), Brinovec (3); Krannach pri Arvežu, Krennach pri
Feldbachu, Kronach na Bavarskem, Kranberg, Kronau, Kronheide,
Kronachdorf i. t. d. — Borje, Bôrik, Borovec, Borovik, Borovina,
Borovlje; Farchern, Fôhring, Fôhrenberg, Fôhrental, Kiefenholz,
Kienberg i. t. d.; Hvojnik (Vojnik = Hoiienek), Hojče, Hoje, Fojke,
Fojnica; Tannach, Tannenberg, Tannenbúiil, Tannforst, Tannleiten,
Tannwald i. t. d. — Jelovec, Jelovica, Jelovska gora, Jelčni vrh,
Jeline, Jelnik (od tod priimek Jevnikar); Smolnik, Smolinski vrh,
Smrečje, Smrečnik, Smrekovec; Fichtenberg, Fichtenhain, Fichtenau;
Macesnovik, Lerchach, Lerchenwald, morda i Massenberg, Massenegg.
Massanig (masosna?); Snovik pri Lokah v Kamniškem okraju —
menda pa haplologiji nastalo iz Sosnovik (Kieferwald) — in tako
še lepo število drugih na imenih igličevja osnovanih krajnih imen.
Spotakniti sem se dalje moral ob tale stavek: „Ein Rucken
der Orlica- (Adler-) Gebirgskette im Savetal fiihrt den Namen Te-
menica, der wohl mit Finstermiinz verdeutscht werden kann." Če bi
se že moralo kako Slovensko ime ponemčiti, morali bi najprej slo-
venskega imena pomen dobro razumeti, da bi pravo zadeli; nevarno
bi pa bilo še vedno pri tem ponemčevanju poslužiti se kakega že
obstoječega imena, zlasti če ne vemo z vso gotovostjo, da je do-
tično ime res nemško. Temenica pa Finstermiinz! hm! — Mislim,
da sem si práv tolmačil zgoranje besede, če sem razumel „temen =
finster", češ da bi bil Finsiermänz tenebrosus mons t. j. Črni ali
temni vrh, Črna ali temná gora (Schwarzenberg). — Če bi bil
„munz" = mons, tedaj ime ni nemško, pa tudi ni verjetno, da bi
se nemški „finster" (temen) spojil z romanskim „mons" (munz?);
toda to ni gora, ampak skalnatá soteska, skozi katero prodira reka
In iz Grižonskega na Tirolsko. — Ker je to tesen predor, ki si ga
je izjedel In skozi skalo, da bljuje skozenj svoje vodovje na Ti-
rolsko, bi se dalo misliti na „Mund" (Offnung); primerjaj preglašeno
s prefiksom „ge-" napravljeno obliko „Gmiind" — toda tu ne
vidimo razloga za preglas in od kod „s", da bi dobili „z" (ds = z)?
Jaz bi si torej Munz poskusil drugače razlagati. Znano je, da je
bila ta soteska med Grižonsko in Tirolsko že v srednjem veku
dobro utrjena, dalje vemo, da pomeni v srednji latinščini „munitas"
toliko kot trdnjava ali tábor (gl. Brinckmeier, Glossar. diplom. II,
335). Če že imamo Munze iz moneta (denár) in Minze iz mentha
(znana rastlina), — mislim si v našem slučaju Míinz za munitio
viae (utrdba). Pa tudi za „finster" ni gotovo, da je to nemški pri-
devnik. kaj ko bi bilo to „Fenster", okno, luknja (Offnung, Liicke,
„Ljubljanski Zvon" 1. XXXII. 1912. 4
50 L. Pintar: O krajnih imenih.
Loch). — Primeri imena sotesk in prednhov na Slovenskem : Luknja,
Vráta, Huda luknja pri Sv. Vidu nad Valdekom (Štajersko). — Če
je pa že za Finstermiinz na Tirolskem od g. baróna podstavljena
razlaga dokaj neverjetna, je isto tako neverjetna razlaga Temenice
iz „temén" (rbMbH-r.), kajti v drugem zlogu imamo poluglasnik in bi
se iz tega pridevnika napravljena izvedenka giasila Temnica. Gorski
greben Temenico nam pa káže razlagati le iz samostalnika terne (tIíM/ä,
Scheitel), kakor si bomo vodo Temenico razlagali iz staré besede
„timéno" (blato), adjekt. timénén (blatén), češ da je to TDM'bHbHDua,
t. j. blatná in poludnata voda. .
Čudne se mi pa zopet zde naslednje besede „Heute stehen
aber weder auf der Temenica Edeltannen noch in Tisovec Eiben,
kajti iz teh besed bi utegnil človek sklepati, da se izvajaj Temenica
od jel in hvoj. Pa menda je hotel pisatelj samo povedati, da se
današnje razmere dostikrat ne strinjajo več sé starim imenom kraja,
da so tiste razmere, ki so dale nekdaj kraju ime, že zdavnaj izginile,
ime pa se je ohranilo. — Tisto pa že, tisto ! —
Da je práv mnogo krajnih imen povzetih po naseljencih in
kulturonosclh, po fevdnikih in županih, o tem pa ni dosti dvomiti,
zlasti z „-dorf' sestavljena krajevna imena (v slovenščini vas ali
ves, selo s predstoječim svojilnim pridevnikom) spadajo po večini
v to vrsto.
Če pravi g. pisatelj: „der Pafi fíihrt noch heute den Namen
Preska gora, verstummelt aus Presek, d. h. Durchhau", tedaj s temi
besedami izdaja svoje površno znanje slovenščine. Naš jezik namreč
navadno ne sestavlja imena z imenom, da bi rekel morda Presek-
gora ali Preska-gora (vsaj je fem. preseká še dosti bolj navaden
nego mase. prések), ampak napravi iz determinativnega samostalnika
s sufiksom -ski pridevnik, torej v našem slučaju „préseški (zur
Lichtung, zum Durchhau — préska — gehôrig). Preška gora pri
Sevnici je per haplologiam okrajšano ime iz Préseška gora. — O
kaki pokazi ali potvari (Verstiimmelung) torej tukaj ne smemo go-
voriti. — Da je razumeti Goliše za Kahlenberg, kahler Bergabhang
se práv z lehkoto trdi, a pojmi se ta trditev ne tako lahko, kajti
naše pojmovanje začne kolebati med „goliš, m. kahle Fläche" pa
med izkombiniranim „golišče, az." ; in kaj naj to zadnje pomeni?
Feminina „goliša, goliše" si ne morem misliti. — Če bi bilo to
krajevno ime od mase. goliš (kahle Fläche), bi rekli na vprašanje,
„od kod"? seveda z Golíšev, pa ni tako; potemtakem nam káže
zaeeti s kolektivnim samostalnikom „golišče, toda tak samostalnik
L. Pintar: O krajnih imenih. 51
se, kolikor morem sklepati po analognih izvedbah, ne dá izvajati
iz pridevnika „gol" (kahl), ampak le iz samostalnika „gol, goli,
f. junger Baumstamm, ali pa iz glagola „goliti (1. kahl machen —
2. abästen, entrinden). V enem slučaju bi bilo golišče morda mlad
bukov gozd, v drugem pa kraj, kjer posekano drevje golijo t. j. ob-
sekavajo in majijo. — Belíšče ni bel kraj, ampak, kjer plátno belijo
(die Bleichstätte). Primeri: borišče (Kampfplatz), glumišče, igríšče
(Spielplatz), brodišče, kjer brodijo čez vodo, skrovíšče iz skrvišče
(t. j. skrivišče, das Versteck) i. t. d. Izvajanje iz pridevnika „gol"
torej ne teče gladko. Tudi Golnik in Golovec iz pridevnika „gol"
nista verjetna. Prvega bi jaz vzporedil z imeni Hrastnik, Javornik,
Jelnik, Svibnik (Hartriegelgesträuch), drugega pa z imeni Lipovec,
Tisovec, Jelševec, Vrbovec, oba pa s pomenom mlado bukovje ali
gabrovje (der Heisterwald). O vprašanju, zakaj izvajanje pridevniških
oblik „golén" in „gólov" iz pridevnika „gol" ni verjetno, sem ob-
širneje govoril v Archiv fur slavische Philologie XXXI, 388, češ da
je normalno pri derivaciji menjavanje: pridevnik, samostalnik, pri-
devnik n. pr. bied (blafi), bledica, bledičen — ali pa: samostalnik,
pridevnik, samostalnik n. pr. pravica, pravičén, pravičnost — nikakor
pa ne, da bi b rez pravega pôvod a iz pridevnikov izvajali pri-
devnike. To je naravno in normalno. Iz tega vzroka sem proti
tistemu običajnemu naziranju, da Golnik in Golovec mora biti gol
hrib (kahler Berg) — marveč jaz sodim, da če bi bila oba danes
še tako gola, ni treba misliti, da sta morala biti gola že tedaj, ko
sta dobila ime. Tudi na Goliših pri Sv. Jedrti, kakor pravi pisatelj
sam, danes ni golina, a jaz sumim, da ni bila niti takrat morda,
ko je kraj dobil ime. Besede pisateljeve, ki pravi: „Der Goliše
aber ist heute nicht mehr kahl" mi pa v eni točki ne ugajajo, zdi
se mi namreč, da bi morali reči ali „der Golišeberg" ali pa „Die
Goliše sind heute nicht mehr kahl" (plur. tant. = die Goliše-Ab-
hänge), če bi pa bilo Slovensko ime v singuláru v navadi, tedaj bi
rekli v nemščini „das Golišče." — Spol in število naših imen za-
slúži ravno tako spoštovanje !
To sem šmátral za dolžnost povedati, sicer pa móram izraziti
svoje veselje nad izpodbudljivo prikaznijo, da se tudi nemški gra-
ščaki zanimajo za slovenská krajná imena.
52 Knjjževna potočila.
_^/?,^9 ^^^^'^^
o o o
Književna poročila.
O O O
^-^^^ - Q) (b "^ "^^^
c^ ^ ° ^ Književna poročila. ^ ° ^ -§2
Émile Zola, Polom. Roman iz vojske 1. 1870./71. Preložil Vladimir Lev s tik.
Založil L. Schwentner v Ljubljani 1911. 8«. IX + 549 str. Cena broš. 5 K 60 v,
vez. 6 K 80 v.
„Polom" obsega več ko polletno dobo žalostnih francoskih porazov v boju
z Nemci. Bil je to čas, ki je pregnantno karakteriziran v omenjenem delu na
str. 172: „Nemčija pripravljena, z boljšim poveljstvom in bolje oborožena, vznesená
v velikem žaru domoljubja, Francija pa preplašena, izročena neredu, zaostala in
pokvarjena, brez vodstva, brez vojakov, brez potrebnega orožja ..." To epohalno
krizo so romancierji detajlirano obravnavali. L. 1887. je dal O. Mirbeau svoj prvi in
največ vredni spis „Kalvarija". Brata P. in V. Margueritte sta spesnila mogočno
patetsko tetralogijo, počenši s predajo Metza (Nezgoda, Ostanki meča, Vrli Ijudje,
Komúna 1898-1901.), G. Geffroy je predstavil svojo „Učenko" iz te trde šole.
Med manjšimi stvaritvami bi iz številne zaloge navedel Dautetovega fino orisanega
„Dečka-ogleduha".
V tem tekmovalnem koncertu je morda Zolova beseda najbolj pronikava. Iz
njegovega romána ostro odseva, kako malo so bili takrat francoski poveljniki
sposobni voditi čete in kako je na drugi piati Zola spreten, če vodi svoje junake
na pozornico. Sledimo v bivstvu le korporalu Jeanu Macquartu in peščici njegovih
fantov, docela heteroklitnih življev, skozi vse etape tega nesrečonosnega spopada
obeh krepkih sosedov. Z dobro predočenim realizmom jih vidimo korakati na vojsko,
potem se umikajo po brezplodnih marših. Razvijajo se pretresljive halucinirane slike
bojnih grozot, da čitatelju gomeze mravljinci po polti. Mraz, lakota : vojaštvo golta
vse do mrhovine in do milá. Presunljivi prizori iz bolnic in lazaretov, da vam
ohlapnejo živci. Gorja pa noče in noče biti konec. Mesto se podaja za mestom —
Sedan najvážnejší — na tisoče moštva poginja pod svinčeno točo ali zajeto v
sovragovo pást. Za višek bede nam je prihranjena oblega in požar Pariza, kjer
glad stiska vrlo Ijudstvo, pa ga ne more prisiliti, da bi se vdalo. Tragedija izzveni
v zločestem medsebojnem klanju bratov pristašev, prekucuške komúne in ústavne
versailleske armáde.
Težko se je spuščati v podrobnost; „Polom" naj bi pač vsakdo sam precital,
saj je poleg „Germinala" tega najbolj vreden. Kako je pisatelj ročen, ko nam na
najraznoličnejše načine predočuje s pomočjo neznatne četice Ijudi silno gibanje mas,
francoskih polkov, nemških armád, počenjanje cesarja Napoleona III., bolnega na
griži! Zakaj Zola je mojster v opisovanju nepreglednih anonimnih množic, vrveža,
zmešnjave, dirindaja. Slehrna oseba se mu prelevi v tip: Jean zastopa raskavo,
toda plemenito kmetsko dušo, Maurice je v naših očeh predstavitelj vsega izobra-
ženega in propadajočega meščanskege sloja. Ni golo naključje, da prvi prebode
pri vstanku komúne svojega najljubšega prijatelja Maurica: tu je moral prepereli
bouržoá narediti prostor čilemu podmladku z dežele . . .
Zola ni dolgočasen, kakor se tupatam čuje, čeprav ga je treba dolgo čaša
čitati ; sicer je res, da prvé stráni niso nikakšna captatio benevolentiae, a pozneje
se dobi dovolj, po mnenju nekaterih še preveč zanimivih, poražujočih vizijonarnih
Književna potočila. • 53
I
epizód, ker je avtor sam čutil, da še vedno tiči v njem „romantični strup". Sredí
oglušujočega žvenlíeta sabelj , sredi bruhanja topov srečavamo kot palijativno
sredstvo v zatišju orjočega starčka, in ta kontrastujoči motiv se pri Zoli venomer
ponavlja naiik refrén, postopanje, ki se ga je posluževal práv na široko v „Plodo-
vitosti".
Glede prevoda bi se moglo reči to in ono, predvsem to, da je pravi križ
prelagati nekatere Zolove stvari, ki preobilujejo tehničnih terminov iz medicíne,
vojaške vede in vobče Ijubijo slikovito izbrano dilccijo. G. Levstik, ki je napisal
tudi jedrnat predgovor, se je dokaj častno odkrižal naloge: včasi je kaj dodal ali
srečno predrugačil, večkrat opustil kaj nebistvenega, da se glaje bere. Seveda se
pogosto vsiijuje misel o naglici, s katero je morala biti prestáva mestoma izgotovljena.
Nedoločni izraz détonation (str. 163.) je predavatelj preveč opredelil in tako odstránil
dvoumnost izvirnika, ki nudi Rabelaisovski dôvtip, pravi esprit ganlois.
Ant. Debeljak.
Lubor Niederle, Slovanskí svet. Zemljepisna in statistična slika danešnjega
slovanstva... Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil in uredil Dr. J. A. Glonar.
S karto. V Ljubljani 1911. Založila in izdala „Omladina". (Znanstvena knjižnica
„Omladine". III. knjiga.) Leks. 8\ 308 str. Cena broš. knjigi 4 K 50 v.
Dobili smo prevod znamenitega češkega dela, o katerem je podpísaní že
poročal v „Lj. Zvonu" (1910, str. 248). Omejiti se torej hočem le na ono, kar
prináša knjiga novega, namreč na izvirna članka, ki sta napísaná in dodaná na željo
avtorja saniega. Naš vestní politični zgodovinar dr. Drag. Lončar je napisal
„Socijalno zgodovino Slovencev", ki je izšla tudi v ponatísku pod naslovom:
„Siovenci. Náčrt slovenské socijalne zgodovine". V njej nam ríše písatelj najprej
naseljevanje Slovencev v dežele, kjer bivajo zdaj, njili teritorijalne in jezikovne
ízgube, kako se je s krščanskim križem družil nemški meč. Pa tudi v sredini, kjer
smo bili kompaktno naseljeni, nas je uničeval srednjeveški družabni in právni red.
Slovensko plemstvo je izginilo; torej Slovenci niso mogli bití političen národ v
državnopravnem zmislu, ker je bilo plemstvo takrat nositelj državne ideje. Tlačanstvo,
grajsko gospodstvo in turški napadi so slabilí gospodarskí položaj kmeta. Reformacija
je dala temelj našemu slovstvu in kulturi; toda uspela nista pri nas nití reformacija
nití obupni socijalni boj našega kmeta z graščakom; s porazom obeh gíbanj je bilo
pri nas poraženo slovenstvo. Naš preporod se je pričel šele v drugi polovici 18.
stoletja s prosvitljenim racijonalizmom in romantiko v začetku 19. stoletja. Dr. Lončar
se je tudi dotaknil ilirskega vprašanja in je prišel do istih zaključkov kakor Prešeren
in Fr. Levstik: do jugoslovanstva nas vodí pot le s posredovanjem slovenstva in
ne preko njega. — Písatelj pa nam ne riše samo preteklosti, ampak nam káže
tudi pot za sedanjost in bodočnost : poleg duševne kultúre nam je treba gospodarske
močí; treba je socijalnega dela, gospodarske zadružne organizacije, ako nočemo
postatí kolonija tujega kapitála, kí nas osvaja vse južne Slovane. — Práv tako važen
in poučen je drugi dodatek : „Štatistika Slovencev", ki jo je sestavil strokovnjak L
Mačkovšek. Števílke so za nas glasen memento! Prirodno se sicer hitro razmno-
žujemo, usodepolno pa nam lahko postane ízseljevanje. Za kruhom gredo naši
Ijudje v Trst, Gradec, na Nemško, v Ameriko ; nam sovražna plemena ožívljamo
s svojo svežo krvjo ter množimo sovražníkove vrste na severu in jugu. Štatistika
nam káže, da se v Trstu s Slovensko okolico ni več bati za narodnost; nenasiten
vampir slovenské krvi pa je Gradec. Tu je treba dela in trdne organizacije, da
ohranimo svoje Ijudi domovíni. Glavna pomoč bi seveda bila, da se okrepimo
54 • Književna poročila.
gospoparsko tako, da bo mogoče svoje Ijudi preživljati doma. — Tako izpopolnjena
knjiga na] ne manjka pri nobenem zavednem slovenskem izobražencu!
Dr. Vínko Župan.
Ilustrovaní národní koledar 1912. Uredil dr. A. Dolár. Leto XXIII. Lastnina,
zaloga in tisk Zvezne tiskarne v Celju. 8'. 138 str. + Oglasi. Cena 1 K 70 v.
Bil je to nekdaj naš „salonski" koledar in po svoji zunanji opremi je ostal
še do danes, toda glede njegove notranjosti bi si želeli marsikaj. Gemu toliko
leposlovja in še tako plitvega? Razen Cankarjeve črtice „Sošolci" in še tudi
Novačanove novelice „Romantični intermezzo" bi lahko g. urednik vse drugo
poslal med feljtonske enodnevnice. „Marti nus" sicer trdi, da ni poet, pa mu ne
verujemo. — Janko Lešničar je napísal „Nekaj o časnikarstvu in časnikih", M.
V. B rez o v nik je skúšal poljudno očrtati težavni „Problém življenja"; „Kratek
pregled važnejših dogodkov" je dobro skiciran in bi bil lahko daljši. Nerád pogrešam
življenjepisnih črtic, ki so dajale prejšnjim letnikom stalno vrednost. O „ilustracijah"
govoriti ... no, letos je rešil umetniško čast — „Schichtov pritlikavček".
J. Poljanec.
Koledar družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za prestopno leto 1912.
Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani 1911. 8". 175 str. Cena 1 K 20 v.
Med članki, posvečenimi národnému delu, ima posebno važnost razprava R.
Orla o „Jezikovni meji na Goriškem" z dodanim zemljevidom. A. Beg se spominja
veliké dobrotnice gospe Marije Vilharjeve, g. urednik pa umrlega utemeljitelja naše
šolske družbe, dr. Josipa Vošnjaka. „Vestnik" nam polaga natančni obračun o dclo-
vanju naše največje vseslovenske organizacije, namenjene rešitvi ogrožene slovenské
dece. Všolskemletu 1910./11. je družba vzdržavala in podpirala 10 otroškili vrtcev
s 1329 otroki in sedem Ijudskih šol s 1716 učenci ob sklepu leta. Podružnic je
bilo - 197.
Slovenskí sokolski koledar za leto 1912. Uredil dr. Gv. Sajovic. VII.
letnik. V Kranju 1911. M. 8°. 166 str. Cena 1 K.
Poleg običajne koledarske vsebine prináša letošnji sokolski koledar v stro-
kovnem delu Mole to vo „Sokolsko himno" in članke dr. P. Pestotnika (Ob
50-letnici češko-slovanskega sokolstva),- dr. V. Murnika (Nekaj o slovenskem
sokolstvu), dr. Gv^. Saj ovca (Iz naše kronike 1. 1911.), opise sokolskih domov v
Prvačini, vil. BistriciinDomžalah. Poučná je štatistika o telovadbi Slovencev
na srednjih šolali, o slovanskem sokolstvu, o inorodnih telovadnih organizacijah in
o slovanskem sokolskem časopisju. — Po svoji bogati vsebini in njeni sprctni
ureditvi gre med našimi strokovnimi koledarji sokolskemu brezdvomno prvo mesto !
— in —
Fra. Lovro Mihačevíč, Po Albanijí. Dojmovi s puta. Zagreb 1911. Izdala
Matica Hrvatska. V 8" 141 str.
Zanimiv in poučen spis je ta s slikami opremljena monografija o Albaucih
ali Ščipetarili, kakor se sami zovejo. Kolikokrat čitamo o tej nemirni pokrajini in
nje svobodoljubnih prcbivalcih v časnikih, ne da bi vedeli kaj natančnejšega o njih
samobitnosti. Tu pa nam v lahkotnem slogu pripoveduje izvrsten poznavalec o de-
želi in Ijudstvu, ki ga pozná ne samo s potovanja, ampak tudi iz službenega po-
slovanja med tem národom. Mihačevič je namreč provincijal írančiškanske provincije
v Albaniji in je že 14 let preživel med tem národom. Zato pa je spis vseskoz za-
nimiv in menim, da se bo vsakemu bralcu godilo tako kakor mení, da knjižice ne
da pre] iz rok, dokler je ne prečíta. Prví del je potopisnega značaja; v njem pri-
Ražni zapiski.
55
poveduje pisatelj o svojem potovanju po Albaniji od Skadra doli do Janine in
Preveze in na drugi stráni od Prizrena v Skadar. Nato sledi poglavje o ústroju ka-
toliške cerkve v Albaniji in končno najvažnejše: o razmerah v Albaniji, o narodnih
običajih, o narodnih pesmili in prcgovorih ter o sodobni književnosti. Kakor njih
dežela, tako so tudi Albánci v kulturnem oziru nekak izoliran národ ; drže se starih
običajev in národne tradicije, slično kakor ostali balkánski narodi. A pogrešajo še
vedno neodvisnosli, do kakršne so se povzpeli že drugi narodi na Balkánu. In práv
v tem oziru nam pisatelj na več niestih odkriva, da si žele Albánci avstrijske
úprave (str. 30) ali vsaj krščanskega vladarja: „Dok se velevlasti natežu in nad-
mudruju medju sobom, mi jadni Albánci ostadosmo u ovom žalosnem stanju, gdje
su se oko nas oslobodile ropstva sve druge posestrime zemlje!" (str. 55). V pro-
sveti so daleč zaostali; krvná osveta, pobratimstvo, „besa" (trdna vera) itd., vse to
živi še tako čvrsto kakor pred tisoč in več leti med starimi llirci. Krščanski nazori
so čudno pomešani z moslimskimi in nekrščanskimi. Tujo stvar ti Arbanas rad
ukrade, a za živ krst ti pošta ne prekrši; za malenkost ti ubije človeka, a práv
tako je pripravljen, dati svoje življenje za vero, če mu jo kdo žali; prešuštvo smatra
za velik zločin, a dve ženi imeti mu ni greh (str. 106). Národne pesmi proslavljajo
junáka Jurija Kastriotiča Skenderbega, ki jim je pravi kraljevič Marko srbské ná-
rodne poezije. Končno par pregovorov kot vzor albanščine: E dretta ri si voj mi
uj. (Resnica plavá ko olje na vodi.) — Pi rakii e men mos pi. (Pij žganje, a pameti
ne popij !) — Lergh syve, lergh zemret. (Daleč od oči, daleč od srca.) — Knjigi je
dodaná zemljepisna karta albanskega ozemlja, ki pa ne stoji na višku sedanje
kartografske tehnike. /. Wester.
o o o
Ražni zapiski.
^^S^^^-^é) ^'^^^'^^z^-'
o o
Ý Dr. Edvard Volčič. Nepričakovano nam je došla iz Novega mesta tužna
vest, da je dne 22. novembra 1911 umri za srčno kapjo deželnosodni svetnik dr. Ed.
Volčič, v starosti triinpetdesetih let. S trnjem je bila posuta pot njegovega življenja ;
v neumornem delu je iskal utehe, in vsi ki smo ga poznali, smo ga spoštovali in
občudovali njegov idealizem. Na vseh postajah svojega službovanja se je dejanski
zanimal za družabno in gospodarsko življenje, snoval je posojilnice, v Ljubljani je
deloval v odboru „Glasbene Matice", v Novem mestu je ustanovil matično glasbeno
šolo, ki pa ni imela zaželjenih uspehov. — Volčič je bil literarno jako delaven.
Svoje spise ražne vsebine je priobčeval v „Slov. Národu", v „Letopisu" Mat. Slovenské,
v starejšem „Slovanu", v „Kmetovalcu" in drugod. Največje pa so njegove zasluge
za Slovensko pravno literaturo; najboljše svoje moci je posvetil društvu „Pravniku"
in njegovemu glasilu, mesečniku „Slovenskí Právnik". Za „Zbirko avstrijskih zákonov
v slovenskem jeziku" je priredil tri knjige: Civilnopravdne zákone (IV), Zákone o
javnih knjigah (V) in Predpise o nespornih pravnih stvareh (VI). Razen tega je
osnoval „Poljudno pravno knjižnico" za širše občinstvo, ki je dospela do 16. zvezka.
Nekaj njegovih pravnih zbirk je izšlo tudi v hrvatski prireditvi. Več let se je Volčič
resno bavil z našo pravno terminologijo. Nekatere izraze je „Zvonov" kritik zavrnil
56 Ražni zapiski.
(1911, str. 217, 609), kar je dalo pôvod manjši jezikoslovni praski. — Naj ne ostanejo
mnoge žrtve vztrajnega in nesebičnega delavca ter njegovega záložníka brezplodnc !
Časten mu spomin! Š.
f Martin Petelin, umri 30. nov. 1911 v Ljubljani, zaslúži kot primerno strog
a jaseň profesor in nekaj let vestno in natančno svoj posel izvršujoč blagajnik naše
šolske družbe sv. Cirila in Metoda, da posvetimo par vrstic njegovemu spominu.
Dovršivši vseučiliške študije je bil vstopil v jeseni 1885 za suplenta na državni
gimnaziji v Ljubljani. Ko je oskrboval profesor A. Bartel s sodelovanjem nekaterih
stanovskih tovarišev tretjo pomnoženo in popravljevo izdajo Janežičevega nemško-
slovenskega ročnega slovarja, je bil kot sotrudnik pri tem podjetju udeležen tudi
pokojni Petelin. Leta 1892. je bil nameščen na novomeški gimnaziji, a leta 1897.
premeščen na Ijubljansko prvo. V zadujem letnem poročilu, ko je bil še v Novem
mestu (1896/97) je bil začel s priobčevanjem kataloga učiteljske knjižnice (nadaljeval
ga je po njegovem odhodu prof. Virbnik). V Ljubljani se je prof. Petelin posvetil
sodelovanju pri Ciril-Metodovi družbi in je pri 15. skupščini v Radovljici že poročal
o družbinih računih za upravno leto 1899. Enako poročilo je imel pri 16. skupščini
v Mariboru in pri 17. skupščini v Ilirski Bistrici. Poslej je sicer še vodil družbine
račune, toda poročilo o računih je pri 18. skupščini v Litiji podal v njegovem
imenu g. Ivan Svetina in pri 19. skupščini v Žalcu je radi bolehnosti oficijelno dal
prijaviti svoj odstop od blagajništva. Bolehati je bil začel 1900 in je 3. novembra
tiste jeseni dobil dopust in se podal v Dubrovník (Gruž) iskat zdravja v milejšem
podnebju; toda namesto, da bi ostal tam do pozne pomladi in popolnoma izrabil
svoj dopust, se je vrnil, ko smo imeli še tukaj sneg in zimo, in je tako precej
izkazil namen dopusta in vidni vpliv južnega podnebja. V jeseni 1901 je zopet
nastopil službo in vzdržal skozi 5 semestrov, a v drugem semestru 1904 ga je
bolehavost zopet prisilila na dopust; toda že v jeseni 1934 se je zopet posilil v
službo ter j.o z velikim náporom opravljal še nad tri semestre, da so ga poslali 30.
aprila 1906 iznova na dopust in po nad dveletnem dopustu, ker ni bilo upati na
izdatno zboljšanje ali popolno ozdravljenje, naposled v stalni pokoj, ki ga je vžival
nad tri leta. V večni pokoj naj mu sledi blag spomin!
•j* Rudolf Vrabl. Na Vranskem v Savinjski dolini je po dolgem bolehanju
dne 13. decembra 1911 umri R. Vrabl, plemenit učitelj in kremenit značaj. Rodil
se je 1. 1877. pri Sv. Miklavžu v Slov. goricah, učiteljišče je dovŕšil v Ljubljani,
kjer je bil do leta 1903. suplent na mestnih Ijudskih šolah. Nato je služboval osem
let na Vranskem; bil je predsednik „Savinjskega učiteljstva društva" ter vranske
Ciril-Metodove podružnice. Vrabl se je odlikoval tudi kot mladinski pisatelj. V letih
1900 — 1904. je izdal pet knjižic: Božično darilo, Sveta noč, Vstajenje, Čujte nas,
Izgubljena sreča in je bil marljiv dopisnik raznim listom. — Daljši nekrológ mu je
posvetil „Učiteljski Tovariš" v zadnji številki lanskega letnika.
„Slovenskí ilustrovaní tednik" je poklonil svojim novim plačujočim naroč-
nikom za nagrado slike Prešerna, Gregorčiča in Jurčiča. Slike so v dvobarvnem
tiskú lično izvedene in primerne za šole, javne in privátne salóne. Lepi ideji želimo
mnogo uspeha, saj je naročnina (celotna 8 K, polletna 4 K) za bogato ilustrovaní
list razmeroma nizka.
Pastúškin :
Adriji v album.
nXmeli smo Ijudi, v poljani cvet."
Brez Ijube Kette, s puškico na rami
je sklanjal se nad tvojimi vodami,
da vidi tebe, sebe, domek, svet?
To gre naj rakom žvižgat, kosom pet.
Jaz vidim blaženo te med ženami.
Juh, kaj prešernosti mi v duši drami,
kaj smeha sinjepolti tvoj šepet!
Te grudi mokrožidanega ková,
lasje sciganjeno-kobiljih žim,
premodro-belčkani; obala nová,
devištvo v golt srčnó zaluči jim! . . .
Ti, Adrija, ti si veselá vdova,
a národ moj, kdo ve, če je Maksim?
Prijateljski sonet.
Xako mi, bratje, delate špalir;
lepo donijo vaši mi govori:
„Življenja si, prijatelj, natovori
in jaši voljo preko vseh ovir!"
.Ljubljanski Zvon" 2. XXXIl. 1912.
58 Pastúškin: Impresijonist.
A ne veruje vam srca nemir
in ve, da so le poza vam nazori,
papirnate izkušnje a priori;
za sliko bi prodali mi — okvir.
Sicer pa vas imam še zmerom v čisli,
že raditega, ker me veseli,
da ne tajijo vam obrazi kisli,
kar sem dognal že prej za naše dni:
kedor živi življenje, ga ne misii,
in kdor ga misii, ta ga ne živi.
Impresijonist.
W'í ti, življenje, škratek šaroperni,
ki noče v mrežo mojih bujnih boj ?
Pa si le vanji, kaj? pa si le moj —
sevé, sevé, v razdalji le primerni.
Sevé, sevé, v bližini vidoverni
ta kras, očem užitek in napoj,
sesuje v pikic se bodec nebroj
in zareže se madeži stoterni.
Čemu bi si tajil? Moj temni jaz
dnem za goró čez plátno v goste jase
od blizu vidim se očesu mas
bohém, ki z grehom svoja ledja paše,
od daleč prerok, ki bo novo gaz . . .
O plátno, plátno, ogledalo naše!
Ivan Cankar: Monna Lisa
59
Ivan Cankar;
Monna Lisa,
(Dalje.)
O sem šel tisti večer iz pisarne ter stopil iz veže na ulico,
sem ugledal Bennatija skoraj nos ob nos. Odskočil je za
korak, nato pa me je zgrabil za roke ter jih je stiskal in stresal po
svoji gnusni navadi.
„Ali je mogoče? Ali je mogoče?"
„Pozdravljam!" sem rekel in nisem vedel, kaj bi.
„Tolikokrat sem te videl, hitel sem za teboj, iskal sem te, pa
si izginil kakor megla . . . kakor vešča v grm!"
„Kje videl?" sem se začudil.
Nato se je začudil sam še bolj, tako da je tlesknil z rokama
ter povzdignil oči.
„Kje videl! Ali nisi bil pod mojim oknom však večer? Kaj
večer — pol dne in pol noci! Saj ne vem, če si prihajal nalašč
pod moje okno; morda si se tam le izprehajal, ker ti je cesta všeč,
dasi nič posebnega ni ta naša cesta in temná je in ozka in tlak je
ves razdejan ... To mestno gospodarstvo ! Magnátom elektriko,
nam petrolej, pa še ta skopo merjen!... Sploh pa ima však človek
svoj poseben okús ; jaz, na primer, se najrajši izprehajam po kolo-
vozih na Ijubljanskem polju ; včasih obtičim do gležnjev v blatu.
Zakaj bi se ti ne izprehajal po naši česti? Morda študiraš Ijudstvo,
njega pocestné šege in navade ... ti, ki stojiš takorekoč sredi
kulturnega viharja in gledaš z drugačnimi očmi nego mi, ki smo,
kako bi rekel, le smeti v domačiji človeštva ... V nedeljo, na
primer. sem bil v Jakopičevem paviljonu ... ali si bil že tam?"
„Ne vem!" sem odgovoril. Ploha me je bila vsega omámila.
„Kako ... ne vem!" se je začudil, skoraj prestrašil. „Tak
dogodek, mejnik bi rekel . . . pa bi šel človek mimo in bi po-
zabil... Ali, prijatelj, ne varaj me! Poznám te, vidim tvoj nasmeh!"
Nisem se bil nasmehnil ; njegove besede so mi padale kakor
trda toča v obraz, tako da je bil ves leden.
„Misliš si: kaj bi razodeval visoke občutke Ijudem, ki stoje
takorekoč pod hribom, ko se ti razgleduješ po vesoljnosti? . . .
Toda vprašam te: čemu bi tudi pohleven črviček ne pogledal v
5*
60 Ivan Cankar: Monna Lisa.
solnce? . . . Ko sem bil v paviljonu, sem občutil vso svojo ne-
vrednost. Kakor cestninar v cerkvi . . . Še svojemu srcu si nisem
úpal reči : glej, to je umetnost, je lepota ! Kaj ves, cestninar, kaj je
lepota! Poklekni in moli! . . . Prosim te, prijatelj, nikar me ne
zasmehuj ! Ti, seveda, stojiš pokonci pred lepoto, kakor pravičnik
pred Bogom ..."
Nenadoma se je čudno spačil njegov obraz ; zadobil je nekako
odurno, zlagano, čisto beraško ponižnost.
„Kako bi sodil umetnost, ko si jo gledati komaj upam? Ti
pa si učeň in moder, stojiš takorekoč sredi kulturnega viharja . . .
Prijatelj ! Jutri bo praznik in ob nedeljah in praznikih, saj veš, se
zanimam za umetnost . . . stopim v božji hrám. Ali bi ne hotel,
ali bi se ne ponižal ... ne, previsoka je prošnja!"
„Kaj bi rad?" sem vprašal; sam sem čutil, da se mi glas
trese od srda in studa.
„Ali bi ne hotel pomagati tem mojim nevrednim očem, da bi
gledale, kakor se lepota spodobi gledati? . . ."
Še preden je vse do kraja zblebetal in zvihral, mi je bilo pri
srcu, da bi zavriskal in da bi objel to ostudno črnkasto gobezdalo.
Ko sva se poslovila, sem mu tudi jaz krepko in prisrčno stisnil
obedve roki.
Takrat sem bil prepričan, da je čisto navaden tepec, kakor jih
hodi po svetu brez števila. Vesel je sam svojih besed, spakuje se,
ker mu je prirojeno. Vse tisto blebetanje o paradižu, o kajbici, o
skrivnostnem vrtu, vse samo spakovanje brez misii in brez namena.
Senca je, pa sem mislil, da je človek; megla je, pa sem mislil,
da je zid.
Poglavitno vprašanje je zdaj bilo, če pride ona z njim. Če
pride, sem rekel v svojem srcu, je prag za menoj, sem stopil v
vežo, v izbo, v paradiž. Kajti sklenil sem bil . . . vrag vedi, nekaj
čudnega sem bil sklenil: da se jima priklenem za peta kakor senca,
kakor pes. Če bi se trikrát otresla, bi se trikrát povrnil; vrtil bi se
krog obeh práv kakor senca opoldne. Kaj spodobnost, kaj ponos,
kaj stanovski ugled ! Pričo Ijudi, na ocitni česti se ga oklenem pod
pazduho ter ga ne izpustim. Če me zmerja, če vpije nad menoj,
se mu vljudno priklonim, se mu prijazno nasmehnem: „Da, gospod,
koristno je in dobro, če si človek malo pljuča razkriči; zdravniki
so potrdili. In hude besede niso greh; mlajši župniki celo pravijo,
da je Bogu dopadljivo, če recimo prijatelj pozdraví prijatelja : O
hudiča, kod si pa hodil? . . . Kar kriči, kar razmahni se, saj vem.
Ivan Cankar: Monna Lisa. 61
da vse drugače misliš!" In če bi me pred pragom pehal in suval,
kakor je pritlikav, bi ga narahlo odrinil, bi se mu vljudno priklonil
in prijazno nasmehnil ter bi rekel: „Zmerom je zdravo, gospod, da
se človek malo izmuči in razgreje, posebno takole pod večer; kajti
pisarniško življenje ubija, napravi človeka mehkužnega. Le nikar se
ne boj zámere, saj vem, da ne misliš name, temveč na svoje
zdravje!" — Také reči sem bil sklenil.
Spal sem tisto noč slabo in vstal sem, ko se je komaj danilo.
Nebo je bilo čisto jasno, le na vzhodu so se vžigale tenké rdeče
meglice.
Šel sem v kavarno ter sem tam od šestih do devetih gledal
na uro. Ob devetih sem se napotil v drevored in sem se jezil na
Ijudi, ker so bili vsi prazniški, solnčni in spomladanski, kakor da
bi nikoli ne bilo na svetu Monne Lise in njenega spoznanja. Tam
od daleč, izza kostanjev, se je nenadoma zasvetilo nekaj belega,
svetlega, kakor obraz; bil je žarek, ki je švignil izpod temnega
listja preko debla. V tistem trenotku me je nekdo z vso močjo
zgrabil pod pazduho.
„Ali si prišel? Ali ne lažejo moje oči? Stavil bi cekin . . . Po-
zdravljen, prijatelj I Tudi moja žena te pozdravlja. Toda ona . . . saj
ves — ženská! Ženské se ne zanimajo za umetnost, niti ne ob
nedeljah in praznikih. Zanimajo se rajše za mačke, za pse, za
papige. Moja, recimo, se zanima za dišave. Pomisli, kaj ti pravi —
da ima však človek svoj poseben duh, kakor svoj obraz in svoj
glas? Rekel boš, ali pa si vsaj misliš, da je to pasja modrost . . .
pa vendarle je čudno! ... Ali pojdeva takoj? Ali se odkriješ v
paviljonu? Jaz ne!"
Govoril je tako naglas, vse v eni sapi, da so se Ijudje smeh-
Ijaje ozirali. V prvem hipu me je hudo zadelo v srce, da je bil
sam in gnusil se mi je blebetavec ves, kakor je bil: priskutno
sladki, zlagano ponižni obraz, nemirne oči, ki nikomur niso po-
gledale v lice, in posebno še glas, ki je cmokaje in hlastaje spremljal
brezmiselne besede. Ali práv v tem dolgem in brnečem blebetanju
sem se vzdramil in zazdelo se mi je koristno, da je prišel sam.
Če bi bila prišla z njim in bi se ravnal po svojih ponočnih namerah
in mislih . . . milost božja ! Vse bi bilo izgubljeno, takoj ; prvi po-
gled bi rekel in prvi smehljaj : „Bratec, zlata jabolka niso lesnike
za paglavce!" In on bi se krohotal, po tenkih bedrih bi se tolkel
in bi oznanjal v svoji neumni odkritosrčnosti : „Saj sem vedel, saj
sem vedel . . . prešestovati je hotel, pa ni znal!" . . . Zdaj je bil
62 Ivan Cankar: Monna Lisa.
sam in me je streznil. Oklenem se njega najprej, sem rekel, primem
ga in ga več ne izpustim. Bodi on moj prag in moje stopnice !
Kolikor je malo, vsaj nekaj je, kar naju od te ure druž! — ta ža-
lostni paviljon za umetnost. Pa če bi bila krčma ali ječa, ali če bi
bil obCestni jarek opolnoči, vseeno je!
Še zdaj ne vem, če se je gnusoba res zanimal za umetnost,
vsaj ob nedeljah in praznikih, kakor je pravil. Vse njegove besede
so bile také, da jih je človek lahko na dlani ogledoval, pa nazadnje
ničesar pametnega ni videl. Ce je bila sama gola neumnost, mu
nikar ne zameri Bog; ali zdaj se mi vse zdi, da je bilo zadaj za
vsem tem kvasanjem in hlastanjem, za vsem tem spakovanjem nekaj
práv posebno umazanega — vrag vedi kaj !
Stopila sva v paviljon. Odkril se je globoko že na pragu, hodil
je po prstih, glavo je držal postrani. Govoril ni več tako naglas,
kakor na česti, ali šepetal je cmokaje, sikaje in sopihaje, da so
Ijudje mršili obrvi ter pokašljevali.
Hodila sva počasi iz izbe v izbo, on je kázal sem, kázal tja
z svojo dolgo, koščeno roko. Videl nisem ničesar nego okvirje,
barvo, luč in par širokih ženskih klobúkov. Ali trudil sem se, da
bi razumel njegovo šepetanje in da bi mu odgovarjal po pameti.
Kar je vprašal in kar je povedal, je bilo vse tako čudno zveriženo
in tako nenadno, da nisem vedel, če se norčuje, ali če je norec.
Zatisnil je s prstom desno oko, nagnil glavo na levo ramo
ter pokazal na sliko, ki je bila čisto navaden portrét.
„Ali vidiš?"
„Da!«
„Pazno poglej, samo z levim očesom!"
Tudi jaz sem zatisnil desno oko.
„Kaj vidiš?"
„Portrét je . . . ženská, nič posebno lepa . . .*'
„Ne, ne . . . seveda, ti gledaš z drugačnimi očmi, ker stojiš
takorekoč ... Ali se ti ne zdi, da je umetnik hotel pravzaprav na-
slikati repo?"
„Repo?"
„Tisto podzimsko repo mislim, tisto ploščato, široko, ki ima
zgoraj šop, spodaj čop ... Ali se ti ne zdi?"
„Práv zares, da se mi ne zdi ! . . . Ženski obraz je, kakor
tudi ga ogledujem . . . pa če bi ga z nosom gledal!"
„Ne zameri, prosim, ne zameri nevrednežu! Ti seveda, ki ta-
korekoč ... ti vidiš drugače . . . vidiš lepoto, jaz repo!"
Ivan Cankar: Monna Lisa. 63
Nenadoma se je tako zdrznil ter se me oklenil, da sem se
prestrašil. Kázal je s trepetajočo roko.
„Tam, tam!"
Na steni je visela v skromnem okvirju majhna, precej navadna
slika; slika tiste vrste, ki takorekoč molče; človek gre mimo in ne
ve, kaj bi rekel. V katalógu je bilo napisano: „Breze v mraku".
Izpustil je mojo roko, sključil se je v dve gube, strmel je na
tiste „breze v mraku" in je težko sopel.
„Kolika lepota, kolika lepota!"
„Čedna stvar!'*
„Čedna stvar, ne zameri! . . . Seveda, ti gledaš drugače . . .
Ali moje oči, te moje nevredne oči so ugledale nebesá . . . po-
kleknil bi človek! ... Ti seveda . . . vsa višja so tvoja nebesá! . . .
O da bi mogel zakleniti človek to lepoto v svoj tihi hrám, v svoj
skrivnostni vrt, da bi jo molil však večer, vidno znamenje nevidne
lepote božje!"
Tolika navdušenost se mi je zdela neodkritosrčna in odurna;
toda navsezadnje . . . še za vse drugačne stvari so bili navdušeni
Ijudje. In zaradi visokih besed ... saj ne ve, kako se mu opletá jezik.
Nobene slike ni maral več videti, tudi govoril je edino še o
„brezah v mraku" ter kako in kje bi visela slika v njegovem
„skrivnostnem vrtu". Tudi na cestl je govoril dalje, samo glasneje.
Spremil sem ga práv do doma; ko sva se v veži poslovila, je bilo
blizu enajstih dopoldne. Natihem sem úpal, da me povabi za tre-
notek seboj, vsaj na čašico predjužinske slivovke, če ne drugače ;
ali úpal nisem tako močno, da bi bil žalosten, ko je s tenkimi,
krivenčastimi nogami odhitel po stopnicah.
Še tisti dan me je obsenčila misel, ki sem jo nazadnje res
izvršil. Računil sem dolgo in tehtno. Bilo je nadvse jasno, da si
móram najprej osvojiti njega, kakor je, priskutnost in gnusoba.
Osvojiti si ga, čisto ga prikleniti naše. Ne z enim samim mahom,
kar izza hrbta, temveč previdno, polagoma, korak za korakom. Res
je morda zvitorepec; ali še v vsakem zvitorepstvu je bilo vse polno
otroške lahkovernosti. Sklenil sem, da kúpim tiste bedaste „breze
v mraku" in da jih poklonim gnusobi.
Ker je bila razstava že skoraj ob zaključku, sem šel k Jakopiču
in sem napravil to kupčijo. Nekoliko sram me je bilo; za tisti
denár bi bil lahko dobil vse kaj drugega; tudi Jakopič sam je pri-
vzdignil obrvi in je narahlo zahrkal. Meni pa v tistih časih ni bilo
do umetnosti in do stanovskega ugleda.
64 Ivan Caiikar: Monna Lisa.
Ko sem romal z brezami proti stanovanju Bennatija, po tisti
ozki, temni česti z razdejanim tlakom, me je obšlo neprijetno
čustvo — kakor da bi šel miloščine prosit. Pomislil sem, če ne
bi bilo boljše, da bi to nevšečno skrpucalo, ki mi je bilo v roki
težko kakor kameň, oddal postreščku in zraven še lepo pismo, v
katerem bi z vso skromnostjo in na takten način poklonil skriv-
nostnemu vrtu to vidno znamenje nevidne lepote božje. Vez hva-
ležnosti bi ne bila nič slabejša . . . sam je rekel, da je hvaležnost
najlepša čednost na svetu. In bolj taktno bi bilo tako ravnanje,
takorekoč bolj gosposko in umerjeno. To romanje, to trkanje na
zaklenjene durí pa je vsiljivo, dvoumno — kakor da bi ponujal
šopek dami, ki ne mara ne šopka in ne mene in ne ve, ali bi me
zapodila, ali bi se z zlaganim smehljajem zahvalila.
Ob takih mislih sem stal v veži, skoraj že pod stopnicami. In
še v dvomih, še v vsem neprijetnem obotavljanju sem vzdignil roko
in sem pozvonil. Najmanj četrt ure sem stal pred durmi kakor ob-
toženec, ki čaká trepetajoč in prísluškujoč, da ga pokličejo pred
sodnika. Ali ni stopil previden korak proti durim? Ali ni pogledalo
radovedno oko skozi ključavnico? Ali niso zašepetali pritajeni glasovi?
Nanagloma in truščema so se odpríe duri, tako da sem se
prestrašil ter odskočil za korak. Pred menoj je stal Bennati v dolgi
pisani halji; njegov obraz se mi je zdel ves spremenjen; glava
sklonjena, ústna stisnjena, pogled teman in sovražen. Morda se mi
je tako le zdelo, zakaj v tistih časih sem bil omamljen in sem slabo
videl, kakor sem že povedal. Tudi on je odskočil za korak, nato
pa mu je sama cukrena sladkost nabrala lice v tisočere gube.
„Ti, prijatelj? Kako dolgo sem te čakal, s kolikim hrepe-
nenjem! Však sleherni večer sem te videl, odpiral sem durí, prísluš-
kaval v vežo . . . Naposled! Pozdravljen v moji skromni domačiji,
nevredni, da bi jo počastil učenjak, ki stoji takorekoč ..."
Zgrabil me je pod pazduho, vlekel me je v prvo izbo ter me
posadil na zofo. Izba je bila opravljena zelo preprosto in po mojih
mislih tudi zelo neokusno; kakor da bi bilo pohištvo po golem
naključju znešeno iz vseh časov in vseh krajev; nemirno je bilo
vse, gostobesedno in zlagano, kakor gospodar sam.
„Katerí angel ti je bil pokazal k meni pot? Srečen sem, tresem
se od sreče, takorekoč ..."
Spet se mi je vzdigal v prsih gnus, ker sem čutil, da so vse
besede nemarno zlagane, da je bil tudi pozdrav zlagan. Nerodno
in v zadregi sem odvijal omot in nisem vedel, kaj in kako bi rekel.
Ivan Cankar: Monna Lisa. 65
„Prinesel sem ti . . . Zadnjič si bil tako navdušen, da sem si
mislil: zakaj bi mu ne napravil te malé, čisto malé prijaznosti?
Také malenkosti . . . rekel bi, taki bonboni utrjujejo prijateljstvo.
Sprejmi iz mojih rok ..."
Ugledal je „breze", opotekel se je, zgrudil se na zofo, položil
roke na kolena, nagnil glavo globoko na ramo ter zamižal. Zdelo
se mi je celo, da je njegov obraz bolj siv in star, nego po navadi.
Planil sem, skočil k njemu ter ga stresel za ráme.
„Prijatelj ... za božjo voljo!"
Ozrl sem se po izbi ; tam nekje je stal vrč poln vode.
„Prijatelj . . . prosim te . . . nikar!"
Škropil sem na vso moč, da je curljala voda preko čela mimo
nosa ter kapala od tenké brade na telovnik. Polagoma in počasi je
vzdignil trepalnice, pogledal me je srepo z motnimi, tujimi očmi,
kakor iz sanj. In je šepetal težko sopeč:
„Prijatelj ... o prijatelj !"
In nenadoma, kakor da je bil siloma zbral vse svoje poslednje
moci, je razprostrl roke ter je planil pokonci v svoji dolgi pisani halji.
„Prijatelj . . . dobrotnik!" je zakričal in me je objel tako tesno
krog vratu, da si je otiral svoja mokra lica ob mojih.
Mene je zazeblo od studa. Ali objemal sem ga tudi sam —
kako bi drugače? Kakšna gnusna komedija!
Vzdramil se je, ozrl se po izbi, ozrl se name in njegove oči
so bile vse solzne.
„Torej ni še, ni še prijateljstvo prazna beseda, z dimom in
vetrom bežeča! Torej ni še, ni še izumrla dobrotnost, tista sveta,
čistá dobrotnost, ki otira tuje solze in ne misii na svoje!" . . .
Najrajši bi mu bil pljunil v obraz; toda prigovarjal sem mu
in tolažil sem ga z rahlim, mirnim glasom.
„Zakaj se vznemirjaš, prijatelj? Taká malenkost . . . ni vredno,
da bi človek govoril, kaj šele, da bi omedleval ... Če bi ti prinesel
bogastva, základ izpod Krima, ne rečeni . . ."
Postavil se je predme ves užaljen, grenak.
„Malenkost? Malenkost! ... Kaj je veliko, mogočno, nad-
zemsko? Umetnost, lepota, dobrota, nebesá — malenkost! ... Ali
ves, prijatelj, da si mi rešil življenje, pravkar, v tem trenotku? Od
tiste blagoslovljene ure, ko sva stala pred to podobo, pred tem
vidnim znamenjem . . . ni bilo v moji glavi nobene misii več, v
mojem srcu nobenega poželenja več, nego: breze! Breze v mraku!"
Ali veš, kaj se pravi zaljubljen biti z vso vročo strastjo svoje krvi,
66 Ivan Cankar: Monna Lisa.
tako da je v človeku le še ena sama misel, kakor zagozda? Jaz
sem bil zaljubljen v „breze", kdo drugi je zaljubljen v Rembrandtovo
Saskijo, kdo tretji morda v Monno Liso ..."
Mrzel curek se mi je prelil po hrbtu.
„Koprnel sem, bolan sem bil, hujšal sem . . . pogíej to lice!"
Prijel se je s palcem in kazalcem za ohlapno lice.
„Koža! . . . Ali kaj bi zdaj s temi grenkimi spomini? Strán,
sence! . . . Ves čas mi je šepetalo v srcu, da pride ob poslednji
uri odrešenik, dobrotnik . . . zdi se mi celo, da sem videl v sanjah
tvoj obraz ... In glej, prišel si! Daj, prijatelj, najbližji mi, naj-
dražji, da te objamem še enkrat, da te pritisnem na to svoje srce,
ki gori od hvaležnosti, kakor je gorelo od koprnenja!"
Tako mi je bilo, da bi mu z nohti razpraskal obraz, odpraskal
in odluščil mu to sivo kožo, zato da bi videl pravi obraz, ki je bil
čisto gotovo ves drugačen . . . nad vse nesramen, zloben in po-
smehljiv. Neumnost, pa če je za ped debelo nakidana, je zmerom
le omet na hudobnosti in zavratnosti.
Ko me je bil objel, se je povrnil k „brezám". Obrisal si je
dlani ob haljo, prijel je okvir oprezno s palcem in kazalcem ter je
držal sliko z iztegnjenima rokama daleč od sebe; tudi glavo je
nagnil daleč nazaj ter je napol zatisnil oči. Ves obraz je razodeval
otroško ginjenost; ústna so šepetala komaj razumljive besede.
„Malenkost! . . . Razodetje božje — malenkost! ... Ta luč . . .
kakor od onstran življenja, iz pokrajin nadzemskih ... O ti moj
vrt skrivnostni, kako boš sprejel takega gosta, kako ga boš po-
zdravil in ovenčal, kje mu boš pripravil vredno prebivališče ? . . .
Kaj je Rembrandtova Saskija, kaj Monna Lisa?" . . .
Vztrepetal sem. Ali je bil res z belim očesom pogledal skozi
špranjo mojega srca? Ali je bil morda že koj od začetka vse do
kraja izpregledal in razumel? Vse razumel ter uganja zdaj svoje
búrke z osleparjencem, ki je mislil slepariti? Pogledal sem mu v
oči, ali v teh očeh je bil še zmerom tisti neumni, skoraj slaboumni
izraz, ki ni razodeval práv ničesar. — Udaril se je z dlanjo po
čelu, položil je sliko na mizo ter je hitel v drugo izbo.
„Lida! Lida!"
Koj nato se je vrnil s tako urnim korakom, da se je zapletal
v svojo pisano dopetačo. Pograbil je sliko, držal jo je narobe daleč
od sebe ter se je vstopil široko na prag. Molčal je kakor v zelo
slovesnem trenotku; v obraz mu nisem videl. Narahlo sem stopil
bližje, da bi mu pogledal preko ráme.
(Dal j e prihodnjič.)
Jos. Premk: Krona v višavi. 67
Jos. Premk:
Krona v višavi.
(Dalje.)
^/
I esensko solnce je sipalo svoje medle žarke po pokošenih trav-
^ nikih in golih njivah , tupatam se je že sukalo v lahnem vetriču
odpalo rumeno listje in tako tiho in mirno je bilo po vsej dolini,
kakor da so se Zlatopoljčani izselili.
Dominik in Jakob sta stopala po stezi ob vinogradu molče in
samo včasih se je ozrl Jakob, kakor da hoče kaj povedati; a ker
je gledal Dominik temno in zamišljeno v tla, ga ni motil in se je
le zdajpazdaj pazno ozrl tja proti brdu, kdaj se prikáže izza drevja
Mohorjeva hiša.
Ko sta dospela do plota in se je zasvetila rumenkasta hiša že
čisto blizu, je Jakob postal in se ozrl na Dominika, ki je hodil zadaj.
„Ali stopiva nekoliko k Mohorjevim?"
Dominik je pogledal začudeno okrog sebe, kakor da se je
prebudil iz sanj in ni dolgo odtegnil pogleda od Mohorjeve hiše.
Jakob je gledal v njegove široko razprte oči in je zapažil, da je
dvakrát zganil z ustnicami.
„Pa pojdiva!" je prikimal naposled in zopet sklonil glavo nizko
na prsi.
Kodrast pes, ki je ležal na koncu hiše, je zalajal, da se je raz-
leglo po dolini in napravil proti Dominiku par velikih skokov; a ko
je spoznal Jakoba, je zamahnil z repom In legel pod bližnje drevo.
Na hišnem pragu se je prikázala ženská, a ko je zagledala
gosposkega prišleca, je práv tako hitro zopet izginila.
Jakob se je nasmehnil in se je obrnil proti Dominiku.
„Mohorka je bila in te ni spoznala. Seveda, pred štirimi leti,
ko si bil zadnjič doma, nisi imel ne brk ne očal, še jaz bi te ne
poznal kje v tujem kraju."
„Pa so nekaj popravili," je opomnil Dominik in pokazal na hišo.
„Gornji del so prenovili," je pritrdil Jakob. „Manica navadno
šiva v gornji sobi; a prej je bilo vse leseno in nerodno. Sin se
bo spomladi oženil, mlajši pa je pri vojakih."
V veži ni bilo nikogar, samo dim, ki se je dvigal iz peci, se
je valil pod zakajenim, obokanim stropom v oblakih, da je Dominik
zakašljal in si pritisnil robec na ústa.
68 Jos. Premk: Krona v višavi.
„No, ali ni nikogar?" je glasno izpregovoril Jakob in odprl
vráta v izbo.
Mohorka, suhljata ženica s svetlimi očmi, je stala ob peci in
prijazno prikimavala. Šele ko je pogledala Dominika bliže, je skle-
nila roki in pogledala v strop.
„O, kdo bi si mislil ! Ti si, Dominik? Jaz pa sem mislila, da
gre živinski doktor, ker je v vaši poleglo že čez dvajset prašičev.
Pa da si prišel tako nenadoma! Glej , pripravila bi bila kaj,
tako pa — "
„Le pustite, mati, saj takoj greva!" jo je prekinil Jakob.
„O, saj sta komaj prišla!" se je začudila Mohorka in po-
brisala s predpasnikom klop in mizo, dasi ni bilo nikjer prahu.
„Sedita nekoliko, sedita, da pokličem deklini!"
In izginila je iz izbe kakor veter. Hip nato je že klicala zunaj
hiše zateglo in glasno :
„Oj, Cila, Cila! Manica! Hitro!"
Ko se je vrnila, je prinesla vina in kruha in čez ves njen
obraz je bil razlit tako sladek nasmeh, da je Jakob ni videl še
nikoli tako židane volje.
„Kdo bi si mislil, da bomo imeli danes takega gosta!" se je
čudila in gledala venomer v Dominika.
Takrat so zapele v veži cokle in vráta v izbo so se odprla
na stežaj.
„Oho, Cilka!" se je zasmejal Jakob, a dekle je zardelo in
videlo se ji je, da ne ve, ali bi vstopila ali zbežala.
„No, kaj stojiš tam." jo je opomnila mati — „kaj misliš, da
Dominik ne ve, da človek pri delu ne more biti v svili?!"
Rdečelično dekle je odprlo ustnice in pristopilo počasi in ne-
kako boječe.
„O, gospod Dominik — "
Dominik se ji je nasmehnil in ji ponudil desnico, a Cilka je
odkimala in pokazala blatno dlaň, a takoj nato se je obrnila proti
materi: „Kje pa je Manica?"
„Poklicala sem jo," je odvrnila mati in se zopet zagledala v
Dominika. „Pa pijta vendar," je silila. „Ali že veš Dominik, da se
Jakob pri nas ženi?"
Cilka je povesila oči, a takrat je vstopila Manica, drobno,
Ijubko dekletce z rdečkastim predpasnikom in je obstala pri vratih.
Pogledala je Dominika in lice ji je pobledelo, in ko je pri-
stopila in mu podala roko, se ji je desnica tresla.
Jos. Premk: Krona v višavi.
„O, Dominik!" je dejala komaj slišno in zardelá ko mak.
„Vidíš," se je nasmehnil Jakob proti Ciiki — „ta ima daljši
spomin, takoj ga je spoznala."
„Tako si drobná in slabotna. ali si bolna?" jo je povprašal
Dominik in oči so mu vtripale nemirno.
Manica je odkimala in je sedla poleg Cilke.
„Le pogovorite se," je dejala mati — „jaz móram nekoliko
k ognjišču."
Nato je odhitela in naglo zaprla vráta za seboj.
„In ostaneš dolgo čaša doma?" ga je vprašala Manica pol-
glasno in boječe, ne da bi ga pogledala.
„Popoldne odidem," je odvrnil Dominik nekako v zadregi.
„Danes popoldne?" sta se začudili obe hkratu in Manica je
očitajoče pristavila:
„Popolnoma si pozabil na zlatopoljsko dolino."
„Če bi bil pozabil, bi me danes ne bilo tukaj," se je izgo-
varjal in se zdajpazdaj zagledal v Maničino lepo lice in tiste plahe,
ponižne oči, ki so se tako boječe umikale njegovemu pogledu. A
kadar je opazila, da je uprt njegov pogled drugam, ga je gledala,
ne da bi trenila, in mlade prsi so se ji dvigale in padale pod ozko
jopico vedno nemirneje . . .
In tako je tekel pogovor počasi, nekako prisiljeno in vse tako
premišljeno ... in Dominik je večina molčal. Zdajpazdaj je prijel
kozarec, trčil s Cilko ali Manico, izpregovoril par besed o tem in
onem in umolknil, ko so vsi pričakovali, da jim pove kaj več o
svojem življenju tam v tujini.
In ko je prišla zopet mati, je pogledal na uro in je vstal.
„Čas bo, dolgo sva se zamudila.
Mohorka ga je skúšala sicer pregovoriti, da bi ostal saj par
dni, a Dominik se je smehljal in odkimaval. „Ni mogoče, sicer se
pa itak vidimo na svatbi," je dodal z nasmehom in pogledal Jakoba
in Cilko.
Podal je roko Mohorki in Cilki in je pristopil naposled k Manici.
„In tudi ti, Manica, da mi ostaneš zdravá in pridna," ji je
dejal in ji stisnil roko.
Manica ga je pogledala udano in rosno so se ji zasvetlikale oči.
Hotela je nekaj reči, a ustnice so se ji stresle in glava ji je klonila
na nemirne prsi.
„Zbogom Dominik," je dejala vendar skoro čisto tiho in ju
spremila z materjo in Cilko do vežnih vrat.
70 Jos. Premk: Krona v višavi.
„Čudno dobre volje je bila Mohorka," je dejal Jakob, ko sta
stopala že spodaj med drevjem; a Dominik je gledal v tla in mu
ni odgovoril. Pri plotu pa je obstal in se je ozrl. Na vežnem pragu
je stala samo še Manica in tistikrat je zamahnila z belim robcem
in izginila v hišo.
Dominik je stisnil ustnice še tesneje in ni vso pot izprego-
voril besede.
Mati ju je čakala že na pragu, in kakor da sta preračunala
natanko na minuté, je pozvonilo pri fari poldne, ko sta prišla do hiše.
Oče je prišel okrog ogla in ko je zagledal zbrane, se je odkril
in pričel moliti angelsko češčenje.
„Sedaj pa le notri, kosilo je na mizi," je dejala mati veselo
in stopila sama naprej.
Dominik je odgovarjal pri obedu krátko in kmalu sta spoznala
tudi oče in mati, da mu ni za pogovor.
„Ali sta bila pri župniku?" je vprašal oče in pogledal Jakoba,
kakor da hoče od njega izvedeti vzrok Dominikove slabé volje.
„Ne," je odkimal Jakob — „samo pri Mohorjevih."
In Dominik je položil prvi žlico na mizo. Oče ga je silil in
mati mu je prigovarjala, a Dominik se ni dotaknil več nobene jedi,
vstal je od mize in je pričel hoditi po izbi z dolgimi koraki.
Mati in oče sta se spogledovala in tudi Jakobu je bilo težko in
sitno, pa Dominik se ni zmenil za nikogar in je meril dalje sobo
iz kota^ v kot.
Ko je oče odmolil, je obstal sredi sobe. in namignil Jakobu.
„Poglej, če je voz že pripravljen, ob štirih odhaja vlak!"
Materi je postal obraz žalosten, in oče se je zagledal v drobtine
na mizi in je mežikal hitreje.
„Torej misliš res že oditi?" ga je vprašal in gledal vanj,
kakor da mu ne veruje.
„I, seveda," je odvrnil Dominik in prisedel zopet k mizi. „Kaj
naj počnem doma, ko je škoda vsake zamujene minuté in dela
imam toliko ..."
Mati je zmajala s sivo glavo in si je brisala solzne oči. Na-
posled je pobrala krožnike in žlice in je počasí odšla.
„Če že res moraš iti," je pričel oče in gledal v tla — „pojdi
v božjem imenu, pa piši kaj več, kakor si pisal sedaj. Glej, prišel
si in niti sestre nisi videl, sestre Angele mislim, ki je pri stricu.
No, pa saj praviš, da prideš na svatbo. Le pridi gotovo in glej, da
ne pozabiš, saj veš, da te bo vse veselo."
Jos. Premk: Krona v višavi. 71
Tako mu je skrbno naročal oče in Dominik je poslušal molče
in gledal zamišljeno v prasne jaslice, ki so stále v kótu še od Božiča.
Naposled je pristopil oče k njemu in mu položil desnico
na ramo.
„Dominik, ali potrebuješ mogoče kaj denarja?"
Dominik ga je pogledal začudeno in je odkimal. „Kaj še!
Mar mislite, da sem prišel zaradi tega?"
„Ne, ne mislim," se je izgovarjal oče — „vem, da že lahko
zaslúžiš, a tako sem menil, ker si namenjen tako daleč. Nekaj imam
vedno na stráni in tudi ko prepišem posestvo, se ne boj, da bi na
tebe pozabil. In kar imava z materjo svojega na stráni, bo tvoje,
Dominik, potem pa lahko prepustíš Jakobu ali pa sestri, kakor boš
hotel. Prepísal bom na Jakoba, seveda, a zaradi tega ne imej ni-
kakih napačnih misii, tudi Jakob je komaj čakal, da te zopet vidi,
in vedno bo vesel, kadar prideš."
Še nekaj je menda hotel povedati oče, a tistikrat je vstopil
Jakob in naznanil, da je voz pripravljen.
„Saj je še čas," ga je skúšal pridržati oče, a Dominik si je
že oblekel površnik.
„Torej greš res, o, kako malo čaša si bil doma in štiri leta
te ni bilo. Še pogovorili se nismo dodobra," je žalostno skimaval
oče in stopal počasi za njim v vežo.
„Počakaj, Dominik!*' je zaklicala mati iz zgornje sobe, ko je
začula govorjenje v veži. „Počakaj, takoj pridem!'*
Voz je stal pred hišo in trški kočijaž je sedel na njem in že
držal vajeti v rokah, kakor da komaj čaká, da požene.
Mati je prihitela in je prinesla v naročju velik závoj.
„Sliv in hrušek najlepših sem ti dala nekaj na pot, par klobás
in enakih stvari in steklenico borovničevca, če se ti bo kaj zljubilo !"
Dominik se je bránil, a mati je siloma položila závoj na ko-
leselj in mu hitela skrbno naročati:
„Pa piši, Dominik, bolj pogosto kakor si do sedaj, saj veš,
da težko čakamo tvojega pisma in posebno sedaj, ko si namenjen
tako daleč. Sporoči nam, če si prišel zdrav in srečno hodi, Dominik,"
in solze so ji zadržale nadaljni tok presrčnih besedi.
Podala mu je roko in se je obrnila v strán, kakor da se sra-
muje solz spričo tujega kočijaža.
Še očetu in Jakobu je stisnil Dominik roko in na to je velel
pognati.
Kočijaž je povzdignil bič in voz se je premaknil.
72 Jos. Premk: Krona v višavi.
„Zbogom, Dominik!" je zavpil za njim Jakob in zamahnil z
roko. In glej, da ne pozabiš priti na ženitvanje!"
Voz se je pomikal med drevjem hitreje in hitreje, na ovinku
se je Dominik še enkrat ozrl, nato jim je izginil izpred oči.
„Ves se je nekako izpremenil/* je prvi izpregovoril oče, ko so
ostali sami pred hišo. „Tako nekako tih je, zamišljen in čudaški, da
bi človek, ki ne ve, kako mu gre vse srečno in po volji, lahko
mislil, da je nezadovoljen ali kaj enakega."
Mati je gledala še vedno tja na konec vinograda, kjer je izginil
voz za ovinkom in ni ničesar odgovorila.
In zvečer so premišljevali in govorili samo o Dominiku in
tudi naslednje dni pri kosilu in pri večerji, a zaželjenega pisma iz
Italije še ni bilo. —
Čez mešec dni, ko je pádel po doliní zlatopoljski že prvi sneg,
je prišla krátka dopisnica in za Božič nekoliko daljše pismo, v
katerem je sporočil, da na ženitvanje skoro gotovo ne pride, ker
ga zadržujejo težke študije.
Žalosten je bil Jakob, ko je izvedel to novico in sklenil je
sam pri sebi, da mu tega nikoli ne odpusti.
„Popolnoma je pozabil na dom," je menil oče in ni več to-
likrat govoril o njem.
In svatba se je vršila v predpustu brez Dominika. Do zadnjega
dne skoro je pričakoval Jakob, da pride mogoče vendar, kakor je
obljubil, pa ga ni bilo; še písmeno ni vprašal, kako in kaj je z
ženitvanjem.
Manica je bila družica, a ni bila nič kaj dobre volje; nekako
zamišljena je bila in tiha, in ko je godec raztegnil harmonike za
ples, je izginila in odšla domov.
A vendar so svatovali dva dni in dve noci ; še po dvorišču in
okrog hiše je dišalo razlito vino, pa petje in vrišč še ni ponehal
in nihče se ni čutil zaspanega in trudnega.
Samo oče Klander je stopil včasih z ženo na sveži zrak, okrog
hiše ali saj v vežo in skimal in skomigal z rameni.
„Če bi bil med nami Dominik, bi svatovali še dva 'dni. Vsega
je dovolj, vino teče po tleh kakor voda in kdor je božji, se je
nasitil za ves teden; a tako se mi zdi, da nečesa manjka in tudi
Manica je menda čutila tako, da je odšla že snoči. Glej, pa ob-
ljubil je — "
Tako sta izpregovorila párkrát, ko ju ni nihče slišal in se
zopet vrnila med veselé svate.
Jos. Premk : Krona v višavi.
73
In svatba in ženitvanje je minilo brez Dominika in minul je
ob letu tudi prvi krst, dasi so ga vsi želeli za botra.
Tisto leto se je zgodilo prvič, da ni pisal za Božič. Mati je
bila prepričana, da Dominik ni pozabil, pač pa se je moralo pismo
na daljni poti kje izgubiti. „Za Veliko noč nam bo pisal gotovo,"
je menila. „Voščil nam bo veselé praznike kakor vedno, pa če je
za desetim morjem, v deseti deželi ali koderkoli . . ."
Pa ni dočakala Veliké noci ; tisto zimo je legla in v štirinajstih
dneh je umrla.
Pisali so mu, da je obolela mati in poštár je napravil tako,
da bi ga pismo moralo dobiti, če bi bil še v tistem kraju. Pa pismo
ga ni dobilo in je prišlo nazaj.
Kadar so se odprla vráta, se je nasmehnila mati in trudno
obrnila glavo, pa ga ni bilo in umrla je, ne da bi mu še enkrat
podala roko.
Manica se je preseliia po materini smrti h Klandrovim. Šivala
je kakor poprej in stari Klander jo je imel rajši ko gospodinjo Cilko.
Kadar sta se sestala, sta se pogovarjala o Dominiku, oče je menil
vedno, da se je moralo ž njim gotovo kaj zgoditi, ker ni o njem
nikakega glasu.
Tretje leto potem je umri tudi oče Klander, slab je bil že in
star, in samo eno željo je še imel pred smrtjo.
„Rad bi ga videl še enkrat," je dejal, ko je že komaj govoril —
„ker velik in slaven bo postal naš Dominik, da se bo čudila vsa
dežela. Jaz ne dočakam, a vi boste slišali o njem in tedaj se
spomnite mojih besed. Ker zvezda gori nad Sv. Ambrožem šije še
vedno, najsvetlejša je med vsemi in tista je Dominikova!"
Tako je dejal oče Klander in ponoči je umri. Sedaj je ostal
Jakob sam, sestra Angela je odšla s stricem v Ameriko že pred
letom in večkrat kakor poprej se je spomnil edinega brata Dominika.
Pa za njim je izginil však sled in tudi župnik ni zasledil v časo-
pisih več njegovega imena.
Nekoč pa je prinesel poštni sel Jakobu Klandru rumeno
tiskovino, ki je ni nihče razumel. V nekem tujem jeziku je bila
pisana in Jakob se je napotil z njo k župniku, ki mu je s pomočjo
debelega slovarja raztolmačil, da je to poročno obvestilo, kakršno
pošilja gospoda svojim sorodnikom in znancem.
„Dominik se je poročil," mu je razlagal važno in gledal zdaj
v besednjak, zdaj na tisti papir — „in sicer na Angleškem z neko
Eleonoro, ki skoro gotovo ni katoliške vere, ampak luteranka."
.Ljubljanski Zvon" 2. XXXII. 1912. 6
74 Jos. Premk: Krona v višavi.
Jakob Klander je pogledal obupno v strop, da se mu je za-
svetilo belo v očesu in je sklenil roki kakor k molitvi.
„O, ti nesrečni Dominik!"
Pa župnik je razjasnil začudenemu Jakobu, da so luteráni práv
tako pošteni Ijudje kakor katoličani, in da se je Dominik oženil
gotovo zelo bogato."
S to prečudno novico je hitel tisto nedeljo Jakob Klander
proti svojemu domu in pomirjen in zadovoljen je pripovedoval ženi
in Manici, kar je zvedel o Dominiku v župnišču.
Manica je odšla in se je zaklenila v svojo sobo, niti k večerji
ni prišla in par dni je hodila okrog kakor megla. Bledela je in
polegala in Klandrova sta vedela dobro,* kaj ji razjeda srce . . .
„Naj bo kakor hoče," je dejal Jakob vsakemu, ki ga je vprašal
če je res, kar je slišal, ker hitro se je raznesla ta novica o Klan-
drovem profesorju po vsej zlatopoljski dolini — „a toliko rečem, da
bo prišel nekoč bogat kakor zamorski kralj!"
In Jakob je težko pričakoval, kdaj mu sporoči Dominik kaj o
svoji ženi, pa je čakal zaman. — Leto je minilo za letom, Jakob
je že osivel in Zlatopoljčani so že skoro popolnoma pozabili na
Klandrovega profesorja. Sin je dopolnil že enoindvajseto leto in je
moral k vojakom in Manica, ki je ostala kljub neštetim snubcem
samica, je prekoračila že petinštirideseto leto, dasi je bil njen obraz
še precej lep in jo je vsakdo sodil za mlajšo.
Dobre letine so bile in Jakob Klander si je opomogel, da je
bilo njegovo posestvo skoro največje v dolini zlatopoljski. Petero
goved je stalo v hlevu in dva čila konja sta hrskala na nasprotni
stráni ; visoko gori po Očaku so se raztezale njegove njive in vino-
grad, ki se je vzpenjal zadaj za hišo v brdo, je obrodil vsako leto,
da je bilo veselje. Zadovoljno in srečno je živel Jakob Klander;
dasi je krivil njegovo hrbtišče že šesti križ, je bil vendar čil in
zdrav, a toliko veselja, kakor tisto jutro, ko je sedel na vegasti
klopi koncem slivnjaka, že dolgo ni bilo v njegovem srcu . . .
Vse kar se je dogodilo v teh petindvajsetih letih, mu je ostalo
tako živo pred očmi, da je venomer majal z glavo in skoro ni
mogel verjeti, da je to tisti dolgo pričakovani dan, ko se zopet
povrne Dominik.
Megla, ki se je vláčila zgodaj zjutraj vsenaokrog, je izginila
in solnce je razlilo svoje žarke po vsej zlatopoljski dolini, da je
jabolko vaške cerkve tam doli žarelo kakor majhno, daljno solnce...
Nato je vstal in odšel počasi proti hiši.
Dementij: Zimski večer. 75
Iz dimnika se je valil gost dim in se dvigal v vijugastih ko-
lobarjih gori proti vinogradu, odkoder je ravno prihajala Manica s
košaro v roki.
„Kaj pa ti nosiš na vse zgodaj?" ji je zaklical Jakob in obstal
pred hišnimi vráti.
Manica se je zasmejala.
„Par grozdov sem odtrgala," je dejala, ko je prišla do njega.
„Práv, práv," je zadovoljno prikimal Jakob. „Le skrbno pri-
pravite s Cilo, da ne bo manjkalo ničesar. Hrušek sem nabral že
jaz, v gornji sobi so na omari, pa postavita vse lepo na mizo, da
bo vse pripravljeno, ko prideva."
Sem od hleva je prišla gospodinja Cila z golido mleka, in
zagorel obraz ji je žarel v žarkih jutranjega solnca.
Takrat je pozvonilo gori nekje v hribih in takoj nato je zapel
zvon tudi na nasprotni stráni.
„Glejta, glejta," se je nasmehnil Jakob — „zaspaná Kunigunda
hoče prekositi našega Ambróza. Kako to klenka! In ko bo od-
zvonilo že po vseh podružnicah, se bo spomnil šele naš Florjan,
da je treba potegniti tudi v Zlatem polju."
In čez pol ure je stal pred hišo koleselj, osnažen kakor že
dolgo ne, in na rdečkasti odeji je sedel Jakob Klander ves prazničen;
prižgal si je viržinko ter veselo pognal . . ,
(Dalje prihodnjič.)
i
Dementij :
Zimski večer.
Í2.
.ocoj je v zraku tako sanjavo,
polagoma krog mene sneži —
in moja duša čuti daljavo
in je vsa čistá zopet kot ti . . .
In tiho padajo bele sanje,
že je vse belo kroginkrog —
in tiho padá odpuščanje
na mojo dušo iz tvojih rok . . .
6*
76 L. Pintar: Satura.
L. Pintar;
Satura.
fuščavnik. Kdo je to? Kot navadno apelativno ime nam
zaznamuje vsakega, ki v puščavi živi, kakor „samotár" vsa-
kega, ki na samoti prebiva. V Prešernovi romanci „od zidanja cerkve
na Šmarni gorí" pa mislim, da je „Puščavnik" že nekoliko več kot
navaden apelativum, da prehaja že v vrsto priimkov, da je že nekako
lastno ime. Domnevam namreč, da je to tisti v Faustulanumu živeči
„Eremita", ki sem ga bil že mimogrede omenil kot slovečega ho-
meopata v eni prejšnji Saturi (Lj. Zv. XXIX, 558). Domnevam dalje,
da je ta Prešernova pesem namenjena njegovemu tedanjemu do-
brému znancu Matevžu (oziroma Faustu) Gradišku práv enako, kakor
se pripoveduje, da je „Sv. Senan" veljal patru Benvenutu Chrobatu
(Zbornik SI. Mat. IV, 155, oziroma Slov. Nar. XIII, 144) in „Ro-
marska" Vodiškemu župniku Jerneju Arkotu (Lj. Zv. XXVIII, 375). —
Na katere razloge da naslanjam to svojo domnevo, bom poskusil
razjasniti v naslednjih vrsticah. Najprej pa sledí kratek življenjepis
Gradiškov. Nekak pregled Puščavnikovega življenja, posnet po be-
ležkah njegovega dnevnika, je bil že leta 1885 priobčil Jan. Žan v
podlistku Slovenca XIII. 1. št. 61 — 67 in 77 — 80 pod naslovom „Prior
Faustus, usmiljen brat, zdravnik na Kranjskem". —
Matevž Gradišek rojen v Zgornjih Gameljnah 1. septembra 1776
sin ubožnih staršev je moral preživeti precej zanemarjeno mladost
in prestati mnogo bolezni in nesreč. V svojem 13. letu je prišel v
Ljubljano k posamentirarju Andreju Trávnu učit se izdelovanja vrvic,
obrobkov in obšivkov, kjer se je rokodelskemu učencu poleg su-
rovih pomocníkov še slabeje godilo, — vendar je vztrajal tu
skoro polšesto leto, potem pa prestopil v Celje k Pergdoltu ter ostal
v njegovi službi dobra tri leta. Med tem je zbegan in sam s seboj
nezadovoljen prevdarjal, kam bi se obrnil, delal náčrte, da bi se
napotil po svetu, da bi vstopil k vojakom, pošiljal prošnje k franči-
škanom, h kapucínom, da bi ga sprejeli za frátra v samostan, na-
posled se mu je poleti 1797 posrečilo izprositi si sprejem v samostan
„fratrum misericordiae". Po novem letu 1798 je bil na Dunaju kot
usmiljen brat preoblečen in s tem se je začelo zanj novo življenje ;
v Dunajskem novicijatu je prebil skoraj dve leti in potem dóbrega
pol leta v Nemškem gradcu. Od tam je prišel za tri leta v Ljub-
L. Pintar: Satura. 77
Ijanski samostan, kjer je moral pridno hoditi kolekturo (miloščino)
pobirat. Ta tri leta je práv mnogo potoval, ob izidu poletja 1803
so ga pa premestili v Feldsperg (Valtice) na Nižjeavstrijskem blizu
Moravské meje, kjer imajo usmiljeni bratje znamenit samostan in
bolniščnico. Tu je začel s pravimi medicinskimi študijami (anatomijo,
osteologijo) in ker si je domišljal, da je že prestar in preslabega
spomina, je hotel izprva kar obupati, vendar je z velikim náporom
vztrajal in 3. avgusta 1804 s častjo dobro obstal prvi eksamen ; v
drugem kurzu je pridno pisal predavanja v kolegiju, vtrdil si spomin,
priljubil se patru subpriorju Benediktu, sploh tako vrlo napredoval,
da je bil svojim kolegom za korepetitorja ; 13. aprila 1805 je napravil
v Feldspergu práv dobro zadnji eksamen, potem pa je, provincijalu
Riedigerju od eksprovincijala Norberta vrlo dobro priporočen, odšel
v Prago na univerzo, kjer ga pa niso hoteli vpisati za rednega
slušatelja, le kot vnanjika, kar ga je zopet precej potrlo. Tedaj pa
je bil začel v samostanski bolniščnici Florenc bolnike zapuščati,
Gradišek se je pa za te zapuščene pobrigal, jih skrbno prevezoval
in poleg pridnosti doma v bolniščnici je tudi práv marljivo zahajal
na visoko šolo. Tedaj je bila v Pragi veliká lakota, da so Ijudje od
lakote mrli, Gradišek je pa kot Florencov naslednik mislil le na
svojo novo službo, na skrb za bolnike in na svoje študije. Sestin-
dvajsetega avgusta 1805 je napravil na univerzi „provizoričen
izpit", pa dobro, in z októbrom tistega leta je začel redno
obiskovati vse náuke v Karolini. Leto 1806 je Gradiška najbolj
povzdignilo; bolniki so imeli do njega veliko zaupanje; pojavile so
se epidemično ražne belezni: zlatenica, vročinska bolezen, zateklina
podušesne žleze (slinavke) i. t. d. — torej dela na vse stráni gro-
zovito. — In ko je dvorná komisija zavoljo epidemije rumene mrzlice
prišla bolniščnice pregledovat, je bila v bolniščnici praških usmi-
Ijenih bratov práv zadovoljna in so dobili vsled tega od cesarja
posebno priznanje in pohvalo. V začetku spomladi je začela epidemija
pojenjavati ; — Gradišek pa je pridno hodil na kliniko in zadnjega
junija srečno prebil rigoroze. — O Malem Šmarnu tistega 1.(1806)
je izvolil definitorium njegovega reda zbraň v Požunu Fausta Gra-
diška za subprijorja ter mu odkázal za delokrog Ijubljansko bolni-
ščnico, ki jo je tedaj vládal prijor Hermes Modic, ki je bil pa že
star in bolehen. Prišedši 6. októbra srečno v Ljubljano, pridobil si
je v kratkem pri bolnikih in tudi pri vunanjih splošno zaupanje.
Ko je dospel 5. aprila 1807 v Ljubljano provincijal usmiljenih bratov
P. Riediger na kanonično vizitacijo, postavil je 7. aprila Fausta za
78 L. Pintar: Satura.
priorja (vikarja) in predstojnika samostana in bolniščnice; s tem
pa se je navalilo na Faustove ráme veliko breme skrbi in dela in
vsakovrstne zoprnosti, že 12. aprila se mu je Hermes zoper postavil,
da ga je moral v zaščito svoje avtoritete „skozi bukve previžati".
Instalacija novega vikarja se je obhajala 3. majnika. Potem se je
lotil Faustus z vso delobrižnostjo arhiva in protokolov ter delal
eno leto in osem mesecev, med tem je napravil sam zase novo
stanovanje, priredil v bolniščnici posebno kanclijo, začel zanemarjeno
kloštersko gospodarstvo in dolžnike v red spravljati — in naposled
se je od veliké skrbi in napornega dela čutil tako utrujenega in
oslabelega, da si je začel sam domišljati, da je jetičen ; — odpravil
se je v Idrijsko jamo svojo jetiko poskusit, povrnivši se iz Idrije
se je mnogo bolje počutil in izgubil tudi strah pred jetiko. Oskrbel
je bil v samostanu nov zvon, da privábi Ijudi, uvedel je v cerkvi
usmiljenih bratov posebne litanije, v samostanu je mnogo stvari
popravil, zboljšal in prenaredil ter z natančnim dopolnjevanjem dol-
žnosti spravil samostan v tako čast in zaupanje, da so se začeli od
vseh krajev bolniki k njemu zatekati. Tridesetega aprila 1808 je bila
peta in zadnja komisija prišla na ogled, da se osnuje na bólnici
tudi klinika (šola), pri tej priliki sta se Faustus in Kogel stanovitno
dobro držala in 25. junija 1808 se je že obhajal častitljiv začetek
kliniške šole, „korist in čast naša", pravi Faustov dnevnik; zavoljo
osnovanja klinike je bil Faustus od cesarja pohvaljen in njegov
pian potrjen. — Francozov prihod pa je leta 1809 prizadel Faustu
največ skrbi, bólnica usmiljenih bratov je bila ranjenih francoskih
vojakov prenapolnjena, draginja veliká, dohodkov, ki so jih prej
dobivali iz javnih blagajnic, ni bilo več, kajti po príhodu Francozov
se jim prejšnja dotacija ni več izplačevala, zahteve so pa od dne
do dne naraščale. Strogi ukazi so zahtevali: „preskrbi, pripravil",
a nihče ni povedal, kje vzemi. Tedaj je imel Faustus, da bi pre-
skrbel pomoci za svoj samostan , dokaj pisanja in ukvarjanja s
prošnjami, pa brezuspešno. Tolažili so jih samo, naj potrpe. Ker
se je usmiljenim bratom v Ljubljani tako trda godila in ni bilo
pomoci ni od Francozov niti od cesarskih, tedaj je prior Faustus
26. januarja 1810 pisal provincijalu na Dunaj, mu zvesto razložil
vse razmere ter prosil za povelje, kaj jim je storiti. Na to je dobil
10. marca z Dunaja od provincijala povelje, naj samostan odpove
in izroči; bratje so na to sklenili, da ne ostanejo na Ilírskem, in
13. marca je Faustus izročil francoski vladi resignacijo samostana,
na katero so se vsi bratje podpísali — 19. marca je bil že začetek
L. Pintar: Satura.
79
komisije za ohranitev samostana in od general-intendanta Dauche
je došla 9. mája imenitna pomoč zanj. V začetku junija je moral
Faustus z Liberjem na povelje general-intendanta h komisiji v Gorico,
da odstaví Edvarda, tam se je pri računih hudo potil in potem po-
stavil po kapiteljnu Liberja za administratorja, imel pa še celo
poletje kot komisár z goriškim samostanom opravka poleg skrbi
za ukinjenje ali ohranjenje domačega samostana (dopisovanje z
zadrskim prijorjem, da bi dobili bratov iz Milana, sestavljanje veliké
spomenice na Marmonta, udeleževanje pri komisijah, pota k inten-
danci i. t. d.) in vrhu vsega tega so mu še nehvaležni bratje očitali,
da jih je Francozom prodal. Leta 1811 se je pa stvar naenkrat
drugače zasukala. Četrtega februarja je dobil Faustus od intendance
prepoved, da ne sme vec bolnikov sprejemati, češ da se bo po-
slopje porabilo za zbiranje vojaških novincev za francosko armado
in res se je sredi majnika začelo v samostanu usmiljenih bratov
asentiranje rekrutov. — Šestindvajsetga marca so bili sicer nakázali
Faustu Gradišku 500 frankov, a dolga je bilo že nad 600 frankov,
obljubovali so sicer samostanu, da bodo plačali tudi zaostanek za
leto 1810 — toda vse te obljube niso mogle pridobiti ozlovoljenih
usmiljenih bratov, da bi nadaljevali oskrbovanje Ijubljanske bólnice.
Dvanajstega októbra 1811 so prvi trije bratje zapustili Ljubljano
in se odpravili na Dunaj, prijor Faustus je ostal, da varuje interese
svojega reda še naprej. Petnajstega októbra je intendanca sklenila,
da prevzame samostan, in drugi dan je že začela komisija s popi-
sovanjem samostanskega premoženja, ki je trajalo deset dni. Faustus
je bil vesel, da se teh križev iznebi, in je izročil 30. októbra za-
dovoljen samostanski in bolniščniški inventár novému upravitelju
Polaku, sam pa je našel utočišče v bogati hiši Matevža Castagna,
pri katerem se mu je bilo posrečilo že več vrlo uspelih ozdravljenj.
Drugega novembra se je preselil iz samostana v „hišo božje pre-
vidnosti" (kakor jo sam imenuje v svojem dnevniku) in vsi Castag-
netovi so ga z veseljem in častjo sprejeli. — Polpeto leto je bil
torej prijor samostana in ravnatetj bólnice pravzaprav vikár konventa,
kajti nominálni prijor je bil še starček Chermes Modic (Schematismus
nazivlja Fausta „Konventvikär und Oberwundarzt". — Poslej pa je
blizu štiri leta bival pri družini Castagna v Nunski ulici v sedanji
Stedryjevi hiši. — Čez tri leta potem so Castagnetovi svojo hišo v
Ljubljani prodali in se preselili v Trst in Faustus z njimi. Spomladi
1818 je hotel iz privátne hiše zopet nazaj v samostan, Castagna
se je pa obrnil do provincijala, naj bi Faustus še ostal pri njih,
80 L. Piiitar: Satura.
odgovor je bil : naj ostane, ako hoče ostati. Ostal je in se preselil
z družino na pristavo v Skedenj, od tam je dopisoval tudi v Ljub-
Ijano v Illyr. Blatt, tako n. pr. je pisal 26. julija 1820 „čez kušvajne"
in posnetek tega dopisa je res priobčil Illyr. Blatt v 34. številki.
Tistega leta je tudi z veliko marljivostjo sestavljal in pisal svojo
„Matéria medica". Vsled mnogega dela (tisto leto je imel 9538
bolnikov in poleg tega še spisovanje razprave o zdravilstvu) se je
lotila Fausta veliká nervoznost, in glavobol, ki ga je mučil že celo
življenje, kar ga je bil nekdo v otročjih letih zadel s kameňom na
sence, se je pojavil kot neznosno revmatično trganje. Tedaj je sklenil
prosití za pokoj. Leta 1822 so ga bili poslali v goriški samostan,
kjer pa pri bratih ni našel zaupanja in soglasja, in čez nekaj me-
secev že se je vrnil zopet v Trst in začel živahno dopisovanje s
provincijalom na Dunaju, da bi ga odpustili iz samostana. O Božiču
1823 je razodel Šmartinskemu župniku svojo namero, da bi se rad
v njegovi bližini naselil, in 13. julija 1824 je prišel osebno v Šmartin
na ogledi in še tisti mešec izbral kraj, kjer se je sklenil nastaniti,
kúpil je svet, plačal in dal naše prepisati. Zaprošeno pokojnino mu
je bil sicer prvi tozadevni odlok vzkratil, toda s ponovnimi proš-
njami in rekurzi se mu je vendar posrečilo, da si jo je izposloval.
Štiri dni po Vélikem Šmarnu 1824 se je preselil iz Trsta v Šmartin
in par dni na to so začeli že z zidanjem hišice v „Puščavi", Faustus
sam je bil med tem le malo v Šmartinu, potoval je dosti križem
po deželi. Eremitaža ali hišica v Puščavi, ki si jo je bil dal Gradišek
zgraditi, stoji še danes pod št. 42. práv blizu nad cesto, če greš
iz Šmartina proti Tacnu (pred Kovačem); imenuje se še danes s
starim imenom „Puščava", Ijudi bo pa že práv malo, ki bi se še
vedeli spominjati nekdanjega „prejerja" (tako si je namreč prosto
Ijudstvo prilagodilo ime „prijor"). Majnika meseca 1825 je bila ere-
mitaža dozidana in blagoslovljena in devetega tistega meseca se je
Faustus v novi hišici naselil in desetega je začel v njej svoje ordi-
nacije, kajti dovolitev od gubernija, da se sme v Šmartinu naseliti
in izvrševati tam zdravilstvo, je bil dobil že 14. októbra 1824. —
Poslej je še dobrih enajst let kot zdravnik deloval v svoji rojstni
fari — 11. novembra 1837 je sklenil mnogoličrio svoje življenje za
otrpnjenjem pljuč.
Oglejmo si nekolikoFaustovo puščavnikovanje. Ime „puščavnik"
so mu sicer splošno nadevali, dasiravno se mi ne zdi práv srečno
izbrano, vsaj je stala njegova hišica práv blizu drugih Šmartinskih
hiš na prijaznem proti vzhodu obrnjenem gričku práv na vznožju
L. Pintar: Satura. 81
Šmarne gore in on v tej hišici ni samotaril, ampak je imel dan na
dan, če je bil le domá, vse polno posetnikov, bolniki so namreč
od blizu in daleč prihajali k slovečemu zdravniku. Klicali so ga pa
tudi mnogo na dom v premožnejše hiše, v mesta in trge po deželi,
v graščine, zlasti pa v Ljubljano, da je imel res malo mirnih dni.
Kolikor ni bil zaposlen od zdravniških opravil, se je rad udeleževal
zabavnih gostij pa tudi cerkvenih opravil ; domácemu župniku
Francu Pavliču je mnogo pomagal in dostikrat zanj pridigoval ali ob
posebnih slovesnostih mu asistiral, kajti kot subdijakon je Faustus
taká cerkvena opravila lahko prevzemal.
Da sta bila Prešeren in prijor Faustus práv dobra znanca, pa
sklepam iz tega, ker sta morala čestokrat na Šmarni gori trčiti
skupaj pri Prešernovem stricu Jakobu, ki je bil v tridesetnih letiH
(t 20. junija 1837) tam gori za vikarja ali župnega namestnika, kajti
pesnik je hodil k stricu na posete, zlasti ob shodih in slavnostnih
prilikah ; tedaj pa je prihajal na vznožju gore nastanjeni puščavnik
tudi redno na goro ne samo na slavnostno pogostitev, ampak kot
goreč cerkveni govornik tudi romarjem pridigovat. Do govorništva
in prižnice je imel namreč Gradišek práv posebno veselje že od
otročjih let sem. Teh priljubljenih navad pa tudi kot puščavnik ni
opustil in v svojem dnevniku ima zabeleženih mnogo cerkvenih
opravil in celo vrsto pridig, adventnih in postnih v Šmartinu, zlasti
pa rožnovenških na Šmarni gori — in od leta 1826 do 1834 je
hodil skoraj redno ob roženkranski nedelji kot pridigarski gost du-
hovniku Prešernu pomagat. Kakov pridigar je bil Faustus, sicer ne
vemo, vendar domnevam, da je Prešeren s tisto forsirano palilogijo
v začetku pesmi „od zidanja" . . . satirično spominjal na Gradiškov
pridigarski način. Pa še nekaj je, kar mi podpira domnevo, da bi
omenjena pesem utegnila veljati puščavniku Gradišku. Ta se je
namreč svoj čas mnogo trudil za zidanje nove Šmartinske cerkve.
Od svojih bolnikov sicer ni ravno zahteval plačila, pač pa je nabiral
prostovoljne darove v nabiralnik pri svoji kapelici in pri vsaki priliki,
menda tudi v pridigah, je vnemal svoje poslušalce za zbiranje darov
za novo cerkev. Drugega septembra 1829 se je šel prvikrat v Ljub-
ljano posvetovat, kako bi se započelo zidanje nove Šmartinske cerkve,
10. októbra je bil zopet v Ljubljani v isti zadevi. Tisto leto potem
je bilo zelo veliko snega in grozno hud mraz (o Svečnici 22" pod
ničlo). Faustus je imel poslej vse polnp potov in priganjanja, da
bi šla stvar naprej, zdaj k vladi in Stavbenim úradom, zdaj v škofijo,
doma pa pridige in oznanovanja ofrov in rázna prigovarjanja, predno
82
L. Pintar: Satura.
SO se udali in sklenili sezidati novo cerkev, predno se je sestavila
stavbena komisija i. t. d. —
Ali je pripovedka o zidanju cerkve na Srnami gori v kaki
zvezi z listino (Schumi Urk. u. Regest. II, str. 23, št. 31), ki pri-
poveduje: anno D. 1216. (l.Oktob.): „Albertus de Marienberch
licentiavit sua bona voluntate cum consensu filiorum domino Wer-
nando de Vledinick . . . Villach unum mansum dare pro remedio
animae suae et uxoris ipsius super altare sanctae Márie de Obern-
burch..."? Ne verjamem. — Zveza Prešernove pesmi z osebo
Šmartinskega puščavnika se mi pa ne zdi neverjetna. Smatrati se
dá ta Prešernova pesem za vsprednico oni o Sv. Senanu in kakor
je báje z ono podrazil pátra Benvenuta, tako mislim, da je s to
poščegetal puščavnika Fausta, češ da se tudi on ženstva ne boji;
in pesnik je tu práv lično in mično naslikal v zaupljivem razgovoru
puščavnikovo vabljenje in vabljikanje od kitice do kitice stopnjevano
od plahotnega ogovora „O lepa hčer, o lepa hčer! Počij pri meni
en večer!" pa do ukazilnega „Ostani hči!" i. t. d., to je do kata-
strofe — in pa dosledno njeno zavračanje vabila z besedami „O, ne
mudite me nikar!" — Hudomušen je bil Prešeren dovolj in nagajiv,
da mu lahko prisodimo namen takega satiričnega zbadanja pobož-
njaškemu krepostniku in čudaku nasproti, dasiravno mu resno ničesar
ne očitá. Če spravimo na tak način Prešernovo povest o zidanju
Smarnogorske cerkve s puščavnikom Faustom v zvezo, zdi se mi,
da ima takoj več življenja, da dobi s tem več pomena, nego bi ga
imela kot popolnoma abstraktná pripovedka. Meni se torej vsiljuje
mnenje, da nastop puščavnika nikakor ni abstraktná pesnikova
iznajdba, daje marveč puščavnik konkrétna oseba iz Prešernove
dobe, ki jo je pesnik namenoma vpletel v svojo pripovedko kot
propagatorja navduševalne ideje za zidavo nove cerkve.
Da je v tretjem oddelku izpal en verz, ki bi imel biti vzporeden
s peto sedanjo vrstico, je opomnil že prof. Korš (Lj. Zv. XX, 808).
Ali je puščavec v pesmi „Orglar", ki je slavca zaradi zaljub-
Ijenih pesmi pri bogu tožil, tudi kaj v zvezi s puščavnikom pod
Šmarno goro, ne bom trdil na nobeno plat.
Julij Dub: Pripovedka o Mehiti. 83
Julij Dub:
Pripovedka o Mehiti.
ivel je mogočen kralj, ki je imel trden grád na visoki skali.
Na vse stráni sveta se je videlo od tam, in kamor je segalo
njegovo oko, tam so se ga báli in mu bili podložní.
Kralj je imel edino hčer, ki ji je bilo ime Mehita. Ta hči je
bila v najlepših letih mladosti. Lica so ji žarela nadnaravne lepote,
in kdor bi pogledal v njene nebeské oči, ta bi bil izgubljen. Za-
Ijubil bi se bil vanjo. To je vedel kralj, njen oče, in zaradi tega ni
nobenemu svojemu gostu in nobenemu môžu nikdar govoril o svoji
hčeri. Niti najstarejši kraljevi hlapci je še niso nikdar videli, zakaj
njim je bilo prepovedano iti po stopnicah v gornje prostore. Celo
kadar so bili na dvorišču, se niso smeli ozreti navzgor, da ne bi
morda kdo pri oknu zapažil Mehite.
Zgodilo pa se je, da je srečal kralj nekoč, ko se je vracal s
pohoda, na česti lepega in močnega mladeniča. Dopadel se je kralju
radi svoje moci in kralj ga je vzel seboj, da bi mu slúžil v vojski.
Domov jahaje mu je kralj povedal o največji grajski prepovedi.
Mladenič ga je poslušal, ne da bi se kaj vec brigal za to, kar mu
je kralj pravil.
Dolgo čaša je bil že Sima, tako je bilo mladeniču ime, na
kraljevem grádu. Šel je nekoč čez dvorišče in iiehote je obstal : nad
njim je pela nekje prekrásna ptica nebeško pesem. Sima je pozabil
na vse, pogledal navzgor in zagledal ob oknu Mehito, En sam
pogled, en sam smehljaj — Sima je odšel naprej.
Mehita odslej ni več pela, in kralju se je to zdelo čudno.
Vendar nihče ni videl Šime kakor Mehita sama. Neko noč pa je
kralj vstal. Nemirno je spal, nemirno sanjal. Šel je na dvorišče pod
milo nebo, da se razvedri. Sijal je mešec in kralj je videl ob strmí
grajski steni debelo vrv, ki je peljala v okno njegove hčere Mehite.
Kralj se je skril in čakal. Mešec je zašel, nastala je téma, le iz
onega okna so hiteli žarki v noč. Pred jutrom, še v mraku, pa je
videl kralj, kako se je spuščal po vrví navzdol mladenič; kralj ní
stopil k njemu, ker ga je spoznal. Bil je Sima.
Nastane jutro, krasen dan. Kralj šedi zaprt, zamišljen, jezen.
Udari s silo ob medeno ploščo, da se strese močno zidovje celega
grádu. Prihite služabniki, kralj jim zavpije: „Straža!" Pride straža,
84 Julij Dub: Pripovedka o Mehiti.
kralj ji da molče strašno znamenje. Odidejo služabniki in odide
straža. Kralj čaká. Zopet pridejo služabniki in reko: „Straža mŕtva!"
Služabniki se tresejo pred jeznim gospodarjem. Kralj zavpije
s tulečim glasom : „Sima in hči!" Služabniki odhite.
Zopet se vrnejo in iz njh srede stopi pred kralja Sima in
poleg njega Mehita. Kralj migne z roko in vsi služabniki odidejo.
Divje gleda kralj Simo in še bolj divje svojo hčer. „Sta grešila?"
Oba naenkrat sta odgovorila: „Ne grešila, le Ijubila!"
„Grešila!" je potrdil kralj in sodil. —
Bila je zopet mesečna noč, ko so se odprla grajska vráta. Po
strmi stezi pa je hitela na polje množica Ijudi, ki so peljali pred
seboj zvezanega Simo. Prišli so do starega hrasta sredi širnega
polja, privezali vrv na debelo vejo. Gavrani so prileteli po nočnem
zraku, sedli na vrh, da bi počakali na plen. Sima je stopil pod vrv.
Dvignil je oči k zvezdam in zapel krásno pesem o njenih očeh,
božjih zvezdah. Ko so odhajali grajski hlapci, se je Sima gugal
na veji. Prileteli so k njemu gavrani, a noben se ga ni lotil, le
žalostno so krákali smrtno pesem.
Iz temnice pa so čez dva dni privlekli Mehito. Peljali so jo
po stopnicah navzgor in jo odvedli v prostrano sobano. Hitro so
zaprli vráta za njo, kakor da bi se nečesa báli.
Ko Mehita vstopi, zasliši od vseh stráni strašen sik. Pogleda
in vidi : po tleh so se plazile najostudnejše in najstrupenejše kače
s svojimi mrzlimi telesi. Hitele so iz kotov proti nji, da bi zadrle
vanjo svoje strupene zobe.
Na steni je visela harfa. Mehita je stegnila svojo mehko roko,
vzela harfo in pričela igrati. Igrala je o Ijubezni, ki je minila in
kóje krasoto so drugi zaslepljenci imenovali greh. Pri tem so tekle
iz njenih oči srebrne solze, ki so padale na tla. Mnogo jih je bilo.
Strupene kače pa so se tiho priplazile k njenim nogam in vsaka je
popila eno solzo Ijubezni. Le najostudnejša je ostala mirno v kótu.
Mehita je odšla na prostá tla. Pela in igrala je in okrog nje
so mirno ležale kače in jo poslušale. Zlezie so na njeno naročje,
lezie čez bosé noge in čez roke, mirno, kakor da so jo hotele
božati. Mehita je spoznala njih Ijubezen in usmiljenost in jih pri-
jemala ter božala. One pa so mirno poslušale njeno pesem in
Mehita je postala njih kraljica.
Po noci je Mehita legla na tla in sladko zaspala, kakor
so pôspale okrog nje strupene kače. Iz kóta sem pa se je za-
vratno priplazila najostudnejša kača-kraljica, zlezla je na Mehitine
Julij Dub: Pripovedka o Mehiti. 85
prsi in pritisnila svojo glavo na njene ustnice. Zlobno jo je po-
Ijubila in zasadila v mehko ustnico strupeni zob.
Mehita se ni več zbudila. Prišli so zopet služabniki in povedali
kralju o smrti njegove hčere. „Brez odpuščanja!" Odnesli so mŕtvo
Mehito'na visoki grajski stolp in jo položili pod prosto nebo, da bi
prihajali ptiči in trgali raz njo njeno mehko meso. Kače pa so
zopet izpustili.
Žalostno so hitele kače čez polje in prišle do osamljenega
hrasta, ki je visel na njem Sima. Takoj so spoznale to, kar so
slišale v Mehitini pesmi. Glasno so jadikovale in žalovale. Slišali
so jih gavrani, ki so sedeli na hrastovih vejah. Odleteli so v sinji
zrak, v neskončne višave in se zopet spustili navzdol ; sedli so na
grajski stolp.
Odslej so cele dneve letale žalostne ptice od hrasta na stolp,
od stolpa na hrast. V žalostnih pesmih so pele o božji Ijubezni, ki
so jo drugi imeli za greh. Nosile so besede Ijubezni od Šime k
Mehiti, od nje k njemu.
Kralj je slišal vsako noč zamolklo petje gavranov in ni mogel
spati. Hodil je na dvorišče in gledal navzgor. V temni noci je videl,
kako frfotajo gavrani na stolpu. Mislil je, da bodo kmalu odnesli
v gozdove tudi poslednjo koščico grešne Mehite. Komaj je že čakal,
da bi se nehala ta žalostná pesem, ki ga je vedno zbudila in mu
ni dala spati niti mu dala dušnega miru. Cele noci je prehodil na
dvorišču gledaje na stolp in jeze se na počasne gavrane. Pa ga-
vrani se niso doteknili Mehite.
Kralj je hodil zamišljen okrog. Nič več ni zapuščal grádu in
hodil na vojne pohode. Orožje je mimo viselo na stenah in rjavelo.
Konjem se je hotelo steči zopet enkrat v ravan, zasíišati bojni rog
in zdirjati proti sovražniku. Služabniki so se potĺkali boječe okrog.
Mnogo raje bi tudi oni šli v boj nad sosede, kakor da so sedeli
doma brez dela in v večni bojazni pred tihim kraljem. Nihče se ni
smel prikazati pred njegovim obrazom, nihče ni smel ziniti ne ene
besede.
Kadar pa so bili služabniki sami, so govorili o Simi in Mehiti.
Pravili so tudi, da so slišali v noci, kako je kralj v svoji sobi hodil
semtertja, vpil, tulil, jokal. Vedeli so, da sta prihajala k njemu Sima
in Mehita in sta mu govorila o Ijubezni, ki jo je on imel za greh.
Tako so pretekla tri dolga leta. V mesečni noci so se nekoč
zaprla s strahotnim gromom težka vráta kraljeve sobe. Kralj je hitel
iz sobe, ki mu ni bilo več obstanka v nji. Tekel je po temnih
86 A. Debeljak: Zimski popoldan.
stopnicah navzgor, da bi prej prišel na stolp in razpodil krakajoče
gavrane. Že se je bližal vratom, ki so peljala na stolp, in pred
vráti je s strahom zagledal velikansko kačo, ki je kakor mŕtva ležala
mimo, zvita v klopčič, na zadnji stopnici. Ni se ganila, ko je stopil
poleg nje kralj. Bila pa je to kača-kraljica.
Kralj je odprl vráta. Kača-kraljica pa je oživela in se splazila
na stolpno streho. Lezla je tja k Mehitinemu telesu, ki je ostalo
nedotaknjeno. Ob Mehiti pa je ležala harfa. Kača-kraljica je lezla
čez strune, ki so zapele najlepšo pesem kesanja. Nato se je zvila
ob Mehitini glavi v klopčič, dvignila glavo in iz njenih oči je pri-
tekla krvava solza. In kača-kraljica jerekla: „Ker nisem hotela tvoje
solze Ijubezni, Mehita, točim zate solzo kesanja."
Kralj pa je stal nepremično ob vratih. Okrog glave so mu
írfotali črni gavrani, ki so utihnili ob njegovem prihodu. Ko je slišal
kralj besede kače-kraljice in videl odprte svete oči svoje hčere in
njena rožná, nedolžna lica, je glasno zajokal, pádel z vso težo na
tla in poljubil hčerine noge. Ob poljubu mu je počilo skesano srce.
Ob poljubu so se oglasili zopet gavrani in njih pesem je donela
čez širno polje, veselá pesem. Na nebu pa so se prikazale tri svetle
zvezde: Mehita, Sima in kralj.
A. Debeljak:
$
Zimski poldan.
tarke smreke veje sklanjajo
k peščenim tlom zasneženih skalin
in sanje strmoglave sanjajo,
zavite toplo v snežni hermelin.
Prek ravní za kanafas se nov
srebri preproga čistih svilenin ;
vanj tkalec solnce tke blestečih snov
draguljev dragih, zvezdnih vezenin.
Fran Albrecht: Misterij mladosti. 87
»
Fran Albrecht:
Misterij mladosti.
Noveleta,
l^lanil je nenadoma v izbo, zasopljen in razburjen, z blešče-
čimi očmi.
„Pisala mi je, pisala mi je!" je kričal vame z visokim, nena-
ravnim glasom, še predno je utegnil zapreli duri za sabo.
Sedel sem pri mizi in sem zri nepremično nanj. On pa je
govoril hlastno, kakor da se mu mudi bogvekam, in kot v divji
gonji so mu padale besede.
„Pavla mi je pisala, da me Ijubi . . . kljub tému, da ji ne ver-
jamem in kljub vsemu in da me bo Ijubila do groba — in morda
še preko groba, haha! — in da me je že dávno Ijubila — čisto
ženská gostobesednost!
In zasmejal se je s hipnim, skoro histeričnim smehom, a se
v trenotku nato zopet zresnil. Pogledal sem mu ostro in pozorno
v oči, pomislil sem, nato pa sem dejal s šaljivim glasom:
„Tako, tako — torej si zaljubljen."
Nenavadno so ga oveselile te moje besede. V očeh, na čelu,
na ustnih — vse se je izpremenilo. Lica so mu zažarela.
„Da, da, da! Bistroumna opazka, uganil si: jaz sem zaljub-
Ijen! . . . To se pravi: vrag vzemi zaljubljenost!"
Okrenil se je na desni nogi, obstal in nepričakovano silno
treščil s peto ob tla:
„Da, vrag vzemi zaljubljenost! Strast! ... Ti ne ves, koliko
strasti je v meni! Tako je močna, da je ne morem dušiti, krotiti
in brzdati, tako silná je, da me žge in razjeda in ugonablja! —
Vsako leto enkrat pride čas, ko mi zavre kri v žilah in buta ob
sence, kakor da jih hoče razbiti; v možgane mi šili. In zdi se mi,
da blaznim, uklenjen v spone te hijene. Grem po ulici, srečujem
ženské in ne vidim harmonije in lepote njih teles, ne snega razga-
Ijenega vratu, ne prečudne lepote las, oči . . . ampak samo — o
Bog, o Bog! V vse ženské sem zaljubljen takrat, in kako neskončno
težko se je premagovati ..."
Utihnil je, kakor bi kdo pretrgal napeto nit.
„In moje sanje tistih noci so strašne in gnusne; umazané in
oskrunjene so v neizpolnjenih željah . . . Kaj morem zato? Jaz ne
Fran Albrecht: Misterij mladosti.
morem zabranjevati, da bi ne hotelo telo, kar je njegovega, kakor
ne morem ukazati dúhu, da bi si ne vzel tega, kar je njegovega.
Dvoje narav je v meni, dvoje elementov se bori za premoč — jaz
pa sem suženj obeh . . . Špomladi se pojavi navadno, ko kipi prvá
sila na dan in je življenje sočno in mlado. Bojim se tega čaša, a
zajedno ga čakám komaj, komaj. Letos pa . . ."
„Letos, letos?" sem ga prekinil.
Pomolčal je za trenotek in zdelo se je, kakor da se je ves uživel
v pripovedovanje. Umiril se je nekoliko, smehljal se je in celo v
njegovih očeh, ki so zrie name mirno in prostodušno, je trepetal
rahel smehljaj.
„Letos pa me je prekanilo naključje," je dejal potem in skril
oči v dlani. „Opazil sem zadnje čase, da češče prihaja ono čudno
razpoloženje ; ne samo špomladi, ko brsti življenje: poleti — jeseni
— pozimi ... In grem po ulici in nič več se ne morem prema-
govati. AH teh bledih, bolnih obrazov se bojim, strah me je tistih
pohotnotrudnih oči in gabijo se mi . . . Nocoj se mi bo spet sa-
njalo, vem, in jutri bom pljuval na vse skupaj ; zvečer pa bo zopet
prišlo . . . Nekaj bolnega, nezdravega je v meni : koprnenje po
uživanju in po sintezi vsega uživanja — po lepoti . . .
Zagledal se je nekam daleč s svojimi bolnosvetlimi očmi; samo
za trenotek se je oddahnil. Sklonil se je čisto k meni in zašepetal
s skoro neslišnim glasom :
„Zdaj pa mi pride Pavla nasproti ..."
„In ti — ti je seveda ne Ijubiš?"
„Ni govora o tem!" je vzkliknil malomarno, a čelo se mu je
vse omračilo. „Toda . . . mogoče, mogoče. Kaj vem jaz! Kaj pa je
Ijubezen? Še nikoli je nisem okúsil, ne poznám je. Toda če bi jo
tudi Ijubil, bi se mi porušilo polovico iluzij zdaj, ko sem prejel to
njeno pismo!"
„Hudo te je užalilo njeno pismo," sem se skúšal šaliti.
„Gotovo, njeno pismo me je zelo užalilo," je priznal popol:
noma resno in mir in zamišljenost je dihala od njega. „To je zna-
menje, kajne, da jo vendarle, vendarle Ijubim . . . Čudno. Kako
drugače, kako vse drugače sem si predstavljal Ijubezen nekoč. Saj
to je bila vendar samo blaznost in strast, kar me je v hipu zasuž-
njilo in priklenilo nanjo, nič drugega. Vse je zakrivila moja trenotna
razdraženost, ko so bile oči zaslepljene v strasti in razum otrovan
Prešlo bo — četudi je seglo že tako globoko vame s svojim
zlim strupom. Zdaj sva daleč narazen in njena pisma so dovolj
Fran Albrecht: Misterij mladosti. 89
»
plitva in vsakdanja , da mi bo morda kmalu , kmalu postal tako
egalna, kakor kameň tam ob potu . . .
Pomisli samo, kako čudno se je pričelo vse to. Pavla je bila
že štiri leta pri nas učiteljica, jaz pa sem jo komaj poznal, kaj da
bi kdaj govoril ž njo. V družbi se nisva sešla, sicer tudi ne; niti
v počitnicah ne, ko se mi je nudilo nešteto prilike v naši skromni
vaški družbi. Povem ti, da me niso nikdar posebno zanimale ženské.
Celo v gimnaziji sem se smejal mladim don Juanom; zdeli so se
mi otroci. Ono pohajkovanje za kratkokrilkami, zardevanje pred
njimi, skrivanje pisem pred profesorji in starši, — vse to se mi ni
zdelo samo brezmiselno, ampak tudi neskončno smešno in bedasto.
Letos pa pridem o Božiču domov. Na Silvestrovo so napravili
veselico in tam sem prvič pogledal na učiteljico Pavlo z drugimi
očmi. Plesala je s fantom, ki je bil krepak, visok in zastaven. Videl
sem, kako jo je oprijel trdo čez pas, da se mu je njeno drobno,
tenko telesce ovilo napol v naročje. In potem sta zaplesala Njiju
ples pa je bil tako strasten, tako divje brezumen, kakor sem jih
videl še malo ; njene prsi so se bočile in naslanjale nanj, padale
so in vstajale, kipele in plahnele. Fantu je gorel obraz ; svoja raz-
paljena lica je sklanjal k njenim in jih hladil v njenih gostih laseh . . .
Na ustnih obeh se je odrážal top smehljaj razdraženih poželenj in
razvnetih strasti.
Ničesar nisem videl, razen onih dveh pred sabo. Upijanjal me
je pogled na ta ples, kri mi je butala v glavo, razbijala ob čelo,
sapa mi je zastajala. — In kar nenadoma je dozorel v meni sklep,
da jo dobim zase, bodisi kar in kakor hoče.
Pil sem; vino pa me je le še bolj omámilo in razdražilo . . .
Plesala sta dolgo, troje ali štiri valčkov zaporedoma, ko je
Pavla odhitela ven. Bežal sem za njo in trepetal razburjenosti.
Opazil sem jo, kako je hodila z naglimi, nervoznimi koraki v pol-
mračni gostilniški veži gor in dol in si z robcem hladila potno čelo.
Obstal sem pred njo.
„Gospodična Pavla, pazite, da se ne prehladite," sem dejal
naglo s suhim glasom, ne da bi izbiral besede.
Pavla je postala, stopila bliže k meni, nato pa je vzkliknila z
rahlo rdečico začudenja na licih :
„Ah, vi ste! Mislila sem si, kdo je pač tako skrben zame . . ."
Povedal sem ji svoje ime, ker mi je bilo znano, da visoko
ceni formalnost. Pavla je dejala, da me je poznala že dávno, vpra-
ševala me šaljivo, čemu sem se je tako izogibal, kárala me, da sem
„Ljubljanski Zvon" 2. XXXII. 1912. 7
90 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
tako tuj vsemu, ošaben, samosvoj. Govorila in govoričila je brez
prestanka, jaz pa sem jo opazoval napeto in nisem razumel, kaj so
čebljala njena ústna.
Pavla ni bila krasotica. Premala in pretanka je bila njena šibka
postava, preozka so bila njena ramena. Lepe na nji pa so bile
njene motne sivočrne, rahlo poševno zarezané oči, s katerimi je
znala očarati vsakega svojih sobesednikov. Tudi njeni lasje, spleteni
v težko, visoko frizuro, so bili čudoviti. V solncu in lúči bi se iz-
preminjali in iskrili, kakor pestrobojni briljanti, uvezeni v črni baršun.
Njen obraz ni bil pravilen : nos ozek in tenak pri očeh, se je spodaj
razširjal v nelepe dimenzije; brada se ji je končavala v preostro
konico; obrvi so bile zrasle skupaj, a pod očmi se ji je ostro v
polkrogu črtalo dvoje tankih zarež. To pa jo je delalo starejšo, nego
je bila v resnici.
Gledal sem nanjo in sem bil pijan. Krčevito sem pritiskal
njeno mehko, negovano roko k sebi, ko sva se sprehajala po veži.
Ljudje so prihajali iz sobe ozirali se začudeno na naju, midva pa
se nisva zmenila za to.
Ko je po četrturnem odmoru iznova zaigrala godba, sem jo
peljal v zadehlo, zakajeno dvorano, in kakor besná sva se zavrtela
v burnem taktu polke francoske.
Ah, ta ples, ta pijani najin ples, ki ga ne pozabim nikoli!
Kako se je vila Pavla v mojih rokah, sklanjala se k meni in se
zopet odtegovala, kakor bi se ponujala in mi udajala, a se v istem
trenotku hotela iztrgati iz mojega objema! Nekaj komedijantsko-
teatralnega je bilo v njenih kretnjah in gibih, toda jaz nisem pazil
na to. Vse na meni je drgetalo razburjenja, ústa so mi bila suha in
samo hropeči, neprostovoljni zvoki oddiha, trudni in izmučeni, so
se vili iz prsi.
Kadar sem se s čelom dotaknil njenih las, me je izpreletelo
če je prišlo lice ob lice, mi je zaplamenelo vse telo.
Pavla je imela razgaljen vrat; tudi njena bluza je bila narahlo
izrezana. Z grozo in naslado sem zaslutil, kaj se skriva tam —
tam . . .
Nisem se obotavljal ; molče sem se sklonil nizko k nji in pred
očmi vseh sem poljubil ta drhteči, vroče-razpaljeni mramor. Pavla je
vzkriknila, pogledala prestrašeno in začudeno naokoli, name, in se
takoj nato zasmejala ; ali njen smeh je zvenel tako odurno in hripavo.
Vesel in otožen sem bil, ko je končno ponehala in utihnila
ta hreščeča neubrana godba, vabeča v razuzdanost in brezumno or-
Fran Albrecht: Misterij mladosti.
91
gijski ples. Oddahnil sem se, a v glavi mi je ležalo s svinčeno težo.
Kakor bi me démon mračnili, črnih sanj izpustil iz svojih rok, tako
mi je bilo.
Truden sem bil in žejen. Pavla me je vodila k svoji mizi, kjer
naju je pričakovala s širokim, nelepim smehljajem njena mati. Ta
ženská, njena mati ! Ne morem je popisati, ker se mi vse upira v
nemem ogorčenju, kadar se spomnim nanjo. Predstavljaj si drobné,
svetle oči, polno švigajočih strupenih plamenčkov, ki vidijo vse in
vejo vse; predstavljaj si širok, prijazno-zloben smehljaj, brezzobe
čeljusti . . ; Neizrekljivo zoprna mi je bila ta ženská, jaz pa sem
blaznel za njeno hčerjo. Komaj sem prisedel k mizi, so se zapičile
starkine sivkaste oči varne in me niso več izpustile. Sprejela me je
z ostudno , žalečo prijaznostjo in na mah odprla vse zatvornice
svoje neskončne zgovornosti in opravljivosti, da se je razlila kakor
umazaná ploha čezme.
Sicer pa, bogme, ne vem, kaj je govorila! Nisem je práv nič
poslušal. S Pavlo sva imela svoje opravke. Z očmi, z gestami, z
nogami pod mizo sva se razgovarjala, vabila, klicala, grešila . . .
Ah, fej, in pozabljenje na to noč! Moja mati . . .
Pravzaprav se ne vem več spominjati vseh podrobnosti onega
večera, ki živi v mojih mislih umazan in oskrunjen. Pijan sem
bil ... ne samo vina, ki sem ga užil v preobili množini, ampak
bolj nje — démona strasti. Ne spominjam se, kaj sem govoril, kaj
sem pripovedoval, vem samo toliko, da so se zgražali vsi Ijudje
okrog mene, obsojali me in se čudili. Niso bili pač vajeni kaj ta-
kega od mene, ki sem bil še pred nedavnim časom tih, molčeč in
ves zamišljen. In zdaj naenkrat toliko razočaranje, tolika sramota
za celo íaro! Grem v gostilo, plešem z učiteljico, pijem z njo,
gledam jo s pregrešnimi očmi ... Ne samo, da sem že dávno
uničíl njih iluzije glede semenišča, še to povrhu — o šramote! Iz-
prijen študent in tako dalje ...
Ne mislim se opravičevati niti obsojati. Vem samo to, da
je prišlo, kakor je moralo priti. Zato bi pač bil največji nezmisel,
če bi se opravičeval tujim Ijudem ter jim govoril, recimo, o — „mi-
sterijih mladosti" . . .
Ali kljub vsemu, glej, leži ta večer z vso svojo neznosno težo
na moji duši. Ta bakanalni preludij mračne, škrite tragedije strasti,
Ijubezni, greha, zmot, samovaranja in samozaničevanja . . . Dráma
blodenj in iskanj — misterij mladosti ! —
7*
92 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
— __ , -«
Ko sem stopal oni večer — ali bolje rečeno — ono jutro proti
domu, sem se streznil in zgrozil na mah.
Kaj bo dejala mati?! . . .
Ljudem sem se smejal, ki so v gostilni delali svoje opazke.
Kaj so mi mar tuji Ijudje? Toda — mati, mati! Dejala mi je sicer
sama, naj le grem na zabavo, da se malo porazvedrim, toda kaj je
slutila ona, kako se bom zabával, s čim se bo naslajalo srce ; kaj
je slutila, uboga ...
Moja mati je bila bolna.
In morda je prebdela vso noč v iskrenih, do neba kipečih mo-
litvah za mojo srečo in čakala name . . . Zamislila se je v bodoč-
nost, veliko, sijajno, zmagoslavno. In še tesneje so se sklepale
žuljave dlani k uvelim prsim, globočji so bili njeni vzdihi, iskrenejše
so kipele molitve. Tako je čakala morda, da pridem ter ji z vedrimi
očmi razodenem, kako sem se zabával na veselici. Škrite iskre v
njenih pogledih, skrita radost v njenem srcu. — A jaz, jaz?
Pospešil sem korake in hitel, in že sem stal pred domačo hišo.
Skozi rdeče zavesená okna so Hli odsevi zamolkle lúči.
„Čaká!" mi je planilo preko možgan, s silo sem odprl težke
vežne duri, hlastno preskočil vežo in stal na pragu domače izbe.
Nenavaden prizor se je razstrl pred mojimi motnimi, osuplimi
očmi: Kraj postelje polno Ijudi, kleče, sede, dremljejo, šepečejo
nekaj neumljivega — samé ženské.
Čemu vse to, čemu?
Stal sem že sredi izbe, ko se mi je šele povrnila zavest in mi
je ledena misel preletela vse telo.
„Ali ji je slabše? ... Ali je umrla!" sem s tiho-trepetajočim,
pridušenim, prosečim glasom dejal sosedi, ki mi je bila najbližja.
Nato pa sem vzkliknil, tresoč se jeze in razburjenja. „Pa zakaj me
vendar niste poklicali preje, vi neumni Ijudje !"
Soseda se je^ malomarno okrenila z glavo, pogledala me za-
ničljivo in zamahnila z roko. Tudi druge starké so bile obrnjene
naravnost name : na ustnih in v očeh zaničevanje.
Mati pa je ležala na postelji kakor v ekstazi. Tiha, mirna in
srebrno-bela ; s široko odprtimi, svetlimi očmi in blaženostnim smeh-
Ijajem na ustnih je ležala in gledala navzgor proti stropu.
„Mati!" sem zaklical iskreno in stopil bliže k nji. Zdrznila se
je narahlo, komaj vidno je trenila z očesom ; nato pa je takoj zopet
leglo veličastvo miru preko nje.
Fran Albrecht: Misterij mladosti, 93
„Mati!" sem ponovil tišje in stopil čisto k nji. „Mati, ali me
ne poznáte, ali me ne poznáte več?" . . .
Ní me spoznala. Ledenomirna in nepremieňa je ležala in strmela
navzgor, kakor da gleda nekam daleč, daleč . . . Samo ústna so se
ji pregibala v blaženostnem smehljaju in nerazumljivem šepetanju.
Kaj je zatrepetalo, zaječalo, zavalovalo v meni ta trenotek —
o Bog! Ne znám povedati, kakšna čustva so ruvala po moji duši.
Beseda je zvok in laž ! Samo čustvo, tisto najiskrenejše, najglobočje
čustvo, kí v trenotku razgiblje vso dušo, samo to je resnica —
beseda je laž!
Obrnil sem se k Ijudem, tem starkam in ženskam ter kričal
nad njimi, zakaj me niso poklicale poprej.
One pa so bile mirne kakor kip, kakor ledenohladne kamenité
sohe so bile mrzle in neobčutljive. Z molki so rožljale in se niso
zmenile zame.
Soseda me je prijela za rokav in mi šepnila s svojim dolgo-
časnim glasom v uho : „Vsaj zdaj bodi tiho, da je ne umoriš
popolnoma!
Udusil sem srd, ki so ga v meni izzvale te besede, kajti v
tem trenotku so se kakor od daleč nekje polglasno, trepetaje od
sladkosti in blaženosti oglasile njene besede, besede moje matere:
„Pred oltarjem stoji ... Ta, ki stoji pred oltarjem, je moj sin! Moj
sin poje novo mašo in se me spominja . . . Tudi tebe, Katra, ki
si si mu včasi nešla suhih hrušek v mesto, se spominja zdaj moj
sin ... naju obeh. Poglej, Katra, kako je lep, — bied in čist, kakor
angel . . . Oh, koliko sreče si mi dal doživeti, Bog!"
Sedel sem na stôl in si z rokama zatiskal ušesa. Čutil sem,
kako sem postajal vedno bolj majhen, neznaten, kakor da se hočem
skriti pred temi besedami, pred temi Ijudmi naokrog, pred samim
seboj, svojo dušo in svojo lastno osramočenostjo.
In vendar, glej, vendar sem šel k nji, k Pavli.
Tis e tri dni, ki sem jih presedel ob postelji, kjer je ležala
moja mati med upom in brezupom, med življenjem in smrtjo in se
je onesveščala však hip, so se v meni snovale, gibale in dramile
čudne stvari. Težko je govoriti o rečeh, ki so zagrebene v najgloblje
globine naših src : o tistih stvareh, ki si jih ne upamo priznati niti
sami sebi v obraz brez zardevanja. Kako bi jih priznali drugim?
Tako zelo smo uklenjeni v spone laži, to je konvencijonalnosti
in fráz, da se naposled počutimo že práv dobro sami s seboj in si
ne zaželimo ničesar. Tako zelo nam je družba vcepila svoje laži,
94 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
da je ž njimi zastrupila vse naše bitje, da, tako zelo zastrupila, da ne
moremo več z jasnim očesom ločiti laži od resnice in da na sijajnih,
blestečih temeljih gnilih laži s trudom in potom gradimo svojega
življenja trhle stavbe . . .
Mnogo sem premišljal v tistih treh dneh. In brez težave sem
spoznal, da nam je laž bolj potrebná nego resnica, da je takorekoč
začetek in konec vsega, da je tista mogočna sila, ki veže in druži,
spája in razkraja in snuje in giblje, tisti steber, katerega se opri-
jemljemo s tresočima rokama, kadar nas je zapustilo vse drugo na
svetu, kakor se potapljajoč človek oprijemlje gnilega jambora . . .
O laž, ti zrak naših duš, ti koristna, lepa, sladká laž, kako bi živeli
brez tebe slabotni, onemogli Ijudje! . . .
V teh neskončno dolgih treh dneh ob materini postelji sem
se izpovedal samému sebi in sem spoznal vso brezmejno krutost
resnice. Resnica je namreč ohola in krutá in prihaja ponoči in sveti
s svojo žgo'ľo plamenico v naše gnile duše ter rije po možganih,
tako da je samo dvoje potov pred nami : da zblaznimo ali pa, da
sami uničimo ta nezmisel, ki mu pravimo življenje . . .
Na mizici je ležal moj revolver in vabil s svojimi hladnimi,
slepimi očmi ... Na postelji se je premetavala moja umirajoča
mati in me v svojem deliriju klicala z besedami materinské Ijubezni
in oboževanja — jaz pa sem ždel kraj nje, vklenjen kakor jetnik, in
sem mislil na učiteljico Pavlo, na njene visoke prsi, na njene dehteče
lase... O in zastonj se je upirala duša in odganjala te misii! . . .
V onih samotarskih dneh sem veliko premišljal, veliko sem si
lagal in si veliko priznal. In prišel sem do zaključka, da je laž
močnejša nego resnica, strast silnejša od Ijubezni.
Tako sem šel k nji, k Pavli, ko je doma umirala mati in me
klicala k sebi v svojih bolnih sanjah.
Sel sem tja, da se opravičim, če sem storil kaj nedostojnega
oni nelepi večer. Šel sem, da ji brez bojazni povem, kako ne-
skončno so bile umazané in podlé vse moje misii tistikrat.
Tako sem si lagal namenoma in iz navade.
Na dnu duše je namreč spala strast in se dramila ter koprnela
navzgor, navzgor! Tri dni sem jo negoval v srcu, tri dni sem varal
samega sebe; četrti dan pa seje izzorela, in jaz sem z razpaljenim
licem in hlastnim glasom lagal svoji učiteljici, kako brezmejno jo
ijubim . . .
Sedela sva na kanapeju in si nisva imela ničesar povedati,
ničesar iskrenega, Ijubega.
Fran Albrecht: Misterij mladosti. 95
Držal sem jo čez pas in jo z burnimi objemi prižemal naše,
jo poljubljal na ustnice, vrat, lice . . . Moja duša pa je bila tačas
tako polna sramu in samozaničevanja, da se nisem drznil s polnim
pogledom zazreti se v njene oči.
Zunaj v kuhinji je ropotala njena mati in govorila sama s
seboj. Včasi je stopila nepričakovano v sobo in midva na kanapeju
sva se prestrašená in zardela spustila iz objema. Ona pa se je
delala, kot da ni opazila ničesar. Ali v kótu, v skrítem kotičku
njenih brezkrvnih ustnic je trepetal zlobno-zadovoljen smehljaj. Jaz
sem ga opazil. Tudi njene oči so se smehljale v svoji sivkasti
zlobi.
Nadlegovala me je s svojimi vprašanji in me dražila in poni-
ževala s svojo prijaznostjo ta ženská ! Oh, kako prozorni so bili
njeni nameni !
„Zvodnica! Zvodnica!" se je v meni nekaj upiralo in sililo v
grlo. Ona pa mi je ustrežljivo in prijazno servirala čaj.
Morda je bil neopravičen moj srd in odpor napram ti starki. Pa
čemu mi je bila tako zoprna in me tako žalila s svojimi nameni ! . . .
Pozno zvečer sem odhajal od Pavle. Noč je bila svetla, široká
in svobodna. Stopal sem po klancu navzdol, razgledovaje se okoli
sebe, nenadoma pa, kakor da me je nekdo potegnil za rob suknje,
sem obstal, zazri se naokrog, nato pa je hipoma planil iz mojega
grla dolg, glasen, meni samému tuj smeh . . . Nepričakovano mi
je hušknila misel preko možgan : „Bogve, ali me Pavla res tako
neizmerno Ijubi, kakor mi je zatrjevala ves čas?"
Stal sem sredi pota in se smejal ter se nikakor nisem mogel
uživeti v to misel, ki se mi je videla tako pretirano smešna in tako
neverjetno komična. Zdaj vem, zakaj sem se smejal pravzaprav:
svojim lastnim bolečinam sem se smejal . . .
Koliko tragičnega humorja je včasi v taki Ijubezni, ko si dva
mlada človeka neprestano zatrjujeta in prisegata večno zvestobo in
enake reči, pa čutita oba, da je vse le sladká laž in umetno varanje.
Toda kdor hoče uživati in živeti, mora varati sebe in druge.
Drugi dan pa sem bil zopet pri učiteljici in tretji dan zopet
in potem zopet in zopet.
Stanje moje matere se je polagoma navidezno nekoliko zbolj-
šalo. Zdravnik sicer ni mogel konstatirati nikakšne posebne bolezni,
izražal se je vse le bolj nasplošno, govoril je mnogo o starostni
onemoglosti, o prehlajenju, o vnetju i. t. d. — in je naposled za-
ključil svojo diagnozo z opazko, „da bo morda bolezen trajala dalj
96 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
časa, ali pa nenadoma . . ." No, skomignil je z rameni, vzel klobúk
in palico ter odšel.
V resnici se je moja mati onesvestila včasi tako nepričakovano,
da nam je vsem naokoli stoječim zledenela kri v trenotni slutnji,
da smo se pogledali v preplašene oči, kakor da smo že začutili
hladne, neslišno šumeče peroti smrti ... To je zakrivilo, da nisem
imel miru niti za minuto in so mi včasi omahnile roke v strastnem,
vročem objemu Pavle. Spomnil sem se matere ... In potem me
je gnalo domov, tiralo me je s silo, bičala me je misel na njeno
smrt. Pa vendar, vendar se je v meni dvigalo nekaj velikega in
strašnega, nekaj neizrekljivo zoprnega, tujega in mračnega, kar me
je sram povedati. Ali je bilo to zoprno čustvo, odpor in sovraštvo
do lastne matere svoje ? ... Ali je bilo to samo odpor do njene
bolezni, ki me je motila v mirnem, neoviranem uživanju, ko je vse
moje bitje kričalo : živeti, izživeti se ! Ko se je duša hotela vreci v to
brezdanjo strast, udati se ji vsa in se potopiti v to blazno brezumje! . .
Razreši skrivnost: Kaj je bilo in zakaj je prišlo? —
Jaz pa sem spet posedeval ob materini postelji vse noci, ko
ni bilo spanja od nikoder in je rvala misel po možganih in žgala
po duši in telesu moja veliká strast. Navadno sem prihajal tja bied
in utrujen od sestankov z učiteljico, ko se je še polenila kri v žilah,
izgorel plameň in mi je bila duša težka, vsa tako neskončno težka.
O mladosti Toliko ognja in Ijubezni in strasti in bolečine in
radosti in nemira in iskanja in blodenj in koprnenja je v meni —
tolik neizčrpljiv, nedoumen kaos! Kje je struga, da bi razlil vanjo
to mračno-kipeče, razburkano morje, da bi se izčistilo in umirilo?...
Še zdaj leži senca težkega samoočitanja, spočetega in rojenega
iz onih noci na moji duši. Mnčno in grenko je, kadar se mora
človek obsojati sam, ali potrebno. Meni potrebno kakor zrak. In
zgodilo se je neštetokrat v onih prečutih nočeh kraj materine po-
stelje, da je prišel mračen, neizprosen úkaz od nekod . . . Raztrgal
sem bleščečo haljo laži s svoje duše in sem se s prestrašenim, v
grozi odrvenelim pogledom zazri v vso njeno plitvost, gnilobo,
omejenost in onemoglost.
Težke noci, ko me je bilo strah pred samim seboj, in se me
je polaščal brezmejen stud do vsega.
Kraj mene je z mirnimi, normalnimi utripi srca dihala mati ,
zatisnjene oči, smehljaj na ustnih, vsa bela in bieda kakor vedno.
Nad njo so bile razpete peroti miru in ijubezni in solnčnih sanj,
ki je verovala vanje njena duša.
A. Debeljak: Odmev.
97
„Blagor tebi — ti bela, čistá in Ijubezni polna starká, mati !" . . .
je šepetaje jecljalo moje srce, kakor v obupu, ko sem se sklanjal
nad njeními sivimi lasmi. „Mnogo si trpela na svetu, tvoji žulji na
rokah, tvoje velo, izsušeno in izmozgano telo in tvoje trudne in
bolne oči govore o tem. Tudi ti si Ijubila nekoč — in tudi ti si
trpela. Toda povej, ali si spoznala to, kar je s trpljenjem in muko
v duši moral spoznati tvoj sin? Povej, in če si spoznala kdaj, o
tisočkrat večja in globja in iskrenejša bo potem moja Ijubezen do
tebe, mati!"
Mati pa je molčala in se smehljala. Prisegel.bi, da je sanjala
o meni in moji zmagovalni bodočnosti. Ironija ! . . . Tisti mladenič,
ki je verovala vanj tako silno, uporno in trmoglavo njena naivno
Ijubeča materina duša, je tedaj čepel ob postelji, se trkal ob čelo
in prsi, skrivaje oči v dlani, tako slab in neznaten pred samim seboj,
kakor je slabotno in majhno peresce, ki ga nosi vihar igraje na
svojih bučečih valovih ter ga ne izpusti iz objema, dokler se njemu
samému ne poljubi. (Konec prihodnjič.)
A. Debeljak:
Odmev.
J^olikrat v brezupni noci
duša bolno krikne:
Daj, razvnemi kreš,
da mogočno sikne plameň do nebes!
Strgaj raz obličje mlado
krinko si ledeno
in pogoltne naj
zrelo jo ognjeno na vsevekomaj . . .
Glas pa se reži iz dalje:
Delaj, kar zreš druge —
vrat svoj klonejo
in zato brez tuge v zlatu tonejo.
98 Pastúškin: „Brambovci".
Pastiíškin :
„Bt*ambovci".
Zgodovinski román. Napísal dr. Ivan Lah.^
I (ani je „Zvon" molčal o prvem delu „Brambovcev", ker je
čakal drugega. In po pravici, kakor se je zdaj izkazalo. Spo-
minjam se, da se je izrazila o prvem delu skoro vsa slovenská
kritika precej neugodno. Drugi del jo bo, upam, prisilil, to sodbo
nekoliko modificirati „Brambovcem" v prilog. Morebiti se bo komu
zdelo, da je bas lanská kritika ugodno vplivala na drugi del, da se
je pod njenim pritiskom pisatelj nekoliko bolj potrudil. Meni se
ne zdi. Malenkosti, ob katere se bom pozneje obregnil, so namreč
obema deloma enako lastne.
Pa poglejmo, kaj nam pripoveduje ta zgodovinski román. Prvi
del ima dva oddelka : „Mladosť* in „Vojna" ; drugi zopet dva: „Boj"
in „Domovina".
Mladost. Kristjan Salmič, ki je „kot sin bogatega meščana
kmalu spoznal, da prihajajo v Krajino novi čaši", se je v mladosti
pridno učil in mislil, „kako bi bilo, ko bi se govorilo, da tudi on
piše". Ker se mu ni hotelo posrečiti ne v slovenskem, ne v latin-
skem, ne v nemškem jeziku, se je čutil zelo nesrečnega. Zaljubil
se je v lepo italijansko pevko in tik nato v ponosno Heleno Ku-
dričevo. Napoleon je podil namreč avstrijske čete pred seboj proti
severu in pregnal iz Trsta tudi bogatega Kudriča, ki se je s svojo
družino zatekel najprej v Ljubljano k Salmiču in nato na dolenjski
grád Vinice k vdovi Gusičevi. Kristjan se je navduševal tudi za
jakobinstvo in Napoleona. Ko mu je bilo dano občudovati v Ljub-
Ijani tega boga od obličja do obličja, je pisal Heleni, da se čuti
moža ter jo hoče za ženo. Toda stari Salmič mu je priskrbel mesto
Helene strica Muhiča, velikega Gil Blasovega častilca, ki je poznal
vojsko in ženské ter se čutil v višjih dunajskih krogih kakor doma.
Muhič je odvedel Kristjana v svet, da se mu glava nekoliko ujasni.
Med tem je umri stari Salmič in Kristjan, samostojen gospodar, je
zasnúbil Heleno. Tej se ni bogve kako mudilo, zato je moral
praznih rok nazaj. S stricem Muhičem sta hodila po Dolenjskem
na gostije ter prišla tudi na Poganice k gospodu Langerju, ki je
^ Knezova knjižnica XVII. -XVIII. Uredil dr. Fran Ilešič. Izdala Matica Slo-
venska. V Ljubljani 1910-1911. Tisk „Národne tiskarne". 8°. 183-^231 str.
Pastúškin: „Brambovci". 99
začel tedaj, leta 1809., zbirati brambovce za vojsko proti Francozom.
Na Poganicah sta se seznanila z Egidom Gusičem, ki je Ijubimkal
z Vranglovo Alenico. Muhič se je zapísal takoj med brambovce,
dočim se Kristjan ni mogel odločiti zanje. V Ljubljani je spoznal
Kristjan kmalu nato Muhičevega prijatelja, Francoza Don Piera, ki
mu je začel zahajati pri Heleni v škodo.
Vojna. Spomladi 1809 se je začela vojna in brambovci so
se napotili iz Novega mesta v Ljubljano. Med njimi so bili tudi
Muhič, Edig in Tilen Repelj, ki je gorel za Barbaro, hčerko vdove
Gusičeve. V Ljubljani so našli tudi neustrašenega junáka Jurija
Šimica, Muhičevega učenca, ki je oblegal „rajši deset trdnjav ňego
eno ženo". Srčne zveze so tako zmešale štrene med mladimi Ijudmi,
da je začel Kristjan filozofirati ter se odtegovati Muhičevemu vplivu.
V kavarni si je na vsem lepem nakopal dva dvoboja, s Šimičem
in Egidom. Prvega je izbojeval in podlegel, drugega ni utegnil, ker
so morali brambovci iz Ljubljane naprej ob Savi in Dravi na Ko-
roško v trg Saksenburg.
Boj. Kristjan je ostal v Ljubljani, se skúšal maščevati nad
muhasto Heleno s tem, da je hlinil Ijubezen do Alenice, šahiral z
Don Pierom, poslušal njegove prostozidarske náuke ter fantaziral v
mučnem brezdelju. Francozi so prodirali med tem proti Ljubljani.
Preden so vzeli mesto in grád, se je odločil tudi Kristjan za bram-
bovce ter šel na grád odbijat Francoze. Zaman ; posádka je morala
kapitulirati in Kristjan je bil težko ranjen. Francozi so prodirali
tudi drugod in brambovci so morali brez uspehov iz Saksenburga
zopet domov. Don Pier je med tem vohunil po Dolenjskem in pre-
motil Tilnovo Ijubico Barbaro. Po Aspernu in Wagramu je bilo
vsega konec; brambovski bataljon je bil razpuščen.
Domovina. Helena je pozabila med tem Francoze in Don
Piera ter si želela h Kristjanu, ki ga je Muhič spravil na Vinice.
Tam ga je ozdravilo skrbno negovanje gospodične Barbare in po-
zneje tudi Helene. Na Dolenjskem se je zbrala med tem nová vojska,
ki je hotela osvoboditi Ljubljano. Nápad bi se bil skoro posrečil ;
toda baš tedaj se je sklenilo na Dunaju premirje. Francozi so za-
sedli deželo, dočim so morali brambovci iz nje v Samobor in na
Ogrsko. Kristjan in Helena sta se med tem popolnoma spravila.
Kristjan je spoznal v sebi — Ilirca ter se oženil. Don Pier je pádel,
Tilen tudi. Barbara se je omožila z nekim častnikom itd. V novem
ilirskem kraljestvu se je začelo novo življenje.
Ne bom kritiziral; povem, kako mi je bilo, ko sem bral.
100 Pastúškin: „Brambovci".
Po „Vaški kroniki" in „Upornikih" sem postal silno radoveden,
kako bo Lah nadaljeval. Ob „Brambovcih" se mi je ta radovednost
polegla. Niso me razočarali ne na dobro ne na slabo. Pošten in
soliden zgodovinski román. Pisatelj ve, kako se taká reč napravi
in jo je napravil. Neokretnost v razprejanju snovi, ki je bila v
„Upornikih" precej čutna, je v „Brambovcih" skoro popolnoma iz-
ginila; le v prvih poglavjih se v retrospektivnem načinu pripove-
dovanja snov pisatelju nekoliko upira — kakor bi se lemež mladému
oraču ne maral zásadití v leho, toda pod pritiskom krepke roke
neha nagajati ter zareže lepo, ravno brazdo do konca njive. V pri-
prostem, kramljajočem tonu nam predstaví pisatelj slovenské bram-
bovce ter njihovo ne preveč blestečo usodo. Skozi njihove boje in
poraze se preriva nekaj zaljubljenih parčkov s svojim Ijubimčka-
njem^ trpinčkanjem in Ijubosumčkanjem. Pisatelj sam govori večkrat
o „našem junaku". Ta junák je mladi Kristjan Salmič. Res da se
vleče njegova Ijubezen do Helene skozi ves román, dokler se ne
ustavi ob pričakovanju mladih Ilircev, ki bodo priklili iz nje; toda
jaz prepustím tega junáka pisatelju in si izberem raje Mikota Muhiča,
veselega, zgovornega, bahavega, dobrodušnega „strica", pravega
slovenskega Zaglobo, ki seje smeh in dobro voljo skozi ves román,
druži in včasih nehote razdvaja mlade parčke ter slúži pisatelju kot
nekak tehnični faktotum, ki mu pomaga obvladati ne preveč hva-
ležno snov. — Epična širina je pisatelju zelo priljubljena ter ga
nagne večkrat, da stopi sredi povesti sam v ospredje, včasih na zelo
naiven, neprostovoljno komičen način, n. pr. : „Težko je pisatelju,
opisovati trenutke prvé Ijubezni z navadnimi besedami, ko zanje
niti veliki pesniki niso mogli najti dovolj lepih besedi. Tem teže
je to, ker je práv tako pisatelju kakor junaku te povesti prešlo že
deset dolgih let od onega srečnega čaša, ko se mu je to dogodilo."
(I. del, str. 22.). Neprostovoljna komika tiči namreč v tem, da nam
kljub tému popisuje to prvo Ijubezen zelo nadolgo, zelo dolgočasno
in s hudo navadnimi besedami. Tudi drugače se mi je med čitanjem,
če sem pomislil na pisatelja, večkrat zazdelo, da vidim pred seboj
otroka, ki šedi pri polni skledi mleka ter začne naenkrat, namesto
da bi zajemal z žlico, kot se tiče, ploskati z ročicami po mleku,
da zabrizgajo beložolti curki naokrog. Naivnost je lepa reč. Jaz jo
imam rad pri otrocih, prijetkano me dirne tudi pri gospodičnah,
pri pisateljih pa me draži — bili makar slovenskí. Če bi nam tudi
ne povedal tako naglas, bi pisatelju radi verjeli, da portretira v
Kristjanu kolikortoliko sebe, zlasti v prvem delu — toda ogrel se
Pastúškin: „Brambovci". 101
mu bo za tega junáka malokdo. Kristjan Ijubi Heleno tako, da muči
s tem sebe in njo, sanjari, kuje náčrte, se ne more prilagoditi raz-
meram, ne ve, ali bi se bojeval za domovino ali ne, partija šaha
ga nagne, da vstopi med brambovce itd. Takih junákov je najti
tudi danes še preveč po Slovenskem, morebiti več nego pred sto
leti. Porajajo jih razmere. Bog jih živi, če se sami ne morejo!
Miko Muhič je vse drugačne korenine. Če bi živel danes, bi
mu rekli rodoljub (tej besedi bo treba priboriti zopet nekdanje
častno mesto, ker je težko izhajati brez nje) ali kaj takega — le
da bi se danes s svojimi prokleto zdravimi nazori o življenju ne
mogel tako blagodejno uveljaviti, kakor se je tedaj. Med delom se
je pisatelj očividno zmerom bolj ogreval zanj, tako da se mu je
počasi izmotal izpod peresa pravi zaglobasti dobričina. Ko sem si
ga izluščil iz pisateljeve gostobesednosti, me je zlomil takšen smeh,
da sem mu z veseljem stisnil roko in poslal rakom žvižgat vse
klavrne junake naše „moderne". V Muhiču nam je pisatelj ustvaril
človeka, ki se bodo ob njem Slovencem razhahljale duše za nekaj
desetletij. Ker ga preveč Ijubim, ga ne maram tukaj nadrobno
secirati, temveč svetujem čitatelju, da seže po „Brambovcih" ter si
ga blagovoli tudi sam izluščiti.
Izborno je risan gladki, priliznjeni Francoz Don Pier, ki skali
skoro vsako Ijubavno razmerje s svojim vetrihom do ženskih src.
Med ostalimi moškimi so zelo zanimivi Egid, Tilen in Jurij Šimič,
ki se v drugem delu str. 28 brez vidnega vzroka spremeni v Simiča ;
to ni tiskovni pogrešek, ker ostane Simič do konca. Ženski značaji
so bolj medli. Nekak pendant k Muhiču je vdova Gušičeva. Takšne
dáme z veseljem pozdravljamo v slovenskem síovstvu.
Jezik ima g. pisatelj bolj v časti nego v oblasti. Lepi, pravilni
slovenščini ne skúša dati niti najmanjše originálnosti. Z jezikom ne
eksperimentira čisto nič ter si dovoli komaj kje kako malenkost:
„skoncema mize" (I. str. 60), „deklica se ga je dojmila" (I, 68),
„upam pa, da se bo vzgledal v svojega učitelja" (I, 129), „naen-
krači" (II, 87), „jezdec" (= Streitrofi, II, 135), „drugo pa bodo raz-
vzeli dediči" (II, 223). Pisatelj ima očividno toliko zaupanja v to,
kar nam pripoveduje, da se mu zdi oblika precej postranska reč.
Odkodi drugače ta medli, brezbarvni, razvlečeni slog? Mestoma se
razblini pripovedovanje v pravo časnikarsko vezanje otrob (II, 153
do 157). Zdaj, ko nas je Cankar razvadil s svojim jezikom, smo
postali zelo občutljivi za jezikovne finese. Pri Ľahu ni opažati te
občutljivosti. Ko berem Cankarja. se ne morem obraniti vtisa, da
102 Pastúškin: „Brambovci'
SO se ti stavki in odstavki prerivali in iskali ravnovesja v pesnikovi
glavi, dávno preden je prijel za pero, da jih je še pod peresom
meril in preobračal, dokler se mu niso zlili v lepo celoto. Lah nima
za vse to nobenega zmisla. Lah misii, da ima bogve koliko po-
vedati in pove baš zato mnogokrat tako malo. Navadno jo zarobi,
kakor mu ravno kane. Nekaj primerov: „za njo sta jezdila je-
zdeca" (I, 9), „čez nekaj čaša so začele i ti v mesto umikajoče
se avstrijske čete" (I, 17), „pomirjajoče besede vojakov, da je
sovražnik še daleč, niso mogle pomiriti prestrašenih meščanov"
(1,18), „zagledal tam množico vozov in kočij ter veliko množico
Ijudij (I, 18), „Ni mogoče živeti pri Ijudeh, ki na ju imajo za
otrok e" (I, 50), „sem te hotel priti vr e č i z p o ste! j e" (I, 76),
„žrebe, ki mu je bilo najljubše izmed vseh konj, ker je videl da
bo nekoč iz njega lep konj (I, 99), „se je obrnil k gospodu Mu-
hiču, ki je ravno pripovedoval zelo smešno historijo, ki so jo vsi
spremljali z glasnim smehom" (I, 141), „Naenkrat je zaslišal pred
seboj glasne glasove" (II, 47), „molčal je in ni govoriľ' (1,96).
„Čuvstvo", mislim, sodi v slovar, „čustvo" v srce; ne bi maral
videti ženskih usten, ki bi se pačile s „čuvstvom" ali „čuvstvova-
njem". „Za njega", „na njega" moti, če je zaimek nenaglašen.
Oglejte si to pretirano razločnost: „Njegov (Muhičev) nasvet, naj
gre z njim (Muhičem) k stricu (Muhiču) v Mušičje, se je zdelo
Kristjanu najboljše ..." (I, 35). Delo je uredil dr. Ilešič, izdala ga
je Matica Slovenska, zato mi je uganka ta-le dražestna spaka: „Prvič
ga je njegova neustrašenost in odločnost vabila v boj za
svojo čast in za svojo Ijubljenko" (1,163). Če bi se kanil povzpeti
na nivo običajne slovenské kritike, bi rekel, da je hotel g. pisatelj po
vsej šili raztegniti román ter si tako povišati honorár z jako nepri-
krito gostobesednostjo, ki je tako nesramna, da operira celo z imeni,
ker pa nimam takih ambicij, porečem, da je le nesrečna roka mogla
zasejati v enajst vrst sedem Gil Blasov in tri Muhiče (I, 11) ter
postaviti (II, 121) skoro v vsako tretjo vrsto eno posadko. Primerjaj
v tem zmislu tudi sedem Jurijev Simičev in šest Lavdonov v sedem-
najstih vrstah (II, 136). V drugem delu str. 82. manjka 14. poglavje
(ne po vsebini, le po številki). Dvomim, da so francoski častniki
stanovali pod eno streho z „belie Ellene" (II, 45), kaj ni bilo z
„belie Helene"? Tudi mislim, da ni nameraval pisati Muhič: „Les
merveileuses aventures de chevalier de Mussitz" (II, 115), marveč du.
Vem, da učinkujejo cesto pisatelji ravno s ponavljanjem in z
gostobesednostjo. Zola n. pr. je ponavljal v svojih „romans de
Pastúškin: „Brambovci".
103
longue haleine" dobesedno po 2—3 stráni, po večkrat v istem delu.
Toda Lahova gostobesednost ni nikak umetniški trie, temveč gola,
klavrna neokretnost. Zakaj se šili v „longue haleine" in porabi
414 stranij za snov, ki jih ne zaslúži, kakor jo obdeluje pisatelj,
niti tristo. Formálna strán bo delu zelo škodila. V naši dobi gibanja
in hitrice se nam razvlečenost gabi, malo koncentracije bi že smeli
zahtevati. Po drugi stráni bo delo mikalo zlasti radi lokalnega ko-
lorita. Spominjam se, kako me je jezilo pri popisovanju bojev v
Ijubljanski okolici in v Ljubljani, da mi je mesto znano le bolj z
zemljevidov.
Še nekaj bi poudaril. Ves román napravi blagodejen vtis resnič-
nosti, kakor bi se pisatelj s hvalevrednim samozatajevanjem pokoril
snovi, ki se je je lotil. Majhni so bili Ijudje, majhne razmere, majhna
domovina — zato so bili tudi uspehi majhni. Mnogi gledajo do-
movino skozi meglo svojih fantazij. Ko se megla dvigne, izbruhne
razočaranje, ki dobi vidno obliko v jokavosti ali v psovanju. Lah
vidi národ, kakor ga je treba videti, v času in prostom, v zgodovini
in zemlji, in ga tudi Ijub.i tako. Njegova Ijubezen ni jokava kakor
Meškova, niti potepuška kakor Cankarjeva, temveč — moška, Lahova.
„Vremena bodo Kranjcem se zjasnila", a?
Morebiti máje z glavo, kdor je bil tako potrpežljiv, da me je
bral do tu, češ: ta zna otepati z besedami! Morebiti ni mislil niti
g. pisatelj dela tako. Kaj meni mar? Jaz sem mu hvaležen za
knjigo, ob kateri sem mogel misliti tako. Po pravici toži nek fran-
coski literát: „Kaj bo napravil čitatelj iz mojih popisanih stranij?
Rešto zmoí, protislovij, nezmislov. Čitati, poslušati se pravi pre-
vajati. Prevod utegne biti lep, zvest ne more biti nikoli. Kaj mi bo
občudovanje, če občudujejo Ijudje v mojih knjigah le to, kar so sami
zanesli vanje?" Vsakdo si čita v knjigi, to kar more, zna in hoče.
Če si bo čital kdo v „Brambovcih" kaj več in kaj boljšega, me bo
veselilo.
104 Knjjževna poročila.
.^^2^ž..^s3 ^^s_>^íSSN^
o o o
Književna poročila
Ivan Cankar, Lepa Vida. V Ljubljani 1912. Založil L. Schwcntner M. 8".
106 str. Cena 2 K, vez. 3 K.
Národná pesem o lepi Vidi je brezdvomno najlepší biser naše národne epike,
nekaj tako realno-vsakdanjega je izraženega v njej s klasično umerjenim pátosom,
da bi nam iz te snovi velik umetnik ustvaril lahko nekaj faustovskega. Ni čuda,
da jili je bila že cela vrsta, ki so se te snovi tudi lotili, dozdaj pa vendarle še
nihče ni imel z njo pravé sreče. Pridružil se je tej vrsti tudi Cankar s svojo sim-
bolistično dramo, ki pa nima z Lepo Vido ničesar opraviti. Da jo je naslovil kako
drugače, ne bi bil njenega bistva popolnoma nič izpremenil. Lepa Vida — ona Lepa
Vida iz národne pesmi — predstavlja vso tragiko, nastalo iz konflikta, porojenega
v ženskí duši, ki se je imela odločiti, ali naj sledi Ijubezni svojega srca ali Ijubezni
do otroka. Nekaj večno človeškega je v tej tragiki in vsem časom umljivega; iz te
snovi bi bil lahko napisal tragedijo Sofoklej in, če hočete, istotako lahko tudi Przy-
byszewski. A Cankar? Cankar je zajel iz nje samo motiv hrepenenja, novo varijacijo
svoje neprestane téme in je podal sintezo svojega dozdanjega delov«nja v simbo-
lični alegoriji našega fin de siécla.
Pri čitanju te dráme se mi je zdelo, da so vsi ti Cankarjevi junaki iz prejš-
njih njegovih spisov morda res živeli in umirali, nekaj tako osebnega govori iz
njihovih besed. Toda to je ravno — vsa dráma obstoji samo iz besed. Osebe, ki
jih je postavil tu na oder, so samé sence. Sicer je v vsaki umetnosti skrit simbol,
kjer je kot tak izražen, účinkuje samo, če je popolnoma objektiviran. Nikjer pa ni
simbolizem tako nevaren, kakor v dramatiki, ker kaj lahko izpremeni junake v
mehanične sheme. Izognil se je tému na pr. Maeterlinck s tem, da je predočil svoj
simbol z bajko. Pri tej Cankarjevi drami pa sta ostala verjetnost in življenje —
prvá pogoja dramatične umetnosti — vse preveč v ozadju ; in prepričan sem, da na
odrú ne bo in ne more učinkovati.
Da je Cankar velik umetnik, da se káže skoraj v vsakem njegovem stávku
lirična sila, da so tudi v „Lepi Vidi" momenti blesteče poezije, tega niti treba ni
poudarjati. Novega pa ni v njej nič. Te biede študente, ki umirajo, še predno so
okúsili življenje, zapite pisarje, delavce in zdravé Ijudi, ki so pa vendarle bolni, ki
hrepenijo po solncu in ga nikdar ne uzrejo, ker hodijo po svetu z zaprtimi očmi,
— te hčere študentovskih mater, pol angeli pol koketc, — vse te junake poznamo
že zdavno z istimi potezami v obrazu. Nič se niso spremenili ti Cankarjevi Ijudje,
in kakor nekdaj, imata tudi v Lepi Vidi edino Dioniz in Milena nekaj mesa in krvi.
Polna lirike je ta knjiga o hrepenjenju, toda dráma to ni. Menda se Cankar
sam ne zaveda, kje teži njegova največja moč, in katera njegova dela se bodo
ohranila. Tista, pri katerih se je ravnal po izreku: „Greif nur hinein ins volle
Menschenleben". Tu je ustvaril dela trajne vrednosti, tu je oni veliki stilist, ki
obdaja še tako majhiio črtico z monumentalno linijo, pa naj pripoveduje o svoji
materi, naj posluša harmoniko na vaši in gleda židane nedeljske rute naših deklet,
naj piše o krivici, storjeni hlapcu Jerneju. In kako živo zna poseči v življenje in
se dotakniti neprijetnih ran, so mu menda dovolj dokázali „Hlapci". — „Lepa Vida*
pa me je razočarala. Vojeslav Mole.
Književna poročila.
105
Zábavná knjižnica. XXIII. zvezek. Izdala in založila „Matica Slovenska".
V Ljubljani 1911. 8". 126 str.
Letošnja „Zábavná knjižnica" prináša dva spisa: Meškovo „zgodovinsko
sliko" „Črna smrt" in Pugljevo novele „Gregor". V „Črni smrti" je Fr. Ks. Meško
na podiagi vestno preštudiranih in pravtako uporabljenih zgodovinskih virov opisal,
kako je kuga 1. 1645. divjala po Ptuju in okolici. Da bi ta opis ne bil presuhoparen,
ga je odel v obliko povesti in nanizal celo kopo práv dobro uspelih, živoplastičnih
slik. Ni se mu pa posrečilo, iz vseh teh oosameznosti ustvariti organične celote.
Preveč je v njem zgodovinskega naštevanja, da bi se moglo reči, da je to zgodo-
vinska povest, z druge stráni pa je pisan v preveč beletrističnem tonu, da bi se
ga smelo označiti kot zgodovinsko-kulturen scstavek. Da je avtor obe te stráni
sorazmerno umeril, bi Meškova „Črna smrt" bila lepo literarno delo. V tej obliki
pa ni nič drugega, nego serija hitro, krepko skiciranih poglavij, iz katerih bi prav-
zaprav šele bilo izvesti enotno zgrajeno povest. Naj svoj prigovor nekoliko utemeljim.
Znčenja se „Črna smrt" z imenitno zasnovano ekspozicijo, v kateri nastopajo gvar-
dijan minoritov, páter Aleksander, mestni pisár Filip Sagadin, njegov sin, praški
višošolec, Dominik, kmetskí mogotec Janez Rajavec, njegova hči Rozika, ki jo Ijudski
glas nazivlje ,,rožo Ptujskega polja", oderuški žid Aron Izerlin in njegova hči
Rahela, ,,roža v Izraelu", na način, da se čitatelj v tej ekspoziciji mora nadejati
pretresljivo zapletenega romána, ki se bo odigral med temi tako plastično v ospredje
potisnjenimi osebami. Ko pa čita dalje, vidi, da se je v svojih nadah varal; kajti
vse te osebe stopijo v naslednjih poglavjih námah predaleč v ozadje, v ospredje pa
stopijosicer zeio plastični, pa vendarle nekoliko pretirani prizori izza divjanja kuge
ki jih uvaja za moj okús vse preveč poudarjena vizija Rajavčeva, ki je, sicer
nekoliko razgret, na nebu zagledal „jezdeca — velikána, sličnega ogromnemu okostju,
zavitega v plahutajoč mračen plašč. Od zemlje do neba — se je zazdelo Rajavcu
— sega jezdečeva postava. Nad jezdecem je zaplamtelo nebo za hip v krvavem
svitu; za jezdecem se je vlekel krvaveč sled, širna cesta krvi". — Znano je, da je
bilo Ijudstvo tiste čase nad vse praznoverno, da je verjelo v znamenja na nebu in
o tem mnogo govorilo. Vendar pa se ne morem vbraniti vtisku, da ni práv storjeno,
če avtor o viziji govori v tonu, kakor da jo je Rajavec v resnici videl. Premalo je
poudaril imaginarnost te vizije in jo pred čitatelje postavil vse bolj v lúči dejstve-
nosti, tako da je končni efekt ta, da čitatelj skoroda sam verjame, da se je v resnici
na nebu pojavilo znamenje, ki je napovedovalo prihod kuge. Pa tole mimogrede.
Ekspoziciji, ki obeta vse kaj drugega, slede poglavja o divjanju kuge: Rajavčeva
vizija, učinki te vizije na Ijudstvo, kuga v Ptuju, ražne epizóde izza njene moritve
itd., o osebah, ki so v ekspoziciji igrale tako vážne vloge, pa domalega sploh
ni več govora ali pa nastopajo samo v toliko, da ilustrirajo početje šibe božje,
nikakor pa niso več junaki v zmislu vodilnih oseb. Poglavje, ki opisuje razsajanje
kuge v Ptuju, je mestoma suhoparno zgodovinsko in udari v ospredje tako, da
čitatelj čuti, da je pravzaprav ono bistveni del, jedro vsega spisa, in da je vse
drugo, kar se vrši med nastopajočimi osebami ali bi se med njimi moralo vršiti, le
zunanji, povsem zunanji nakit. Posamezna poglavja tega ,,nakita" so sorazmerno
vse premalo izdelana, zlasti tretje, ki v stenografičnem slogu riše razmerje med
Dominikom in lepo Roziko. Nasprotno pa je povsem epizodična partija o pijančku
Martinu sorazmerno vse preveč na dolgo in široko razpredena. Tako bi lahko naštel
še raznih prigovorov, ki bi dokázali, da se ta „zgodovinska slika" v svoji kompo-
ziciji ni posrečila. Posamezni deli pa so kaj lepo uspeli in se odlikujejo po lepem
J.jubljanski Zvon" 2. XXXII. 1912. 8
106 Književna poročila.
jeziku in velikí plastiki. Vredno bi bilo, da si gospod pisatelj vzame čas in nam iz
tega skiciranega gradiva ustvari velik román, čigar ozadje bi bilo divjanje kuge
v 1. 1645.
Pugljeva novela „Gregor" je prijetno in spretno pisana in káže vse tiste
vrline našega pisatelja, ki sem jih v tem listu skúšal orisati o priiiki nedávno izišle
njegove knjige „Mali Ijudje". Pugljevi Dolenjci niso votle in puhle figúre, kakršnih
srečavamo v našem mlajšem slovstvu toliko, ampak so iz življenja vzete žive osebe,
pristni Dolenjci, ki jim govorica po vsej naravi ne teče nič drugače, nego tistim
dobrovoljnim in šegavim Ijudem, ki jih srečavamo po dolenjskih vaseh in cestah.
Brez dvoma je Pugljev „Gregor" najboljši beletristični spis, kar nam jih je „Matica**
podala letos. Prigovor, da je morda premalo utemcljeno, kako to, da komedijantje
deklico kmetu prepuste tako brez večjega odpora, ni tako tehten, da bi mogel
zmanjšati vrednosti te čedne novelice. Fr. Kobal.
Slovanskí spomíni in jubileji. Izdaje Matica Slovenska. I. zvezek. Uredil
dr. Fr. Ilešič. V Ljubljani 1911. V. 8". 138 str.
Knjižica obsega devetero črtic. V prvi je M. Pleteršnik na tesno očrtal
življenje in delovanje profesorja Šumana (1836—1908), soustanovitelja „Slovenské
Matice"; potem razpravlja Stj. Radi č v hrvaščini o velikem Gogolju, ki ga je kri-
tika nazivala nekoč čudáka, danes pa ga smatra za — čudo. Prvi del se naslanja
izvečine na ostroumnega Merežkovskega, ki je ob Gogoljevi rojstveni stoletnici
(1909) pokazal na bistvene poteze tega čudoviščnega genija : odpor proti prepametni
sredini, druž.ibni povprečnosti. Tragedijo je videl „oče ruskega realizma" v odsot-
nosti vsake tragičnosti. Vrlo zanimivo se čuje, kako se je iz veseljaka-mistika
(Zwei Seelen wohnen, ach, in meiner Brust!) razbohotil poslednji do usodne stopnje
pod vplivom izpovednika, ki je gnjavil in dávil mračnega poeta s svojim asketizmom,
dokler ni sežgal rokopisov ter takorekoč umri od gladu. Samostojnejšo drugo po-
lo vico tvorijo pretežno citati iz „Mrtvih duš" — cel šopek istinitih vseslovanskih
hib in slabosti.
V nekoliko satiričnem tonu se razvija poučno-tendenčna dr. Ilešič e va raz-
prava o srbskem prosvetitelju Dositeju Obradoviču (f 1811), čigar mladostno na-
vdušenje za mučeništvo in puščavništvo bi znalo komu vzbuditi nedolžne, toda
Ijubke spomine izza otroških let. Prijetno je popisano klativiteško potovanje ubeglega
mladega meniha po celi Evropi ter plemenito delovanje dozorelega moža samouka,
ki se je bil izprevrgel v gorečega prosvitljenca Jožefovega ková in žrtvoval vse
sile v prid narodove izomike. Sledi prevod Machové (1810-36) najboljše lirsko-
epske pesmi „Maj" - njen lesk je sicer prevlekla patina čaša, a žvenket je še
zmerom pristen in bi utegnil ugajati sanjarskim dušam — in g. prevajalec dr. Ivan
L ah je posvietil primerne vrstice ráno ugaslemu meteorju Češke romantike. Nato
podaja g. dr. Mare tie dokaj živahno glavne vrline in pomen Leva Tolstega
(1828—1910): občuduje ne toliko izvirnost misii, koiikor iskreno prepričanje in
ogenj, s katerim je oznanjal jasnopoljanski modrijan svoje názore. Sestavek seveda
ne utaji, da je le — slavnosten govor.
Posebno temeljiti, simpatično pisani sta dr. Grabo wskega študiji — po-
slovenil Voj. Mole — o Elizi Orzeskowi (1842 — 1911) in Mariji Konopnicki (1846
do 1910). Natančno je obdelal znani Poljak njun razvoj, raznovrstne vplive, žnačilne
ideje njune slovstvene zapuščine ter poudarja vrednost obeh pisateljic za domovino
in svetovno književnost. Slednjič govori dr. M. Potočnik o vrlinah zgodovinarja
in narodnega vzgojitelja profesorja Josipa Apiha (1853—1911) z odkritim prizná-
Književna poročila. 107
njem, kakor bi ga bil zmožen učenec napram vzornému učitelju, g. dr. Ilešič pa
končuje z nekrológom na zaslužnega politika in pisatelja dr. Josipa Vošnjaka
(1834-1911).
Vobče se lahko trdi, da so članki in skice v sorazmerju z razsežnostjo dovolj
posrečeni in umestni teŕ bodo zanimali izobraženstvo. O izčrpanosti temat naj so-
dijo poklicanejši ; mestoma bo dvojezičnost motila puristovo uho. Ker so tuja imena
dosledno nedotaknjena, naj bi bil še Chelčický (n. Helčicki, str. 71), „ta najgenijal-
nejši filozof svojega veka", ohranil svoje. A. Debeljak.
Dinko Šimunovič, Tudjinac. Pripovijest. Izdala Matica Hrvatska i Slovenska.
UZagrebu 1911. 8^ 192+IX str.
S Šimunovičevim „Tudjincem" nista imeli posestrimi Matici srečne roke.
Namen teh skupnih publikacij je vendar spoznavanje knjištva in življenja sosedov,
nekako zbližanje bratov v dúhu. A kje, se prašam, naj iščem med nami Ijudi, ki
bi utegnili prebratí teh dolgih, predolgih 192 stráni do konca? Par literátov bo
prerezalo knjigo do srede, kak kritik se bo pretolkel do tretjine, povprečnemu Ma-
tičarju (slovenskému mislim) pa bo markirala na polici Ilirijo zaprašeno. To bo
efekt tega naivnega frčkanja z idejami, tega vrazérskega zanešenjaštva, zaljubljenega
vaše in v svojo doktrino, ki se otresa s krilečimi kretnjami treznega, realnega
kriticizma.
Dar dara gleda: naše „Cvetje" so nam vrnili Hrvatje s svojim „Tudjincem".
Ostal nam bo tuj. Zakaj tako dolgočasne povesti že dávno nisem imel pred seboj.
Opisi — opisi — opisi. Drugi bolj razblinjcn od prvega, tretji manj interesanten
od drugega, a malokateri po pravici na svojem mestu. Karakterizacija oseb in razmer
je bieda, brez umetniške sugestívnosti, usoda teh Ijudi ti ostane mŕtva aféra. Ma-
java zgradba z neorganičnim mešanjem realistike in romantike ne káže niti okusa,
kamoli individualnost avtorja. Že mogoče, da je Šimunovič v drugih svojih delih
uspel, že mogoče, da je „Mrkodol" reprezentntivnejši, ali z „Mrkodoloni" ni do-
kazan „Tudjinac". Oton Župančič.
Antun Kovačic, U registraturi. Roman. Zagreb 1911. Izdala Matica Hrvatska
U Zagrebu. 8«. 498 str.
Matica Hrvatska je izdala román leta 1888. umrlega pisatelja Kovačiča „U
registraturi" kot ponatis iz „Vienca" in ga v zelo okusni opremi poklonila svojim
članom. „U registraturi" je najboljše delo Kovačičevo, v njem je hotel pisatelj
utelesiti in koncentriraíi svojo silo, svoj jaz. Delo je zamišljeno v velikem obsegu,
v širokih dimenzijah in bilo bi naj kakor zrcalo, v katerem reflcktirajo žarki soci-
jalnega življenja, zlivajoči se v gorišče ene samé osebnosti. Na značaje in dogodke
je nanešeno toliko barv, ki se stopnjujejo v vsi pestri interesantnosti od rahlih, nežnih
polsenc práv do skrajne, banálne kričavosti; epizóde, ki gibljejo dejanje, beže mimo
in se prelivajo druga v drugo z neskončno neverjetnostjo kakor v kinematografu.
Končno pa se zazdi človeku, da je preveč, preveč vsega tega. To je tudi vrlina in
obenem slabá strán dela. Kompozicijske hibc so razvlečenost, preveliká dolžina,
ražne romantične ekstravagance, ncverjetnosti nekaterih značajev. Vsekakor se pozná
pisatelju, da je tudi njega dosegel val tistega kipečega morja, ki se je razlilo
koncem minolega stoletja preko Evrope, koder so se oglašali signali : verizem, na-
turalizem, satanizem, — devize, ki za nas dandanes nimajo nikakršne privlačnosti
več. Delo pa bo kljubovalo bodočnosti s svojo klasično lepoto slikanja, iskreno
resničnostjo, dosledno neizprosnim realizmom tako, da se bo brezdvomno dvigalo
nad površje vsakdanje literatúre.
108 Književna poročila.
Roman, boljerečeno: življenjepis registratorja Ivana Kičmanoviča, je nekakšna
prepesnjena biografija avtorja samega. In tiste prvé preproste, toplo pisane slike
iz samotnega brda bednih seljakov se čitajo kakor nežen poém pesnikovega
detinstva. Osebe seljakov so vseskozi začrtane z Ijubeznijo in nekako subjek-
tivno resničnostjo. Oče Ivice Kičmanoviča, Jožica Kičmanovič, vulgo „zgu-
bidan", staré korenine kmet, muzikant po poklicu, a kljub tému trezen,
resen, miren; žena njegova: slabotna, plaha ženica, vsa v spoštovanju do moža,
skrbna in dobra, z neskončno Ijubeznijo do svoje dece. Sosed Kičmanovicev, mali
„kanonik", lokav in prekanjen človek, ves nasičen z nekakšno neutešljivo zlobo in
sovraštvom in zavistjo do muzikanta „zgubidana" — razvijajoč se tip kmetskega
parvenija! V takem miljeju je sredi svojih bratcev in sestric dorastel mali Ivica
Kičmanovič, dovŕšil Ijudsko šolo in ob sklepu na grobu svojega umrlega sošolca,
bledega, razmišljenega siná „kanonikovega", govoril s tolikanj nezaslišno pretres-
Ijivostjo, da je globoko gánil srca vseh navzočih, ki so strmeli nad nenavadnim
improvizatoričnim darom desetletnega dečka. „Kam ž njim, ko ni denarja?" sta se
vpraševala učitelj in župnik, dokler se ni pojavil rešilni angel v osebi „visokorod-
nega" parfumiranega in pomadiziranega gospoda rojaka Žorža, „kumordinara" v hiši
„ilustrišimuša" slavnega mecéna tam v tujem, dalekem mestu. Tega slavnega me-
céna sta pridobila zase župnik in učitelj, po selu pa je završala presenetljiva vest,
da postane sin muzikanta „zgubidana" fiškál ali pop ali celo škof . . . Tako ie prišel
mali Ivica v hišo mecenovo kot sluga njegov, sotrudnik Žoržev in zajedno — ozi-
roma bolj za postransko opravilo íudi — dijak. Tako so se malému nezavednemu
kmetskému dečku námah na stežaj odprle duri do spoznanja in bede . . . Čitatelj
pa se čudi, kako se došlej resno pripovedovanje pisateljevo prekine in zašije v
drugi lúči — v humorju in sarkazmu. Kako so vse osebe v ti hiši opazovane v
pretirani smešnosti, tako da v polni meri dosegajo efekt karikatúr in marijonet Vsi :
od topega, domišljavega Žorža prek „pojeta" Budimira Bombardiroviča Šajkov-
skega, ki se zove v vsakdanjem življenju tudi samo z vulgarnim imenom Imbrica
Špiček iz Volovščine in ki govori hrvatsko-gromovite, retorično-frazarsko nezmiselne
govorance v čast in slavo mecenu, — vsi práv do hišnega illustrissima in dobro-
tvora samega, ki je bil že enajstič soglasno izvoljen za predsednika društva „Po-
nižnosti in strpljivosti", društvo, ki omejuje svoj delokrog sicer zgolj na lukulské
pojedine v hiši bogatega mecéna, a vendarle izraža svojo „ponižnost in strpljivost"
v preobili jedi in pijači. — Tako preide pisatelj mimo nežnih seljaških idil na polje
družabne satire, sredi vsega pa zveni, polprikrito skoro in nekako osramočeno globok,
pretresljiv ton njegovaga lastnega mladostnega trpljenja . . . Bogati mecén ga iztira
iz hiše, ker se je zaljubil in sestajal z njegovo „rojakinjo", demonsko krásno Lavro.
Na pragu, na česti stoji izgnani študent, ne d? bi dovŕšil šolo in oče njegov ga
odpelje s sabo nazaj na svoje samotno, daljno brdo. Zajedno s tem dogodkom in
in vsled nezvestobe Lavrine oboli mecén , a sredi noci ga zastrupi in oropa
Lavra, to bitje z nežensko dušo, krvoločno okrutostjo, z blaznohisteričnimi instinkti,
Lavra, ki je prepozno spoznala, da je zastrupila svojega lastnega očeta. Po ne-
srečnem naključju, prestrašen vsled nenadne smrti mecenove zapáli Žorž hišo, ki
pogori z mrtvim truplom vred vsa do tal. Na domu muzikantovem pa je vládala
tačas mrká otožnost in molk. Izgnani študent Ivan je posedeval doma in edino,
kar ga je tešilo v težki bridkosti, so bile misii na mlado, belo sosedinjo Anico.
hčerko „kanonikovo". A zdaj nenadoma prihiti v te zapuščene kraje Lavra, kakor
démon vs.i lepa in vabeča. Denár siplje naokoli in dom muzikantov je kakor v
Književna poročila. 109
omotični pijanosti: širi se, raste blagostanje. Lavra sezida hišico in jo opremi tako
prečudežno, da jo imenujejo vaščanje „kapelico". Tam pirujeta s študentom Ivico
pijani sen svoje Ijubezni. Seljaki strmijo nad bôgastvom in lepoto, čudijo se, ne
razumejo ničesar. Ko pa jamejo govoriti, se zgražajo, obsojajo in — in pohujšanje
je obce. Ivan se iztrga iz mramornih rok svoje Daiile in beži v mesto študirat.
Izven sela, zunaj na polju ga prirakuje mala Anica, vsa razdvojena, hoteč posled-
nikrat še pozdraviti svojega soseda. Zdaj šele se Ivan zave svoje pravé, istinite
Ijubezni. — Lavra živi nekaj čaša osamljena v svoji zapuščeni „kapelici", potem
pa je zvábila v svoje mreže „kanonikovega" siná konjskega trgovca Miho, (pristnega
siná svojega očeta), ki se je priženil na dom kmetskega magnáta Medoniča. Anica
uteče z doma v mesto, kjer jo po srečnem naključju otme študent Ivan v kŕčmi
bivšega „kumordinarja" Žorža iz rok pohotnika in ji preskrbi službo. Lavra in Mihá
zaživita po smrti Mihove žene skupaj in hodita iz kraja v kraj ; v njeni pustolovski
duši tli skrito maščevanje . . . Prenasičena razmerja z Miho umori Lavra svojega
Ijubimca, da svobodnega dúška vsem svojim neskončnim strastem in postane ro-
parica ... harambašica Lavra, pred kojo trepeče vsenaokoli! — Po letih se Ivan
poroči z Anico, v „kapelici" na brdu praznujeta svojo ženitbo. Tedaj pridirja Lavra
s svojo razbojniško tolpo in umori v divji maščevalnosti nevesto, očeta in mater
Ivanovo . . . Ivan se oíme, živi — ali kakšno je to življenje ! — Pretrga se napeta
nit pripovedovanja, dogodkov, ki človeka omamljajo in ga vendarle spominjajo včasi
na najnižji izrodek umetnosti: šund — in samo v par suhih stavkih je konstatirano
nadaljno življenje Ivanovo. Práv ta trpká kratkoča, klena lapidarnost da slutiti či-
tatelju vso prestrašno usodo tega življenja ~ neživljenja; v ozadju zaslutimo v
nemi bolesti spačeni obraz u m etnika. — Ivan ni postal škof, ne fiškál, niti ne
pop, komaj registrátor tam nekje v zakotnem úradu. Vdal se je pijači; delirium
tremens in žalostní konec v gorečih aktih — to je delež njegov. Tragikomedija usode.
Delo je pisano hlastno, skoro z nekakšnim nervoznim strahom; pozná se,
kako se je boril pisatelj s snovjo, ki ga je včasi skoro prevládala; diletant bi
sigurno napisal šund. Jezik, slog sicer ni šolsko vzoren, pač pa zveni iz njega iz-
razita individuálna nota. Kakor večinoma, pisatelj najbrž ni ustvaril tega, kar je
zasnoval v duši, a je vkoval v delo svoj obraz in napisal par stráni, ki se čitajo
kakor epopeja hrvatskega Ijudstva. In to je mnogo. Ko bi pisal svoj román umirjen,
stoječ takorekoč izven vsega in preko vsega, ne s toliko silo osebnega nagona,
premišljeno komponirano, z duševno poglobljenimi značaji, bi bil umotvor sicer
umetniško dovršenejši, a ne bil bi — samoizpoved. Tako pa nam je — preko
ovinkov sicer, preko dogodkov, kjer bi se križali bigotniki in preko značajev, nad
katerimi bi se zgražali literárni sladkosnedeži — v sočni, življenja polni in bogati
svoji fantaziji podal izpoved svoje duše; ne škof, ne fiškál, niti ne pop, komaj —
registrátor . . . Samo pisatelj! „Nur Narr, nur Dichter!" je dejal Nietzsche.
Fran Albrecht.
Pavle Krstinič, Bratskí inat. Dráma u 5 čina. Izdala Matica Hrvatska,
Zagreb 1911. 8°. 140 str.
Bratski prepir, domača nesloga ! Stará pesem za Slovane vseh rodov in vabljiva
snov za umetnika, Ijudskega kakor izobraženega. Slovanská zgodovina je prebogata
takih zgledov, in kako bi torej mogla národná nmetnost, ta verná spremljevalka
Ijudskega življenja, prezretí to neveselo potezo slovanskega življenja ! To velja tudi
za Jugoslovane; saj se nl nad nobenim delom slovanskega sveta usoda tako znosila,
kakor nad našim jugom; zato pa ima naša zgodovina toliko tragičnih momentov in
110 Književna poročila.
umetnost toliko resnega gradiva. Najbolj pa divja „bratskí inat" v naši Herceg-
Bosni, kjer se ne križajo samo narodni in verski, ampak tudi stanovski, gospodarski
in politični interesi kljub ternu, da so ti Bošnjaki in Hercegovci bratje po krvi. In
ker se v teh deželah stikata dva svetová, západ in vzhod, zato je za nas zapad-
njake ta svet nad vse zanimiv. Ali kočljivost današnjega položaja in strastnost, koja
menda bráni celo umetniku-dramatiku, da bi se neposredno, z golo roko lotil
perečega vprašanja sedanjosti, zato se je Krstinic zatekel v zgodovinsko pretekLst,
v dobo, ki je dokaj podobná naši. V Bosni in Hercegovini se je kriza vsaj na zunaj
rešila po avstrijski okupaciji in aneksiji, na znotraj seveda še traja tudi dalje, kajti
bratje ene krvi pa različnih imen in ver, križajočili se kulturnih, gospodarskih in
političnih interesov in ideálov se ne pobijajo dandanes nič manj. Da ima Krstiničeva
dráma poleg zgodovinske zanimivosti tudi rodoljubno tendenco, tega ne bo nihče
tajil ; seveda treba priznati, da se vse kolikor mogoče podreja umetniškim namenom.
Prvá štiri dejanja se vrše okoli leta 1831. v Trávniku in blizif Sarajeva, zadnje
dejanje pa kakih dvajset let pozneje v Mostaru. Snov umotvora se naslanja na upor
bosanskih begov in ag proti nameravanim reformám, s katerimi se čuti imenovana
gospoda prizadeta v svojili stanovskih in gospodarskih interesih ter deželnih pred-
pravicah. Oznanja se boj domovine, boj vseh prebivalcev proti — tujcu, Osmanliji,
zato naj nastopi tudi — raja, tista raja, v kóje korist deloma naj bi bile nameravane
reforme, saj so se izdale pod pritiskom — Evrope. Ali gospoda sama ni posebno
edina; Hercegovec Ali-Aga noče ničesar slišati o Bošnjakih, seveda, ker mu je
vezir obljubil vezirstvo nad Hercegovino. Drugi so častihlepni, zavidni, omahljivi.
Ideálna prikazen je le stari beg Altomanovic, ki ohrani duševno ravnovesje od
začetka dokonca; on je utclešeno domoljubje brez sebičnili primesi, on edini uživa
zaupanje vseh. Husein, vodja upora in bojov, je junák od glave do pet, mož pleme-
nitega mišljenja in čustvovanja, ki je pripravljen vse in tudi sebe žrtvovati za
stvar, kateri se je posvetil, toda manjka mu političnc umerjenosti in diplomatične
dalekosežnosti. V tem ga prekaša Miloš Obrenovič, katerega ponosni beg zaničuje
in žali kot pastirja in svinjarja. Huseinova oholost in stanovska predsodnost se
káže tudi v občevanju z zastopniki raje, zlasti s popom Jovom. Sploh nam riše
pisatelj razmerje med katoliki in fevdalno gospodo veliko simpatičneje, nego
razmerje med pravoslavnimi. To odgovarja zgodovinskim dejstvom in ima svojo
upravičenost v tem, da je bila srbská plast raje veliko močnejša od hrvatske, katoliške.
Odtod tudi prihaja, da so pravoslávni Bošnjaki pričakovali rešitve od svojih verskih
bratov od one stráni Drine in da srbská raja, poslušná úkazom Miloša, v odločilnem
boju upornikov pri Sarajevu niti ni sodelovala. Kot tip premetenega in nadarjenega
koristolovca slovanské krvi in brezmejne častilakomnosti moramo smatrati zanimivi
lik Omerja, ki konečno postane paša in bosanski vezir. — Peto dejanje je práv rahlo
zvezano s prvimi in bi ga lahko tudi pogrešali; seveda slúži splošni tendenci in ima
dokazati, da se izdajstvo bratov vselej maščuje, kajti baš Omer-pašá vrši osveto nad
hercegovskim vezirjem Ali-Ago za svoj račun in za račun nekdanjega svojega
gospodarja Huseina. Pa tudi on mora občutiti prokletstvo, ki ga rodi korist, rojena
iz škode in krvi bratov ; kajti komaj je zadostil svojim strastem, že ga kliče sultán
v Carigrad na odgovor, Bosni pa pošije novega vezirja, tujca.
Poleg obce zgradbe dela in glavnega dejanja, ki ima zgodovinski značaj,
najdemo v drami tudi Ijubkih slik iz domačega življenja bosanskih in hercegovskih
mohamedancev, kar ima seveda namen, da nam tudi od te mehke, srčne stráni
osvetljuje junake. Posebno lepa sta prizora med mladim Zlatarevicem in Mejro,
Književna porpčíla. 111
sestro Huseinovo, kjer se nam káže tu napol orientalska, napol jugoslovanska Iju-
bezen dveh mladih src, izražujoča se seveda s pristno narodno pesnijo srbsko.
V tem pogledu je zanimiv tudi prizor med Huseinom in Lejlo, ki je Osmanka,
zato pa je tudi njeno obnašanje in njeno govorjenje drugačnega značaja.
Kar se tiče oblike in jezika pričujoče dráme, treba omeniti, da se poslužuje
večinoma vezane besede; le kadar je govor bolj strasten ali če je predmet sam
prozajične narave, tedaj govore dotične osebe prosto V tem oziru je zanimivo, da
govori knez Miloš, suhoparni, trezni diplomat, skoro izključno prozo. Torej je slú-
žilo pesniku tudi to sredstvo za označenje oseb. Če se oziram na vsebino, móram
še omeniti bogastvo tehtnih misii, zlasti izrekov, ki se nanašajo na svobodo, sve-
tost domovine, bratstvo in bičajo needinost ter izdajstvo. — „Bratski inat" je
umotvor veliké vrednosti. Dr. Ivan Merhar.
Engelbert Gangl, Beli rojakí. Prvi zvezek. Natisnila Učiteljska tiskarna v
Ljubljani 1911. 8°. 224 str. Cena broš. 2 K 50 v, vez. 3 K.
O Belokranjcih nam govori ta knjiga, o Ganglovih ožjih rojakih, o njih živ-
Ijenju in trpljenju in njih razveseljevanju. Vino pijo in se gostijo, pojo zdravice in
napitnice in ravnajo stôl po veselobesedni šegi hrvaški in tožijo, da ginejo stari
čaši in prihajajo novi. Trta sahne, pesem umira v gori, stari gredo, mladi prihajajo
na njih mesta, nič več ni tistega veselega življenja, ki je nedávno še plalo preko
Gorjancev. Beda jih žene v Ameriko, v rudnike, ki jim izsesavajo kri in življenjc,
da se vračajo sključeni in izmučeni, ce se sploh vrnejo. Gangl prihaja mednje,
rojak med rojake, in kar doživlja med njimi, o tem pripoveduje v tej knjigi na tisti
neprisiljeni način, po katerem o svojih doživljajih pripovedujemo prijateljem. Povesti
to niso, ampak pripovedovanja, namenjena pisateljevim „prijateljem izza mladosti,
tovarišem veselja, bratom dela in náporov", kakor pravi sam v posvetilu. S tega
stališča je motriti pričujočo knjigo, ki je skromná po vsem svojem značaju, kakor
je skromná po svojih namenih. Literarnega značaja je edino pretresljivo tragična
zgodba o lepi Mari, ki se je izneverila svojemu v Ameriki trpečemu môžu.
Fr. Kobal.
Dr. Ljudevit Pivko, Telovadne igre. Prvi del. Z 12 načrti. Založil „Mari-
borski Sokol". Maribor 1911. 8°. 54 str. Cena 70 v.
Že v lanskem letniku „Slovenskega Sokola", v štev. 4.-6. in 8. — 12., je
objavil dr. Pivko zbirko telovadnih iger, namenjenih predvsem Sokolskemu naraščaju,
obenem seveda naši šolski mladini. Te po strokovnem listu razstresene odstávke
je sedaj nanovo pregledal, jezikovno nekoliko ogladil in izdal v posebni knjižicl,
ki ima dokaj priročnejšo obliko kakor „Slov. Sokol" in bo tudi laglje prišla v roke
tistim, ki imajo opraviti s telesno vzgojo mladine. In lahko trdim, da jim bo ta
knjižnica res dobro došla; zakaj došlej je marsikdo pogrešal takega navodila, kako
naj se mladinske igre sestavno, zanimivo, izdatno in uspešno goje in vodijo ; vsied
nedostajanja také zbirke je marsikateri učitelj mladinske igre popolnoma v nemar
puščal, pač ker se iger svoje mladosti več ne spominja ali se pa sploh nikoli ni
igral v večjem krogu, kakor ga na pr. tvori en učni razred naših Ijudskih (povprečno
50-60 učencev) ali srednjih šol (povprečno 30—40 učencev) Kako pa našim
učencem prijajo primerno izbrane igre, t. j. také, ki imajo dober igralen zmisel in
nudijo dovolj prilike za izdatno gibanje, porabo telesne spretnosti in udejstvovanje
dušne prisotnosti, pove lahko tisti, ki ima tudi s to platjo telovadnega pouka opraviti.
Najvišja učňa úprava je vsakakor umestno odredila, da se morajo mladinske igre
redovito gojiti in da pripade tudi v telovadnem pouku nekaj čaša za izvajanje iger,
112 Književna poroČila.
posebno, kjer se lahko vrše na prostem pod milim bogom. Kako jim žare obrazi,
kadar napove učitelj „igro"; niti hladná megla niti mraz jim ne moti veselega raz-
položenja. Sam sem se letos v sicer nehudi zimi lahko pri — 4" C prepričal, s
kako vnemo „odbijajo tretjega" ali se igrajo „miš in macko". — Dr. Pivko podaja
v úvodu giavna metodična načela, kako je treba pri igrah postopati, nato pa sledi
vrsta vsakojakih tekalnih, borilnih in metalnih iger. V drugem delu, ki ga upamo
kmalu videti, pridejo na vrsto igre z žogo. Število vseh iger (58) je jako visoko;
vse tudi niso enako primerne za vsakršno starost ah letni čas, tako da bo dober
učitelj lahko izbiral. Novi učni náčrt za telovadbo priporoča le 15 različnih tekalnih
iger. — V jezikovnem oziru bi se dalo tu in tam kaj premenili ; nekaj posebnega
so naslovi iger, kakor: Repe prodajat ; Oslov jezdit; Koles potakat itd. Ali so to
skrčeni stavki: (Pojdimo se) koles potakat? Ali so okrnjeni infinitivi na -t, kakor
jih rabimo v domači govorici? Po sedaj še veljavnih pravilih bi morali reči: Tiho-
tapce loviti. — Svinjkati. — Lícna knjižica je zamašila občutno vrzel v našem
pedagogičnem slovstvu. Jos. Wester.
M. Murko, Náuka o jeziku i književnosti Hrvata i Srba. Beograd 1911.
V. 8*5. 16 str. (Ponatis iz „Srpskega književnega glasnika", br. 262, str. 907—923.)
V tej razpravi, ki je izšla, v posnetku tudi v „Srpsko-hrvatskem almanahu
za god. 1911", pojasnjuje prof. Murko, kako se je ustvarilo jedinstvo književnega
jezika med Hrvati in Srbi, in naravna posledica tega je, da se znanstveno proučava
in učí v šolah tudi vsa književnost, ki se je razvila na ozemlju današnjega skup-
nega književnega jezika. En jezik — ena književnost! Znanstveni razlogi zahte-
vajo, da se slovstvena zgodovina razpravlja sinkronistično, to je, kako se je razvi-
jala istočasno v raznih krajih, katere ideje, potrebe in forme so bile skupne, v čem
in zakaj so se posamezni kraji oddaljili. Kako izgleda ta metóda v praksi, káže
piof. Murko na nekaterih točkah od najstarejše književnosti, ki je bila po svojih
temeljih Hrvatom in Srbom skupna, poudarja važnost protireformacije, dobo pro-
svitljenosti v drugi polovici 18. stoletja (Obradovič — Reljkovič!), ne bodi Hrvata,
ki bi ne poznal delovanja Vuka Karadžiča in njegovih následníkov, enako pa mora
Srbe zanimati ilirizem. — Srbi in Hrvati, ki štejejo okolí 9 mílijonov, morejo postatí
največja kultúrna skupina na slovanskem jugu. J. Š.
Slovenska Žena. Glasilo slovenskih žen. — V Ljubljaní je začel izhajati me-
sečnik, kí „hoče ustrezati vsem željam in zahtevam slovenskega ženstva. Razen kratkih
leposlovnih spisov izpod peres slovenskih pisateljic bo objavljal. članke, ki se tičejo
vseh strok ženskega dela in míšljenja. „Slovenska Žena" se bo pečala s socíjalnimi,
gospodarskimi, liigijeničnimi, pedagogičnimi, juridičnímí vprašanji, prinášala bo pa
tudi praktične nasvete iz gospodinjstva, vsakdanjega življenja itd. in tupatam tudi
originálna módna poročila". Ta obšírni program skúša uresničití že prvá številka, v
kateri leposlovje občutno nadkriljuje praktične članke. — Tragična smrt gče. Natalije
Jakilove je dala Aškercu snov za balado „Natalija"; verze so še prispevale
Utva in Mara Ta včarje va. Tu bi želeli gospé urednicí nekoliko več kritične
ízbíre. Lep pripovedniški talent nam obeta K metám ar i j a. Želimo listu v
krogih, katerim je namenjen, mnogo gmotne in duševne podpore. Naročnina na
leto mu je 8 K, za učiteljice in dijakinje 6 K.
AntonTDebeljak
V
Spev prírode.
mogočno in eno sta kepó zgnetla nebo se in zemija,
v temačno in slepo očem: prepletla jo divja je vihra.
Za strelo sršela strela je svetla in tkala rešetko,
ki grom jo pregrnil potem je s plaščem brezmejnim in črnim.
Iz mraka glasovi pene se in pljuskajo v dušo mi pesem:
„Vi vsi, ki vas zove globina prepadov,
da iščete v njenem drobovju základov,
v bogatem osrčju ji trgate žile,
da izkrvavite neznanci vse sile
po rovih brez solnčnega sója:
vam pesem gre moja.
Vi vsi, ki vas zvábil je plameň poboja,
da mečete žitje na mečev ostrine,
da plešete bojni ples v tuje daljine,
da krešete ogenj iz jekla sovragu:
vam pesem gre moja . . ."
Še bolj zabesnela je divja nevihta v uri polnočni
in švigala strela, Jehovina kača, vžigala tmine
in grom je rval, da preglušil je spev, ga v kali zadusil —
Začutil naravo sem, zver, ki v besnosti sama se kolje,
pogoltne en rod, da novi se plod razmahne ji bolje . . .
Počasi spet mračna se kepa ločila v nebo je in zemljo,
grmada oblačná se je razmeknila: modrina azurna,
danica-zenica, krog nje obrvi oblakov temníjo.
Kak miren pogled je prirode, ko strast je prešla hudourna.
.Ljubljanskí Zvon" 3. XXXII. 1912.
Íl4 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Hči grófa Blagaja.
Roman.
Spísal Rado Murnik.
0 17.
b róbu mlade gorske jase blizu Maglaja je sedel toplega ok-
tobrskega popoldne trinajstletni Omar na napol ugrezlem
bogumilskem kameňu pod mnogostoletnim hrastom in sanjavo gledal
v sivosinjo daljavo cez veličastno morje bosenskih pragozdov, ki
so se širili v svečanotihi deviški krasoti proti severu do samé Šave.
Dolgoletno popotovanje s cigáni po balkanskih in jutrovih
deželah, po Evropi, Aziji in Afriki, mu je opalilo nežnookrogli obraz ;
z ogorelo poltjo je čudno kontrastirala jasná modrina njegovih
lepih žalobnih oči med izredno dolgimi svilnatočrnimi trepalnicami.
Ozka ústna, rdeča ko zrela obgozdna jagoda, so bila resna, pre-
resna za otroka, kakor, da navzlic mladosti ne bi poznala veselega
smeha. Gosti, črno barvani lasje so mu pokrivali tilnik in ráme.
Razcapana bela obleka, ukradena bogvekod v Posavini, mu je bila
prekratka in kázala finoudne roke in noge, ožgane od pekočega solnca
in vroče sape. Zraven njega je ležala butara kratkih vej in sehljadi.
Nagnil je glavo in z vlažnimi očmi pogledal doli, proti jugu.
Ondi je ob sarajevski česti hitela šumeča Bosna v preozki strugi
mimo strmin in jesensko pisanega pralesa. Ťukaj so skakale in
plesale igrave lúči po naglih valih ; tam se je lesketalo progoma
po enakomerno se premikajoči gladini, kakor bi kipelo in Hlo po
koritu samo vrelo zlato. Nad vodo je letal urnokril vodomec, živ
smaragd. V soteski so izmed zelenja črnele skodlaste strehe lesenih
hiš, nad njimi pa sta se svetila beli minaret in kupola pravkar
sezidane džamije pod trdnjavo slikovitega Maglaja.
Omar je upri komolec ob koleno, naslonil glavo na umazano
malo roko in koprneče gledal proti večerni stráni. Vzdihnil je glo-
boko in vroče solze so mu orosile temne trepalnice.
„Mati, kje si? AH te vidim še kdaj?"
V dubu se mu je jela porajaH slika za sliko iz detinjstva . . .
Ako je mižal, se mu je včasi dozdevalo, da vidi lepo oblečeno
mlado gospo, sinjeoko, zlatolaso, tako dobro, tako prijazno; zdelo
se mu je, da vidi Ijudi, ki mu strežejo; zdelo se mu je, da vidi
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
115
velik vrt, velik grád — ali vse to se mu je kázalo kakor izza
motnomeglenega zagrinjala. Zastonj se je trudil, da bi obudil te
podobe v svojem spominu tako natančne, tako žive, kakršne je ob-
čudoval včasi — v sanjah.
„Aii, polagoma pozabim vse . . . Naposled mi ostane edinole
moja verižica. Pomagaj mi, Allah!"
Naglo je otipal podlako svoje suknjice in se preveril, da je
dobro shranjen njegov edini základ, ki ga je bil ukral jako spretni
Sonakaj svoji materi in ga skrivaj vrnil Omarju. Pootožila se je
dečkova duša; obrnil je glavo in pogledal navzdol.
V samotni dolinici, proti severu in izhodu zavarovani z divje
razklanimi pečinami, so bili večni popotniki razpeli na prisojah sedem
šatorov. Okoli njih so dražili goli in polugoli cigančki sestradane
lajave pse, preobračali kozelce, cvilili, se lovili, pretepali, uhali in
lasali. Nekod je tolklo kladivo po kotlu; zdajpazdaj je slišal Omar
žvižge, klice, smeh, vmes pa strastno kričanje in pričkanje prepir-
Ijivih babnic. Blizu tábora so se pasii trudni osli in mršava kljuseta
z zvonci pod vratom. Nad jarkom konec doline je krožila jata gav-
ranov in odšumela proti gozdu, ako je v daljavi zapažila jastreba,
tirana balkanskih višav.
Kar je zarožljalo v goščavi železje. Omar se je okrenil proti
šumi, koder je bila jeseň naslikala že mnogo rumenih, rjavih in
rdečih lis in pik. Izza grma se je pokazala debela glava velikega
medveda; od vratu mu je visela močna dolga veriga.
„A, Efendi prihaja," je dejal fánt mirno.
Efendi ni bil navaden medved, katerih je v petnajstem stoletju
toliko živelo po poludivji Evropi. Jako nadarjeni Efendi je bil naj-
večji umetnik med vsemi ukročenimi medvedi, kolikor so jih vodili
cigáni ali drugi medvedarji-potepuhi po belem božjem svetu.
Znal je ob zvončkanju in bobnanju Omarjevega tamburína tako
lepo in častitljivo plesati po zadnjih nogah, da so ga občudovali
celo jalovi in zategadelj zlobni kritiki. Omarja in Efendija, obadva
so radi gledali Ijudje povsod, koderkoli sta se pokazala. Dobivala
sta mnogo daril ; žalibog jih je pobasala vse lakomna Čirikli ali pa
samopašni jamadar Angar. Efendi je bil izreden talent, pravzaprav
genij : plesal je zmeraj kar čisto po svoje in poskakoval samo takrat,
kadar se mu je Ijubilo. Zato mu je bilo pa tudi tako lepo ime;
efendi pomeni turški toliko, kakor po naše gospod, in pravico do
tega častnega naslova imajo samo uradniki, učenjaki, pesniki in —
princi sultanske hiše, potemtakem zgolj velegospoda.
9*
116 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Bližal se je dečku kakor krotak pes in vlekel verigo za sabo.
Iztegnil je orjaške sprednje noge daleč predse, nagnil glavo na šape,
kakor bi se hotel poklonili svojemu mladému gospodu in prijatelju,
zazehal in vljudno pokazal svoje strahovito zobovje. In kakor bi
hotel pozabavati in oveseliti svojega otožnega vodnika, se je zavalil
na hrbet in se jel zvirati in prekucevati semintja. Smešno je stokal
in renčal kosmati pavliha, se igral z verigo, migal z nosom, vohnjal
po odpalem listju in trávi ter se iznova zadovoljno povaljal po
rumenozelenem mahu in vonjavih bilinah. Zdajci je skočil pokoncu
in si otresal listje in prst, da se je slišalo premikanje silnih údov
in gostega kožuha. Sedel je po pasje, se gugal na sprednjih nogah,
komično majal z glavo pa se počesal z zadnjo taco po rebrih in
jel smešno po stráni skakati okoli Omarja in kazati góle podplate.
„Ali je bil dober želod in žir? In gobe? Injagode? Morda si
dobil tudi kaj medu divjih čebel? Pojdi k meni, Efendim!"
Pokorno je prišla zver k fantu in mu položila velikansko šapo
na koleno, vendar pa tako rahlo, da se je videlo, kako se ga boji
raniti z nevarnimi kremplji. Omar je pogladil prijazno mrcino po
kosmatem čelu in žival je radostno godrnjala v zahvalo.
„Lezi, Efendim!"
Medved mu je lizal roko, zasopel in flegmatično legel poleg
Omarja pod dob. Včasi je nezaupljivo obrnil glavo proti gozdu,
koder so sekali in lomili veje za kurjavo. Otrok se je naslonil na
njegova pleca in ležal v poluspanju mirno, ugodno kakor na blazini.
Na neizmerni sinjini je plával samoten oblak. Od Drine, od
turškosrbske stráni je pihal čez Majevico planino in malo reko Sprečo
hladilen piš in šumotal po bukvah, borih in hrastih. Skozi veje in
listje je sijalo solnce, zlatilo staroslovanské nápise na bogumilskih
kamenih in slikalo majave jasne lise na mah pod starim dobom, na
rjavega medveda in na Omarjevo obleko. Kakor srebrne strunice
so se svetile pajčje niti in počasi jadrale po prečistem, prozornem
jesenskem zraku.
Efendi je spustil glavo na šape in se ni gánil. Le kadar ga
je nadlegovala predrzna muha, je zastrigel z okroglimi usesi in
nejevoljno mežikal in škilil z malimi očmi za nagajivko. Od nje-
govega diha se je lahno zibala tráva in poluvelo listje pred njim.
Rahlo je sapljal veter, lahno so plesale mušice in komarji, vedno
tise in tise je šumela hitra Bosna v soteski . . . Omar je zaspal.
S cigáni in z medvedom hodi po novo zidanem Carigradu.
Skozi veliká vráta pride sam na vrt visokih palm in košatih sikomor.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 117
Nenadoma je v sijajni dvorani pred lepo mlado gospo. Nepremično
stoji bajnokrasna postava, enaka marmornati boginji, katerih je
toliko videl na Grškem.
„Moje zlato dete!"
Čudovito mehka roka ga pogladi po licu, po laseh. Ves za-
trepeta od sreče — razburjen, ginjen poklekne pred gospo — objame
njena kolena.
„Mati!"
Gospa mu otre solze, ga vzdigne in objame.
„Ah, vendar si se vrnil, ubogi moj otrok!" dahne in ga poljubi
na čelo, na ústne. Čaroben nasmeh ji igra na bledem obrazu v
modrih očeh. Poljublja ji belo roko. Neizmerna sreča ji šije iz
blagih oči — njeni lasje so kakor zlato — vse okoli nje se sveti
kakor zlato . . . Gleda jo zamaknjen, nagledati se je ne more. Ob
njenih rokah zadone strune, mati zapoje in njen glas je tako milo-
sladak. Ah, to je ona pesem . . . pesem o golobici . . . Omarju je
tako lahko, telesa ne čuti več. Vedno tise in tise se glase strune
in petje. Ali zdaj se mu nasmehne mati tako žalostno — počasi
se mu jame umikati proti morju in povsodi beže sence pred^njo.
Obupno izteza Omar roke in jo kliče ves prestrašen. Ona mu govori,
ali on ne razume nobene besede, njen glas trepeta in zamira. Čim-
dalje tem hitreje beži Ijuba podoba proti solncu v zlato daljavo,
on pa se ne more ganiti.
„Usmili se me, mamica moja! Ne zapuščaj me!"
Iz njenih oči kapljajo svetli biseri v morje. Nad vodami trepeta
ganljivi glas matere, ki kliče svojega otroka. Po vsem morju za-
igravajo majhni vali in na vsakem valu drhta iz bisera plamenček.
Vedno više plapolajo nebrojni plameni — mahoma se vname in
zagori vse morje ...
Daleč, daleč nad gorečimi vodami plove bela postava, bel oblak.
„Mati!"
Črna megla pogoltne beli oblak, zakrije morje, zemljo in nebo.
Omarja obide zóna, smrtní strah — povsodi zeva prazna noč, strašno
temná, strašno tiha, mrtvaška noč . . .
Omar se je zbudil z bolestnim vzdihom. Solnce se je jelo
bližati zapadnim bosenskim planinám ; njegovi žarki so sijali dečku
na ramo. Zamišljen je sedel poleg medveda in si vneto ponavljal
vsako malenkost svojih tako žalostnih in tako veselih, tako strašnih
in tako lepih sanj. Kmalu pa ga je zdramilo govorjenje in šum
v bližini.
118 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Iz goščave se je prikázal Sonakaj z veliko butaro dračja. Bil
je vitek, lahek in krepak; stopal je prožno, ponosno in videla se
mu je zavest, da bo kdaj naslednik taborskega glavarja. Za njim
je hodila tolpa mladih cigank in cigánov, nekateri s sekírami, ne-
kateri z butarami. Vsem so bila ústa črna in roke omarogane od
robidovih in trnuljevih jagod.
Omar je vstal, zadel svoje breme na ramo in se pridružil
kričavi mladini. Medved mu je bil vedno tik za petami. Vkratkem
so bili doli v táboru.
18.
Na razritem in pohojenem gozdnem trávniku je stalo sedem
šatorov z okajenimi, pokrpanimi plahtami. Med njimi so bili križema
raztreseni ogorki, cunje, slama, čepinje, pepel, oglodane kosti; po
njih so se pasii roji muh. Mlajši otroci so sprejeli došlé braté in
sestre z velikim vriščem. V senci šatorov sta čepeli dve mladi ci-
ganki in dojili vsaka svojega Ijubljenca. Pred vhodom največjega
šatora pa je sedel jamadar Angar kakor lipov bog in mežikal ma-
lomarno in dolgočasno, kakor se spodobi prvaku lenuhov. Zraven
njega je dri Hanro (Meč), sila ponosen in grd cigán, s kratkim
nožem mlado lisico na meh. Léno so ga gledali tovariši, leže na
tleh. Za odurnim Hanrom so prežali gladni psi, mahljali z repi in
se pulili za drob in druge odpadke.
Lačná Čirikli je bila že zakurila. Na petah cepe, je zdaj dregala
z nagorelim drogom v ogenj, zdaj z rogovilo mešala ovseno kašo
v velikem sajastem kotlu. Nad plameni je trepetal vzduh in komaj
viden belkast dim se je dvigal proti skalám. Omar, Sonakaj in ne-
kateri drugi so oddali butare kuharici.
Na drugi stráni ognja je ždela na kameňu jamadarjeva pra-
babica, stoletna Erani (Častitljiva mati), cigánska kraljica. Nebrojno
gub se je gubalo in križalo na njenem usehlem rumenkastem
obrazu, na čelu, na globoko udrtih licih, na širokih tankih ustnicah.
Napol zakipnjene, rdeče vnete oči so strmele trudno in topo v tlečo
žerjavico. Njen jako zakrivljeni nos se je skoraj dotikal ostnatega
obradka; nad gorenjo ustnico so ji rasli redki in krátki sivi brki,
posamezne belkaste kocinice tudi pod ušesi in na bradi. Izpod rdeče
in zelene rute ji je padal šop snežnobelih las na črno kočemajko,
podšito z zajčevino. Včasi je dvignila trepetavo sovjo glavo in
iztegnila drhtajoče roke proti ognju.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
119
„Gavrani, gavrani!" je zastokala s hripavim globokim glasom
in odpirala brezzoba ústa.
Poleg onemogle starké je sedela devetnajstletna Sonakajeva
sestra Kali (Črnulja). Gosta griva oglenočniih razkuštranih las ji je
zakrivala malone ves nelepi širokí obraz. Z dolgim konjskim repom
je bránila staro sibilo muh in komarjev ter pela poluglasno:
Goi delal hi šuker čai,
hi la kek dad, kek dai . . .
(Tam doli je lepo dekle,
nima ne očeta, ne matere .
• •)
„Molči, Kali!" je zarevskala Čirikli nad radopevno hčerko.
„Kaj bi zijala venomer! Kuhati se ti pa ne Ijubi, kaj?"
„Kali, gavrani! Kali, gavrani!" je ječala Erani. Se vedno je
krožil črni oblak krokotajodh ptičev nad dolino ; poletavali so proti
táboru in se vracali proti reki. Užaljena Kali pa se je potuhnila in
se držala neznansko kislo.
„Kali in ti, Omar, naglo po vode!" je ukázala huda Čirikli.
Na drugi, osojni stráni doline se je pretakal plitev studenec;
ondu je bilo vse polno bledordečega podleskovega cveta. Tja sta
šla Omar in Kali z velikim kotlom. Pred njima je hitel žejni medved
k vodiči in pil dolgo. Odkopala sta z rokami pesek, da bi se na-
teklo vec vode v poglobljeni strugi, napolnila kotel in ga nešla k
ognju. Omar je priklenil medveda h gabru za jamadarjevim šatorom.
Med virom in šatori je gorelo več ognjev. Poševni žarki ve-
černega solnca so obsevali le še polovico divjeromantične doline.
Po osvetljenem skalovju so rasle in polzele sence dima in šatorov.
Nenadoma so zalajali psi in se zagnali proti zevajočemu jarku,
odkoder je pritekal studenec. Ondi so se na vrhu róba pomikale
pisane postave v mehki lúči nizkega solnca. Mahoma je bil ves
tábor pokoncu. Iz vseh šatorov, od vseh ognjev so vreli cigáni proti
izhodnemu ostenju.
„Han tume Romničel? (Ste cigáni?)" so kričali zgoraj.
„Tele čivaha men agai! (Taborimo tukaj !)" so vpili spodaj.
Po ozki stezici ob studencu so prihajali drug za drugim rojaki
in njih živali v dolino. Veselo sta se pozdravila jamadarja, ži
vahni mlajši Namir (Leopard) in Angar; vsi so poskakovali, vikali
in vriskali, da je odmevalo od skalovja. Gostje so hiteli k onemogli
stari Erani, križali roke na prsih in se klanjali svoji kraljici. In
takoj nato so zaplesali radostní ples.
120 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Od vseh stráni so prihajale mladenke z energično in koketno
hojo cigank na plesišče pod milim nebom, na trávnik med virom
in ognji. Izzivalno so gledale mladeniče in razmršeni dolgi lasje
so jim vihrali okoli smejočih se obrazov in živopisanih cap. Ne-
kateri so udarjali na tamburine, ročne bobne s trepetajočimi kraguljci,
in klopotali z lesenimi kastanjetami. Zakipela je cigánska kri. Vsi
so zapeli staro pesem, peli zdaj hrepenečežalobno, zdaj blazno-
strastno. Od skalnatih sten so odmevali divji vriski, divja godba,
divji glasi . . .
Med vsemi plesalkami se je odlikovala najbolj Pirani (Ljubica),
petnajstletna hči jamadarja Namirja. Vzorno vzrasla in lepolica kakor
indijska bajadera, je sukala in visoko nad glavo viiitela tamburin,
vsa zamaknjena v opojnosladko pesem. Izprva se je vrtela tiho in
lahno, milovidno in živahno kakor ptica. Razpleteni modročrni lasje
so ji segali do kolen in vihrali ko črn plašč po njenem jako gu-
batem jasnordečem krilu. Nekoliko poševne oči so se ji svetile kakor
mladi tigrí. Pod olivnotemnim vratom ji je poskakoval troniz bar-
vanih biserov. Kadar je postala in zacepetala z malimi nogami, ji
je trepetal na obrazu napol otroški, napol ženski smeh.
Vedno hlastneje so tolkli plešoči in pojoči cigáni in cigánke
s tamburini ob čelo, pesti, komolce in dvignjena kolena in vedno
hitreje, vedno strastneje so rajali plesalci. Vrela je cigánska kri. V
divjem dirindaju so se mešale živobarvne obleke, lesketali med
lasmi, na temnorjavi polti dolgi uhani, debeli prstani, obroči in kovani
denár. Plesala sta tudi oba jamadarja. Angar je skákal kakor kozel ;
včasi je potegnil svoj široki nož izza pasu, požugal gori v mračno
goščavo pa zopet shranil orožje. Tudi živali so se udeleževale
hrupne veselice: psi so tulili in zavijali na grde načine, medved
je renčal in rígali so vsi prestrašení osli.
Omar je moral nehotoma venomer gledati hčerko jamadarja
Namirja. Tako neznano čudno ga je tesnilo okoli srca, kadar je
opazil, da so ga zopet ošinile njene plamteče veliké oči. Zdelo se
mu je, da se boji tega krasnega mladega satana.
Mahoma dvigne Pirani roke in skoči predenj. S svojimi malimi
rjavimi rokami popade dečka in ga zasuče v divji opojnosti med
plesalke, da se mu skoro vrti v glavi.
„Kako ti je ime?" ga vpraša in naglo šope skozi ústa.
„Omar."
„Meni pa Pirani," mu reče čisto od blizu na uho, da čuti njeno
vročo sapo. „Moj oče je jamadar. Poglej!"
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. , 121
Ničemurna bakhantinja mu pokaže svoj zlati prstan.
„Omar, kako si lep! Kadar boš večji, boš moj rom (mož) in
jaz bom tvoja romni (žena). Zakaj si tako žalosten? Ah, rajša te
imam kakor vse druge."
„Kaj govoriš?" ostrmi Omar. Tako ni še nihče govoril ž njim.
Ves zbegan gleda lepo divje dekle. In zdajci se ustavi Pirani in
privije svoje prožno telo k njemu, da čuti burno utripanje nje-
nega srca.
„Omar, móram te poljubiti, mro pirano, mro grastoro (moj
Ijubček, moj konjiček), ah — "
„Pusti me! Ti!"
Burno ga objame mladi démon in ga ožge s poljubom na
ústne. Njeni gosti lasje zakrijejo obadva. Med njimi vidi Omar
samo le njene čarobnožarne oči. Iznova opalijo njene napol odprte
ústne Omarja z dolgim divjim poljubom in kakor vampir svojo
žrtev, ga ugrizne dekle za vrat.
„Skrajnji čas bo, da oddamo Omarja, ako ga hočemo prodati
kot fanta," si misii Čirikli blizu njiju. „Haha! Neumna Pirani se je
zaljubila — v punco. To bi bil pa res kaj izboren par, hahaha!"
Plesalci besne, divjajo. Zlasti jih podžiga konec pesmi:
Anda lak dui akha,
kaj si kale sar dui drakha,
muklem miri čori da!
(Za njeni dve oči,
ki sta črni ko dva grozda,
sem zapustil svojo ubogo mater!)
Vsi udarjajo neprenehoma na tla, dihajo težko in hitro : cur-
koma jim teče znoj od čela. Tudi starejše žene ihte in se jokajo
od navdušenosti. Možje stokajo, tulijo. Naenkrat odskočijo od plesalk,
si žugajo s pestmi in v zraku se bliskajo ostri noži. Pirani, vsa
uznojena, se jame opotekati, spusti tamburin in se zgrudi v ekstazi
na tla.
Vzdignil jo je Angar; plesa je bil konec. Šele zdaj so raz-
tovorili došli cigáni svoje osie in konje, razpeli šatore in zanetili
ognje. Tu so pekli janjce na ražnju, tam so zavíjali iztrebljene divje
golobe in polhe s perjem in kožuhi vred v ilovico kakor v testo
in jih devali med vroč pepel in žerjavico. Pečene so odrli na meh,
legli okoli šatorov in ognjev in večerjali.
122 , Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Pomagajte! Naša Erani ..." je kriknila nenadoma Čirikli in
mahala z rokami. Vse je vrelo skupaj in se gnetlo okoli nje.
Erani je omahnila s kameňa na tla ; dejali so ji sedlo pod be-
lolaso glavo. Globoko udrte oči so se ji svetile ko dve svetiljki iz
groba. Starká je medlela ; komaj vidno trepetanje je potreslo njeno
oslabelo telo in mirno je zaspala kakor truden popotnik.
Molče so stali cigáni okoli rajnice. Njene široma odprte oči
so gledale navidezno prezirljivo preko vsega posvetnega. Žene in
otroci so zagnali krik in jok.
„Zapustila nas je," je dejal Angar. „Rešena je njena duša. Njeno
telo sežgimo v čistilnih plamenih na grmadi ! Po drva!"
Polovica cigánov je odšla v gozd. Omar je hodil s Sonakajem.
„Danes se mi je sanjalo spet o moji materi," je rekel Omar
tiho Sonakaju, ko sta bila sama. „O da bi mogel k njej nazaj !
Prosil sem te že tolikokrat, da mi pomagaš — "
Sonakaj je oprezno pogledal na vse stráni in odgovoril : „Došlej
ni bilo mogoče. Ali nocoj ! Blizu Save smo in nocoj bodo vsi pijani
od rakije, ko zgori mrlič na grmadi. — Ko smo te vzeli, smo hiteli
vedno proti jutru, včasi tudi ob Savi vodi. Spremil bi te do te reke,
do tja, koder je toliko topolov, močvirja, belih štorkelj in čapelj."
„Ah!" je kliknil Omar. Zastajalo mu je srce ob živem upanju
in morilni bojazni.
„Do Doboja bi jahala, od tam pa teče Bosna mirneje, dobila
bi čoln — "
„In ako uidem in se ti vrneš k staršem, kaj potem? Ali se
nič ne bojiš?"
„Nič. Porečem jima: Zasledoval sem ubeglega Omarja. Utonil
je v Bosni. Kaj mi moreta? Tiho!"
„Kaj pa je?"
Sonakaj je dejal kazalec na ústne in potegnil obrvi kvišku.
Oba sta zadrževala sapo in poslušala nepremično.
„Ali nisi nič slišal. Omar?"
„Ničesar ne."
„Pa vendar... Zdelo se mi je, da je stopil nekdo tukaj blizu
na suho vejo . . . Pojdiva, Omar!"
„Tako?" je šepetala Čirikli in se dvignila izza skale, ko sta
odšla. „Le pomenita se natanko . . . Zdaj moramo prodati Omarja
o prvi priliki. Bomo videli, kaj poreče Jusuf paša v Maglaju."
Ivan Cankar: Monna Lisa. 123
Ivan Cankar:
Monna Lisa-
(Dalje.)
\ / salónu je sedela Monna Lisa, vsa taká in tista, kakor sem
jo videl prvikrat. Práv tisti nebeški, neskončno sladki, neiz-
merno zasmehljivi, vsega spoznanja polni smehljaj ; práv tisti pogled,
ki je vprašal: „Kje so moje globočine?" — in je sam odgovarjal:
„Ni jih vec!"
Omamljen sem bil do smrti, premagan, na tla pobit, kakor
sem že povedal.
Prekinil je tišino s hreščečim vzklikom.
„Kaj? Kaj praviš, duša?"
Ni se genila niti senca kraj njenih ustnic.
„Res je, duša . . . molče je treba občudovati to zadnjo lepoto,
to vidno znamenje ... Ali vidiš to luč, ali jo razumeš? Ali je
prodrl tvoj pogled skozi to meglo večerné zarje ter ugledal raj, ki
ga slutimo?"
Njen pogled je bil tako miren, globok, Ijubezniv in zaničljiv,
kakor prej in zmerom.
Nenadoma se je okrenil tako urno, da me je suníl s komolcem,
„Moj Bog, kolika nehvaležnost, kolika nezvestoba!"
Prijel me je pod pazduho ter me porinil za korak naprej.
„Najin dobrotnik! On, ne jaz ... on je bil izbral to vidno
znamenje . . . toda on gleda drugače nego mi navadni Ijudje, smeti
takorekoč ..."
Nadaljnih besed nisem slišal. Najrajši bi bil kam pobegnil,
kamorkoli; in najrajši bi bil pred njo pokleknil ter pri tisti priči
umri od sramu in od Ijubezni; in naposled bi bil najrajši tega
človeka, ki je stal tik za menoj, zgrabil za obedve rameni ter ga
treščil ob tla, da bi brez očenaša izdihnil svojo nemarno dušo.
Narahlo je nagnila glavo.
„Hvala!"
Hotel sem govoriti modro, lepo in umerjeno, toda umolknil
sem kmalu, ker sem zaslišal nenadoma sam svoje odurne in bedaste
besede, kakor da jih je kdo meni v zasmeh govoril skozi okno.
„Milostivá! Ta skromni dar . . . kaj dar! Saj bi bil lahko
prinesel základ izpod Krima, pa bi ne bil vreden vaših belih rok!
124 Ivan Cankar: Monna Lisa.
In tudi nisem jaz . . . saj nisem jaz govoril o vidnem znamenju
nevidne lepote . . . kako bi jo razodevale te breze? ... O milostivá,
če bi vam mogel pokloniti za vaš skrivnostni hrám ... na primer . . .
Monno Liso ..."
Omamljen sem bil, na tla pobit, kakor sem že povedal.
„Zakaj ne sedete, gospod?" je vprašala z mehkim, žametastim,
toplozamolklim glasom, ki je bil čisto podoben njenemu pogledu in
njenemu smehljaju.
„Moj Bog, saj je res, zakaj ne sedeš? O uljudnost, kje si?"
je hitel brzousti in brzonogi Bennati ter me je posadil na zofo, da
sam nisem vedel kako. Posadil pa me je zelo daleč od Monne Lise,
skoraj za duri.
Salón je bil mračen, miren, opravljen po okusu človeka, ki je
že vse videl in vse spoznal. Na stolih, na mizah, na vazah in cve-
ticah in celo na tapetah se je poznal smehljaj Monne Lise. Poznal
se je tudi na opojnem dúhu; dišalo je po tuberozah.
Natihem mi je prigovarjal od bogvedikod: „Ne glej tja, ne
glej tja! Reči, da te ni . . . da si kar tako!"
Zamaknjen sem gledal vanjo ves čas, v njen obraz. Kam bi
bil drugam gledal? Edina svetilka v temnem salónu je bil njen
obraz. In ob vsem tistem času me je črnkasti Bennati objemal in
božal ter mi stiskal roke. Njegovo govorjenje mi je šumelo v ušesih
kakor daljna povodenj.
„Dobrotnik . . . kako bi poplačal. ..vidno znamenje . . . nebeská
lepota . . . skrivnostni vrt . . . paradiž . . . kajbica . . . domače ognjišče . . .
breze v mraku . . . Monna Lisa ..."
Tisti večer nisern govoril z njo niti besede. Kako bi? Ovijal
se me je, kakor pajk muhe; ne samo z.rokami, temveč tudi z be-
sedami, z mišljenjem, značajem, z vsem, kakor je bil. Še so jo
videle moje oči, moje misii je niso več videle. Samo njega sem čutil.
On me je bil premagal, pobil na tla, kakor sem že povedal.
Ne vem in nikoli ne bom vedel, odkod so prišle njegove be-
sede in kam so bile namenjene. Šle áo pač kakor veter. Ona je
molčala. ískal sem — iskal bolj v sanjah in hrepenenju, nego z
bdečimi očmi — iskal sem mukoma, z vso tisto bolestjo, ki jo
nakloni Ijubezen, če je prijazna, usmiljena misel odgovorila mojemu
hrepenenju.
In zdelo se mi je — samo zdelo se mi je, ker sem bil ves
omamljen, kakor sem že povedal. Zdelo se mi je namreč, da so
se narahlo, práv narahlo zgenile njene ustnice, samo toliko, kakor
Ivan Cankar: Monna Lisa. 125
da je bil šinil komaj viden žarek preko njih ; in da so se práv
narahlo nagnile njene podolgaste trepalnice, tako da je bil globoki
pogled vprašujoč in vabeč.
V tistem hipu me je močno stresel za ramo.
„Prijatelj, ali ti je slabo? Hudo si bied!"
Skočil je z zofe, odgrnil je težki zastor ter odprl okno, tako
da je planila v izbo šumeča reka večerné zarje ter popila ves čar
tisine in miru. Nato je hitel v drugo izbo ter mi je prinesel ko-
zarec vode.
„Pij, prijatelj ... in čelo si omoči!"
Izpraznil sem na dušek ves kozarec, nato sem vstal.
„Kaj že odhajaš? . . . Tudi jaz pôjdem; mudi se mi v ka-
varno . . . važen razgovor ..."
Čudonaglo, sam nisem vedel kje in kdaj, je vrgel dopetačo
raz sebe, stal je pred menoj osuplim v svoji navadni, obnosení
obleki, s klobúkom v roki ter me je zasukal tako urno proti durim,
da sem komaj imel čaša za neroden poklôn in za jecljajočo, neumno
besedo. Videl nisem niti njenega obraza — le belo, nerazločno luč,
ki je svetila kakor iz daljne daljave. Bila sva na stopnicah, ko sam
nisem vedel, kako in kaj.
Na česti, že blizu kavarne, je nenadoma ustavil svoj brzi, sto-
pičasti korak.
„Čemu bi pravzaprav hodil v kavarno? Vrag naj ga vzame . . .
tistega ! Ali sem mu kaj dolžan ? Kakor za nalašč, iz góle hudobije
me je klical iz toplega hrama ..."
„Iz skrivnostnega vŕta . . ." sem dostavil čisto ponevedoma.
„Zares . . . iz skrivnostnega vŕta! So Ijudje, ki nikakor ne
puste človeka na miru ... je pač posebna strast, kakor pijača in
tarok ... Na česti se mu obešajo za suknjo, nadlegujejo ga v
kávami in kŕčmi, izprehajajo se mu pod oknom večer do večera,
trkajo mu na duri po celo uro . . . vse brez sramu! Še spali bi z
njim ... in z njegovo ženo! . . . Kaj bi z njim v kavarni? Naj
šedi tam ... naj sam posluša svoje razglašene gosli! . . . Zbogom,
prijatelj!"
Stresel mi je roko in je izginil bogvekam ; ko sem se ozrl,
ga ni bilo nikjer.
Stal sem dolgo pred kavarno, čisto brez misii . . . takorekoč
izžet, gola lupina. Ko sem se vzdramil iz tega trdega spanja, sem
bil doma. Noč je bila, zunaj vse tiho ; ležal sem na zofi, dremotno
je gorela svetilka na mizi.
126 Ivan Cankar: Monna Lisa.
Iz temnih kotov, kakor iz prepadov, so se počasi vili spomini.
Ali ni se prikázal najprej njen obraz, temveč njegov. Oči so me-
žikale in begale, gube in gubice na licih so se stresale, vlažná
ústna so cmokala, in iz vseh kotov, iz prepadov, je neprestano
blebetalo njegovo brezmiselno, hudobno, zlagano blebetanje. Kakor
vselej, kadar sem ga slišal, četudi le v spominu, me je obšel tolik
gnus, kakor da bi gledal golazen v mlaki. Da bi se rešil, sem klical
njen obraz. Motno in medlo se je zasvetil iz téme in je ugasnil.
Namesto njega se mi je zarezalo v lice: „Kajbica . . . domáce
ognjišče . . . skrivnostni vrt . . . Monna Lisa . . . Ljudje, ki trkajo
po celo uro ..."
Planil sem, kakor da mi je bila tuja dlaň udarila v obraz.
„Saj je meril čisto naravnost name! Jaz, bebec, pa sem ga
poslušal in sem morda celo pokimaval! Saj mu je vse jasno, že od
začetka mu je bilo jasno! Le ukazati ni hotel: Spoti, prešestnik!
Obziren in usmiljen je bil. Vse njegovo brezmiselno kvasanje je
bilo samo usmiljenje. Mislil si je : navsezadnje bo le spoznal, kako
da je in kaj ; osem besed pôjde mimo, deveto pa bo razumel in se
bo ravnal po nji . . ."
Obšel me je silen sram.
„Tako stojim razgaljen pred tem človekom, ki bi se ga dru-
gače ne maral zadeti niti s komolcem! Majhen je, ostuden, pomi-
lovanja vreden, pa klonim glavo pred njim ves plah! Kaj — sam
sem hotel!"
Ves čas sem gledal njega, govoril sem, prerekal se z njim;
nje nisem videl.
Šel sem pozno spat; ves žalosten sem bil, toda zatajeval
sem solze, ker se mi je zdelo, da me gledajo iz kóta neumne,
hudobne oči.
Komaj sem se zjutraj vzdramil in ko še oblečen nisem bil, je
potrkalo na moje duri.
„Kdo je?"
„Ah . . . prijatelj!"
Mil glas, trepetajoč, poln prošnje in kesanja.
„Potrpi!"
Roke so se mi tako tresle, da sem si le s težavo zapel ovratnik
ter si prevezal ovratnico.
Ko sem odklenil, je planil v izbo ter me objel brez pozdrava
in ogovora. Šele čez dolgo čaša je izpregovoril mukoma sopeč,
sunkoma, kakor da ga je bilo prej dusilo samo prijateljstvo ali kaj.
Ivan Cankar: Monna Lisa,
127
„Prijatelj! Oprosti! ... Ali mi sploh moreš oprostiti? . . .
Na kolenih, glej ..."
Res je upognil koleno, kakor da bi nameraval poklekniti; jaz
pa sem ga prijel za obadva komolca.
„Ali si že kdaj doživel tako črno nehvaležnost? Udari me na
lice, pljuni mi v obraz! Ti prideš k meni, dobrotnik, prineseš mi
takorekoč . . . zvezdo z neba . . . Jaz pa nesrečnež, razbojnik,
toliko da sem ti v roko segel, malo da te nisem pognal preko
praga ... In poslovil sem se . . . oprosti da se tako izrazim . . .
kakor da bi te v hrbet sunil! Ali sem rekel adijo? . . . Pomisli,
da vso noc nisem zatisnil očesa ; od samé žalosti in skrbi . . .
Dvakrát sem vstal, da bi se napotil k tebi ... ali kako bi ponoči?
Tudi me je obšla grenka misel, da bi storil konec tému nesrečnemu,
izgubljenemu življenju. Saj vidim, da nisem za nobeno rabo vec,
za práv nobeno, niti za tisto ne, da bi znal reči: Bog povrni!"...
V glavi mi je šumelo, kakor da bi gledal z visokega mosta
v derečo vodo.
„Za božjo voljo, prijatelj ... ali si slabo spal?"
„Spal? Prejokal sem vso noč! Kako bi mogel misliti na spanje,
ko mi je ležal na srcu greh kakor kameň? . . ."
Srd mi je planil v lica.
„Ne razumem te . . . oprosti! Niti besede ne razumem, ko-
likor jih je! Kakor da bi od strehe kapalo ..."
„Od strehe?"
Napravil je tako prestrašen obraz, kakor da je bil ugledal smrt.
„Vrag te vzemi!" mi je nenadoma bušilo iz ust.
Takrat si je zakril obraz z rokama in preden sem vedel kako,
je izginil skozi duri.
Legel sem na zofo ves truden. Žena mi je prinesla zajutrek;
pogledal sem ji v obraz in zdela se mi je čisto tuja, kakor da je
že leto nisem videl. Mislim, da je imela objokane oči. Kaj morda
že tudi ona? Vrag vzemi vse po vrsti!
Ni še minilo pol ure, ko so se vráta práv potihoma in počasi
odprla in se je prikázal na pragu njegov ostudni obraz.
„Le še enkrat ..."
Ves sključen je stal tam, majhen, ponižen, klobúk v roki,
kakor berač.
„Le še enkrat da te vidim, preden zatisnem na vekomaj te
trudne oči! Ne zahtevam, ne prosim, da mi sežeš v roko, v to
128 Ivan Cankar: Monna Lisa.
nevredno, nehvaležno . . . Toda le eno samo besedo, eno blago,
usmiijeno besedo iz tvojih ust bi slišal rad, preden . . ."
Vstal sem mukoma in počasi, ker sem bil takorekoč . . . pre-
magan, na tla pobit.
„Povej mi, prosim te v imenu božjem in vseh svetnikov, kaj
bi rad ! Povej brez tistih nepotrebnih, oblizanih, na prečo počesanih
besed! ... Ne maram vec čakati, ne maram, ali slišiš? Povej mi
naravnost, brez ovinkov, če me misliš ubiti, zato da bom vedel!"
Ves sem se tresel, govoril sem zmerom glasneje in nazadnje
sem slišal sam, da kričim hripavo.
Stal je pred menoj kakor otrok pred šibo.
„Gospod . . . gospod . . ."
„Kaj gospod! Bog vedi . . . kakor trakulja si . . . tam žre in
noče ven . . . človek misii samo nanjo . . ."
„Kako . . . trakulja?"
„Torej povej že, kaj hočeš od mene!"
V svoji razburjenosti sem ga zgrabil ter sem ga trdo posadil
na zofo.
„Zdaj govori!"
Njegov obraz je bil mahoma tako nedolžen, ves mil in blag,
kakor da se práv nič ni zgodilo.
„Saj sem govoril . . . saj sem že vse povedal!"
Nisem vedel, kaj bi storil ; strmel sem nanj in sem molčal ;
tam je sedel na tisti rdeči zofi . . . kakor madež od olja ali pe-
troleja; človek se jezi in zoperna mu je zofa in izba in ves svet.
Gledal sem, da bi ga brž odpravil, da bi zaklenil duri za njim in
ga nikoli več íie videl. Segei sem mu v roko.
„Torej . . . brez zámere! Danes sem nekoliko slabé volje,
saj vidiš!"
Ponevedoma sem mu stisnil roko tako močno, da je spačil
ústna ter me pogledal z osuplim, prosečim očesom.
„Ali nisi . . . zaradi nehvaležnosti? . . ."
„Ne, ne, čisto nič nisem razžaljen!"
Izpustil nisem njegove roke, dokler nisva prišla do duri ; odprl
sem jih sam in tudi sem jih resnično zaklenil za njim, še preden
je bil na stopnicah.
(Konec prihodnjič.)
A. Debeljak: Paseizem in futurizem. 129
A. Debeljak:
Paseizem in futurizem.
y^adnje polstoletje se ponáša s tolikerimi iznajdbami, s tako
^/^ širokim razmahom tehnike, da bi utegnili zgodovinarji nekoč
nastavili semkaj prelom med staro in novo ero. Ta razvoj vede in
raznih kulturnih naprav vpliva in bo vplival čedalje bolj na način
človeškega dejanja in nehanja, na njega duševno življenje. Čutila
bo nove tresljaje in preobrate brezdvomno tudi umetnost, kako? O
tem snujejo različni možgani vsakovrstne odgovore. Nekateri ji pre-
rokujejo v najmanj dvesto letih neizbežno smrt; med poslednje šteje
pesimistni severnjak, ^ ki v diagnozi in prognozi naše industrijalne
dobe z melanholično prepričanostjo zastopa mnenje o hipokratičnih
potezah, o bližnjem usahnjenju umetnosti — jonske bolezni člo-
veštva.
Umetnost umira na maši in koristnosti, umira, ker so ji od-
tegnjena potrebná tla naivnosti in iluzije. Poglejte: nekdaj zeleni
Ren je prevlečen s sajami, ob začarani Lorelei pristajajo čolni z
malto ; večno mesto se strahovito modernizira, na prostom bivše
svetle rimske fontáne so postavili neobhodno vespazijanko; Eleusis,
kraj grških misterijev, je zadimljena od tvornic za cement in milo.
Se en vrelec navdihnjenja je zasulo sodobno pokolenje: tajno silnih
razdalj so zabrisala brza prometna sredstva. Danes vemo, kaj tiči
za deveto goro v deveti deželi, stvar je taká ko v naši dolini;
pravljice in vile so preživel humbug. Kam je spuhtel čar vzhodnih
bajk in lesket davnih pripovedek, kraljevska gesta ponosnega zavo-
jevatelja? Vedite, da brzojav, telefón in vse moderne iznajdbe niso
našle pevca, dočim so v mračnjaškem srednjem veku rapsodje opevali
križarske vojske, to najneumnejše vojaško podjetje v svetovni zgo-
dovini. Iz krvavih mlakuž in zablod je vzklila bájna cvetka svetega
Grala. Sicer pa ali je treba svetega Grala? Z demokratizacijo
družbe se danes vse nivelira ; strast — glavni vir umetnosti — je
smešna ; ježa nedôstojná človeka ; sanjarstvo mehkužno in ničvredno ;
sramujemo se navdušenja ko nečisté bolezni. In kar je najhuje —
Ijubezni ni več, Ijubezni, ki je rodila tri četrti umetniških del. Sama
korektnost, kvečemu flirt. Osebne upornosti ne poznamo, saj vzgoja
je obrúsila vse individuálne oglatosti, vzela nam je heroje.
1 Vietor Auburtin, Die Kunst stirbt, bei A. Langen in Munchen 1911.
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 3. 10
130 A. Debeljak: Paseizem in futurizem.
Vsa družba se bliža pomravljínčenju. Na tem umira umetnost.
V Angliji na pr. je že izdihnila: Wilde, Shaw, Beardsley — troje
harlekinov, troje grimacierjev, pri katerih postane celo tragičnost
funambuleskna kretnja. Kako bi mogli verjeti v umetnost, ko pa je
organizacija odpravila plodovito pohajkovanje, inspirativno klativi-
teštvo, ko leži naše spasenje v najbolj glupem in grobem, v delu?!
Mnogo lepega je vzišlo iz takozvanih pregreh : helénska pede-
rastija je ustvarila vse slastno-trpke atletske postave naših muzejev,
čŕt in zavist sta vodila Tacitu pero, „Pekel" je zavratno otrovano
florentinsko bodalce, meniha Rabelaisa je sama samogoltnost in po-
žrešnost, Fragonardovi vonjivi listi so žalibog osnovani v bordakih.
Umetnost je nezmožna, kadar se odpravi babjeverstvo, posamnikova
zloba, vojska. Sicer ji je že Petronijev Arbiter prerokoval zadnjo
uro, toda pozabil je na barbarské tolpe, ki so jo prenovile. Kje pa
nam pokažete sedaj svežih rezerv?
Tipičen primer propada je nezanimanje za dramo : uspeva le
še melodráma, opereta, kinema, kabaret, šantan. Ľahko je bilo Sha-
kespeareju spočenjati žaloigre; kamor je posegel, povsod viteški
turnirji, padanje vladarskih kron, osvajanje carstev. Ako pa mi za-
grabimo v življenje, primemo zarjavelo konservno škatljo.
Die Kunst stirbt an der Verpôbelung . . .
Toda nič zato, živelo se bo udobneje brez nje , kakor so
izhajali nekdanji mravljinski narodi, Egipčani in Babilonci brez
umetnosti, brez osebne umetnosti.
„Drhtim pred električno veličino bodočih rodov ter jo zame-
tujem še iz zaboja, v katerem me izroče zemlji ..."
Mnogo simptomov našega čaša, vsled katerih napoveduje
nemški pisatelj umetnosti konec, vodi do čisto nasprotnih zaključkov
vročekrvnega Italijana, odgojenega z belim mlekom aleksandrijske
zamorke. Ali v dokaz izrečene trditve ne namerjam natezati suho-
parnih paralel, marveč naznačiti v slikovitih primerih vedri značaj
njegovega naziranja iz knjige „Futurizem" \ to je šopka duhovitih
článkov in bučnih manifestov. Vendar čujmo najprej nekoliko zuna-
njosti, trohico zgodovine ! V uvodniku poroča Marinetti o napredo-
vanju svoje misii : Dvaindvajsettisoč mladih, kipečih Ijudi se je prizvalo,
vsi italijanski študentje so báje njegovi pristaši. D' Annunzio je pobral
v zadujem románu idejo „zaničevanje žen", tako potrebno novodob-
nemu heroju. Kipar Gemito in sivolasi romancier Capuana, profesor
1 F. T. MarineUi, Le Futurisme, Paris 1911, 8" 238 str.
A. Debeljak: Paseízem in futurizem. 131
na katanski univerzi, sta javno v novinah obžalovala, da se vsled
priletnosti ne moreta udeležiti borbe zoper kult prošlosti, tiranijo
akademij in nizkotno podkupnost sodobne književnosti. Futuristni
razglas je objavilo vec slikarjev in glasbenik Pratella. V Trstu,
Milanu in mnogobrojnih drugih mestih so pripadniki skúšali osvojili
gledišča z dežniki, s palicami in klofutami. V Neapolu je priso-
stvovalo boju 160 karabinirjev in konservativno občinstvo je obme-
tavalo futuriste s krompirjem in nagnilim sadjem; ko pa Marinetti
ujame pomarančo v loku in jo hladnokrvno olúpi ter použije, mu
je množica, sedaj osvojená, navdušeno ploskala. Odlični možje,
kakor vodja republikánske stránke odvetnik Barzilai, socijalist Sarfatti,
poznali govornik Cappa so ga zagovarjali o priliki slovečega pro-
cesa, ^ kjer mu je državno pravdništvo blagohotno ponudilo štiri
mesece, a je bil oproščen ; pred vzklicnim sodiščem je dobil dva
meseca poleg dobršne mere — populárnosti. „Futuristovska revolucija
v Pármi" se ponáša z ogromnimi aretacijami, nekaj ranjenci, z
omedlevicami številnih gospa v nepopisnem tohuvabohu in z dej-
stvom, da je bilo zbog nje izključenih 50 dijakov z vseučilišč.
Marinettijev program vseblja v glavnem tri točke: predvsem
umetniško, potem filozofsko in politično. Za predhodnike smatra
Zolo, Whitmana, ^ star. Rosnyja, P. Adama, Mirbeaua, Kahna in
Verhaerena, genijalnega slavitelja „pipalkastih" mest.
Bistveni elementi futuristovske umetnosti so pogum, drznost,
upor. Futuristu je zoprna črviva in plesniva preteklost, zato se glasi
parola : muzeje poplaviti, knjižnice požgati. Gleda zgolj v prihodnjost
in slávi obsežno kraljestvo pare in elektrike, opeva pridobitve da-
našnje prosvete in napredka, zakaj napredek ima práv, tudi kadar
nima práv! Prihodnjak bo poveličeval velikánske čete, mrgoleče pri
delu, zabavah ali vstaji; pisano in vršeče pljuskanje prekucij v no-
vodobnih velemestih, ponočno drhtenje orožaren in odrov pod silo-
vitimi električnimi lunami; kolodvore, ki požrešno goltajo kadeče
se kače; tvornice, obesené v oblake z motvozi svojih dimov; mo-
stové s telovadčevskimi skoki preko peklenske igre s slepečimi noži
na obsolnčenih rekan; pustolovske parnike, ki vohajo za obzorji;
širokoprsate hlapone, ki peketajo po tirnicah nalik orjaški jekleni
vranci, obrzdani z dolgimi cevmi, in drsavi vzlet aeroplanov, katerih
' Obširno in velezanimivo poročilo o procesih, ki sta nekako pobratila Mari-
nettija s Flaubertom, Baudelairem. Richepinom, je priklopljeno pesnitvi „La Distru-
zione", Milan 1911.
'^ Njegovo edino delo „Grashalme" je dobiti v Reclamovi univerzalki.
10*
132 A. Debeljak: Paseizem in futurizem.
vijaki šume ko prapori in ploskajo liki navdušena množica. Prihod-
njak je zatajil mojstre simboliste — poslednje Ijubitelje lune, ker
zanje ni bilo poezije brez koprnenja, brez evokacije rajnkih časov,
brez zgodovinske in bájne megle; ker so hrepeneli po nesmrtnosti
svojih umotvorov, kar pa je bolj nično nego oderuško pojmovanje
krščanskega raja, ki naj bi plačeval v večnosti milijonske odstotke.
Ubiti se mora romantični lunin soj, bolehavo pesništvo spominov,
odljudne samote in dištance, odpraviti poltenost in trikotnik pre-
šuštva. V komur prekipevajo čustva, naj se poigračka s kužkom, z
mačico, kakor ravnajo osiveli samci in samice, ženski pa naj se da
volilna pravica ter tako pospeši razpad rodbine. Da, zametujte žene,
do kosti oglodani Ijubavni motiv naj se zavrže popolnoma, upo-
števajoč edinole nadaljevanje vrste, da bo moškemu prihranjena
tragedija starosti in nezmožnosti ter se bo razvil v pomnoženega
človeka. Kakor je sicer odobravati vse izgrede v zmislu brutalnosti,
hrabrosti, sile, krutosti, ki krepe in jačijo človeka, tako naj se za-
ničuje však eksces, ki slabi njegove živce. Čustva se morajo skrčiti
na minimum za urnejši razvitek pomnoženega človeka, ki postane
sorodnik stroju, sintezi moderne lepote; za mehanično lepoto že
kažejo zmisel začrneli mašinisti — le glejte, kako jim plamte lica,
kadar umivajo mogočno telo svojih lokomotív: tako nežno boža
Ijubimec oboževano izvoljenko. Pri zadnji stavki francoskih želez-
ničarjev ni hotel noben strojevodja zavreti svoje lokomotíve, kar je
docela naravno. Komu so tuje opazke slehrnega lastnika avtomo-
bilov ali tovarniškega ravnatelja o tajinstvenih kapricah, o neprera-
čunljivih muhah motorjev — o njih čutnosti? Z Lamarckovo podmeno
opravičuje Marinetti misel, da spijo v človeškem mesu kreljuti.
Nová lepota se je utelesila na svetu: lepota vsepričujoče
h i tr o s ti. Avtomobil za dirko je lepši od samotraške Zmage; nič
pa ni tako krásno kot ogrodje pri hiši, ki jo gráde, oder z brvmi
nevarnostne barve, nedovršen, segajoč v prihodnjost . . . Vsega se
nam je nadejati od boja, od gibanja, ničesar od miru, od grobov.
Zvenečo zaušnico so dali častilcem mrtvecev Japonci, kupujoč člo-
veške kosti za pripravljanje novega razstreliva; značilno je, da ne
morejo porabiti v to čepinj in lobanj. Čisto po pravici prezirajo te
klavrne skrinjice starinske preperele modrosti!
V tej publikaciji nájdete mojstrsko naslikano bodoče lice zemlje,
lepše bo nego v zlatem veku ; napoveduje se električna vojska.
Italija naj paži, da ne bo zadnja; dežela, ki ima obliko dreadnoughta,
naj se oboroži zoper večno nasprotnico Avstrijo, naj staré panger-
A. Debeljak: Paseizem in futurizem.
133
manizem — futuristi so namreč strastni narodnjaki. Zahteva od
vláde vojno in sicer je začeti pri Trstu, tej lični smodniščnici, pretrga
naj se sramotna trozveza, kraljevina osvobodi klerikalizma ter rekon-
struira Rim na trgovski in obrtni podlagi; onečaščujoči in prekerni
promet s tujci mora prenehati kar najhitreje.
Marinettija ne zadovoljuje le zrevolucijonirana Italija, svoje ideje
nosi na Angleško, kjer je povedal Albijoncem poleg obveznih po-
klonov dokaj grobosti, saj futurist mora biti do dvajsetkrat na dan
nevljuden. Ožigosal je njih srednjeveški tradicijonalizem, njih sno-
bizem in Ijubav za chic, ki zaduši osebni polet; njih malikovalstvo
napram denarju, njih vero v obloženo mizo, njih smešno dvojno
moralo, ki je obsodila Wildeja, dočim je skoro však dvajsetletni
Anglež istospolen. Osmešil je dodobra limfatično ideologijo kla-
vrnega Ruskina, njegov bolehni sen o prvotnem idilskem življenju,
nostalgijo po homerskem siru in pravljičnih kolovratih; v svoji
mržnji do mašine, pare in elektrike, v svoji otročji maniji po pra-
dávni preprostosti bi želel ta dozoreli mož spančkati v zibelki in
se napajati na nedrijih svoje razpadajoče dojilje! . . . Govoril
je pariškemu dijaštvu in ga fasciniral z barvito pirotehniko svoje
zgovornosti in prizor za bogove se mi je zdelo izjalovljeno ugo-
varjanje peščice navzočih „preteklašev". Napísal je za Špance
proklamacijo nedosežne grandilokvence : Otresite raz sebe tisočletni
zločin ekstaze in sna, nasladnosti in plahe molitve; pripravíte pot
višnji Elektriki, edini ter božanski naši materi. Zagrabite zlate sveč-
nike in jih zavihtite ko kij nad čelado menihov in biričev. Letnih
60 milijonov pesetas, ki jih požre bogočastje, potrošite za Ijudsko
izobrazbo i. t. d.
Zbirki je priklopljen razglas šestih slikarjev njegovega ková.
Konstatirajo na pr., da ima — zastran vztrajanja podôb v očesni
mrežnici — dirjajoči konj lahko dvajset nog, izjavljajo, da portrét
ne sme biti sličen modelu. Odkar ne verujemo več v geo- in ego-
centričnost, ni človeška bolest nič bolj zanimiva nego bolečina
električne svetilke, ki trpi v krčevitih drgetih in vpije z obupnimi
izrazi barve. Ne da bi bilo morda kaj nemoralno, se mora za deset
let odpraviti nagota iz slikarstva; obsedeni od potrebe, da kažejo
telesa svojih metres, so namreč slikarji spremenili salóne v tržnice
gnilih krač. Vedite, da gube na obleki delujejo na naše čute kot
inkarnat polti.
Nesistematični, krátki izčrpek nekaterih potez zveni tupatam
paradoksno; ne tako v kontekstu, kjer je obširneje utemeljevan in
134 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
prilagojen. Mnogokaj nam je pripisati na rováš temperamentnega
južnjaka; avtor, ki je zelo naobražen ter ima dvojen doktorát in
petično soprogo, marsičesa sam ne prakticira. Tako je Tempsov
sotrudnik interviewiral Marinettija, ki je potolažil lahkoverneže, češ
da dejansko ne zatajuje preteklosti, ampak jo potiska na njen prostor,
ki mora biti samo epizodičen v našem življenju. Vse drugo je zgolj
argumentacija in pogiavitno je poviševanje izvirnosti in samoniklosti.
— Torej ne boste zapálili nobene biblijoteke?
— Nobene!
— Ne boste poplavili nobenega muzeja?
— Nobenega!
Fran Albrecht:
Misterij mladostí.
(Konec.)
I O so bile tiste težke noci, noci dvomov, samoočitanj ter straš-
^^^ nega zaničevanja in studa do samega sebe, ko so begale misii
trudne in nestalne po možganih, iskajoč točke, kjer bi se odpočile
in umirile vsaj za trenotek. In dan, prežit v strasti in nasladah, je
vstajal pred očmi, potvarjen od lastne fantazije in neresničen v svo-
jem gnusu, ter se mi kakor nesramna karikatúra rogál v obraz.
Kolikrat je na mojih ustnih vzgorelo ime, združeno s težko
kletvijo, ki jo je zakričala iz sebe duša v zaničevanju in sovraštvu,
tisto ime, ki sem ga podnevi tako cesto imenoval z zlagano milobo
in iskrenostjo: Pavla!
„Kdaj, o kdaj se bo končalo vse to?" sem se prečesto vprašal
s strahom v duši in nisem znal odgovora.
Spoznal sem, da sem se vse preveč dolgo potapljal v to strast,
da bi se je mogel kar mahoma oprostiti. Tako dolgo sem se
omamljal s strupom, da sem se zastrupil, in nisem več našel izhoda
in nobene poti . . . Čutil sem však dan, kako narašča, kipi in pre-
kipeva do vrhunca moja blaznost; čutil sem pa tudi, kako s strastjo
narašča in prekipeva odpor do nje samé in vstajajo bolečine, spočete
iz tega odpora. Kajti to mi je dala Ijubezen do matere. Spoznal
sem končno, da je vsaka Ijubezen polna bolečine.
Fran Albrecht: Misterij mladosti. 135
Preudaril sem, naposled pa sem takole dejal samému sebi:
„Zaljubljen sem v Pavlo ..."
Tako je bil torej rezultát mojih razglabljanj in iskanj in odpora
in neodločitve samo — slabotna resignacija. In koncem konec se
je oglasil iz mene še slovenskí fatalist s svojo praktično filozofijo:
„Pravzaprav je vse egalno . . . Kakor je zapisano v zvezdah, tako
se bo zgodilo." Jaz pa sem si dejal: „Živeti . . . Naj gre življenje
svojo pot, naj seká v dušo svoj trdi, mračni obraz v težkih, ne-
znosnih nočeh!"
In brez obotavljanja sem hodil od materine postelje k Pavli
in od Pavle k materi — vmes pa so molčale noci, iz kojih se je
rezal pánski obraz groze
„Zaljubljen sem bil v Pavlo."
Ko sem bil sam, sem si včasi glasno ponavljal ta stavek in
sem mislil o njegovi zagonetni vsebini, zagonetni zato, ker ni po-
menjala pravzaprav ničesar, pa je vendar ležalo toliko skrivnostno-
nedoumnega v nji. Predstavljal sem si drobno, tenko telesce, ki je
tako voljno in mehko in gibko in ima toliko prečudovito silo v
sebi, da ves trepečem in drhtim v njegovi bližini. Kakor da je vse
posejano z nevidnimi iskrami, ki se krešejo in utrinjajo na meni,
ki me žgo práv do dna duše in razpalijo kri v žilah, da se mi
goreči valovi razlijejo preko telesa in mi odreka glas ter zastaja
sapa — naposled pa se vse razodene v sladki omotici in blaženosti. ..
Morda je bil to produkt vsega onega koprnenja po lepoti, ki ga čuti
v sebi dozorel človek, — morda pa se je vzbudila v njem samo
žival, pohotna zver, ki se pogreza v poltnost in uživa brez misii in
estetskega čuta... Najbolj čudno se mi je pac zdelo, kako je mogla
bas Pavla seči tako globoko v žarišče vsega mojega bitja, ko vendar
nič ni odgovarjala mojim zahtevam žensk; zakaj bas to neznatno,
bledikasto dekletce s svojimi sentimentalnimi očmi in svojo visoko
rokoko-frizuro? Še zdaj premišljujem o tem in se ne morem dovolj
načuditi.
Pavla ni bila nič drugačno dekle, kakor so po večini vse naše
malomestne, polizobražene mladenke. Ničesar „preveč", vse nekakšna
konservativna umerjenost.
Pravzaprav se mi smili to dekle, če pomislim globlje. Učiteljica
na deželi — kaj pa je to! Treba se je na však način zgodaj oprijeti
česa, kar bi zboljšalo usodo v bodočnosti . . . Jaz pa, žalibog,
nisem ustvarjen za partije. No, morda me je celo nekoliko Ijubila —
136 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
nikakor seveda ne „preveč" — toda vse to izključno le pod pogojem,
da jo nekoč poročim.
Najina zaljubljenost je však dan spreminjala svojo obliko.
Brez prehoda so se menjavale kaprice občutja, plehka, osladna, ne-
resnična — na dnu vsega pa so skrito šepetale črne, grozne sanje,
ki so vabile v svoj vrtinčasti prepad . . .
Tako je napravila Pavla nekoč veliko napako.
Mnogokrat, posebno kadar sem se zvečer poslavljal od nje,
me je Pavla pogledala s čudnim izrazom v očeh, kakor da tli vroče
vprašanje v njeni duši, ki šili na dan in je more komaj, komaj še
skrivati neizgovorjeno . . . Vedel sem, kaj pomeni to njeno vpra-
šanje in bal sem se čaša, ko se bo odelo v besede. Slutil sem, da
bo izbruhnila iz mene tedaj vsa moja „Ijubezen" do Pavle v svoji
nesramni, surovi nagoti.
In ta čas je prišel.
Nenadoma se je iztrgala Pavla iz mojega objema in kakor da
se ne more prikrivati več, so se ji usule, napol užaljeno, napol
ogorčeno besede iz ust:
„Saj me ne Ijubiš, saj me ne Ijubiš! Vse na tebi je laž, laž !
Ali ni tvoja mati bolna? Zakaj mi ne pripoveduješ nikoli o materi?.. .
Objemlješ me, poljubljaš in mi lažeš, lažeš ..."
Hipoma je obmolknila ter se še isti trenotek zopet streznila.
Jaz pa sem sedel na kanapeju, roke in noge so mi kakor
mŕtve visele navzdol. Okamenel nasmeh je ležal na mojih ustnih,
moj pogled pa, ki jo je meril s svojim molčanjem, je moral biti
strašen. Pavla se je odmeknila v kot, vsa bieda in začudena in z
nenadnim ihtečim glasom je vzkliknila, da imam zlobne oči in da
sem hudoben človek. Jaz pa sem čutil samo eno in kakor nikoli
poprej mi je bilo hudo ob tej misii: da je nekaj drugega Pavla in
nekaj drugega mati ter da se bosta v meni na vse večne čase od-
bijala ta dva pojma.
In to krátko petminutno molčanje je bilo kakor dolga, nemá
tragedija . . .
Pavla je začutila svojo napako. Približala se mi je spet in
me prosila odpuščanja. Postala je nenavadno iskrená, nadevala mi
najbolj iskrená in prikupljiva imena, stezala se po meni in se me
nagajivo-šaljivo oklepala, kakor dete, ki bi se rado igralo.
Jaz pa sem bil molčeč ves ta čas. Ničesar mi ni bilo do tega
tujega dekleta. Niti nje telo me ni razburjalo več. Ako sem izpre-
govoril besedo, je bila žaljivka. Nazadnje sem jo jel mučiti brez
Fran Albrecht: Misterij mladosti.
137
povoda in namenoma ter sem ji očital, da tudi jaz ne verujem v
njeno Ijubezen in da naj si izbere drugega, ako se ji hoče igrače...
Predno sem odšel pa se mi je, l<akor vsakokrat pred mojim
odhodom, vrgla Pavla v naročje in se me oklenila z obema rokama
ter mi šepetala v uho:
„Povej, dragi, ali me še Ijubiš! Povej, Ivan! Zelo? . . . Povej,
povej še enkrat! Ali me boš vedno Ijubil?" . . .
To so bile njene navadne besede vsakokrat. Poprej sem se
smehljal ti njeni naivnosti, potem pa sem z dolgim in vročim po-
Ijubom udusil vsa njena nadaljna vprašanja, na katera nisem maral
odgovarjati. Takrat pa so izzvale te besede v meni čuden odpor; v
njenem prijaznem, mnogo obetajočem smeiiljaju sem videl zlobno
prijazni, zoprni smehljaj njene matere . . .
„Neumnost!" je siknila grobost iz mene.
Stopil sem bliže k nji, in z molčečo gesto, z nemim po-
gledom, ki sem želel, da ga razume, sem premeril njeno telo od
nog do glave.
To je bil moj odgovor.
O in Pavla je razumela to molčečo gesto, ta nemi pogled !
Ničesar ni dejala, povesila je oči, kri ji je zaplala v lice, nato pa
se je okrenila in mi pokazala hrbet.
„Konec, konec ..." sem šepetal, ko sem stopal proti domu.
Zavil sem se tesneje v suknjo, a zobje so mi šklepetali in po vsem
telesu sem se tresel.
Sklenil sem, da čez dva dni odidem odtod. —
Popoldne naslednjega dne pa sem stopal po isti poti. Sklep
je dozorel v meni. Treba ji je povedati in razložiti svoje stališče.
„Pokleknil bom pred njb ... Na kolenih jo bom prosil od-
puščanja za svojo Ijubezen. Na kolenih!" tako sem sklepal in raz-
mišljal v svojem srcu.
Tih in lep mir se je naselil vame; celo moj korak, ki je bil
vedno na tej poti hlasten in nervozen, težkega pričakovanja poln,
se je umiril ter je postal prožen in elastičen. Zdaj sem vedel, da
je napočila odločitev. Čas odhoda je prišel in treba je zaključiti
račune.
„Na kolenih! . . . Potem pa se bova pomenila trezno in raz-
umno. Brez vsakršnih razburljivih prizorov napraviva konec vsemu.
Ona je pametno dekle, jaz sem pameten fánt — čemu pa bi se
razburjala brez povoda? . . . Tako ji porečem nazadnje: Ti, Pavla,
zdaj pa saldiraj ta račun, ki sem ga sestavil tako pošteno, kakor
138 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
brat sestri. In otožna ne bodi nikdar! Z žalostjo in solzami ni nič,
kvečemu da si postaráš obraz — vidiš, tako je zapisano v knjigah . . .
Veselá bodi, da se je tako brzo zaključila ta žalostná komedija, ko
sva vendar oba tako slabá igralca. . . Mladih fantov pa, in boljših kakor
sem jaz, je tudi dovolj. Partija nikakor ne izostane. Sicer pa ti
želim imenitno bodočnost in dvajset častilcev na však prst, če hočeš!
In srečo v zákonu in vse blagre tega sveta ! Tako torej ... a zdaj :
Adijo in — na nikakšno svidenje več!... Seževa si v roko — greva
narazen s smehljajem in brez zlih misii. Da, da! Malo fráz,
malo laži, malo resnice . . . tako se bo zgodilo!"
Tako sem filozofiral v svojem monológu, ko sem stopil v
klanec proti soli.
Do polnoci sva prošli večer govorila z materjo o mojem zo-
petnem odhodu. Do polnoci sem ji pripovedoval o ogromnem mestu,
kjer je v visoke donebesne hiše stlačenih več Ijudi nego jih šteje
vsa naša dežela... Mati se je smehljala,'s svetlimi očmi zroč name,
in si ni znala predstavljati tega. A jaz sem ji razlagal obširno in
lahko mi je bilo v srcu, ker je bil sklep gotov: odtod!... Ah, pa
saj ni težko odhajati z doma, ako je človek mlad in zdrav in če
šije veliko solnce jasne bodočnosti pred njim!
Zdaj je bilo potreba napraviti samo še to pot, ki se mi je
sicer dozdevala vedno bolj neprijetna, čimbolj sem se bližal soli.
Bilo mi je, da skoro niti ne vem, kaj pravzaprav hočem. Kako naj
razložim Pavli vso zadevo glede svoje „Ijubezni" — kako? — Na
kolenih! Dobro. A potem? . . . Ali naj govorim kakor doktrinaren
predavatelj za katedrom, ali . . .
Nisem še prišel do zaključka svojih razmotrivanj, ko sem že
stal na šolskem pragu. Mati Pavle me je sprejela kar v kuhinji,
kjer je tičala večinoma, ter mi brez povoda jela pripovedovati dolgo,
zavQzlano povest, ki sem ji sledil brez zanimanja. Zelo sem bil
vesel, ko me je nazadnje vendarle srečno odrešila Pavla, prišedši
iz šole ter me odvedla v sobo.
Sedel sem na stôl in opazoval Pavlo, ki je na malem stojalcu
pospravljala svoje drobnarije. Zdela se mi je tako nenavadno bieda,
in hladná, in jaz ji nisem vedel ničesar povedati. Preživo mi je
vstajal prizor minolega dneva v duši in nekaj osramočenosti po-
dobnega se je dvigalo v meni.
„Zakaj molčiš tako slovesno?" je dejala naposled Pavla suho
in mi sedla nasproti.
Fran Albrecht: Misterij mladosti. 139
„Jutri zvečer se odpeljem na Dunaj," sem j i odvrnil jaz še
bolj suho.
Pavla je rahlo, komaj vidno zabledela, potem pa se je zazrla
vstran.
„Tako, tako ... Pa se ti v resnici mudi," je rekla potem z
navidezno malomarnim glasom, ki pa ni mogel zatajiti svoje trpkosti
in ironije.
To me je ujezilo:
„Da, mudi se mi. To se pravi: skrajni čas je, da odidem odtod.
Kadar pridem domov, se mi zdi, kakor bi bilo vse bolno okrog
mene ... in mene samega se oprijemlje bolezen. Tujina je življenje,
tam je zdravje! Jaz ne maram bolezni!" Tako sem se kar v tre-
notku razvnel in navdušil in sam ne vem zakaj. — Čez čas pa sem
se zazri po sobi, ki se mi je dozdevala danes tako prikupljiva in
intimna, kakor še nikoli ter sem dodal s tišjim, toplejšim glasom :
„Sicer pa bom nesel lep spomin s sabo: lep spomin na to sobico,
ki mi je dala toliko lepih ur, — oh, in toliko . . ." Nisem nadaljeval.
„Tudi nate, Pavla, bom nesel lep spomin s sabo", sem pristavil.
Pavla je sedela sključena v fotelju in si z rokama zatiskala
obraz. Njena ozka ramena so se stresala kakor v prikritem, pridu-
šenem ihtenju.
Toliko, o toliko iskrenega sočutja s tem drobnim, jokajočim
dekletcem se je vzdramilo v meni ta hip ! Ženské solze . . .
Stopil sem k nji in gladil z dlanmi njene mehke valovite lase :
„Zakaj si tako žalostná, Pavla? Nikar ne jokaj za také stvari in
odpusti mi!... Odpusti, ko sem te tolikrat razžalil ! Ne morem in ne
znám ti povedati, kaj se godi v' meni. O, da bi ti mogla razumeti..."
In nenadoma, že predno sem se dodobra zavedel, sem raz-
klenil in stegnil svoje roke, pogledal navdušeno okrog sebe —
kakor tragičen junák na odrú — nato pa sem se vrgel naravnost
pred Pavlo na kolena in sem z vzklikom „odpustil" jel poljubljati
tla, kjer je stala njena noga. Komaj pa sem se zavedel, sem začutil,
da je vse to le bedasta, dobro preračunana poza.
„Ne, ne!" je zakričala. „Vstani, vstani!" se je mučila in me
dvigala pokonci.
Vstal sem. Pavla pa se je nepričakovaiio vrgla v fotelj in
pričela krčevito jokati — bogve zakaj . . .
Stopil sem k nji, prijel jo za obe roki in jih odtrgal od njenega
ozkega obrázka. Potem pa sem vzel njena vroča lica v svoje dlani
in sem se iskreno zagledal v njene oči . . .
140 Fran Albrecht: Misterij mladosti.
Moj Bog, kakšne čudapolne oči je imelo to dekle danes, ko
so blesteli gorki biseri v njih . . . Kako je bilo mogoče, da nisem
nikoli opazil tega zamišljeno-svetega, milobno-resnega in tiho-uda-
nega izraza v njih ! ... In meni samému je bilo, kakor da stojim
v cerkvi pred oltarjem, obdan od vijoličastega dima, po katerem se
sprehajajo angeli in svetniki. Sklenil bi roke in bi zašepetal verno
in iskreno kakor v pozabljenih dneh ... In pal bi na kolena in bi
jecljal izpoved svoje duše, svoje mladosti ... in Pavla bi bila moj
izpovednik in s svojimi svetimi očmi bi pomirila mračno valovanje,
ki mi razdvaja in otravlja dušo . . .
Zunaj so že bledele zadnje barve ugašajočih zarij, se spajale
in izgubljale v brezizraznosti zasneženih poljan, ko sva s Pavlo še
vedno sedela na kanapeju. V zamračeno sobo so se nosili plaho-
umirajoči akordi otožnega večernega zvonenja in midva sva v toplem,
bratskem objemu molila Ave najine blažené Ijubezni ... In ko je
obmolknilo vse in ugasnilo vse in je mir in tisina prepregla širino
noci, sva se ločila s poljubom, v katerem ni bilo nič tistega blazno-
divjega ognja in opojnostrastnih bolečin: čist in miren je bil najin
poljub, kakor bi se poljubilo dvoje duš. Tako se poljubljajo Ijudje,
ki so jim srca neoskrunjena.
Pavla mi je stisnila roko in šepnila: „Na svidenje torej jutri!"
Prikimal sem ji in molče izginil med vráti.
In zdaj, ko gledam nazaj na vse to, kar sem pripovedoval,
vidim, da ni bilo resnica, kljub tému, da se je v resnici vse vršilo
in odigralo tako, kakor sem pripovedoval.
Vsakemu človeku se pripeti včasi, da dela in misii in hodi
okrog, diha in živi, kakor však drug človek, pa vendar je v njem
vse nekaj drugega, kar ne ve nihče, komaj da sluti on sam.
Tako je bilo z mano, ko me je upijanila strast. Hodil sem
okoli, delal, premišljal in z muko in bolečino seciral in trgal svojo
lastno bolest, in sem bil trdno prepričan, da živim istinito in re-
snično življenje. Pa vendar je bilo vse samo sanja, strašná in
mračna sanja, ki se imenuje — moja mladost.
Toda ne, ne ! Saj ne verujem tega ! V življenje verujem in v
njegovo moč, ki me bo iztreznila, umirila. Tako mi je, da bi se
izpovedal vsem Ijudem, da bi pred njih očmi razgalil do nagega
to svoje zagonetno, nerazumljivo bitje, ki je meni samému največja
uganka, kakor to delajo vsi slabotni, onemogli Ijudje. Da, slaboten
Fran Albrecht: Misterij mladosti. 141
in onemogel sem, — jaz slabotnega, onemoglega stoletja sin ! . . .
Poglej, prosim, samo tole moje pripovedovanje, raztrgano in raz-
blinjeno : to je moja duša ... In vendar čutim- v sebi tolik nával
moci, toliko kipenje sil, sočnih in svežili in zdravih, da me včasi
teži. Kam vse to? . . .
Nič vec se ne razumem in ne poznám. Silná, neskončna Iju-
bezen je v meni, tako ogromna in vroča, da bi objela ves svet —
a jaz ne znám Ijubiti. Toliko resnične, iskrené vere je v meni — a
jaz ne znám verovati. To je tragedija moje mladosti.
Pomisli, kako čudno se je zavŕšila v moji notranjosti ta zgodba,
ki jo skúšam pozabiti in se ji iztrgati v svojem spominu, a je za-
písaná v meni neizbrisno. Pomisli, kako čudno se je zaključila ta
povest na zunaj . . . pomisli in preudari: Nisem se poslovil od Pavle.
Poslal sem ji list, kjer sem ji javil v hladno izbranih besedah, da
mi ni mogoče nikakšnega svidenja več ž njo, naj oprosti, ako more
ter sem ji priložil svojo dunajsko adreso „za slučaj seveda, da se
me izvoli velecenjena gospica kdaj spomniti ..."
In nato sem odpotoval in zazdelo se mi je, ko sem stopil na
vlak ter so zahreščala močna kolesa pod mano svojo raskavo mo-
notono pesem, da se je vsa črna bolest moje duše razlila preko te
žalostne doline, ki ji pravim — moj dom.
Glede Pavle pa je bila namreč stvar ta, da sem se zbal pred
njo. Odkrito govorim in nič me ni strah priznati, da sem pobegnil
pred njo, ker bi ji moral priznati in razložiti to, česar nisem mogel.
Kako bi ji mogel razkriti to, kar je vzbudila ona v meni in kar sem
zadnjo noč pretehtal in preudaril še enkrat, — kako, ko se ne da
z besedami niti izraziti! In ali bi pač mogla umeti ona razliko, ki
sem jo občutil jaz s toliko pregrenko bridkostjo: mati — Pavla...?
Ali bi mogla umeti ona prepad, ki je bil nepremostljiv zame : Iju-
bezen — strast . . .?
To zadnjo noč, ki sem jo prebdel vso do jutra, sem premislil
minole dogodke še enkrat in sem si bil manj na jasnem s samim
seboj nego kdaj poprej. Spomnil sem se prošlega popoludne in
sem si zaman skúšal obnoviti ona čustva, ki so se vzdramila v meni
tako nenadno v Pavlini bližini. Ob postelji svoje matere nisem
ímel zmisla za nobeno drugo Ijubezen, nego edino to, ki mi jo je
vzela mati sama. — In ko sem mislil na Pavlo in najin popoldan,
sem vedel, da je ležalo v vsem nekaj neresničnega, neko plitvo,
sentimentalno čustvo, ki je imelo sicer svoj čar, — pa nikakor ni
bila Ijubezen. Če je Ijubezen globoka in istinita, ni navezana na
142 Radivoj Peterlin: Kje ste, ve radostne pesmi?
razpoloženja. Jaz pa sem bil slučajno sentimentalen. Tako otročji
sem se zazdel samému sebi! Preudaril sem, kaj sem nameraval,
kaj sem dovŕšil. Šel sem k Pavli, da bi ji povedal tako in tako,
resno in moško. Pridem tja — no, pa se zagrliva v mehko-sanjavem,
sentimentalno-jokavem objemu ... Ah kako bedasto, smešno je to!
Ko je izgorela že vsa strast, je nastopila sentimentalnost; ko se je
pijanec napil, se je zleknil na komolec in zajokal . . .
Zato sem se izognil svidenju s Pavlo in zato sem odšel brez
slovesa.
Po poti pa sem mislil ves čas nanjo s tako silno in mogočno
strastjo kot še nikoli, s tisto neutešljivo, nanovo razpaljeno strastjo,
ki jo vzbudi in razžge v nas razdalja. In spet se je v vroči misii
nanjo mešala múčna, neznosna skrb za mater, ki sem jo zapustil
doma v negotovosti bolezni.
In spet je kipela strast in spet je rvala misel. Kakor v črnih
kolobarjih se je vrtela, motala, gnetla ta čudovita, nepojmljiva zmes
mojih možganov: to nerazrešljivo valovanje čustev in misii.
Vlak pa je hitel.
Tako sem se vrnil bolan in utrujen in prevaran nad samim
seboj. In danes mi je pisala Pavla, da me Ijubi ... In jaz,
glej, sem ji odgovoril, da jo Ijubim, tako blazno-neumno in tako
nezmiselno-divje da jo Ijubim . . . in da jo tisočkrat prosim opro-
ščenja za vse in oproščenja za svojo Ijubezen ... In zdaj . . .
kamor pogledam — je noč. — —
Radivoj Peterlin:
Kje ste, ve radostne pesmi?
ľRje ste, ve radostne pesmi,
pesmi veselega dne?
V uri vas tesni in resni
slišati hoče srce.
Naj mi vas poje ob česti
ptič, ko na težko grem pot,
kadar grem svoji nevešti,
trmasti bedi nasprot.
Jos. Premk : Krona v višavi.
143
Jos. Premk:
Krona v višavi.
(Dalje.)
II.
I I /anica je pogrnila mizo z belim prtom in na sredo mize je
) postavila šopek bujnih krizantem, ki so cvetele na njenem
oknu. Zdaj so bile noci mrzle, slaná je morila rože po vrteh in po
polju, a Manica je skrbno čuvala svoje krizanteme ; však večer jih
je postavila v sobo in skrbno zaprla okno, da so bile še vse kot
v žarkem poletju. A tisto jutro je odrezala cvet za cvetom, da je
ostalo naposled samo par oskubljenih stebelc in bilk. In ustnice so
se ji nasmehnile vsakikrat, ko je odrezala cvet, práv nikake žalosti
ni bilo na njenem obrazu. Prinesla je še hrušek, ki jih je pripravil
Jakob Klander že prejšnji dan, na rožnat krožnik jih je naložila lepo
drugo poleg druge in dodala ob kraju rdečega grozdja, ki ga je
nabrala že na vse zgodaj. Párkrát je odstopila za korak od mize in
opazovala pazno, če je vse lepo naloženo in pripravljeno, nato je
prinesla iz shrambe še velik koláč, ki je bil potrošen s sladkorjem,
kot da ga je bil pobelil sneg. Ko je bilo na mizi vse v redu, se
je ozrla po sobi in pazno ogledala vse do zadnjega kóta. Pa ni
bilo ničesar, kar bi se moralo še osnažiti ali očistiti, niti mrvice
prahu ni bilo nikjer in vsa ropotija, ki se je valjala drugače pod
klopjo ob peci, je izginila, da se je zdelo Manici, kot da je prišla
v neko drugo, novo stanovanje. Šipe na oknih so bile umite, stará
lončena peč se je svetila in še tiste tri kljukaste začetnice sv. treh
kraljev na vratih je zbrisala prejšnji večer in jih zapisala na novo
skrbno in lepo.
Ko je v spodnji sobi vse opravila, je skrbno zaprla vráta za
seboj, da se dim, ki se je dvigal iz ognjišča, ni prikradel v sobo
in odšla po stopnicah v podstrešnico, kjer je bivala vseh štirindvajset
let, odkar se je preselila iz rodne hiše k sestri. Od začetka se ji je
zdela sobica skoro nekoliko preprostorna, tako nekam daleč so bile
razmaknjene stene druga od druge, a ko jih je s časom okrasila z
različnimi podobami, se ji je priljubila tako, da bi jo težko pozabila.
Dvoje oken je gledalo tja proti zahodu, kjer se je potapljalo solnce
zvečer za visoke hribe in sijalo v njeno sobico tako žareče, da- so
bila tla kot posuta s samimi cekini. Na leví ob vratih je stala belo
144 Jos. Premk: Krona v višavi.
pogrnjena postelja, nekoliko od nje mizica polna najrazličnejšega
blaga in ob oknu šivalni stroj, pri katerem je presedela Manica cele
dneve. Samo včasih, ko si je nekoliko oddahnila, je pristopila k
oknu in se zagledala skozi rože in cvetje tja v bližnje hribe, ki so
se ji tako omilili, da bi se ne mogla ločiti od njih. Poleti so pre-
pevali in ukali po njih pastirji, kakor bela meglica se je videla tu-
patam visoko na zeleni trati čreda ovac, zjutraj in zvečer se je
glasilo v dolino mehko zvonenje od različnih podružnic. To so bili
večeri, ko je bila zlatopoljska dolina kakor kraj miru in tihe sreče.
Manica je slonela pri oknu in gledala tja gor k Sv. Ambrožu, ki
je žarel v tonečem solncu kot oblit s krvjo, a nikoli ni zaželela,
da bi se povzpela na tisti vrh in se razgledala daleč po svetu . . .
Tako so ji minevali dnevi počasi in enolično, brez vsakih ve-
likih dogodkov, a ni ga bilo večera, da bi se ne naslonila na okno
in zasanjala o preteklosti, o tistih srečnih dneh, ko se ji je zdela
zlatopoljska dolina še vse lepša in je nosila v srcu toliko zlatih upov...
Takrat je bilo, ko je bil Dominik še študent in je prihajal
domov o Božiču in Veliki noci in ostal v počitnicah doma cela dva
meseca.
Zaduje leto je študiral v srednjih šolah. Sneg je pádel tisto
leto že o vseh svetih in ni skopnel do sv. Jozefa ; o Božiču ga je
bilo povsod do kolen in še više. Mrzli dnevi so bili, da je prišel
malokdo na piano, in Jakob se je oglasil tisti dan pri Mohorjevih,
da se nekoliko ogreje.
„Po Dominika grem," je pripovedoval — „letos zadnjikrat o
Božiču, potem pôjde na visoke šole ali bogve kam . . ."
In v glasu se mu je poznalo, da je ponosen na svojega mlaj-
šega brata. Pripovedoval je o njem to in ono in ni ga mogel pre-
hvaliti. Potem je kmalu odšel, a popoldne se je oglasil Dominik
sam. V dolgi črni suknji je prišel, a je bil tako bied in slaboten,
da se je zasmilil Manici v dno duše.
„Ti si bolan, Dominik," ga je opomnila skrbno; a Dominik
je odkimal, slekel suknjo in sedel k peci, kakor navadno, kadar je
prišel k Mohorjevim.
„Ali ste jaslice že napravili?" je povprašal takoj, ker vseh
osem let, kar je pohajal v mestne šole, je napravil pri Mohorjevih
jaslice vedno on.
„Saj veš, da smo čakali tebe," je sladko opomnila Manica, ki
je imela takrat osemnajst let in je bila Ijubka in nežná kot roža v
v vrtu. „To je tvoje delo."
Jos. Premk: Krona v višavi.
145
In prinesla mu je na klop pastircev in vsega, kar je potrebne
pri jaslicah in sedla naposled poleg njega na nizek stôl in mu po-
magala izrezovati in graditi hlev in Betlehem na griču.
Mati Mohorka je postavila predenj, kakor vsako leto, kavo in
kruh in potem vino in suhih hrušek. Dominik pa jim je pripovedoval
o mestu in svojem učenju in o vsem, karkoli jih je zanimalo.
Ko so bile jaslice gotove, jih je pritrdil v kot, ostalo manj
važno olepšanje pa je prepustil Manici.
Tako se je godilo vsako leto, ko je prišel na božične počit-
nice; a tisto zadnje leto je pritrdil sam tudi rožast prt, postavil
lúči in svečice in pripel velikega angela, ki ga je prinesel seboj iz
mesta. In ko je odhajal, je obljubil, da pride zvečer zopet, mogoče
z bratom Jakobom, mogoče sam, da pojdejo skupaj k polnočnici.
Manica je gledala v jaslice, da bi mati ne zapažila rdečice na
njenem obrazu, a v srcu se ji je zganilo nekaj tako sladkega in
prijetnega kot še nikoli . . .
In zvečer je prišel resnično. Prižgal je svečice pri jaslicah in
pel z njimi božične pesmi in bil tako dobre volje, da so se mu vsi
čudili. Ko je mati hodila po izbi in okrog hiše, je škropil za njo z
blagoslovljeno vodo, kar je drugače opravljal najstarejši Maničin brat.
Po večerji so prišli sosedi in posedli okrog mize in po klopeh in
pripovedovali zgodbe o davnih časih in daljnih deželah. Dominik je
sedel v kot k peci poleg Manice in vsaj na videz poslušal verno
kakor drugi. A Manici ni bilo do zgodb o čarovnicah in strahovih,
najljubše bi je bilo, da bi bila z Dominikom sama v prijetnem pol-
mraku in vžívala nemoteno krasoto in srečo svetega večera. Sedela
je tesno poleg njega in se naslanjala na njegovo ramo; a kadar je
začutila v obrazu njegov topli dih, se je stresla in bilo ji je prijetno,
da bi se razjokala, dasi sama ni vedela zakaj . . .
Sosed Klemen je pripovedoval pripovedko o zakleti kraljičini
in zmaju s sedmimi glavami. Vsi so ga poslušali zavzeto, komaj
dihati so se upali, Manica pa je komaj slišala njegove besede,
njena roka je počivala v Dominikovi.
„K polnočnici pojdeva skupaj, Manica," ji je šepnil tiho in
Manica je prikimala in se mu ni upala pogledati v obraz.
Zuiiaj je bila mesečna noč, in mrzel zrak je bil razlit čez vso
dolino. Tupatam se je svetilo v dalji razsvetljeno okno in črne sence
so se majale po sneženi poljani od vseh stráni proti farni cerkvi.
Dominik in Manica sta ostala daleč za drugimi, počasi sta
hodila po sneženi stezi ob potoku, in Manici se je zdelo, da ni na
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 3. 11
146 Jos. Premk: Krona v višavi.
vsem božjem svetu krasnejše svete noci kakor v dolini zlato-
poljski.
Na brvi, kjer so pripogibale snežene vŕbe svoje težke veje
skoro čisto k potoku, da se ni videlo nikamor, je Dominik nena-
doma obstal in jo prijel za roko. In ko se ji je približal s svojim
toplim dihom, ni imela moci, da bi se obranila njegovemu poljubu.
„Manica, otrok moj zlati — " ji je šepnil in pritisnil njen mrzli
obrazek k svojemu.
Manica je zaihtela in mu položila glavo na prsi. —
Pri cerkvi je pozvonilo tretjič in po vsej zlatopoljski dolini se
je razlegalo polnočno zvonenje mogočno in svečano . . .
Tako se je zgodilo, da je v Maničinem srcu živela tista noč
ožarjena z najlepšimi spomini.
Težko je čakala velikih počitnic, da pride zopet in ostane v
njeni bližini cela dva meseca.
In ko je prišel, se je manici zazdelo, da so z njegovim pri-
hodom vzcvetele vse rože še lepše, da je postala dolina zlatopoljska
še prijaznejša.
Bilo je na dan sv. Ane.
Manica je zgodaj vstala, se opravila praznično in se napotila
k maši, kakor že dve leti na dan njenega godu k pol ure oddaljeni
podružnici.
Z Dominikom sta se domenila že prejšnji dan natanko, kje se
sestaneta in počakal jo je, ko se je vracala od maše nizdol po brdu
pri visokem boru, kjer se je cepila steza. Par starikavih ženie je
bilo še daleč zadaj in nobena ni videla, ko je zavila Manica ob
boru na levo proti vinogradom, a ne nizdol v dolino.
Smehljaje ji je stopil nasproti Dominik. Po precej spolzki rebri
sta zavila navzgor in obstala šele na vrhu vinograda, kjer je čepela
nizka zidanica, porastla kroginkrog z vinsko trto.
Ko je Dominik odprl z velikim ključem težka vráta, ki so za-
ječala v zarjavelih tečajih rez.ko in cvileče, je obvel obadva prijeten
hlad, ki se je širil po zidanici.
Sedla sta na kamenit prag in Manica se je zagledala v dolino.
„Pa reči, da niso lepe te naše gorice," je dejala in iztegnila
roko v lahnem polukrogu. „Jaz bi ne hotela nikoli iz tega kraja.
Glej, kako lepo se vidi vsa zlatopoljska dolina, še našo hišo razločim
in tvoj dom se beli tam doli iz zelenja tako ponosno, kakor da
hoče pokazati že hiša sama, da je rojen v njej — Dominik Klander,
edini zlatopoljski študent."
Jos. Premk: Krona v višavi.
147
Dominik se je zasmejal in ji položii roko okrog vratu.
Manica se je rahlo naslonila nanj in je nadaljevala bolj
tiho:
„Kadar končaš vse in boš imel službo, nikar drugam kakor v
bližnji trg, da bova pohitela lahko vsako nedeljo tu sem na te pri-
jazne griče in gledala po teh zelenih brdih kakor danes. In zvečer
bova prihajala tu sem, ko je še vse lepše. Meni se zdi, da ni lepših
večerov nikjer, nego so v teh naših goricah. Nikoli bi jih ne mogla
pozabiti, pa če bi živela še v tako lepem mestu, in nikjer bi te ne
mogla imeti tako rada, kakor tukaj, kjer je vse kakor ustvarjeno
za naju. Glej, kako visoko gori je Sv. Ambrož; pravijo, da se vidi
od tam po vsem Spodnjem Štajerskem, a tja gori bi ne hotela. Tu
na teh nizkih gričih, tu je najlepše, in kako srečno bi živela s teboj,
četudi v najsiromašnejši bajti."
Dominik jo je poslušal molče in gledal v dolino in na svojo
rodno hišo, ki je stala skoro popolnoma pod hríbom.
„In ti bi ne hotela odtod, Manica?" jo je povprašal in pogledal
v smehljajoče oči.
„Odtod?" je pomislila in se zagledala v ropotec, ki je bil pri-
trjen na visokem drogu sredi vinograda. „Mogoče, a bi se kmalu
zopet vrnila."
„A za vedno?"
„Ne, tega bi ne mogla," je odkimala.
^Niti z menoj?"
Pogledala mu je v oči in se mu lahno približala.
„Saj ne bo potreba,* Dominik! Ti se povrneš in tukaj bova
živela, ker drugod — tako se mi zdi, da bi bila nesrečna oba. Tujine
se bojim in vseh, ki žive v njej ; a najina domovina je tako lepa
in greh bi bilo, če bi se ločila od nje in jo pozabila."
Dominik je nekoliko pomislil in nato je dejal:
„A vendar jih je toliko, ki so rojeni v dolinah še vse lepših
mogoče kakor je zlatopoljska in med brdi še lepšimi, kakor so te
naše gorice, pa so odšli v svet, med življenje in danes, ko so slávni,
vem, da se ne spomnijo svojih rodnih dolin, kjer bi jih Ijudje ne
razumeli in ne upoštevali. Ah, tudi v tujini je lepo, Manica, in tam
spozná človek svet in življenje v vse drugačni lúči. Lepa je dolina
zlatopoljska, a najlepša samo za tistega, ki ni videl lepših od nje,
in največjo srečo vživa v njej samo tisti, ki noče vedeti in videti,
kaj je onkraj teh hribov . ,. . Jaz pa čutim vsako leto bolj in
bolj, da v tej zlatopoljski dolini nečesa pogrešam — nekaj, kar da
11*
148 Jos. Premk: Krona v višavi.
življenju burnejši tek . . . Življenje tukaj se mi ne zdi življenje,
ampak od rojstva do smrti enoli'^no bivanje."
Manica ga je pogledala pozorno in obraz se ji je zresnil.
„Tudi jaz sem bila v mestu skoro pol leta pri teti," je dejala —
„a čakala sem komaj, da zapustím tiste Ijudi. Tam je morda dom
suma in nemira, učenja in hrepenenja, a tukaj je dom mirii in tihe
sreče, dom srca."
„Da, Manica, ti si rojena za te gorice, za ta mirni zrak, a jaz
móram od tukaj, pa saj če se mi stoži se vrnem in ostanem.
Manica ga je pogledala žalostno in dejala plaho in nemirno:
„Dominik, ti me ne Ijubiš."
„Zakaj misliš tako, Manica?"
„Ker hrepeniš v tisto življenje, ki sem ga jaz spoznala od
daleč, a sem se ga prestrašila in se vrnila, da me ne okuži, ker
potem bi te ne mogla Ijubiti tako iskreno, kakor te sedaj . . . Zakaj
ni poslal tvoj oče v mestne šole Jakoba, tebe pa obdržal doma?
A tako mi odideš in se mi odtujiš ..."
„Ne boj se, Mamica ! Ti sodiš vse preostro. Tudi v onem živ-
ljenju, ki je usojeno meni, je doma sreča in še popolnejša, kakor
jo sanjaš tukaj. Ti hočeš, da bi ostal neznaten, kakor je brat Jakob,
da bi me poznala samo dolina zlatopoljska in jaz samo njo, a ne
ves, da je v mojem srcu željá kot v polju rož. In kljub tem silnim
željam in upom, ki jih nosim v svoji duši, te Ijubim Manica in sem
srečen, kadar sem pri tebi. Ko boš slišala govoriti o meni to in
ono, ko boš čula izgovarjati moje ime z začudenjem, me boš Ijubila
še bolj, ker boš lahko ponosna, da sem ?e dvignil tako visoko ., ."
„A jaz se bojim, da te takrat ne bom mogla Ijubiti kakor
zdaj . . ."
„Zakaj ne, Manica?"
„Ker boš pozabil na to našo tiho dolino, kakor so pozabili,
kakor si dejal, v svoji slávi in šumni sreči celo tisti, ki so rojeni
v lepših dolinah, kakor je zlatopoljska in med lepšimi brdi, kakor
so te naše gorice."
Dominik jo je privil k sebi in jo držal v objemu. In Manica
mu je ovila desnico krog njegovega vratu in ga gledala ponižno in
proseče . . .
Nato sta počasi odšla v dolino. —
Tako dolgo, kakor tistikrat nista govorila nikoli več. Zadnji
večer počitnic sta se sestala v mraku za Mohorjevo hišo, pod or-
jaškim hrastom, o katerem so pravili Zlatopoljčani, da je najstarejši
Jos. Premk: Krona v višavi. 149
V celi dolini. Pa Dominik je bil nekako čemeren in zamišljen, da
je odšla Manica še bolj žalostná nego je prišla.
Drugo jutro je odšel, in Manica je ostala v zlatopoljski dolini
sama s svojimi sanjami . . .
Čutila je, da ji tujina odtrga Dominika prej alí slej, in ko ga
ni bilo ne o Božiču, ne v Veliki noci, ne prvo, ne drugo leto, je
bila prepričana, da jo je popolnoma pozabil. A nikake jeze, nika-
kega sovraštva ni gojila do njega; v njeni duši je živel še vedno
ko takrat, ko mu je slonela na prsih gori v zidanici. Vedela je, da
se tisti dnevi ne povrnejo nikoli vec, da je bilo vse kakor lepe
sanje ; življenje in Dominikovo srce pa je bilo daleč od vsega . . .
A Manica se je zavedala, da tega ni kriv Dominik, ki je bil dober
in pravičen, dokler je bival v dolini zlatopoljski, samo tujina ji ga
je odvzela in odtujili so ji ga Ijudje, ki pojmujejo življenje drugače...
Tako je premišljevala Manica in žalovala za njm, ki ga je
hotela ohraniti srečnega in dobrega.
In ni se razveselila kakor Jakob in oče Klander, če je pokazal
župnik časopis, kjer je bilo pisano med drugimi tudi o njem to in
ono, ker vedela je, da se s tem odtujuje bolj in bolj njej in vsej
zlatopoljski dolini, kjer življenje ne pozná tistih visokih ciljev, do
katerih se je napotil Dominik.
In ko ga je zagledala čez štiri leta, ko je prišel nenadoma in
sta se oglasila z Jakobom tudi pri Mohorjevih, je spoznala, da so
se uresničile njene boječe misii.
Gospod, ki je sedel za mizo z naočniki in polno rumeno
brado, ni bil več tisti Dominik, ki je delal pri njih však Božič
jaslice, njegove oči so bile vse preresne in preponosne, da bi se
ozirale po skromnih zlatopoljskih domovih, njegova beseda je bila
trda in mrzla in še roka, ki jo ji je podal, je bila hladná, kakor
da je prišel iz kraja, kjer ne sijejo žarki sreče in gorke Ijubezni.
In vendar ni mogla, da bi ga ne pogledala kakor nekdaj, in morda
mu je njen očitajoči pogled vzbudil v srcu kak neljub spomin, ker
temno so gledale njegove oči in o tistih časih ni hotel spregovoriti
besede. Vstal je kmalu in odšel, a vendar se je pri plotu ozrl in
Manica se ni mogla premagati, da bi mu ne zamahnila z belim
robcem. Vedela je, da ga razžali, a hotela mu je dokazati, da živi
v njenem srcu še vse kakor nekdaj in bo živelo vedno, dokler bo
dolina zlatopoljska dom miru in tihe sreče ...
In čez par dni je dobila pismo, ki ga je razumela le napol,
a je vendar spoznala Dominikove želje in se je razjokala kakor
150 Jos. Premk: Krona v višavi.
otrok. V velikem rumenem kuvertu je bilo zapečateno in pisano z
velikimi črkami, da je lahiko prebrala vsako besedo brez težave.
Draga Manica!
Prišel sem, da se za hip oddahnem v dolini zlatupoljski, a ko
sem odhajal, ni bilo v mojem srcu niti enega čustva, ki bi me še
vezalo na vas, ki živite pozabljeni tam pod Sv. Ambrožem. Tudi
jaz sem živel nekdaj med vami, a tako se mi zdi, da je bilo to že
dávno, tam nekje v tistem življenju, ki je umrlo v meni, ko sem
se zavedel svoje dolžnosti . . . Morda se čudiš tem besedám, morda
so ti popolnoma tuje, a kako hočem drugače, ko čutim, da me z
vami, moji Zlatopoljčani, ne veže ničesar več, da sem se prerodil
in ste mi po dúhu in besedi tujcí. In tuje so mi vaše poljane in
tuja vsa dolina zlatopoljska, ki je tako ozka in temná, da sem se
prestrašil, ko sem hodil zopet po njenih stezah . . . Nikoli še niste
videli pravé solnčne lúči, še slutili je niste in kako naj živim med
vami v tistem težkem mraku?
Moja pot se vije k solncu, k najvišjim zvezdam, in kako naj
vzamem seboj tebe, ki si vsa, kakor so Ijudje v dolini zlatopoljski:
otrok, ki še ni okúsil sladké oranže in je zadovoljen z lešniki.
Sama zadovoljnost, sama sreča je v vaših srcih, a ne veste, da za-
dovoljnosti in sreče še niste nikoli vživali! . . . Jaz pa jim hočem
dokazati, ki tavajo v zlatopoljskem mraku, da se razgrinja čez nji-
hove domove še črna noč in da so še daleč od zlate zore . . .
Tako sem nastopil pot, kakršne ni iz zlatopoljske doline še
nikdo. Težavna je, a up na zmago je tako sladak, da se mi po-
dvoje moci vsakikrat, ko pomislim, da pride konec, da pride čas,
ko obstojim na vrhuncu, kamor jih je želelo že toliko, a so prišli
komaj do tretjine, komaj do polovice in so omahnili in omagali.
In takrat, ko bom stal nad vsemi, ki so se napotili z menoj na
najvišji vrh, se ozrem tudi na dolino zlatopoljsko, da me spoznáte.
In spoznali me boste lahko, ker bom stal nad vsemi, dasi morda
samo za hip, ker popotnikov je mnogo in vsi nosijo v srcu željo —
doseči krono, ki se blesti nad najvišjim vrhom. In k tej kroni sem
se napotil in Te nisem mogel vzeti seboj. Manica, ker ne poznáš
njene krasote in bi se prestrašila poti, ki se vije k njej. Ti si otrok
doline zlatopoljske, ki jokaš ob slavčevem petju in se veseliš lepih
noci, otrok malenkosti in sanj in zato ne moreš z menoj, ki sem
se poslovil od sanj. Samo ovirala bi me na tem težkem potu, zato
je bolje, da si ostala tam, kjer ne hrepenite za najvišjo srečo in
da se ne vidiva, dokler ne dosežem krone, ki je svetla tako, da bo
Jos. Premk: Krona v višavi.
151
žarel njen blesk po vsej zlatopoljski dolini. Zato pozabi sanje, ki
sva jih sanjala, ko še nisem poznal lepote življenja in nisem vedel
za cilj, kamor vro sedaj vse moje želje.
Dominik.
Manca skoro ni verjela lastim očem, a ko se je zavedla po-
polnoma trpké resnice, je začutila, da ji je umrlo v srcu nekaj, kar
je gorelo v njem s tako silnim plameňom. A lagala je sama sebi :
še vedno so se vracali spomini, niso jih zatrli ne meseci, ne leta,
ne lista grenka novica, da se je poročil tam nekje na Angleškem.
In skoro však večer so poromale njene misii v preteklost, dasi
je skúšala zatreti však spomin in pozabiti vse, kar se je zgodilo
kot v sladkih sanjah tople pomladi, saj zdaj je prihajala že jeseň —
njeno lice ni bilo vec cvetoče in čutila je, da se bliža starost.
Včasih so se ji zdeli dnevi dolgi, a ko je pomislila tisto jutro
nazaj čez vse svoje mirno, zapuščeno življenje, čez vseh štiriin-
dvajset let, ki jih je prebila v tisti sobici, skoro ni mogla verjeti,
da je preteklo od tistega dne, ko ga je videla zadnjič, toliko
čaša . . .
In tudi tisto jutro, ko je bila njena sobica že vsa spremenjena
in pripravljena zanj, je sedla k oknu in sklenila roki v naročju.
Nekako pusto se ji je zdelo sedaj tam notri, ko je bila miza
tako prazna, ko so odnesli šivalni stroj in vse, kar je gledalo njeno
oko toliko let; a misel, da se nastani v njej on, ki je končal svojo
dolgo pot, jo je navdajala še z večjim strahom ...
Natanko se je spominjala njegovih besed, da se ne vrne prej,
dokler ne doseže krone, ki je svetla tako, da bo žarel njen blesk
po vsej zlatopoljski dolini, dokler ne bo stal vzvišen nad vsemi, ki
so se napotili z njim do zmage in sláve ... In sedaj je dosegel
vse to, ker drugače bi se ne vrnil. — Bogve, s kako prezirljivim
nasmehom se bo oziral po dolini zlatopoljski in vseh, ki žive v
njej . . . prišel bo bogat z gospo v svili in zlatu, ki se ji bo morala
klanjati ona kot dekla ... s sinom ali hčerko, ki se bo sramovala
v tako borno hišo. In ona bo morala gledati vse to s tako krutimi
spomini v srcu in biti hvaležna, če ji bo hotel dati dobro besedo . . .
Ne, tega ne bo mogla prenesti, dasi se je zgodilo vse tisto, kar
živi v njeni duši že dávno ... A čutila je vendar, da bi se ne
mogla ozreti v njo, ki uživa srečo, ki je bila namenjena in ob-
Ijubljena edino njej ! In morda ji je Dominik celo povedal, kako ga
je Ijubila, morda ve za vse njeno hrepenenje in upanje, in zdaj pride
v svili, da se ji posmehne . . .
152 Jos. Premk: Krona v višavi.
Manica je čutila, da bi ne mogla preživeti ž njo pod isto streho
niti ene noci, kaj šele, da bi ji stregla in slúžila. In sklenila je, da
ga počaka, da ga pozdravi, samo enkrat, da ga vidi mogočnega v
svoji časti in slávi, a potem da odide k oženjenemu bratú.
A vse te temne in strašne misii je morilo v njeni duši upanje,
da morda Dominik še ni dosegel, kar je želel, da še ni največji
med vsemi, kar se jih je napotilo z njim; saj ko bi bil, kakor je
prerokoval, bi se vendar ne vrnil v dolino zlatopoljsko in med nje,
ki so neznatni in ne razumejo njegovih visokih ciljev . . . Mogoče
je omagal, mogoče je celo spoznal svojo zmoto in zaželel nazaj,
od koder je odhajal nekdaj s tolikimi upi . . .
In to je navdajalo Manico s sladkim veseljem, da so ji kro-
žile ustnice, ko je pripravljala sobico zanj, pogosto v nasmeh.
In sedaj je bilo pripravljeno vse, še ogledalo je hotela pre-
mestiti na pripravnejši kraj, pa so se odprla vráta in gospodinja
Cila ji je namignila z važnim obrazom.
„Kaj se mudiš, saj je tukaj že vse v redu, spodaj pa stoji
gospod župnik in nikogar ni, da bi se razgovarjal!"
Manica je odšla za sestro po stopnicah in si je popravila v
v veži lase in predpasnik.
Sredi izbe je stal zlatopoljski župnik Andrej, rdečeličen in
postaven, in tisti dan je bil v suknji z baršunastim ovratnikom, ki
jo je imel le ob nedeljah in praznikih. Dišečo smodko je vrtel med
prsti, in ko je vstopila Manica, je napravil proti njej dva koraka.
„Torej danes je tisti dan," je spregovoril glasno ko na priž-
nici — „da se izpolni Jakobova želja ! Resnično, tudi jaz sem že
obupal nad njegovo vrnitvijo, no, pa je prišlo drugače ! Pokaži no,
Manica tisto pismo, ki ga je pisal pred par dnevi, da ga preberem
še enkrat. Za svoje sošolce sem se vedno zanimal in z Dominikom
sva si bila dobra prijatelja, seveda vse to je bilo že dávno, mo-
goče se me nič več ne spominja".
In župnik Andrej je napravil par korakov do vrat in zopet nazaj.
„Da — skoro trideset let bo od tega," je mrmral in gledal
resno izpod obrvi — „trideset let, lepa doba, kaj ne?"
Manica je prikimala in je Ískala po miznici, a naposled je
našla Dominikovo pismo in ga podala župniku.
Župnik Andrej si je nataknil naočnike in je stopil k oknu.
Včasih je zganil z ustnicami, kakor da mu v pismu ni kaj po
volji, pa je zopet nagubančil čelo in se resno zagledal v črke. Na-
posled je skimal in ga položil na okno.
Radi voj Peterlin: Jesenska.
153
„Pravi, da je truden", je dejal, ko je precital in se obrnil proti
Manici. „Ves, nekoliko čuden je ta vaš profesor, pa reči, kar hočeš.
Pripoveduje, da ga človek ne razume, najrajši bi razmahnil svoja
krila čez ves svet, a naposled se mu zazdi vse skupaj neumnost in
pravi, da je truden ... O ženi ne pove ničesar, ne o družini, no,
saj morata biti kmalu tukaj."
In župnik Andrej je potegnil iz žepa veliko srebrno uro in
zadovoljno prikimal.
„Však čas morata priti, če se nista kje zamudila."
„Jakob je rekel, da prideta naravnost in je naročil, če prídete
vi poprej, da nekoliko počakate," je opomnila Manica kakor nekako
v zadregi in polglasno dostavila: „Sedite gospod župnik, takoj se
vrnem".
Toda župnik Andrej ni sedel, ampak je nataknil naočnike in
posegel zopet po Dominikovem pismu.
Ko ga je precital drugič, se je zagledal skozi okno in ni trenil
z OČesom. (Dalje prihodnjič.)
Radivoj Peterlin:
Jesenska,
^,
pet v deželi jesenski je radostní čas,
in spet v zlatu se bahajo gozdi,
odletele gosi so že divje od nas,
in izžeti že sladki so grozdi.
Že nad vráti zeleni vršiček visi,
in ovija se vinska ga trta,
šum kakor iz panja nasproti vrši
skozi vráta široko odprta.
Ej, prinesi mi vinea, kraljevi točaj,
naj leskeče se v zlatu mi čaša,
v moji duši kraljuje že pisani maj,
v njej se pesem pomladna oglaša.
154 Marija Kmet: Hrepenenja.
Marija Kmet:
Hrepenenja.
\ /alovi so se zibali, tisti majhni valovi, ki se zibljejo tako
lahno, trenotek na levo, trenotek na desno. Vse plahe so
bile barve v njih, barve polne mehkobe in hladu, polne plahih
misii. In kakor misii, polne srebrnih nad, so krožili galebi gori
nad morjem. In priplule so sapice in šepetale z morjem, in pri-
plule so barve v modri lepoti.
Tedaj je bilo, da so se zbrala hrepenenja človeštva nad
morjem. Bilo je tu hrepenenje po zlatu, vse bogato v blesku; in
bilo je hrepenenje po Ijubezni, v snežnobelih tenčicah, pretkanih s
srebrnimi nitmi; in bilo je hrepenenje po sreči, v rdečih rožah in
zlatih oblačilih. Šepetale so sapice o njih in se čudile njihovemu
obisku, in morje se je zibalo nalahno, práv nalahno.
Hrepenenja pa so šepetala. Dejalo je hrepenenje po zlatu :
„Ni ugovorov proti meni. Jasno je, da hoče človeštvo le mene,
ni mu do vaju. Cloveška srca hrepenijo po zlatu na vekov veke ;
zlato jim je vse: celo misii se odkupijo z zlatom, in duše padajo
v brezdna za zlatom".
Dejalo je hrepenenje po Ijubezni:
„Ni lepo hrepenenje po zlatu. Cloveška srca te pač želijo, ali
ne prinášaš jim mehkih upov in misii. Tvoje misii so trde in mrzle.
Vse drugo je v meni : Padajo misii Ijubezni kakor balzam v srca
in vsa bájna je njih sladkost. In upe rodijo také misii, nedoseg-
Ijive in prelepe. Ljubezen je, ki daje moč človeštvu."
„Motiš se", dejalo je hrepenenje po sreči. „Človeške duše so
polne le mene, in ni bilo najti na svetu človeka, ki bi me ne maral.
Prihajam o večerih na lahnih krilih in prihajam o jutrih, vseh lepih
v mladosti. Zahoče se po meni Ijudem v mladih dneh, in z veliko,
veliko močjo me objemajo misii teh Ijudi. Brez mene bi padala
rosa in slaná v duše."
Sape so se čudile tem pogovorom in priplule so práv do
hrepenenj in dejale so jim :
„Glejte, prerekate se brez potrebe! Ne eno, ne drugo hrepe-
nenje ni edino za človeštvo; vsa tri hrepenenja so zanj, kar smo
me za morje. In kakor morje je človeštvo; treba mu je vseh treh
Radivoj Peterlin: Salomeja.
155
hrepenenj, in duša plavá v hrepenenju po zlatu in v hrepenenju
po Ijubezni in v hrepenenju po sreči in ni mirna nikdar . . ."
In šepetale so še dalje sapice, in hrepenenja so plávala z
njimi med človeštvo. Morje se je vzvalovilo, in misii človeške se
oklepajo vseh treh hrepenenj ...
Radivoj Peterlin
Salomeja,
Xn grmeli so bobni in cimbale pele,
kakor slavčki piščali so vmes gostolele,
in začel se je divji, razuzdani ples,
da odmevalo je od pekla do nebes.
A utihnil ves šum je ob njenem prihodu,
in začudenja vzklik onemel je v národu :
„Salomeja, Herodova Ijubljena hči,
v čast očetovo plesati ples svoj želi!"
A prekrásna je bila kot angel v raji,
sredi težkih nje res dve očesci najslaji,
v njih leskeče modrina kot dalja morja,
kadar solnce poldnevno se z vali igra.
Rdeča ličeca njena kot radost tak Ijuba,
njene ústne ognjene, želeče poljuba,
in razkošje temno njenih svilenih las,
in opojnost nje grudi, njen vitki stas!
In zaplesala je, da so vsi se zavzeli,
v njeno gibko, sneženo telo zastrmeli.
In očaran ves v dlani zaploskal je kralj,
v plačo Janeza glavo je pastorki dal.
156 Ivan Koštiál: Slovenské folklorske drobtine.
Ivan Koštiál:
Slovenské folklorske drobtine.
T
I ( eta 1894. je izdal Val. Ostermann^ znamenito folklorsko
knjigo „La vitá in Friauli" („Življenje na Furlanskem").-
Ker žive po Furlanskem tudi Slovenci, zato govori Ostermann skoro
v slehernem poglavju tudi o slovenskih praznih verah, navadah in
nazorih, ako se razločujejo od romanskih (furlanskih). Povsod se
izraža objektivno in trezno; nikdar ne rabi sramotilne besede o
Slovencih, kakor imajo navado laški časniki v Avstriji. Navadni
njegov izraz je „n el la Slávia i tália n a" ali pa „i n o stri Slávi"
in „Slávia nostra". — Oglejmo si izbrana mesta o Slovencih iz
posameznih oddelkov lepe, zelo vestno sestavljene knjige !
Iz I. poglavja: Ob rojstvu vsakega otroka prižge Bog novo
zvezdo na nebu. — Slovenci štejejo svojih „dvanajst svetih noci" od
SV. Lucije do božične noci; drugače pa Furlani in Lahi. Na dan
SV. Treh kraljev pišejo Slovenci na vráta začetnice imen kraljev med
številkami, iz katerih je zložená letnica, — Slovani imajo svojo
Babo-Jago, poosebljeni vihar. Ta izbriše však sled človeških
stopinj ter se ustavi zlomljena šele na meji gostih gozdov. — Sredstvo
zoper to čo: V ital. Slaviji polagajo srpe izven koč tako, da so
ostrine obrnjene proti nebu. Toča neha tudi, ako se da otročiču celo
žitno zrno pogoľtniti ; koristno je tudi, če se postavijo stoli in klopi
z nogami navzgor, da čarovnice, ki delajo točo, padejo na nje ter
tako poginejo. Drugo sredstvo : Puška se nabaše z blagoslovljenim
smodnikom in z žeblji, ki so bili izdrti na pokopališču iz rakev. —
* Rojen 1. 1841. v Getnoni, umri kot ravnatelj učiteljišča v Trevigliu 1. 1904.
'-* La vitá in Friauli. Usi, costumi, credenze, pregiudizi e superstizioni po-
polari. Udine, 1894. Tipografia Domenico del Bianco, Editore. M. 8°. 716 str.
Knjiga je razdeljena v 12 poglavij : I. Vraže, predsodki in nazori o kozmo-
goniji, vreme.noslovju in fizikalni geografiji. — II. Vraže, predsodki in nazori o zemlji,
vodi, rudah, zakladih. — III. O poljedelstvu in rastlinah. — IV. O živalih, pastirstvu,
lovu itd. — V. O mladosti in Ijubezni. — VI. O zákonu. — VII. O nosečnosti, pô-
rodu, krstu, dojenju in reji dece. — VIII. O beleznih, zdravljenju in Ijudskih (do-
mačih) zdravilib. — IX. O dolgem življenju, smrti in pogrebnih šegah; prikazni
mrtvecev. — X. O čarovnicah in čarovništvu, svetnikih in njih močeh. — XI. O
družabnem življenju. — XII. Ražne šege in navade osebnega življenja ; običaji,
nazori in predsodki, ki niso zapopadeni v prejšnjih poglavjih.
Ivan Koštiál: Slovenské folklorske drobtine. 157
Kadar grmi in se bliska, pravijo Slovenci, da sv. Elija podi hudiča,
ki se zateče v šili pod križ; svetnik pa razdrobi križ. Zato je ne-
varno stati med nevihto blizu križa. — V šentjanški noci delajo
otroci takozvani „medili", ki ga zovejo ital. Slovani kreš. Prižiga
se na vrhovih ; skoraj vsa vas vrvi tje. Med tem ko gori, bijejo plat
zvona, streljajo iz pušk in možnarjev ter vse prebivalstvo kriči ve-
selja. — Padajočo zvezdo imajo za ugašajoče človeško življenje.
Iz II. poglavja: V nekaterih slovenskih vaseh ponujajo dragemu
gostu ob vstopu v hišo kruhia, vina in ščepec soli, „običaj, ki se
ujema s šegami južnoslovanskih národov" („popoli Jugo-Slavi").
Iz III. poglavja : V slovenskih krajih Italije so nekateri stari
Ijudje ohranili staré nose; mladina pa je sprejela splošno italijansko
obleko. — Kurnike obdajajo z omejem (Aconitum napellus), strupeno
rastlino, da bi se ne približale lisice; omej se imenuje tudi „lisjak".
— Neki star pastir v Kobaridu zna z dvema znamenjema in z malo
besedami takoj pregnati vsako nesrečo; zlasti zna ozdraviti neki
prišč (izpuščaj), ki ga povzročujejo neki gadje s svojim strupenim
dihom(!). — Zoper hemoroide ali zlato žilo rabijo Slovenci pelin.
Ovretek pelinovega perja prežene glavobol; oparek takega listja pa
pomaga tistim, ki zaradi utrujenosti ne morejo nič spati. — Na
stráni 193. pravi Ostermann: „Moji babici, ki je imela bronhitido,
ki je bila dosti let zanemarjena in zato na videz neozdravljiva, je
pripomogel neki Rezijan do znatnega zboljšanja ; dal ji je piti pre-
vretke jelove, borové in mecesnove smole." — Slovani pazijo, da
se njihove čebele ne približajo ravševemu ali slečevemu cvetu (rhodo-
dendron), ker menijo, da je sok te rastline za čebele strupen.
V tem poglavju navaja avtor med drugimi furlanskimi rastlin-
skimi imeni tudi nekaj slovenskih izposojenk: simirik(e) iz čemerika,
sernísiš (ali serníkuliš) iz črnica, barburíse morda iz púrpelica,
k í m e 1 (ne naravnost od Nemcev), kre n, sešpe ali žešpe iz češpa. ^
Iz V. poglavja: V Reziji in v enem delu beneške Slovenije se
zapenjajo dekliški čevlji, kakor duhovniški, z zaponkami. — Na
isti stráni popisuje Ostermann, kako si zavezujejo Rezijanke na-
glavne rute.
Iz VII. poglavja: Leta 1641. so obtožili Slovensko Magdaleno,
češ da je bila dala nekemu otroku (tujemu) žolča v ústa ter pri tem
1 Prof. Š tr e kel j pa je dokázal še sledečim furlanskim rastlinskim imenom
slovenskí izvir: símbar iz cimbor(a), gartuža iz gartroža, krompir, píre iz pira, tri-
skule iz goriškega „troskva", kokul iz kokolj, puspan, rapátt iz repáč, vuisins iz
višnja. (Archív fur sláv. Phílologie XXXI, str. 203-209).
158 Ivan Koštiál: Slovenské folklorske drobtine.
izgovorila na tihem neke besede („mlečno čarodejstvo"). — V Reziji
je šega, da pride otročnica nekaj tednov po pôrodu k cerkvenim
vratom, od glave do pete odetá z rjuho ali velikim kosom platná;
včasih ima na glavi klobúk čez plátno. Ko dobi blagoslov ter je
vpeljana v cerkev, odloži belo oblačilo ter se vrne domov v domáci
obleki.
Iz VIII. poglavja: „Čudná je navada, ki jo imajo ženské v ne-
katerih vaseh italijanske Slovenije: med »perilom« nosijo naglavno
ruto na drugačen način kot po navadi," to pa iz praznovernosti. —
Zoper pšeno (Rotlauf) rabijo Slovenci na Beneškem práv barbarsko
sredstvo; na deski napravijo tri kupčke smodnika, to zažgo ter drže
bolni del telesa nad gorečo snovjo; potlej se namažejo opekline
z oljem!
Iz IX. poglavja: Po pogrebu pojo Slovenci ražne pobožné
mrtvaške pesmi in molijo tretjino rožnega venca. — Na mrtvaški
oder polagajo poleg mrliča reči, ki so bile živému najdražje. Krdelo
žensk poveličuje pokojnikove čednosti in kreposti. Ko se vrnejo od
pogreba, jedo in pijo obilno v hiši pokojnikovi in včasih se konca
vse s slovesno pijanostjo, ki utolaži žalost ali vsaj odvzame zavest
žalosti. — V Reziji spremljajo sorodniki mrliča z jokom in poveli-
čevanjem. Pri pokopališčnih vratih se deli siromakom kruh ; potlej
se vrnejo domov, kjer se priredi pojedina, pri kateri ima nekdo
mrtvaški govor.
Iz X. poglavja : Razen mnogo domačih izrazov imajo Furlani
za hudiča tudi Slovensko izposojenko kudičo (iz hudič), kar piše
Ostermann „cudighio". — Kraj, kamor se stekajo obsedenci z
vsega Furlanskega in zlasti iz sosednjih slovenskih deželá Avstro-
Ogrske, je Clausetto (furl. Klaužét). Eksorcisti (zaklinjalci zlih
duhov) v tem kraju so večidel Slovenci. — V ital. Slaviji delijo
premožne rodbine na vseh vernih duš dan siromakom hlebčke iz
turščične moke in v vinorodnih krajih postavljajo na mizo vino, da
bi ga pile duše mrličev, ki se vračajo v pohode. — V Reziji in
drugih slovenskih krajih na Furlanskem vidiš povsod kal vari j e
z majhnimi stolpiči (capitelli), kjer so ražne postaje rožnega venca
naslikane ; na vrhu griča se pa vzdiguje cerkvica aíi vsaj večji obok.
V furlanskih vaseh pa so kalvarije redke. — Kadar kdo praznuje
svojo „novo mašo", tedaj je vsa vas deležna veselja njegove rod-
bine ; prispevajo však po svojih močeh. — V Gumín (furl. Glemóne)
prihajajo peš romarji iz Rezije, ziljske in dravske doline na Ko-
roškem i. dr. — Torke ali torklje so zahajale, kakor veruje
Ivan Koštiál: Slovenské folklorske drobtine. 159
Slovensko Ijudstvo, ob torkih in sobotah pozno ponoči v hiše, kjer
so bile zbrane predice, ki so se bolj zabavale kot pa delale, in to v
družbi veselih mladeničev. — Movje so duše tistih otrok, ki so
umrli nekrščeni; te iščejo miru, letaje po zraku in vzdihovaje, da
bi jih Ijudje slišali. Gorje mu, kdor se jim roga s smehom ali
žvižganjem; kazen ga doleti takoj.
Iz XI. poglavja : Izmed plesov je morda rezijanski najznačil-
nejši. Godba je čudná nenija v „molu" („modo minóre") v po-
skočnem tempu. Navadno godeta dva na vijolino in kontrabas. Nápeve
rezijanskih plesov je objavila Ella de Schultz-Adaiewski. (Sledi na-
tančnejši popis plesa). V Reziji sem videl na dan opasila (žegnanja)
in pri ženitovanju plesati po česti, brez podá; za rezijanski ples
so mogoča vsaka tla, da le ni prod (gramoz). Le mraz lahko prišili
Ijudi, da plešejo po zimi po hišah. — Tudi v Sloveniji obhajajo
predpust veselo; práv posebna zabáva je veselica, ki se prireja ob
pričetku poljskega dela. Z velikim hrupom vozijo orala okrog, ki
dela brázde po snegu ali po mokri zemlji. Zadnji večer pred pustom
sežigajo slamnatega moža („púst žgati"); otroci tečejo po poljih ter
vihte goreče metle; tému pravijo „poditi púst".
Iz XII. poglavja: Že v začetku XV. stoletja, če ne že prej, so
si izposodili Furlani od Slovencev besedo „likof" (iz srvn. lítkouf).
Ostermann razlaga pojem likofa práv podrobno (na str. 700). Istotám
piše : „Neki Karnjel ^ mi je povedal, da je videl v furlanski Slaviji
(ni mi znal povedati, katerega dne), kako so blagoslavljali vse štiri
življe ; škropili so z blagoslovljeno vodo ogenj, studenčnico, zrak
in polja.
Na str. 500 pripoveduje avtor furlansko pripovedko, v kateri
je istá snov kakor v brezštevilnih pravljicah in pesmih o Lenori :
mŕtvi pride po Ijubico. Prevedel sem jo v slovenščino, ker káže
sledove slovanskega izvira, kakor glede na kraj dejanja tako tudi
z ozirom na nekatere specifično slovanské podrobnosti.
„Pod Avstrijci je moral neki mladenič v vasici Talmašonš
(blizu Belgráda na Furlanskem), ki je imel rad neko krajanko,
odíti k vojakom, h konjištvu. Prisegla sta si bila večno zvestobo
ter da ne zapustita drug drugega nikoli. Ubogi mladenič je pádel v
vojski, ne da bi se mogel poprej oženiti ž njo. Nekega večera je
čulo dekle trkati na vežna vráta in glas, ki je klical njeno ime. Ko
stopi na cesto, zagleda svojega Ijubega na konju. Pozval jo je, naj
* Karnjeli, furl. Čarnjéj, so prebivalci gorate Karnije, severnega dela Furlan-
skega, južno od Koroškega.
160
Ivan Koštiál: Slovenské folklorske drobtine.
se popne k njemu v sedlo, da bi vkup dirjala po poljanah. Dekle,
ki n i vedelo za njegovo smrt ter bilo presrečno, da ga vidi zopet,
se ni dalo pozvati dvakrát in je skočilo za fanta na konja. Jahala
sta proti pokopališču. Spotoma je fánt zdaj pa zdaj tiho pel :
„Glej, kakó lepó sveti ščep !
Živ in mrtev človek jezdita vkup!"
In vsakikrat jo je vprašal, obračajoč se nazaj k njej : „Has —
tu paúre tu?" („AH te je kaj strah?") Ko se je prvá radost izka-
dila, zapazi ubogo dekle, da šedi v sedlu z mrtvecem, in zato jej
je dih zastajal in kurja polt jo je izpreletavala. Jezdila sta mimo
neke hiše; ona se je ohrabrila in poprosila svojega druga, naj ji
pusti razjatiati za trenotek, da bi se napila. On je ustavil konja ter
je pomaga! stopiti doli; a komaj se je doteknila zemlje, je hiušknila
prestrašená revica skozi hišna vráta in mu jih zaloputnila pred
nosom. Mrtvec jo je jel milo prosili in rotiti, naj se vrne iz hiše,
in ker se je odločno bránila, jo je poprosil, naj mu vsaj dovoli, da
se dotakne kakšne njene stvari, preden se loči od nje za zmerom.
Dekle mu pomoli skoz ključavnico konček svojega predpasnika ; ker
pa s tem ni bil zadovoljen, je bila tako neprevidna, da mu je po-
molila konec svojega mezinca. Mrtvec ji ga je mahoma odtrgal ter
oddirjal, ne da bi zapustil drugega znamenja za seboj."
Za večino slovanskih inačic je značilno, da zbeži dekle v tre-
notku, ko ima stopiti v grob ali pa spozná spremljevalca za mrtveca,
v hišo ter se tam zaklene. Ker je tudi v navedení furlanski pri-
povedki tako, zato ni dvomiti, da je ta piišla od Slovencev k njih
zahodnim sosedom. Ne sme se prezreli, da je bila pokrajina okoli
furlanskega Belgrada slovenská, na kar spominjajo še tradicija in
krajevna imena; vaši v bližini se imenujejo Gorica, Goričica, Glav-
nica, Šklavnik, Marlinjak.
Književna poročila.
161
S-^-sS^S^
Književna poročila
A. Aškerc, Poslednji Celjan. Epska pesnitev. V Ljubljani, 1912. Natisnila
in založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 8". 170 str. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 v.
„Epos je celoten, zaokrožen in enoten. Na Teharjih se začno tkati epske
niti, na Teharjih se končava povest. Dejanje teče od konca do kraja plastično in
dramatično. Epos je proslava naše lepe domovine in poetična perspektíva iz fev-
dalnega srednjega veka v demokratično sedanjost. Z odličnim spoštovanjem Ig. pi.
Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani" . . .
Aškerc imenitno obvlada vse registre, ki jih treba odpreti pri tako široko
zasnovanem delu. N. pr. te čudovite refleksije o plugu (str. 10):
Plug, ti sveta hranitelj si, reditelj,
družine prvé si ustanovitelj.
Družini prvi dom si ti zgradil
in Ijubiti ga prvi si učil.
Ti, plug, postavil prvo si ognjišče,
družini zbirališče in svetišče.
Očino kdo ji je ustvaril drug
ko ti najstarší rodoljub, o plug!
In tako dalje skozi par stráni ! Ali prisluškujte tajnostnim utripom pesnikove
duše, ki se je zadivila v jasno polnočno nebo:
. . . neskončna Rímska cesta ta-le bela!
Ko prstan božji ves je svet objela.
Po česti tej pa se sprehaja bog,
vsemirov duh mogočni sam okrog.
Ob Jakopovo palicó opira
se pa sam v sebi blažen se ozira:
Nikjer se ne končava mu obzor!
Vse velik in dovršen umotvor!
In vse je sama živa harmonija,
po večnih zakonih se vse razvija.
In če utrudi se sveta gospod,
ko seta svojo vekovito pot,
pa sede na Velikí voz svoj zlatí
in Pegaz hitro pelje ga krilati
po česti triumfálni, in vodník
po svetu je izkušeni Vozník. (Str. 37 — 38).
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 3. 12
162 Književna poroČila.
AU ga vidite tega mogočnega, z malo začetnico pisanega boga, ki se sprehaja
po svojem prstanu, oprt ob Jakopovo palico? Ko mu odrečejo staré noge,
namigne vozniku: „Sie, Fiaker!" ter se pelje neženirano naprej po vsemirju —
štiri stráni také vožnje. Kdo ne bi občudoval Aškerca, ki mu ležijo vse skrivnosti
fizijognomije kakor na dlani:
Obraz človeški, živ si pergament,
popisan s tekstom svetim dokument!
In kdor zna brati te in razvozlati,
lahkó mu duš globino je spoznati . . .
Sevé, če tak obraz ni simulant
in kak v lažeh umetnik, komediant!
Če spreten, premetén ni kak hinavec
~~ in sebe samega kak pretvarjavec ! . . . (Str. 113).
In kako izborno zna Aškerc razkrajati človeške duše:
Le eden še šedi molčé za mizo —
škof Vitez. Čuti mar duševno krizo
in dvomi, če je práv skleniti smrt
Celjanu? . . . Sam s seboj zdaj škof je sprt.
Ubijati — je li to še krščansko?
Ni to zločin li? Ni li to pagansko?
Kaj rekel že na Sinaju je bog?
Da: „ne ubijaj !" pravi dekalog . . . (Str. 80).
Če se še niste zavzeli za „Poslednjega Celjana", mu gotovo priborim vaše
navdušenje, če vam dam okusiti krásno prispodobo, ki so Homerjeve poleg nje
samo ponesrečeni poskusi poetastra:
Čedalje več, čedalje več! Hoho!
Glej, v gostih trumah čete z ladje vro.
Vro z ladje in iz ladje ti brez kraja.
In zdi se, da jih ladja kar poraja
iz svojega telesa ko žival
mladice pa jih meče na obal,
ker prišli pač zdaj njeni so trenutki,
prijeli so poroda jo občutki ...
In však že goden takšen je mladič!
Pogumno stopa, ne boji se nič.
Junaška mati pač rodi junake!
Katera druga je rodila také?
Však nosi že ob stráni ostri meč!
Res, krepka deca! Kaj še hčete več! (Str. 65.)
Književna poročila. 168
Zares, kaj še hčete več? — Ko bi bili tudi vsi ostali verzi zlata vredni —
v resnici so komaj bakra — , bi to „eposa" nikakor ne rešilo. Také brezokusnosti
si mora slovenská javnost enkrat za vselej prepovedati. Raje nič nego tako litera-
turo! Slišal sem glasove, da je hotel Aškerc s „Celjanom" kakega literarnega
norca obriti in da je vse skupaj mistifikadja. Ko bi bilo res! Toda Aškerc misii
vse svoje publikacije silno resno.
Kaj je nameraval Aškerc s „Poslednjim Celjanom", je iz njegove knjige lahko
razbrati, a še desetkrat lažje, da ni tega niti oddaleč dosegel. Čital sem slučajno
neposredno za njegovo „pesnitvijo" Supanovo zgodovinsko razpravo: „Die vier
letzten Lebensjahre des Grafen Urlich II. von Cilli". Kakšna razlika ! Kakor da me
je kdo potegnil iz vie v nebesá.
Nekdo je menil, da ni med začetnim in poznejšim Aškercem bogve kakšne
razlike, da smo se za prvé balade preveč zavzeli, preveč pričakovali — odtod
razočaranje. Meni pa se zdi razlika naravnost strašná, če se spomnim Aškerca, za
katerega sem se vnemal, ko mi je brnelo par tednov neprenehoma po glavi:
Turban pisan diči roso glavo,
damaščanka mu visi ob boku,
knjiga sveta je pred njim odprta,
korán čita mladi Abduraman,
korán čita, suro baš o smrti . . .
Mais OÚ sont les neiges ď antan? Zaman stikam za tistim Aškercem v
njegovih poznejših publikacijah. Sicer je pa ravno v poeziji silno rnajhna razlika
že grozno čutna. V „Poslednjem Celjanu" je najti komaj kje kako reminiscenco
na nekdanje boljše čase Aškerčeve — samotná zelena bil v neizmerni puščavi.
Druga cigankina pesem na str. 58 vpliva, kakor da je nastala dobro desetletje
pred to kovatvijo. Podoben vtis napravi mestoma turško pismo:
„ „Alah z vami, Ijubi bratje Ogri!
Pišemo iz tábora vam pismo,
zlato pismo z zlatimi pozdraví !
Živi gosi smo pero izdrli,
v zlato tinto smo ga pomočili
pišemo vam pa na beli svili.
Zlate črke, zlate so besede! . . . " " (Str. 150).
V celoti pa se mi pri čitanju „Poslednjega Celjana" kljub vsemu priza-
devanju ni hotelo posrečiti, da bi sledil pripovedovanju z zanimanjem, se naslajal,
užival, živel z Aškerčevimi osebami, ker mi je škandalózna oblika pričarala však
hip pred očmi revo avtorja, kako se v trmastem sklepu, da nam ustvari imeniten
ep, poti in opoteka za besedami, rimami in ritmi. Povsod, v draguljih, kovinah, v
manufaktúrni branši, v jedilih, v denarju, povsod je imitacija lažja nego v poeziji.
Ponarejanje poezije je stokrát bolj nevarno nego ponarejanje bankovcev. Morebiti
Aškerčevi verzi res niso slabší od razníh Stritarjevih po Mohorjevih zbirkah. Toda
Stritar zna sam sebe pravično ceniti in ne prodaja pirita za zlato rudo. Kako
ginljivo je v „Lešnikih" Stritarjevo slovo od Mohorjanov, izraženo v podobi
„nagnjenega sóda"! Človek čita „Lešnike" v tem zmislu in naenkrat se mu zazdi,
da je pesnik pravzaprav preponižen. Aškerc se očividne še ne smatra za „nagnjen
sod"! Krajše, neprisiljeno pointirane balade so se Aškercu še v dobi propadanja
164 Književna poročila.
včasih precej posrečile. V baladni tehniki so obetali prvi zvezki res velikega
mojstra; pri širje zasnovanih delih odpovedo navadno Aškercu moci. Ob takih
prilikah se ima občinstvo priliko zgražati nad njegovo v začetku tako polnokrvno
Muzo, ki se je v Aškerčevi raboti izpremenila tekom let v izmučeno, izžeto
deklo.
Še nekaj o Aškercu kot liriku. Pri tako robustnem, za patologične, hiper-
moderne psihične finese popolnoma nedovzetnem človeku, kakor je Aškerc, je
pač samoobsebi umevno, da je njegova lirika bolj miselna, nekam grčasta,
krepka. Bogvekaj stalnega nam tudi v tem žánru ni ustvaril. Ťukaj se hočem
dotakniti le ene njegove pesmi: „Slovenskí pesnik" v petem zborníku „Pesnltev".
Pesem účinkuje tako, kakor da mu je prišla izmed vseh, kar jih je napísal v
zadnjih letih, še najbo'.j od srca. Nerazumljivo mi je le to, kako more človek, ki
pride do takih zaključkov kakor Aškerc v omenjeni pesmi, še sploh napisati kak
slovenskí verz. Rad priznávam, da mora biti národní problém pri poldrugmilijon-
skem národu v današnjih razmerah za mislečega dúha silno zanimiv, da, naravnost za-
peljiv, zlasti če zaupa bolj hladní statistiki nego navduševalnim govorom in článkom.
A ko bi se dal ta problém tako enostavno rešiti, kakor ga je rešil Aškerc v svoji
pesmi, bi bilo naravnost smešno biti Slovenec. Morebiti se bo imel Aškerc po vsem,
kar je in bo slišal o sebi, vendarle za velikega pesnika ter se potolaži s kakim
„nemo propheta . . ." ali morebiti s temle: „Und wenn die Nachwelt mitgeniefien
soli — So mufi des Kíinstlers Mitwelt sich vergessen." „Nachwelt" je namreč
Aškercu tisti prepereli učenjak, zakopan v preperele papirje, o katerem govori v
„Slovenskem pesniku" in za katerega piše očividno svoje knjige. Aškerc kopiči
pridno po knjižnicah kovatev na kovatev iz samé Ijubezni do tistega učenjaka, da
bo skozi zaprasene naočnike lahko brskal po tem, kar nam danes polje v krvi,
Pastúškin.
Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v
Mariboru. Uredil Anton Kaspret. Maribor, 1911. V. 8«. 8. letnik.
Ker je obsegal sedmi letnik „Časopisa" zaradí Vrazove spomenice 25 pol
mesto običajnih 14, je bilo društvo vsled neugodnih gmotnih razmer primorano
skrčiti obseg zadnjega letnika, ki je izšel v enem zvezku. Vsebina mu je razno-
vrstna, resno znanstvena. Za lokalno zgodovino je prispeval dr. Avg. Stegenšek
s článkom „O početkih Jurklošterske kartuzije" ; isti pisatelj poroča o zanimivih
freskah, ki so se našle v župnijski cerkvi sv. Helene v Loki pri Zidanem mostu
(str. 91). Urednik prof. A. Kaspret je opisal tužno epizodo iz zgodovine kmetskega
upora 1. 1573., ki se je vnel radi krutega nasilstva Franca Taha in njemu podobnih
graščakov, namreč oplenitev kunšperških in podsredskih podložnikov 1. 1573
(str. 21 — 32). Društveni tajnik dr. Fr. Kovačič je o priliki devetega rednega
občnega zbora v Ormožu predával o zgodovini Ormoža in ormoškega okraja;
glavno vsebino tega predá vanja nam je podal v „Časopisu" (str. 107 — 115). Prof.
dr. Fr. Kos je nabral nekaj „Topografičnih drobtin", v katerih je pojasnil nekoliko
takih krajevnih imen, ki jih Schroll, Neubauer, Zahn in Jaksch niso mogli pojasniti
(77 — 80). — Skromno številce razprav o našem narodnem pravú je pomnožil dr.
Ljud. Pivko s črtico o „sosečki" (str. 11 — 20), ki je bila nekaka zadruga starili
kmetov in želarjev. Za ta prispevek o javnem pravú podravskih Poljancev med
Ptujem in Ormožem smo pisatelju hvaležni, kajti imenovana samostojna úpravňa
organizacija gine iz življenja in spomína naših ptujskih Poljancev. — Dr. J. J. je
objavil dvoje slovenskih fevdnih priseg s potrebno razlago ter nam pojasnil pomen
Književna poročila. 165
telí iz arhiva višjega dež. sodišča v Gradcu j'zkopanih priseg (33 — 46). — Al. Tr-
s t en j ak je izdal v slovenskem prevodu „prepodajno listino iz 1. 1819.", ki se je
našla v Pušencih pri Ormožu ter nam káže odnošaje med tlačením Ijudstvom in
graščinsko gospodo. — Neprecenljive vrednosti za folkloro in dijalektologijo je
narodno blago ogrskih Slovencev, ki ga je v prekmurskem narečju Št. Kíihar
vestno zapísal in prof, dr. Štrekelj opremil z bogatimi pojasnili. Koliko zdravega
humorja in naivnega naziranja tíči v tem narodnem blagu! — Dr. Fr. Kotnik
govori o naši „brambovski poezíjí" iz leta 1809. in objavlja dve do zdaj neznaní
,Pesme za deželskí brán", kí jih je iz Collínovíh „Líeder ôsterreíchischer Wehr-
männer" poslovenil Grundner in izdal J. Leon v Celovcu 1. 1809. — Med književnimi
vestmi čitamo obširno poročilo prof. Murka v znamenití Jirečkoví zgodovíni
srbskega národa; Fr. Ková či č je temeljíto ocenil Dopschovo zbirko deželnoknežjih
štajerskih urbarjev, kí so veliké vážnosti za spodnještajersko zgodovíno. — Pomembna
se mi zdi odborová „Izjava" na koncu letnika, ker mi priča, da ima večina gospodov
kí odločuje usodo društva in „Časopisa", o znanstvenem delu resnejše in lepše
pojme, kakor oní naši polítiční „kulturonosci", kí so rešítev vprašanja o ustanovitví
slovenské visoke šole pomaknili v nedogledno bodočnost (prím. str. 120).
Dr. J. Š.
Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Nová vrsta. Let. III,
zvezek 1. (V Ljubljani 1912.)
Prvá številka novega letnika prináša dr. L o kar j e vo zanimivo študijo o
belokranjski híši. S tem obširnim opisom nam je pisatelj odprl novo strán sloven-
skega narodopisja, kajti razen Rusa Haruzina in Murkove monografije o jugoslovanski
hiši nimamo o tem predmetu ničesar ímenovanja vrednega.;Po iníormativnem úvodu
govori dr. Lokar o hiši in njeni notranjščini, nato o poslopjih, ki spadajo k hiši, o
svetilih jn tehniki belokranjske híše. Za naše razmere bogato in lepo opremljena
razprava hraní v sebi dragocen základ národne nomenklatúre. Želeti je, da se z isto
temeljitostjo in Ijubeznijo pokažejo še ostali delí naše domovine, kakor sta storila
za Belokranjce dr. Lokar in Šašelj. — Dr. Fr. Kidrič je objavil „Donesek k zgodovíni
kočevske národne pesmi" ; poleg do zdaj znanega gradiva nam prináša članek tudi
mnogo novega. Spis je namenjen v prví vrstí nemškím znanstveníkom in vendar je
pisan v slovenščini; naj ga v tem ozíru posnemajo dosledno vsi naši pisatelji, ako
hočejo priboriti slovenskému znanstvu ugled tudi pri sosedih. — Izmed ostale
vsebine tega zvezka bodi omenjeno, da je 1. Hafner končal svojo obširno mono-
grafijo o metuljih, in da je prof. A. Paulín napísal daljši članek ob stoletnici c. kr.
botaničnega vŕta v Ljubljani, o katerem večina Ljubljančanov niti ne ve, da ga
imamo. — V slovstvenem delu poročajo Mantuani, dr. J. Gruden in Ferd. Seidl.
L. Pintar je priobčil ímenoslovno črtico „Stehanja vas" in dr. Fr. Kos je
napísal opombe o najstarejših Turjačanih. — I —
M. Arcibašev, Slike iz revolucije. Poslovenil Anton Melík. Založil Štefan
Klavs. Ljubljana, 1912. 8". 167 str. Cena broš. 1 K 60 v.
Arcibašev je med drugimí Slovani že precej znan, tudi Nemci ga že ímajo
v prevodu, zato se mi zdi mísel práv srečna, da je Melík seznanil tudi Slovence z
mladím ruskim talentom. Najboljše njegovo delo je román „Sanin", kí je vzbudil
mnogo zanimanja; a tudi v tej zbirkí „Slík iz revolucije" čitamo dve novelici, ki
so po mnenju avtorja samega med njegovími krajšími spisi najbolj dovŕšení,
namreč „Senca jutra" in „Krvava lisa". OstaH dve: „Na belem snegu" in „Na vaši"
166 Književna poročila.
sta medlejši, in menda je čutil to prevajalec sam, kajti jezik je posebno v zadnji
čudno okoren, nekaj stavkov skoraj nerazumljivih. Arcibašev, ki slika grozne ruské
razmere s pretresljivo realistiko in plastike, bi zaslúži), da ga imamo v dovršenem
prevodu. J. Premk.
Ante Beg, Slovensko šolstvo na Koroškem v preteklem stoletju. Ponatisk
iz „Popotnika". Založil pisatelj 1912. V. 8". 31 str. Cena s poštnino vred 50 v.
Begova brošura nam odkriva žalostno sliko našega narodnega propadanja na
Koroškem : kjer smo še bili pred polstoletjem gospodarji, tam je danes slovenská
beseda prepovedana. Ni vsega kriv močnejši nasprotnik, ki nam kljub jasnim
državljanskim zákonom brezobzirno ruši temelj národne samobitnosti — Ijudsko
šolstvo, mnogo je zakrivilo „delovanje" sedanjih „voditeljev". Andr. Einspieler,
Rudmaš, A. Janežič niso vec našli nesebičnih, idealnih následníkov, in tako je
Begova razprava obenem ostrá obtožnica sedanjega lažinarodnjaštva. —I—
Slovanstvo. Obraz jeho minulosti a prítomnosti. S mapou Slovanstva.
V Praze. Nákladem Jana Laichtera na Král. Vinohradech. 1912. V. 8". XV+777 str.
Cena broš. 12 K 50 v.
Po knjigi prof. dr L. Niederla „Slovanský svet", ki podaja zemljepisno in
statistično sliko današnjega Slovanstva, je izšlo v istem založništvu novo znamenite
delo o Slovanstvu. L. 1908. se je vŕšil v Pragi slovanskí shod, ki je sprožil misel,
naj se izda popularno delo, ki bi podajalo resnično in celotno sliko današnjega
Slovanstva, in odbor „Češkega narodnega sveta" je to misel uresničil s pomočjo
čeških strokovnjakov. Tako je nastalo delo, ki je pisano simpatično ter znanstveno
trezno in objektivno. Také vsestransko celotne slike Slovanstva ni do zdaj imela
niti Češka niti kaka druga slovanská ali tuja literatúra.
Knjiga obsega tri dele. Prvi del, o zgodovinskem razvoju Slovanstva, je
napísal dr. Jar. Bidlo. V njem je očrtan postanek slovanskih dŕžav, razcvit Slo-
vanstva v srednjem veku, doba slovanskega preporoda in romantike in končno
struje realizma in socijalizma. Ne povsem resnična je trditev o slovenščini, češ da
,ima slovenščina še vedno značaj nekake neustaljenosti", vsled boja med dolenjščino
in gorenjščino v začetku 19. stoletja in vsled poskusov v dobi ilirizma, da bi jo
prilagodili hrvaščini (str). 88).
Drugi, najobširnejši del popisuje sodobno stanje Slovanstva. O bivališčih in
statistiki Slovanov poroča dr. A. Boháč. Zanimivo je demografično dejstvo glede
razmerja obeh spolov, da je pri južnih Slovanih več moških kakor žensk, izvzemši
Slovence, ki tvorimo v tem oziru prehod k Čehom in Poljakom. Kar se tiče splošne
izobrazbe smo Slovenci med Slovani na drugem mestu, Čehi imajo 4-3''/„ analfa-
betov, Slovenci 23'9o/o, Hrvati 74-1 "/q, Ameriška štatistika izseljencev stavi Čehe glede
gramotnosti pred Francoze in Nemce, Slovence pa šteje s Hrvati skupaj in tako
pridemo za Slovake; v tem oziru se nam gotovo dela krivica (prim. str. 155). —
Državne uredbe in državnopravni položaj slovanskih národov nam riše prof. dr.
Karel K a dl e o. Članek o Slovencih je temeljit in se opira na spise dr. Lončarja
in na informacije dr. B. Vošnjaka. — O verskih in cerkvenih ramerah med Slovani
piše spet dr. Jar. Bidlo, o autokefalnih cerkvah pravoslavnih Slovanov pa
dr. Kadlec. Zelo vážna je razprava o slovanskem šolstvu, ki še nikjer ni bilo tako
pregledno obdelano, napísal jo je Ant. Jirák. Kako resnične so avtorjeve besede,
da bi však zaveden Slovan, posebno oni, ki dela politično, moral imeti v sebi
trdno prepričanje, da prinese le prosveta in izobrazba Slovanom politično svobodo
in gmotno blagostanje ; zato je potrebno zadostno število dobrih šol vseh vrst;
Ražni zapiski.
167
časopisje pa ima dolžnost, da opozarja na pomanjkanje teh ali onih šol v primeri
s tujcem (str. 408 in 409). Pisatelj priznáva, da je Slovensko šolstvo vzlic vsem
zaprekah in težavam v zadnjih 30 letih zelo napredovalo, národná zavednost- in
nivo izobrazbe sta se pri Slovencih znatno dvignila. Lep je pregled slovanskih
literatúr prof. J. Máchala; obdelana je povsod le najnovejša in sodobna literatúra.
Práv dobro je očrtana naša slovenská književnost; z Ijubeznijo in razumevanjem
piše o naši „moderní", o Ketteju in Murnu, o Župančiču in Cankarju. — O ruski,
poljski, češki in jugoslovanski upodabljajoči umetnosti razpravlja Fr. Táborský.
Rusi so največja potenca, posebno v arhitekturi, Poljaki briljirajo v slikarstvu, Čehi
imajo par velikih mojstrov, Poljakov in Rusov pa še ne dosežejo. Južni Slovani se
šele umetniško probujajo, imajo pa velikega kiparja Meštroviča. Slovenska moderna
je še vsa pod absolútno vlado novoimpresijonizma; Slovenci so skoro sami mehki
liriki: Jakopič, Jama, Grohar. Neresnična pa je trditev, da ni še nič slovenskega v
njih slikah, „nobene posebne note, nobenega plemenskega akcenta" (str. 596). —
Članek o slovanskí glasbi dr. Zdenka Nejedlega se nič ne ozira na razvoj
slovenské glasbe, vsaj moderna („Novi akordi") bi to zaslúžila. — Sledi razprava
Jana Hejreta o slovanskí žurnalistiki. Poglavje o Slovencih je pisano toplo in
informatívno kljub nekaterim netočnostim. — V tretjem delu beremo članek
dr. Jos. Scheinerja o Sokolstvu, ki mu je vodilna vloga v zbliževanju slovan-
skih národov. Končno slede še informacije o turistiki v slovanskih deželah. Dr. Boh.
Franta navdušeno hvali lepoto slovenskih krajev.
Delo je nepopolno, ker mu manjka vážni oddelek o gospodarskih razmerah
pri Slovanih ; pogrešamo tudi informacij o organizaciji znanstvenega dela, o slovanskih
glediščíh; dobro došla bi nam bila navedba glavnih literarnih vírov. Sicer pa ostane
„Slovanstvo" delo trajne vrednosti, trden kameň k podlagi pravé slovanské
vzajemnosti. Dr. Vinko Župan.
•a^-.';!^^
Ražni zapiski
--<5ss^
t Dr. Ljudevit Mihajlovič Jenko. Po daljšem bolehanju je 5. februarja
1. 1. umri v Ljubljani dr. med. Ljud. Jenko, iskren rodoljub, kí je posvetíl ves svoj
prostí čas ídejí kulturnega zbližanja Slovanov z ruskím národom. Da bi šíril znanje
ruskega jezíka med Slovenci, je ustanovil „ruskí krúžok" v Ljubljani, kjer je
dosegel lepe uspehe. Literarno je malo deloval; bil je sotrudnik Podgornikovemu
„Slovanskému Svetu," za katerega je posloveníl A. I. Eljsínovo „Rusko pravopisje
za učeče se" (Trst 1892).
Vodník in Prešeren — člana Kazine. Začetek Ijubljanske Kazíne sega v
leto 1799. V prvem nadstropju tedanjega gledíšča so se shajali moški íz boljših
krogov na zabavo. Kot društvo z gotovími pravíli se je ustanovila Kazina za fran-
coske okupacije leta 1810. Tedaj je imela prostore najete na Glavnem trgu št. 8.,
potem št. 5. (H. Costa, Reiseerinnerungen 34), naposled izza konca leta 1820. v
Gerliczyjevi hiší v Gosposki ulici. Leta 1810. je štela Kazina 178 članov, med njimi
Valentína Vodníka, škofa Antona Riccija in ražne opravnike francoske vláde
168 Ražni zapiski.
(Laib. Wochenblatt dne 6. marca 1886). Leta 1833. se je razšlo staro in v začetku
nastopnega leta osnovalo novo kazinsko društvo. Nastanilo se je v Gosposki ulici
št. 214.; sedanje kazinsko poslopje se je jelo zidati leta 1836. in je bilo dve leti
pozneje dograjeno (H. Costa, 1, c). V podpisanega knjižni zbirki se nahajata imenika
kazinovcev iz let 1834. in 1835. (Verzeichniss der P. T. Mitglieder des Gesellschafts-
Casino in Laibach bei der Erôffnung am 7. Jänner 1834. Laibach, gedruckt bei
Rosalia Eger. 4" 8 nepag. str. — in Verz. d. M. d. Casino-Gesellschaft i. L. am
ersten Jänner 1835. oblika in obseg istá). Obe leti je bil Ijubljanskemu kazinskemu
društvu zavetnik (Protector) ekscelenca guvernér Josip Kamilo barón pi. Schmidburg.
Društveno načelnlštvo je bilo sestavljeno iz ravnatelja (kamornik in dvorni svetnik
Karol gróf Welsperg-Raitenau in Primôr), njegovega námestníka (gubernijski svetnik
in policijski ravnatelj Leopold Sicard), 12 odborníkov in blagajnika (trgovec Ivan
Jurij Scribe). Člani so bili razvršceni v stalne (1834. leta 293, 1835. leta 305) in
nestalne (35, 24). Poslednji so bili častniki in nekateri zunaj Ljubljane bivajoči člani.
Oboji so navedení po abecednem redu. Med stalnjmi je v obeh imenikih zabeležen:
Herr Preschern, Doctor der Rechte. V zaznamku leta 1835. je pri-
stavljeno tudi njegovo krstno ime. Prešeren omenja Kazino, kakor znano, v „Nebeskí
procesijí", v epigramu „Božje in hudičeve hiše" in v dveh zastavicah. Kazina je
bila tedaj skupno zabavišče Ijubljanskega plemstva, uradništva in meščanstva, ko
še ni bilo nití národne niti stanovske ločitve v Ljubljaní. Ko je prišel Stanko Vraz
v Ljubljano, se je vdeležíl v Prešernovem spremstvu plesa v Kazini, kí mu vajenemu
zagrebških veselíc ni prijal (Č. za z. in n. VIL 172). V Kazini je prevladovala v tisti
dobi sicer nemščina, a slovenščína ni bila ízključena; nikakor pa ni bilo kazinsko
društvo nemškonarodno kakor je dandanašnjí. V Kazino so zahajali tedaj tudi naši
Ijudje. Imenika kazinovcev navajata razen Prešerna med drugimi: župana Ivana
Hradezkega, skriptorja Mihaela Kastellítza, profesorja Ivana Kersníka, odvetnika
Blaža Krobatha, akad. slikarja Mateja Langusa, zdravnika drja Viljema Lippícha,
profesorja Luka Martinacha, profesorja Elíja Rebitscha, posestnika Andreja Smoleta,
c. kr. deželnega svetnika Antona Tschoppa, licejskega knjižničarja Matija Zhópa,
tiskarja Jozefa Blasnika (1835). Med nestalními kazinskimí člani srečamo leta 1834.
graščaka Jozefa Rudescha. Društvo, kí mu je bil dom v „hudičevi híší", je štelo
med svojimi člani tudi najodlíčnejše Ijubljanske duhovnike. Kazinovcí so bili leta
1834., kakor káže imenik: knezoškof Anton Alojzij Wolf, Prešernov prijatelj stolní
prošt Luka Burger, stolní kanpníki vitez Štefan pi. Grisoni, Jakob Praprotnik in
Jurij Supan, nadomestni profesor bogoslovja (poznejši škof) Jernej Widmer, ravnatelj
normalki Ivan Schlaker, mestni župník šentjakobski Krízostom Pochlin, gímn. prefekt
duhovnik Fran Hladnik, stolni kapelan Anton Fister. Leta 1835. je pristopil h kazin-
skemu društvu še c. kr. gubernijski svetnik in častni kanonik Anton Stclzich,
ovekovečen v znanem nemškem Prešernovem sonetu kakor „korni volk".
/. Poboljšar.
Baroda:
Ljubavne pesmi.
L
V moji duši je jasná podoba zbledela —
izbrisala ti si iz nje svoj obraz.
A v ritmih ponosnih boš večno živela:
glej, pesem s seboj te v nesmrtnost je vzela,
glej, pesem s teboj je premagala čas.
Pozabljene bodo vse tvoje družice —
cvela si, uveni, je rožam úkaz,
ostalo, sijalo le tvoje bo lice
mlado vsenaprej, kot sem gledal ga jaz.
Lepo sem te gledal. Kot demant od zlata
od moje si duše objeta bila;
jaz s tabo, ti z mano — sem mislil — bogata,
laboda dva — mislil sem — skupaj veslata,
od ene Ijubezni — sem mislil — svetlá.
O prstan moj zlati, sedaj brez očesa,
o demant, sijal si, sedaj je temá —
labod z labodico je hotel v nebesá,
labod brez družice je pádel na tla.
Na dvoje gre cesta. Srce bo brez druga,
v samoti Ískalo bo poti naprej,
kot vije med kraškim skalovjem se struga —
naj sreča ga radost, zaseže ga tuga,
vse bode prenášalo mirno poslej.
Na dvoje gre cesta. Kar srce ti sanja,
naj svet ti izpolni — v Ijubezni se grej,
in kadar te doba zakliče nekdanja —
skrij v duši spomin, pa kot jaz se zasmej . . .
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 4.
13
170 Baroda: Ljubavne pesmi.
II.
Na vrtu, na polju, med rožami skrita,
v meglice zavitá,
od zarje oblita,
v vsi božji naturi
ob sleherni uri
bila si povsod pričujoča.
Zefiri
v nemiri
nosili so tvoje ime cez zemljo,
in vetra šuštenje,
valov žuborenje,
vse tvojega diha oddih je bilo.
Na svodu večernem so zvezde se zbraľe,
oči so iskale
v njih inicijale
zapisane z zlatom v visoki azur;
iz brez na pobočji
sem v sanji otročji
si risal vitkost tvojih tihih kontúr.
Povsod pričujoča,
nevidno snujoča
v vseh željah, v vseh mislih — odkod ta skrivnost?
O duša te moja prepolna je bila,
Ijubezen iz nje te brez konca je Hla,
kot glorijo žári svetniku svetost . . .
III.
Ni te na vrtu več, ne med gredicami,
ni te na polju več, ne med meglicami,
nič več v šumenju voda niti vej,
ni te nikjer več, kjer bila si prej;
kaj vsa nátura o tebi molči?
Dekle, ker v srcu te mojem več ni . . .
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču. 171
C. F. Golar:
Povest o hudem in silnem kovaču.
\ / globokem, skalnem jarku je stala kovačnica, ob bistro šu-
mečem potoku, ki se je pretakal po gladkih pragih, se
prelival po ozki strugi in pregibal in žarel v solncu, kakor da je
pozlačen. Bila je v varnem zavetju bukovih lesov, ki so visoko in
široko kraljevali nad njo kakor zeleni velikáni, vršali in se košatili
temni in hladni poglavarji. Njeni nizki židovi so bili rdeče pobarvani
in so sijali, kakor bi bili zmerom osvetljeni od večerné zarje ; po-
krita je bila z lesenimi deščicami. V njej je bilo prostora za de-
lavnico, kjer je puhal zakajen kovaški meh v razžarjeno oglje, in
je stalo v tleh težko naklo poleg rjastih, zlomljenih verig, skrhanih
lemežev, topih sekir in enakega orodja, a na drugi stráni je bila
majhna izbica, zelo čistá, sveže, nekoliko zelenkasto pobeljena.
Skozi okenca se je vlivala vanjo luč v jasnem in svetlem prameňu.
Dišalo je zelo prijetno po suhih krhljih in hruškah, ki so se sušile po
peci v okrušenih lisastih skledah. Pisana skrinja, veliká in mogočna,
je stala pod starinsko uro z lesenimi kazalci in zatemnelo ploščico,
rdeča klop se je tiščala peci pod zelenimi modnicami, v nasprotnem
kótu pa, kjer so visele po zidu na šipo slikane podobe svete Ge-
novefe, svetega Martina in še nekaterih drugih božjih izvoljencev,
je stala trebušna, rjavo pobarvana mizica. In še nekaj je bilo : zibka.
Čisto sredi izbice se je šopirila s svojimi rožami in srčki in zvez-
dicami, naslikanimi na stranice, a v njej se je zibalo dete, majhna,
rožasta punčka, ki je vpila in vekala iz vsega grla. Ličeca je imela
zaripljena, čelo in senca so ji prepregale drobné, plavkaste vejice,
in nožice in ročiee je molil otrok od sebe. Bil je zdrav in močan
jok, ki je udarjal kakor na úkaz, rasel in se krepil, dokler se ni na-
zadnje zadusil v togotnem ječanju, da se iznova povzdigne tenek
glasek in napolni vso izbico.
In pred zibko je stal kováč. Bil je visok, bil je širok v plečih
kakor gorsko téme, njegove roke so bile trde in grčaste kakor ga-
brova polena in dlani in prste je imel črne in ožgane od žerjavice.
Sklanjal se je nad zibko, jo gugal z dolgim motvozom, in njegov
mladi in zdravi obraz, z gostimi obrvmi nad očmi in rjavimi, pora-
ščenimi lici je bil zakajen od dima ter se je hotel prijazno in sladko
13*
172 C. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču.
smehljati otroku." A bil je vkljub ternu ves žalosten in nesrečen, slab
in pokoren, da bi se bil smilil vsakemu, samo ne drobni punčki,
ki je svojeglavno in hudo zahtevala nekaj, ali kaj bi to bilo, o tem
kováč ni imel pojma. Stal je tam kakor izrasel iz zemlje, krepak
in silen, a zdaj je bil brez moci in ni vedel, kaj bi počel s temi
močnimi in silnimi rokami, ki so pac vihtele najtežje kladivo kakor
igračo, da je vse bobnelo in pelo in se treslo. Vzdignil bi naklo,
je vrgel visoko, visoko in prej bi je zalučil v nebo, kakor potolažil
ubogo bitje v zibki, ki se mu je smililo v srce, a ni mogel pomagati.
„Joj, joj, joj, žala punčka, kaj ti je hudega," je tolažil kováč.
Nagibal je glavo in skúšal položiti v glas mehko in milo strunico,
ki bi prijazno zapela in zadonela punčki v srcu. Hudi kováč pa je
imel raskavo grlo in težek jezik in je bil zato slabé sreče tisto
dopoldne. „Ali te je kdo udaril? Povej mi tistega, z menoj bo imel
opraviti."
Ker kováč ni zaupal sebi in svojim žuljavim rokam, ki so bile
pač navajene železnih klad, a ne živih, nežnih stvaric, ki vriskajo
in pojejo svoje posebne nápeve, zato je niti poskusil ni vzeti v
naročje, temveč se je pripognil in vzdignil kar celo zibko ter jo
nosil po izbi. Kaj pa bi bilo, je kováč strahoma premišljeval, ako
bi se mi izmuznila punčka in bi padla na tla! Saj bi se razbila in
razletela na kosce kakor porcelanasta igrača. Zato se mu je zdelo
najbolj varno, pestovati zibelko in punčko in je tako hodil sem-
tertja, težak in velik in neroden.
„Punčka, saj si žala," se je láskal prijazno, „zakaj se jokcaš,
čaki, čaki! Ne smeš, da te ne sliši mama, ki je v nebesih. — Oj, oj,
kakšna grda deklinica si!"
Dete ni hotelo slišati, niti da je žalo, niti da je grdo, in je
prepevalo dalje prelepo svojo pesem.
Kováč je hodil po izbi od duri do svete Genovefe in njene
košute ter pravil povest:
• „Pa te bo slišala mama in dejala: „Kdo pa dela grdo z mojo
punčko?" Pogledala bo skozi zlato okno in videla, kako te lepo
pestujem, in bo rekla: „O, Boštjan je priden, le Minica je po-
redna." Požugala ti bo s svojim drobnim prstom: „Ti, ti, punčka,
ali ne boš pridna?" — Ne smeš, drugače bo jokala mama, ko bo
stopila strán od okna, in njene oči bodo vse solzne, in s svojimi
lepimi lasmi se bo brisala. A solze bodo tekle naprej in naprej in
zmočile njeno nebeško srajco, ki je vsa srebrna, iz zarje narejena
in z zlatimi zobčki."
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču. 173
Za trenotek je otrok utihnil, kakor bi razumel in poslušal, kaj
se godi v nebesih, a potem se je zopet razletel presunljiv vrisk po
izbi. Kováč je žalostno nagnil glavo in vzdihnil:
„Jerica, Jerica zakaj si umrla! Zdi se mi že cela večnost, kar
si šla in te ni."
In vendar je bil njegov spomin daljši od večnosti, njegova duša
jo je hipoma preletela, in krotké oči kovačeve so zagledale tenko in
vitko postavo njegove žene, bel, zamišljen obraz in plavé, tihe oči.
Kováč je položil zibko nazaj na tla, in ker se je dete razodelo,
jo je začel zavijati v gorke in voljne plenice. Zazibal je in skúšal
zapeti tiho in milo in nežno uspavanko, kakor se je naučil od žene.
A kje bo našel kováč v svojem grlu sladké glasove ! Zategnjeno in
zamolklo je tulil svoj aja tutajo, kot bi imel zarjavelo železo v grlu,
in dete je od strahu zavpilo še glasneje, in nista minila dva hipa,
že je bil otrok iznova razgaljen in je kričal kakor lačen vrabček
ter gomazel z vsemi štirimi. Zibal je hrabro in z vsem telesom,
udano je gledal sitno stvarico in zavijal drobno telesce v odejo, ali
kadar je skril ročice, so se odkrile nožice in zabrcale po zraku. Vsa
izba in vsi koti so bili polni joka, celo svetemu Martinu na steni
in se je plašil konj.
Zunaj pred hišo je nekaj zašumelo in zavihralo, kakor bi kdo
treščil jerbas zelenjave na tla, in v izbo je stopila stará kovačica.
Otrok je zakričal tisti hip s podvojenimi silami, obupen in tresoč
glasek je letel skozi ušesa.
„Kaj pa si ji vendar naredil, Boštjan, naši Minici?"
Kováč je grdo pogledal svojo mater in se ni hotel umakniti,
temveč je zibal dalje.
„Ti mala punčka, kaj pa ti je storil?" je govorila počasi in
sočutno. Ali te je prevrnil, ali te je udaril?" Začela je previjati
otroka, a tudi njene roke so bile okorne in so se tresle od starosti.
„Kaj ji bom storil? Nič! Vi ste krivi, da joka. Ponoči pazite
premalo nanjo, mogoče jo je strašilo, in zdaj ne more pozabiti."
„Le kaj govoriš, Boštjan ! Sama ne zmoreva vsega in ne veva,
kako se streže otroku. Jaz sem že pozabila, ti pa nikoli vedel nisi.
Spet se ti bo treba oženiti."
Kováč je stal pri zibki, in v srce se mu je smilila punčka.
Poslušal je mater, in kakor iz daljave je prihajal k njemu njen glas ;
v njegovem srcu se je jokala rajna Jerica, a tam nekje, kakor v
solncu se je smejala radost in neka druga, mlada in lepa deklica
je stala kakor svetnica v rožnem in razbleščanem oltarju.
174 C. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču.
„Mislite, mati! Ali kaj bo z otrokom?"
„Saj práv zato ti je treba ženské. Ali še nisi nič pogledal
naokol?"
Kováč je silno zazibal, zibka se je obrnila, in punčka je padla
na tla. Od straha mu je zastalo srce, lica so mu pobledela in ves
je zadrhtel. Mala Mínica je za trenotek utihnila, ker ji je v naglici
zmanjkalo sape, a takoj se je oglasila s srditejšim vikom in vriskom.
„Še zibati ne znáš," ga je kárala mati. „Pa misliš, da boš lahko
shajal sam. Jaz móram však čas na polje, da poplevem po njivi in
opravim to in ono, a ti moraš biti v kovačnici. In otrok naj bo sam!"
Kováč je kimal z glavo ter z nepopisnim usmiljenjem gledal
jokajočo punčko.
. „Kaj pa naj storim? Ali ni prezgodaj, da bi se drugič?"
„Zakaj? Saj ne moreš drugače, in nihče ti ne sme očitati, da
nisi žaloval za rajno. Nič se ti ni treba opravičevati, to se samo
odgovarja."
Nič ni dejal na to Boštjan, in njegov obraz se je raztegnil, da
se ni vedelo, ali je bližji smehu ali joku.
„Kaj bi se držal kakor svete Lucije dedek, naglo se odloči!
Saj poznáš staro Polinko, in tista, vem, bi se ne bránila ti dati
svojega dekleta."
Ko je mati to omenila, je kovaču udarila kri v obraz, srce
mu je začelo treskati, kakor bi tolklo kladivo po nakovalu. V njem
se je razžarel ogenj in plameň, zakaj nekdo je silno pihal in netil
srčni požar. Iskre in žarki so leteli na vse stráni, kakor bi se utri-
njale zvezde, in bi padal zlat dež, tako na gosto, da bi bila v tre-
notku vsa zemlja zvrhoma polna bleščečega cvetja. Ali odgovora ni
zmogel njegov drhteči jezik.
Kovačica se je skoro smehljala, ko je videla njegov obraz,
obsijan od notranjega ognja in prevzet od neznane sladkosti.
„Saj jo poznáš? Minica ji je ime kakor naši punčki, in videti
je prípravná in pridna za delo. Kar v vas pojdi!"
„Kdaj pa naj grem?" je naglo povzel veseli kováč. „Toliko
dela imam v kovačnici, pet lemežev móram sklepati in nabrusiti,
topih krivačev in motik je poln kot."
„Ob nedeljah se lahko odtrgaš, na punčko popazim jaz. Kaj ji
neki je?" se je iznova vprašala in gledala jokajočo stvarico.
Kováč se je tiho veselil in mislil, da bosta kmalu dve Minici
pri hiši, ki jih bo imel obe tako rad, da bi za vsako položil glavo
na žrjavico,
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču. 175
„Nič drugega ne bo kakor to," je menila mati, „za úrokom je
bolna. Otroka je nekdo urekel. Sinoči je bila se čisto zdravá, danes
na vsezgodaj pa je neka baba lazila okoli hiše. Gotovo jo je
lista."
„Kako jo je?" je vprašal kováč ves zavzet in presenečen.
„Urekla jo je hudobná baba. Tako ji naredi, da je potlej bolna.
Takšne oči ima hude, in skoraj gotovo je skozi okno pogledala
punčko, da leži zdaj v vročici; glavica jo boli, le poglej, kako ima
rdečo in vročo."
„Zakaj je pa urekla punfko?" je vprašal kováč hudo, in obrvi
so mu zatemnite oči. „Ali je komu kaj hudega storila?"
„Zakaj jo je urekla? Jaz ne vem, zakaj jo je urekla. Saj
pravim, hudobná baba." Mati je nejevoljno metala svoje koščene
roke po zraku, in gibala s suhimi ustnicami, da se ji je premikal
ves obraz, ki je bil kot posušen v dimu.
„Jaz vas vprašam, ali je punčka komu kaj hudega storila?
Saj še ne pozná nobene babe."
„Saj ni treba, da bi punčka storila kaj hudega. Mogoče si ji
pa ti prizadel kaj žalega in se zameril babi."
„Kateri babi sem kaj hudega storil? Povejte mi! Pri tej priči
si roko odsekam, ako sem kakšno bábo samo postrani pogledal."
„Saj ti nič ne očitam, a punčka je le úročená."
„Kdo je pa ukázal babi, da mi gre ureči otroka?" je grmel
kováč. Ako je jezna name, pa naj se maščuje nad menoj, tega
ubogega črvička pa naj mi pusti na miru."
„Seveda naj bi ga pustila, ali kdo bi ji to povedal," je ugo-
varjala mati, ki se je skoro bála hudega siná.
„Povejte, kdo je ukázal babi? Kováč ni poslušal matere in je
rohnel dalje.
„Nihče ji ni ukázal. Saj ji ni treba ukazati hudobni ženski.
Si ji že v pijanosti kaj prizadel."
„Križ božji, v pijanosti sem ji kaj prizadel! Saj povem, da še
pogledam nikoli ne nobene babe."
„Potem pa jaz nič ne vem, ampak punčka je le úročená."
„Kdo ji je pa dal pravico, ali jaz ali vi? Samo to mi povejte!
Oh, vešča grda, jaz bi ji pokazal! In kje pa je tista baba, mati,
povejte mi, kje je?"
Kováč je stisnil pesti, trde in težke, in lakti, pretkane z moč-
nimi kitami kakor z vrvmi, so se napenjale.
„Ne vem, kje je, pa to bi lahko zvedeli."
176 C. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču.
„Zvedeli bi? Nak, moramo zvedeti, da malo zaplešem ž njo.
Moji punčki, ki jo imam od uboge Jerice, naredi, da je bolna. Kje
je tista baba," se je razvnemal kováč in stopil k zibki, kjer je ihtela
mala Minica.
„Saj ti pravim, da bomo zvedeli. Pojdi v kovačnico po žrjavico
in jo prinesi!"
Kovačica je nalila v lonec vode, kováč Boštjan pa se je vrnil
v izbo s polno lopato živega oglja.
„Toliko ga ni treba, no le pusti!" Čakaj, ali je úročená ali ni."
Z golo roko je trikrát segla po žerjavico in jo vrgla v lonec.
Niti trenila ni z očmi in ni zadrhtela s prsti, kadar je zagrabila
v oglje, iz katerega je vstajal žar in sopar. Njena dlaň je bila kakor
prevlečená z usnjem in ni čutila ognja. Kováč je stal ukopan na
stráni in gledal ves zaverovan materino početje.
„Le poglej," je govorila, „oglje ni šlo na dno, ampak plavá
vrhu vode, in to je znamenje, da je otrok uročen." Kimala je z
glavo vsa razburjena in zavzeta, njen rjavi obraz se je podplul s
krvjo, in šop sivkastih las ji je ušel preko razbrazdanega čela.
Kováč se je nagnil nad lonec in pozorno strmel, kako so plávali
nad vodo drobci mrtvega oglja nad pepelom in prstjo.
„Kje pa je baba, ki jo je urekla?"
Mati ni odgovorila, temveč je naglo izpod otroka v zibki po-
tegnila pest slame, izbrala tri bilke in jih spustila v lonec, ves čas
skrivnostno tiha in zamišljena.
„Zakaj to! Rajši povejte, kje je?"
„Zdaj pristavím lonec k ognju, in ko bo vrela voda, pride baba
k hiši. Tista jo je urekla in njo treba nabiti."
Kováč se je oddahnil. Prsi so se mu razširile, kakor da je
odletel zapah, ki mu jih je stískal, in pesti so se mu krčile. Od
zadovoljnosti si je mel roke, in zasmejal bi se bil na ves glas, da
se ni zdaj že bolj poredkoma oglašal v zibki žalosten in bolesten jok.
Takrat ga je vselej iznova zabolelo srce, in težka pest je zabobnela
po mizi.
Sedel je k oknu in gledal na pot, ki je strmá in peščena
vodila k njegovi hiši. Videti ni bilo nikjer nikogar. Prazen in púst
je bil jarek, le voda je bistro šumela in pršela pod nizkim ježom,
časih se je zaletel veter v vodne curke in bel, voden prah je od-
nesel s seboj.
„Aha, kdo pa gre?" je v mislih vzkliknil kováč, ko je zagledal
neko postavo daleč doli iti preko pota. Že se mu je zasvetilo lice,
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču.
177
a brž je videl, da se je zmotil. Sosed, star in ubog kmet, je šel
na njivo.
„Zdaj pa že vre voda," se je oglasila mati v kuhinji. „Ali je
še ni ?"
Kováč je zagodrnjal in bil je hudo nejevoljen in še bolj mrk
in Ijut na bábo, ki nazadnje niti k hiši ne pride. Po njegovem bi
že imela biti zdavnaj tu, da prejme, kar je zaslúžila. Čelo je gubal
v hude in mračne proge in križe, vlekel obrvi nad oči, ki so v
nemirnem pričakovanju romale po česti.
Tako je čakal kováč hudobno bábo.
V zibki je otrok za čas utihnil, in takrat je prišla v vas v
mlado in zaljubljeno srce Boštjanovo Polinkina Minica. Na svetu
ni bilo za kováča lepšega dekleta od nje, in kadar je le pomislil
na njo, ali samo videl njenemu enako krilo, je zakipel, in po glavi
mu je zablodilo sto prelepih stvari, in pred njegovimi očmi je za-
sijala roža pri roži. A kadar jo je srečal in zagledal njen obraz,
takrat je izgubil pamet. Samo smeh je imel zanjo, in tudi ona se
mu je smejala, in s tem sta si povedala vse. Razkrila sta srce drug
drugemu, radost in lepoto in srečo, in čisto sta bila prepričana, da
se srečata pred zlatim oltarjem v hiši svetega Andreja.
Punčka v zibki je zajokala in kováč se je zdramil.
„Pod streho grem po skles in metliko, mogoče ji bo poma-
galo," se je oglasila zunaj stará kovačica. „Ali je še ni?"
Kováč je samo zamrmral in bil je tako poln gnjeva in žalosti,
da ga je dusilo v prsih, in je samo iskal, kam bi izlil svoj srd.
Hodil je po izbi, ves besen, in lomastil nato v kovačnico. Ustavil
se je pred naklom, se sklonil práv do njega in ga objel z rokami.
Pokali so mu sklepi in mišice, in zdelo se je, da mu bo zavrela
kri, tako je gorel v obraz, ko je vzdignil nakovalo in je prižel k
srcu. Korakal je ž njim v izbo in se ustavil pred zibko, a otrok se
je moral ustrašiti njegovega temnega pogleda, zakaj v tem trenotku
je zavrisnil, zavpil in strepetal, da se je kováč na mestu obrnil in
nesel tiho kakor hudodelec naklo nazaj na svoje mesto,
Vrnil se je k oknu in se ozrl na cesto. Razjasnila so se mu
lica, in kováč se je začel hahljati tako iz srca, kakor bi zagledal
prezalo svojo nevesto in dvanajst voz svatov in godcev, ki pri-
hajajo in muzicirajo, da ga spremijo v cerkev. A kováč vsega tega
ni zagledal, temveč je videl le nekovo starikavo žensko, ki je bila
suha in drobná in se je jadrno pomikala navzgor po klancu proti
kovačnici.
178 C. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču.
„Baba gre," je bruhnilo iz njega. „Mati, baba gre."
A mati tega ni mogla slišati, ker je šarila pod streho in iskala
dobrih rož za punčko.
„Zdajle boš videla, kaj se pravi, s kovačem se metati! Minica,
le poslušaj, zdaj gre zate."
Široko se je smejal in ni ga hotelo strpeli na mestu. Hodil
je nekaj hipov od zibke do svete Genovefe, a nato je pogledal bolj
natančno skozi okno. Ženská je bila že precej blizu, in takrat je
kováča mrzlo spreletelo okoli srca, tako mrzlo, kakor bi se ga ovila
ledena, gnusna kača.
„Križ božji, saj ni mogoče, saj ni mogoče," je drgetaje izustil.
Prekrižal se je, sklenil roke in polagoma in plaho zopet pogledal
na pot.
„Je že, čisto gotovo je! Rajši bi videl vraga, kakor njo." Klel
je in molil in vedel je samo to, da ga čaká nekaj strašnega.
„O sveti Anton, ne daj, da bi prišla k hiši ! Kaj dobrega ti
bom storil, ako je ne pustiš k nam."
Ves iz sebe in v ognjenih kleščah je bil kováč. Po poti je
šla stará Polinka, mati njegove neveste, prelepe Minice. In v rokah
je nešla verigo. Gotovo se je dobri ženi odtrgala liska v hlevu, mo-
goče je bila lačná in se je tako dolgo vleklá in vleklá, da se je zdrobil
člen, in zdaj je nešla h kovaču verigo, da jo zvari in popravi.
„Ne daj, sveti Boštjan, moj patrón, zares bom zmolil cel rožni
venec, ako ne pride k hiši tale mati."
Kováč je vedel, da bi se moral zgoditi čudež, ki bi odvrnil
Polinko od njene poti. Bližala se je brez skrbi in nič hudega sluteča
kovačnici. Hodila je mirno in naglo in na tihem je morda ugibala,
ali ji bo kováč zastonj popravil verigo, ali ne. Po njenih mislih bi
se to spodobilo, ker se ženi pri njenem dekletu, in bo delal tako-
rekoč zase, ako pride do ženitnine, o čemer skoraj ni bilo več
dvoma. ^Sicer je dosti mladih kajonov, ki gledajo za njeno Minico,
ali kaj hoče s temi! K hiši ne bi prinesli nič drugega kakor šest
dni in nedeljo, in zato je kováč še najboljši od vseh. Kovačija res
da ni bogvekaj vredna, ali nese precej, tudi se ga včasi kováč hudo
napije, a je drugače golant mladi vdovec.
To je utegnila premišljevati Polinova mati in v tem je že stopila
na prag ter pomohla verigo v temni prostor s temile besedami:
„Boštjan, ako si priden, bo jutri zvečer prišla Mi — "
Dobra žena je hotela izpregovoriti ime svoje edinke in ko-
vačeve neveste, a tega ni več utegnila sebi na žalost in kovaču v
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču. 179
škodo in neizrečeno gorje. Zakaj tisti trenotek je planil Boštjan brez
misii in neumen od jeze in obupa izza meha in jo zgrabil za ramo.
„Zakaj ste mi to naredili! Čakajte, zdajle vam vse poplačam!"
Že je mislil divje zamahniti kováč, hudi hrust, a takrat je zagledal
osupli in strmeči obraz staré žene. Nekoliko je počakal, se obrnil
v strán in zaklical iznova:
„Mati, vi ne veste, kako vas imam rad, a jaz vas móram."
Prijel jo je z levico, a desnico je neusmiljeno in težko položil na
njena pleca.
„Srce me boli, pa jaz ne morem živeti, ako vas ne natepem."
Gledal je v strán, zamahnil in udaril drugič z vso močjo, da je
slabotna mati padla na kolena.
„Zakaj ste mi urekli punčko, zakaj ste tako neusmiljeni!"
„Caki me, tolovaj ožgani!" se je takrat oglasila tepena žena.
Strašno urno se je vzdignila s tal in se izmuznila skozi duri na cesto.
„Ti mrcina zakajena, samo pomisli še enkrat na našo deklino,
naj te le vidim, da se boš potikal pod njenim oknom! Celo drvar-
nico bom razbila na tvoji buči."
„O karlinč, to so pa jezna ta-le mati!" je sklenil Boštjan in
se skrival za očrnelo steno, odkoder je oprezno pogledoval na cesto.
„Samo dvakrát sem jo bunknil, pa je tak vrišč, kaj bi šele bilo, če
bi jo bil začel po resnici obdelovati."
„Seveda pretepal me boš, ti rabelj osmojeni, mene, staro ženo!"
Mati ni mogla pozabiti kovačevili pesti in se je prijemala za pleca,
kamor jo je vdarila težka njegova ježa. „Precej zapovem deklini,
da te še pogledati ne sme več, ti sajasti razbojnik!"
„Joj, joj, strašno grda imena mi daje, ampak dobila jih je pa
le. Samo da bi kdo ne slišal, ali pa ne izvedel, kako me zmerjajo
ta sapramihelska mati."
Čakal je in čakal, da je vse utihnilo na česti, predno si je
úpal na prag. Pogledal je navzdol po klancu, kjer se je počasi po-
mikala in hudo šepala Polinka po robatem kamenju.
„Mogoče sem jo pa vseeno prehudo," je v skrbeh pomislil
kováč. „In sedaj ne bo pozabila zlepa, nazadnje mi bo še sitnosti
delala pri Minici."
Kakor da je slišala kovačeve misii, se je žena obrnila in za-
kričala :
„Le zapomni si, kdaj si me udaril! Nikoli ti ne dam dekline,
in če po golih kolenih prideš k nam!" Zagrozila mu je s pestjo in
se skrila za ovinkom.
180 C. F. Golar: Povesí o hudem in silnem kovaču.
„Zares ne vem, če je bilo dobro, kar sem storil. Ľahko mi
napravi kakšne neumnosti, saj je Minici mati in huda ženská je,
kakor sem videl iri slišal. Ampak samo da bi to moji punčki po-
magalo, drugo se bo že kako naredilo."
Zamišljen je bil kováč ter v dvomih, ali je bilo práv ali ne,
kar je storil, in tako je stopil v izbo. Čudil se je nekoliko, da
punčka več ne joka, a naglo se je razveselil, češ, moje zdravilo, ki
sem je dal Polinovi materi, je pomagalo. V zibki se je smejala
Minica, in nad njo se je sklanjala kovačica ter prijazno kramljala
z otrokom. Ko pa je zaslišala za seboj korak, se je naglo obrnila
ter z nejevoljnim očitanjem v glasu izpregovorila :
„Ali veš, da si neumen trot? Nate se res ni nič zanesti in še
otroka ti ne morem samému pustiti! Ni čudo, da je revica jokala,
saj ni od jutra pa do opoldne ničesar dobila v usteca; zakaj ji pa
nisi dal mleka, ki sem ga zanjo pripravila v lončku? Ali ti nisem
naročila, predno sem odšla?"
Kováč je stal okamenel in top, in ni mogel in ni vedel najti
besede. Samo toliko se mu je posvetilo v glavi, da je nekaj storil,
kar ni bilo práv ne dobro, in da niti mala, niti veliká Minica ne
more biti ž njim zadovoljna.
„V resnici si pravi oča! Torej sestradati hočeš otroka, ubožico
nebogljeno, ti Boštjan boštjanasti! Povej mi vendar, kaj si mislil
pravzaprav, čemu imaš pa glavo? Komaj sem nasitila revico, poln
lonček je izpraznila in še ji ni bilo dosti."
„Na to pa zares nisem pomislil, da bi utegnila biti lačná."
Kováč je bil odkritosrčen in se je zdaj čudil in strmel, kako je bilo
mogoče pozabiti na to. In hudo, hudo se mu je zasmilila punčka,
ki se je zaradi njega postila vse božje dopoldne. „To je bilo grdo
od mene," je tiho dejal in s strahom pomislil, kaj bo zdaj?
„Ali ni bila úročená?" je zastrmel. „Saj ste dejali, da je úročená."
Mati zdaj ni hotela ničesar več slišati o tem in je práv grdo
izpod obrvi pogledala siná.
„Ti si uročen, ne pa Minica." Seveda, ako ne dobi jesti, mora
jokati. Božica ne zna povedati, ti si pa kot štor v lesu, ki ničesar
ne misii, ampak samo čaká, da suneš vanj. Oh, človek ti ne more
reči dobre besede."
„Jaz sem pa pretepel tisto mater, ki jo je urekla."
„Katero mater, koga je urekla?"
„Polinovo mater sem pretepel, ki je prišla k nam, ko je vrela
voda in oglje." Kováč si je bil svest svoje nedolžnosti in svoje
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču. 181
krivice. K tepežu ga je zapeljala mati, a do slabega sveta je pripo-
mogel sam, ker je strádal punčko.
„I, koga je pa urekla?"
„Saj ste vi dejali, da je Minica úročená in naj pretepem bábo."
„O, ti koloburnež strupenski! Na, zdaj pa vidim, da ti ni po-
magati! Torej Polinovo mater greš pretepat! Kaj ti je vendar padlo
v glavo! Namesto, da bi nakresal samega sebe, ki si edini vsega
kriv, se nad njo izpozabiš! In zdaj ti bo seveda dala svojo hčer,
saj gotovo komaj čaká, da prideš in jo ubiješ I Ti si pokora zame
in za otroka! Še od lakote bo vaju konec, ko mene več ne bo. O,
saj tebi bi se práv godilo, le Minica se mi smili! Za Polinovo se
pa le obriši pod nosom, ali kjer se hočeš."
Strašno huda je bila kovačica, in ne da bi pogledala svojega
korenjaka, ki je bil zdaj ves pobit in obupan, je odšla iz izbe.
„Kaj bo, kaj bo," je tarnal kováč. „Ojoj, prejoj, kaj sem storil!
Na kakšno božjo pot bi se zaobljubil, ako bi vedel, da bo pomagalo !
Ojoj, prejoj!"
Žalosten je bil kováč, in polno bolečine je bilo njegovo srce.
Glavo je stisnil v pesti in strmel v tla, ves razrovan od Ijutega jada.
„In Polinkina Minica je šla rakom žvižgat. Nič več se mi ne
bo smejala, nikoli, nikoli več, in midva s punčko pojdeva živa v
zemljo, ojoj ! Kdo bi si mislil, da bom jaz tako nesrečen, da me
bo tako hudo udarila šiba božja. Kar po svetu jo odrinem in se
skrijem kam, da bom delal pokoro. O, jaz grešnik, o uboga punčka !
V Rim bi šel po odvezo k papežu, mogoče mi spregledajo."
Takrat pa je zaslišal prevesel smeh, ki je žvrgolel in ščebetal
v zibki. Pogledal je svojo hčerjío in v trenotku je bila pozabljena
vsa žalost in ježa in nesreča. Njena ličeca so sijala, bleščala in
cvetela, vsa jasná in svetla, kakor bi angelci sadili po njih božje
rožice, njene oči so žarele in se utrinjale, kakor bi angelci lučice
prižigali.
Kováč se je sklonil nizko k zibki, in dete, sladko in milo déte,
ga je pobožalo po obrazu.
„Minica, ali si huda name?"
In Minica se je zasmejala in pobožala v drugič svojega očeta,
hudega in silnega kováča.
*
(Konec prihodnjič.)
m
182 Ivan Cankar: Monna Lisa.
Ivan Cankar:
Monna Lisa.
(Konec)
I isti dan sem sklenil v svoji grenkobi, da upihnem v srcu vsako
'^^ misel nanjo in nanj. Zakaj komaj se je prikázala pred mojimi
očmi jasná in svetla njena podoba, sem ugledal velikega, gnusnega
pajka ali na čelu, ali na licu, na ustnicah, na rokah; posebno
ostudno in smešno je bilo, kadar je lezel po nosu. Čutil sem v
grozi in sramu, da me je bil vsega osvojil, z dušo in telesom.
Zvečer je potrkal na moje zaklenjene duri. Najprej me je
spreletela misel, da bi se zatajil, nato pa me je obšlo silno pože-
Ijenje, da bi jo videl še enkrat, samo še enkrat, poslednjikrat. Od-
klenil sem duri.
Stopil je predme ves prijazen in sladak in me je pogledal
kakor otrok mater, kadar jo vprašuje molče in proseč: „Ali si še
huda?" Samo priprl je bil duri za seboj in je držal za kljuko.
„Z malo prošnjo ... z eno samo malo prošnjo prihajam k
tebi; če ti ni práv, kar reči . . . misii si, da sem smet!"
Odmahnil sem zlovoljen.
„Namreč . . . zgodaj je še in toplo je zunaj ... ali bi se ne
bránil čaše vina in skromnega prigrizka? Sorodnike imam na Šta-
jerskem . . . vino pa staro in žlahtno ..."
Molče sem si ogrnil suknjo.
„Pojdiva!"
Na ulici sem se namenil, da se ne pobrigam več za njegovo
besedovanje, da ga preslišim . . . kakor navsezadnje človek ne sliši
več enakomernega topota železniških voz, kričanja otrok, vzdiho-
vanja žene, ponočnega lajanja psov. Lezlo mi je v srce kakor topa
udanost.
„Saj je poslednji dan, poslednji večer! Kaj bi si še bolj
grenil to poslednje grenko veselje! S čisto mislijo pridem k nji
kakor kristjan v cerkev!"
In res ga vso pot nisem slišal niti videl. Grenko mi je bilo
pri srcu, ali skoraj prijetna mi je bila ta grenkoba ; podobná je bila
tisti jutranji lenobi, ko človek nič ne misii, leži kakor mrtev in bi
najrajši tako ležal do sodnjega dne.
„Kam? Saj je tukaj veža, tukaj je naše takorekoč . . . ognjišče !"
Ivan Cankar: Monna Lisa. 183
Šel bi bil mimo, kar zmerom dalje ... do morja.
Stopila sva v izbo. Tam je bila že pripravljena mrzla večerja ;
troje krožnikov, troje črnih šteklenie in troje kozarcev. Bennati je
hitel v salón in je urno zapri duri za seboj. Vrnil se je kmalu z
neskončno žalostnim obrazom.
„Tako je torej . . . také so ženské! Hotel sem, da bi se pri-
jetno razgovarjali o prijetnih stvareh, čisto sami, domači . . . zdaj
pa šedi tam z obvezanim čelom, bieda kakor svetnica . . . kakor
Monna Lisa ... In pravi, da se ji bliža smrt . . . kadar ženská
narahlo zakašlja ob odprtem oknu, že pravi, da se ji bliža smrt...
Ne káže drugače, kakor da sama večerjava — kdo bi gledal pusto
žensko? Nerodno mi je, verjemi . . . neprilika je . . . kakor da bi
držal v roki, že pred ustnicami, poln kozarec žlahtnega vina — pa
skoči muha vanj ..."
Verjel mu nisem niti besede. Vse to je bil nalašč tako ukrenil . . .
čemu ?
Večerjo sem komaj pokúsil, pil pa sem s toliko slastjo kakor
drugače nikoli. Tudi Bennati je pil. Mene je napravilo vino otož-
nega, njega veselega in zgovornega. Udal sem se in sem ga po-
slušal; z globokim gnusom, toda poslušal sem ga.
„Ali se še spominjaš na tist.i prvi večer ... v kŕčmi tam?"
„Spominjam se!"
„S takim glasom si odgovoril, kakor da bi iz groba vzdihnil...
Tudi jaz se spominjam. Ali nismo takrat govorili o Ijubosumnosti?
Oči so te izdajale ... za Ijubosumnega tepca si me bil krstil v
svojih mislih ! Nič hudega . . . tudi drugi so že tako mislili, celo
povedali so! . . . Kaj bi človek storil zoper také misii in besede?
Ali bi se prerekal z njimi? Kdor pravi, da ni bolan in da nikoli ni
bil, je čisto gotovo bolan; jetični Ijudje si bijejo na votla prsa . . .
Zakaj bi ne razglasil, kar s prižnice oznanil, če bi bil Ijubosumen.
Saj ni greh! In pokaži mi človeka, ki še nikoli ni bil Ijubosumen...
moža ali žensko mi pokaži! Poznám Ijudi, ki so bili Ijubosumni
celo na také reči . . . kakor, recimo, na nov slamnik, na koketné
šolne, ali celo na pahljačo . . . Jaz imam ženo, ki je kakor podoba
na steni. Ali tudi v podobe so bili že Ijudje zaljubljeni ... z vso
močjo, da nore Ijubosumnosti. Če bi torej jaz prisluškaval pred
zaklenjenimi durmi, če bi ob nenavadni uri prišel iz pisarne, stopil
po prstih v salón, iz salóna v spalnico, ali če bi naskrivaj gledal
skozi okno, kdo se izprehaja ob večernih urah po tej nepriljudni
česti — kdo bi mi zameril? Vsega tega nisem storil . . . le časih
184 Ivan Cankar: Monna Lisa.
sem takole malo pogledal na oči, na obraz . . . premeril ter postavil
na svoje mesto besedo, ki je mimogrede in ponevedoma kanila iz
ust . . . saj to ni prepovedano, kaj?"
„Ni prepovedano!" sem rekel mirno in še nasmehnil sem se.
Ves vesel me je pogledal, kakor da mi je od srca hvaležen
za priznanje.
- „Saj sem si mislil, da boš tako odgovoril! Učeň si in poznáš
človeško dušo!"
Nič me ni brigalo, če so njegove besede zasmeh, ali če so
nezmisel. Tista grenkoba, topa žalost, je ležala kakor kameň na
mojem srcu. Casih sem mimo njegovih besed prisluškaval proti
salónu; posreči se človeku, da sliši v železniškem vozu najtišji šepet.
Zazdelo se mi je nekaterikrat, da čujem rahel korak, šumenje krila,
poluglasno besedo; ali bile so morda le moje misii.
„Zares . . . čemu bi bilo prepovedano prisluškavati mislim,
ki gledajo iz oči tako nedolžno, kakor izza grma otrok, ki je bil
sadje klatil? Če drugega nič — zabavno je! Na primer: tam je
človek, ki ga spoštuješ iz globočine srca; misliš, da je njegova
duša bela in visoka, vsa alojzijska; ugleden je, pokonci hodi, proti
nebu gleda, ves národ se mu takorekoč odkriva; pa ti pomežikne
ponevedoma, poškili za hip na- to ali na ono strán, kamor bi ne
bil smel poškiliti — in glej, golota nagnusna šedi pred teboj in
smrdi! Zabavno je, človek se veliko nauči, pogleda takorekoč v
življenje ... v tisto, ki je pod odejo . . ."
Naslonil sem se s komolci na mizo; glava mi je bila zelo težka.
„Kaj si hotel povedati? Ali se nikoli ne boš navadil govoriti
naravnost? Kakor slavonski konj si, ki nepodkovan ne mara na
trdo cesto in vlači koleselj po trávi! Če misliš kaj povedati . . .
vraga, saj tudi tebe razodevajo oči, te krmežljave ! Slišim pesem,
čeprav je ne poješ . . , slišim jo razločno iz polomljene harmonike
tvojih besed!"
V otroškem začudenju je buljil name.
„Ali kako . . . kaj? Dobrotnik ..."
„Prizanesi mi! Saj rad priznávam, da sem bil neroden butec,
ali zato še ni treba, da bi me zasmehoval, posebno pa ne, da bi
to zasmehovanje gonil brez nehanja, kakor slepec lajno . . . Saj
tudi ti, mislim, da nisi velik modrijan . . . vse se mi zdi, da si
lovil muho, ki je sedela na stropu, druga ti je čepela na nosu, pa
je nisi videl ..." . \ . .
Skočil je izza mize.
Ivan Cankar: Monna Lisa. ľ85
„Razloži . . . razloži! Nisem natanko razumel ..."
Zasmejal sem se mu v obraz.
„Zakaj bi tudi jaz ne govoril v veter? Lovi jih po zraku, moje
besede, in če katero ujameš, si jo oglej na dlani!"
Vstal sem, da bi se poslovil; on si je brž ogrnil suknjo.
„Spremim te . . . samo do ogla . . . spodobi se . . ."
Zdelo se mi je, da njegovo hlastanje in zmedeno govorjenje
ni več zlagano in da ga je bil obšel nenadoma resničen, globok
nemir. Pod stopnicami se me je oklenil pod pazduho, tako da sva
stopala tesno drug ob drugem. Noč je bila topia in jasná, samé
zvezde.
„Nekaj si rekel, samo par besed . . . ali kolikor besed, toliko
žebljev se mi je zabilo v glavo . . . Nekaj si mi hotel pokazati,
komaj toliko si odprl duri, da se je zasvetila špranja, pa si jih za-
loputnil. Meni pa si kanil v srce nemir . . . in iz také kaplje je
kmalu morje . . . Prosim te, razodeni mi . . . zdaj v tihi noci . . .
saj niti zvezde ne slišijo!"
Spet se mi je vzdigal v duši tisti srd, z gnusom prepojen, ki
sem ga ves večer tiščal ob tla . . . Glej človeka ... ne človeka,
smet! Kakor oduren, strupen pajk mi je bil oskrunil čisto Ijubezen,
je pljunil na moje koprnenje ... in zraven še naše in nanjo . . .
In zdaj, ko je slišal nedolžno, brezmiselno besedo, zdaj trepeče, se
zvija pred menoj, prosi milosti!"
Ozrl sem se nanj in res je bil ves kakor oduren, strupen pajk,
da bi mu najrajši stopil s podplatom na spačeni obraz.
„Ne vem, kaj bi ti razlagal ! Kje so besede, ki puhnejo ob
vinu iz ust? . . . Zaspan sem, lahko noč!"
Stopil sem hitreje, on pa je tekel z drobnimi koraki ob moji
stráni.
„Ne, ne ... ne izpustim te ! Nekaj je v tebi . . . nekaj mojega 1
Prišel si, pogledal si in si vzel! Daj, vrni!"
Nič ne vem, kako se je zgodilo — nenadoma sem ga držal
s pestjo pod ovratnikom; in takrat je švignila mimo moje duše
misel kakor blisk. Izpustil sem ga počasi in sem bil ves truden od
samé tiste misii.
Pogledal me je molče, sila bied in star je bil v obraz ; okrenil
se je ter je šel majhen in sključen po svoji poti. Ko je izginil v
noč, sem se vzdramil iz omotice.
„Zakaj nisem storil takoj, zdaj, ko je bila prilika?" me je
spreletelo. Tista misel je bila švignila mimo kakor blisk, ali ostal
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 4. 14
186 Ivan Cankar: Monna Lisa.
je v mojem srcu njen temni sijaj. In vedel sem, da sem jo bil
slutil že od vsega začetka, da me je vabila od daleč — kakor zvezda,
ki jo vidi človek ob belem dnevu z nemirno svojo dušo.
Ni se mi hotelo domov, stopil sem v kavarno. Težak vzduh
je bil tam, vsi Ijudje so imeli čudno rumenkasto polt na licih . . .
kakor da so umirali na ocitnem kraju opolnoči, ob čaju in žganju,
v smehu in kriku. Šel sem mimo ogledala in sem videl, da je moj
obraz práv tako rumenkast in úpal, da so moje oči práv tako rdeče
in udrte.
Izbral sem si mračen kot daleč od gostov in sem si naročil
konjaka.
Prej na česti se mi je zdela misel vsa temná in grozna; ko
sem jo ogledaval ob rumeni, dimasti lúči, se mi je zdela skoraj
prešerna, veselega smeha vredna.
„Zame je že tako ali tako vse izgubljeno! To življenje ne
pôjde nikamor več . . . preobložena je samokolnica, obtičala bi na
mestu, kjer je . . . položil sem bil nanjo Monno Liso in še njenega
pajka povrhu . . . Nikamor ne pôjde dalje, niti kolesa bi ne za-
škrípala ... In tudi če bi bilo vse drugače ... in bi vsega tega
ne bilo — koliko je bilo vredno to moje življenje, meni in drugim?
Bilo je kakor kameň ob česti . . . če je ali če ga ni! Ali ni cena
še previsoka, da ga dam za en sam imeniten dôvtip, za en sam
prešeren smeh?"
Ob tej veseli misii sem se nasmehnil ; natakar je šel mimo in
me je začuden pogledal ; nasmeh rumenega obraza najbrž ni bil
posebno lep. v
„Sto takih žalostnih življenj samo za tisti trenotek, ko bo bied,
trepetajoč, molče proseč vzdignil roke ter jih iztegnil proti meni,
ko bodo široko odprte oči belo strmele ... in ko bo ona . . :
Zares ..."
Nanjo sem bil čisto pozabil; in vendar se je bila porodila
misel, iz samega poželenja, da jo vidim, da jo poljubim na tiste
vabeče, zasmehujoče, vsega spoznanja polne ustnice . . . da jo po-
ljubim takrat, ko bodo te ustnice od groze trepetale in se bodo bele
roke plaho razklenile . . .
Vstal sem, ko je bila polnoc in sem se napotil tja ves miren,
kakor za malovažnim, pustim opravkom. Ob hišnih vratih ni bilo
zvonca; potrkal sem s pestjo in sem čakal dolgo. Odprla mi je
hišnica, ki je gredoč spala; niti pogledala me ni. Šel sem hitro po
temnih stopnicah, kakor da bi jih poznal od vekomaj. Pred durmi
Ivan Cankar: Monna Lisa. 187
sem pozvonil in sem poslušal; zgenilo se ni nič; pozvonil sem
drugič, nekje je zašumelo; pozvonil sem tretjič, dolgo in močno;
počasni, oprezni koraki so se bližali durim.
„Kdo je?"
„Odprite!"
Polagoma, obotavljaje se je vrtil ključ v ključavnici.
„Spoznal me je po glasu," sem pomislil, „pa ne ve, ali bi,
ali ne . . . morda sluti . . ."
Ko se mi je zdelo, da se je ključ že popolnoma zavrtil, sem
krepko prijel za kljuko in sem se upri ob duri. Vdale se niso takoj,
tudi on se je upiral.
„Kaj bi?«
Glas se mu je tresel in je bil hripav.
„Nič ... nič posebnega!"
Odrinil sem ga počasi in obzirno; stal je pred menoj v svoji
pisani dopetači, svečo je držal v levici, ki se mu je zelo tresla;
tako star, siv in nadležen se mi je zdel, kakor da se je bil od
večera do polnoci postaral za dvajset let; posebno smešna je bila
pisana ponočna čepica z dolgim čopom, ki mu je bila zdrknila glo-
boko na tilnik; izpod nje so štrleli kocinasti, potni lasje.
„Ob tej uri . . . ali si pijan?"
Bog sam vedi, kaj se je zgodilo v meni — v tistem trenotku
bi nikakor ne bil mogel storiti, kar sem se bil še pol ure prej na-
menil. Stopil sem z dolgim korakom preko izbe.
„Kaj . . . kam?" je hitel za menoj.
Molče sem odpahnil duri v salón.
„Kaj . . . kam?" je klical z jokavim glasom ter se je opletal
krog mene v svoji nerodni dopetači, svečo v roki, čepico na tilniku.
Stopil sem naravnosl proti durim, ki so držale v spalnico, on pa
me je prijel za roko tako močno, da bi si ne bil mislil.
„Ne tja, ne tja ! . . . Bolna je svetnica . . . še jaz ne . . . še
jaz ne . . . dobrotnik . . . brat!"
Nisem ga poslušal; ker se duri niso vdale, sem jih odpahnil
s komolcem in kolenom.
Stal sem na pragu tako trd, mrzel in mrtev, kakor da je bila
v tistem hipu izpuhtela kri iz vseh mojih žil.
Na postelji, pod sinjim baldahinom je sedela Monna Lisa.
Ogrnila si je bila v naglici temnomodro spalno haljo ; izpod nje so
gledale še belejše njene roke. V smehljaju njenem je bil komaj še
sled tistega zadnjega spoznanja — sama nedolžnost je bila, čistá,
188 K. Dolenc: Sužnjem.
kakor ponočno spomladansko nebo, ki vidi greh in ga oznanja za
čednost. Nič se niso zgenile te ustnice, tudi trepalnice so bile mirne ;
izpod njih je izpraševal globok pogled: „Kje ste videli také oči,
kakor so te moje?"
Ob oknu je slonel tisti dolgi, kodrolasi, modrooki fánt in nje-
gove léne oči so vprašale samo enkrat dolgočasno in zaspano: „Kaj
bi radi, gospodje, ob tej pozni uri ?"
Molčali smo vsi, da bi lahko slišali svet in zvezde. Bennati
se je vzdramil; odprl je ústa, da so so prikázali črni, škrbinasti
zobje; besede pa ni bilo, ne krika. Zalučil je svečo ob tla, da je
ugasnila ter se zdrobila ; nato je planil name, oklenil se z vsemi
koščenimi prsti mojega vratu ter me suval v kolena z obema bo-
sima nogama.
„Nehaj!" sem zahropel.
Izpustil je z desnico ter me je bil s pestjo po čelu in po licih.
Bolelo me ni, le njegovega obraza me je bilo strah ; od postelje je
sijala rdeča nočná luč naravnost nanj. Oči so bile vse bele, nemirne
punčice so bile izginile bog vedi kam ; lica so bila čisto usehla,
ohlapna, da so štrlele visoko tenké kosti; ústa so bila še zmerom
odprta. Vse pa je bilo ena sama groza, groza . . .
Sunil sem ga v strán, da se je zakotalila čepica do postelje,
tik pod Monno Liso; nato sem pobegnil . . .
Ko sem stal na ulici, se mi je zdelo, da je težka železná suknja
padla od mene, kakor da je bila od papirja. Nekoliko truden sem
res bil, da sem se naslonil ob zid . . . toda smejal sem se, smejal,
dragi moj ! . . . Neki človek je prišel mimo, pogledal me je, stresel
je trikrát z glavo ter je šel po svoji poti. —
K. Dolenc:
A?
Sužnjem.
globini srca mi cesto vzplamti
srdu plameň, bolestno žgoč,
ko mi oko naš národ motri,
pogreznjen v sužnosti noč —
srce se srdi, in duša dvomi:
Ne bo li bolje nekoč?
K. Dolenc: Sužnjem.
189
Pravice stoletne teptajo nam,
brez stida se nam smejo :
„Ce ti zaušnico težko zadám,
saj mi še poljubiš roko!"
In práv govore, práv delajo nam,
saj hočemo sami tako.
Saj klanjamo tujcem se povsod,
in hvalimo jih na glas,
in Ijubši nam je usiljen trot
od najboljših, izišlih iz nas.
Kdaj vniči s tem se slabotni naš rod?
Ni daleč več žalostni čas.
In mi molčimo in ni nam mar,
da tujcu raste oblast;
nevreden je poštenjaka dar,
ki zanj mu prodajamo čast:
prodaja se mož za službo, denár,
dekle se prodaja za slast.
Gospod nam je tujec in bič vihti
nad môžem, dekletom, ženo ;
pač stisne ta in oni pesti,
res včasih zablisne oko —
a spet se tujcu voljnó prepusti,
kot sladko bi bilo igó.
O rod moj, li v veke boš roboval
in nosil tujcev premoč?
Na veke sanjaril, na veke boš spal,
nikoli ne mine ti noč?
Nikoli, nikoli ne bodeš vstal?
Glej, dan je visok že in vroč!
Otresi se sanj, odpri oči,
prihrumi kot vihra na pian,
z močjo nevkročeno okove stri —
čuj, kliče te gora, ravan,
da speča se tvoja moč zbudi,
prostosti pribori mu dan!
190 Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta.
Dr. Tad. Stan. Grabowski :
Poljski jubileji 1912. leta.
I ( etošnje leto je za Poljake leto najdražjih narodnih spominov.
Vzbuja spomine na celo vrsto mož, ki so svoji domovini v
ponos in slavo izvršili dela, poplačana s sadovi, ki so cela stoletja
zadoščali in bodo še dalje zadoščali národu v zdravo, krepilno in
sladko hrano. Zato tudi ni nič čudnega, da se je Poljska v tem
prazničnem letu bolj nego kdaj poprej zagledala v preteklost, da
se opaja z bleskom sláve in zanosom teh najdostojnejših trenotkov
in osebnosti, ki so v dneh nesreče in propadanja reševali pred Ev-
ropo čast svojega národa in vlivali v obolele duše vero in upanje.
In če obudimo pred sabo te postave, vstane pred nami galerija
Ijudi, izmed katerih predstavlja po čudnem naključju však drugačno
duševno strukturo, drugačno smer delovanja, celo drugačen politično-
družaben tábor; vendar pa jih spája vse veliká, srčna skrb za do-
movino, veliko brezobzirno posvečenje za njo, posvečenje vseh svojih
sil, celega življenja, segajoče do tja, kjer žrtvuje človek celo svojo
lastno srečo. Druži jih skupna bolest nad padcem domovine, skupno
preziranje bede in podlosti veliko njenih sinov, druži jih skupno
hrepenenje po zboljšanju, skupno mrzlično delovanje, skupna vera
in nádeja, da mora priti boljša bodočnost. In četudi jih ločijo leta,
pokolenja in celo stoletja, jih vendar druži mogočna misel, da se
mora poljska javnost izpremeniti v svojih temeljih;
vodi jih skozi življenje in jih pripravlja na veliki čin ena, sveta
vizija — vizija preporoda Poljske.
Vsem stopa na čelu oni najsvetejši in najmodrejši duhovnik
izmed vseh, kar jih je kdaj imela Poljska, — pridigar Peter
Skarga-Paw^ski. Duhovnik-državljan, duhovnik-prorok in spo-
vedník, sodnik in branitelj národov, ki je že med prvim, moralnim
propadom Poljske v XVI. stoletju na javnih zborovanjih, vpričo
kralja, senata in vseh stanov prorokoval in grozil: „Slúžili boste
svojim sovražnikom gladni, žejni, užaljeni in v vsem zapuščeni..."
Drugi je vstal pred národom dvesto let pozneje, duhovnik
Hugon Koll^taj, z razumom in Ijubeznijo Skarge, v nič manj
strašnem trenotku padca in nesreče, a še stokrát strašnejšem, ob
času delitev Poljske. Bil je manj duhovnik kakor prejšnji, manj
branitelj katoličanstva in strážnik pravovernosti cerkve, bil pa ni nič
Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta. 191
manjši patrijot in državljan; predvsem pa je bil politik in mož jav-
nosti, učitelj in národov reformátor ne samo v besedi, ampak tudi
v dejanju. Bil je eden nesmrtnih stvariteljev tako imenovane kon-
stitucije 3. mája, prvé konstitucije na evropskem kontinentu, eden
stebrov zbora, reorganizujočega duševno celo Poljsko, eden najagil-
nejših delavcev Edukacijne komisije, ki se je lotila dela narodovega
preporoda pri temeljih z osvobojevanjem in prosveto nižjih slojev.
Njemu pa sledi navdihnjeni poet, eden iz veliké trojice polj-
skega Parnasa. Ko so drugi ubirali zaljubljene pesmice, se je boril
v svoji duši sam s seboj, kje naj išče poti, vedoče k rešitvi. To
je Zygmunt Krasiňski, ki je neomadeževan izšel iz fanatičnih
strankarskih bojev in se postavil nad nje, kažoč národu blesk „pred-
svita" v njegovem notranjem preporodu, v lastni dobri volji, v Iju-
bezni do resnice in pravičnosti, v delu, ki naj ustvari „kraljestvo
Kristovo" na zemlji.
Gróf Zygmunt Krasiňski, potomec prastaré aristokratične
poljske rodbine, se je rodil v Parizu iz Vincenca, generála poljskih
vojsk, in Marije roj. kneginje Radziwiliove. Izobraževal se je spo-
četkoma doma, pozneje v Varšavi, kjer je pod vplivom tedanje ro-
mantične literatúre (Walter Scott) že zelo zgodaj poizkušal sile
svojega peresa, pišoč zgodovinske povesti, kot Grob rodbine
Reichsthalov, Vladisláv Herman in njegov dvor, Agaj-
Han in drobnejše, ki jih je povečini tiskal že kot šolski učenec.
Te povesti so docela romantiČne, polne pretiravanj in vseh napak
in skrajnosti romantične šole. Vendar pa se tudi že v njih káže
poznejša pisateljeva genijalnost.
Vážni politični dogodki in te.žak oseben doživljaj ga je prisilil,
da je že v 17. letu svojega življenja (1829) odpotoval v inozem-
stvo, v Ženevo, kar je seveda silno vplivalo na njegovo že razbujeno
pesniško domišljijo in zelo občutljivo srce. V Švici se je srečal z
Mickiewiczem ter se nato dalj čaša mudil skupaj z njim v Rimu.
Najsilnejší vtisk pa je napravila na Krasiňskega nesrečna novem-
brska vstaja 1831 , ki je za dolgo naravnost strla njegove fizične
sile ter ga priklenila na bolniško postelj. Istočasna notranja morálna
borba, odigravajoča se v duši mladeniča, ki ga je tiraniziral nasilen
in apodiktičen oče, konservativec in kompromisovec, od katerega
so tako zelo delili Zigmunta nazori in hrepenenja gorečega Poljaka-
upornika, je slednjič pokazala mladému poetu življensko pot in
smer njegove poezije. Kakšno je bilo takrat duševno stanje Krasiň-
skega, borečega se med dolžnostjo do svoje vešti in domovine in
192 Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta.
poslušnostjo napram očetu, na katerega je bil kljub vsemu s celo
dušo navezan, izražajo dovolj jasno krátke, a s strastjo in srčno
krvjo napísane povestice v verzih in prozi : Izgnanec, Poslednji,
zlasti pa Skušnjava, v kateri se najizrazitejše zrcali morálni boj,
ki ga je bojeval Zigmunt pred obličjem očetovim in — carja Ni-
kolaja, čakajočega nanj z milostmi v Peterburgu. Podobno čustvo
veje tudi iz poznejše Poletne noci.
K sreči mu je pomagala ponovna bolezen iz težke situacije s
tem, da ga je prisilila k novému potovanju na jug. Tu pa so jasno
laško nebo, nemotena pesnikova misel, spomini na bolestne notranje
boje in srčna bolest nad usodo zopet preganjane domovine ustvarili
atmosfero, iz katere sta zrasla dva veliká umotvora Krasiňskega,
spadajoča med najkrasnejša dela svetovnega slovstva.
Prvá je Nebožanska komedija (1834), veliká dramatična
pesnitev, slikajoča krvavo socijalno borbo, rastočo iz družabnih zá-
visti, hlepenj in strasti, predvsem pa iz hlepenja po imetju in uži-
vanju. To hlepenje, uničujoče najvišje ideále, zmaguje in tepta vse,
celo one, ki so hoteli, po njem zaslepljeni, zgraditi na njem nove
svetové, — uniči dva najznačilnejša zastopnika socijalnih idej XIX.
stoletja — aristokrata grófa Henrika in demokrata, revolucijo-
narja Pankracija. Visoke ideje ginejo, zmaguje nizka strast; ne
privede pa nikamor, ker „ni v njej nobenih višjih činiteljev, nobenih
sil za ustvarjenje novega boljšega reda, višje in resničnejše civili-
zacije". Oba borilca gineta, zakaj prvi bráni ostanke minule velikosti
brez vere, samo radi časti, radi tradicije, iz egoizma, ki ga spája z
„nekdanjim redom", — drugi, vodja podivjanih množic, pa gine,
dopolnivši dela uničenja, ker ni bilo v njem Ijubezni, ker je znal
s silami svoje vere samo rušiti, ne pa graditi. Po samomoru prvega
in brezplodni žrtvi drugega se prikáže postava Odrešenika s križem
v roki, kot simbol vere, upanja in Ijubezni, ki edina lahko reši
strašno zamotano uganko socijalnega boja.
Verski, krščanski element, ki tako silno preveva celo poljsko
romantično poezijo, stopa torej tudi tukaj v ospredje in prerašča
vse druge motive kot prejasen prameň neba, Ijubezni in božje mo-
drosti, najvišjega ideala človeštva in osvobojenega dúha.
Najvišji izraz rodoljubnega čustvovanja pa je podal
Krasiňski v drugem svojem delu iz te dobe, v Iridijonu (1836).
Kakor je „Nebožanska" kljub svojemu čisto krščanskemu koloritu
vendarle delo splošno človeškega pomena, tako je „Iridijon" kljub
klasičnemu rímskemu ozadju in dejanju čisto narodno delo.
Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta. 193
V poetu-človeku se je oglasil poet-Poljak, in zroč na nesrečno
usodo svojega národa, je vprašal : ali lahko postane zopet svoboden
národ, ki je pádel in izgubil politično eksistenco? In dalje vprašuje,
sledeč misii, ki se je bil dotaknil že Mickiewicz v „Konradu Wallen-
rodu" : ali bi izdajstvo, zahrbtnost, maščevanje nad sovražnikom,
Četudi plemenito pojmovano, četudi zraslo iz najčistejše Ijubezni do
domovine in posvečenja, ali bi lahko vrnilo národu svobodo in ga
preporodilo?
Pri odgovoru na to vprašanje izhaja poet zopet z istega krščan-
skega načela, ki ga je privedlo do sinteze „Nebožanske", namreč,
da se brez čistosti in morálne pravičnosti ne dajo izvršiti nobena
veliká dela, četudi bi bila izrasla iz največjega posvečenja in navdu-
šenja. Strast mora posvetiti Bog in jo preporoditi — kakor tudi ves
národ — v dúhu Ijubezni in resnice.
In tako se tudi godi v „Iridijonu", enem najkrasnejših del,
kar jih je evropska literatúra ustvarila na tleh panoráme nesmrtne
Rome. Ne zmaga Iridijon, ki hoče maščevati smrt grške svobodc,
— ne zmaga pa tudi ne Heliogabal, poosebljenje najnižje človeške
podlosti, — ampak zmaga po volji božji Masinisa-satan,
provzročitelj vsega moralnega zla in zlih dejanj, ki tako pogostokrat
ubijajo najlepše ideje. Iridijon mora trpeti „v zemlji mogil in križev"
(v Poljski), utrditi se mora kakor jeklo v ognju trpljenja in sužnosti,
dokler ne vstane od mrtvih „iz dela stoletij", dokler ne pripraví
sebe in svojega národa za veliki hip preporoda dúha.
Kaj naj pomenja ves „Iridijon" in oni Grk-junak, maščujoč
osramočeno grško svobodo, in ona ideja pokore in trpljenja, ni
težko razumeti. Vse to je si m bol Poljske, njenega padca in boja
za svobodo, njenega hrepenenja po maščevanju in moralnem pre-
porodu, njene današnje sužnosti in bodočega čudeža, v katerega
verujejo in bodo verovala stoletja.
Globoke filozofične misii obeh teh poemov-dram pa so raz-
predene v predivni formi : zdaj v najsubtilnejši poeziji besede, zdaj
v ogromno zasnovanih slikah, ovekovečujočih bleske rimskega Ko-
loseja, katakomb in fóra, — zdaj zopet v neizmernih daljinah „zemlje
mogil in križev", v samotnih ukrajinskih „Okopih sv. Trojice", —
slednjič v neskončnostih človeške misii, pod nebesno modrino, sredi
zvezd in nepreglednih prostorov vesoljstva.
Tretje veliko delo Krasiňskega je poém Pred svit (1842 — 3).
Ce sta prvi dve pesnitvi izraz filozofičnega smotrenja na strašni tre-
notek padca Poljske, če sta globoko zamišljeni analizi, kritiki in
194 Dr. Tad. Stan. Grabowski: PoljsHi jubileji 1912. leta.
obsodbi tega padca, njegovih vzrokov in posledic ter celega boja
za svobodo, — je Pred svit najčistejša prorokba bodočnosti,
vizija, ki ne zajema samo naukov iz preteklosti, ampak hoče dati
utehe in vere v bodočnost, pokrepiti razbite narodove sile in opojiti
z nadejo boljše usode. Predsvit, v katerem so se predivno spletla
čustva pesnikove lastne Ijubezni z Ijubeznijo do domovine, je tipična
mistična vizija, v kateri je iz sodbe — nevedno upravičene —
nad minulostjo izpoetizirana vera v nenavadno bodočnost, ki ima
bili nagrada in zadoščenje za vse krivice in trpljenje Poljske. Ta
padec privede Poljsko — kot poprej padec Iridijonov — do dušev-
nega preporoda ter jo obvaruje onega padca in moralnega potopa,
ki je preplavil vso Evropo. V neprestanem boju in sužnosti ohrani
Poljska svoje ideále čisté, okrepi in oplemeni vse, kar je v dobi
nesreče oslabelo in postalo nično, očisti se rje zmot in se s tem
samim približa „Kraljestvu božjemu na zemlji".
Isto, kar je povedal Krasiňski v omenjenih treh velikih kom-
pozicijah, razvija nadalje na podlagi kritike sodobnih političnih do-
godkov v preprostih, lahko razumljivih in prisrčnih izlivih, v pesmih,
ki jih je naslovil „Psalme bodočnosti". Pet jih je; trije so na-
stali poprej, še pred 1. 1845. in so bili to leto objavljeni (Psalm
vere, upanja in Ijubezni); zadivili so javnost s svojo proroško
silo, ko je poet še pred strašno katastrôf o 1. 1846. ( — naščuvani
kmetje so pobijali v Galiciji poljsko šlahto — ) prorokoval krvavo
bratomorno borbo ter obupno klical „hajdamaške odvrzite nože!"
Ni tukaj prostor za razmotrivanje, ali in koliko je imel Krasiňski
práv s temi besedami. Njegove besede so kot „grozeče krakanje"
naletele na ostro kritiko že med sodobniki (med prvimi se je oglasil
Jul. Slowacki: „Avtorju treh p sal m o v") in so še danes tarča
za mnoge puščice, — gotovo pa je, da so privrele iz najboljše volje
in Ijubezni do národa ter iz hrepenenja, rešiti ogrožene; pokazale
pa so pesnikovo izredno razumevanje politično-družabnih situacij
in njegov dar predslutenj bodočih dogodkov.
Trém omenjenim psalmom je dodal poet v 1. 1848. še dva
psalma (Psalm žalovanja in dobre volje), v katerih pa kljub
zelo lepim mestom moralizujoče - pridigarski element že preglaša
artističnega ; prevladuje prozaična, težka oblika programskih gesel
in opominov najplemenitejšega državljana in človeka, ki smatra svojo
besedo za orodje pomoci in zboljšanja napram javnosti. Bistvena
ideja Psalmov pa je pri vsem tem vredna najvišjega priznanja : hre-
penenje po slogi v národu, pozivanje k dobri voljivpoljski
Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta.
195
j a vn O S ti sami. — Ta svoj cred, izražen v psalmih morda
nekoliko preveč enostransko in fanatično, je izrazil poet še enkrat
v enem svojih najlepših, a poslednjih del, ki je nekakšen testament
Krasiňskega, v Resurrecturis. Prekaša prejšnja dela, ker je ar-
tistično boljše in idejno globlje in širše; iz njega veje nekakšna
skrivnostna moč in resnoba, kí mora zbuditi spoštovanje celo v
nasprotnikih njegovih -názorov; — bilo je pisano res sub specie
aeternitatis.
Vse drugo, kar je ostalo v njegovi zapuščini, ponavlja v
drugi obliki podobne ali pa iste ideje, kot na pr. Poletna n o č,
Tri misii Ligenze (Sin Sene — Sen Cezarejin — Legenda),
Poslednji, Glosa sv. Terezije in dr., ali pa so nedokončani
načrti, fragmenti, mestoma nenavadne vrednosti, kot na pr. Ne do-
konca n poém, ki bi naj bil nekak prvi del „Nebožanske komedije",
Adam Blaž n i k, Poet, Leto 1 846. in dr: Poleg tega pa je ostavil
Krasiňski debelo knjigo del, článkov in razprav v francoskem
jeziku ter neizmerno bogato francosko-poljsko korespondenco z
mnogimi prijatelji in prijateljicami, zlasti s Konst. Gaszyňskim
pod čigar imenom je izdajal veliko lastnih del, s pesnikom,
K. Kožmianom, z Delfino Potoč k o, gospo Bobrowo,
umetnikom Ary Schefferjem in Angležem Reeve'm; ta ko-
respondenca ostane še dolgo neizčrpen vir za raziskavanja o nje-
govi poeziji.
Posebno pozornost zaslužijo tudi njegove „Lirike". Cela
knjiga jih je; pisane se bile v preteku celega življenja, poet jih pa
ni izdal; našli so jih šele po njegovi smrti med njegovimi papirji.
Te lirike so nekakšen dnevnik, v katerem je izrazil poet vse važnejše
dogodke svojega življenja v kratkih, jedrnatih, pod hipnim vtiskom
napisanih verzih. Radi tega prepričujejo tako zelo s svojo neposred-
nostjo, s svojo odkritostjo in strastnim čustvovanjem, ki ga v poetovi
spovedi pred samim seboj niso ovirali nobeni oziri na svojce ali
kritike ali pa kakršnikoli literárni nameni. Prikupijo se vsakomur s
svojim čarom, v katerem se zrcalijo hkratu vse poteze značaja in
poetiške konstrukcije Krasiňskega tem bolj, ker krijejo v sebi najpo-
gostejše sledove najintimnejših poetovih razmer, njegovih sanj in
hrepenenj, čustev in náčrtov, razočaranj in kesanj. Razmerje z Ijub-
Ijenimi ženami, predvsem z najdražjo, Delfino Potocko, je iz-
raženo najjasneje v teh lirikah; vendar pa najdemo v teh delih tudi
nič manj silne akcente, tičoče se pesnikovega razmerja z rojaki, z
Rusijo in carstvom, z Napoleonom, s sodobno poljsko poezijo, z
196 Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta.
lastno vlogo kot poet, pa tudi z življenjem, človeštvom in Bogom.
Med njimi so pravi biseri navdihnjenja in čustvovanja, ki jih smemo
smelo šteti med najlepše, kar jih je dozdaj ustvarila poljska lirika.
Krasiňski je umri po težki bolezni 23. februarja 1859 v Parizu.
Njegovo truplo so pozneje preneslí na rodno posestvo Krasiňskih
v Poljskem kraljestvu, v Opinogoro, kjer še zdaj počiva.
Pomen Krasiňskega za poljsko slovstvo se da razumeti
samo, če razumemo vlogo, ki jo igrata v njem dva druga roman-
tična pevca: Mickiewicz in Siowacki. Njih delovanje se nekako
vzajemno izpopolnjuje. Česar ni dala jasná, preprosta, odkrita poljska
poezija Mickiewiczeva, česar ni mogla izraziti bleščeča, gibčna, mav-
rična oblika Slowackega, — to je dala globina navdihnjenja Kra-
siňskega. Ime „globokega" poeta, poeta-filozof a označuje dovolj
njegov značaj in pomen njegove poezije. Sicer je njegova „filo-
zofija" včasi precej vratolomna, vendar pa je v splošnem oziru
veliko pripomogla k poglobitvi in oduševljenju poljskega literarnega
delovanja. Krasiňski je znal dvigniti poezijo na najvišje vrhove
idealizma, ne da bi bil izgubil pri tem niti za hip trezen, bister
zmisel za kritiko in orijentacijo v življenju. In to ga včasi stavi nad
večnega sanjača Slowackega, s katerim se pa z ozirom na formo
nikakor ne more kosati. Mickiewicz pa nam je bližji in dražji radi
svoje naravnosti in preprostosti, radi svojega popolnoma demokra-
tičnega dúha, česar bi pri Krasiňskem zaman Ískali.
Krasiňski stoji pri vsej svoji dobri volji in Ijubezni do národa
z ozirom na politično-socijalne názore vendarle nekoliko ob stráni,
samotno. Kakor njegova skrajna doslednost v krščanskem svetovnem
názoru, tako ga delajo tudi njegovi socijalni nazori tipičnega ari-
stokrata, spričo katerega je večji javnosti ostal in je tudi moral
ostati znatno hladnejši, kakor ostala dva poeta.
Kot potomec onih slojev, ki so največ pripomogli k uničenju
Poljske, pa zaslúži tem večje priznanje in spoštovanje, čim bolj se
odbija od okolice, sredi katere je zrasel. Prekašal je svojo kasto
tako zelo, da mu zagotovi že to večno hvaležnost in spomin sredi
poljske javnosti: znal je posvetiti svoje življenje naj-
višjim problémom dúha in najbolestnejším ranám
svojega národa, — znal se je povzpeti nad tesni krog kastnih
predsodkov, tradicij in nasprotij in je imel pogum povedati
svojim najbližjim v obraz besede resnice, uničujoče s
svojim ponosnim, plemenitim in pravičnim zaničevanjem, — in ni
odnehal od pozivanja k delu za bodočnost; nasprotno od svoje
Dr Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji'1912. leta.
197
kaste, ki se je tako cesto onečiščala pred obličjem umirajoče do-
movine, ni zapadel brezsilnemu obupu in ne cinizmu, ampak je
do zadnjega diha bránil poljsko reč, prorokoval národu dan pre-
poroda, vlival vanj vero in uteho v najtežjih trenotkih, ob času
bratomornega boja.
To, da je bil goreč, navdušen kristjan in je Ijubil Boga kot
simbol najvišje Lepote in Resnice, kot ideál Dobrote in so-
cijalne Misii — to mu mora šteti le v hvalo tudi največji na-
sprotnik krščanstva ali katoliške cerkve. Ni tega delal radi oblike,
ne, da bi se prikúpil cerkvi in njenim zastopnikom, ampak iz glo-
boke, svete notranje potrebe, radi iste visoko mistične ideje, ki mu
je ukazovala verjeti v preporod Poljske, v prihod „kraljestva božjega"
na zemljo. Krasiňski-aristokrat in Krasiňski-katoličan
je imel srce in ves t, — iniel je torej to, česar tako pogosto ni-
majo najtipičnejši zastopniki aristokracije in katoličanstva, — in ravno
zato ga tako zelo cenimo, ko praznujemo stoletnico njegovega
rojstva. ^
In dalje uzremo zopet drugo postavo. To je zadnji poljski
pol i h isto r na pragu novodobnih časov, neumoren delavec na
vsakem literarnem in znanstvenem polju, izpod čigar peresa je izšlo
več dragocenih del, kot jih prečitajo celo življenje desetorice inteli-
gentnih Ijudij. Jozef Ignacy Kraszewski, prvi veliki poljski
romanopisec XIX. stoletja obhaja letos tudi svoj jubilej. On je prav-
zaprav ustvaril narodno poljsko povest, on jo je dvignil na višino
umetniškega dela in hkratu narodnega , kulturnega in moralnega
činitelja v družabni vzgoji. On je napravil iz nje štivo vsakega mi-
slečega Poljaka, izbijajoč mu z rok do takrat vsemogočne nemške
„Pfundromane", — on je sam ustvaril ogromno knjižnico národne
poljske povesti ter imel pri vsem tem še čas za plodovito delo na
vsakem znanstvenem in slovstvenem polju.
In še en jubilej je letos, jubilej onega nepozabnega, četudi v
svojih posledicah nesrečnega trenotka, — onega leta 1812., o ka-
terem poje Mickiewicz v svoji epopeji kot o letu čudežev, „kot pred
sveta koncem", o letu, ki je pretreslo do najtajnejših globin izmučeno
poljsko dušo, budeč jo k novému življenju in drameč v njej „priča-
1 Ravnokar je izšla veliká kritična izdaja vseh, znanih in došlej neznanih
spisov Krasiňskega, ki sta jo oskrbela poetova rodbina in krakovská Akademija
znanosti pod uredništvom prof. J. Czubka. (Kraków, 1912. Gebethner i Sp. —
9 zvezkov.)
198 Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta.
kovanja hrepeneča in radostná". To je oni nepozabni trenotek, ko
je vsemogočni „bog vojne", Napoleon, zmagoslavno hodil po celi
Evropi, ko je prekoračil meje „Varšavské kneževine" in s krikom
„Vive la Pologne!" povedel navdušene poljske legije na vzhod, v
solncu nadeje — v pogubo.
To je ona nesmrtna pomlad v zgodovini Poljske po njeni de-
litvi, pomlad novega življenja, ki sicer ni obudila od mrtvih národa
v političnem oziru, pač pa mu je vdihnila novih sil, novih upov —
proti upanju. To je ona pomlad svobode, o kateri poje Mickiewicz
kot o najjasnejši pomladi svojega življenja:
„O vesna, kdor te v našem kraju videl je takrat,
nezabna vesna vojne, vesna žetve, zlatih nad!
O vesna, kdor takrat te videl je cvetečo,
vso v žitu in livadah in Ijudeh blestečo,
dejanj bogato, blagoslovljeno z nadejo!
Dozdaj vse moje sanje vedno k tebi spejo!
Neprost rojen, že v zibelki vkovan v trpljenju,
le eno takšno sem imel pomlad v življenju!"
Če je tako pel največji poljski genij v 1. 1834., ali se je danes
čuditi Poljakom, da se v času še bolestnejšega spoznanja poljske
misii, ko so izginili vsi prazni upi in vera v Ijudi, spominjajo te
pomladi, da se vznašajo na krilih poezije v njene razsvite in po-
tapljajo svoje bolesti v zlatih pramenih spominov, da ogrevajo srca
in obujajo nadeje?
Leto 1910. je spomnilo Poljsko in svet na veliki triumf polj-
skega orožja nad okrutnim križaštvom, nad germansko zahrbtnostjo,
— leto 1912. spominja na drugačen čas, stokrát važnejši za današnjo
kulturo dúha in človečanstva, na čas, ki se je sicer končal s po-
razom orožja, obenem pa na čas, ki je rodil iz tega poraza novo
zrno, zrno narodnega preporoda v novodobnem dúhu,
ne s pomočjo orožja temveč s silo dúha, s socijalno in gospodarsko
pretvoritvijo národa s tem, da je zavrgel zmote tradicije in ustvaril
nov red na podlagi enakosti, bratstvain javne pravičnosti.
Takšna je ona zlata misel, ki je polno letošnje leto v Poljski, takšno
je ono najplemenitejše geslo, ki se je na Poljskem prvikrat oglasilo
pred sto leti in je došlej že mnogo, mnogo izboljšalo in bo živelo
in se realiziralo v vedno boljša dela, dokler ne privede do zmage
pravičnega in čistega problema odrešenja Poljske.
(Iz rokopisa prevel Vojeslav Mole)
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
199
Hči grófa Blagaja.
Roman.
Spísal Rado Murnik.
19.
í J gasnile so pojemajoče lúči tudi na vrhovih najvišjih borovcev
^\^ nad skalami. Večerilo se je.
Pod prisojnimi pečinami, divotno opreženimi z bagrenordečo
viniko, so umivale cigánke rajnico Erani s studenčnico, polno raz-
sekljanih blagovonjavih bilin in korenin. Okoli glave so ji bile
privezale ruto, da se mrliču ne bi povesila spodnja čeljust. Oči so
ji pokrili s kamenoma.
„Joj, kaj bomo brez nje!" je tarnala Čirikli, ki ni rada molčala
dolgo. „Erani je bila iako dobra, tako modra; vedela je več ko-
ristnega, nego mi vsi skupaj."
Tako jo je hvalila jezična jamadarka, ki je bila vedno očitala
starkí, da ne zna drugega nič, kakor jesti pa piti pa dremati.
Na zapadnem koncu doline, dovolj daleč od šatorov, je bila
podolgasta jama. Semkaj so donášali cigáni netiva in kuriva. Plast
na plast so nad kotanjo križema skladali in zlagali borová debla,
polena, smolnato lubje in dišeče brinje. Med kalanice so stlali velo
listje, mah, ostružino, dračje in slamo. Po vrhu so položili drobnih
kameňov.
Včasi je potegnil hladní jesenski píš preko mračne doline in
hladil razgrete obraze. Ob róbu temne šume so prhutali tihí netopirjí.
Nočilo se je. Blizu sklade so zanetili mladeniči ogenj.
Žene so odele pokojnico v njena najlepša odevala. Ko se je
zdela grmada Ängarju dosti visoka, so oblekli vsi svojo najmanj
raztrgano obleko. In prihajali so tiho drug za drugim, poklekali in
se dotikali s čelom Eranine levice.
Čirikli je vzela prababici oba kameňa in ruto. Štirje moški so
dvigniU rajnico na lesenih nosilih in jo položili z obrazom proti
solnčnemu izhodu tako, da je bolj sedela nego ležala na drobnih
kamenih; za zglavje so ji dali sedlo. Po vrhu so razlili raztopljene
smole in masti ter natresli ovsa, orehov in sliv za žgalni dar.
Dekleta in žene so osule mrliča z rmanom in Zlaticami, z eriko in
višnjelkastimi zvončicami; vso grmado so Icpo ovile in opregle z
belo vezelo in prekrasnimi, škrlatnordečimi lozami divje trte. Ža^
lostno so trepetali listi in cvetlice v mrzli sapi jesenski.
200 Rado Murnik : Hči grófa Blagaja.
Začuden, z velikim zanimanjem je gledal Omar príprave za
upepelitev. Ko so bile dovŕšené, so sedli vsi v polukrogu okoli
grmade, nestrpno radovedna deca spredaj, odrasli za njimi. Pred
znožje rajne prababice pa je stopil njen pravnuk jamadar Angar.
Ta trenotek so se nehote ozrle vse oči proti izhodnemu nebu.
Izza fantastičnega, srebrno okovanega oblaka je vzplula sijajnozlata
luna in polni toki njenega bledega svitá so Hli na nočni zbor in
na grmado. Kakor očarani so gledali cigáni svojo mŕtvo kraljico.
In zdelo se jim je, da ji je smrt ublažila vse stroge, ostré poteze
in ji okoli osinjelih usten pričarala truden nasmeh.
Angar je nagubal svoje ozko, nazaj nagnjeno čelo in začel
zdaj govoreč, zdaj pojoč:
„Dolga je bila tvoja pot, Erani! Začela se je sredi gozda in
sredi gozda je bil njen konec. Trpeti si pričela ob bregu svete reke
Ganga pod Himalajo. Ondi si rasla in cvetela. Tvoje oči so videle
osem rodov: videla si jih vse od mojih otrok do svoje prababice,
naše pramatere. Mnogo žalostnega in neprijetnega so videle tvoje
oči; ali videle so tudi več lepega kakor oči katerekoli kraljice! In
kakor očisti vodo dolga pot po kremenju, tako je očistilo tvojo
dušo dolgo trpljenje v ječi mesa."
Zamolklo so odmevali glasovi od črnih skalnatih sten. Veter
je zašumel v drevju nad pečinami in sul listje na grmado. Omar je
venomer gledal rajnico. V luninih žarkih so se pošastno svetili njeni
šopasti beli lasje okoli prstenega obraza. Kakor prikazen iz drugega
sveta je ždela na skladi. Glava ji je bila nekoliko nagnjena, kakor
vtopljena v globoke skrivnostne misii. Omarju se je jela smiliti in
kar ni se mogel otresti múčne misii, da bo trpela v ognju strašne
bolečine.
Angar je šel okoli in okoli grmade, se doteknil rajničinega
čela in rok in nadaljeval: „Upepelimo, Erani, tvoje telo, da se nam
ne bo bati tvoje nemirno blodeče duše! Upepelimo, Erani, tvoje
telo, da ne bo plen ostudni zverjadi in gnusni črvadi! Š plameni
se dvigni tvoja pomirjena duša v višave, v večno kraljestvo • miru in
veselja! Kakor ugasne luč brez sledu, tako razgini tvoje bitje v
vesoljnosti, da se ne vrne več v okove pokore in trpljenja, življenja!"
Poglavar je mignil. Četvorica cigánov je zapálila grmado spodaj
na vseh štirih ogalih.
Takoj so zajezljali plamenci po sehljadi in dvigal se je redek
bel dim. Rahlo je šumelo in prasketalo. Više in više so lizljali po-
željivi žarni jeziki. Velikí plameni so švígali do zglavja in jarko
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 201
obsevali Eranin obraz. Hlasten zubelj je dvignil bele lase in jih
pogoltnil; roj iskric je šinil v razpaljeni zrak. Visoko so se vzpe-
njale rumene in rdeče kače, s škrlatom so zagrnile mrtvaški prestol
in ožarjale Ijudi, drevje in skale.
Od ognja je puhtela taká vročina, da so se umaknili otroci k
staršem. Ob pečinah se je nekaj čaša valil dim v velikih, gostih
kepah in Omarju se je zdelo, da plove grmada visoko pod oblaki.
Strah je bilo dečka; bal se je, da ga sežgo živega, ako ga ujamejo
na begu.
Cigáni so vstali, se klanjali proti izhodu in zapeli tako počasi,
tako otožno, tako nadzemeljsko tiho, kakor bi ječal zbor duhov.
Iz skalnatih kotov je odgovarjalo plaho ihtenje. Mraz je pretresal
Omarja. Tako strahotnih glasov ni bil slišal še nikdar. Mahoma pa
je zajokala melodija na glas, zadivjala, se nenadoma prevrgla z
višine v nižino in zamrla kakor divja burja, ki besno pribuči in
takoj zopet odbuči v daljavo. Žalostní so bili sinovi in hčere pri-
rode, toda ne zaradi rajnice; pesmi so jih spominjale njih daljne
domovine.
Preko doline so fofotale sivé sence gozdnih ptičev, preplašenih
iz spanja. Konji so nemirno dvigali glave in z razpetimi nozdrvmi
vohali po vzduhu.
Včasi je potegnil veter in razganjal dim po zakajeni dolini;
včasi je odgrnil grmado in tedaj so videli cigáni očrnelo postavo
kakor velik ogel sredi žarine ogromne baklje.
Kurili so več ur. Proti polnoci so dovŕšili upepelitev. Dogorela
grmada se je nagnila na levo, potem na desno in se sesula. Tisočero
isker je vzletelo iz dima. Prinesli so vode v kotíih in polili sikajočo
žerjavico in vroči pepel. Belkasti prah nad kameni so shranili z
loparji v vrč in ga nešli doli k šumeči Bosni.
Ondi ga je Angar visoko vzdignil in zaklical nad vodo : „ Valovi,
sprejmite prijazno ta čisti prah človeški ! Odenite ga, kakor odene
mati dete s svojim oblačilom. In ponesite ta prah in pepel od
mrtvega brega v živo reko, iz žive reke v večno morje!"
Iztresel je belkasti pepel v vodo in zagnal vrč v globočino;
tudi loparje so vrgli v Bosno.
Vrnili so se v dolino, zakurili velik ogenj in se veselo zabávali
s plesom, petjem in rakijo.
Gizdava Pirani si je bila spletla dve dolgi kiti in ji zvezala
spredaj na prsih z zelenim trakom. Dolge črne lase si je okrasila z
velikimi srebrnimi tolarji in s ciklamnom. Ogrnila se je z malone
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 4. 15
202 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
novim rdečim plaščkom. Tako nalepotičena je izprva oddaleč motrila
Omarja, ki je stal pri Angarjevem sinú.
„Omar, pojdi počivat!" mu je svetoval Sonakaj. „Spati moraš
vsaj nekoliko. Jahati bova morala vso noc."
„Ne bom mogel spati. Tako sem razburjen, ne vem — "
„Le pojdi, zbudim te o pravem času."
„Ah, Sonakaj, bojim se . . ."
„Nočeš bežati nocoj? Pomisli, tako ugodne prilike ne bo
izlepa več. Mešec bo svetil vso noc. Kje bova že jutri osorej ! Le
pojdi v šator!"
„Ali ako naju zaslede in ujamejo? Kaznovali bi naju strašno!"
„Nič se ne boj ! Premislil in pripravil sem vse. Zdaj pa móram
proč — gleda naju mati in tamle prihaja Namirjeva hči."
Približala se je Pirani in udarila Omarja s kito koketno na
roko.
„Pojdiva plesat. Omar!"
„Truden sem."
„Samo malo, prosim te!"
„Kaj bi pa rada, Pirani?" je vprašala Čirikli, ki je bila počasi
prišla k njima.
„Omar noče plesati z mano," se je pritožila hči jamadarja
Namirja.
„Pa pleši s kom drugim ! — Omar, pojdi mi v šator po ruto !
Zebe me. No, Pirani, kaj?"
„Ne maram z drugim," se je čemerila Pirani, ko je odšel Omar.
„Tako ti ugaja naš Omar, mala moja?" se je nasmehnila
Čirikli in jo porogljivo pogledala skozi napol zaprte oči. Dobro se
je zabávala z zaljubljeno viharno deklico.
Pirani ni odgovorila. V zadregi se je igrala s srebrniki v
pletenici.
„Izbrati bi si morala vendar malo večjega plesalca, na primer
našega Sonakaja," je velela Čirikli in gledala, kako sta rajala med
drugimi mlad cigán iz Namirjevega tábora in njena hči Kali.
„Ah, nič!" je jezno odvrnila Pirani in udarila z nogo ob tla.
„Ali ni Sonakaj zal mladenič?"
„Omarja imam rada! Omar mora biti moj! To sem povedala
že tudi svojemu očetu. Moja mati se je omožila, ko ji je bilo komaj
štirinajst let."
„Kakšno dekle si! Kaj ti prihaja na um — Omar ti sega komaj
do brade!"
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 203
„Že dorase! Ne maram starega dedca."
„Ta je modra! In kaj je rekel tvoj oče?"
„Rekel je: Počakaj! Bomo že videli."
„Tako pravim tudi jaz, Ijuba moja Pirani!"
„Ah, škoda, da nisem jaz fánt in Omar dekle — potem bi
bilo pa vse práv."
„Res je," se je iznova nasmejala Čirikli, „potlej bi bilo vse
práv. Vidiš, Omar se vrača brez rute. Saj sem vedela — "
„Nisem mogel najti," je dejal Omar plaho.
„Pojdi, Omar!" ga je vabila Pirani in ga prijela za roko. „Greš?"
„Ne morem."
Užaljena se je obrnila Pirani in se ugriznila s svojimi drobnimi
zobmi do krvi v spodnjo ustnico.
Ko jim je posla slivovka, so se odpravljali pijani cigáni spat.
Nekateri so lezli po vseh štirih v šatore. Med njimi je bil tudi ple-
salec nelepe Kali. Blebetal je nerazumne zloge, poizkušal vriskati
in se grohotal, ker se mu je zdelo jako smešno, da je vedno na
tleh. Srečno se je prekobacal preko marsikatere ovire, vendar ni
dosegel cilja svojega trudapolnega popotovanja: zaspal je na trdi
zemlji pod milim nebom.
„Omar, pojdi z mano!" je velela Čirikli in ga odvedla pred
jamadarja. Tesno je prihajalo dečku okoli srca.
„Angar, poslušaj ! Omar nam hoče uiti."
„Kaj?" je zarohnel napol pijani mož in zaškripal z zobmi.
Strogo in sovražno je pogledal dečka. Omar je ves zatrepetal ob
tem srepem, zlobnem pogledu vdrtih oči in nagnil glavo.
„Nagovarjal je Sonakaja, naj mu pomaga ubežati."
„Ni res!" je viknil Sonakaj.
„Molči!" se je zadrl oče. „Tako, Omar? Le čakaj!" Segel je
po široki nož za pasom. Omar je zavrisnil obupno.
„Odpustite mi, saj ne bom bežal!" je prosil deček. Usmilite se!"
„Pusti ga, oče!" je kričal Sonakaj in objel kolena razjarjenega
moža. Prestrašená Kali je zajokala naglas.
V smrtnem strahu se je izpulil déčko ciganki iz rok, zdirjal
iz šatora k priklenjenemu Efendiju in se zgrudil poleg živali. Raz-
Ijučeni jamadar je drevil za njim — toda obstal je pred medvedom.
Iz bližnjih šatorov so prihajali radovedneži.
„Pusti dečka!" je prosila tudi Čirikli, ki se je bála nesreče.
„Ukázala sem Hanru, naj stráži do jutra. Bodi pameten! Jutri do-
bimo mnogo denarja. Vrnimo se v šator, povem ti nekaj važnega!"
15*
204 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Medved je vstal, preteče renčal in kázal svoje strahovito zo-
bovje ; iz odprlega zrela se je kadila gosta para. Drgetaje je gledal
Omar cigánov nož, ki se je lesketal v mesečini.
Nekaj trenotkov je postal razkačeni poglavar pred medvedom.
Ni se úpal poizkusiti z mogočnim varihom Omarjevim. Preklinjaje
in godrnjaje je odšel z ženo v šator in se zavalil na kup cunj.
Sonakaj in njegova sestra sta izginila v sosednjem šatoru, ker
sta se bála očeta. Čirikli je zagnala Omarju kožuh. Fánt je ihtel
tiho in božal medveda. Efendi se je pomiril in zopet legel pod
gaber.
Razburjeni Omar dolgo ni mogel zaspati. Mešec je obseval
tihe šatore; njih okajeno plátno je trepetalo v nočni sapi. Kakor
nežne lúči, brleče v vetru nad globokim morjem, so migljale zvezde
v tajinstvenih daljavah na temnovišnjevem nebu. Skozi dolino je
žuborel studenec, spodaj je močno šumela Bosna. Gori v pragozdu
so skovikali majhni balkánski skovirji in lajali lisjaki.
„Čuj, Angar!" je dejala zgovorna Čirikli.
„A, kaj! Zaspan sem."
„Omar se ne bi nikdar práv pociganil."
„Pusti mel" je mrmral jamadar in obrnil glavo v znak, da se
mu ne Ijubi vec poslušati.
„Zdaj sva sama — "
„Ali hočeš klepetati res vso noč? Vrag vzemi Omarja in
še tebe!"
„No, no. Poslušaj me le še malo! Govorila bom o cekinih."
Lakomen, kakor vsi cigáni, je dvignil Angar glavo.
„Jutri, to se pravi, še danes prodamo dečka paši v Maglaju.
„Dečka! Dečka!" je godrnjal jamadar. „In ako spozná tvoj
paša, da je Omar deklica?"
„Pa naj si jo izgoji za svoj hárem!"
Fran Milčinski: Drobná druščina.
205
Fran Milčinski
Drobná druščina.
I I / oja žena je réva, ali jaz ji ne morem pomagati, jaz nimam
) ' čaša. Podnevi sem priklenjen v pisarni, zvečer me pa
natezajo po odborih. . Saj bo društev kmalu več nego Ijudi. Kamor
stopiš — društvo! Rad bi kihnil: ne! Poprej se moraš vpisati v
društvo za kihanje. Če se ne vpišeš, gorje ti! Hitro te naženo z
izdajico in še pes te več ne povoha, če ima le količkaj naroden nos.
Jaz nimam čaša!
Žena je réva, vem, da je réva. Saj nič ne reče: čast ji in
sláva! Ali na očeh ji poznám, da se dolgočasi, jaz pa ji ne morem
delati druščine, ko nimam nič čaša in se mi dostikrat tako mudi,
da se umivam, večerjam in se preoblačim vse hkratu in sem zadnjič
v hitrici zamenjal za ta opravila pripravljene predmete, kar je bilo
v veliko kvár želodcu in obleki.
Jaz nimam čaša. Saj se mi smili žena, pa ji ne morem po-
magati. Naj se pač sama ozre po kaki druščini, da ji ne bo čas
predolg. Kaj pa druge!
Poznal sem staro ženico, ta se je izborno imela s svojo stensko
uro. Ura je bila od visoke starosti že malo otročja, drugače pa
zlata duša in sta se pomenkovali in smejali in se zabávali gotovo
bolje, nego se jaz v odborovih sejah, ko se kregamo in nihče ne
ve zakaj, niti tajnik ne, ki piše zapisnik.
„Ali hočeš stensko uro?" sem vprašal ženo.
Žena, čast ji in sláva, je odgovorila:
„Kakor hočeš. Da bo le tebi práv, pa bom zadovoljna."
Prijazno me je pogledala in milo, z vlažnimi očmi. Dobra je
in smili se mi. Ženská potrebuje druščine, posebno pa razgovora,
drugače ji jezik usahne, kakor roža brez dežja.
Pa mi je še prišla v misel hišna gospodinja, ta ima za družbo
kanarčka. Kadar prihajam plačat stanarino, pa vidim, kako živahno
se ž njim pogovarja. Práv zanimivo. Človek bi mislil, da se s ka-
narčkom lahko govori karkoli, ali reČ ni taká. Niti ni, da bi se dalo
z vsakim kanarčkom enako se meniti. Kaj še! Naše gospodinje
kanarček na pr. je premogar, ker natanko tako drobi, kakor v hišni
veži premogar na piščalko. In okoli tega njegovega poklica se suče
pomenek gospodinje s kanarčkom.
Kanarček: „Rrrriiii ..."
206 Fran Milčinski: Drobná druščina.
Gospodinja: „Ali ga že zopet ponujaš? Kakega pa imaš, kaj ?
Trboveljskega ali karmeljskega ? Pa da boš dal pošteno vago, ti
rečem, v plombirani vreci, sicer koj pošijem po policaja. In da ne bo
lako kamenit kakor zadnjič! Kaj pa dobiš zanj? Trpotec ali perešček
solate? Kaj, sladkorja bi rad? Tako? Moj Bog, kar oderi me — kako
bomo shajali pri tej draginji. Moj mož pravi, da mu bo zelo hudo,
če bo moral stránkam zvišati najemnino, pa skoraj ne bo drugače..."
Zadnje besede seveda niso namenjene „premogarju", nego meni.
„Žena," sem torej rekel, „ali hočeš kanarčka?"
Žena, čast ji in sláva, je odgovorila: „Kakor hočeš! Da bo le
tebi práv, pa bom zadovoljna."
Nežná je in skromná in práv od srca bi ji rad ustregel, če bi
vedel kako, da bi ji ne bilo tako pusto poleg mene, ko sam nimam
nič čaša.
Zdi se mi, da ji ni nič kaj do ure ali do kanarčka.
Kaj, ko bi ji omislil gramofón! Kadar si poželi človeškega
glasu, sproži gramofón in si izbere, kar hoče z bogatega sporeda.
Čim bolj premišljujem : gramofón utegne biti še najboljši nado-
mestek za živo družbo in vrhu tega ne prinese blata v sobo na
škornjih in ni ga treba pitati s smodkami in konjakom. Izborno!
Gramofón ji kúpim, naj ima moja révica kaj veselja na tem svetu.
Poiskal sem jo, da ji razložim ta svoj namen. Ali bo gledala,
gotovo bo zadovoljna. —
Sedela je v zadnji sobici za šivalnim strojem : pridna je, nikdar
ni brez dela. Povesila je roki s šivanjem v naročje, rdeča je po-
stala in čutil sem, da ji je sunkoma zastala sapa.
Kaj pa to pomeni! Ali se je prestrašila? Ali kaj skriva pred
mano? Ta bi bila lepa! In čemu me gleda tako proseče in stiska
šivanje v naročju? Kaj je bilo? Srajčko je imela v delu, mičkano
srajčiko, komaj večjo kakor je moja ped. Šestindvajset let je stará
moja žena, pa se ubožica neumna igra s srajčkami!
Storilo se mi je milo, saj jo imam rad, in šinilo mi je skozi
možgane : Kaj ji bo mŕtvi gramofón ! Rajši ji kúpiš prijaznega, živega
otročiča — manjka se jih! — pa se bo lahko z njim igrala in
pečala, kakor jo bo volja, in bo vsaj vedela, za koga ima srajčke.
Rekel sem ji to in naj zaradi stroškov nič ne skrbi: od srca
rad jih žrtvujem; bom pa plačeval na obroke, če ne bo šlo dru-
gače, da ji le ustrežem. In oklenila se me je okrog vratu, me
poljubila in pričela ihteti in zdaj sem spoznal, da sem práv zadel,
kajti če so ženské práv srečne, se gotovo hrenijo.
Fran Milčinski: Drobná druščina. 207
Naj se nikar ne joka, sem ji dejal, korajžna naj bo in dobre
volje in o priliki naj se malo okoli ozre in si izbere po svojem
srcu in okusu, kakor ve in zna ; saj ve, da jaz nimam čaša. Ti pre-
klicani odbori ! Snoči se mi je tako mudilo, da sem v hitrici pozabil
kravato; natakar me je ves večer zijal, kakor pisano zver.
Izročil sem torej vso zadevo ženi, saj je preudarna. Skrivaj pa
sem vendar tudi stopil v prodajalno in nakúpil, kar je najbolj treba
majhnemu otroku, da se čuti domačega pri hiši: vojaško kapico,
puško na zamašek in bridko leseno sabljico. Prodajalka je bila
videti izkušena ženská; rekla je, da je vajena takih stvari in mi je
obesia še mal top, lesenega konjička za ježo in zraven dva biča,
belega in črnega, potem kolo, skije, mal priročen konverzacijski
leksikon — priložnostni nakúp, je dejala — in pa lonček pristne
ogrske pomáde za brke.
No, in potem je prišel otročiček v hišo. Čisto majhen je bil,
tako majhen, da se skoro ne da povedati. Žena je rekla, da je práv
tako : takšen se lažje privadi hiši. To je res ! — Jaz potem na dan s
svojimi darili — še ženo so veselila, kar smejala se je v svoji po-
stelji in ko se je nasmejala, mi je povedala, da je otročiček — deklica.
Ej, ej ! Nerodno je, da se nisva zastran tega z ženo poprej
natančno domenila. Toda kaj, ko nimam nič čaša! Sicer pa se mi
zdi, da mali konverzacijski leksikon, priložnostni nakúp, tudi deklica
lahko uporablja; druge stvari pa podarim kakemu društvu za sre-
čolov, vem, da se jih ne bo bránilo.
Poglavitna stvar je, da ima žena druščino in pom.enek — tega
pa zdaj ne pogreša, hvala Bogu ! Nič ji ni več dolg čas. Neverjetno,
koliko si imeta povedati ona in otročaj !
Zadnjič odbor zoper podraženje hermelinjih repkov ni bil
sklepčen in sem prej prišel domov. Vráta so bila odprta in slišal
sem ju, kako se pogovarjata.
Mamica — tako zdaj pravim ženi, ker vidim, da se ji dobro
zdi — mamica je cmokala in ajala in vmes govorila.
„Ti moja tica, ti moja golobica, pridna si, strašansko si prid-
kana — kako lepo sklepaš ročici ! Pravijo, da boš postala nuna, ker
tako lepo sklepaš ročici in zavijaš očki. Ali boš nuna, ali boš res
nunica? — Ali boš rajši subreta? Kaj? Teta pravi, da boš subreta,
ker imaš tako močen glas in se znáš tako smešno pačiti. Kdo pa
tako kremži svoj obrazek, ti grda punca ti! In nedostojno se tudi
vedeš. Kdo se je že zopet razodel ? Sram te bodi ! Že vidim, gotovo
boš subreta, — Ali pa boš študent, pravi atek. Študent boš, ker
208 Ig. Gruden: Domotožje.
toliko piješ, nikdar ti ni dosti, in nočni mir kališ tudi, kakor ga
študentje, in razpraskana si tudi po vsem obrázku kakor študentje,
ker si s svojimi ostrimi nohtki vedno orješ po ličkih ; ali ti jih bom
postrigla nohteke, ali ti jih naj odgrizem, kakor pravi strie. Le smej
se, ti moj čudež sladki in mi povedkaj, kaj boš. Ali boš nunica,
kaj, pobožná nunica ? Ali boš subretka, navihana subretka, kaj ? Ali
pa boš študent, ki vso noč pije in kriči? — Ne bom, reči, ne bom,
nunica, kaj ne, pa tudi subretka ne bom niti ne študent, kaj ne,
da ne: čisto nekaj drugega bom, reči, nekaj čisto drugega bom in
boljšega bom. Mamica bom, reči, pridna, skrbna mamica bom, reči,
lepšega ni na svetu. Moja, moja, moja! Moja, moja, moja!"
In dete je brbljalo:
„Eze, eze — gogl, gogl, gogl — tata, tata — br br br — gik!"
Nič ne prikrivam, da čisto do dobra nisem razumel tega
brbljanja; saj še tiskanih stvari vseh ne razumem, dokler jih ne
razloži poklican kritik; kaj bi: však človek ne more biti literát, in ko
nimam nič čaša! Ali ta vtisk sem imel, da „gik!" pomenja vrhunec
zemeljske zadovoljnosti.
Ig. Gruden
Domotožje.
ÍŔkoz gaj zvenel je lahen klic,
kot bi šumele perotnice
v večer hitečih lastavic,
ko tone solnce za gorice.
Od njega ves zvenel je gaj,
od njega je srce zvenelo,
kot da čez zlatih strún smehljaj
bi dvoje belih rok hitelo.
In v noci slišal sem ga jaz
popotnik, ki skoz dalje roma,
in kot je tih njegov bil glas,
spoznal sem ga : bil je od doma.
Jos. Premk: Krona v višavi. 209
Jos. Premk:
Krona v višavi.
(Dalje.)
a Manico, ki je prinesla vina in sadja, je vstopila tudi go-
spodinja Cila v belem, zlikanem predpasniku.
„Oho," se je začudil župnik Andrej — „danes pa ni bil Klander
varčen gospodar. I, seveda, kaj lakega se ne zgodi však dan . . ."
Gospodinja Cila se je zadovoljno nasmejala in sedla na drugi
konec mize poleg Manice.
„Torej petindvajset let ga ni bilo," je pričel župnik, ko sta
iVlanica in Cila le molčali. „Saj ga ne boste več spoznali!"
„Kako neki," je pritrdila Cila in sedla poleg Manice. „Že takrat,
ko je bil zadnjikrat doma, je bil ves drugačen kakor nekdaj, kaj
šele sedaj, ko je gotovo bogat, da sam ne ve kako in gosposki,
da se bo sramoval enemu izmed nas podati roko."
A župnik Andrej je neverjetno skimal.
„Ne verujem," je dejal — „in tudi pismo ni pisano po tem.
Sicer pa se mi zdi, da Dominik ni bil toliko častihlepen, temveč
poln hrepenenja do različnih ved vsled nagona samega, kar je kázal
že v zgodnjih letih. Gotovo da je s tem združená tudi čast in sláva,
a Ijudje, ki hrepene samo za tem, delajo drugače, kakor je delal
Dominik, ki je žrtvoval, kakor sklepam po tem zadujem pismu,
skoro vse življenje edino knjigi. Mogoče se motim, a da je hodil
težavno pot, je gotovo, in čuditi se ni — če je truden ..."
„Kdo bi si mislil," je skimala gospodinja Cila — „da bo hodil
ta človek tako čudná pota."
Župnik se je nekoliko zamislil in nato je dejal : „In takih
Dominikov dandanes ni malo. Različni so, seveda, ki bi vztrajali
tako dolgo kakor vaš, jih res ni veliko, ker polovica in tudi več
jih omaga kmalu, in to je jaseň dokaz, da bi bilo bolje, če bi
ostali doma pri plugu. Poznám jih, ki stradajo ob eni sami kravici,
sin pa moleduje v mestu za košček kruha in si ubija duševno in
telesno zdravje. AH bi ne bilo bolje, da bi ostal doma in pomagal,
da se utrdi in poveča gospodarstvo. In tako prehaja vse v tuje roke,
da otroci komaj vedo, kje so bili rojeni. Pa naj bi še bilo, ko bi
našli v mestu in šolah zaželjeno srečo in zadovoljnost, pa jih je
brezdomovincev na stotine, ki ne vedo, kam bi položili trudno
glavo ali pa služijo bore krajcarje, ko so pustili doma krono in
210 Jos. Premk: Krona v višavi.
cekine. To je rana našega národa, ki ne ve, da je ped rodne grude
večje vrednosti, nego seženj goljufive tujine. Lastne otroke pošiljajo
v tujino, sami pa kličejo na pomoč pred tujci! Ne rečem, da mora
ostatí národ glup, dasi je najsrečnejši, ki ne zna razmišljati o ni-
čemer in mu ne razjeda srca nikak dvom, a vsa ta izobrazba, ki jo
je željna današnja mládež, je kakor strup . . . Zdravi in čili od-
hajajo, vračajo se pokvarjeni in mehkužni, da jih mora biti žalostná
vsaka mati. Koliko je teh sene po naši domovini, koliko teh sla-
botnih, bolehavih jelk, ko bi bil lahko však izmed njih močan hrast.
A če bi povedal to javno, kakor govorim vama, bi me križal svet
in obsodil, da hočem pustili národ v nevednosti in zmoti. Ali ni
bolje verovati v zmoto in živeti mirno in zadovoljno, kakor živeti
v večni negotovosti in nositi v srcu črva, ki gloda noč in dan . . .
Saj popolné sreče ni nikjer in kdor upa vanjo je bedak: kako bi
mogel vživati nepopolen človek popolno srečo? Toda pustimo to,
hotel sem le reči, kako na napačni poti so vsi, ki pošiljajo iz mir-
nega doma svoje sinove in hčere med viharni svet, ko ne vedo, so
li dovolj močni, da premagajo vse težave in zmote, ki jim prete v
tujini. Še Dominik, ki je gotovo prišel visoko kakor malokdo,
pravi, da je truden in je zaželel nazaj ... Kaj šele oni, ki nimajo
polovice njegove moci in vztrajnosti! In teh je toliko, da me obíde
žalost, če pomislim nanje."
Glasno, skoro razvneto je govoril župnik Andrej in Manica
ga je poslušala s pritajenim dihom. Še nikoli ni slišala iz njegovih
ust takih besed, niti na prižnici niti drugod. In ko je končal, se
mu je hvaležno nasmehnila in pogledala sestro Cilo, ki je gledala
malomarno v tla in menda ni razumela župnikovega govora.
„Težko je, težko," je dejala in pogledala postrani na Manico —
„pa Dominik je vendar srečen: bogat je in učeň, da si ne morem
misliti kako, in Zlatopoljčani se mu bodo čudili, če se bo razgovarjal
ž njimi."
Manica jo je pogledala izpod obrvi in tudi župnik Andrej se
je ozrl nanjo začudeno.
„Niste me razumeli," je dejal in puhnil vijoličast oblak toba-
kovega dima. „Pa če se vrne, kakor upate, bom vesel z vami. Drag
prijatelj mi je bil, dasi je bilo to že dávno in nikoli bi si ne mislil,
da se srečava tako pozno in na tako čudnih potih."
„In pravi, da je truden," je opomnila Manica in pogledala
župnika Andreja. . , '
Jos. Premk: Krona v višavi. 211
„Da," je prikimal župnik. „Ljudje, ki so dosegli, kar so želeli,
navadno ne sporočajo, da so trudni. Dominik pa je pisal, no, mo-
goče pomeni to kaj drugega, ker težko je slediti njegovim mislim:
druga bega cez drugo, brez zveze brez cilja in edino, kar razumem
v pismu, je hrepenenje za najvišjim in težka utrujenost, ki veje iz
vse nejasnosti in jo priznáva sam. Bogve, kakšna je bila pot nje-
govega življenja."
„Bogato se je moral oženiti, so dejali župnik, ki so bili pred
vami in so brali njegova pisma," je opomnila gospodinja Cilka z
važnim obrazom. „Bogato se je oženil in sam je bogat, kako ne
bi živel zadovoljno? Reveži smo mi, ki se ubijamo s plugom in
lopato; kdor slúži denár z umom, je gospod in ni nikoli truden."
Župnik je srknil dvakrát iz rožnatega kozarca in je odkimal.
„Motite se, kakor se motijo vsi, ki mislijo tako. Naši predniki
so živeli zadovoljneje, ker niso poznali te zmote, danes pa je národ
kakor zbegana čreda brez pastirja, in išče vsekrižem poti k boljši
bodočnosti. Toda vsako upanje na boljšo bodočnost je zaman,
dokler se ne vrnejo in ne združijo z rodno grudo in rodnimi brati
vsi, ki so odšli . . . Ker ravno ti, ki si domišljajo, da jih je obsijalo
v svetu spoznanje in govore národu o sreči in bodočnosti, so vzrok
razkola in vse nezadovoljnosti. Kaj nam treba prerokov, katerih
náuk je le v besedi, njih srca pa so daleč od vsega ; kaj nam treba
vseh različnih voditeljev in kričačev, ki so edini vzrok, da psuje
brata brat za prazen nič! V dolino zlatopoljsko jih še ni bilo, a
ni več daleč, ko se razgrne ta pogubni val tudi čez te poljane, tudi
čez te Ijudi, ki žive sedaj mirno in zadovoljno. Še v božje hráme
se je zasejala ta Ijulka, da pridigarji govore o stvareh, ki jih Krist
ni nikoli priporočal. Vse je kupčija in mešetarjenje z rojaki, ki jih
gonijo na semenj v sramotno prodajo tisti, ki so odšli, da se spo-
polnijo med svetom in so pozabili na rodno grudo. A ko doseže
laž svoj vrhunec, národ propade, kakor jih je propadlo že toliko in
podjarmijo ga in zasužnijo zdravi in čili. Také so moje misii že
od nekdaj in ker nisem hotel služiti tem goljufnim malikom, sem
romal od fare do fare in spoznal na tem romanju, da se ni čuditi,
če je bil dvanajstletni Krist v svoji pravi Ijubezni do národa v jeru-
zalemskem templju modrejši od pismarjev in farizejev. Tu v doliní
zlatopoljski pa živim zadovoljno, ker ga ni razen Dominika, ki bi
odšel in se okužil v svetu, in sedaj se vrne tudi ta."
Pogledal je gospodinji Cili ostro v obraz in oči so se mu za-
svetile ko dva plameňa. Manica je strmela vanj in je čutila do
njega še večje spoštovanje.
212 Jos. Premk: Krona v višavi.
Takrat je župnik Andrej stisnil obrvi in se nagnil bliže k oknu.
„Če se ne motim," je dejal in se ozrl nazaj na Manico in
gospodinjo Gilo — „se bliža doli med drevjem vaš koleselj."
Manica in Cila sta planili hkratu k oknu.
„Resnično, Jakob prihaja!" je vzkliknila Cila in odhitela na
vežni prag.
Manica pa je stala pri oknu in obraz ji je bledel, da jo je
župnik Andrej pogledal pozorno in skoro začudeno.
Po kolovozni poti je resnično tekla sem proti hiši Klandrova
kobila in Jakob Klander je sedel na koziu in pritrkaval z vajeti po
njenem hrbtu narahlo kakor v zabavo. Dva veliká kovčega sta
bila privezana zadaj, a enega se je moral ogibati Klander na koziu,
v koleslju pa je sedel starikav človek z naočniki in redko osivelo
brado. Izpod ozkokrajnega klobúka so se mu usipali globoko na
tilnik beli lasje in ves njegov obraz je bil pepelnato siv in suhljat.
Zelo je bil podoben tržkemu notarju in Manica, ki je gledala vanj
s širokorazprtimi očmi, se je obrnila proti župniku.
„Saj ne pride Dominik," je dejala. „Kaj neki hoče pri nas notár?"
Župnik pa je odkimal in ni odtegnil pogleda od osivelega
prišleca na koleslju.
„Podoben je notarju, pa ni," je zamrmral, a med tem se je
voz že popolnoma približal in Jakob je skočil raz kozia.
„Dominik je, nikdo drugi," je dejal župnik in stopil iz sobe,
ne meneč se za Manico, ki se je tresla kakor mrzlična in prišla
počasi na vežni prag.
Gospodinja Cila je stala par korakov od vrat in je gledala
Jakoba tako topo in brezizrazno, kakor da so ji zastale vse misii.
Párkrát se je ozrla nanj, ki je sedel v vozu s sklonjeno glavo in
ni hotela pristopiti bliže, pa ni vedela, ali bi storila práv ali ne, ker
tudi Jakob se ni ozrl po njej in je samo prikimal župniku v pozdrav.
A sivolasec na vozu se ni gánil. Glava mu je klonila nizko
na prsi, suhljati roki je držal sklonjeni v naročju in oči je imel
polzatisnjene.
Takrat je hotel Jakob nekaj izpregovoriti, a ko mu je pogledal
bliže v obraz, je začudeno razprl oči in se obrnil proti ženi in
Manici ter položil prst na ústa.
„Zaspal je," je dejal. „Tri dni in tri noci se je vozil, saj ni
čudno."
Župnik Andrej je pristopil h koleslju in tudi Manica in Cila
sta se približali.
Jos. Premk : Krona v višavi. 213
„Moj Bog, to je on?" je šepnila Cila in veliko začudenje je
bilo na njenem obrazu.
Manica pa je stala ob vozu in ni umaknila pogleda od nje-
govega suhljatega obraza.
„Ali ga prebudim?" je šepnil naposled Jakob obrnjen proti
župniku.
Župnik je skomignil z rameni, a Manica je iztegnila roko,
kakor da hoče braniti.
„Pustite ga, truden je!"
Tako so gledali vanj in vseh oči so bile resne in začudene,
samo župnikov obraz se je smehljal in visoko čelo se mu je svetilo
v zadovoljnih gubah. Gledal je gospodinjo Cilo, ki je skoro neza-
dovoljno zmigavala z ustnicami, opazoval Jakoba Klandra , ki ni bil
vec tako židane volje kakor zjutraj, in oči so se mu smejale še bolj . . .
Vedel je, da so ga pričakovali v drugačni slávi in mogočnejšega,
a sedaj je slonel pred njimi v koleslju tako neznaten, bied in po-
staran, da bi šli mimo njega, ko bi ga srečali na česti, molče in
brez vsake pozornosti.
Takrat je kobila potegnila sunkoma, da je Dominik omahnil
nazaj in hipoma razprl oči. Pogledal je okrog sebe skoro preplašeno,
a hip na to se je nasmehnil in se ozrl po zbranih.
„Doma smo," je zamrmral in stopil počasi na tla. Manica je
videla, kako so se mu zašibila kolena in je stisnil ozke ustnice
kakor v bolesti. Vzdrhtela je in gorko je začutila v očesu, najraje
bi pristopila k njemu in mu podala roko v pomoč in oporo.
Najprvo je pristopil k njemu župnik Andrej in mu podal roko,
v kateri se je suhljata Dominikova desnica popolnoma izgubila.
„Ave, amice! Ali se me še spominjaš?"
Dominik je stal ob njem in mu je segal komaj do ráme; nje-
govo šibko, že nekoliko upognjeno telo je bilo popolnoma v žup-
nikovi senci in bil je po obrazu starejši od njega za dvajset let.
Popravil si je naočnike in mu gledal dolgo krmežljavo in
mežikaje v obraz. Naposled je skimal z glavo in je umaknil roko
iz njegove desnice.
„Slabo se spominjaš, prijatelj," ga je opomnil župnik Andrej
in ga potrepal po rami.
Dominik pa je samo majal z glavo in nekak top, brezizrazen
nasmeh, ki je hotel biti menda uljuden in prijazen, je krožil na
njegovih ustnicah.
214 Jos. Premk: Krona v višavi.
„Ne spominjam se, žalibog," je odvrnil naposled in se za-
gledal zamišljeno v tla.
Šele ko mu je župnik Andrej povedal, kdaj v preteklosti sta
se ločili njuni poti, mu je Dominik zopet podal roko in zadovoljno
prikimal.
„Res je, res je," je dejal in mu gledal pazno v obraz. „Andrej
si, da, prijatelja sva bila takrat, dobra prijatelja, seveda, dávno je
bilo to, dávno . . . dávno . . ." je zamrmral naposled bolj sam zase
in se napotil v hišo, ne meneč se za druge, ki so čakali, kdaj se
ozre tudi po njih.
Župnik Andrej je stopal počasi za njim in gledal v njegov
suhljati tilnik, na katerem sta se napenjali dve zabrekli, debeli žili.
Črnikasta suknja mu je segala skoro do peta in je visela na
njem tako ohlapno in nerodno, kakor da ni umerjena njemu. Ko je
stopal, se je upogibal kakor pod tovorom, in počasen in truden je
bil njegov korak.
Na vežnem pragu pa se je nenadoma obrnil ter odšel nazaj
k vozu.
„Ali si pripeljal vse?" je skrbno povprašal brata Jakoba, ki je
stal še vedno ob koleslju. „Trije kovčegi so, trije — najpotrebnejših
knjig, drugo še pride."
In ko se je prepričal, da so vsi trije kovčegi na koleslju, se
je napotil mimo Cile in Manice, ne da bi ju pogledal.
„Kje ste pripravili zame?" se je obrnil v veži proti Jakobu,
ki je hodil za njim tik župnika.
„V gornji sobici, kjer je svetlo in svež zrak. Vse nepotrebno
smo odstránili, šivalni stroj in vse, kar je bilo enake ropotije. Zdaj
je prostorno in zračno."
Pa Dominik ni poslušal zgovornega brata, stopil je po stopnicah
navzgor in se ni ozrl po njin, ki so stali spodaj in se spogledovali.
„Pogledat je šel, če mu bo ugajalo," je menil Jakob Klander,
obrnjen proti župniku Andreju, ki je gledal za njim malce začudeno.
„Se že vrne," je dostavil in stopil v izbo.
Posedli so okrog mize in Jakob je pripovedoval na dolgo in
široko, kako težko ga je spoznal na kolodvoru in da je izpregovoril
ž njim komaj deset besedi. Ni mu povedal ne o ženi, ne o otrocih
in bil je čemeren, da se ga ni úpal vprašati ne po tem, ^ne
onem ...
Župnik in Cila sta ga poslušala pozorno, a Manica je gledala
zamišljeno v tla, kakor da je ne zanima Jakobovo pripovedovanje.
Radivoj Peterlin-Petruška : Sonet.
215
„Postopi gor! Kaj neki dela tako dolgo," je dejal naposled
ženi Cili. „Reči, da ga pričakujemo in da je gospod župnik tudi
še tukaj."
Žena je odšla, dasi nekako nerada, a se je kmalu vrnila.
„Na postelji leži in gleda v strop," je dejala. „In ko sem
prišla, je zarenčal, naj ga ne motim!"
Jakob Klander jo je gledal debelo in nekaj čaša ni odgovoril.
„Kaj hočemo, čudák je bil vedno, danes pa je še truden. Daj,
prinesi, kar je pripravljenega," je velel ženi skoro jezno. „Zjutraj
sem mislil, da bomo boljše volje," je dostavil mrmraje.
Takrat se je župnik ozrl v strop in z njim so se ozrli tudi drugi.
Iz sobice nad stropom so se slišale Dominikove stopinje. Včasih je
postal, a potem je hodil gorindol počasi in enakomerno . . .
(Dalje prihodnjič.)
Radivoj Peterlin-Petruška
Sonet.
J ripeljal se v saneh je gozd božični,
zvené, drhté srebrni mu kraguljčki,
z nebes pa sneg kot biserni metuljčki
se siplje v praznični obleki lični,
da sprejme ga zaljubljena narava,
done nasproti mu zvonovi: „Sláva I"
Pozdravljena, ti Božič rdečelični,
vsa v smehu, šumu, kakor polni uljčki,
blešče zobje, oči se ti: draguljčki
v opravi rožnih ust, črnin resničnih,
vsa praznična je tvoja polt snežena,
oddaleč mrzla, blizu tak ognjena.
A lepšega ni, kot v božični srepi mraz
poljubljati ognjenih dev obraz in stas.
216 Književna poročila.
^/>^ ^°) (P^ ^<^<s^
o o o
Književna poročila.
O O O
^-^^■-^Q) fe--^.^
3^
Rocznik slawlstyczny wydawany przez Jana Losia, Kazimierza NItscha i
Jana Rozwadowskiego. T. III. Kraków. 1910. VIII-|-398 str. Cena 10 K. — T. IV.
1911. IV+ 346 str. Cena 8 K.
Krakovskega „Letnika slavističnega", katerega smo z veseljem pozdravili tudi
v Lj. Zvonu (1910, str. 635 — 636), sta izšla III. in IV. knjiga, ki poročata o na-
predku slovanskega jezikoslovja v letih 1909 in 1910. Novo slavistično glasilo
se je z veliko pohvalo sprejelo v slovanskili in neslovanskih strokovnjaških krogih.
Njegovo ime sicer ni natančno, kajti v slavistiko spadata tudi književna zgodovina
in narodopisje, ali to so neizmerno obširna polja in veselí smo zazdaj, da dobivamo
takoj in kolikor mogoče popolná poročila o vsem, kar se je pisalo v kakem letu
o slovanskih jezikih, že v teku prihodnjega. Sicer pa prinašajo bibliografijo o drugih
strokah slovanské filologije in še o slovanski zgodovini, ki se na Ruskem tudi šteje
v „slavjanovédénije", I zvesti j a oťdélenija russkago jazyka i Slovesnosti peter-
burške akademije. Mimogrede omenim, da se ta bibliografija preveč drobi in da
ni vselej zanesljiva in popolná, ali te pomanjkljivosti bi se pri takem závodu,
kakršen je ruská akademija, dale lahko odpravili.
„Rocznik slawistyczny" prináša od III. letnika tudi „samostalne razprave, doti-
kajoče se načelnih vprašanj slovanskega jezikoslovja". Taká omejitev je res potrebná
in najbolj bi bili na svojem mestu tudi tukaj pre gled i kakršen je Belicev (v III.)
„Zum heutigen Stande der serbokroatischen Dialektologie", pisan s stališča novejše
lingvistike in važen za Slovence še posebe zaradi názorov o kajkavskem narečju
na Hrvaškem in Ogrskem.
V „kritičnem delu" nahajamo iz peresa dobro izbranih strokovnjakov ocene
takih del kakor Brugmannovega Grundriss der vergl. Gram. (Meillet v Parizu),
Leskienovega Handbuch der altbulgarischen Sprache (Meillet) in Grammaíik der
altbulg. Sprache (Ščepkin v Moskvi), Bernekerjevega Slavisches etymologisches
Wôrterbuch (Vasmer v Peterburgu), Hujerjevega Slovanská deklinace jmenná,
Brochove slovanské fonetike (Očerk fiziologii slavjanskoj reči) za srbski jezik (Belie)
itd. Želeti bi bilo, da se Brochovo delo oceni in dopolni tudi za slovenskí jezik
tako, kakor sta storila Belie in Los (za bolgarščino). Slovence častno zastopa
dr. Anton Breznik z jedrnato oceno Paula Dielsa Studien zur slavischen Be-
tonung (IV. 148—151).
Jako važno je posebno za sloveniste obširno poročilo (III. 177—203) prof.
Oskarja Asbótha v Budapešti, ki je pri ogrski akademiji začel izdajati zbirko raz-
prav o slovanskih narečjih na Ogrskem, o nje I. zvezku (1. 1909): A vashidegkúti
szlovén nyelvjárás hangtana. Irta Pavel Ágost. To je: Glasoslovje sloven-
skega narečja v Cankovi, napisal Avgust Pável. Knjiga bi res ostala slavistom ne-
znana, ali zdaj jo na podlagi Asbóthove ocene lahko však študira tudi v podrobnostih.
Dozdaj smo narečje ogrskih Slovencev poznali samo iz knjig, ki niso brez tujega
vpHva, in iz mimogredočih dialektoloških opazovanj (n. pr. Oblakovih; zdaj pa prim.
„Národno blágo vogi-skij Slovéncov", ki ga je zapísal Št. Kiihar v Bratoncih in izdal
Književna poročila. 217
prof. K. Štrekelj v Časopisu za zgodovino in narodopisje VII. 107 si. in VIII. 47 si.)
Ťukaj imanio pred seboj dober sistematičen opis vsaj glasoslovja narečja, ki se
govori 8/4 ure za Radgono in ima marsikaj skupnega s sosednimi štajerskimi narečji,
za katera slúži Asbóthu kot primer od Fr. Ilešiča v Archívu f. sláv. Phil. XXL,
XXII. in XXVI. opisano narečje pri Sv. Jurju na Ščavnici. Asbóth lahko svojega
učenca, ki sprva ni imel pri rokah niti Pleteršnikovega slovarja, v marsičem po-
pravija in dopolnjuje, n. pr. je razložil (str. 199 — 200) oblike učenicke, vucke
itd. za učeniki, volki, ki so Miklošiču, R. Brandtu, Škrabcu in Oblaku delale toliko
preglavic. V posebni razpravi (gl. poročilo T. Ostojiča v istem Roczniku III. str. 328),
izdani od ogrske akademije, je Asbóth pokazal, da j pri ogrskih Slovencih in tudi
pri sosednih Madžarih (tako Slovenci govorijo in tako se torej tudi píše!) pre-
haja v gy (dj, d), ki se je po nezvenečih soglasnikih razvil v ty (ť), ta pa tudi v
drugih slovenskih narečjih v k, torej n. pr. : vucje (volki), vucťe, vucke. To je
jasná razlaga in se je res mogla „schon beinahe mit Händen greifen", ali našim
filológom niso bile dovolj znane dotične slovenské in madžarske dialektološke po-
sebnosti. Vse to pa nam káže, da moramo tudi na Slovenskem imeti znanstvenike,
ki bi sledili za madžarskimi spisi o našem jeziku, književnosti in zgodovini in bi
nam tudi v domačih glasilih o tem poročali; pri Srbih in Hrvatih skrbi za to na-
vadno Letopis Matice Srpske v Novem Sadu.
Ene razlage gradiva svojega učenca pa Asbóth ni pogodil. Našel je (str. 196
do 197) pri naših Prekmurcih prefiks vi- za vy-, katerega nahajamo namesto iz-
pri severnih Slovanih in deloma tudi v staroslovenskih spomenikih, pri nas pa
ostanke tudi v zahodnih narečjih in še pri čakavcih; na Ogrskem se bojda glasi
vo, na pr. vô'kôpajo. vô'dati, vô'gnáo. Ako bi se mogle te in druge besede res
tako tolmačiti, imeli bi pred seboj neizmerno važen pojav: prívrženci „panónske
hipoteze", t. j. da je domovino staroslovenščine iskati v Panoniji, bi imeli v takem
vy- nov dokaz, drugi jezikoslovci bi mogli videti v njem vzhodni most, ki vodi k
češčini-slovaščini. Vondrák bi ga lahko rabil v potrdilo, da so brižinski spomeniki
nastali na Ogrskem, ali za slovacizme v njih bi se izgubil lep dokaz. Vendar vsega
tega ne bo in ne more biti, kajti ta ogrskoslovenski vô je naš prosti vun (ali ven).
Čudim se, da se Asbóthu niso zazdeli sumljivi taki pleonazmi : í;ô2;dubläna (= vun
izdolbljena) kopanja ausgehôhlter Trog, to najlepše si vô'zébro (vun izbral) du hast
das Schônste ausgewählt, in še posebe ta-le pleonastičrii germanizem : vô se zgxx-
čati sich ausreden. Tudi v Kuzmičevem Novem zákonu nahajamo na vsaki stráni
več takih vO\ teda je vô šao k njemi Mat. III., 5, meče vô vragé IX. 34, ka ste
vô šli glédat vu piiščavo XI. 7, tudi pleonastične : nika nej tak skritoga, štero bi
se vô nej nazwtsiWo: i skrovnoga, štero bi se vô ne 2;vedilo Mat. X., 26. Primer-
jajmo pa še pri Kuzmiči také nestvore: gori stanovši Mat. IL, 14, 21, stani gori
(stehe auí) 20, doli (!) za^ú dveri tvoje VI. 6, in v govoru Slovenskih goric
podobne : gor odpri in še celo gor ofni (ôffne !), ali pa kcoj iti = dazu gehen,
einríicken, torej mešanica iz slovenskega k in nemškega zu. Po takem imamo pred
seboj najhujše sintaktične germanizme, katerih mrgoli po Slovenskem in ki so
prešli tudi k hrvaškim kajkavcem. Na ta način so se namesto s pravilnimi prefiksi
sestavljenih glagolov neizmerno razširili ražni glagoli z adverbiji, kakor vun, ven,
katerih je še danes preveč tudi v naši pisavi. Ta razlaga velja za vse Asbóthove
primere, izjemo dela bržkone samo vumeti (Spreu). Ker je celo vprašanje iz mnogih
ozirov zanimivo, izpregovorim pri priliki drugod o takih pojavih.
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 4. 18
218 Književna poročila.
Posebno vážna pa je v III. In IV. delu bibliografija vseh (seveda kolikor je
to mogoče) jezikoslovnih spisov za 1. 1939 in 1910, ki prináša navadno tudi vse-
bino dotične knjige ali članka ali recenzije in večkrat tudi njih krátko oceno. O
slovenskem jeziku poroča v III. in IV. letniku večinoma dr. J. Šlebinger. Za naše
razmere se je nabralo še precej článkov iz Carniole, Časopisa za zgodovino in
narodopisje, Dom in Sveta, Izvestij muzejskega društva za Kranjsko, Ljublj. Zvona,
Naših Zapiskov in Zborníka Slov. Matice. Že Slovencu je prijetno, da ima vse
zbrano, kar se piše v kakem letu o našem jeziku, še bolj pa tujim strokovnjakom,
katerim bi brez také bibliografije ostal neznan marsikateri naš drobiž, ki pa je
lahko večkrat práv koristen. Kaj pa še je le vreden podoben pregled o vseh slovan-
skih jezikih! Treba je samo, da indeks stvari in besed izide v vsakem letniku
(tokrat v IV. tudi za III.); besedni indeks bi mogel biti bolj obširen in dobro
došel bi tudi indeks pisateljskih imen.
Brez „Rocznika slawistycznega" ne bi smela biti nobena knjižnica, ki se
ozira na slavistiko. Njega cena je razmerno práv nízka, dijaki in závodí, ki jim
služijo, pa ga še dobivajo za polovico. M. Murko.
Silvin Sardenko, Mati svetega veselja. Skrivnost vstajenja v pctih dramatskih
slikah. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška bukvarna. 8°. 64 str.
Religíjam se ima zahvalíti pesníštvo za marsikak žlahten cvet poezije. V
religijah snuje in živi duša Ijudstev in vekov. Kako je s Slovensko religijoznostjo ?
Ali je preveč rimsko - katoliška, premalo naša, premalo asimilirana, da ima v naši
kulturi in poeziji tako malo mesta? Do Silvina Sardenka nismo imeli nobenega
religijoznega pesnika, ki bi zaslúžil to ime.
Z brezbarvno občeslovensko ima Sardenkova živa, globoka, individuálna
religijoznost práv malo skupnega. Slovenska vernost je vobče nekam grčasta,
oglata, bojevita, skoro bi rekel : prisiljena. Zato mi je razumljivo, da ne vedo ceniti
Sardenkove poezije včasih niti Ijudje, ki se borijo za takozvano „katoliško umetnost."
V „Materi svetega veselja" se vrača pesnik k priljubljenemu predmetu Marija,
ki mu je navdahnil izža „Mladega jutra" že toliko nežnih akordov. Začetnim verzom
rahločutnega lemenatarja je sledila pred nekaj leti pesnitev „Mater dolorosa" in za
„Romô" letos „Mati svetega veselja". Prej nekam jokava mehkoba je dozorela v
tej pesnitvi v nežno možatost, ki se káže tudi v obliki: preprosta, učinkovita
preciznost, ki zna posvetiti s par besedami v bogato bol lepili ženskih duš.
Marija ob grobu meditira:
Moj Bog in Sin in vse — v gomili.
Moj novi sin (Janez) — pa tam odhaja:
Srce za prvim sinom šili,
za drugim volja mi veleva.
A duša sred obeh sameva. Str. 10.
„Mati svetega veselja" je namenjena odrom. Poznám občinstvo, ki ga ima
pesnik pri nas za také reči na razpolago. Ker ne morem verjeti, da ga skomina
učinkovati s tako nežno stvarico v zmislu srednjeveških misterijev, sem prepričan,
da bi se pesnik mora I čutiti globoko užaljenega, ko bi ga o njegovih dramatskih
uspehih informiral kak pohleven incognito sredi občinstva mesto notic v političnih
listih. In potem — kje premore Slovenija tako minucijozno izbrušeno režijo, da bi
užitek odgovarjal pesnikovim intencijam? Pastúškin.
Književna poročila. 219
Jakoba Alešovca izbraní spisi. Drugi, popravljeni natis. Priredil Jozef Vole.
6. zvezek: Ne v Ameriko! Založila Katoliška bukvarna. V Ljubljani 1912. 8o.
240 str. 1 K 50 v, vez. 2 K 40 v.
Zakaj se izseljujejo ti Ijudje? To bi nam Alešovec težko povedal. Če čita
Jerman, ki je báje videl par latinskih šol, knjige o Ameriki in se prikrade med
tekst celo beseda — davek, ne bo s tem še nihče prepričan, nasprotno bi rekel kak
nehvaležen bralec celo: „Kaprica!" Mi sicer verjamemo v nujnost izseljevanja in
obenem v popolno nezmožnost pisateljevo glede motivacije. In potem prizori, kaka
neverjetna, včasi smešna dejanja, osebe spreminjajo pod Alešovčevimi prsti značaje
kot kameleon barve! Tako bi se dalo jeremijaditi dalje brez konca — in rezultata!
Kaj je vzrok fiasku, ni težko uganiti. Poleg tega, da ni bil pisatelj umetnik in mu
je bil neznan však zmisel za koncepcijo, je bil tudi njegov znanstven in neznan-
stven aparát, s katerim se je lotil dela, silno enostaven. Najprimitivnejši pojmi iz
geografije, nekaj prečitanih „indijanaric" — to je bilo vse, če izvzamemo didaktične
in moralizujoče sposobnosti.
Knjiga je bila in je namenjena preprostemu Ijudstvu, ki je ne bo devalo
pod kritičen mikroskop. Vendar je vprašanje, če bo dosegla svoj namen. Prvič
veje iz knjige precej konservativnosti ^ včasi kitajske, ki dela Ijudstvo nezaupljivo
proti vsemu, kar nima izrazito rovtarskega akcenta in ubija vsako podjetnost,
drugič je izseljevanje plod razmer in se bo dalo težko kaj opraviti z ideologijami.
Joso Jurkovič.
Bogdan Popovič, Antologija novije srpske lirike. Izdala Matica Hrvatska.
U Zagrebu. 1911. 8^ XX + 211 str.
Dobe se Ijudje, zlasti med avtorji, ki imajo v naprej nepovoljno sodbo o
vsakršnih antologijah. Poleg drugih so se bránili priti v tak cvetličnjak Máchar,
Rilke, George. Seveda se je našel opravljivec, ki je črhnil tvegano podmeno, da se
je to zgodilo iz lukratívne tenkočutnosti. Bodisi tému kakorkoli, g. Popovič zastopa
v svojem predgovoru mnenje, da „pred najstrožom kritikom, samo antologije dajú
čitaocu dobro pesništvo", zakaj „pravo reči, i nemá dobrih pesnika, no samo dobrih
pesama". S tega zrelišča je umljivo, da zametá však akcesorij iz umetnikove oseb-
noiti, iz njegovega življenja, ki bi nam utegnil povečati užitek ob njegovih umo-
tvorih; na ta način motrimo predložené stvari sub specie aeternitatis. Urednik
pričujočega srbskega cvetja se je držal vseskozi — kakor obširno razpravlja o tem
— najbolj umestnega, estetskega merila. To se pravi po njegov^em: pesma mora
imati cmocije, mora biti jasná i mora biti cela lepa. Kakor so očividno upravičeni
ti razlogi, bi vendar pristavil k drugi točki primer iz francoske poetike: če si hotel
doseči rekord in si precital četvero zvezkov R. Ghila, si ob koncu vedel istotoliko
ko v začetku. Ali vzemite mnogo poveličevanega Mallarméja, čigar poedinemu
sonetu je napisal prijatelj Wyzéwa dokaj obsežno brošuro za tolmač! Ne upam si
torej obsojati nadaljnih Popovíčevih besed: pri svakoj estetičkoj oceni treba imati
na umu, da ona naučno i objektivno samo toliko vredi, koliko môžete, da je obra-
zložitc sebi i drugima.
V zbirki se nahajajo povečini zgolj čustvene, lirične pesmi, le nekaj se jih
približuje pripovednemu žánru; a priznati móram, da štejejo zadnje skoro med
najbolj izrazite bisere v celem nizu stopetinšestdesetih pesmi te Antologije (izvo-
Ijenih po ponovnem čítanju izmed kakih 8000 pesmi od petdeset pesnikov!).
Spominjam samo na odlomek „Djački rastanak", poln intímne poezije in rítmičníh
efektov ; alí „Spomeň na Ruvarca", ki po vsem svojem značaju sodi že bolj v drugo
220 Književna poročila.
skupino; potem „Korintsko hetero", v polnozvočnih, plastičnih ritmih opevano žalo-
igro v miniaturi. Mogel bi podčrtati še „Zimsko idilo", ne vštevši ostalih sorodnih
kabinetnih košov.
G. Popovič, ki ne káže nikake predilekcije za nobeno strujo in čigar eklek-
ticizmu ne godi prenapredna verzifikacija, je vtisnil celi knjigi nekako enoten pečat,
vendar vsled tega ni trpela raznoličnost niti najmanjše krivice. Vso snov je razcepil
na tri oddelke, od katerih obsega prvi 1. 1840 — 80. Kraj Njegoševe ponarodnele
„Onamo, 'namo" srečamo Radičevičeve polnarodne popevke, vsebujoče dušo
zdravega prirodnega človeka, ki ostane vesel in veder,
Dok se poje, dok se vince pije,
Dok se kolo oko svirca vije,
Dokle srce za srcem uzdiše . . .
in ki s smehom na mladeniških ustnah veli: Danas ima, a sutra nas nemá. Brez
posebne globine izraža svoje misii, toda v melodičnem jeziku; brez akcentuirane
individuálnosti, toda je zato glasitelj kolektivnih želj mladine. Poleg obveznega vina
in Ijubezenske strasti zazveni pri Gj. Jakšiču cesto trpká nota o bližnjem koncu,
dočim Zmaj J. Jovanovič obvlada širjo skalo motivov. Ugane ti gorje tuje
sirote, navdušuje rojakeza prosveto, vliva misii v sentencijozen kalup, peva lehkotne
balade z iztočnim nadihom in je zmožen spesniti najdiskretnejšo podoknico:
Tiho noci Žice predu
Moje sunce spavá ; Iz svilenog glasa,
Za glavom joj Otkali joj
Od bisera grana, Duvak do pojasa,
A na grani Pokrili joj
K'o da nešto bruji — I lice i grudi,
Tu su páli Da se moje
Sičani slavuji: Sunce ne probudi.
Druga doba (do 1900) je že na zunaj obogatela za sujete iz narave. Pogostni
naslovi so veče, suton, ponoč, prolječe itd., ki dajejo priliko bohotno razsipati barve
ter zasledovati presenetljive analogije med ubranostjo naše psihe in prirodnega
ambijenta. Ta generacija je ustvarila dosti blestečih bibelotov. Prim. „Sok" od J.
Dučiča: lesk azura in lošč valov, žar iztoka in bajnost antičnega sveta, kakor jih
je znal oživotvoriti edino Heredia, se vam porodi pred dušnim očesom ob čitanju
podobnih stihov. Gosposka je taká poezija, in Dučič — eden najjačjih — jo je
sam označil : Mirna kao mramor, hladná kao sena. Zdi se vam, da poslušate parna-
sovca Mendésa: Pas de sanglots humains dans le chant des poétes!
Lepe ubranosti je vdihnil svojim kiticam A. Šantič, pa naj slika večerno
občutje na otoku ali jutranje razpoloženje sred njiv, kadar sejalci stopajo umerjeno in
K'o razdrobljene zvezde, sve stiže
1 padá sjeme iz žuljavih ruka.
V. Ilič neguje prevesno sanjarije in misel^ Ijubi težke in mračne predmete,
kakor jih srečate pri severnih pisateljih ; tudi klasičnega vpliva ne utaji. Med to
družino se mora imenoma navesti tudi M. Rakič, mož izrazite individuálnosti.
Najnovejša doba káže lepe talente, toda ne vem, ali bodo imeli trajno ceno
takile Čurčinovi stihi:
Književna poročila.
221
Dodje t. zv. jeseň,
T. j. stalo padati „žuto lišče" itd.
Te skoro pod svákom granom
Po jedan pesnik;
Stoj i, i vidí
Gde „mre" príroda, i pogreb joj prati!
čeprav pri prvcm branju zelo frapirajo. Gotovo pa také puščice precej pripomorejo,
da se čimprej pokoplje oguljeni konvencijonalizem. Odzdaj se bo takole odkrivala
Ijubezen :
Moja je Ijubav od ovoga sveta.
Da li sam ti peti, iľ tek trecí,
Mom osečaju to ne smeta ;
Niti mení nisi prvá, što ču kriti?
A i ko zna sta još môže bití !
Kdor se navdtišuje za transpozicíjo v umetnosti, naj číta „Muzíčke vizíje" od
Sv. Stefanovica, ki drugje v panteističnem zanosu šepcče izvoijcnki, „kako nemá
slasti vcčih od slastih stvaranja" in ji hoče
U ime Večnog nevinost uzeti.
Temne perspektíve v bodočnost nam odpira Pandurovič; kaj bo z rodom,
ki si nadeva tale kraljevski naziv
Mi,
po milosti božjoj, deca ovoga stoleča ...
ko pa je ízžet in izžit, podjarmljen pod žezlo alkohola, ko tí junaki uživajo z žen-
skami le
K'o žalostní oci nemoguče dece.
Nekaj protileka nudí končna „Rodoljubiva pesma", ígrana ob krcpkih strunah
samozaupanja. A. Debeljak.
N. M. Petrovskij, Bibliografičeskij spisok trudov^^ V. Kopitarja. Varšava
1912. Leks. 8°. 76 str.
Pred šestímí letí je ízdal N. M. Petrovskij, profesor slavistike na kazanskem
vseučiiíšču, obšírno in temeljito monografijo o prvih letih Kopitarjevega znanstvenega
delovanja. Od tcdaj je objavil dva vážna nová prispevka : v „Žurnálu Minist. narod-
nago prosvéščenija" (1911) razpravlja o Kopitarju in Dobrovskega „Institutiones
linguac slavicae dialecti veteris", v varšavskem „Russk. Filológ. Vestníku" pa je
sestavil bibliografijo Kopítarjevih spisov. Od 1806—1844 jih ima zabeleženih —
192. Vsakemu spisu je dodal podrobne bibliografske podatke, kjer so bili prvič
objavljeni, njili ponatisc in pri anonimnih je pripísal dôkaze, da so poteklí izpod
Kopitarjevega pcresa. Hvale vredna temeljítost se zrcali íz tega dela. Pri ,Patriotísche
Phantasien eines Slavcn" (št. 14, str. 10) naj se še pristaví ponatis v „Kopitarjevi
spomenici" str. 132 — 141. Pri teni článku bo treba citírati tudi znamenito študijo
dr. Iv. Príjatelja: „Slovenščina pod Napoleonom" v prvem Ictniku „Vede", v kateri
nam je odkríl do zdaj neznane straní íz prvih let Kopitarjevega bivanja na Dunaju.
Petrovskemu, ki pozná dobro vse slovenské víre, je prišla ta študija seveda pre-
pozno do rok. — Želeti bi bilo, da bi dodal tému biblíografskemu pregledu še
popoln indeks časopisov, pri katerih je Kopitar sodeloval, in po možnosti tudi
strokovno kázalo. J. Š.
222
Glasba.
o o o
(2-.^->^^S>-
Glasba
o o o
Novi akordi. Zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. Urejuje dr.Gojmir
Krek, založništvo L. Schwentner. Ljubljana 1912. Let. X, štev. 5, 6.
Peta številka je posvečena Franu Gerbiču kot jubilarju, ,ko se je dan 25.
krát ponovil, odkar je nastopil svoje plodonosno delovanje v Ljubljani kot ravnatelj
Glasbene Matice, kot pevovodja pevskega zbora Národne čitalnice in líot kapelník
pri Drám. društvu", in uredništvo je dalo besedo slavljencu samému. Priobčenih je
osem slavljenčevih skladb iz raznih dob in različne umetniške vrednosti: Moški
zbor „Zastáva naša", mešana zbora „Četiri godišnje dobe" in „Klic pomladi", „Ma-
zúrka" za klavir, tri pesmi za en glas in klavir: „Nihče ne ve . . .", „Mŕtva pomlad"
in „Trubadurka" ; „Ave Maria" nam káže Gerbiča kot cerkvenega glasbenika. - Iz
bogate glasbene-književne priloge bodi omenjen dr. E. Krajanskega članek ob
osemdesetietnici Iv. pi. Zajca in obširno Gerbičevo poročilo petdesetletnega ju-
bileja pevskega društva „Hlahol" in stoletnega jubileja konservatorija v Pragi; A.
La j ovi c je ocenil V. Parme „Povodnega moža".
Šesta številka zaključuje prvo desetletje „Novih akordov". Šaša Šantel
ima fino izveden , .Adagio" za klavir, p. H. Sa tt n er samospev „Peča" s klavirjem;
mešan zbor Janka Ravnika „Poljska pesem" káže mnogo obetajoč talent,
E. Adamičev samospev „Kot iz tihe, zabljene kapele" z originalnim spremijanjem
je globoko zamišljena, resna skladba. Moška zbora „Japonskí motiv" G. D e že 1 e
in „Spi že hrib in dol" Vik. Šmigovca bosta dobro došla našim boljšim pevskim
društvom. — Neradi pogrešamo običajne priloge, ki nam je prinesla vsakokrat
toliko zanimivega gradiva. Uredništvo „Novih akordov" piše: Stroški so ogromni,
naročniki pa sramotno maloštevilni... Po najvestnejših in še tako nese-
bičnih preudarkih bo podjetje primorano, ustaviti izdajanje knjižcvne
priloge, če sc z novim letnikom ne poveča število naročnikov
izdatno. M.
P. Hugolina Satnerja oratorij „Vnebovzetje blažené device Marije" je
izvajala „Glasbena Matica" v Ljubljani z najsijajnejšim uspehom. Štirikrat je na-
polnilo to delo izredne umetniške vrednosti obširno dvorano „Uniona". Za lažje
umevanje tega prvega slovenskega oratorija je napisal Stanko Premrl natančno
vsebinsko in umetniško razlago, ki je bila dodaná besedilu. Impozantcn pevski
zbor Glasbene Matice in orkester Slovenské Filharmonije sta bila pod vodstvom
koncertnega vodje g. M. Hubada odlična interpreta skladatelja; tudi sólisti so svoje
vloge rešili práv dobro, med njimi posebno gospa P. Lovšetova kot Marija in
g. J. Križaj, operni'pevec slov. gledišča, v vlogi ženina in pripovedovalca. M.
„Veselí bratci." Koračnica. Po slovenskih narodnih napitnicah za moški
zbor s spremijevanjem klavirja priredil Levoslav Pahor. Založila Ig. pi. Kleinmayr
& Eed. Bamberg v Ljubljani. Cena K 2-—
„En starček je živel" za bas sólo in moški zbor z uvodnim zborom
„En starček je bil, k' je vince rad pil" — za moški zbor s spremijevanjem klavirja
priredil L. Pahor. Založila Ig.!pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Cena K 160.
Ražni zapiski.
223
.4^
O O O
Ražni zapiski
--^^v^N-
o o
Naš národní boj v nemškem slovstvu. Da nam prihaja nemštvo vedno
bliže, to se ne čuti samo v politiki, ampak tudi v znanosti in literaturi. Nemška
znanost, posebno germanistika in primerjajoča literatúra, se vedno bolj bliža onim
zanimivim Jezikovnim" mejam, kjer se stika dvoje literatúr, kjer se dotikata dve
bolj ali manj raznorodni kulturi. Za znanost, ki je domače livade spasia do golega,
je to popolnoma umljivo ; javnost se za také stike in dotike ne zanima toliko, dasi
bo tukaj znanost, ki pripravlja medsebojno poznavanje, delala počasi za medsebojno
umevanje in tako polagala temelj pravičnejši in realnejši politiki. Druga pa je v
literaturi, ki je postala bolj ali manj glasnik današnjih političnih stremljenj ali pa
išče novega življenja v hrupnih geslih, ki dirigirajo gosposko moralo modernih
konkvistadorjev. Tako postaja ta literatúra nekako merilo naziranj današnjih Nemcev,
njena večja ali manjša priljubljenost pa je dovolj jaseň znak, kako razširjeno je to
mnenje. Dobro je, da se o tem poučimo in zato je potrebno pažiti na tako literaturo
in nje odzive.
V sredo našega narodnega boja je posegel Eduard Hoffer s svojo dramo
„Briider von Oesterreich", v kateri nastopajo trije bratje : učitelj, fanatičen Slovenec
in navdušen „panslavist", pôstni úradník, omahljivec, ki koleba med dvema ekstre-
moma, bratom učiteljem in bratom, ki študira umetnost in je prepričan in navdušen
Nemec. V celoti dráma še ni izšla ; odlomek je prinesla dunajská „Wage" (XIV,
štev. 29. — 30.). Toda že ta odlomek káže jasno dovolj, kake pojme imajo Nemci o
naših stremljenjih in o našem naziranju, celo oni Nemci, ki skušajo reševatí také
zamotane probléme. Koliko je tukaj še treba dela za našo znanost, koliko pojašnje-
vanja in pouka, to se bo videlo tedaj, ko bo dráma v celoti izšla. — Da znanost
še ni rodoljubna, dasi nosi rodoljubno mäsko in podžiga rodoljubne tirade in solzave
jeremijade, to nam dokazuje Rudolf Hans Bartsch. Vse njegovo znanje o Slo-
vencih in o njihovi preteklosti izvira iz lažne učenosti Žunkoviča, ki ga je v svojem
článku „Tiroler Burgen" (Velhagen & Klasings Monatshefte, 1910) izrečno navedel
za te stvari za svojega avtorja. Da gre precej Bartscheve sláve na račun „nemškega
poslanstva", ki ga pridiga proti Slovencem, to je lahko umljivo za vsakega, ki
kolikor toliko pozná psiho alpskih politikov in njihovih glasil. Za nas Slovence je
zanimiv in poučen odmev, ki se je Bartschu oglasil v — Rusiji. „Véstnik Evropy",
tehtna revija, ki jo je treba upoštevati (urednik ji je po smrti Stasjuleviča znamenití
M. M. Kovalevskij) je prinesel v avgustovi številki lanskega leta (str. 392 — 399)
daljši članek o Bartschu, ki ga je napísal N. V 11 j k. Pisec podaja za úvod nekak
pregled avstrijske nemške literatúre, v katerem príde od reformacije in jezuitov preko
Grillparzerja, Gríina, Lenaua na Roseggerja in Anzengruberja, potem pa kar na
Bartscha. V tem článku, ki nas zanima pre J vsem zaradi tega, kar govori o Zemlja-
riču in Slovencih, se pisec opira očividno na nemške kritike. „Graz" mu je mesto
„gor, sadov i vinogradnikov", peripetija Zemljaričeva je opisana z znaniml Bartsche-
viml besedami, Zemljarlč nájde vse to, o čemer je sanjal in za čemer je hrepenel,
„v Ljubljanach". Pri Ncmcih se je vsega naučil, toda za Nemce je bil za vedno
224 Ražni zapiski.
izgubljen. Teh besed pa Viljk ne citira kot Bartschevih, ampak jih podaja kot svojo
konkluzijo. Nato nadaljuje: „Prijateljsko razmerje do Slovanov se káže skoro v
vseh spisih Bartscha. Povsodi vidi sledove slovanstva. Kot zgodovinar se ne boji
zatrditi, da so slovanská naselja — sol zemlje v Avstriji ; od dávna so tam, vsi
drugi so — prišleci, pod pritiskom katerih se zdi, da gine trpé slovansko pleme
V žilah najbesnejših Germánov teče obilná slovanská kri, v njih bije goreče slo
vansko srce. Bije tudi v Bartschu, bije v vsnki besedi tega himna mladosti, življenja
ideálov, ki ga je napísal v svojih „Dvénadcati Štirijcach\ Tu se čutita poštenje in
resnica v vsaki besedi. Pred Bartschem ni menda nihče tako smelo in resnir.no
karakteziral avstrijskih razmer". — Viljk je prezri tisto vzvišeno ironijo, s katero
reproducira Bartsch Zemljaričeve ideálne besede in onemogle sanje, tisto ironijo
kulturneža, ki dobrosrcno in z nasmeškom posluša hrepenjenje barbara, ki mu ne
dela misii in skrbi, ampak ga celo (folkoristično in artistično) zanima. Ta ton je
posebno jaseň v „Elisabeth Kôtt", kjer vrholiči kulturno poslanstvo navdušene nemške
igralke v tem, da nese nemško kulturo med slovanské barbare (z dramo, ki pa do
danes še ni napisana !) — Ta ton je tako jaseň, formula tako precízna in prozorna,
da bi jo lahko spoznal tudi Viljk, a ker mu ni šla v njegovo karakteristiko Bartscha,
jo je kratkomalo zamolčal.
Iz vsega tega izhaja, da bo Bartsch kmalu tudi v Rusiji ,en vogue" in da
bo menda že cez par let podjetna „Niva" svojim naročnikom k centom druge
literatúre navrgla še „Polnoje sobranije sočinenij Rudolfa Hansa Bartscha". Naši
pisci pa se še vedno ne bodo ogledali „od znotraj" (kakor Jerala), nekateri naši
rodoljubi že vedno sanjali o „sveti matuški Rusiji".
Dr. Jož. A. Glonar.
Kratkij očerk istorli slavjanskích literatúr i jazykov. Perevod s néme-
ckago slušateľnic vysšich ženskich kursov pod redakciej V. Poržezinskago i M.
Speranskago. Moskva 1911. — V tem ruskem prevodu je izšel pregled slovanskih
literatúr iz Teubnerjeve „Kultúr der Gegenwarť I. 9, kjer se nahaja M. Murka
pregled južnoslovanskih literatúr (gl. Lj. Zvon 1909, str. 184 — 186).
Ý Anton Globočnik pi. Sorodolski. V visoki starosti 87. let je 2. marca
t. 1. na Dunaju umri vpokojení c. kr. vládni svetnik Ant. Globočnik. Rodil se je
1. 1825. v Železnikih, v Ljubljani ga je navdušil za narodno stvar L. Jeran, kot
jurist na Dunaju je bil priča „pomladi národov", in te svoje spomine je zapísal v
zanimivem článku „K petdesetletnici slovenské národne zavednosti" (Izvestja muz.
društva 1898, Vili, str. 1 — 15). Služboval je kot pravniški praktikant pri mestni in
deželni sodniji v Ljubljani, bil je okrajni sodnik v Stubici in okrajni predstojnik v
Čakovcu. Ko se je Medjimurje državnopravno zopet priklopilo Ogrski (18G1), je
dobil odpustni dekrét („Zgodovinski spominek iz Medjimurja" v Izvestjih VIII,
str. 145—152); 1. 1863. je prišel v Postojno, kjer je bil 1867 imenovan za okrajnega
glavarja, kot vládni svetnik je bil 1885 premeščen v Ljubljano, 1. 1890. je stopil v.
pokoj in dobil plemstvo. — Svoj prosti čas je posvetil znanstvenemu delu. Bavi
se je z juridičnimi študijami, z zgodovino, numizmatiko, arheologijo. Muzejsko
društvo za Kranjsko ga je imenovalo za svojega častnega člana in cesar mu je
podelil zlato kolajno za umetnost in vedo. Važnejše Globočnikove razprave je za-
beležil dr. Fr. Simonič v „Slovenskí bibliografiji" (str. 127 — 130), marsikak članek
je priobčll tudi v političnih listih, posebno v „Slovenskem Národu". Neomahljivemu
národnému delavcu časten spomin! /?. Z.
Vojeslav Mole:
Cvetna pot.
U glej, nevesta moja, glej nebesá:
iz barv so splela nad bregovi svet;
pod težkim cvetjem klonejo drevesa
in potok je šumenja ves prevzet.
In srce, srce! Tajnostna čudesa
razvila v njem so se v opojen cvet.
In ti, dekle! Ko vitka si cipresa,
ti sen, od mojih slednjih sanj objet.
In vse je kakor tisti divni dan:
beseda sama se ti v pesem zliva,
ko golobica v gnezdu tvoja dlaň
v drhteči moji radostno počiva.
Vsa v cvetju pot se najina srebri
in polne so pomladi ti oči.
Rokoko.
lc.a gozdni loki zvoki vijoline:
zamišljen pol in pol smejoč duet.
Svilnati Gilsi, bele Kolombine
. sred cvetja plešejo svoj menuet.
„Nocoj v srebrnem blesku mesečine,"
zašepetal ji v plesu je razgret,
„pokličejo te strune mandolíne,
kjer v vrtu v noč jasni se breskvin cvet
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 5.
17
226 Vojeslav Mole: Svetniki.
„Nocoj — ". In roka v roki je vzdrhtela,
pahljača je zakrila purpur lic
in svilna krila vsa so zašumela.
Na loki sred vonjave in cvetlic
mladosť mladost je drugo razumela,
zasnulo dvoje src je sen pravljic.
i
Svetniki.
jK.adar večer razplameni opále
v škrlatni kroni svojih lesketanj,
zbudi v portálu staré katedrále
svetnike trudne iz kamnitih sanj.
Budi jih zvon ž molitvijo večerno,
trepečejo pod ritmiko glasov,
zro nepremično v daljo neizmerno,
v goreče himne skalnatih vrhov.
Zro kakor v sanjah dolga že stoletja;
žerjav nad njimi si vesla poti,
krog njih se zemlja preoblači v cvetja
in vedno več je slavcev sred noci.
A oni zro zamišljeno v skrivnosti,
ki tajnih jim imen ves svet ne ve,
kamnite lilije — simbol svetosti —
v nezemskih čudežnih dlaneh drže.
Predivna šije jim v očeh milina,
ugaša v mraku tajnostnih molčanj.
In tiho šepetajo: „Salve Regina ..."
svetniki trudni iz kamnitih sanj.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 227
Hči grófa Blagaja.
Roman.
Spisal Rado Murnik.
20.
I lolgo so spali cigáni v tihi dolini.
Noč je bila meglena in jako hladná. Ko sta oživela oba
tábora, je solnce že obsevalo smreke nad skalovjem, da so gorele v
zlatozelenem ognju. Po trávniku so frčale in cvrčale jesenske kobilice
med onemoglimi cvetlicami, oparjenimi od morilne slané.
Po zajtrku je Angarjeva tolpa podrla šatore ter natovorila dro-
gové, plahte pa drobnjavo na konje in osie. Matere so si oprtale
svoje dojenčke, zavite v staré plenice in bisage; drobno in svetlo
so lukali maliči izza materinih tilnikov. Z velikim vriščem in hrupom
so se odhajalci poslovili od Namirjeve čete in se domenili, da po-
čakajo rojake v Sarajevu.
Po jako slabi in ozki stezi so se pomikali počasi drug za
drugim v hladni vlažni senci mirne goščave. Tuintam je priviralo
solnce izza meglene koprene — in krasneje se je kázala bajnopisana
prašuma umiraje, nego v plahem cvetju svatujoče pomladi.
Nekatere žene so jahale; majhni konji in osli so stopali s
kratkimi, opreznimi koraki in venomer so zvonili njih zvonci. Preko
steze je ležalo mnogo starih trohlih debel in delalo popotnikom
dosti ovire. V nižavi se je pasia megla ; kakor temni otoki so gledali
gozdati vrhovi iz sivobelega morja. Enakomerno so grulile mnogo-
številne divje grlice, včasi pa se je oglasil rumenoglav detel in
pobobnal po duplini.
Ko so dospeli v Maglaj, je moral medved Efendi takoj po-
kazati svojo umetnost. Od vseh koncev in krajev so vreli radovedni
Maglajani skupaj; zlasti deca, mohamedánska in krščanska, so se
gnetli za cigáni in plaho občudovali zdaj strasnega medveda, zdaj
njegovega malega vodnika Omarja. Obenem pa se je zbralo okoli
gostov tudi sila mnogo glasnih psov, ki so izzivalno lajali na
cigánska ščeneta in na medveda.
„Zapodite pse!" so prosili cigáni in pomagali odganjati nad-
ležne živali.
17*
228 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Pleši, pleši, medvede!" je klical Omar s pojočim glasom in
venomer gledal zverini v oči. Sonakaj je udarjal na tamburin.
Pokorno se je postavil Efendi na zadnje noge in prestopal v
krogu. Včasi je tudi malce poskočil in proseče sklepal mogočni šapi
pred glavo. Nekateri gledalci so se smejali kosmatemu umetniku,
večini pa se je hudo smilil njegov šibki mladi krotilec, ki je moral
opravljati tako nevarno službo.
„Ah, siromak mali — da plané zver nanj in ga raztrga ! Zakaj
ne vodi medveda oni črni lenuh?"
Grdo so gledali Angarja. Jamadar je sicer umikal pogled,
vendar se ni dosti brigal za neprijazne opazke ; po davišnji rakiji ga
je mučila žeja in bolela glava. Od vseh stráni so prinášali Omarju
sadja in janjetine, mu tlačili darila za pas in v bisago. Pa tudi
Sonakaj in Efendi sta želá obilo izpodbudnega priznanja in medved
je veselo in kaj naglo pohrustal marsikatero sladko bruško.
Malone polovica cigánov se je poizgubila ob lesenih kočah.
Moški so se ponujali za podkovače, živinozdravnike in poizkušali ba-
rantati s tovorno živino; ženské so prodajale posušena lisičja jetra
kot izborno vraštvo zoper jetiko, lisičjo mast zoper ušesne bolezni
in rdečkasto pijačo, ki vnema strastno Ijubezen; vedeževale so le
kristjanom, zakaj korán strogo prepoveduje prerokovanje ; vsi pa so
beračili in — gledali, kje bi se dalo kaj dobrega ukrasti.
Tako so se pomikali po krivih, ozkih uličicah med vrtovi do
pokopališča in lične mošeje, krite s svinčenimi pločami. Izza vseh
ogalov so lajali neugnani psi. Kar je prihitel grdogled grajski sluga
in se postavil neznano ošabno pred cigane.
„Poberite se!" je kričal, kakor bi bil prvi gospod v Bosni.
„Jusuf paša želi mir v Maglaju. Na polje!"
Poparjeni cigáni so se takoj obrnili k brodu.
„Dobro, Čirikli!" seje rogál jamadar Angar svoji ženi, ko sta
bila daleč pred drugimi. „Lejte, lejte! Jusuf paša je komaj čakal,
da ga oveseliš z Omarjem! Ha! Ubiti ali zaklati bomo morali
tega otroka!" __,..
„Neumno! Ti ga črtiš? Otroka?"
„Da bi te — ! Nisi videla? Sonakaj, medved, vsi vlečejo z
njim . . . Cigán sem in ne verjamem v čare, ki jih natvezujemo
tepcem. Ali — skoro bi rekel, da je v tej deklici nekaj, nekaj — ne
vem, kaj bi rekel. Zatorej — "
„Počakaj! Potrpi do Sarajeva!"
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 229
Brodnik se je usmilil cigánov in jih oddelkoma prepeljal preko
široké in globoke Bosne na levi breg. Po podolgastem polju so se
napotili proti Žepčam. Medveda sta vodila zdaj Omar, zdaj Sonakaj ;
prenočili so na brdu.
Krasnega, skoraj vročega popoldne so dospeli po globokih,
mračnih tokavah dopod Vranduk, ključ do gorenje Bosne. Ob ostrem
ovinku divje peneče se reke so zagledali na visoki planoti turško
selo in ozek grád, ki je čepel kakor sokolje gnezdo na skali. Izza
nazidnih zobov so preteče moleli stari topovi. Veliká jata glasnih
kavk je letala nad širokim okroglim stolpom.
Pod trdnjavo jih je došla četa jezdecev. Jarko so se v solnčnih
žarkih svetile majhne okrogle tarče, sulice in krivé sablje. Spredaj
je nosil mlad konjenik drog s konjskim repom in s podkvijo, po-
dobno polumesecu; to je kázalo, da se bliža paša.
„Osman paša!" je šepetala Čirikli, ki je bila v Vranduku
poizvedela že vse potrebno o grajskih razmerah. „Umaknite se!
Na kolena!"
Cigáni so pokleknili pred mogočnim gospodom, križali roke
na prsih, se dotikali s čelom zemlje in poljubljali tla.
Osman paša, poveljnik trdnjave vranduške, je bil petdesetletnik
srednje rasti, plečat, mišičnat. Brez napora je krotil nemirnega
konja, ki se je bal medveda in se razburjen vzpenjal. V rjavih očeh
mu je žarel skoraj še mladeniški ogenj rojenega bojevnika. Izredno
mocne obrvi, krepko zakrivljeni nos in strogo stisnjena ústa so
pričala, da je Osman paša odločen, naglovoljen mož. Ob visokem
turbanu mu je nihalo čapljino pero, znak generalskega dostojanstva.
Težka sablja ob boku, handžar in dvoje samokresov za širokim
pasom, vse je bilo okrašeno z dragimi kameni in zlatom.
Plaho in radovedno je občudovdal Omar bogato oblečenega
jezdeca in krásno osedlanega konja. Kadar pa se je ozrl na divje-
glede turške konjenike paševega spremstva, sta mu zastajala sapa
in srce. Čirikli je sunila Angarja s komolcem.
„Cvet hrabrosti, noga šahova!" je izpregovoril jamadar kleče.
„Revni hlapci te prosijo ponižno, da bi jim dal kaj vbogajme. Allah
te oblagodari s svojo milostjo!"
„Lev v boju, modrijan v zboru!" je dodala Čirikli, ki se ji je
zdelo, da je povedal Angar premalo. „Meč pogina zadeni vsakega
nasprotnika tvojega! Tráva in plevel prerasi prage tvojim sovraž-
nikom in nesnaga se jim usuj na glave! Tvoje junaštvo pa se
bliskaj kakor jutranji žarki!"
230 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Dosti, dosti!" je velel paša, ki je pozorno motril [modro-
okega Omarja. „Ta déčko ni vaš?" Govorečemu se je dvigala in
spuščala dolga brada po prsih.
„Našli smo ga v gozdu," je odgovorila Čirikli.
„Lažeš, cigánka! Ukradli ste ga."
„Čirikli govori zmeraj golo resnico."
„Kakor vsi cigáni."
„Ah, kaj vse nam očitajo nerojaki: da vohunimo zaTurke; da
ubijamo in ropamo; da krademo tuje otroke, jih koljemo in jemo.
Ah, nikomur ne skrivimo lasu. Kača mi ízpij oči, čarovnica mi
razgrizi srce, zemlja izbruhni moje kosti, ako se lažem!"
„Pojdite za mano!" je ukázal paša. „Samo vidva z deckom!"
Osman paša je bil imel siná, malone tako velikega, kakor je
bil Omar; umri mu je lani. Poleg tega siná je imel dve hčeri; živeli
sta s svojo materjo, njegovo prvo ženo, v Carigradu.
Prekanjena Čirikli je takoj uganila, da Omar ugaja paši. Cigána
nista šla nič kaj rada v grád ; bála sta se ga kakor ječe. Na dvorišču
je Osman paša razjahal in oddal svojega konja. Mignil je cigánom
in stopili so v pritlično, skoraj prazno sobo. Ob straneh so bile
nizke široké klopi, tla so pokrivale pletenine od ličja. Pri zeleni
peci je stala bakrena posoda z vodo.
„Koliko je star?" je vprašal paša ciganko.
„Deset let," se je naglo zlagala Čirikli. „Zapustili so ga njegovi
neusmiljeni starši daleč daleč v deželi gjaurov. Usmilila sem se
napol sestradanega otroka. Odgojila sem ga v veri prerokovi. Naš
Omar zna klanjati kakor pravi Turek."
Sram je bilo Omarja razcapane obleke pred lepo oblečením
pašo. Zardel je in še Ijubkejši je bil v svoji zadregi. Čirikli je me-
žikala in nemirno prestopala z noge na nogo.
„Cigánska vera, pasja vera," se je rogál Osman paša. „Med
gjauri ste kristjani, med nami ste mohamedanci."
„Omar, moli prvo suro iz korana!" je velela cigánka, kakor
ne bi bila slišala zaničljivih besedi visokega gospoda.
Dali so dečku vode, da si je umil roke in obraz; potem je
molil fatiho, turški očenaš: „V imenu Boga preusmiljenega ! Čast
in sláva Gospodu svetov, vseusmiljenemu, ki vláda na sodnji dan!
Tebi hočemo služiti, tebe milojprositi: vodi nas po pravi poti, po
poti onih, ki se radujejo tvoje milosti, in ne po poti onih, ki se
gnevaš nad njimi, in ne po poti prevaranih!"
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 231
„Dajte mi dečka!" je velel paša in poteptal Omarja prijazno
po ozki rami.
„Omar govori, kakor bi pel," ga je hvalila Čirikli, da bi dobila
več zanj. „Opanke zna rezati, plesti zna mreže in košare. Medveda
vodi kakor izkušen mož. Dasi dete tujih staršev, mi je bil dražji
od mojih oči. Ljubim ga zelo in ga negujem skrbneje nego rodnega
siná. Plemeniti gospodine, pusti mi luč mojega življenja!"
„Pojdi, pojdi!" jo je zavrnil paša in se namrdnil prezirljivo.
„Koliko zahtevaš zanj?"
Čirikli se je zbala, da bi se mogočni gospod razjaril in vzel
Omarja po šili. Ključila se je, potegnila z roko preko usten in
vzdihnila.
„Reveži smo," je tarnal Angar. „Usmili se nas, presvetli
gospod !"
Ko je videl Omar, kako ga prodajajo, se mu je storilo inako.
Čutil je, da ti trenotki odločijo njegovo usodo. V svojem strahu ni
vedel, kam bi pogledal in je nagnil zardelo glavo . . .
Paša je potegnil mošnjo izza paša in ]p zagnal pred ciganko.
Čirikli jo je naglo pobrala in s svojimi krivimi prsti pohlepno oti-
pavala srebrnike in zlate.
„Odslej ostaneš pri tem gospodu," je dejala Omarju prisiljeno
prijazno. „Veseli se, godilo se ti bo dobro."
Njen hinavski, zadovoljni obraz se je zdel paši še odurnejši.
Omar je bil izprva vesel, da mu ne bo treba več ostati pri
zlobnem Angarju in hudi jamadarki. Kar pa se je domislil svojih
Ijubih tovarišev, ki se bo moral ločiti od njiju za zmeraj. Prebledel
je, trepetal je kakor ujet ptiček.
„Daj nama še par cekinov, bogati gospod!" je prosila Čirikli.
„Poberita se, ti in tvoj mož!" je vzkipel paša. „Sicer se bodo
zabávali z vama moji sluge!"
Tiho in naglo sta izginila cigána. Ko je bil Omar sam s tujim
môžem, je zajokal naglas.
„Ne boj se me. Omar!" ga je tolažil paša in ga božal po
temenu. „Odzdaj si ti moj sin, jaz pa sem tvoj oče!"
„Ah, moj medvedek!" je ihtel Omar in gledal pašo skozi lase,
mokré od solza. „Ah, moj Sonakaj ! Niti roke mi ni podal. Nikoli
več ju ne bom videl!"
„Potolaži se, sinko! Podarim ti krasnega konjička in lepo
opravo. Sluga Ilmihal ti pokaže kopalnico, da se umiješ in preob-
lečeš. Pojdi z mano!"
232 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Paša je zažvižgal. Prihitel je postaren, srepook janičar. Poznalo
se mu je, da je konjenik; hodil je okorno, ker je bil vsled ježe
raznožnik. Gledal je mrko in jezno. Za pasom je nosil kindžal,
dolgo ravno bodalo.
Odvedel je Omarja v nizko, okroglo obokano kopalnico. Pri-
nesel mu je pečenih sliv, medene pogače in obleko rajnega siná
Osmanovega ter odšel.
Omar je zapahnil vráta, se naglo okopal in z velikim veseljem
oblekel snažno, skoraj novo perilo in obleko: ohlapne rdeče hlače,
dolg zeleň kaftan s srebrnimi motvozi, višnjevosvilen pas.
„Ah, da ne pozabim svoje verižice in križka!" je vzdihnil
razburjen. Dolgo se je moral mučiti, preden je pregrizel podlako
svoje staré suknje in potegnil svoj edini základ na svetlo. Ker se
mu ni bilo več bati cigánke, si je obesil verižico pod srajco okoli
vratu. Glavo si je pokril z visoko kapo od črne janjčje kože. Vse
mu je bilo precej práv, le rumeni čevlji so mu bili prevelikí.
Veselo se je gledal v ogledalu kristalnočiste vode in radostno za-
ploskal z rokami. In skokoma je tekel na dvorišče.
„Ej, poglejte našega malega janičarja!" seje nasmehnil Osman
paša na hodniku. „Pojdi, Omar, da ti pokažem tvojo mater!"
Odvedel ga je v haremlik. Plaho je stopal Omar z njim mímo
dveh oboroženih strážnikov po škripavih lesenih stopnicah in dolgem
ozkem hodniku v prvem nadstropju; bal se je druge zlobne Čirikli.
Paša je potrkal na vráta. Odprla so se tiho. Stará sužnja je
prhnila mimo njiju in izginila ko senca. Stopila sta v prazno pred-
sobo, kjer je bilo troje vrat. Pred srednjimi je stala dvajsetletna
hanuma, paševa druga žena.
Omar jo je gledal z veselim začudenjem. Njeno mlado postavo
je odevala gubasta tančica od rožnate svile, posuta z zlatimi zvez-
dicami. Skozi prozorno tkanino so belele in kipele polne prsi, roke
in ráme. Na gostih črnih laseh je kar gorela živordeča nizka čepica;
od nje je v prepihu lahno plapolala pripeta belosvilena koprena.
Veliké črne oči so gledale otožno, z izrazom samotnega premišlje-
vanja in tajnega žalovanja. Oblá lica so bila nežnobleda, kakor
mŕtve rože, ki jih je zamorila rana slaná.
„Draga Fatima, Allah nama je poslal siná!" je izpregovoril
Osman paša, ko so prišli skozi ozka vráta v precej veliko sobo. In
povedal ji je, kako je dobil Omarja.
Zaradi gostih rešetk na oknih déčko izprva ni mogel razločevati
vseh stvari. v mračni sobi. Ko so se prilagodile oči polutemi,
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 233
ie videl na stenah rdečkaste opone z vezenimi srebrnimi listi, na
tleh pa debele pisane preproge. Med majhno pečjo in zidno omaro
je stala nizka mizica. Ob stenah je videl široké klopi s krasnimi
blazinami. Prijetno je dišalo po rožni vodi.
Zadovoljen je opazil paša, da motri hanuma dečka z radostnim
zanimanjem.
„Omar, to je tvoja mati!" je velel. „Ubogaj jo! — Fatima,
skrbi mi za otroka, dokler ne dorase za vaje vojaka-junaka!"
„Pojdi k meni, Ijubi deček!" ga je pozdravila hanuma in ga
poljubila. „Ljubila te bom kakor svojega pravega siná. Ali boš imel
tudi ti mene rad?"
Omar je pogledal mlado prijazno gospo ves srečen — kakor
v blaženih sanjah. Po cigánski navadi je naglo pokleknil in poljubil
rob njenih širokih dolgih dimij nad safianovima šolničkoma. Fatima
ga je dvignila in ga rahlo potegnila k sebi na minder.
„Ah, kako lepo je pri vas!" je kliknil Omar. „In ti si vsa
drugačna kakor huda Čirikli. Tako si dobra, kakor moja pravá
mamica! Imel te bom jako, jako rad. Včasi vidim v sanjah angela.
Taká si ti!"
Prvikrat je videl Osman paša, da se je Fatima zasmejala veselo,
prisrčno. Cutil je, da se mu budi in oglaša v srcu nekaj nežnega,
nekaj milega. Ker se pa turškemu paši, poveljniku grozovitih jani-
čarjev in drugih neusmiljenih divjakov, ne spodobi kazati ginjenost,
je gromko pokašljal in odšel iz harema.
„Kje so te ugrabili cigáni?" je vprašala Fatima.
„Ne vem. Sonakaj mi je povedal, da sem doma daleč daleč
tam v večerni deželi."
Hanuma je šla k vratom gledat, če ni nikogar v predsobi.
„Ali si Hrvat?" je šepetala, ko se je vrnila k dečku.
„Nemara sem Hrvat . . . kako bi vedel kaj takega?"
„Omar, paži!" je velela tiho. „Midva sva oba tujca v tej trdnjavi.
Hrvatica sem. Osman paša je prihrumel s svojimi divjimi četami v
našo deželo, uplenil mnogo kristjanov, tudi mene. Kadar boš večji,
ti povem več; zdaj me še ne bi razumel."
Njene oči so zastrmele, kakor bi gledale v daljavi strašne
dogodke.
„Ali je paša tako hud?" se je zbal Omar.
„Ubogaj ga! Strašen je, kadar se Ijuti; sicer je dober človek.
Nič se ne boj!"
234
Dementi] : Iz „Morane".
Omar je težko dihal in včasi vprašujoče pogledal hanumo.
Vzdihnil je globoko in nagnil glavo.
„Ljubi Omar, kajneda bi mi rad še nekaj povedal? Govori!"
Gladila ga je po licu in mu Ijubo gledala v plahe oči.
Prvikrat po dolgem času ga je gladila zopet mehka ženská
roka; prvikrat po dolgih letih je gledal v sočutne nežne oči, po-
slušal milé glase; prvikrat po dolgi dobi mučnega siromaštva je
zopet dihal prijetno ozračje razkošja in bogastva. Mlada duša je
čutila, da je našla plemenito zavetnico. Topilo se mu je srce in
zaihtel je od blaženosti.
„Govori, Omarček! Zaupaj mi, ne boj se, da bi te izdala!"
Omar je zardel in povesil oči. Pokleknil je na minderju, se
lahno opri na njene ráme in zašepetal Fatimi na uho:
„Deklica sem ..."
„Ubogi otrok!" se je začudila in prestrašila hanuma. Poljubila
ga je, ga objela in vzela v naročje. „Ostati moraš Omar! Izgubljen
si, ako spozná paša, da si dekle. Poslušaj me! . . ."
Skozi rešetke se je rumenilo in zlatilo zapadno nebo. Fatima
hanuma je dajala Omarju nasvete, kakršne bi mogla dajati le rodná
mati svoji pravi hčerki. In Omarju so rdela in gorela deviška lica
ko večerni oblaki ...
Dementij ;
Iz „Morane".
Jyoječe bo mimo šla tiha laž,
hrepenenje Ijubečih dveh,
in takrat boš dala mi, kar imaš
svojo srečo, mladost in greh.
In takrat bo truden tvoj smehljaj
in oko začudeno,
in nemo kanila solza, skrivaj,
bo na liljo ponujeno . . .
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču. 235
F. Golar:
Povest o hudem in silnem kovaču.
(Konec.)
I Irugi darí je bil kováč že na vsezgodaj na delu. Tolklo
""^ je kladivo, razbeljeni lemeži so odskakovali in plesali po
naklu, ki je trdo donelo in trmoglavo podstavljalo kovačevim udarom
svoje čelo. Meh je sopel in škripal in puhal veter in sapo v žrjavico,
da se je zaznávala kovačnica in je odsevalo naokoli, kakor bi hodila
v vas jutranja zarja in bi stikala po kotih s svojimi rcžnimi prsti.
Kováč je bil zopet sam doma in je varoval punčko. A danes
je ni izpustil iz spomina in je dobro vedel, kaj mu je storiti, kadar
se oglasi njen jok. Že dvakrát je oprezno pogledaval skozi mično
srčasto okence v durih, in dozdaj se je še vse dobro izteklo.
Punčka je ležala in spala pod rožno odejico, kakor jo je pustila
stará kovačica, zato je imel kováč mirno vest in lahko srce, in je
bil sam s seboj zadovoljen. A ker se le ni zbudila, ga je zaskrbelo,
kaj je ž njo? Mogoče je pa danes v resnici úročená, in lačná je
tudi, in zdaj je preslaba, da bi se zdramila iz hudih sanj, ki se ji
motajo po glavici. Prijel se je kováč za lase in šel ves vznemirjen
v izbo, kjer se je vstopil pred zibko.
Punčka se je v spanju smejala, gotovo je bila pri njej mati
in jo je pestovala na mehkih rokah in kramljala ž njo sladko in
veselo; ali pa sta trgali rože po rajskih gajih, in biserni smehi so
se lovili s sapicami in žametnimi metulji. Zato se je zasmejal tudi
kováč, zakrohotal se je iz vsega srca tako naglas in razposajeno,
da se je Minica zbudila. Zasijala sta plavá cveta njenih oči ; na
licih ni ugasnila zarja nebeških gajev, in še lepši smehljaj je igral
na njenih ustnicah.
„Ali bodo vstali oni," se je pokratkočasil kováč in se sklonil
nízko do zibke ter pritisnil svojo trdo, bodečo brado k njenemu
obrázku. Za takšen izraz udanusti in naklonjenosti pa mala prin-
cezka ni imela dovolj smisla, zakopala je svoje prstke kovaču v
lase in začela orati z nohtki po njegovih licih.
„Ojoj, ali tako! Naj vendar malo^počakajo, da se^vsaj na-
kosijo, preden začno vojsko." Kováč se>je^smejal, da so mu solze
zalivale oči, in ni vzdignil glave, šele jezen krik, ki je vrisnil iz
malih ust, ga je spravil pokoncu.
236 C. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču.
Izza železnega pokrova, ki je ležal pred pečjo, je prinesel
lonček, v katerem se je grelo mleko, posadil je punčko na kolena,
in njegova roka, otovorjena s cinasto, globoko žlico, je začela ro-
mati v lačná ustca. Hudo neroden je bil kováč pri tem delu, roka
se mu je tresla in prelivala belo močo, da je prinesel po navadi
samo pol žlice do rdečih duric, ki so se žejno in nestrpno odpirale
in čakale, kdaj privesia od nekod tista črna pest s sladko pijačo.
Dolgo, dolgo sta zajemala, in kováč je tudi vsakokrat široko zinil,
kadar je žlica srečno prijadrala do svojega cilja, in je hlastnilo dete
s smehom po njej. Mleko se je cedilo po kovačevih kolenih in
kapljalo od otrokove bradice ter teklo po slinčku, privezanem okoli
njegovega vratu, a črna roka je bila dobra in neutrudljiva, čeprav
se je tresla, kakor bi ves dan lomila kamenje, in se je včasi hudo
zmotila, ker je nešla v tista ústa, ki so ji bila bližja. Lonček se je
skoro spraznil, a žlica je še zmeraj hodila svojo pot, tja in nazaj,
dokler ni Minica napravila vsemu kraj. Zacepetala je z nožico, in
v trenotku je ležal na tleh v razvalinah lončeni grád.
„Na," je zmagoslavno vzkliknila, in razposajen smeh je za-
žvrgolel po izbi.
„Ojoj, punčka, kaj si storila," je káral kováč. „Spet nisva nekaj
práv naredila."
Razumno in modro se je pogovarjal z otrokom, ki je poska-
koval v njegovem naročju ter svetlo gledal okoli.
„Še ena Minica bi morala priti k hiši, da bi te pestovala, a
sedaj so jezni Polinova mati, ki jo imajo. Tista Minica je vse bolj
pridna od naju in se nič ne joka in ne razsaja. — A zdaj moraš
spet spančkati, grem v kovačnico, kjer je puh — puh."
Postlal ji je v zibki, ali otrok je s krepkim kričanjem pravil,
da mu ni práv, kar se pripravlja zanj. Ni bilo drugega, kakor da
je vzdignil in prenesel zibko v kovačnico.
Zopet se je utrinjala zarja po kotih, gromelo je in zvenelo, in
Minica je ploskala puhanju meha, zlatim iskram in bobnenju kladva.
Naslednji dan kováča ni trpelo v kovačnici, kjer je strmela
vanj pusta terna, zakajene stene in rjasto železo. Nekaj bi bil rad
videl, kar bi bilo rdeče in polno kot zrele češnje in živo in bistro
in sladko, kar mora biti nekje, zakaj zdelo se mu je, da je že videl
nekaj podobnega. Spomin na tisto veselo stvar ga je napolnil s
hrepenenjem in nezadovoljnostjo, da ni vedel česa mu manjka.
„Ali te je Lenart srečal?" ga je pozdravila stará kovačica, ko
je stopil v izbo, dolgočasen in slabé volje. „Stari Jakopin pride
c. F. Golar: Povesí o hudem in silnem kovaču. 237
zvečer po motike, trikrát že je vpil nad menoj, naj te priganjam.
Kaj te je pa prineslo v hišo?"
Kováč je sedel na klop k peci, opri komolca ob kolena in se
naslonil na dlani.
„Kaj me naj prinese v hišo? Ali ne smem priti? Kdo pa sme,
ako ne jaz?"
„Saj res! Ti kar za peč zlezi, ako te boli delo, se bo že samo
vse naredilo. Kaj bi se trudil!"
Kováč ni poslušal. Gledal je v zibko, kjer je spala Minica in
dihala in sanjala tako pokojno in lahno, kakor bi jo zibali angelci.
„Ali si tisto verigo že popravil, ki ti jo je prinesla Polinka?"
„Zakaj bi jo že popravil?"
„Ali ti ni dala vedeti, da bi jo rada kmalu imela?
„Zakaj bi mi dala vedeti?"
Kovačica je izpod obrvi pogledala svojega siná.
„No, no, le tako delaj ! Práv lepo si si nadrobil. Najprej jo
pobiješ na tla, in zdaj namestu da bi se ji skúsil prikupiti, pa takole
delaš. Že imaš njeno deklino, kar misii si! Tisti Micin Janez, ki
rudo kopije, tudi vozi za njo. In gotovo ni tak divjak, kakor si ti."
Kováč je vstal, napravil korak, in njegova pest je zagromela
po mizi. Izba se je stresla, in v zibki je zavekal otrok.
„Vidiš ga! Mene vdari, saj drugega tako nimam pričakovati
od tebe. Vse pobij in še sebe povrhu!"
„Kaj govorite, ali sem. že koga pobil?"
Kováč je sedel nazaj k peci, in zdaj je videl pred seboj tistega
Janeza, bledega patróna, ki neki gleda za Minico, in na misel mu
je prišlo rdeče bleščeče jabolko, po katerem leze slinast polž. Streslo
ga je, in nič jeze ni čutil, samo nekaj grenkega je bilo v njem in
žalostnega, kakor bi tista svetnica, ki je tako lepa kakor Minica,
stopila iz oltarja.
„Nazaj, nazaj," je zavpil kováč in potisnil z roko predse. „Minica,
ne hodi."
Globoko je bil zatopljen in je videl natanko svetnico in je
videl zlat žar okoli njenega obličja. In glej, zdaj je zajokala, in
solza je zasijala in kanila Minici iz oči. Solza je polzela po licih
in se utrnila kakor zvezda.
„Oj-oh, spre-joh," je vzdihnil kováč in se zgrabil za senca.
„Ali muhe preganjaš, ali kaj? In nekaj godrnjaš, da te je
čudno slišati. Pojdi v kovačnico, tam te bo delo ozdravilo, ako
si bolan."
238 C. F. Golar: Povest o hudetn in silnem kovaču.
„Nič več, nikdar nikoli več! Dajte mi tistega Janeza, da se
poskusim ž njim."
„Ali nisi nekaj rekel? Ves si razmršen, kakor bi se z vetrom
tepel, in tak si kot smrtno kosilo. Ali ti Polinova ne da miru?"
„Pustite me!" Kováč je zarohnel in grdo pogledal mater.
Ves tisti dan je hodil brez glave okoli, in ponoči je v sanjah
opravljal težka dela: Bilo mu je, kakor da prede oblake in vali
brezdna in gore skozi šivanko.
„Oj-oh, sprejoh, ojoh, sprejoh! Kakšna čudná bolezen je to!"
Kováč je tiščal glavo v pesti in korakal težko in trdo po izbi.
„Nič me ne kolje in tudi trga me ne, samo vročina me spre-
haja, in duši me nekaj v prsih. To menda ni krč, ako bi bil kakšen
notranji prisad. — Torej bom res moral pod zemljo, in nihče ne
pôjde z menoj! Ojoh, sprejoh!" Žalostne so bile kovačeve misii in
smilil se je sam sebi, tako je bil zapuščen in reven.
„Punčka, Minica, očeta boš izgubila ! Kdo te bo pestoval, kdo
te bo zibal in oblačil?" obstal je pred zibko, in glej, dete se mu
je smejalo poredno in nagajivo. Dve plavi tenki lučki sta se bleščali
pod snežnim čelom, in kakor dve rdeči rožici v mleku so bila
njena lica.
„Ojoh, sprejoh, ojoh, sprejoh! To je očitna kazen božja za
moje grehe. Nisem še slišal za takšno bolezen, in ne poznám
zdravila. Oh, da bi me vsaj Polinkina Minica videla, predno umrjem,
da bi vedela, kako trpim! In njena mati mi ni odpustila, in jaz
pôjdem s sovraštvom na oni svet."
Še zmiraj je tiščal glavo v pesti in hodil od oken do vrat s
težkimi koraki, da so se tresle šipe. In iz zibke ga je gledalo dvoje
očesc, in tih smehljaj ga je spremljal.
„Ojoh, sprejoh! Več ni čaša za pokoro! Predolgo sem odlašal
in se obljubljál na božjo pot. Težko je, težko. Ampak kako je to,
da se vseeno močnega počutim, in me obhajajo tako čudne želje!
O Minica, zakaj ne smem k tebi, mogoče bi mi ti povedala kaj
dobrega."
Zmeraj hitreje je hodil kováč in bil je ves nemiren in ni ga
več strpelo v izbi. Odprl je duri, hrumel v kovačnico, in meh je
začel škripati in puhati. Takoj je imel zlato verigo v kleščah in na
naklu. Vzel je kladvo, zamahnil in kamor je pádel udar, je odnehal
člen. Kakor bi hrustal železo, tako je šlo vse nadvoje. Sprevidel je
kvaro svojega početja, zato je zalučil kladvo od sebe in stopil na
prag. Nekaj ga je samo od sebe potisnilo skozi duri in zagnalo na
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču. 239
cesto, da je priletel kakor iz viška. Nič se ni pomišljal, ampak je
začel teči; in preden se je zavedel, ali se povprašal, kod in kam,
je bil že daleč zunaj vaši. Nenadoma se je ustavil in povesil glavo,
zblaznjen in temen njegov pogled se je zagledal v tla.
„Kam naprej, kam?"
Glava bi šla nazaj, ali noge ji niso bile pokorne in so hotele
dalje, kamor je želelo in hrepenelo srce, ki se je zaletavalo in butalo
v prsih.
„V kovačnici gori ogenj, in punčka se je mogoče zbudila,"
je pomislil s strahom. Obrnil se je proti domu, predirjal cesto do
vaši, ali tam se je zopet ustavil in šel s hrbtom naprej. Ni vedel,
kdaj se je okrenil, in nehote začel znova bežati, bežati.
Naenkrat je bil pred hišico z rožami na oknih, skočil je brez
sape na prag in se zmašil skozi ozke in nizke duri. Pred njim je
stala jezna mati — njegove Minice.
„Tukajle sem, napravite z menoj, kar hočete." Kováč je sklonil
glavo, in nič moci ni bilo v njem, ne volje, ne junaštva. Najrajši
bi se bil stisnil v kot, da bi ga ne bilo videti, rad bi bil majhen
in droban kakor palček, a ne velik in širok. Kam bi del te roke,
kam bi pogledal?
Polinka je pokladala ravno polena v pečnico, ker je kuhala v
kotlu lug za perilo, ko se je stemnilo v veži. Povzdignila je oči in
zagledala kováča na vratih. Njene kalno-sive oči so oživele in urno,
kakor mlada deklina se je zagnala v kot, kjer so slonele burklje,
omelo in enake kuhinjske priprave.
„Zdaj te pa imam, cigán črni," je zavpila mati in vzela v roke
pihalnik, s katerim je malo prej pihala v žrjavico. „Pokaj si pa
prišel, ti kleščar dimasti? Ali bi me rad do dobrega potolkel, in ti
še ni dosti, da si mi oni dan skoraj utri pleca? Ampak ti bom že
pokazala, le glej me božjastno kakor podlesk, ti pokora grešna!"
Polinka je planila proti kovaču in ga udarila s pihalnikom
po čelu.
„Na, na, kače se bijejo po glavi, in ti si takšna strupena go-
lazen. Pride k hiši potepeno kakor rokovnjač in čaká priložnosti,
kdaj bi ti skočil za vrat! Na!" Udarila ga je drugič, da se je kovaču
pokazala kri nad obrvmi.
„Mati, le dajte me, saj sem zaslúžil."
A takrat so se odprle hišne duri, in Minica, prelepa deklica,
je stopila na prag ter se vrgla med mater in kováča.
240 C. F. Golar: Povest o hudetn in silnem kovaču.
„Mati, ne njega, mene udarite, jaz sem krivá, on je nedolžen."
Svetla rosa ji je zasijala v očeh, še bolj so zacvetela njena
lica, in zaihtela je, zajokala naglas, ko je zagledala tenko rdečo sled,
ki je tekla po kovačevih licih.
„Da si boš zapomnil za drugič, kako se dela s takim človekom,
kakor si ti! O, ne boš me dobil več v svoje klešče, se bom že
vedela ogibati tebe in tvoje bajte."
„Mati, ne govorite tako, saj ni tak!" je zaprosil nežen in
mil glas.
„Kaj, sedaj se pa še ti poteguj zanj, v resnici je lepo od tebe.
Iz pasjega repa je urezan, in čisto nič mu ni zaupati. Kdaj sem
mu storila kaj hudega, samo dobro sem mu hotela, on je pa tak
z menoj."
„Le kregajte me, saj nisem drugega vreden."
Manica je prijela kováča za roko in ga peljala v hišo.
„Moj ubogi Boštjan, ali te hudo boli? Naša mati so pa res
takšni kakor huda ura. Kar zagrme in udarijo, potlej se pa kesajo
in so koj dobri. Nič se ne boj, saj ne bo hudega. Čakaj, z vodo
ti bom izprala senca in čelo, kar nagni se nad skledo, vidiš tako,
saj se ti ne bo skoro nič poznalo."
Kováč je ves drhtel, in srce se mu je hahljalo in igralo v
prsih in čudne sladkosti so ga obhajale. Kako prijetno in mehko
ga je božala in ščegetala drobná dekletova ročica, ki je brbljala in
tipala po njegovi glavi in laseh! „Oh, oh, da bi me bili mati le
še bolj udarili," je mislil, „bi imela Minica vsaj delj opravka z
menoj."
„Vidiš, Boštjan, takoj bo vse dobro. Samo malo se ti pozná,
čakaj, to belo ruto ti zavežem okoli čela!"
Kováč ji je pogledal hvaležno v oči, v njih so sijali gorki
žarki in se bleščali, da je kovaču skoro vzelo pogled in je mora!
zamižati. In mahoma so se sprožile njene ustnice, smehljajoč angel
je zdrsnil preko njih in po licih, ki so se zdele kovaču také neiz-
rekljive lepote, da bi jim zastonj iskal enakih po vsem svetu. Sedla
sta za mizo in se gledala.
„Ali te hudo boli? Le potrpi malo, saj taká stvar hitro mine,"
je tolažila Minica, ki je mislila slišati, da je zdihnil kováč, in so
se zasolzile njegove oči, in so mu šle ustnice na čuden smeh.
„Nič me ne boli, še prijazno mi dene." Kovaču je podrhteval
glas od sreče, in rad bi, da bi ga bolelo. Zdelo se mu je, da bi
c. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaČu. 241
bile prijetne tiste bolečine pod Miničino rutico, ki je dišala po na-
geljnovih žebicah, in v njeni bližini.
Takrat so se odprle duri, in mati je prinesla na mizo skledo
mlečne kaše in tri žlice in dala je vsakemu eno. Molče je sedla
na stôl in začela naglo zajemati. Njej je sledila Minica, in kováč
je storil isto. Malodane je imel strah pred jezno materjo in skrivoma
jo je pogledaval izpod čela. Tiho in urno so hodile žlice svojo
pot, edino Minici se ni nič kaj odsedala jed. S šegavimi očmi je
bliskala proti kovaču, ki še nikoli ni okúsil tako slastne kaše in je
jedel z očmi in ústi. Samo to mu ni bilo práv, da mati nič ne
govori. „Poprej je imela tako hiter jezik, kakor bi ga gnal narasel
hudournik, zdaj pa ne zine ne bele ne črne. Saj niti ne vem, ako
še zna prijazno govoriti," je mislil kováč, ki je imel velik sklep v
svoji glavi. Pomenitl se je hotel z njo, ali kako bi opravil to stvar,
ako mati ne pogleda ne na levo, ne na desno in se pogovarja
samo z žlico, drugače pa molči, kakor bi imela jezik pristrižen.
„Móram, pa móram," si je dajal poguma, in že je imel besedo na
koncu jezika, a zopet mu je ušla nazaj v grlo.
„Bes te plentaj, le kako bi zadel v živo!" Pogledal je Minico,
ki je imela polna ústa samega smeha in z glavo mu je pokimala,
kakor da vidi njegove misii in ga hrabri k težkemu koraku.
„Mati," je planil in zakričal nenadoma kováč tako glasno, da
je ženi od strahu padla žlica iz roke. „Ali bo res skočil nadme," je
pomislila, ko pa je videla njegove dobre in prijazne oči, je vedela,
da se ji ni bati ničesar.
„Mati, ali mi daste Minico?"
Polinka je samo pogledala kováča s hladnim in skoro pre-
zirljivim pogledom, ne da bi mu odgovorila. Bila je kakor prej
nemá in gluha.
„Mati, jaz vas prašam, ali mi daste Minico, ali mi je ne daste!"
Deklici se je razlil čist in bister smeh iz ust, kakor bi zapela
lastavica, a mati se je še enkrat in hudo temno ozrla na kováča.
„Kaj? Ali si ob pamet? Tebi naj dam deklino, da boš naju
nabijal kar po vrsti. Danes mene, jutri njo!"
„Ojoj, mati! Jaz da bi udaril Minico! Prej si roko na naklu
odbijem, kakor da bi njej prizadel kaj žalega. Le delal bom ves
dan."
„Vem, kako znáš delati! Od mene je že ne dobiš, to ti povem.
Manj nesrečna bo, če jo kača z devetimi glavami piči, kakor da bi
tebe za moža dobila."
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 5. 18
242 C. F. Golar: Povest o hudem in silnem kovaču.
„Ako bi vedeli, kako jo imam rad, in kako mi je hudo, da je
prišlo do tistega." Kováča je bilo sram, kadar se je spomnil, kako
hrabro je vojsko vodil s staro materjo.
„Ti jo le rad imej, ampak Miiiica ne bo tvoja. Hvala Bogu,
da sem te spoznala! Še v sanjah mi ne pride na misel, da bi jo
dala takšnemu divjaku, ki samo gleda, kdaj bo lahko udaril."
„Saj ni tak," je glasno pomislila Minica, ki je zdaj zabelela
kakor sneg, zdaj bila rdeča in vroča.
„Poglej jo! Le zagovarjaj ga! Torej bi rada bila takšna za-
jokana nevesta, ki si nikoli ne more zbrisati solz iz oči. Zahvali
Boga, da imaš mene, ki mislim namestu tebe."
Minica je skrila obrazek v dlani in nejevoljno zmajala z glavo.
„Mati, jaz ne vstanem od mize, ako mi je ne obljubite!" Kováč
je našel izgubljeno srce, ker je vedel, da je Minica na njegovi stráni.
„Bomo videli, ako boš vstal od mize, ali ne!" Mati je hudo
zagrozila, ali kováč ni izgubil poguma.
„Ne bom, pa ne bom! Minica mora biti moja! Bolan sem,
ako je ne vidim, vse me boli tukaj notri, in tako mi je težko!"
„Je že práv tako, zakaj si pa takšen! Ali misliš, da ti bom
dala Minico za deklo?"
„Nak, nak! Jaz bom delal, in ona bo le pestovala otročičke.
Na vas še v mislih ne bom položil roke, mati!"
„Boštjan, nisi je vreden, in ne vem, ako bo kdaj tvoja, pregrdo
si ravnal z menoj."
„Joj-joj, po resnici mi je hudo! Mati, dajte se pregovoriti."
„Zdaj že govoriš tako ! O, le počakaj ! Bomo videli, kako se
boš obnášal!"
Kovaču se je začelo smejati srce.
„Mati, jaz ne grem iz hiše, ako mi precej ne obljubite Minice."
Zdaj se je zaslišal vesel smeh za dekletovo roko, in med prsti
so se svetila goreča lica.
„Boštjan, kakšen pa si! Ne dobiš je ne kar meni nič, tebi
nič! Potlej bo pa jok v kovačnici!"
„Nikar tako ne govorite ! Nikoli ne bo jokala Minica, poglejte,
mati, na tehle rokah jo bom nosil."
Veselje ni utihnilo in celo jezna mati je iskala smeha na svojih
ustih in je skúšala vse bolj prijazno gledati.
„Jaz grem kar k gospodu!" je rekel kováč, ki mu je to dalo
veliko srčnost. „Nikar ne recite, da ne smem! Slišite, kajne, da
lahko grem?"
c. F. Golar : Povest o hudem in silnem kovaču.
243
„I, kaj pa boš pri gospodu?"
„Naročil bom, naj narede poroko."
„Zlomek," je zaklela mati, „saj niti ne ves, ako te mara Minica."
In nato je dekle pogledalo kováča tako lepo, da je mati pri
tisti priči vedela, kaj je z njeno hčerjo, in kako je kováč pri njej
zapisan.
„Mati, recite, da smem iti. Recite, da je Minica moja! Jaz
že grem!"
Vstal je od mize in niti utegnil ni, da bi se pokril.
„Vse bom. povedal gospodu in naročil, da se mudi s poroko,"
je dejal med vratmi.
„Ha-ha-ha," je ploskala Minica, „hiti, hiti, Boštjan!" Stala je
pri odprtem oknu in gledala na cesto, kjer se je pokazal kováč,
razoglav in s klobúkom pod pazduho.
„Hiti, hiti. Boštjan!"
In obe sta se smejali, mati in hči, in se ozirali za kovačem,
ki je tekel, tekel, tekel
In zdaj odlagam pero. Kaj mi je začeti, siromaku, brez junáka !
Zakaj hudega in silnega kováča ni več, sedaj je krotak kakor jagnje
in pohleven kot ovčica. A kakšne stvari bi jaz še povedal o njem!
Vsi bi se spogledavali! Povedal bi, kako je pridirjal na vrat, na
nos k gospodu župniku, ki je bil blag in dober mož, in je ves
začuden skočil s stola ob prikazni kovačevi. Razodel bi, kako se je
vozil k poroki, in je bil tako zal in prazničen, kakor bi imel svet
dan na sebi. Opisal bi, kako je zavriskal pred cerkvijo in rajal
na ženitnini, kjer je prepival in prepeval, da nikoli tako. — Ali
kako naj vam opise moje zvesto pero vse te sprelepe stvari? Hudi
in silni kováč se mi je izmuznil ter uskočil v ženski tábor in v
sveti zákon, ki je po mnenju izkušenih mož zlata kletka, v katero
silijo tisti, ki so zunaj, a tisti bi radi ven, ki so se vjeli. Bog
usliši te in one!
18*
244 Vojeslav Mole: Odlomek iz Krasiňskega „Iridijona".
Odlomek iz Krasiňskega „Iridíjona''.
Ob stoletnici pesnikovega rojstva prevel Vojeslav Mole.
Epilóg.^
I J misel moja, pretrajala si stoletja ! Spanec te je zagrinjal v dneh
Alarika in v dnevu velikega Atile, ni te obudil niti žvenket
cesarske krone ob trdo čelo Karlovo niti Rienzi, Ijudski tribún ! in
sveti gospodje Vatikana so šli mimo tebe drug za drugim kakor
senca mimo sence. Danes pa vstaneš, o misel moja !
*
Danes je v rimski Kampanji vrelo solnce nad pustinjo in za-
haja zdaj mračno nad peščenimi bregovi. Nad pelinom peskov, nad
sitjem močvirij, nad samotnimi smrekami gorá, nad cipresami dolin
se že zibljejo sence. Večernica, boginja davnih Ijudi, vzhaja žalostno
in z njo padá tupatam solzna rosa. Samo še na morju igra v
krvavih bleskih kipeča pena.
V vzduhu je vročina in molk — nobenega oblaka, nobenega
poveva, globine pa so se zganile in zaječale s polnimi valovi, s
purpurnimi prsmi proti nebu. On, ki stanuje v prepadu, on, ki je
obetal, je stopil na vrtince valov in gnete s peto bolj črno od noci
svoje sužnje.
Od njegove postave se širi blesk, kakor da bi zahajalo drugo
solnce. Od njegovih ramen se zgrinja megla na daljne vode. Sa-
moten stopa in kakor pred stoletji z nesmrtno starostjo na čelu.
*
Ko pa je dospel do kopnega, si je oddahnilo morje in v mraku
so zasnuli izmučeni valovi. — Šel je dalje. — Samnitskim goram
*■ Za lažje razumevanje tega epiloga omenjam sledeče: Iridijon se je
hotel maščevati za usodo svoje nesrečne domovine nad Rimom in ga upropastiti
ter je ternu maščevanju žrtvoval vse: Ijubezen, srečo in celo svojo sestro Elsinoe,
ki jo je čisto kakor lilijo prepustil razkošnežu Heliogabalu. Pesnik pa hoče
pokazati, da maščevanje in sovraštvo ne privedeta do zmage; páde Heliogabal, a
tudi Iridijon ne zmaga. Njegov vodnik Masinisa-Satan ostane triumfator, ki ga
zaziblje v tisočleten spanec ter ga šele takrat ( — v epilógu—) obudi, ko mu lahko
pokaže padec Rima, a obenem po pogodbi tudi zahteva njegovo dušo. Tu pa zmaga
Ijubezen in usmiljenje, Masinisa se je zaman trudil za svoj plen — Iridijonovo
dušo. Iridijon sam pa mora v novo življenje, ,v zemljo mogil in križev* čakat, da
se prerodi v delu stoletij. V. M.
Vojeslav Mole: Odlomek iz Krasiňskega „Iridijona". 245
je ostavil svojo sled na vrhu in stopil navzdol k jezerskim bre-
govom. — Tam se je v šili njegovih čarov, o sin maščevanja ! začelo
buditi tvoje življenje.
*
Kača, ki je strážila ob tvojih nogah, je zatrepetala in je
zaslutila vrnitev svojega gospoda. Povečala se je svetloba ble-
dikastih luskin, — razvila je kolobarje in ž njih so se vsipale iskre
na ležišče. Dvignila se je in čaká kakor goreča baklja, v njenih
bleskih pa se jasnijo črne skale in razgorele tvoje poteze.
•K-
Takoj ti je tlel na čelu žarek čustvovanja kakor nočen ogenj
nad grobom, od jaminih pragov pa te pozdravljajo z imenom sláv-
nostní glasovi in vznašajo pesem tvojega življenja in vsakokrat,
kadar prenehajo, vstaješ za eno silo več od mrtvih. In dana ti je
sila let, kar jih je preteklo od hipa tvojega snu. In kakor zgodbo
enega samega dne, si uzri vse múke Rima in triumfe križa!
*
Vsi, vsi vro okoli tebe v ognjenih barvah in peketanje kopit
in žvenket oklepov in brnenje zvonov in odmevi himen preletajo
nad tabo, kakor so preleteli nad tvojim snom.
Mŕtvi škofje gredo v dolgih vrstah, pred vsakim stopa kralj in
nosi na svojih plečih odprto, sveto knjigo. Po sedem gričih hodijo
neprestano gor in dol in se vedno vračajo. Nekaterim zibljejo angeli
vence v ozračju, drugi so samotni z znakom odrešenja v roki, z
mečem vojne ob stráni in s čašo strupa v levici!
*
Čim bolj pa se bliža tvoje prebujenje, tem manjši je sprevod,
tem glušje je stopanje, tembolj so bele glave gospodov Rima in
bolj jim drhtijo dlani. — Takrat se je nad vse pojoče glasove
vznesel en sam, poln sil in povelj, glas, ki ne sega do nebes, ki
pa mu zemlja odgrmeva v svojih notranjostih, in ta glas je za-
klical: „O sin!"
Takrat se je zabliskalo na šipah jezera, na skalah bregov, na
jaminih obokih in strela novega življenja ti je pala v naročje, in
kakor si bil takrat mlad, in kakor si bil lep pred leti, si se dvignil
na ležišču! In tvoje plameneče oči so srečale v prvem pogledu
bledi Cintijin obraz na latinskih vrhovih, in si odgovoril: „Sem".
On pa je pokimal z glavo in te vodi. Korakov ne ponavljajo odmevi,
samo po črnih jarkih jadrata, kakor dva črna oblaka, vajini postaví.
246 Vojeslav Mole: Odlomek iz Krasinskega „Iridijona".
V rimski Kampanji si se ustavil. Pred tvojim pogledom nima
s čim zakriti svoje šramote , zvezde leskečejo kakor tisoč zlatih
spominov in roganj. Črni vodovodi, idoči proti mestu, niso našli
mesta in so se ustavili, padla so z njih kamenja in leže v pogrebnih
grmadah; tam se je povoj razvlekel, posipan s smetjo, tam se po-
svetujejo in ječijo nočné ptice!
Gledal je sin stoletij in se je razveselil v pravičnosti svojega
maščevanja. Vsaka razvalina mu je bila nagrada: i nižine vdove
amfiteátrov i griči sirote svetišč; s svojih lahkih stopinj je otresel
prah, tam kjer je cirkus Karakallov, tam kjer je mavzolej Cecilije,
Krasové žene. In po ulici starodavnih grobov ga je vedel strašni
vodnik do rimskih vrat. Samé so se odprle, ni slišati škripanja
ojes. Vstopila sta. Stráže so naglo zaspale, naslonjene na orožje.
Šla sta mimo kakor dve senci.
•x-
In med dolgimi, samotnimi kapelicami se jima vije tesná pot.
O noč edina, poslednja, o noč moje Ijubezni! Nekaj solnčnega
se jasni v tvojih bleskih, nad vsako razvalino razgrinjaš zaslono
sene in jo izročaš trhlo, nago sovragu. Tvoj mešec obseva bedne
redke prebivalce s prameňom zasmeha.
V križganku bazilike stojita dva starca v purpurnih plaščih.
Poslavljajo se od njih menihi z imenom cerkvenih knezov in očetov,
na njunih obrazih je začrtano uboštvo misii, sedla sta v voz, črna,
suha konja ju peljeta in zadaj šedi sluga s svetiljko, kakršno drži
vdova nad detetom, umirajočim lakote; in na okvirjih v oknih in na
stopalih spodaj ostanek pozlačenja! Počasi se je oddaljil hreščeči
voz, izginili sta sivi sklonjeni glavi. „To so nasledniki cesarjev, to
je kolo kapitolinske Fortune," je dejal vodnik, sin Grecije pa se je
ozrl in zaploskal v dlaň.
Zdaj pa sta dospela po strmem bregu in rezanih stopnicah na
prazen trg; sredi njega stoji spomenik Avrelijev, na konju, z roko
iztegnjeno v prazno ozračje. Cezar brez podanikov. Triumfator brez
pesmi; za njim pa črno ozadje kapitolskih židov!
*
Ob tarpejski skali je vračajoči se po toliko letih na zemljo
ostavil z mečem svojo sled na čelu najboljšega cezarja in žvenket
grškega železa ob rimski bron se je razlegel kakor pogrebni, zadnji
Vojeslav Mole: Odlomek iz Krasiňskega „Iridijona". 247
zvonov udar; in znad grajskih vrhov je odgovoril žaloben sovin
krik in iz oddaljenih ulic je odgovorilo skovičenje psa, blodečega
po drugih razvalinah.
*
Po Via sacra, po česti zmag, sta šla po ilnatih in hladnih
stopnicah navzdol k Fóru. Slavolok Septima Severa, do prsi, in po-
slednji stebri svetišč, do vráta zakopani v zemljo, mole iz nje kakor
glave pogubljencev. Drugi, ne tako pogreznjeni, stoje visoko, sa-
motno, vitki kakor skeleti.
Njih kapiteli, cveti, njih akantovi listi, ki so ti tako belo, tako
neznosno svetili pred stoletji, so danes kakor umazani lasje na po-
tepuhovem čelu, danes se napol počen marmor njih postav razleta v
prah kakor fontána v kaplje. In ničesar nisi mogel spoznati, ničesar
imenovati ob uri svojega triumfa!
*
Tam spitá pod ostanki portika dva reveža pod cunjami enega
samega plašča, v mesečni bledini sta njih obraza kakor dva nad-
grobna kameňa; kuščarji švigajo med njunimi spletenimi rokami, a
zdaj so kakor jesensko listje pred vetrom zbežali pred tabo.
Pozdravil si ostanke rimskega národa na Fóru ; mimogrede si
ju sunil z nogo, a se nista prebudila !
•X-
Vodnik je pokazal proti ulici z mahom obraslih dreves. Tam
je ležala na zemlji senca Palatina, tam so se valjala razčetvorjena
telesa bogov in razpale prsi junákov iz jaspisa in porfirja. Tam sta
prišla skozi Titova počena vráta, zlimana kakor ogromna rana, zopet
na jasne prazne in širne prostore. Tu se je zazdelo tému, ki je
vstal od mrtvih, da je Kolosej dozdaj še cel, starec pa se je še
glasnejše zasmejal — in ga prijel za roko.
*
Na molčeči areni, na srebrnem pesku, sredi arkád, izpremenjenih
v divje skale, z bršljanom na vrhu, z razpokami v naročju, — tam
si se zahvalil usodi za spodleno Romo.
Tu je imel biti konec tvojega romanja, odtod naj bi bil šel
po poti milijonov.
•Ä-
In vse, kar si videl nekdaj, vse, česar del si bil sam, se ti je
vrnilo v spomin. Tam je bil prestol cezarjev. Oglasile so se v tvoji
misii trombe, piščalke, ploskanje, prokletstva. Samo solnca ni in ni
248 Vojeslav Mole: Odlomek iz Krasiňskega „Iridijona".
purpurnega pregrinjala, ki se je zibalo nad cirkusom. Mešec šije
bledo nad množico prebujenih, idočih mimo in ginečih.
Izmed vseh je ostal samo glas himne, slišane nekoč. To nekoč
je bilo včeraj. Tu so včeraj umirali nazarenci. Njih obrazi so bili
jasni kakor poleten večer — in glej, na prostom, kjer so padli, stoji
danes črn križ, lesen, tih, na sredi aréne; od njegovih pokojnih
sene je odvrnil vodnik svoje mračno obličje.
*
V tebi pa se budi čudno čustvo, ne usmiljenje z Romo, —
zakaj njena žaloba je komaj enaka njenemu grehu — , ne strah pred
odločeno usodo — preveč si trpel, da bi se lahko bal — , ne žal nad
materjo zemljo — saj si na Ijubezen do življenja pozabil v stoletnem
snu — , temveč nekak spomin na deviški obraz, žalost nad tem
križem, ki si ga nekdaj zaničeval, ker si ga zaman skúšal zaostriti
v železje.
Zdaj pa se ti je zdelo, da nočeš z njim boja, in zdelo se ti
je, da je izmučen kakor ti, oplakovan kakor nekdaj usoda Heladina,
in zdelo se ti je v mesečnem blesku, da je svet na veke!
*
Vendar pa se ne ločiš od zaobljubljene vere, — vstaneš in
pôjdeš k starcu pustinje. Strepetal je, do dna je pregledal tvojo dušo,
obdal te je s krogom ogromnih, mračnih rok in te odteza korak za
korakom od znamenja rešitve. Počasi stopaš za njim kakor tvoj oče
ob dnevu smrti!
In lep, gibek, s črno tuniko, z argijskim koturnom, si se ustavil,
dvignil roke proti nebu in bil si sredi razvalin kakor hiter, ogromen
zvok, ki spoji tisoč drugih, ki so zablodili. Koši korintskih festonov
so vzdihnili za tabo!
„Sin, čas je! Izpil si napoj, ki so ti ga nalivala stoletja v čašo
in ni ostala nobena kaplja več. — Sin, čas je! Zarja ni daleč,
dolga pot je še pred nama!"
Ječanje je slišati izpod zemlje, tam spe kosti mučeníkov; je-
čanje je slišati v ozračju, tam letajo Kristusovi duhovi ; od vrhov
amfiteátra pa je nad temi žalobnimi zvoki zabrnel glas poln hvale !
*
Tam se beli postava prozorna v svoji jasnosti, tam so se
zbrale vse Ijubezni meseca in kakor povevni trakovi se spajajo in
razpuščajo v pramene okoli dveh angelskih, tihih, sklenjenili kril !
Vojeslav Mole: Odlomek iz Krasiňskega „Iridijona". 249
Dvignil si oči k ternu sladkému, spoznal si dávne, a z roso
osvežene oblike, z dihom nebes razjasnjene, in si zri nanje kakor
oni, ki se za večno poslavlja od lepote!
Glas je pozivljal starca k povratku pod križ, k še neodločeni
sodbi. Pod angelovo himno je ta sklonil upadlo sence in se vrnil
od cirkusovih vrat. Škripal je in vil roke in klical: „Pogubljen je,
pogubljen, kdo mi ga izdere?"
Tu pod razpelom, ko je že bila blizu zarja, ko je mešec zašel
niže od amfiteátra, ko se je cela aréna svetila v blesku, idočim od
kril in brnela v godbi nevidnega zbora, se je začel zadnji odločilni
spor okoli tvoje posvečene glave !
Ti pa stojiš više od skušnjavca, niže od angela na križevih
stopnicah, ni bojazni na tvojem čelu, ni molitve na ustnicah, ka-
kršen si bil vedno, si samoten na svetu !
On pa je vprl noge v kipeči pesek, sklonil glavo na razpaljene
prsi in bráni svojo pravico. „Sovražnik nesmrtni, on je moj! Živel
je v sovraštvu, sovražil je Rim!" Angel pa razgrinja mavrico svojih
kril in potresa zlate trakove: „O Gospod, on je moj, ker je Ijubil
Grecijo!"
*
In od boja sil se je zameglilo ozračje. Začutil si ponovno
umiranje. Celo tvoje življenje je postalo pričakovanje in uničenje,
peklenski ogenj ti je žgal noge, nebeški bleski so ti slepili oči,
množice so te potezale navzdol in druge množice so te dvigale
navzgor. Takrat je zatlela božanska nádeja v tvojem srcu in je
omedlela in se spet prebudila kakor iskra in je spet ugasnila ; in
postalo je črno, prazno, gluho kakor v niču, bolestno, trpko, ne-
znosno kakor v obupu in slabo, nično kakor v sramoti.
*
O ura, usojena vsakemu živému, oddalji se od moje misii!
Oče nebeški, samo enkrat v večnosti si svojega lastnega siná
zapustil, da bi od takrat nobenega svojega otroka več ne zapuščal ;
ne, nobeno tvoje delo se ne razsiplje na veke!
*
Vstani, o sin Grecije, — glej ! Sovražnik si je z dlanmi zakril
lica in zgradba starožitnih Ijudi se je zamajala pod njegovimi brez-
250 Vojeslav Mole: Odlomek iz Krasiňskega „Iridijona".
uspešnimi poskusi, v jutranji megli medlijo čedalje mračnejše nje-
gove oblike. — Naslonil je glavo na cirkusová vráta in umira,
njegov glas je zdaj le še kakor šum oddaljenih voda. Po pričanju
Kornelijinem, po molitvi Kornelijini si odrešen, ker si Ijubil Grecijo !
Vstani! Ali slišiš glas, ki je zagrmel nad molčanjem vseh
duhov? Ob prvih bleskih svitá je priletel kakor blisk in vonj vseh
cvetov v dolinah se je dvignil k njemu!
„Pojdi na sever v Kristusovem imenu, pojdi in se ne ustavi,
dokler ne dospeš v zemljo mogil in križev! Spoznáš jo po mol-
čanju mož in po žalosti drobnih otrok, po pogorelih kočah reve-
ževih in po uničenih palačah izgnancev, spoznáš jo po ječanju mojih
angelov, letečih tam mimo po noci."
„Pojdi in se nastani med brati, ki ti jih dajem. Tam je po-
novna tvoja skušnja, v drugič uzreš tam svojo Ijubezen prebiti in
umirati, sam pa ne boš mogel umreti — in múke tisočev se vtelesijo
v eno samo tvoje srce!"
„Pojdi in zaupaj v moje ime, ne prosi za svojo lastno slavo,
temveč za dobro onih, ki ti jih poverjam. Miren bodi ob ponosu
in preganjanju in dejanjih nepravičnih, — oni preminejo, ti pa in
moja beseda ne premineta nikdar!"
*
„Po dolgem mučeništvu pa razpletem zoro nad vami, obdarim
vas s srečo, s katero sem obdaroval pred veki svoje angele, in s
tem, kar sem obljubljal Ijudem na vrhu Golgate, — s svobodo!"
*
„Pojdi in čini, četudi usahne tvoje srce v tvojih prsih, četudi
zadvomiš o svojih bratih, četudi bi dvomil celo o meni samem, čini
neprestano in brez oddiha ! In preživiš nične, srečne in svetne in
se prebudíš ne iz sanj, kakor se je to zgodilo prej, temveč iz dela
stoletij — in postaneš svoboden sin nebes!"
*
In vzšlo je solnce nad razvalinami Rome — in ni bilo komu
povedati, kam so izginili sledovi moje misii. Jaz pa vem, da traja
in živil
M. Kocjančič: Pot iz noci. 251
M. Kocjančič:
Pot iz noci,
j I /artina Miklavca je zbudilo večerno solnce, ko ga je pp-
^ " božalo skozi zamreženo jetniško okno z dolgim, krvavim
žarkom. S suho, koščeno roko je potegnil párkrát preko zaspanih
oči, nato je pogledal po ječi in se začudil naglas: „Oho!" — kajti
tam ob nasprotni steni je ležal na zamazani, široki, klopi bradat
in starikav človek, ki ga pred dvema urama, ko je Martin Miklavc
kakor običajno vsako popoldne nekoliko zadremal, še ni bilo v ječi.
Ležal je vznak, z očmi uprtimi v strop, levica pa mu je visela kakor
mŕtva ob klopi navzdol, da so bile žile napete in temnomodre.
„Odkod, prijatelj?" se mu je nasmehnil Martin Miklavec in
stopil korak bliže, kakor da hoče natančneje ogledati svojega novega
sojetnika. „Kako pa ti je ime, da te bom vsaj vedel poklicati," se
je zasmejal in pokazal vrsto črnih zob.
„Marko je moj patrón," je zagodrnjal njegov sojetnik in se
počasi nekoliko sklonil.
Sele sedaj je videl Martin Miklavec ves njegov obraz, ki je
bil vse prej kakor prijeten: pod šopom razmršenih las, ki so bili
že precej redki, se je bočilo nizko, nagubano čelo, pod njim pa so
mežikale majhne sivé oči, obrobljene zgoraj s ščetinastimi dolgimi
obrvmi, spodaj z globokimi črnimi gubami, kar je dajalo njegovemu
koščenemu, poraščenemu obrazu nek grozen izraz . . . Pa Martin
Miklavec, ki je videl po različnih ječah že mnogo enakih in še grših
obrazov, se ni práv nič začudil. Celo nasmehnil se mu je in ga
práv prijateljsko potrepal po rami.
„Torej Marko ti je ime. No, práv vesel sem te, Marko, kajti
resnično ravno danes je minulo pet dni, odkar so odpeljali mojega
sojetnika. Pet dni sem se dolgočasil. No, sedaj bova zopet vsaj dva.
Koliko čaša pa misliš ostati v tejle sobici?"
Marko, ki mu je gledal ves čas naravnost v oči, je zamahnil
z roko in násobil svoje debele, razpokane ustnice, da se mu je
obraz še bolj spačil, nato je vstal s klopi in stopil proti debelim, s
širokim železjem okovanim vratom.
„E, kaj," je zamrmral komaj slišno in potegnil rami tako vi-
soko, da se je videla njegova glava, kakor med dvema špičastima
hriboma nizko v gorskem sedlu — „pet dni in nič več. In še to je
preveč, kajti po krivici jih bom presedel!"
252 M. Kocjančič : Pot iz noci.
„Oho," se je začudil Martin Miklavec in skúšal ostati kolikor
mogoče resen, pa mu je vendar ušel preko zdravih rdečih ustnic
zloben posmeh. „Glej, to je pa čudno! Tvoj prednik je trdil isto.
Morda zapirajo v tole ječo samo nedolžne. Saj naposled sem ne-
dolžen mogoče celo jaz. Vrag — in pri tem je nagubančil Martin
Miklavec ves obraz v silno resne gube, kazalec desne roke pa po-
ložil práv počasí na sredino svojega precej visokega čela — saj
če bi me sodili pošteni Ijudje, bi mi menda res ne bilo treba pre-
sedeti v tejle beznici kar cel mešec. Kajti vse moje hudodelstvo je
zapopadeno v eni sami suknji, ki sem jo, — ti bi dejal — slučajno
zamenjal z mojo v neki predmestni kŕčmi. Ampak oziraje se na
moje prejšnje zasluge so mi odšteli en mešec. Vidiš, tako je, Marko !
Dvaindvajset črt sem zarisal z nohtom tjale v steno in to pomeni,
da jih presedím samo še osem in potem sem prost!"
„Koliko čaša?" se mu je zarezal v obraz bradati Marko in
obstal práv pred njim.
„Koliko čaša?" je pomislil Miklavec in zmajal s svojo kuštravo
glavo — „Ne vem! Zdaj je jeseň, kmalu bo zima in za zimo si bo
pač treba zopet preskrbeti stanovanja in hrane. Meni tu práv ugaja,
samo če sem sam, mi je dolgčas, grozno dolgčas."
Zunaj na hodniku so se začuli težki, nerodni koraki in kmalu
nato je zaškripal v ključavnici ključ. Ječar, ki je bil precej trebušen
in sila rdečeličen in zabuhel, je obstal na pragu in pomolil Miklavcu
velik kos turščičinega kruha in košček slanine, nato pa glasno po-
njuhal in stopil za korak naprej. Gledal je v zrak in vlekel sapo
skozi nos na vso moč, da mu je v nosnicah piskalo in cvililo,
kakor da diha skozi slabo zamašeno piščalko, nato pa je pomeril
Miklavca in Marka od nog do glave in siknil, da so se mu nabrale
v kótu debelih ustnic slinaste pene.
„Tu smrdi po tobaku! No, le čakajta!"
Marko je pogledal Miklavca s svojimi sivimi očmi tako ostro,
kakor da mu hoče videti v dno duše, Miklavec pa je stresel z glavo
in malomarno skomignil z rameni.
Nato se je ječar obrnil in zaloputnil vráta, da je votlo od-
mevalo po hodniku.
Takrat se je obrnil Miklavec proti starému Marku in se je za-
smejal skozi svoje črne zobe, z desnico pa zamahnil proti vratom
in globoko prikimal.
„Vidiš, taki so ti psi! Tako dobro ve, kje imam skrit tobak
kakor jaz, ampak ker čuti, da mu ostane od tistih dvajsetic, ki jih
M. Kocjančič: Pot iz noci. 253
imam pri njem, par grošev, molči in razgraja samo tako . . . zaradi
paragrafov menda! Ali ti kadiš?"
Marku se je nasmehnil ves zgubani in razorani obraz, njegove
oči pa so gledale venomer v Miklavčev kruh in slanino.
„No, vidiš, če boš držal jezik za zobmi, bova lahko kadila
skupaj," mu je dejal Miklavec in se sklonil pod klop, od koder je
privlekel košček razbite šipe, s katero je naglo pričel rezati slanino.
„No, le prisedi," ga je povabil in mu odlomil kos kruha. „Slanina
je dobra, vode pa je tamle v vrču še tudi za dva!"
Stari Marko je potegnil z roko preko ustnic, se zadovoljno
zarezal in zasadil svoje dolge prste v košček slanine, nato pa
vgriznil v kruh, da so se mu žile na vratu kar napele.
Solnce se je moralo med tem pomakniti že precej nizko proti
zatonu, kajti v ječi se je svetil samo še obokani strop v njegovi
svetlobi, ki pa je bila pusta in medla, kajti šipa na majhnem oknu
je bila zaprášená in poleg tega je metala po ječi še gosta železná
mreža svojo dolgočasno in neprijetno senco, da je bilo videti, kakor
da je strop preprežen z črnimi čipkami.
Martin Miklavec je gledal v tisto zaprašeno okno s temnim,
zamišljenim pogledom, stari Marko pa je lomil kruh in jedel slanino
glasno cmokaje, kakor da je izstradan na smrt.
Ko sta strkala zadnje drobtinice iz naročja, se je že skoro
popolnoma zmračilo. Njuni postavi sta se videli tam v kótu kakor
dva temná nerazločna nestvora, samo vrč, ki ga je stari Marko nesel
zdajpazdaj k ustnicam, se je nekoliko svetlikal iz mraka.
Kmalu nato pa se je Miklavec počasi in po prstih splazil proti
vratom, pritisnil uho na ključavnico in práv tako tiho zopet odšel
tja proti nasprotnemu kótu in se sklonil k tlom. Stari Marko je
slišal čisto razločno, da je zaškrtala trhla deska, kakor da jo je
Miklavec dvignil nekoliko od tal, nato pa jo zopet pritisnil k tlom in
počenil v desni kot, kamor se skozi štirioglato odprtino na vratih,
skozi katero je ječar večkrat pogledal tudi ponoči, ni moglo videti.
Potegnil je párkrát po hlačnici, da se je zasvetila v mraku zelenkasto-
svetla žveplena črta, pa se mu je vsakokrat zataknila vžigalica ob
debele šive starih záplat, da se je naposled jezno pridusil in po-
tegnil z žveplenko po podplatu svojega širokega čevlja.
„Na zidu se pozná," je zamrmral, „in če pride komisár, vtakne
nos v vsako prasko. Na, če hočeš kaditi," je ponudil Marku, ki je
prisedel takoj práv tik njega.
254 M. Kocjančič: Pot iz noci.
Za hip je razsvetlil rdečkast plamenček prostorno temno ječo,
nato pa je vrgel Miklavec utrinek daleč tja proti zidu. Stari Marko
je vlekel konček cigare, da mu je piskalo v nosnicah, kajti tobak
je postal pod desko na zemlji nekoliko vlažen ; Miklavec pa je pihal
venomer, naposled pa utrnil goreči konec ob klop in se nato
iidobno zleknil po klopi.
Marko je stopil še párkrát po ječi gor in dol, obstal nekoliko
pod oknom, ki se je visoko gori pod obokanim stropom komaj
vidno svetlikalo v oddaljeni večerni zarji, nato pa je sedel na na-
sprotno klop, upri komolca ob kolena, prste pa zagrebel v razmršeno
brado, da so posamezne dlačice neprijetno zaškripale med njegovimi
dolgimi nohti in se topo zagledal v temo.
Miklavec je ležal na klopi vznak in je dihal tako mirno, da
ga stari Marko skoro ni čul, samo včasih, če se je zganil in segel
z roko pod glavo ali pod pazduho, je zaškripala klop, in takrat se
je zganil tudi Marko in segel nevede za razpeto srajco. Zdajpazdaj
so se zaslišali v ječo sicer neki nerazločni glasovi, neko oddaljeno
šumenje, kakor da je drdral tam zunaj po trgu ali kaki oddaljeni
ulici težak voz, potem pa je bilo zopet vse tiho, dokler se ni vnovič
zganil tam na klopi ob zidu Miklavec in zamrmral nekaj med
stisnjenimi ustnicami, česar Marko ni razumel. In naposled je za-
dremal, da sam ni vedel kdaj.
Ko se je zopet prebudil, je bila po vsej ječi razlita neka zelen-
kastorumena svetloba; še zaprašeno okno gori pod širokim stropom
se je svetilo lepše ko podnevi, in oblit od te prijetne mesečine je
začutil stari Marko riaenkrat, da smrdi zrak po znoju, prepereli
obleki in enaki gnilobi. Pogledal je tja proti Miklavcu in se ne-
koliko začudil, kajti tudi Miklavec je sedel na klopi s prekrižanima
rokama in ni spal.
„Lepa noč mora biti zunaj!" je izpregovoril naenkrat Miklavec
in se zagledal v zamreženo okno, skozi katero je Hla v ječo medla
in redka mesečina. „V takih nočeh sem vedno rad potoval." .
„Kaj si prehodil že mnogo sveta? Saj si še mlad — ne boš
jih imel dosti čez trideset ali pa nič," mu je odvrnil stari Marko,
in kar sredi teh besed mu je prišla naenkrat zopet na misel Mi-
klavčeva slanina, krph in tobak. Pogledal ga je pozorneje, nato pa
stisnil obrvi, kakor da nekaj premišljuje. a kmalu nato je raztegnil
svoje debele ustnice v nasmeh, ki je hotel biti menda prijazen, pa
se je zdel še Miklavcu oduren. „Če rad potuješ, pa pridi, ko boš
prost, enkrat k meni, da se ti izkažem hvaležnega za tobak in sla-
M. Kocjančič: Pot iz noci.
255
nino. Sedaj nimam ničesar! Kaj sem vedel, kako je v ječi in prišel
sem kakor božjepotnik brez denarja."
„Kaj nisi bil še nikoli v ječi?" se je začudil Miklavec in ga
pogledal neverjetno.
„Še nikoli!" mu je zatrdil Marko in se pogladil po razmršeni
bradi.
„Sram te bodi!" se je zasmejal Miklavec — „pa jih že imaš
na grbi gotovo petdeset, če že ne več. Pa zakaj so te zaprli sedaj?"
Marko je nekoliko pomolčal, kakor da nekaj premišljuje, nato
pa je odvrnil s tihim, skoro žalostnim glasom :
„Ker sem revež, dávka nisem mogel plačati!"
Miklavec je visoko dvignil svoje črne obrvi in ústa razprl na
široko.
•„Kakšen davek pa plačuješ? Ali od samega sebe, ali kako?"
„Od bajte in tistega koščka zemlje, ki ga imam okoli nje."
Miklavčevo začudenje je raslo bolj in bolj.
„Od bajte, praviš!" je ponovil zateglo in ga gledal naravnost
v oči. „Torej imaš bajto in zemljo? Ves, Marko, razgovarjal sem
se takole iz dolgega čaša po ječah že z marsikom, ampak bajte in
zemlje še ni nihče imel. No, ti napravijo navadno kaj hujšega, da
jih ne puste v družbo, mi pa smo bolj skromni : jaz zaradi suknje,
ti zaradi davkov — pa saj ti ne verjamem."
„Kakor hočeš!" je skimal Marko in se zopet zleknil po klopi.
Miklavec pa je molčal, kakor da preudarja in premišlja, ali bi
verjel Markovim besedám ali ne. Včasi je okrenil glavo proti njemu,
ga premeril in ogledal od nog do glave in naposled je dognal, da
je Markova obleka res nekoliko boljša ko njegova, dasi na mnogih
krajih obšita z različnimi krpami in záplatami, in tudi čevlji so bili
videti še precej trdni in ohranjeni, med tem ko je na njegovih že
dávno prérii palec vsekrižem razpokano in zakrpano usnje.
„Torej bajto imaš," je izpregovoril zopet po dolgem molku —
„Kje pa?"
Marko je zopet nekaj čaša molčal, nato pa obrnil glavo proti
njemu, ne da bi se dvignil in je zamrmral komaj slišno, kajti tudi
Miklavec je govoril bolj šepetaje:
„Ali veš kje je Želodovo?"
„Želodovo?" je pomislii Miklavec in stisnil obrvi in ustnice. —
„Pa ne misliš tiste vaši tam ob Zeleni gori? Kakih šest ali osem
ur bi bilo odtod!"
„Práv tisto mislim!" mu je prikimal Marko.
256 M. Kocjančič : Pot iz noci.
„O, kako bi tega ne vedel! Po tistih krajih sem že dostikrat
hodil. Lepo je tam!"
„No, da! Vidiš, tam imam bajto!"
„V Želodovem?"
„Ne ravno v vaši, nekoliko nad vasjo v brdu. Bolj samoten
kraj je, pa kaj tisto. Zemlje pa imam ravno toliko, da živiva."
„Da živita? S kom?" je radovedno vprašal Miklavec, ker Marko
ga je pričel zanimati. Sicer mu je bilo malo mari, kako in kje živi
ta človek, a sojetniki so ga vedno zanimali in včasih se je rad raz-
govarjal dolgo v noč, samo če mu ni bilo treba ničesar praviti o
svojem življenju.
„S kom! S hčerjo vendar, žena mi je že dávno umrla. Ali ti še
nisem povedal, da imam hčer, ki bo dopolnila to zimo dvajset let?"
Miklavec ga je gledal nekaj Čaša molče, nato pa je odkimal.
„Ne, Marko, meni še nisi ničesar pravil. Kako pa ji je ime?"
„Rezika," je odvrnil Marko po kratkem molku zelo tiho, kakor
da mu Miklavčeva radovednost ni po volji.
Miklavec se je iztegnil po klopi, položil desnico pod glavo, z
levico pa pobobnal po zidu.
„Vidiš," je govoril bolj sam zase — „ti imaš bajto, zemljo in
hčer, — jaz pa ničesar. Pa vseeno živim, ah, kaj me briga!"
Nato se je je obrnil v zid in ni več govoril.
In tudi mesečina, ki je motno razsvetljevala dolgočasno ječo,
je naenkrat ugasnila, kakor da je nekdo potegnil čez okno temno
zagrinjalo — oblak je moral pluti čez mešec, ker kmalu nato so se
na zidu in na tleh pojavili zopet tisti plahi, rumeni žarki.
Toda Martin Miklavec kar ni mogel zaspati. Domislil se je tega
in onega dogodka v svojem pustem, mračnem življenju, tega in
onega tovariša, ki ga je spoznal na svojih romanjih iz ječe v ječo
in naposled je pričel misliti celo na Želodovino, na Markovo bajto
nad vasjo in na njegovo hčerko Reziko, ki ima tako revnega očeta,
da mora zaradi svojega siromaštva v ječo. In skoro se je Miklavcu
zasmilil stari Marko, ki je morda drugače popolnoma dober človek,
samo reven je in to je njegova nesreča. Zdaj je bajta brez gospo-
darja, pusto mora biti in dekleta je gotovo strah, posebno ponoči.
Najbrže zapahne vsa okna in vráta, pa misii na očeta, ki je v ječi,
joka, pa si ne more pomagati ... In čakala ga bo še pet dni.
Tako je premišljeval Martin Miklavec dolgo v noč, dokler ni
slednjič vendar zaspal. —
(Konec prihodnjič.)
Dr. J. Š. : Dr. Janez Mencinger. 257
Dr. Janez Mencinger.
Priobčil dr. J. Š.
I ( jubljanski Zvon" žaluje ob svežem grobu svojega odličnega
" sotrudnika. Dne 12. apríla 1912 je advokát dr. Janez Men-
cinger v Krškem „pravdo svojega življenja — nedovršeno končal",
ki jo je začel 26. marca 1838 v Boh. Bistrici. ^
Mencingerja srečamo že v prvem letniku „Lj. Zvona", kjer se
je po daljšem odmoru na leposlovnem polju oglasil s humoresko
„Mešana gospoda". V njem je priobčil literárni satiri „Cmokavzar
in Ušperna" (1883) in „Vodníkov Vršac, potlej pa še nekaj, sláv-
nostní govor magistra Sulfurija Udríhovíča" (1885), napísal je črtico
o Prešernovem „Ajdovskem gradcu" (1883) ter globoko zamíšljeni
román „Abadon" (1893). O tem in ostalem Mencíngerjevem líte-
rarnem delovanju je podal prof. Iv. Grafenauer v svoji „Zgodovíní
novejšega slovenskega slovstva" (II. del, strán 429—453) jasno in
dobro slíko. Ker je za poznavanje vsake písateljske individuálnosti
korespondenca posebno vážna, zato se mi zdi primerno, da objavím
na tem mestu osem Mencingerjevih píšem svojemu príjatelju dekanu
Iv. Veselú (1840 — 10. dec. 1900), ki jíh hraní med Veselovo líterarno
zapuščino družba sv. Ciríla in Metoda v Ljubljani. Njíh vsebína je
* O Mencingerju kot gimnazijcu v Ljubljani nam je poslal g. I. Poboljšar
sledcče podatke: V jeseni leta 1849. se je vpisal J, Mencinger s 94 tovariši vred
v prvo šolo in si priboril konec šolskega leta za štirimí obdarovanci odlično mesto
med pohvaljenimi. Pohvaljen je bil Mencinger tudi v tretji soli — v izvestju je
tistikrat zabeležen pomotoma za Josipa. V 2., 4. in vseh naslednjih razredih je bil
Mencinger premijant. Za prvenstvo se je izkušal z Moravčanom Lovrencem Urbanijo,
ki je umri kot župnik v Žalini (21. avgusta 1893). V 2., 3. in 4. razredu je nepre-
nehoma prvakoval Urbanija, a v 5. razredu se je moral umakniti Mencingerju na
drugo mesto. V 6. razredu je bil zopet Urbanija na vrhu. V 7. in 8. razredu je bil
prvák Mencinger; gimnazijo je zvršil z odličnim zrelostnim izpitom leta 1857. Tedaj
je bilo le 27 osmošolcev ; med njimi nahajamo znana imena: Adolf Schaffer, poznejši
vodja kranjskega nemštva, Josip Poklukar, poznejši deželni glavar kranjski, Josip
Martinjak, deželnosodni višji svetnik, Karol Gestrin, ki je dosegal isto dostojanstvo,
Maksimilijan Merk, vládni svetnik, Ivan Meden, slávni tenorist, Josip Preša, župnik
v p. v Trzini; izmed imenovanih živita edino le poslednja dva. Mons. Tomo Župan,
ki je drja. Mencingerja pokopal, je bil v šolah eno leto za njim. V gimnazijskih
izvestjih, od koder so posnete te črUcc, je samo dvakrát, namreč leta 1851. in 1852.
pravilno pisan: Mencinger, sicer stoj i : Menzinger Johann aus Woch. Feistritz, ali
samo: aus Feistritz.
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 5. 19
258 Dr. J. Š. : Dr. Janez Mencinger.
večinoma literarnega značaja in nam káže, s kako vestnostjo je
Mencinger sodeloval pri „Ruski antologiji", kjer je objavljenih 10
njegovih prevodov iz Puškina in 18 iz Lermontova.
1.
Visokočastiti gospod dekan!
Jako me veseli, da zaupate moji psalmodični umetnosti, po-
skusil bom, da Vas ne ukanim „mit Verlegung uber die Hälfte".
Mandelčevega načela sem se že večkrat poprijemal, pa ne gre.
Stará navada počasnosti in odkladanja je močnejša od načel naj so
tudi Mandelčeva.
Ko bom imel kaj v Ljubljani opraviti, bom skúšal ne samo
Vam pisati, temuč celo, ako bo možno Vas pohodili. Zakaj bi si ne
smel en dan odpusta dovolili?
Poslillon ď amour in Sivor, ki ni nikoli bil na morji, si nisla
nič v rodu. Ako pa Vi poznáte Cetinovica, potem poznáte tudi
Savca. Oba sta ena in istá oseba ; in če meni ne verjamete, vpra-
šajte prof. Franketa v Kranji.
Jaz sem zdaj za slovstvo len. Nekaj vender premišljujem in
pripravljam. Ker Vi niste hoteli Petra Schlemihla — moža brez sence,
v delo vzeti, sem si jaz naredil moža, ki je hudiču Abadonu (Klop-
stockov Abadonna) spanje v štant dal — ne vsega in ne za vse
žive dni — pa vendar toliko, da se da kaj interesantnega pisati. Ko
bi le človeka imel, ki bi namesti mene pisal !
Vina nisem še nič prodal in znebiti se imam kakih 300 veder.
Z iskrením spoštovanjem in prisrčnim pozdravom
Vaš ves udani
Krško 12. 2. 87. dr. J. Mencinger.
2.
Prečastiti gospod in prijatelj!
Srčna hvala za poslane psalme! Veliko sem jih že pazno
prebral z veliko radostjo.
Zdaj še le, ko je vse delo dokončano in dovršeno, mogoče je
presoditi, kako težavno je bilo Vaše prizadetje in kako mojstersko
ste gledé na jezik in estetiko svojo nalogo rešili.
Želim Vam samo dvoje: Prvič, da se nájde spreten skladatelj,
vnet za poezijo in pobožnost, da bi nekaj za petje práv pripravnih
psalmov vglasbil, in drugič, da kmalu pripravíte drugi natis.
Dr. J. Š. : Dr. Janez Mencínger. 259
V poslednje Vam tukaj na Krškem ne morem mnogo pomoci.
Z našim kardinálom sva oni dan računala, koliko bi bilo možno
spečati v Krškem, v Leskovcu in na Vidmu. Naštela sva samo
dvanajst oseb.
Pa pošljite mi 15 lepo vezanih izvodov; morebiti jih vender
v denár spravím, če ne danes pa jutri. — Zapišite mi tudi ceno, po
čim naj prodajam. To pa mislim, da bi jih ne smel ceneje oddajati
nego knjigotržci, sicer pridete lahko ali pridem jaz v sitnosti zavoljo
prepovedane kolportaže.
Z odličnim spoštovanjem ostanem
Vaš iskreni prijatelj
Krško 19. 10. 1892. dr. J. Mencinger.
3.
Prečastiti prijatelj!
Tvoja danes prejeta láskavá dopisnica me je zopet spomnila
pogovora iz lanskega leta o pikvikarjih.
V „Hoji" sem poskusil „pikvikovati". Ko sem pa prišel gori
na planine, in je Mlekojed začel pripovedovati, kako se mu je
godilo na zemlji zunaj Bohinja, je najedenkrat vse spodletelo, tako
da je moja hoja storila tako žalosten konec kakor sam Mlekojed.
Poprej grajane nejasnosti in dolge težavne stávke si dobil in jih
gotovo grajaš tudi v tem spisu. Jaz sem jih (poleg premnogih
tiskovnih pogreškov) nevoljno opažal še le zdaj, ko sem reč bral
tiskano.
Težko je pač pisariti, če pišem danes ves že utrujen eno uro,
jutri nič, čez tri dni morebiti tri ure, potem šest dni nič, in potlej
enkrat spet eno ali dve uri. Na vse zaduje pa še priganjajo, ker
stavec čaká na nadaljevanje spisa.
Vendar bom morebiti, če mi Bog zdravje ohraní, še enkrat
zapikvíkoval. Morebiti se mi posreči bolj ko sedaj.
V spomin Ti pošiljam en izvod svoje hoje. Najhujší tiskovní
pogrešek na 12. straní sem popravil.^ Posiati sem Ti moral izvod,
ker si mi podal ídejo in sprožil fantazijo. Ne dolži me pa nehva-
ležnosti, ko moja izvršitev ni dosegla Tvoje ídeje.
Hkrati pošiljam 4 izvode neizpečanih psalmov nazaj. Zne-
sek 13 fl. 20 kr. za prodanih 11 izvodov je z nakaznico oddan.
* Veselú poklonjeni izvod ima na 12. str. poprave: „Sin tiste vdove je imel
dveindvajset (ne devetindvajset) let". J. Š.
19*
260 Dr. J. Š. : Dr. Janez Mencinger.
Srčno Te pozdravljam Tvoj zdaj estetično in slovstveno čisto
osamljeni
prijatelj
Krško 31. 1. 1898. dr. J. Mencinger.
4.
Velečastni prijatelj !
Vračam Ti vendar enkrat Lermontova. Spremlja ga 16 pre-
vodov. Staré prevode sem moral do malega predelati. To sem iz-
gotovil pred 3 tedni; potlej sem jih pa popravljal in popravljal, a
ne še popravil. Preseda mi že to malotno pilenje, in zato jih poši-
Ijam kakeršni so. Ne maram se vec z njimi ukvarjati.
Če jih moreš med svet spraviti kakor appendix svojim pre-
vodom, bo oba veselilo : mene subjektivno, ker se bom videl zopet
enkrat tiskanega, in Tebe objektivno, ker bodo Tvoji prevodi tem
sijajneji čem očitneji bo razloček med delom mojstra in delom
šušmarja.
Če jim ne moreš v tisk spečati, jih pa obdrži za spomin na
prijatelja, ki bi bil veliko več in boljših reči izumil, ako bi mu bilo
dano bivati blizo Tebe.
Želeč, da se v nastopnem stoletju vsaj še enkrat vidiva, Te
srčno pozdravljam
Tvoj pušavski prijatelj
Krško 23. 11. 99. dr. J. Mencinger.
5.
Prečastiti prijatelj!
Tvoja pohvala v laskavem pismu od 8. t. m. me je toliko
prevzela, da sem res namenjen še kaj iz Lermontova posloveniti.
Ta namen se pa težko izvrši. Tu nimam razen Hostnikovega
nobenega slovarja, in edini človek v Krškem, Čeh inžener Hilbert, ki
zna nekaj ruski, tega ne zna dovolj, ker samo nekaj bolje od mene.
Če torej želiš še mojih prevodov, boš moral za to poglavitno
stvar sam opraviti, to je zopet mi posoditi Lermontov originál, in
pesem, katero si želiš, sam doslovno in natanko posloveniti — ali
pa námestí tega dobiti mi dober slovar. Slovnico imam.
Če imam originál in dober slovar, že morem delati, — samo
nič dolgega ne in nič z daktiličnimi rimami.
Ako mi moreš to storiti in posoditi, mi pa tudi zelo ustrežeš,
ako zaznamovaš tiste pesmi, katerih naj se lotim. Božične dni bom
imel dosti čaša.
Dr. J. š. : Dr. Janez Mencinger. 261
Če mi to pošiješ, priloží zraven še zvezek mojih sedanjih pre-
vodov. Rad bi težavno in okorno „Očino" še nekaj opilil.
Ali naj preložím „Dumo"?
Kaj je slovenskí „duma" ?
Mením, da se mora tudi slovenskí pisatí samo „duma", in
želetí je, da se ta beseda pri nas udomačí.
Vošim Ti veselé praznike in čvrst, zdrav vstop v novo sto-
letje, srčno pozdravljajoč
tvoj iskrení príjatelj
Krško 17. 12. 99. dr. J. Mencinger.
Dragí príjatelj !
S poslaním Puškínom in slovarjem si me práv zelo razveselil.
Takoj se lotím dela.
Prezgodaj si pa dal za tisek prepísati moje Lermontove pre-
vode. Te dní sem jako popravil in zboljšal ne samo „očine", ampak
tudi nekaj drugih pesmí; zlastí „molítev" je zdaj boljša od prej.
Od Lermontova boš prejel nov zvezek, in škoda bi bilo, če
se tiská, kar je slabega in slabšega v prvem. Vrzí torej prvé pre-
pise v kos! Od „sam po česti šetam se okolí" si mojo zadnjo
kitíco zavrgel in námestí nje prevzel Medvedov prevod. Medvedov
prevod mi ní znan. Sam pa ímam od te poslednje strofe tri svoje
varijante, in rad bi vstvaríl še četrto boljšo, da bo vsa prestáva delo
enega in ne dveh pretvarjalcev.
Zdaj pa slutím, da tiste poslednje strofe nisem práv razumel.
Prosím te torej, da mi pošiješ doslovní prozaični prevod iste
nesrečne kítice, da imam pred seboj pravo vsebino, in da morem
potlej na trdni podlagí napravítí prevod, da ízpodríne Medveda.
Sam si me izvabíl, in zatorej se ne huduj, če te zdaj sítno
nadlegujem, in ti ne prívoščam počítka pri gorkí pecí.
Srčno te pozdravlja
iskrení príjatelj
Krško 24. 12. 99. — dr. J. Mencinger.
7.
Ljubí príjatelj !
Veliko je bilo čaša, malo sem naredil.
S Puškínom sem imel praví kríž. Preveč je jedrén ; in če ko-
pičim krátke besede, trpí blagoglasje, a če gledam bolj na blago-
262 Dr. J. S. : Dr. Janez Mencinger.
glasje, premalo povem. Samo nekaj tega sem prevel, kar si naročil,
in vsega vkup samo: Ančar (strán 343), Zlato in jeklo (št. : 320),
Resnica (99), Slavec (308), Sibiriji (št. 307), Trije viri (313), Jek
(419), Pokopališču (466), „pogaslo dnevno je svetilo" (št. 188) in
Glota (Čerň) (št. 344). Ta pesem je bila najtežja.
Morebiti preložim še kaj iz Puskina, ne obljubljam pa nič.
Slovarček in izvod Puškinov Ti vračam. Nemški prevod pošijem s
prevodi vred.
Moj sin, ki je v Ljubljani na gimnaziji suplent za latinščino
in grščino, mi je preskrbel bolj obširen slovar, jubilejsko izdajo
Puškinovo in stihotvorjenja Lermontova. Zdaj me zopet mika Ler-
montov, ki je manj težaven a bolj sentimentalen.
Rad bi iz njega prestavil
Tri palme (strán I. 81)
Duma (strán I. 78)
Rebenku (strán I. 127)
(izdaja moja in Tvoja sta enaki^) in morebiti še kaj malega.
Izvoli mi odpisati, ali je od teh treh pesni že ktera preložená
ali morebiti Gregorčiču v prelog izročena, da se ne bom zastonj
ukvarjal, kar te pesni so dolge in potrebujejo vstrajnega likanja,
predno so ocitne.
Odpiši mi tudi, koliko mi še daš odloga, da vse čedno opilim.
Zapažil sem namreč poleg novega slovarja in večje vaje v
jeziku, da so prvi prelogi iz Lermontova, če práv si jih lepo po-
hvalil, dokaj nedostatni, in da so vsi prek potrební popravila. Potlej
bodo še le vredni tvoje hvale. To popravljanje me že zdaj precej
muči. A ta múka ni sitna, ker vesel je človek, če sam sebe po-
pravlja in tudi nekaj popravi. Na priloženem listku pošiljam „Eho"
v dveh varijantah, katerih še nobena ni končana. Tisto, ki Ti bolj
ugaja, mi pošlji nazaj. Zdaj pričakujem Tvojega odgovora in Tvoje
sodbe.
Zdrav sem, samo neskončna zaspanost me muči noč in dan,
kakor da bi se že moral pripravljati na tisto večno spanje.
Srčno pozdravljam
ves tvoj
Krško 4. 3. 1900. — ' dr. J. Mencinger.
» Izdaja: Stihotvorenija Lermontova. Leipzig, Wolfgang Gerhard 1861.
J. Š.
Dr. J. S : Dr. Jancz Mcncinger. 263
8.
Reverendissime et carissime !
Ko sem bil pred dobrimi 8 tedni v najlepšem slovenjenju in
popravljanju, me je zadela bolezen na očeh. Tukajšni zdravnik bo-
lezni ni spoznal, in moral sem že na pol slep v Ljubljano. Zdaj
(od zadnjega četrtka) sem zopet zdrav, vender morem samo malo
brati in pisati, da se bolezen ne povrne.
Kar je bilo pred 8 tedni že popravljeno, pošiljam ; kar ni takrat
bilo dovršeno, sem pa vse uničil, ker nimam upanja, da bi se kdaj
še smel ukvarjati z ruskimi pesniki, slovarji in slovnicami i sploh
z drobnim in neprivajenim tiskom.
Hudo je to, pa ni drugako!
Tudi na tem, kar pošiljam, bi treba bilo še marsikaterega po-
pravila; pa čas in oči tega ne dopuščajo, in kdor preveč popravlja,
nazadnje pokvarja.
Izročam v blagohotno porabo 29 prevodov, 19 iz Lermontova
10 iz Puškina.
Glede na posameznosti naj naslednje opomnim. Pravopis se
drži Levčevih pravil.
Vse besede, ki so rabljene v prevodih, se nahajajo v Pleter-
šnikovem ali Janežič-Hubadovem slovarju razen: „otrovalo" v „Za-
hvali", „sóp" v „Tri palme" in „vés" v „Gloti". — Otrovalo za
Gift je navadna beseda v krški in brežiški okolici, in meni je
dolgo znana. „Ves" za Wage je staroslovenská beseda, katero je
Levstik prenaredil v „vesa". Če sme on rabiti „veso" za staro „ves"
smem tudi jaz „ves", ki je ob enem ruská. „Sóp", staroslovenski
„sap" ali „sop", hrvaški sup, je Geier (jastreb). Ta beseda je na-
vadna v vsem Bohinju in jaz sem jo rabil že v Abadonu. Cigale
pod „Geier" ima pač staroslovensko sap, a ne novoslovensko sóp,
a „Lämmergeier" je pri njem tudi „brkasti sop".
V prevodih sem se držal kolikor možno izvirnika, in rabil sem
tudi ruské besede, če so Slovencu umevne. Zato je mnoga beseda
dokaj nenavadna.
Ali bi se mogel natisniti poleg prevodov tudi ruski izvirnik?
Knjiga bi s tem pridobila na vrednosti in mnogo več kupcev.
Pisal si mi, da si moje Lermontove prevode že za tisek pre-
pisati dal (razun „očine"). Jaz sem pa potem malone vse popravil,
tako da so sedanji prevodi gotovo boljši. To Ti menda ne bo delalo
sitnosti. Zdaj so vse pesmi tako spisane, kakor jih žele tiskarniški
264 Dr. J. Š. : Dr. Janez Mencinger.
stavci. Torej ni treba drugega, nego dotične liste izmenjati, in tako
pridejo boljši prevodi namesto slabejših že prej prepisanih, kar je
práv in koristne.
V „tri palme" je v predzadnji vrsti „in stepni odljudnik, čo-
pasti sop" nalašč en spondej (nepravi) namesti daktila: To pusti
tako, ker lepše slove, nego bi se glasilo „in stepni odljudenec
„čopasti sop" ali „in stepni odljudnik, čopičasti sop". Sicer je pa
„odljudenec" nepravilno skovan, in „čopičast" ni „čopast".
Pisal si mi, da si od prevoda „Sam po česti šetam se okoli",
vzel zadnjo (peto) kitico iz Medvedovega prevoda. Ta prevod sem
zdaj vsega popravil.
Če Ti v tem ugaja moja peta kitica, porabi ves moj prevod,
če ne, pa sprejmi vsega Medvedovega. Ne jaz ne Medved ne bo
zadovoljen, če se moj ali njegov prevod krpa s tujim delom.
Puškina prevajati je práv težavno. Prevodi so ostali kljub vsemu
piljenju še vedno okorni nasproti Lermontovim. V igrači: „Zlato in
jeklo" se stihi ne vjemajo z originálom. To nič ne de, ker tudi
drugi prelagatelji tako ravnajo.
Piši mi v priliki, kdo so vsi Tvoji sotrudniki, ktere moje pre-
vode si zavrgel, in kdo bo to zbirko — z izredno lepo vsebino! —
založil in natisnil. Rad bi jo čital še letos z boljšimi očmi.
To pismo sem pisal včeraj in danes in zraven tega nič drugega.
Oči se prepočasi zdravijo in krepčajo.
Srčno te pozdravljam z očmi, ki s solzami prepovedujejo
daljno delo.
Tvoj iskreni prijatelj
dr. J. Mencinger
Krško 11. septembra 1900. —
Puškinov nemški prevod je priložení
Jos. Premk: Krona v višavi. 265
Jos. Premk:
Krona v višavi.
(Dalje.)
III.
I lolino zlatopoljsko je pobelil sneg. Med golim drevjem je
^^ žvižgal od jutra do večera mrzel gorski veter in sukal sne-
žinke v velikih kolobarjih visoko pod nebo, ki je viselo nad gorami
sivo in megleno , kakor da se je umaknilo solnce za vedno iz
teh krajev.
Vsako jutro je napravil Jakob Klander od vežnega praga do
bližnje poti ozko stezo, a metež mu jo je zamedel visoko ponoči in
drugi dan je moral zopet razmetavati sneg na desno in levo.
Tako hude zime niso pomnili Zlatopoljčani že dolgo. Visoko
skladovnico drv je pripravil Klander v jeseni, več kakor vsako leto,
skoro do kapa je segala, pa je še zmajaval z glavo in naročil
hlapcu neko jutro, naj zapreže konja in gre gori v šumo pod Očakom,
da spravi v dolino, kar je posekanega, dokler še sneg ne dela pre-
hude ovire. Ker kurilo se je pri Klandrovih tisto zimo kakor še
nikoli; od jutra do večera je gorelo gori v podstrešnici, kjer je
bival Dominik zakopan med svoje knjige in papirje, da ga ni bilo
na izpregled po več dni. Miza in omara, stoli in tla, vse je bilo
pokrito s knjigami, da se Manica skoro ni upala prestopiťi, kadar
mu je prinesla obed ali zakurila peč.
Skoro dva meseca je že bival na domu svojega brata, a niti
enkrat se še ni zgodilo, da bi stopil doli v izbo med družino in
se ž njimi kaj pogovoril. Prvé dni sta mislila Klandrova, da je pač
truden in se mu ne Ijubi ; a Dominik je bil tudi pozneje kakor prvi
dan: ako je šel skozi vežo in srečal gospodinjo Cilo, ji je prikimal,
ako se je ravno ozrl vanjo, a navadno je šel mimo molče in spre-
govoril le z Jakobom včasih par besed o vremenu in enakih stvareh
in nevoljen in čemeren, kakor je bil vedno, odšel zopet v svojo sobo.
Brat Jakob je sodil, da je bolan in tudi njegovo upalo in
suho lice je pričalo o slabem zdravju, pa verjetno vendar ni bilo;
ako se je prebudil Jakob opolnoči ali tudi pozneje, je slišal nad
seboj v sobici Dominikove korake. In zjutraj je vstal zopet prvi.
Manica mu je prinesla navadno zajutrk, ko se je komaj zdanilo, a
vsakikrat, ko je vstopila s porcelanasto skodelico, je bila postelja
266 Jos. Prcmk: Krona v višavi.
Že prazna, in Dominik je tičal v tem ali onem kótu zaglobljen v
kako knjigo. Párkrát pa se je zgodilo, da ga je našla spečega na
neodgrnjeni postelji in obutega in oblečenega očividno še od prejš-
njega dne. Namenila se je, da ga posvari in poprosi, naj paži na
svoje zdravje, a kadar je stala v njegovi bližini, ni imela moci, da
bi izpregovorila kako besedo. Dominik pa je tudi navadno molčal,
včasih se je pač ozrl po njej, jo povprašal, če je zunaj mrzlo, če
je ponoči snežilo ali kaj enakega in se na to zopet zagledal v raz-
lične zvezke in papirje, ki so bili naloženi vsekrižem.
Bolan mora biti, zelo bolan — je menil Jakob, kadar so go-
vorili o njem, — zato mu ni do pogovora. Sila slab je in postaran,
nikoli nisem mislil, da se vrne kdaj tako nadložen.
Neko jutro je bil Dominik čudovito bied. Ko je stopal iz svoje
sobe nizdol po stopnicah, se je oprijemal za zid, in noge so mu
bile težke kakor iz svinca. Ko ga je zagledala Manica, se ga je
skoro prestrašila in hitela je v njegovo sobo in odprla okno na
stežaj, ker Dominik ni pustil odpirati vsako jutro, in Manica je bila
prepričana, da mu to tudi škoduje.
Stopil je iz hiše in hodil zunaj pod kapom gorindol počasi,
skoro léno, dasi je bril od hribov mrzel veter.
Jakob ga je gledal iz hleva in videl, kako si pritíska robec
na ústa, kot da ne more prenesti ostrega zraka, in vsakikrat, ko ga
je posilil kašelj, se je upognil in sklonil bolestno, in v lice mu je
udarila temná rdečica.
„Stopi v hišo, da se ne prehladiš," ga je opomnil, ko je
prišel k njemu; a Dominik je skimal in stopal počasi dalje gorindol.
Jakob je izginil v veži, a se kmalu zopet pojavil na vratih s
težkim kožuhom, ki ga je imel še od očeta.
„Daj, saj ogrni se," mu ga je ponudil, a Dominik se je bránil,
pa ker se Jakob le ni dal pregovoriti, je vendar oblekel očetov
kožuh, ki mu je segal skoro do peta.
„Dominik, meni se zdi," je pričel Jakob skrbno, „da nisi bogve
kako trdnega zdravja. Dobro bi bilo če bi pil kako gorsko cvetje — "
Dominik pa ga je pogledal debelo in se mu je celo nasmehnil.
„Le pusti gorsko cvetje, Jakob, in nikar se ne skrbi!"
„In svoji ženi bi kaj sporočil," ga je opomnil Jakob plaho in
skúšal počasi napeljati pogovor na stvar, ki ga je zelo zanimala.
„Ženi?" se je začudil Dominik in namršil obrvi. Čelo se mu
je nabralo v temne gube in Jakob je spoznal, da mu kar nič ni
po volji njegovo govorjenje. „Kakšni ženi?"
Jos. Prcmk: Krona v višavi. 267
In sedaj Jakob ni vedel, kako in kaj bi odgovoril, da bi ga
zopet ne razdražil. Pogledal je v tla in si je pomaknil kučmo nazaj
na tilnik.
„I no," je dejal naposled počasi in gledal tja nekam čez
trávnik — „pred leti, ako se práv spominjam, si sporočil po nekem
tiskanem listu, da si se oženil tam nekje ... z neko . . . eh, pozabil
sem ime in kraj !"
Dominik je razširil oči in se je pogladil po redki osiveli bradi.
„Glej, pozabil sem, da sem sporočil," je zamrmral, a v obrazu
se mu je poznalo, da ne govori rad o tej stvari. „Da, oženil sem
se, kaj zato, pa je umrla — pred leti že," je dostavil in odšel proti
koncu hiše. Tam je postal, pritisnil zopet robec na ústa in se za-
gledal v gore, ki so bile pokrite z debelim snegom.
Jakob je uvidel, da noče govoriti o stvari kaj več in je odšel
v hišo, kjer je povedal ženi in Manici, da je Dominik udovec in
ni čudno, če je tako čemeren.
„Gotovo je bila lepa in rad jo je moral imeti, seveda, zato
žaluje in se ogiblje druščine. Revež," je pripomnil in naglo umolknil,
ker na vežnem pragu se je prikázal Dominik.
Odložil je kožuh in odšel naravnost v gornjo sobo; a ko je
prišla Manica za njim, da zapre okno in zakuri v peci, ga je našla
na veliko začudenje v postelji.
„Dominik, ali si bolan?"ga je povprašala skrbno in pristopila
k njegovemu zglavju; a Dominik je nevoljno nagubančil čelo in
odkimal :
„Okno zapri in zakuri," ji je velel in se obrnil v zid. Čez
nekaj čaša pa je odgrnil odejo do pasu in se upri na komolce.
„Tako zatohlo je v sobi, tako težak zrak. — Manica daj
mi vode."
Manica se je stresla, kajti prvič odkar je bival v njeni bližini,
jo je nazval z imenom.
Podala mu je vode in je videla, da se mu roka trese.
„Dominik, ti si resnično bolan," ga je opomnila in gledala
dobrotno in usmiljeno. „Ali naj pošljemo v trg po zdravnika?"
„Kako ste grozni vsi skupaj!" je vzdihnil in stisnil ustnice.
Kaj hočete vendar z boleznijo in zdravili? Saj sem zdrav, pustite
me vendar!"
Nato je legel nazaj in Manica se ni upala več izpregovoriti.
Pospravila je še nekoliko okrog peci in je odšla molče.
268 Jos. Prcmk: Krona v višavi.
Med vráti se je ozrla še enkrat, a izpod odeje se je videla
samo redka, osivela brada, njegov obraz pa je bil skoro popolnoma
pogreznjen v blazine.
Ko je povedala Jakobu in Cili, kaj je z Dominikom, se je po-
javila na Jakobovem obrazu skrb in prestrašenost in pričel je takoj
ugibati, kaj bi se ukrenilo.
„Zdravnika ne mara," je premišljeval in gledal zdaj v Manico
zdaj v Cilo — „zdravila tudi ne, težave so ž njim. Kaj neki mu
je treba tičati vedno med tistimi knjigami in tratiti še noci, ko je
slab in spanja potreben. Pa si ne da svetovati! Še ne posluša
človeka, ki mu hoče dobro in pametno. Bojim se, da ga bo zvilo
kar naenkrat. Pet let je mlajši od mene, pa izgleda, kakor da je
moj oče. Čudno se je izpremenil, nikoli nisem mislil, da se bo
tako zgodilo. Včasih, bog mi odpusti nekrščanske misii, se mi zdi,
kakor da ni več pri pravi pameti. Pogleda te, posluša, ko mu kaj
pripoveduješ, pa če ga vprašaš potem to in ono, odgovori čisto kaj
drugega ali pa odide brez odgovora. Bogve, kaj je z njim, da ni
več za pogovor niti za družbo . . . Tiste knjige, če bi bilo po mojem,
bi mu poskril za nekaj čaša, kaj mu je neki potreba venomer gledati
vanje : ako se ni do sedaj naučil, kar je želel in mislil, se zdaj na
stará leta menda tudi ne bo. To bi že lahko vedel, pa mu reči
kaj, ko te gleda, kakor da ne razume več materinega jezika in misii
svoje stvari, pa če bi bil menda tudi v cerkvi pri pridigi. Saj res,
k župniku stopim in povem, da je obolel, naj pride on in ga pre-
govori in mu nasvetuje, kar je práv in potrebno. Če pa bi bilo
tako daleč, pa je tudi potrebno, da se spravi z Bogom, da bo saj
umri kakor kristjan. Pa tako hudo menda še ni, no, pa bomo
že videli."
In čez pol ure je gazil Jakob v kožuhu in kučmi proti vaši,
da obvesti župnika Andreja o Dominikovi bolezni.
Manica pa se je potĺkala po hiši in ji ni bilo do dela, vse
tako pusto in dolgočasno se ji je zdelo povsodi, kamor se je obrnila.
Tudi druga leta je zapadel sneg po dolini zlatopoljski, mrzel
veter je žvižgal okrog Klandrove hiše in solnce se ni prikázalo po
cele tedne, pa je bila Manica vendar zadovoljna in celo veselila se
je teh mrzlih dni. Zdaj pa ji ni bilo nikjer obstanka: hodila je iz
izbe v shrambo, po veži, ob ognjišču, okrog hiše in povsodi, kakor
da išče dela, pa se ni dotaknila ničesar. Postajala je tu pa tam, pod-
pirala roke v boke in gledala zamišljeno zdaj v to zdaj v ono stvar.
Čim bolj se je skúšala otresti vsake misii na Dominika, tem po-
Jos. Premk: Krona v višavi. 269
gosteje je vstajal pred njo njegov bledikast obraz in ni ga bilo
kraja ne kóta, kjer bi ubežala njegovi podobi.
Popoldne je prišel župnik Andrej in se napotil naravnost v
njegovo sobo. Ko je potrkal lahno na vráta, se mu prvi hip ni
nikdo odzval ; šele čez nekaj čaša je zaslišal nekak šum, kakor da
se je v postelji nekdo obrnil in glas, ki ga je zaslišal iz sobe, je
bil hripav in skoro osoren.
Dominik je ležal v postelji napol dvignjen, uprt z levim ko-
molcem v zglavje in gledal proti vratom.
„A, ti si," je dejal, ko je vstopil župnik Andrej in ga pozdravil s
prijaznim nasmehom. „Pa kaj te je prineslo v tem mrazu in snegu?"
Župnik Andrej je opazil, da je Dominik precej dobre volje in
je sedel zadovoljno poleg postelje.
„Sporočili so mi, da si obolel," je opomnil, a Dominik je
skimal nezadovoljno in stisnil obrvi nizko na oči.
„Kaj ti Ijudje vsega ne store! Veš, to je grozno! Mučijo me
in nadlegujejo, da se mi je pristudilo že vse skupaj. In sedaj pri-
hajajo celo k tebi s takimi novicami. Ne, to je neznosno," se je
razjezil, da mu je udarila v lice lahna rdečica. Hotel je izreči še
nekaj, a tistikrat so se mu žile v vratu napele in iz prsi mu je
udaril suh kašelj. Prijel se je za čelo, potegnil z roko preko oči in
legel nazaj.
„Dominik, ne razburjaj se," ga je opomnil župnik Andrej pri-
jateljsko in mu popravil odejo — „to ti škôd uje, ker bogve kako
trdnega zdravja res nisi.
Pa Dominik je zamahnil z roko in se ni dal umiriti. „Ti ne
veš, ker jih ne poznáš. Komaj napravim korak iz sobe, so mi že
za petami s stoterimi vprašanji in mučijo s svojo glupostjo in rado-
vednostjo človeka in ne spoznajo, da so mi nadležni. Če bi moral
živeti med njimi leto dni, bi menda zblaznel! In sedaj so si, kakor
praviš, izmislili bolezen! Kakšno in kdo jo ima? Jaz ne! Ce pa
sem v postelji, ker mi je nekako težko in slabo, kakor se to po-
gosto zgodi, še ni potreba razbobnati, kakor da je že vsa zlatopoljska
dolina polna mrličev. Kako bedasto je vendar to Ijudstvo!"
Župnik je nekaj čaša molčal, nato je povzel mirno in se pri-
maknil bliže k njegovemu zglavju.
„Ti jih sodiš napačno, Dominik. Nič drugega, nego Ijubezen
in pravá bratská skrb je v njihovih srcih. Tebi je vse to tuje, ker
ne razmišljaš o njih, ker živiš popolnoma drugačno življenje kakor
oni. Mislili smo vsi, ko si prišel na svoj dom, da si odpočiješ, da
270 Jos. Premk: Krona v višavi.
se odtegneš vsaj nekaj čaša od svojega duševnega dela, a smo se
varali, kakor vidim. Tvoji Ijudje te Ijubijo in vidijo v tebi le svojega
Dominika, a ne človeka, ki nima in noče imeti čaša, da bi se raz-
govarjal o življenju in razmerah, ki se zde tebi smešne in malen-
kostne, a so njim vážne in zanimive. Glej, dva meseca si že skoro
doma, a o tvojem življenju vedo práv toliko, kakor prvi dan, ko so
te pričakovali s takim hrepenenjem."
„Pa kaj hočejo?" ga je prekinil Dominik nervozno in se napol
dvignil v postelji.
„Nič drugega, kakor da jim daš dobro prijateljsko besedo, da
se pogovoriš ž njimi, kakor si se kdaj v mladosti in da se jim saj
nekoliko približaš in jim ne ostaneš taká zagonetka. Pusti za nekaj
tednov svoje delo in pojdi med nje, da se razvedriš in oddahneš in
ta visoka stena, ki se dviga zdaj med teboj in njimi, bo izginila
popolnoma. Veruj mi, Dominik, tvoji živci so bolni, ti tiraš svojo
duševno moč z železno silo više in više, a ne pomisliš, da je treba
odmora in počitka. Zato živiš v tem bolnem duševnem razdraženju
in ne čutiš, da ti pesa telesná moč dan na dan kar očividno. Vem,
da se ti zdi v tem svojem duševnem življenju vse, kar mislijo in
govore ti Ijudje, ki so ti po dúhu popolnoma tuji, smešno in ne-
znatno, da se ti zdi škoda trenotka, ki bi ga izgubil v pogovoru z
njimi, a ne premisliš pri tem, da je to bolno samoljubje, ki je
škodljivo ne samo tebi, temveč vsem, ki pridejo s teboj v dotiko.
Kakršenkoli je cilj tvojega življenja in delovanja, ako ni združen z
Ijubeznijo do rodne grude, je škodljiv in napačen. Ako si šel v
svet, da postaneš svojemu Ijudstvu nerazumljiv in tuj, si zgrešil
pravo pot in ob tvojem koncu ga ne bo, ki bi plakal za teboj in
te proslavljal!"
Dominik ga je gledal zamišljeno in se mu je nasmehnil.
„Andrej," je dejal polglasno in trudno — „če se práv spominjam,
smo govorili tako v mladosti, ko je bilo naše obzorje še vse ne-
jasno in temno."
„Nasprotno, prijatelj," mu je oporekal župnik Andrej in na
ustnicah mu je krožil trpek nasmeh. „Da so ostali vsi istih názorov
kakor takrat, bi jih živelq danes mnogo srečneje in več bi koristili
svojemu národu."
Dominik je zamahnil z roko in je odvrnil skoro razburjeno :
„Gemu povsod in vedno edino svoj národ ! Kaj ni vse člo-
veštvo ena sama mogočna družba, vredna enake Ijubezni ali enakega
sovraštva, kakor že hočeš?!"
Jos. Premk: Krona v višavi. 271
„Gotovo," mu je prikimal župnik — „a kdor misii z umom
prevarati srce, hoče preslepiti samega sebe ! Ce je v nevarnosti pred
požarom vsa vas ali ne bo pomagal však najprej svojcem in potem
šele drugim? Tako je v današnji človeški družbi, ki je in bo raz-
deljena o gotove tábore, dokler ne nastopi doba spoznanja, da je
vsako medsebojno sovraštvo samo ovira do celokupnega blagostanja
in sreče. A da pride kdaj to spoznanje v vsa človeška srca, in da
se ucepi hrepenenje po zlatem veku bratstva in Ijubezni tudi njim,
ki jim je to neizvršljivo in smešno upanje, je treba pokazati možnost
izvršitve najprvo v lastnem národu in potem šele drugod. Dokler
pa bo mislil sin drugače od očeta in brat sovražil brata, je vsaka
misel zaman, in zato sem dejal, da so napačni tvoji cilji, ako niso
združeni z Ijubeznijo do rodne grude. Naj kraljuje tvoj duh više
od zvezd, naj bo tvoje pojmovanje o življenju in vsem še tako
obširno in popolno, tvoje srce mora čutiti z Jakobom in tvoja beseda
ne sme biti drugačna od njih, ki se ti zde tako tuji in neznatni.
Dokler je med vami le neznatna senca, ni mogoče pravega sporaz-
umljenja in ti si jim tujec, dasi se pretaka po tvojih žilah istá kri.
Ker v vas, prijatelj, ki ste odšli med učene in se zapísali smrti za
kako idejo, ki jo bodo vaši nasledniki v popolnejšem spoznanju in
umevanju vrgli in uničili kot smešno neznatnost in brezpomembno
zastarelost, ne tiči bodočnost in blagostanje Ijudstva, pa če raz-
jasnite vso zagonetnost neskončnega vsemira in si izmislite še sto-
insto človeških pravic in dolžnosti temveč edino pot, ki jo bo
hodil celokupen národ z roko v roki, v slogi in Ijubezni vodi k
bodočnosti in sreči. In tega vi ne poznáte, dasi ste izšli iz národa,
ki ima pravico tirjati od vas, ako že ne novega dne, ki ga obljublja
však, ko odhaja, pa vsaj tiste zdravé Ijubezni do rodne grude, ki
ste jo ponesli v srcih seboj. Zato se ne razburjaj, če ti ni po godu
Jakob ali kdorkoli, ko se jim približaš bolj, spoznáš, da so blagi
in dobri Ijudje."
Dominik je gledal vanj skozi polzatisnjene trepalnice in je le
včasih zganil z ustnicami in rameni, kakor da se s to ali ono žup-
nikovo mislijo ne strinja.
„Ti torej misliš, kakor sklepam iz tvojega govora," mu je
odvrnil počasi Dominik — „da storim najpametneje, če napravím križ
čez vse svoje dosedanje delovanje in se poslovim od vsega, v čemer
je bilo svoje dosedanje življenje, ker sem na napačni poti. Hm, ali
se ti je posrečilo izpreobrniti že mnogo takih grešnikov, Andrej?"
se mu je nasmehnil zlobno in samozavestno so mu zasijale oči.
272 Jos. Premk: Krona v višavi.
Župnik Andrej je spoznal, da je Dominik zgovoren in je skúšal
kar najbolje izrabiti ugodno priliko.
„Govori naravnost, Dominik," je dejal in ga prijel za roko,
„Ali še nisi nikoli doživel trenotka, ko si se pokesal, da si kdaj
nastopil to pot? Ali se ti ni še nikoli zazdelo, da so vse te tvoje
modroslovne študije in s čemer se še vse pečaš, zelo nehvaležen
poklic?"
Dominik je počasi odtegnil desnico iz župnikove roke in je
prikimal.
„Priznávam, Andrej, ali však človek ima v življenju trenotke,
ko ga obvlada dvom in mu omahuje volja. Tudi jaz sem jih do-
živel in tak moment slabosti in dvoma je bil trenotek, ko sem za-
hrepenel po domu in zlatopoljski dolini; ko sem pa prišel v rojstni
kraj, je bilo v mojem srcu že kesanje in zdaj, ko ni v duši več
dvomov in živim zopet prejšnje življenje, ni mogoče, da bi živel,
kakor sem se namenil na poti v domovino."
Župnikov obraz se je svetil veselja in potrepal je Dominika,
ki je bil napol sklonjen v postelji, prijateljsko in navdušeno.
„Hvala ti za te besede, Dominik! Vedel sem, kaj pomeni utru-
jenost, o kateri si govoril v svojem pismu, zato se nisem mogel
načuditi, ko si prišel ves drugačen, kakor si prerokoval. In zato je
treba, da popravíš, kar si zakrivil ta dva meseca: dolina zlato-
poljska ni za čemerne filozofe in jezikoslovce, ampak za zdravé in
veselé Ijudi."
„Kako to misliš?" ga je povprašal Dominik, kakor da ga ne
razume.
„Mislim," je odvrnil župnik — „da si po dolgoletnem bivanju
v tujini lahko spoznal, da po tej poti, ki jo hodiš sedaj, ne prideš
nikoli do vrhunca in mirnega zavetja, kjer se oddahneš in odpodješ.
Dokler boš živel v duševnem stiku z Ijudmi, ki hrepene kakor ti,
boš živel v večnem boju: ozri se naokrog in videl boš, koliko
sejalcev je na njivi, kjer seješ ti, a še več koscev, ki kosijo za vami
in sejejo novo seme. Ali ne veš, da se posameznik postará, živ-
ljenje pa je večno mlado : komaj skloniš glavo, že jih je deset na
tvojem mestu, zato se zadovolji s tem, kar si storil, pa če si žel
za svoj trud hvalo ali nehvaležnost. Misel pa, da moraš postati
največji med vsemi, zatri, ker je napačna in neizvršljiva : vse svoje
mlade moci si porabil, da si razjasnil to in ono, da si ugladil pot
do višine, kjer stojiš sedaj truden in onemogel, a njim, ki so šli
za teboj, ni bilo treba tega : z lahkoto so se povzpeli po jasno
Jos. Premk : Krona v višavi. 273
začrtani poti do tebe in upreti so se morali na lastno moč šele v
višini, kjer si ti že omagal. Ali je čudno, da ne moreš za njimi in
da so te prehiteli, dasi so mlajši od tebe? In tudi ž njimi se zgodi,
kakor se je zgodilo s teboj, ker življenje je večno mlado in vsled
te večne svežosti in novili močnejših si! — ni popolnosti in konca
nikjer in nikoli!"
Župnik Andrej je umolknil in se zagledal v okno, pred katerim
so v lahnem vetriču plesale bele snežinke. Včasi je katera obvisela
na steklu in se stopila v majhno kapljico, ker v sobi je bilo toplo.
Enakomerno prasketanje se je čulo iz železné pečice, ki je metala
skozi majhna odprta vratca daleč po tleh rdečkast odsev plapola-
jočega ognja.
Dominik je podpiral glavo z levico in je gledal zamišljenp v
tla. Prameň dolgih osivelih las mu je zdrknil po čelu na obrvi in
ves njegov obraz je bil sivkasto bied.
„No, in kaj sedaj?" je izpregovoril naenkrat, kakor da mu je
mučen molk in se ozrl v župnika Andreja.
„Sedaj želim," je povzel župnik Andrej — „da se kaj kmalu
otreseš svoje čemernosti in mračnosti in me skoro posetiš na mojem
domu, kjer se pomeniva kaj več o vsem, kar si doživel v teh
dolgih letih."
Dominik mu je prikimal, in nekak zadovoljen smehljaj mu je
počival na ustnicah, ko je podal župniku Andreju roko.
„Oprosti, če sem te dolgočasil," je zamrmral, a župnik je že
zapiral vráta za seboj, in takoj na to so se slišali njegovi trdi koraki
nizdol po cvilečih stopnicah.
V veži je stal Jakob Klander in župnik se ni mogel ubraniti
njegovi prijaznosti in je stopil v izbo, kjer sta sedeli pri mizi Manica
in gospodinja Cila.
„Torej ni nič tako nevarnega," je menil zadovoljno Jakob in
ponudil župniku stôl, sam pa sedel na klop k peci, odkoder se je
širila po vsej izbi prijetna gorkota.
„Ni sile," je odkimal župnik. „Še práv zgovoren je bil. Seveda,
trdnega zdravja res ni bogve kako, pa če se bo ravnal, kakor sem
mu nasvetoval, postane kmalu ves drug človek. Družbe mu je po-
treba, da se razvedri in nič napačno bi ne bilo, če bi postopil kdaj
nekoliko v vas ali kam drugam in ko bi se razgovarjal takole zvečer
z vami ali kakorkoli, samo da se odtegne tej večni samoti, ki ga
dela čemernega in mračnega, da človek res mora misliti, da je bolan.
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 5. 20
274 Jos. Premk: Krona v višavi.
Le skúšajte ga pridobiti zase, posebno sedaj ob teh zimskih dneh,
ko ste večina doma, in kmalu postane ves drug."
„Tako bi bilo práv, seveda," je zadovoljno prikimal Jakob in
iztrkal pipo — „pa ko mu človek ne more do živega. Saj mi še
ne odgovori, če ga vprašam po tem in onem, kaj naj potem? No,
mogoče se bo ravnal po vaših besedah, saj hudoben ni, to najmanj.
Nikoli ni bil zloben, le predrugačil se je tako silno, da se ne
morem načuditi! Kako prijetno bi lahko živel tu doma, ko bi ne-
koliko preustrojil svojo pamet, tako pa človek ne ve, kaj mu manjka,
in mu še pomagati ne more, če bi mu tudi rad."
I seveda," je pritrdil župnik. „Navadno je tako z Ijudmi, ki
so mnogo izkusili, in Dominik ima za seboj gotovo težavneje in
burneje življenje, kakor morda kdo misii. Več je trpel kot izmed
nas' eden, in zato se ni čuditi, če ni več zgovoren in prijazen kakor
nekdaj. Pa vse se lahko še izpremeni, samo da se je vrnil pod
domačo streho."
Jakob je nekaj čaša molčal in zamišljeno pritrkaval ob tla s
peto velikega škornja, nato pa potegnil krepkeje iz črnikastega vivčka.
„Kajpak, da mu je malce sitno in težavno — " je dejal, „ko
je navajen mesta in še bogve česa in žena mu je tudi umrla — "
Tedaj je župnik Andrej pozorno povzdignil obrvi in ga hlastno
prekinil.
„Kako pravite, da mu je umrla? Kdaj?"
„I seveda ! Ali vam ni nič povedal ? Čudno ! Danes zjutraj sva
izpregovorila zunaj pred hlevom par besed, pa sem napeljal po-
govor tako, da mu ni bilo nič kaj po volji; pa naposled mi je
povedal, da mu je umrla."
Župnik Andrej ga je poslušal pazno in se naposled zagledal v tla.
„Glejte, da je torej vdovec. Vedno bolj se mi odgrinja vsa
meglenost in nejasnost, v katero je zamotan ta vaš Dominik. Če
se ne váram, ga kmalu spoznám popolnoma. In vam je povedal o
n j ej kaj več?"
„Ničesar več, še to sem komaj izvlekel iz njega in takoj, ko
mi je povedal, mi je obrnil hrbet, kakor da mu je žal za izgovorjeno
besedo. Pa nič zato, saj vemo, kako in kaj je ž njim."
„Mogoče vam pove o priliki še kaj več," je menil župnik.
„Prigovarjal sem mu zelo, naj ne bo tako čudaški, in če bo ubogal
le polovico mojih nasvetov, se bo kmalu drugače razgovarjal z
vami." — (Dalje prihodnjič.)
Književna poročila.
275
(®-_.^^^S^-^.
Književna poročila
--<S>^--Q)
Anton Novačan, Naša vas. I. del. Izdala in založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed.
Bamberg. V Ljubljani 1912. 8«. 207 str. Cena broš. 3 K. (Bibliotéka pisateljev
sedanje dobe. 1. zvezek.)
Novačan je stopil iz skromnega koledarjevega okrilja in se nam predstavil
s fino gesto, to se pravi z lirično občuteno zbirko slik in povestic iz vaškega
življenja. On je^čisto čustvena'natura, pri kateri mislimo takoj na Hrvata. To pa ne
spričo dvojice enklitik, odkazanih na nepristojno mesto, ampak zbog neposrednosti
in nepotvorjenosti emocij, kakršnih je zmožno njegovo poetovo srce. Izobraženi
Slovenec se namreč očividno nagiblje bolj proti češko-treznemu intelektualizmu,
proti srbski dovršenosti forme nego zanosni Hrvat. Toda širokopotezna posploševanja
zabredejo navadno v etersko brezpredmetnost, vrnimo se raje k našemu Novačanu,
oziroma „Naši vaši".
Evo vam iskrené, sugestívne knjige, kakor je nisem že dolgo čital v do-
mačem jeziku! Ni še epopeja naše vaši — táke pričakujemo šele v tretjem zvezku
— ampak muzivno zložená, bleščava plošča, v kateri ima však kameň svojo ceno
v predočitvi vaškega značaja: „Žabji kralj" s perspektivo kalné mlakuže práv tako
kakor „Vaški ateist", eden od tisočerih, ki jim največji kozmični problém gloje
dúha. Celo posvetilo ovaja karakter pričujoče publikacije, zato pa je „Misel" nekam
šibkeja in je premračna, ako naj res predstavlja idejo knjige in pisatelja.
Delo tvori organsko celoto, najsi so posamezni predmeti jako pestrobojni.
Tudi če ni vaša duša podobná klavirju, kjer se vsaka poedina struna odzove tému
ali onému sorodnemu zvoku, gotovo nájdete pri raznovrstni izbiri nekaj zase. Oso-
bito slovenskim mladenkam in dovzetnim nepostarancem raznih letnic bodo prijali
filmi entuzijasta Novačana, posuti s cvetnim prahom prisrčnega simpatiziranja z
rodno grudo in tlačením rodom. Nič ne de, če se bo blažirancem zdelo navdušenje
začetne črtice troho mlado; mar ni zasluga, ohraniti sredi materijalistnega čaša tako
snežno deviškost čustvovanja? Predvsem v uvodnem delu te zgodovinsko navdah-
njene skice se moramo vdati njeni prepričevalnosti : sever je mrzel, Nemec je krut.
Da smo v Franciji, bi jo dali našim malčkom v roke ... Ali postane avtor „Naše
vaši" kdaj naš Bartsch ?
Brez izveličavnih teorij stopa Novačan, toda se zanima za intimne psihične
pojave; primerjajte notranjo realistiko sklepnega obratá v „Meji". Enako govore
religijozni motivi o povratu modernih k dušnosti. Po „Naši vaši" še rogovili oni
rogati nebodigatreba, ki je ohranil pri akademskem glasovanju na Ogrskem z dvema
glasoma večine eksistenčno pravico. Dostikrat srečate izraz pobožen, seveda sem-
tertja z ironskim nahukom, ker lahen posmeh rad trzne pisatelju okrog usten in
karikaturo si privošči, kolikor je treba, da potegne svoje „junake" iz nezanimivega
vsakdanjega kolovoza v kolobar interesantnosti. Za popolnitev karakteristike upo-
števajte tudi pesem „Familija" v lanskem Nar. koledarju. Monológ je nevaren, zlasti
kadar je razsežen kakor v črtici „Pes" ; a Ijubši mi je od Stritarjevih živalskih po-
govorov; saj je okreten, prekvašen s spretnimi najdbami, kakor okopanimi v báje-
276 Književna poročila.
slovni živi vodi. Ne bo sicer nadkrilil bratov Goncourt v stiliziranju, vendar ni
rečeno, da zanemarja tehnično strán pripovedovanja. Nekatere prispodobe vplivajo
plodovito in izvirno na čitalčevo domišljijo. „Kam si se zagledalo ..." (str. 112)
se nas dojmi liki citát iz Župančiča; bodisi, saj ta je splošnoslovenska last, z isto
pravico govorijo nekatere osebe v biblijskem tonu. Novačanova umetniško ubraná
duša Ijubi narodno poezijo, priča številni navedení odlomki nalikujoči intarsom v
bogatih rezbarijah. Kakor je že priznával zaljubljeni pevec „Artis amatoriae" : Kar
zasnuje mi dub, vse zoblikuje se v stih — tako se njemu zdajpazdaj próza nehote
ritmično vzvalovi : jutri te čaká črnega dela beli dan (str. 113) ... , mori me pasje
dolgočasje . . . itd.
Najbolj vas utegne zadovoljiti klasično pripovedovana tragikomična historija
o žabjem kralju Rulu, ustvarjena iz golega ničesa. Ta apartni kos bo dobil nagrado,
ako tekmuje z Erjavčevimi podobnimi spisi, ki so morda bolj znanstveni, a nikdar
tako delikátni, mestoma objestno šegavi. Slednja strán nudi priliko izprožiti zado-
voljen smeh in razkleniti belo ograjo zdravih zob. Ko bi imeli odrasli analfabeti
svoje čitanke, bi ne smelo manjkati te izvirne stvaritve . . . Poleg nje treba regi-
strirati uspelega „Spokornika Elijo", čigar značaj pa sega včasih malo v pravljico,
oziroma v patologijo, ne da bi bil zategadelj kaj manj pretresljiv. Za tako krepko
stvarjo se seveda efekt zadnjega osnutka, „V kleti", popolnoma razblini.
Sveži knjigi pristop v najširje Ijudske plasti, pisatelju majsko-topel pozdrav!
A. Debeljak.
Miklova Žala. Ljudska igra iz turških časov v osmih slikah. Po dr. Sketovi
povesti spisal Anton Cerar-Danilo. V Ljubljani 1912. Založila Kat. bukvarna.
(Zbirke „Ljudski oder" IIL zvezek.) 8'\ 96 str. Cena 1 K.
Habent sua fata libelli! — Komaj je ta sicer lična knjižica izšla, že je usta-
vilo založništvo samo nje prodajo. O vzrokih ne káže na tem mestu razpravljati,
samo toliko bodi povedano, da se Danilova „Miklova Žala" čudovito točno ujema
s Špicarjevo dramatizacijo iste povesti dr. Sketa. Nimam Špicarjevega dela pri rokah
— saj je še v rokopisu, — a takoj, ko sem precital prvo sliko Cerarjeve igre, se
mi je zazdelo, da sem prizor že nekje videl, a ko prečítam še drugo sliko, se
zavcm, da sem jo videl na Ijubljanskem odrú — prím. „Lj. Zvon" XXX, str. 251- 255
— in tudi na celovškem društvenem odrú pod Špicarjevim imenom. Zato zadoščaj
o igri to, kar sem takrat v „Zvonu" o njej povedal, le škoda, da se dramatizator
ni zavedel, da je treba avtorske pravice bolj spoštovati. — Kako je zašla v seznam
„turških" besed slov. májka, majčíca, ali robinica (práv. robinja)? W.
Engelbert Gangl, Zbrani spisi za mladine. Drugi zvezek: Pripovednc
pesmi. V Ljubljani 1912. 8". 59 str. Cena vez. 1 K 50 v.
Zbirka opeva ražne zgode in nezgode mladih Ijudi, pripoveduje o žívalih,
vcrnih družabnikih malčkov, in v zadnjem oddelku je nanizanih par dogodbic iz
„pisanega življenja". Med Ijubkimi, presrčnimi verzi čitamo tudi mnogobesedne
vsakdanjosti ; „pesemce o živalih" zaostajajo celo za Stritarjevimi. V celoti bo naša
mladina novega daru veselá, četudi ji je g. Gangl poklonil že marsikaj boljšega. —
Knjižica je ilustrirana; največ sličic je Gasparijevih, izvedenih v znani, njemu
lastni manirí. J. Poljanec.
Srpsko-hrvatski Almanah za godinu 1911. Uredio Milan Čurčin, Béograd-
Zagreb. 1912. 4°. 167 str. 3-50 din., vez. 5 din.
V priprostí, prikupni opremí leží pred nami Almanah, objavljen v znamenju
plemenite in samoumevne ideje srbsko-hrvaškega edinstva. Prírodná je misel skúp-
Književna poročila. 277
nosti, zatorej ono bolestno presenečenje pri Slovencu, ko zasledi v mladem hrvaškem
razumniku odpor proti nji s himerno hipotezo, češ, med obema narodoma zija brezno
karákternihi razlik.
„Uvodni deo" prináša par izrekov iz Dositejevih „Básni" (1. 1740 in
1788), kar se jih ozira na narodno edinost: razloček v veroizpovedanju naj ne bo
vzrok medsebojnim prepirom! Iz sedanje dobe je par V. Jagičevih avtobiografskih
potez: njegovo prvo poznavanje Srbstva, čigar pisavo in jezik je kot deček šmátral
za grščino. St. No v ako v ič je nasendl optimistovsko skico iz 1. 2011 po Kr.:
besedo je podtaknil prof. Vidoviču, ki predáva v Belgradu o „ujedinavanju bugarske
literatúre sa srpsko-hrvatskom, s kojom se odavno ujedinila slovenačka (osim čisto
populárne literatúre)". Povedano mimogrede, tozakasnelo ilirizovanje Sluvencem že
ne bo po godu, predaleč so razvili svoj jezik. . . M. Murko je napisal obširno
dokumentiran članek o Hrvatih in Srbiii z naravnim zaključkom: jedan jezik jedna
književnost. Končno pismo vseuč. prof. J. Cvijiča daje nekoliko treznih nasvetov
glede kulturnega zbližanja obeh plemen.
„Književni deo" (str. 30 — 170) obsega 33 pesmi od dvajsetero pesnikov ter
med njimi desetorico kritičnih sestavkov. Kot preludij srečamo razpravico „Iskrenost
u književnosti". Autor srbské „Antologije" B. Popovič, katerega namČurčinov
zaključni fragmet še bolj prikúpi, se izraža v nji zoper „popravljanje" umetniških
del, dalje postulira: ni treba hot e ti bití lep, sebe pozabiti pri ustvarjanju! T.
G j or gj i č podaja psihologijo narodnega pevca, ki je opustil nekatere zgodovinske
verzije zaradi njih brutalnosti. D. Prohaska poudarja v eseju o sodobnih bosenskih
frančiškanih — poetih Markušiču in Škarici, da sta preveč artista, lepeča na knji-
ževni frazeologiji. P. Popovičeva opazka, da je bila národná smer Brankovi
osebnosti mogoče v kvár, bo naletela na odpor marsikje, ne izvzemši Cv. Golarja.
Adela Milčinovič prispcva k poznavanju literatke D. Jarnevičeve, ki je v početku
pcsnila v nemščini kakor Preradovič. Najbolj elegantno koncepcijo javlja Dučičeva
študija o M. Mitroviču, umriem poctu, bolje rečeno besednem virtuozu. Razlikujoč
tri vrste pesnikov (s pretežno emocijo, refleksijo, fantazijo) trdi: „Svaki je pesnik
iskren osim onaj kóji nemá talenta". Med vrsticami se uganejo sledeče Lemaitreove
misii : Razen par redkih izjem je pravi umetnik človek, ki mnogo dela, ki potrebuje
v to svrho urejencga in samotnega življenja. — Lazarevič gostobesedno opisuje M.
Rakičevo parnasovsko pravilno versifikacijo. Kulturnozgodovinskega pomena je
Ostojičev referát „Iz staré pesmarice", rokopisa izza konca 18. veka. V nji se nam
odkriva karikaturna polkultura, pastiš, ki ga povzroči nenadni prihod rafinirane kul-
túre v primitivno. V tem trgovskem trubadurstvu je bilanca zmerom: Grudi so ji
„alabaster", udovi „sneg", kosa „svila holandeska", dve sisice „portugalské jabučice".
Kadar podokničar ni uslišan, je žena „zmijinoga roda, geenskoga smrada". — Prcccj
humorja vscbujcjo Li vadičeve vrstice, kot nalašč za urednike in začctnike. Nobena
umctnina, posebno v liriki, ne velja, ako ni osebnosti.
Pri pesmih stoji gladina dokaj visoko in za vsestransko umevanje je ncizo-
giben prcdpogoj precejšnja orijentiranost po svetovnih slovstvili. M. Ko vôli ja
cizelira melodijozne „balade" nalik stari ital. trubadurji ; V. Nazorjev „Notturno"
skúša že s samo onomatopojijo doseči uspeh; S. Stefanoviče v „Povratak„ v sap-
fičnih strofah zaslúži vso pažnjo. Ker nedostaje prostora, naj omenim le še Duči-
ccve mojstrske stihe, obilujoče na presenetljivih pesniških analogijah.
A. Debeljak.
278 Ražni zapiski.
.^/^. .. C) (O^ .^^^^
o o o
Ražni zapiski.
O O
-^^- - Q) fo ^ ^^^
c^ ° ° ° Ražni zapiski. ° ° %:
t Dr. Jakob Sket. Dne 11. apríla t. 1. je umri v Celovcu v 60. letu svojega
prezaslužnega življenja prof. dr. Jakob Sket. Nadaljcval je Janežičevo delo na
polju srednješolskih siovenskih čitank in slovnice, bil je urednik „Kresu", se uspešno
bavil z leposlovjem in je marljivo deloval v odboru Družbe sv. Mohorja. Ranjkega
prijatelj priobči v „Zvonu" daljšo črtico o njegovem življenju in delovanju. Časten
mu spomin !
t Josip Gorup pi. Slavinjski. V visoki starosti 79 let je umri na Reki dne
27. t. m. slovenskí mecén, milijonar Josip Gorup pi. Slavinjski. L. 1888. je Gorup
iznenadil Slovence s svoiimi velikimi ustanovamí. V proslavo in zahvalo tega veli-
kega rodoljuba je takrat pel S. Gregorčič, ki je bil tudi sam deležen mecenove
darežljivosti :
„ . . . Neštetím krásno si podal priliko,
da dub prešine jim prosvete žar.
S tem širiš sam med národom omiko
ter dvigaš sveto domovinsko stvar . . .
Tako Tvoj čin brezmejne res zasluge
iz veka v vek bo žil in se množil ;
kot rekam s potjo širijo se struge,
blagost bo vedno v širše kroge lil;
Ti, ki vzgojiš jih Ti, vzgoje pa druge,
gojitelj prvi vsem pa ti si bil, —
in plodov teh ves rod bo naš deležen.
Kako naš rod naj Ti ne bo hvaležen!
Glasnika treba ni Ti, ne pomníka,
pomník ti večen bo — Tvoj slávni čin !
Na vek ostane Tvoje blago delo,
Na veke bode Ti ime slovelo!"
Naj obrode velikodušni činí narodovega dobrotnika tisočere sadové!
J. Poljanec.
Spomin na dr. Janeza Mencingerja. Bilo je 1. 1867., ko sem dovŕšil eno-
letni tečaj živinozdravilnice v Ljubljaní. V tistem času ni bilo razen deželnega živino-
zdravnika dr. Janeza Bleíweisa v Ljubljaní, na slovenskí zemlji drugih živinozdrav-
nikov. Nastopil sem torej prakso kot živinozdravniški pomocník v svoji ožji
domovini v brežiški okolíci na Štajerskem, razen tega pa še službo pomožnega
díurnista v písarni dr. Razlaga v Brežicah. Tam je takrat služboval tudi dr. Janez
Mencinger kot koncipijent in odvetnikov zastopnik. Dr. Mencinger mi je od takrat
ostal v živem spominu kot velik, širokopleč, izredno krasen mož z dopolprsno
modročrno brado in orlovsko zakrivljenim nosom. Peljal sem ga nekolíkokrat z vo-
zom svojega brata k njegovi takratni nevešti, poznejši soprogi, na Videm. L. 1869.
Ražni zapiski.
279
sem bil potrjen k vojakom. In takrat je vplival dr. Mencinger na vso mojo pri-
hodnjost s tem, ker mi je svetoval, da nadaljujem živinozdravniške študije kot vojak
na dunajskí živinozdravniški soli, in mi je v ta namen napisal tudi koncept za
prošnjo. S tem mi je uravnal pot, po kateri sem seveda po lastni marljivosti in
vztrajnosti ne le postal diplomirani živinozdravnik, nego tudi dosegel v armadi
dostojanstvo c. in kr. štabnega živinozdravnika. Med časom svoje 41 letne odsod-
nosti od domovine sem videl umrlega dr. Mencingerja le še dvakrát, zadnjič meseca
julija 1911. Hvaležen mu moj spominl Šetinec.
Prešernovo „Neiztrohnjeno srce" — v koseščini. G. notár Aleks. Hudo-
vernik nam je izročil „prevod" Prešernove balade „Neiztrohnjeno srce". To zgočo
satiro na jezik Koseskega je napisal — dr. Janez Mencinger, ki ga poznamo po
„Cmokavzarju in Ušperni" ter „Vodnikovem Vršacu" kot našega najboljšega lite-
rarnega satirika.
Duhovita persiflaža „koseščine leta 1880." se glasi:
Pesnikasercé.
Sc groblja kapa, nov de mrtvác spusti se not;
kar mlad život medlevši, razgerne se naprot.
Kopunam sapo davi, jih čudbe pána mraz,
kim brúsi gled neplažba, zazrejo pak obraz.
Je sonda sploh, de krásna čepina bla bi viš,
če preč bi parno tenjo odnesel bistri piš ;
scer čedni vtisk je šobe, rah mika liča blesk,
če prej bi ga ostavil ožalbe mute tresk.
Drobivši grud se hipno gledavcam bráni vid,
samo serce se kuja, kot ni mu zgrudba prid;
še žarno clo utripa, puhti navpik gorkost,
kot da napiha zdravá še hlapa ga krepost.
Je vopros skupni: — sledni kdo tuki je ložén, -
sigurno bil je svetec, ker ni ves gnilbe plén?
Izderka se nagróbnik, poprej nikomu mar,
treznivši ga mahôbe nápis berejo kar:
Tu Boljeslav poet je zagreben nekda bil,
ki milbe žal in vugo je v pesmih čutil sil
in viške sláve peval le divi milki v čast ^
gospini puhli, včula ki ni njegovo hlast.
Ko pa za fanta drujga se nje pohôd je vžgal,
nobene več ni pesmi poet od sebe dal:
Ni molil ne preklinjal, je pustil smeh in jok,
imetek ves potrošil za žgani slivov mok.
Se anal brig je vsakih in živil tje v en dan,
na hip je vmrl in valda ne brumni kot kristjan.
Vsi tulijo : To svetca sigurno ni sercé,
ki živši clo brez cnosti že dávno v peklu žgé.
280 Ražni zapiski.
„Glej pevca sérce v preši!" zakruli tam sivór,
„če blo bi svetca, najdlo bi blo že scer odmor.
Tise ga veke pesmi branivši mu razplah,
kim persí mnogo godin ostale so zapah.
Sercé to razgernimo pod mili neba bok,
de gane dan, oberne se nočnih zvezd obtok ;
ko sonca déra drugič pokuka za goró,
krač urnih primahajmo, dokler še rosa bo.
Kar pevic z lune, sonca je pevskih vtiskov snel,
jih krogli lok bo neba do jutra natrag vzel,
ko hlap sercé prepuha, prežehta rose tik,
ne zgine še — do zadnjih zagrébemo ga pik.
Sercé lopate vdrihba na plasti cepi dve ;
drobljanca razodeta do drujga tam sta dne. —
Druj dan z lopato, krampom dospeši puk na pian.
Sercé je preč — ginivši kot puhtne kafre gran.
Za umetnost. Kakor so že listi poročali, namerava prirediti „Splošno Slo-
vensko žensko društvo" v zvezi s slovenskimí upodabljajočimi umetniki, slikarji in
kiparji veliko, 20.000 srečk broječo dobrodelno loterijo, katere izkupiček je namenjen
v podporo ubogi pastorki, slovenskí umetnosti. Pomnoženi odbor je sklenil, da
naprosi vse domače umetnike in umetnice, naj bi poklonili nekatere svojih umo-
tvorov brezplačno za dobitke loterije. Mnogo Ijubljanskih umetnikov je že drage
volje obljubilo svojo dejansko pomoč. Izven Ljubljane bivajoče umetnike pa naproša
odbor po listih in pismeno, da se blagovolijo z umetniškemi prispevki udeležiti te
dobrodelne akcije, ki bo itak samo v korist in v podporo umetnikov samih. Umet-
miki so obljubili, da zberejo najmanj 200 slikarskih in kiparskih umotvorov, ki bodo
razstavljeni mája ali junija t. 1. v paviljonu g. akad. slikarja Rih. Jakopiča. Razpe-
čavanje srečk pa je prevzelo „Splošno Slovensko žensko društvo", ki hoče naprositi
rodoljubne in umetnost Ijubeče Slovenke vseh slovenskih krajev, da mu po svojih
močeh pomorejo pri tem delu. Srečke se bodo prodajale po 1 K in bo torej vsakomur
dana lahka prilika, da prispeva svoj del na žrtvenik slovenské umetnosti. Žrtve ne
bodo veliké, treba le, da se pritegnejo s pridno agitacijo vsi sloji občinstva k ternu
rodoljubnemu delu. Agitacija pa ne bo težka, saj dobi ta ali oni lastnik srečke, ki
je veljala samo eno krono, lepo domače umetniško delo ter ima zavest, da je pomogel
slovenskí umetnosti na noge. Izkupiček loterije se porabi deloma za nakúp sloven-
skih umotvorov, da se na ta način omogoči eksistenca slovenskih umetnikov, deloma
za podpore v prilog študij mladih domačih umetnikov.
R. M. Vojanov:
Ribič Ante.
vJb zeleni Savi, valoviti,
med vrbovjem in tresočim bičjem,
v bajti trhli je sameval Ante.
Vozil starec je Ijudi čez Savo
bodi v jutru, bodi v polnem solncu,
strašil ni se mraka, ne polnoci,
zbegal ni ga val, ne ura huda.
Bila noč je svetega Martina.
Na Posavju, zélenem Posavju,
je zdivjala noč jesenska bájna;
sikal sever silen je čez Savo,
bil z vrbovjem preperelim vojsko.
Jekala so stará dupla debla,
žvižgale so v temo veje vitke,
grom grmel je, bučali odmevi
in drevili težki se oblaki.
Sava polna molklo je bobnela,
zlival dež se mrzel nepretržno,
bil ob vale, bil ob brege bele
na Posavju, zélenem Posavju.
Ribič Ante je sedel za mizo,
lučica je v okencu gorela,
znamenje za kasnega Posavca.
A na mizi, javoroví beli
se smehljala polna je majolka,
polna vina íz goric prisojnih,
ki prinesel ga je sosed Juri.
„Dobro vino imaš, sosed Juri!
Čutiš v žilah trudnih voljo dobro,
čutiš voljo dobro v vsem telesu
in pomlaja se ti glava stará.
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 6. 21
282 R. M. Vojanov: Ribič Ante.
Stará glava? Kaj še! Saj je mlada,
staro tole je Posavje tožno!
Bogme, Juri, dober ti si sosed,
daš mi vsako leto ga v pokušnjo.
Daj bog zdravje, vinčar, sosed Juri!"
Pil je, pil in bil veselé volje
in razvnet je stopil v leta prosia;
mlajšega se čuti ribič Ante.
In stopila so dekleta predenj,
pri katerih vasoval je dávno:
„Vsem vam hvalo, ve dekleta lepa!
Daj bog zdravje, zlati sosed Juri!"
V oknu lúčka je brlela komaj,
poltema je vstala v nizki hiši.
„Bog te živi, Juri, duša zlata!"
ždel je Ante, glavo med rokama,
in nazaj je mislil v svoje čase. —
„Glej ga, Ante! Dobro srečo, Ante!
Še živiš in še Ijudi prevážaš?
Spet sem tukaj, ko takrat pred leti,
danes spet bi rad na strán hrvaško.
Mraz je zunaj, skozinskoz sem moker!
Vino imaš dobro, ribič Ante,
kakor takrat, v znani mi majolki.
Malo siv si, to so leta, haha?
Saj spominjaš se me, ribič Ante?"
Bulil Ante je v prikazen pozno,
vzel majolko, pil v požirkih žejnih;
tresel mraz ga, grelo ga je vino.
„Tisto noč je bilo, kakor danes.
Tresk na tresk in liv na liv iz terne.
Prišel k Tebi sem lepó premočení
Lúčka nama je svetila tale.
Štel sem mokré bankovce za mizo,
bilo jih je dobre štiri prste.
R. M. Vojanov : Ribič Ante. 283
Za prašiče treba je denarja!
Te oči še danes vidim tvoje!
Imaš práv, le pij, pošteni Ante,
z vinom ženeš iz glave spomine.
In potem, saj ves, kako je bilo!
Bil si jakši korenjak od mene,
vedi vrag ga, saj sem trden v kitah.
— Morda tisto tvoje mlado vino?
In potem, saj veš, kako je bilo!
Vtaknil tam pod prag si novce moje,
mene pa na čoln naložil hitro,
pa je šlo na Savo grabežljivo.
Sredi Save si zazibal čolnič,
zdrknil naju eden je v valovje,
ti veslal si sam nazaj . . .
Imaš práv, moj dobri ribič Ante,
le krepčaj se, danes móram zopet
na hrvaško strán,
pravijo, da prase je pod ceno.
Brž napravi se na pozno vožnjo,
čaša malo! Še požirek, Ante!
Alo! zdaj pa greva!"
Dvignil bied se je prevoznik Ante,
gledal topo je prikazni v čelo,
glava težka, noge mahajoče.
Vzel je veslo in odvezal čolnič
in odrinil v noč med žive vale.
Rezal Savo z vso je silo Ante
rezal Savo, kričal silno gostu:
„Ti ne ziblji čolna, poka veslo!
Vzemi vrag te, menda božji nisi!
Čuješ, bogme, v skalo sva zadela!" —
In razbit drči Antetov čolnič
zjutraj v megli proti srbski meji.
21*
284 Dr. Ivan Lah : Izpoved slepca.
Dr. Ivan Lah:
Izpoved slepca.
j^Stopala sva s slepcem skozi pomladanski dan. Bil je še mlad
;y^ mož, komaj tridesetih let. Pred štirimi leti se je ustrelil v
glavo, ker ni hotel več živeti; toda strel se ni posrečil in mladi
človek je izgubil vid. Od takrat je nosil črne naočnike, ki so po-
krivali oslepljene oči. Seznanil sem se z njim na Ijudski univerzi,
kjer je poslušal predavanja. Bil je zanimiv človek in je zelo Ijubil
vse one, ki so govorili z njim. Kadar je šel po ulicah, se je držal
z roko lahno svojega spremljevalca in je rad izpraševal o važnih
dnevnih stvareh ; v prejšnjih časih je mnogo čital, študiral je veliké
filozofe in se je zanimal tudi za najtežja vprašanja. Od onega ne-
srečnega dne pa je bil navezan na pripovedovanje Ijudi in je po
njih presojal, kaj se godi po svetu. Ko sva se seznanila, je imel
krog prijateljev, s katerimi se je rad razgovarjal o raznih vprašanjih.
Čudil sem se bistroumnosti, s katero je zavracal njih besede in do-
kazoval resničnost svojega mnenja. Spoznal me je po glasu, kadar
sem prišel v njegovo bližino. Po zimi smo posedali po kavarnah,
ko pa je prišla pomlad, nas je izvabilo pomladansko solnce.
Tako sva stopala s slepcem skozi pomladanski dan.
Utrujenost je ležala nad pokrajino in je objemala telo kakor
dremajoče jutranje sanje. Polje je že ozelenelo, grmovje je brstelo,
solnce je sijalo. Pomladanska pian — kamor je nesel pogled. Telo
je čutilo dih nemirnega, toplega vetra, ki ga je premagovala solnčna
gorkota. Stopala sva molče drug ob drugem, zatopljena v svoje
misii. Slepec je snel klobúk in razprostrl roke proti solncu :
„Sedaj te čutim, čutim," je govoril, „dasi te ne vidim; vem,
da si krásno, kakor od vekomaj. Povejte mi, ali je polje zeleno?"
„Zeleno je, v prvem zelenju."
„Vmes leže še rjave lehe, zrahljane in razorane."
„Da, še leže rjave lehe.
"^ '" „Grmičevje komaj da je pognalo brstje."
„Da, komaj da je pognalo."
„Gozd je še zalit s pisanimi barvami.
„Da, med zelenimi smrekami se kažejo komaj pozeleneli vrhovi."
Dr. Ivan Lah : Izpoved slepca. 285
„Sedaj te vidim, pokrajina, vidim . . ."
Pot je šla počasi navzgor po napeti poljani med njivami in
travniki. Bolj in bolj se je odkrival svet naokrog. Tam za robom
je ležalo mesto. Slepec je postajal na poti in je obracal svoj obraz
proti solncu; prijetno mu je dela toplota solnčnih žarkov. Tiha
radost mu je sijala z lica. Obstajal sem poleg njega in sem se
veselil njegove tihe sreče. Naenkrat se mi je zdelo, da se je čuden
glas bolesti iztrgal iz njegovih prsi. Njegov obraz je za trenotek
prešinil izraz veliké bolesti. Toda posegel je takoj mirno po moji
roki in je rekel : „Pojdiva!"
Odšla sva po česti naprej in slepec je nosil pred seboj steg-
njene roke, da so se grele na solnčnih žarkih. „Kako je toplo, kako
prijetno," je govoril in je grabil s prsti, kakor da bi hotel prijeti
solnčni žarek.
Cesta je naju vodila po parobku navzgor. „Postojva tu," je
rekel, „zdi se mi, da me je pot utrudila." Obstal je in se je od-
dahnil. Obrnil je obraz proti solncu in je dolgo stal nepremično.
Posegel je po moji roki in vprašal:
„Ali vidite vso to krasoto, ali jo vidite?"
„Vidim" ...
„Solnce, ozračje, obzorje ..."
„Vidim . . ."'
„Gore, gozde, vaši!"
Njegova roka je trepetala. In zopet se je iztrgal čuden vzdih
iz njegovih prsi.
„Tudi jaz vidim ..."
Vsedel se je na tla in je dolgo s povzdignjenim obrazom ste-
goval roke k solncu. Bilo je, kakor da bi molil . . .
„Kako krasen je svet, kako krásno je življenje..." Tih, radosten
nasmeh je preletel njegov obraz.
„Dovolite, da govorim o tem lepem dnevu o stvareh, ki mi
niso jasne. Vaša duša je polna radosti in hvalite svet in življenje.
Človeku bi se zdelo, da bi sedaj še bolj zmagoval „pesimizem
življenja" . . .
Prijel me je z vso silo za roko:
„Stojte, ne govorite! Práv je, da ste govorili odkrito. Rad vam
povem, kar hočete vedeti. Kdor ne vidi obrazov pred seboj, ne more
nikoli vedeti, ali govore Ijudje resnico alilaž; saj vas prevarajo, tudi
če imate zdravé oči. Ampak po glasu vas poznám, da ste prijatelj.
Zato poslušajte! Vem, kaj ste hoteli reči: Mislili ste: ako si se
286 Dr. Ivan Lah: Izpoved slepca.
streljal prej z zdravimi očmi, ko si lahko gledal svet in življenje v
vsi krasoti, zakaj se ne streljaš sedaj, ko ne vidiš ničesar, ko ne
moreš služiti sam svojega kruha in si drugim v nadlego. Ako si
prej sovražil življenje, čemu ga Ijubiš sedaj? Vem, to ste hoteli
reči. In mnogo besedi sem že slišal, ki so hotele vprašati isto. Vem,
da je to Ijudem uganka. Torej čujte ! Na svetu je mnogo slepcev z
odprtimi očmi in mnogo jih je, ki nimajo oči in vidijo. Nekoč bi
tega ne bil verjel, toda sedaj vem. Rastel sem med mladino, kakor
vi. V šolo smo hodili in čitali knjige: najprej izmišljene otroške
povesti, potem románe, potem razprave — nazadnje so prišle sve-
tovne uganke, učene knjige. Doma nismo mogli izčrpati vse modrosti
sveta, šli smo v veliká mesta. Hlastali smo po učenih delih in raz-
reševali najvišja vprašanja. In spoznali smo, da je svet zanič; to in
ono bi moralo biti drugače. Kritizirali smo stvarnika — oprostite
izraz, kakor smo kritizirali n. pr. sliko na razstavi, dramo v gle-
dališču, politiko v kavarni. Postavili smo predse neko stvar, ki smo
ji dali ime logika in smo mislili, da bi bil moral bog misliti po
naši logiki; práv tako, kakor smo mislili, da bi bil moral slikar
drugače slikati, da bi bil moral dramatik drugače pisati in politik
drugače voditi politiko. Taki smo bili mi — moderni bogovi. Kje
je bilo še kaj pod božjim solncem, kar bi nam bilo moglo ugajati.
Bili smo kakor Hamlet z lobanjo v roki. Ogledali smo svet od
vseh stráni, da bi prišli do resnice, svet pa je bil tem grši, čim
bolj je bil resničen. Takrat se je nas lotila nezadovoljnost. Mi, pol-
bogovi, naj bi živeli na tem svetu, na katerem pravzaprav človek
nima pravega opravka in niti ne more uresničiti svojih názorov?
Bilo je, kakor da smo sneli svoje glave z vratov in jih vzeli v roke.
V onih trenotkih se mi je zazdelo, da vidim tisoče in milijone, ki
hodijo po svetu z glavo v roki. Preiskali smo vso vsebino, pre-
brskali možgane, pregledali vse živce, mišice in premerili však naj-
manjši kotiček. Videli smo, kako leže možgani v črepinji, kako so
sestavljeni iz raznih zavitih delov in kako izhajajo iz njih zveze v
celo telo in v zunanji svet. Po prepitih nočeh se nam je zdelo, da
je lobanja oglojena in smo se čudili nenavadnim mislim, ki so se
porajale. Takrat smo najbolje vedeli, kakšen bi moral biti svet,
kakšna slika, kakšna dráma, kakšna politika. Tako smo sodili. Nekoč
sem prišel do zaključka: „Iz vseh možgan ne izžmeš niti ene misii
in iz vseh misii ne ustvariš niti enih možgan ..." Lep sta vek,
vredeh premisleka. Toda kaj je bilo nam še sploh vredno, da bi se
premišljalo?
Dr. Ivan Lah: Izpoved slepca. 287
Spominjam se: ko je prišla pomlad, se je vzbudilo hrepenenje
po Ijubezni. Ljubil bi bil ženo, dobro, razumno. Toda nisem je
srečal. Noci smo prepili z ženskami, ki so nam krasile življenje. Tako
nisem nikdar srečal ženské, ki bi bila vredna Ijubezni. Kaj je bilo
za nas sploh še vredno, da bi se Ijubilo? Nekoč sem srečal gospo-
dično, znanko iz mladih let. Živela je zunaj na kmetih pri svoji
materi, bila je krásna, dobra, duhovita; odkar je nisem videl, je
vzrástla v sveži, mladi, naravni krasoti. Takrat je bil morebiti še
čas . . . Pisal sem. Bila je že zaročena , . . Tako je bilo vsemu konec
in živeli smo dalje. Bolj in bolj se je temnilo; svet ni imel v sebi
nič več pravega, življenje nič ves krasnega. Gledal sem s široko
odprtimi očmi in videl sem vedno manj. Svet se je skrčil ; postal
je enak zmešani črni maši, ki nima nobene veliké bodočnosti. Po-
drtija, ki je že zdavnaj vredna pogina. Premeril sem ga od severa
do juga, nič posebnega. Pregledal sem solnce in svetovje — nič
posebnega. Imel sem oči in nisem videl. Pogledal sem bogu v
obraz in sem rekel: ti ali jaz? . . . Cigava volja zmaga? . . . In ko
sem ga gledal v celi resnici, se mi je zdel kakor mrtev malik, ki
si ga je ustvaril človek, ker ni verjel sam vaše. Bila je v meni
veliká želja po spoznanju. Bil sem pri popolni zavesti; vedel sem,
kaj delám, danes se spominjam natančno onega trenotka: zvečer
sem se vrnil domov, vzel samokres in odšel za mesto. V trenotku
so se mi zazdele krásne one zvezde, ki so se svetile nad zemljo.
V mrakove zakrita zemlja se mi je zazdela kakor bájka, polna
skrivnosti. Drevo ob česti je stalo kakor jaseň dokaz, da je vse v
življenju vredno misii, Ijubezni . . . Toda ne. Jaz nisem hotel videti.
Videl sem več nego to, in tam se je pokazala praznota sveta in
nezmisel življenja ... In kakor v slepoti sem zagledal, da je počil
strel — in potem je vse izginilo."
Umolknil je za trenotek in grabil z rokami po solnčnih žarkih ;
gladil si je roke, da bi napolnil celo telo s svetlobo.
„Nekoč sem se potem zavedel na postelji v bolnici in sem
videl, da sem oslepel. Ljudje so govorili okoli mene in slišal sem
tudi znane glasove. Bili so prijatelji, ki so mi delali družbe in go-
vorili o raznih novicah. Rad sem govoril z njimi. Takrat sem jih
začel Ijubiti. Kadar sem bil sam, sem začel premišljati. Bolj in bolj
mi je bilo vse jasno. Ozdravel sem kmalu, bolečine so prešle in
navadil sem se slepote. Pomislite, kako je to, ko se zjutraj človek
prebudi — in ne vidi — in ne vidi . . . Nekega jutra sem se pre-
budil in se mi je zdelo, da vidim: vse, cel svet, celo življenje.
288
Dr. Ivan Lah: Izpoved slepca.
Solnce sem videl, ki je vzhajalo izza gor, videl sem, kako se je
rdečilo nebo, kako je vzplapolala zarja, kako so zažarele gore, kako
so megle legale po dolinah. Ljudi sem videl, ki so hiteli iz koč,
kmet je šel s konjem na polje, pastir je gnal čredo, kosec je stopal
čez senožet. Videl sem delo, ki je kipelo iz delavnih rok in zemljo
sem videl, ki je čakala delavcev. In na zemlji so se pojavila mesta,
kakor črne točke : in sem videl množice hiš, stoječe v dolgih vrstah
druga ob drugi in velik kolobar továreň, obdanih od sestradanih
množic. Premeril sem hiše od podzemlja do zadnjega nadstropja in
sem videl boj višjih in nižjih, ki se bore za svoj obstanek. In takrat
sem zapažil veliko procesijo ljudi, ki so šli iz mesta — z glavami
v rokah. Njih postave so bile visoke, da so segale do oblakov, kjer
so izginjali vratovi brez glav. Njih roke so posegale naprej preko
cest in negotov je bil njihov korak. Ceste pa, ki so ležale pred
njimi, so vodile iz neskončnosti v neskončnost in so bile, kakor da
so se mimogrede dotaknile sveta. Oni pa, kí so hodili po njih, so
ugibali o začetku in so Ískali konca. Spoznal sem jih; bili so pri-
jatelji slavnih dni. Jaz pa, slepec, sem se vsedel na goro in sem
videl svet pred seboj tako krasen, da se je vzbudila v srcu hvale
polna pesem. Sedaj šele sem videl veliko harmonijo svetov, videl
sem zmisel življenja. Tako sem živel. — „Ko sem izgubil vse, sem
našel vse", je rekel modrec — „ko sem oslepel, sem videl," pravim
jaz. In mislim si, koliko nesrečnih slepcev hodi čez svet in ne vidijo.
V njih srcih je praznota, ker ne odseva v njih lepota sveta; zato
jih spremlja nezadovoljnost, mrmranje, obup. In padajo drug za
drugim v grobove, ne da bi izpregledali ; morebiti enkrat niso videli
krasote sveta v vsej resnici. Ker niso sprejemali darov zemlje, kakor
so kipeli iz večnih sil, ampak so hoteli staviti svoj svet, sestavljen
po pravilih logike izglojenih možgan. — Slepá je bila njih pot,
ker ni svetila v srcu veliká luč.
Jaz pa sem sedaj srečen, da vidim, in jezik nima besed, s
katerimi bi izražal slavo „veliké krasote.""
Obrnil je svoj obraz proti solncu in je stegnil roke, kakor da
bi s periščem hotel zajeti svetlobe: „Solnce, solnce! ..."
M. Kocjančič: Pot iz noci.
289
M. Kocjančič:
Pot iz noci.
(Konec.)
I Irugo jutro je lazil stari Marko že na vsezgodaj okrog debelih,
okovanih vrat in pazno prisluškoval, kdaj pride ječar, kajti v
želodcu je čutit nekak krč, in kadarkoli se je spomnil na Miklavčev
kruh in slanino, ga je pričel mučiti še večji glad. Pritiskal je uho
na ključavnico, mežikal in napenjal oči in ustnige, pa na hodniku
je bilo še vse mirno, samo tam iz daljave nekje se je slišalo ne-
razločno šumenje in vrvenje, kakor da se življenje v trgu že prebuja
iz nočnega sna.
Miklavec pa je ležal tam na klopi, obrnjen v zid in se ni
zmenil za nemirno stopicanje starega Marka, ki se je však hip ozrl
po njem, kakor da ga hoče kaj povprašati. A ker se Miklavec le
ni gánil, je molčal tudi Marko in le zdajpazdaj nevoljno in glasno
pokašljal, zamrmral v brado in obstal zopet pri vratih ali ob zidu
pod oknom.
„Kaj nisi ponoči spal?" ga je naposled vendar ogovoril.
Miklavec pa je samo okrenil svojo kuštravo glavo in je glasno zazehal.
„Dolgčas je," je zopet zamrmral stari Marko, ki je skúšal na
však način pripraviti Miklavca do kakega pogovora.
„Dolgčas?" se je začudil Miklavec, se sklonil na klopi" in se
upri s hrbtom na zid — „meni pa nič. Se boš že privadil, kakor sem
se jaz. Pa kaj, saj se tebi ni treba!" je dodal naenkrat, kakor da
se je nečesa domislil. „Ti imaš bajto in zemljo, kakor si mi pravil
snoči. In hčer imaš, kaj bi potem mislil — " in umolknil je naenkrat,
kakor da se je zbal izgovoriti, kar je imel v mislih. „Pet dni že
pretrpiš," je dejal naposled in se zagledal v tla.
Marko pa je stopil po ječi gor in dol in prekrižal roki na
hrbtu. „To je res, da imam bajto, hčer in nekaj zemlje, pa ravno
to je križ — če bi ne imel ničesar, kakor ti na primer, bi bilo
mogeče bol je."
Miklavec ga je pogledal skoro začudeno, nato pa je stopil tudi
on po ječi gor in dol in stresel párkrát z glavo, kakor da se ne
strinja z Markovimi besedami.
Tako sta hodila nekaj čaša drug mimo drugega, od stene do
stene; Miklavec s širokimi, trdimi koraki, da se je slišalo, kako
290 M. Kocjančič : Pot iz noci.
opletajo široké hlačnice druga ob drugo, Marko bolj počasi in ne-
koliko sklonjen, da je bil videti še mnogo manjši od Miklavca, ki
je bil po telesu močan in velik.
„Saj sem rekel," je prvi izpregovoril zopet Marko, — „ko boš
zopet prost, pa uberi pot na Želodovino. Nad vasjo je moja bajta
in postrežem ti z vsem, kar je pri hiši. Veliko ni, saj veš, kaj je
dobiti v bajti, ampak vesel te bom, če prideš in tudi Reziki povem,
da si ti tisti človek, ki me je gostil v ječi s tobakom in slanino. Pa
te bo veselá punica, saj je prijazna in dobra, samo siromašna je
in to je križ, drugače bi se že dávno omožila, kajti po postaví in
obrazu ji ni kmalu enake."
Miklavec ga je poslušal s širokorazprtimi očmi in ni trenil.
Mirno je stal ob zidu, kakor da se boji s hojo motiti njegovo pripo-
vedovanje, in ko je Marko umolknil, se je nekoliko nasmehnii.
„Kakšna pa je?" je povprašal, gledal pa je v strán.
„Kakšna!" je povzel Marko in tudi obstal. „Belega lica, kakor
je bila njena mati, zelo belega, gospoda v mestu ima tako kožo,
lase ima črne, veliké in prijazne, kakor je prijazna in dobra vsa.
Pa saj jo boš videl, kaj bi ti pravil!"
Miklavec mu je prikimal, njegove oči pa so blodile po ječi
nekako brez cilja, tudi z ustnicami je zganil včasih in obrvi je
stisnil v ostro, temno črto.
„No vidiš, lepo hčer imaš!" je dejal naposled, potem pa pričel
govoriti naenkrat o čisto drugi stvari, kakor da noče slišati ničesar
več o tem, kar mu je povedal stari Marko.
Ko mu je prinesel ječar slanino in kruh, je odlomil košček,
ga zvečil nekaj čaša, potem pa ponudil vse skupaj Marku, ki se mu
ni mogel dovolj zahvaliti.
„Veš, nekako čuden sem danes. Sam ne vem, kaj mi je," mu
je pričel pripovedovati. „Ponoči sem mislil tako čudne misii. Veš,
kaj sem mislil?" je dejal in obstal práv pred Markom, ki je žrtvoval
vse svoje misii in poglede le kruhu in slanini — „mislil sem, kako
bi bilo, ko bi živel tudi jaz tako življenje kakor ti. Kar sama od
sebe se je porodila v meni ta misel in ni mi dala zaspati. Mislil
sem tako, mislil zopet drugače in sedaj še vedno ne vem, kako bi
mogel živeti tako življenje kot ti.
„Kakšno?" je vprašal Marko s polnimi ústi, ne da bi ga
pogledal.
„No, tako — da bi živel sam zase, da bi bil sam svoj go-
spodar in da bi me ne gonili vedno po teh ječah, skratka, da bi
M. Kocjančič: Pot iz noci.
291
Živel, kakor sedaj ne živim: tako kakor drugi Ijudje, ki imajo svoj
dom in svoj zapeček. Pa kaj, ha, ha," se je zasmejal naenkrat tako
glasno, da je odmaknil celo Marko pogled od svoje slanine in ga
pogledal nekako osuplo, — „saj pravim, da ne vem, kaj mi je. Je
pac tako, da sem drugim nevoščljiv ali kako bi delal in potem
mislim tako reči. Pred dvema letoma sva bila tudi takole na jeseň
zaprta skupaj z nekim rudarjem, ki mi je pripovedoval o svojem
življenju, kakor sedaj ti. Oženjen je bil in zaslúžil je precej in takrat
sem sklenil, da grem tudi jaz v rudokop in se oženim ter pričnem
čisto drugačno življenje. Pa se ni zgodilo!"
Martin Miklavec je stresel jezno z glavo in zamahnil z desnico
visoko po zraku, kakor da hoče odpoditi vse spomine, nato pa je
sedel na klop in podprl glavo z obema rokama.
„No, da!" mu je pritrdil Marko, lahko bi se oženil, zakaj pa
ne! Mlad si in močan, boš že dobil dekleta. Če prideš v Želodovo
in v mojo bajto, kar poprašaj Reziko, lepo dekle je — "
„Tvojo hčer," se je začudil Miklavec in se zasmejal na vse grlo.
„No, kaj se smeješ, kaj misliš dobiti lepšo? Rečem ti, da ti
bo ugajala takoj !"
Miklavec ga je meril od pet do temena, nato pa je pristopil
k njemu.
„In ti bi mi jo dal resnično?"
„No, da," mu je pritrdil Marko — „zakaj bi ti je ne dal. Vidim,
da si dober in usmiljen človek, četudi si največ v ječi, a potem
bi moral prijeti za kako delo — pa bi se naposled oženil. Po moji
smrti pa bi dobil še bajto in tisto zemljo, kolikor je je okrog. O,
Rezika bi bila pridna gospodinja."
Miklavec ga je poslušal in gledal v okno, ki se je svetilo v
dopoldanskem solncu, v prsih pa mu je postajalo tako nekako težko,
mučno . . . Skúšal je počasi in mimo premisliti vse, kar je govoril
z Markom, pa se mu je podila misel preko misii vse v tako ne-
jasnem kolobarju, da je naposled samo zmajal z glavo, legel na
klop in se zopet obrnil v zid.
In potem nista govorila tisto dopoldne nič več. Marko se je
raztezaval po klopi, zehal in mrmral, kakor da se prereka sam s
seboj, Miklavcu pa ni bilo do pogovora. Mislil je, kakor že dolgo
ne, zopet enkrat na svojo bodočnost, ki se mu je prikázala na-
enkrat vsa lepša, nego jo je kdaj úpal doživeti. Od začetka se je
bránil te misii, zazdela se mu je smešna in nemogoča, a čim bolj
je mislil na Markove besede, tem bolj je čutil v duši neko plaho
292 M. Kocjančič : Pot iz noci.
željo, da bi pričel živeti drugačno, čisto novo življenje. Saj vse to,
kar ga je doletelo v teh letih, ko je živel brez vsake misii, pač
kakor je nanesel slučaj, je bilo tako pusto in žalostno, dasi se je
naposled že skoro privadil in mislil posebno zadnji čas zelo malo-
kdaj, da bi pričel živeti drugače. Sklenil je sicer že včasih, pa ta
volja je bila tako slabá, da je krenil z določene poti ob vsaki prvi
priliki, ki mu je namignila, da bi se s čim okoristil in lahko živel
nekaj čaša zopet veselo brez vsakega dela. Toda sedaj se mu je
zganilo globoko v duši nekaj, kar je vedno pogrešal in česar se je
hotel okleniti zdaj z vsemi močmi. Zaradi Rezike — tiste nežne
črnolase in črnooke deklice, ki mu bo morda odpustila vse njegovo
dosedanje življenje
In kakor da je prišel črn oblak čez vse te njegove svetle misii,
je naenkrat hotel pozabiti na vse, kar ga je mučilo že ponoči, po-
gledal je osorno celo na Marka, ki je sedel tam na nasprotni klopi
in zahotelo se mu je, da bi skočil k njemu, ga prijel za vrat in ga
treščil ob tla, da bi nikoli več ne vznemirjal njegove vešti. Toda
ostal je miren, samo v sencih mu je kljuvalo in na čelu je čutil
znojne kaplje.
„Ti si vrag, Marko!" je siknil proti poldnevu in ga pogledal
temno izpod gustih obrvi. „Kaj te je prinesel zlodej ravno v to
ječo!"
Stari Marko ga je pogledal skoro prestrašeno in resnično se
je zbal njegove jeze, kajti Miklavec je bil velik in močan, Marko
pa slaboten in star. In menda je opazil to njegovo plahost tudi
Miklavec sam, kajti stopil je po ječi nemirno gor in dol, nato pa
obstal pred Markom in ga lahno stresel za ramo.
„Nič se ne boj, Marko, nič ne zameri, nisem mislil zlobno.
Toda ti si mi dal čudne misii" — in pri tem je segel s prstí med
kuštrave lase in se zagledal v tla. „Vidiš, sedaj mi noče iz glave
tvoja bajta — ne morem pozabiti, da bi mi ti res dal svojo hčer,
ki je lepa, kakor si dejal, da ji ni kmalu enake, in venomer mislim,
kako lepo življenje bi živel potem . . . Pa se bojim, Marko, sam
ne vem česa in zakaj — prehitro je menda prišlo vse — ah, pa kaj
bi govorila, saj se itak ne bo nikoli zgodilo."
In Miklavec je zamahnil z roko in se obrnil v strán. Marko
pa ga je gledal še vedno nekako preplašeno in zmigaval z ustni-
cami, kakor da ne more najti pravih besed . . .
„Zakaj bi se ne zgodilo?" je dejal naposled in gledal s svojimi
sivimi očmi naravnost predse,. kakor da si ne upa pogledati Miklavcu
M. Kocjäríčič : Pot \z noci. 293
V obraz. „Ľahko se zgodi, ako prídeš, kakor si rekel in si poiščeš
delo. Dekle se te gotovo ne bo bránila!"
Miklavec ga je pogledal z mirnim, resnim pogledom, nato pa
ga vprašal práv tako resno in mirno :
„Misliš, da bi me res marala?"
„Zakaj ne!"
„Ko izve, kako sem živel do sedaj . . ." je pomislil Miklavec
in pogledal Marka vprašujoče; Marko pa je zamahnil z roko in se
nasmehnil :
„Kar je bilo, je bilo! Sedaj boš živel drugače!"
Miklavec je príkimal in nekaka otročja radost je sijala v nje-
govih očeh.
„O, da . . . drugače . . . Pa če se vse to ne zgodi?" —
„Ne boj se! Zgodilo se bo!" mu je zatrdil Marko in mu po-
nudil desnico.
Martin Miklavec je segel po njegovi roki, nato pa jo naglo
izpustil, kakor'da'^se je nečesa prestrašil.
„Neumnosti uganjam, Marko!" je dejal s potrtim in tihim
glasom. „Svoje hčere vem, da ne boš dajal takému — " in nato je
umolknil in se zagledaljtopo v tla.
In molčal je tudi Marko; niti med kosilom, ki jima ga je prínesel
ječar v širokih loncih, nista izpregovoríla besede. Marko je jedel s
slastjo, Miklavec pa je zajel párkrát, nato pa položil lonec z jedjo
k vratom in legel molče zopet na klop.
Zunaj se je moralo nebo pooblačiti, kajti v ječi je postalo
nekako mračno, kakor pred večerom, in zamazano okno gori pod
stropom se je zdaj pa zdaj lahno streslo, ko da buta ob šipe
močan veter.
„Menda bo deževalo," je izpregovoríl naposled Marko, a Mi-
klavec je molčal in ga komaj slišal. Zatisnil je oči in se udal vsaki
misii, ki je pohitela preko njegovih možgan, pa so bile skoro vse
enake ali vsaj tako sorodne kakor hčere ene matere. In ta mati je
bila tiha, mirna vasica Želodovo, tam v gorski globeli, obdana krog-
inkrog s prijaznimi brdi, kamor so vreli takrat vsi Miklavčevi upi.
Udal se je slepo neodoljivemu hrepenenju, ki se je naenkrat po-
rodilo v njegovi duši in ga ni mogel zatreti nikak pomislek in
nikak dvom. Čutil je sicer v srcu neko plaho skrb, ki je venomer
sikala med te koprneče sanje, pa ko je proti večeru zopet podaril
vso slanino in ves kruh starému Marku, se je že čisto odločil in
ni več dvomil.
294 M. Kocjančič: Pot \z noci.
„Prídem, Marko, kakor sem rekel, takoj ko bom prost," mu
je zatrdil, in Marko se mu je prijazno nasmehnil.
In vse tri dni potem sta snovala náčrte za bodoče življenje.
Marko mu je svetoval, Miklavec pa ga je poslušal kakor očeta, in
njegovo srce je bilo pri tem tako otročje veselo, da so se mu
ponoči, ko je mislil na vse to, pogosto zrosile oči.
Peti dan je Marko odšel. Miklavec ga je spremil do vrat in
mu podal roko, njegove oči pa so ga gledale tako udano in proseče,
da ga je začudeno pogledal celo ječar. —
In tako je ostal Miklavec v ječi zopet sam; pa sedaj se mu
ni zdela več tako dolgočasna, celo zadovoljen je bil, da je mogel
misliti in premišljevatí o svoji bodočnosti nemoteno. Prišli so sicer
trenotki, ko se je v srcu še ogiasil dvom, ko je še vztrepetala neka
temná plahost nad njegovimi željami in cilji, a to je bilo le za hip,
potem je bil zopet močan in v svojih sanjah že daleč tam v novem,
lepšem življenju ...
Tako se je napotil tretji dan proti večeru zopet prost in svo-
boden po ulici tako veselo in ponosno kakor še nikoli. Gledal je
po visokih hišah, ki so stále ob straneh, po Ijudeh, ki so ga sre-
čavali, pa skoro ni videl ničesar, kajti vse njegove misii so bile tam
daleč zunaj trga, na široki cesarski česti, ki jo mora prehoditi še
to noč, da pride z zoro na kraj, ki postavi mejnik med njegovim
sedanjim in novim življenjem. Lahke so mu bile noge, da bi najraje
zaplesal, in ko se je ozrl že zunaj trga na nebo, se mu je zazdelo,
da gledajo vse zvezde naravnost nanj in na njegovo veselo pot.
Zrak je bil hladen, čisto jesenski in tudi megla se je razvlekla čez
poije, ki se je širilo ob obeh straneh ceste, a Miklavcu je bilo toplo,
in kadarkoli je pomislil na konec tega svojega nočnega potovanja,
je vzdrhtel poln neke veliké sreče, ki mu je bila dosedaj tako
tuja . . . Vse njegovo bodoče življenje je bilo osredotočeno samo v
íijej, ki mu odpusti vse in postane njegov zvesti varuh do konca
tega življenja, ki ga je pričel tisti večer . . . Vsa težka in blatná
preteklost bo izginila v večno pozabljenje, kakor da je ni bilo nikoli,
niti najmanjši spomin o n je j ne bo omadeževal njune sreče, ki jo
je spoznal in našel še o pravem času . . .
Tako je romal Martin Miklavec z bogato dušo vso noč, dokler
ga ni pozdravila jutranja zarja na visokem klancu, odkoder je za-
giedal spodaj pod sabo v megleni globeli Želodovo. Jutranja zarja,
ki je gledala s svojim velikim, zelenim očesom čez slemene vzhodnih
M. Kocjančič : Pot iz noci. 295
gor, je razlila svojo mehko luČ tudi čez Želodovino, da so vstajale
hiše in kozolci razločno iz meglenega mraka.
Martin Miklavec je stal prašen in truden, kakor je bil, sredi
ceste in gledal na vas in položil dlaň nad oči, kakor da hoče bolje
videti in njegov pogled je polzel tisti hip počasi po brdu, ki se je
vzpenjalo nad vasjo vedno više in više. V prsih mu je postalo
lahko in tako nekako sladko prijetno, da bi najraje razprostrl obe
roki in objel vso Želodovino in vso njeno hribovito okolico. Pa
tisti hip ga je premotil starec, ki je prišel po klancu, opiraje se na
krivo palico.
„Kje je Markova bajta, da se ne vidi?" ga je vprašal Miklavec.
A starec je skimal in široko razprl brezzobe čeljusti.
„Nobenega Marka ni v tej vaši. Vse poznám, šestdeset let sem
že tukaj, a Marka ni nobenega. Nekoč, da, pred leti, o pred davnimi
leti je slúžil pri županu neki Marko, tat in potepuh, ki so ga od-
gnali orožniki. Bogve, kje je sedaj nepridiprav, a bajte ni imel
nikoli, še svoje žlice ne!"
Tako je dejal starec in je odmencal počasi naprej. Martinu
Miklavcu pa so trenile trepalnice nemirno, tudi ustnice so mu vztre-
petale in ves njegov obraz je postal mračen in plašen, dasi je
gledala vanj mlada jutranja zarja. Sklonil se je naprej, kakor da mu
je naložil na pleca nekdo težko butaro, in je hitel nizdol po klancu
z dolgimi, skoro omahujočimi koraki. V srcu je čutil bolečino, vročo
kakor žerjavico, in ves svet se mu je zdel ena sama veliká in ostudna
laž. Stískal je trepalnice, a mu je vendar zdaj pa zdaj pripolzela
po zagorelem licu debela solza , nato pa je skočil čez jarek in
splezal na bližno lipo. Odpasal je vrvico, ki jo je imel okoli pasu,
in ko se je spustil, se je veja globoko upognila ...
Tako je obvisel tam, oblit od jutranje zarje, z zadrgnjenim
vratom in grozno iztegnjenim jezikom; njegove izbuljene oči pa so
srdito gledale tja na brdo, kjer ni bilo — Markove bajte.
296 Josip Wester : Dr. Jakob Sket.
Josip Wester:
a
Dr. Jakob Sket.
estital bi mu danes — dne drugega mája je — k šestdeset-
letnici njegovega rojstva, a zdaj naj mu pišem posmrtnico —
svojemu prijatelju dr. Sketu. Bilo je letos na veliki petek, ko sem
ga zadnjikrat obiskal, ne da bi bil prej slutil, da leži na smrtni
postelji. Saj mi je bil dober teden prej pisal dolgo pismo v zadevi
slovenskih čitank in me povabil, da naj se nazaj grede z zborovanja
državne zveze profesorskih društev na Dunaju, ki se je vršilo prvé
dni aprila meseca, gotovo oglasim pri njem, da se o tem in onem
pomeniva. Ko stopim v hišo, mi pride naproti njegova Ijubezniva
soproga, otožna, solznih oči, z besedami: „Slabo, práv slabo se godi
mojemú ubogemu môžu". Zdravniki so bili naročili, naj ga posetniki
čim najmanj motijo, češ, da potrebuje miru. Naravno — saj je ležal
v postelji, mučen od pljučnice in vnetja rebrne mrene. Kljub tému
je želel z menoj govoriti in stopil sem k njemu z namenom, da bi
se le par minút pomudil. A ni me odpustil; dvakrát, trikrát sem hotel
oditi, a zopet mi je velel, naj sedem. Govoril je brezglasno šepetaje,
toda jasno in premišljeno, kakor po náčrtu. Vse, kar sva se imela
dogovoriti, mi je povedal; zanimal se je za Ijubljanske novice, za-
nimal za razprave na naši dunajskí skupščini, zedinila sva se o pri-
praví za novo izdajo prvošolske čitanke in končno sva prelistavala
najino zadnje skupno delo, „Slovenské balade in romance". Vsa
ta njegova bodrá živahnost in duševná svežost me je okrepila v
nádeji, da se prijatelju skoro na bolje obrne, in ko sem mu pri
slovesu dejal, naj se po Veliki noci odpelje za dalj čaša k morju,
se je nasmehnil, češ: „Dobro bi bilo; tudi žena pôjde z menoj".
Tako sem ga ostavil, prepričan, da preboli sicer čvrsti mož nevarno
bolezen in da se kmalu zopet snideva pri skupnem delu.
Kolikokrat nas nadeje prevarajo! Že v četrtek na to dobim iz
Celovca brzojavko: Moj dobri ubogi mož je davi o polpetih iz-
dihnil. — Bilo je 11. aprila in dva dni nato smo ga pospremili k
večnému počitku tjakaj na pokopališče v Trnji vaši ob severni meji
naše slovenské zemlje.
* *
*
Ali je sploh kateremu izobraženemu Slovencu ime Sketovo
neznano? Kar jih je pohajalo srednje šole, so se učili slovenščine
I
Josip Wester: Dr. Jakob Sket. 297
iz njegovih učnih knjig — in to je vsa mlajša generacija, — pre-
prosto Ijudstvo pa ga pozná po njegovi povesti, ki ji v priljubljenosti
snovi in splošni razširjenosti ne poznám para v našem slovstvu —
po „Miklovi Žali". V zgodovini našega slovstva ohrani Sketovo ime
za vsekdar svoje častno mesto, koroškim Slovencem pa ostane Sket
v hvaležnem spominu kot njih učitelj, in z zlatimi črkami naj zapiše
Družba sv. Mohorja njegovo ime v svojo povestnico, saj je dobršen
del svojega dela polnega življenja obrnil v njen prid in prospeh.
Sket se je rodil v preprosti kmetiški hiši, kakor veliká večina
naših najboljših mož. Rojstni dom mu je na Sladki gori blizu
Šmarij pri Jelšah na Štajerskem. Brati in pisati se je naučil v domači
soli, normalko je pohajal v Celju, nato je vstopil v gimnazijo v
Mariboru, ki jo je dovŕšil leta 1873. Zrelostno izpričevalo káže, da
je bil mladi Sket vseskoz vzoren dijak: v vseh učnih predmetih
ima „odličen" red, samo v nemščini „pohvalno". Domači so želeli,
da bi se posvetil dubovskému poklicu — želja, ki je že v bistvu
našega preprostega Ijudstva ukoreninjena — , a njega samega je
vleklá sla na vseučilišče. Že na gimnaziji se je s posebno vnemo
pečal z jezikoslovnimi predmeti. Kaj čuda, da se je vpisal še isto
jeseň na graški univerzi za slušatelja staroklasičnih jezikov ter slo-
venščine in nemščine. Hkratu je nastopil tudi enoletno vojaško
službo, ker je bilo tedaj še dovoljeno, da so bili enoletni prosto-
voljci lahko vpisani tudi kot redni vseučiliški slušatelji. V tistih letih
so mu bili učitelji nekateri odlični znanstveniki, med njimi Karel
Schenkl, Kergel, germanist Schônbach, primerjalna jezikoslovca Jo-
hannes Schmidt in za njim Gustáv Meyer, romanist Schuchardt in
naš odlični rojak Gregorij Krek, s katerim ga je še v poznejših
letih vezala tesná prijateljska vez. Na manjših vseučiliščih ima dijak
ugodno priliko, da stopi v ožji stik s svojimi učitelji; ta okoliščina
je bila tudi v Gradcu za Sketa ugodna, da si je spričo svoje na-
darjenosti in zanimanja za primerjalno jezikoslovje pridobil naklo-
njenost veleuglednega jezikoslovca Johannesa Schmidta. Baš ta
učitelj je izposloval pri naučnem ministrstvu za Sketa znatno državno
štipendijo letnih 1000 K, ki jo je užival skozi dve leti. Ta učenjak
mu je dajal pobudo za temeljito proučevanje sanskrita, gotščine in
keltščine, Krek pa ga je uvedel v slavistiko. Dasi ga je mikala
akademična karijera, vendar ni zaupal slepo v negotovo bodočnost,
saj se je zavedal, da bi mu kot rojenemu Slovencu pot v akade-
mičnem učiteljevanju ne bila posuta z rožicami. Zato je nastopil,
dobivši absolutorij, suplentsko službo na celovški gimnaziji jeseni
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 6. 22
298 Josip Wester: Dr. Jakob Sket.
leta 1877.; marca 1. 1878. prestal učiteljsko izkušnjo iz slovenščine
kot glavnega prédmeta in klasičnih jezikov kot stranskega predmeta,
v juliju je napravil doktorát na podlagi disertacije o deklinaciji kon-
sonantskih samostalniških debel v staro- in novoslovenščini.
Seveda se tudi sedaj ni okanil misii, da bi nadaljeval svoje
primerjalno-jezikoslovne študije. Pomladi 1. 1878. je prosil za raz-
pisano profesorsko službo v III. okraju na Dunaju, utemeljujoč
svojo prošnjo s tem, da bi mogel le v vseučiliškem mestu, kjer so
mu na razpolaganje znanstveni pomočki in bi imel stik z akade-
mičnimi krogi, nadaljevati svoje strokovne študije. A prošnji se ni
ugodilo.
Vojaška dolžnost, ki je bila pozvala leta 1878. toliko naših
rojakov pod orožje, je zahtevala tudi od poročnika Sketa, da je
oblekel vojaško suknjo in nastopil v svojem domačem pešpolku
Hartung št. 47 bojni pohôd v Bosno. Dne 2. julija je bil promoviral
za doktorja modroslovja — 200 goldinarjev mu je bil v ta namen
posodil blagi Andrej Einspieler — , a že 7. julija se je odpeljal s
svojim polkom iz Maribora proti Bosni. Zanimiva so njegova pisma,
ki jih je pisal svojima prijateljema , profesorjema Borštnerju in
Hauptmannu, o svojih opazcvanjih in vseh bojnih dogodkih, katerih
se je bil udeležil. Dvakrát, pri Žepčem in pri Sarajevu, je bil v ognju,
prestal je dokaj telesnih náporov, prizadetih od vročine in moče,
od utrudljivih maršev in nezadostne hrane, a vendar veje iz vseh
pisem samozavesten ponos in moška odločnost, poteza, ki se je
dobro prilegala njegovemu značaju. Za duševno razvedrilo pa so
mu služile Prešernove poezije ; to je bilo edino berilo, ki ga je
nosil s seboj na vseh vojaških pohodih. In da označim njegovo
vestnost, bodi povedano, da je nosil v svoji suknji zašitih tistih
200 goldinarjev z listkom, kjer je bilo napisano, komu naj se pošije
ta denár, če bi njega sama uhitela smrt na bojišču. In še vec drugih
značilnih potez njegovega poštenega in plemenitega mišljenja bi se
dalo navesti iz teh desetero pisem in le primerno bi bilo, da bi
se objavila na takem mestu, da bi jih kar največ naših rojakov
dobilo v roke.
Tisti čas je objavljal v „Slovenskem Národu" od 1. do 5. ok-
tóbra „Kulturno-historične črtice iz Bosne", kot dopis iz Sarajeva
dne 21. septembra.
V drugi polovici novembra istega leta se je vrnil, odlikovan z
vojno kolajno, v Celovec. Medtem ga je bilo ministrstvo imenovalo
za pravega učitelja na cclovški gimnaziji — na bojišče je zvedel
Josip Wester: Dr. Jakob Sket. 299
O svojem imenovanju in v Sarajevem je bil zaprisežen ; večkrat je
pravil, da je on prvi avstrijski úradník, ki je prisegel v novi deželi.
Tako je imel zagotovljeno svoje službeno mesto, na katerem je
vztrajal skoz več ko trideset let, dokler ni bil 1. 1908. na svojo lastno
prošnjo upokojen in je dobil ob tej priliki naslov vladnega svetnika.
A tudi tedaj, ko je imel v Celovcu stalno službo, ko si je ustanovil
svoj lastni dom, poročivši se z veleizobraženo gospodično Marijo
Seeland iz ugledne nemške rodbine celovške, še ni našel notranjega
zadovoljstva ; še vedno ga je vleklá želja v vseučiliško mesto, tem bolj,
ker ga je njegov najljubši nekdanji učitelj, profesor Schmidt, ki se
je bil leta 1876. preselil v Berlin, venomer vzpodbujal, da bi nada-
Ijeval študije iz primerjalnega jezikoslovja. Med tem je leta 1882.
izpopolnil izkušnjo iz latinščine in grščine, tako da je bil tudi v
tej stroki usposobljen za celo gimnazijo. Še enkrat je poskusil
Sket svojo srečo; leta 1884. je bilo razpisano v Gradcu mesto, zanj
primerno, a tudi to pot se mu ni posrečilo. Z bolestno resignacijo
je pokopal visokoleteče misii in se s tem večjo vnemo posvetil
šolskim poslom, prepričan, da more dober učitelj tudi na srednji
soli veliko koristiti svojemu národu, posebno če smatra svoj poklic
obenem za nalogu, da uri mladino ne samo v predpisanih učnih
predmetih, ampak jo navaja tudi k resnemu delu in točnému izvrše-
vanju dolžnosti v bodočem življenju.
Dasi je bil v soli skozi vseh 30 let obilno zaposlen, si vendar
ni nikoli privoščil trajnega počitka, ampak je svoj prosti čas upo-
rabljal za lastno znanstveno izpopolrijevanje in za delo na slovstvenem
in pedagogičnem torišču. In Celovec s svojo pomembno tradicijo
izza Einspielerjeve in Janežičeve dobe ter s tako odlično kulturno
napravo, kakor je Mohorjeva družba, je bil kakor nalašč mesto za
to. Sket se je namenil, od Janežiča tako srečno započeto delo se-
stavno nadaljevati in kakor se mu je posrečilo, vse slovenské čí-
tanke za srednje šole preurediti in za vse razrede prirediti, tako je
tudi „Kreš", ki ga je pričel leta 1881. izdajati s sodelovanjem vse-
učiliškega profesorja dr. Gregorija Kreka in Davorina Trstenjaka,
izprva kázal, da bo zavzemal važno mesto v razvoju našega slovstva ;
saj se je Sketu kot uredniku posrečilo pritegniti dokaj mlajših in
starejših moci k svojemu listu. A tla za literarno podjetje v Celovcu
niso bila več tako ugodna, kakor v Janežičevi dobi za „Slovenskí
Glasnik" ; kakor so se takrat mladi písateljí zatekali k Janežíču, ker
jím Bleíweísove Novíce niso nudile príčakovane zaslombe, tako je
znal sedaj Levec, urednik Ljubljanskega Zvona, ki je pričel ízhajati
22*
300 Josip Wester : Dr. Jakob Sket.
istega l^ta (1881) s sličnim programom kakor Kreš, pridobiti za
svoj list skoro vse tedanje odlične pisatelje in tudi mlajši naraščaj,
posebno kar ga je bilo v Ljubljani in sploh na Kranjskem. Med
obema listoma se je pričela tiha tekma, ki bi bila imela le dobre
posledice, če bi se ne bila cesto poostrila v osebna nasprotja, sloneča
včasi na političnih in provincijalnih razlikah, ki se sicer niso javljala
v dolgoveznih polemičnih člankih, pač pa prilično v pikrih opazkah
v listu, še več pa v zasebnem kritikovanju, ki ni sililo v širšo javnost.
V živahni korespondenci, deloma ohran;eni v Sketovi zapuščini, se
da natanko zasledovati ta antagonizem med obema listoma. „Kreš"
se je držal i v znanstvenem in v leposlovnem oziru romantičnih
načel, saj je bil Krek glavni predstavitelj romantične šole v jeziko-
slovju, Trstenjak pa v zgodovinoznanstvu, dočim se je tudi Sket kot
leposlovec nagibal k romantični struji v pripovedništvu. Trije spisi,
ki jih je objavil v Kresu pod skritim imenom dr. Stojan, so priče o
tem: román „Milko Vogrin" (1883) ter noveli „Žrtva Ijubosumnosti"
(1884) in „Slika in srce" (1885), najbolj pa njegova povest, ki ji je
snov zajeta iz dobe turških nápadov na Slovensko ozemlje koroško,
„Miklova Žala", objavljena prvikrat v Večernicah 1. 1884. Posebno
v tej povesti je Sket pokazal, kako dobro je umeval Ijudsko dušo,
ki ji posebno ugaja domača snov, zajeta iz krvavé zgodovine turških
bojev, prepletená z blažilnimi motivi Ijubezni do rodne zemlje, do
rojakov in domače družine. Kaj čuda, da se baš letos pripravlja že
četrta izdaja te priljubljene povesti in da so jo naši dramatizatorji
porabili za snov vobče dobro uspelim igrokazom!
V Kresovi dobi torej je stopil tudi Sket v vrsto naših pripo-
vednih pisateljev, mož tistih let, ko ima največ živahne fantazije in
je v stiku z bujnim življenjem bodisi v lastnih dožitkih, bodisi
v živem spominu na prežite degodke. Tako n. pr. je v „Milku
Vogrinu" porabil svoje spomine na bosensko okupacijo, na Miklovo
Žalo pa ga je bil opozoril Šimen Janežič, sam rodom iz Roža, da
si je ogledal pokrajino okoli Sv. Jakoba v Rožu, kjer je živela ta
pripovedka v Ijudskem sporočilu, in se je natančneje seznanil z
Ijudskim značajem, ki ga je potem tako izborno orisal.
„Ljubljanski Zvon" je napredoval, „Kreš" mu ni mogel slediti,
ker se je število naročnikov vedno bolj krčilo, Družba sv. Mohorja
kot založnica pa ni hotela pokrivati izgube; saj se je že v tem
žrtvovala za dobro stvar, da pri podjetju, kakor je bil „Kreš", ni
Ískala nikakega dobička, le da bi svoji tiskarni ohranila zaslužno
ime. Z letom 1885. je končal „Kreš" kot leposloveii mesečnik, z
Josip Wester : Dr. Jakob Sket. 301
letnikom 1886. so ga preuredili v izključno znanstveno glasilo. „Zvon"
naj bi imel nadalje vodstvo in prvenstvo v leposlovju, „Kreš" pa naj
bi združeval slovenské znanstvenike. Zato je takrat „Zvon" iskreno
pozdravil to ločitev v delu, češ, da so Trstenjak, Krek in Sket
ustvarili najpripravnejše splošno znanstveno glasilo, za katero smo
jim gotovo iz vsega srca hvaležni (1886, str. 98), in koncern leta
Zvonovo uredništvo obžaluje, da izgublja Slovensko razumništvo s
„Kresom" edino znanstveno glasilo: „Ljubše bi nam bilo, da je
izginilo s slovenskega obzorja nekoliko manjših političnih listov.
„Kresovo" smrt je največ zakrivila malomarnost naša. — Le veliko
listov, pa slabih! — to je naše gaslo:" Tako poroča s trpko ironijo
urednik Levec, da je „Kreš" prenehal. (Zvon 1886, str. 766).
Ľahko si mislimo, koliko podrobnega dela je imel Sket z ure-
jevanjem svojega lista; saj je šlo vse leposlovno in znanstveno
gradivo skoz njegove roke, sam je pregledoval rokopise, sam je
opravljal korektúre. Ko pa je „Kreš" ugasnil, tedaj se je odprlo
trudoljubnemu môžu drugo polje za njegovo delovanje. Uvideval
je, da bi se moralo naše šolsko slovstvo spraviti v stik s sodobnim
stanjem znanosti in leposlovja. Janežičevi „Cvetniki", sicer izborno
urejeni, opremljeni z najboljšimi sestavki, kar jih je nudila Glasni-
kova in Noviška doba, niso več odgovarjali upravičenim zahtevam,
da bodi šolsko čtivo ne samo vzorec lepega slovstva iz prejšnjh
dob, ampak tudi zbornik najboljšega, mladini primernega beriva iz
novejše in najnovejše literatúre. To načelo je vodilo Sketa pri se-
stavljanju novih „Slovenskih čitank za srednje šole." Prvi zvezek je
izšel leta 1889., drugi leta 1891., tretji leta 1892. in četrti 1. 1893.;
prej pa je bil mesto Janežičevega „Cvetnika slovenské slovesnosti"
priredil „Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol" (prvá
izdaja 1. 1886.). V tej knjigi se še jasno pozná sled Krekove znan-
stvene šole ; zakaj skoro tretjina knjige je posvečena tradicijonalnemu
slovstvu, stroki, ki so je s posebno vnemo gojili naši in drugi slo-
vanski romantično nadahnjeni znanstveniki. Mesto Miklošičevega
„Slovenskega berila za ôsmi gimnazijski razred" (Dunaj 1881) pa
je sestavil Sket „Slovensko slovstveno čitanko" (1. izdaja 1. 1893,
2. izdaja 1. 1906), knjigo, ki smo je dotlej v soli najbolj pogrešali.
Ni bilo lahko delo, sestaviti primerno slovstveno zgodovino za učne
namene, ker je bilo treba za posamezne dobe in odličnejše slov-
stvenike spisati posebne monografije in jih opremiti z značilnimi
vzorci dotičnih pisateljev. Ne Glaserjeva, še manj pa je Kleinmayrova
slovstvena zgodovina nudila vzornih pregledov, kakor jih je za
302 Josip Wester: Dr. Jakob Sket.
šolsko slovstveno zgodovino potreba; zato je moral Sket več ali
manj sam graditi in urejevati. Da, če bi mu bila na razpolago tako
pregledno in sestavno pisana slovstvena zgodovina, kakor je n. pr.
sedaj Grafenauerjeva knjiga, bi se mu bilo ogromno delo dokaj
laglje posrečilo. Tem bolj pa gre Sketu priznanje za njegovo uspešno
delo, ker je sam, oddaljen od središča sedanjega književnega živ-
Ijenja, pri vseh šolskih poslih našel še vendar dovolj čaša, vso
neurejeno snov spraviti v pregledno zvezo in pragmatično enotnost.
Pozabiti pa ne smemo tudi „Staroslovenské čítanke za višje razrede
srednjih šol", ki jo je izdal 1. 1894 v c. kr. zalogi šolskih knjig na
Dunaju, kjer je bila izšla tudi njegova slovstvena čitanka. Tako je Sket
tekom osmih let oskrbel za vse naše srednje závode nove čítanke,
ki jih rabimo tudi sedaj že v predelanih in pomnoženih izdajah.
Ko se je leta 1906. na enketi srednješolskih profesorjev v Ljubljani
izrekla želja, da bi kateri izmed mlajših učiteljev stopil z dr. Sketom
v dogovor radi preureditve čitank, je prevzel pisec teh vrstic to
častno nalogo in ni mu žal, da se je lotil tega dela, saj je imel
pri tem priliko, skupno delati z môžem, ki je imel obsežno, večletno
šolsko prakso za seboj, ki je dobro poznal ústroj naših srednjih
šol in vzgojno primerne spise našega slovstva in ga je oviral mo-
goče edini ta nedostatek, da je naše šolske potrebe sodil zgolj po
koroških razmerah, kjer so slovenskí dijaki za srednje šole znatno
manj pripravljeni kakor po ostalih naših kronovinah.
Sket je bil po Janežiču tudi edini šolskí slovničar. Baš letos,
šest tednov pred njegovo smrtjo, je odobrilo naučno ministrstvo
deseto izdajo slovenské slovníce za srednje šole. Za osnovo si je
Sket pridržal Janežičevo slovníco, ki je bila do 1. 1876. doživela že
peto izdajo. Ko je bila ta knjiga posla, je napotila Družba sv. Mohorja
kot záložná knjigarna tedanjega profesorja na akademični gimnaziji
dunajskí, Josipa Šumana, da je spísal novo Slovensko slovnico na
podlagi Miklošičeve primerjalne. Leta 1884. je bila knjiga odobrená
in se je tudi uvedla v naših srednjih šolah; a ker je imela preveč
znanstven značaj, se je izkazala v soli za manj porabno in že po
preteku petih let so jo nadomestili z novo izdajo Janežičeve slovníce,
ki jo je oskrbel Sket leta 1889. Tako je dandanes povsod vpeljana
Janežič-Sketova slovnica kot edino primerna učňa knjiga.
Tudi za Nemce je spísal dve jezikovni vadnici, „Slovenisches
Sprach- und Ubungsbuch" (1. izdaja že leta 1879.) in „Grundrifi
der slovenischen Grammatík" (1. izdaja leta 1888.). Posebno prvá
knjiga se je sploh udomačila, da se uporablja povsod v solí in pri
Josip Wester: Dr. Jakob Sket. 303
zasebnem pouku v slovenščini. Práv letos je v družbi s celovškim
profesorjem Štef. Podbojem dovŕšil sedmo izdajo te slovnice, a ne-
izprosna usoda mu ni več pustila, da bi videl knjigo vso natisnjeno.
Toliko o njegovem literarnem delovanju, pri čemer pa nisem
omenii manjših sestavkov v Kresu in v knjigah Mohorjeve družbe,
n. pr. življenjepisov Andreja Einspielerja, Davorina Trstenjaka, Ši-
mona Janežiča i. t. d. Dokaj znanstvenega gradíva pa je ostalo
neobjavljenega v njegovi rokopisni zapuščini; posebe naj omenim
„Krajepisna imena" in „Slovenskí etimološki slovar". Upati je, da
prideta te dve deli, obstoječi iz več tisoč listov, v poklicane roke
za nadaljno uporabo; posebno etimološka zbirka je sestavljena z
največjo vestnostjo, kakor je bila le Sketu lastna; dobro mu je
slúžil pri tem novi Bernekerjev slovanskí etimološki slovar, ki je
dospel sedaj do črke „k". To zapuščino dobi itak „Slovenska Matica"
in upati je, da je ne pusti v nemar.
Nepopolna bi bila slika Sketovega delovanja, če bi prezrli
njegov požrtvovalni trud za prospeh Mohorjeve družbe. Odkar je
bival stalno v Celovcu, je bil v tesnem stiku s to velevažno Slo-
vensko kulturno napravo in od leta 1882. nepretrgoma družbin
odborník, ki mu je pripadlo največ recenzijskega in korekturnega
posla. Saj je tekom 18 let ocenil nič manj ko 54 večjih spisov, ki
ki so bili namenjeni za društvene knjige; poverili so mu oceno
leposlovnih del in tako je imel priliko, dajati književnim publika-
cijam posvetne vsebine tisti pravec, ki se je vedno držal zmerne
srednje poti med splošnim Ijudskim okusom in estetičnimi zahtevami
modernega čaša. Dobro je poznal in cenil pisatelje sotrudnike in
ni se kázal tesnosrčnega, kadar je bilo treba prisodiťi kakemu mlaj-
šemu pisatelju prvenstvo. Izmed sodobnih mlajših pisateljev je
visoko čislal Cankarja in Mešká. Le želeti je, da bi se mu posebno
v tem poslu našel vreden následník s širokim duševnim obzorjem,
dobrim okusom in nepristransko sodbo.
S tem, da je stopil Sket 1. 1908. v stalni pokoj, še ni rečeno,
da si je posihmal privoščil odpočitek od knjižnega dela. Sleherni
dan je postajal po več ur pri svojem visokem pisalniku in je pre-
gledoval korektúre ter prebiral in urejeval beležke za čitanke in
etimološki slovar. O počitnicah pa je s svojo družinico redno za-
hajal k Vrbskemu jezeru; do leta 1898. je imel svoje počitniško
bivališče na Otoku, pozneje pa tam ob severnem bregu v Pričici
práv nasproti Otoka. Tu ob jezeru je imel svojo prijetno kopel in
svoj čolnič, gozdič in klopico; tu je v mlajših letih snoval in pisal
304 Josip Wester: Dr. Jakob Sket.
svoje povesti, tu se je vedril in zabával v krogu svojih domačili.
Sket ni bil okorel šolnik, kakor jih lahko večkrat srečavamo: imel
je zmisla za naravne lepote in je nekdaj z vnemo gojil planinski
šport; bil je v Malniških Turah, v Stubajskih Alpah na Tirolskem,
na Triglavu leta 1898., še v tisti dobi, ko so se Slovenci razmerno
malo zanimali za turistiko; bil je vztrajen kolesar, vnet drsalec in
veslač; v mlajših letih je imel celo svojo jadrnico, s katero se je
udeleževal tekem na Vrbskem jezeru; enkrat je dobil v taki tekmi
pivo darilo. Pozimi pa je rad zahajal v gledališče se razvedrovat.
Koncem počitnic pa je redno zahajal v svoj rojstni kraj, gledat k
domácim Ijudem, ki jim je bil radodaren podpornik.
*
Bilo je predlanskim meseca avgusta, ko sva dopoldne sedla v
čolnič in se odpeljala v velikem ovinku doli proti Krivi vrbi. Kar
potegne vesli v čoln in mi reče: „Zdaj se hočeva nekaj pomeniti.
Tu sredi jezera, ko naju nihče ne moti, se bo dalo najbolje po-
govoriti. Ali ves, kaj bi bilo dobro, da bi naša družba priredila?" —
Tako z vprašanji je rad pričenjal kak važen pomenek. — Jaz ga
gledam in ugibljem, a ne uganem. Tedaj mi reče: „Slovenské
balade in romance — také zbirke nam manjka. Prevzemiva skupno
to delo!" In res, ta dogovor na jezeru pokaže letos svoje uspehe,
le žal, da jih vrli prijatelj ne bo več videl. Kakor za večno slovo
sem mu jih veliki petek že dotisnjene listal — ob njegovi smrtni
postelji.
O njegovem prijateljskem občevanju bodo mogli več povedati
njegovi starejši prijatelji, ki so ga poznali že izza mladostnih let;
posebno z vladnim svetnikom Scheiniggom sta si bila ves čas zvesta
tovariša. V družabnem občevanju se je kázal izobraženega moža
finega takta in plemenite^a mišljenja ; prijazno je govoril z najpre-
prostejšim človekom, kakor je prostodušno, toda obzirno občeval v iz-
brani družbi ; bil je gentleman v pravem pomenu te besede. Zato ga
je tudi nemška družba celovška visoko spoštovala, dasi je vedela, da
je po političnem prepričanju odločen Slovenec. — V politiko se pa
Sket ni vmešaval, tudi pogovorov, ki bi se sukali o domači politiki,
ni maral ; več ko enkrat mi je izrazil bojazen, češ, kam nas dovede
naš brezobzirni, sirovi domači boj, ko se kakor škorpijoni ujedamo.
Pač pa si je stekel zaslug za Slovensko šolstvo na Koroškem, po-
sebno ob ustanovitvi slovenské šole v Št. Jakobu v Rožu. Zato ga
je ta veliká in vážna slovenská občina imenovala tudi za svojega
častnega občana.
Josip Wester: Dr. Jakob Sket. 305
Kot učitelja pozná Sketa vsa mlajša koroška generacija, kar
se je je šolalo na celovški gimnaziji. Pravijo, da je bil strog, a
pravičen učitelj in da je posebno od svojih slovenskih učencev
neizprosno dosledno zahteval, da vrše točno svoje dolžnosti. Zadnje
leto, po smrti Apihovi (jan. 1. 1911), si je naprtil še odgovornosti
in skrbi polne pošle ravnatelja Družbe sv. Mohorja. Kakor povsod
drugod, tako je bil tudi v denarnih zadevah skrajno natančen in
previden; zato je bila društvena blagajna, ki ima velik denarni
promet, v najboljših rokah, ko so jo bili njemu poverili.
V tej dobi pa je pričel bolehati: pešal mu je vid, včasi ga je
obhajala omotica; zdravniki ne v Celovcu, ne na Dunaju, niso mogli
dognati pravega vzroka bolezni; zdaj se je obracalo na bolje, zdaj
na slabše, dokler ga ni končno zatela huda pljučnica in se mu je
vnela rebrna mrena. Pri obdukciji pa so zdravniki dognali, da se
mu je delal tvor za malimi možgani, bolezen, ki mu je pretila še
s hujšim trpljenjem, da ga ni Morana že prej zagrnila s svojim
črnim prtom.
Veličasten je bil sprevod, ki ga je spremil k zadnjemu, več-
nému počitku. Vse celovško slovenstvo mu je izkazalo zadnjo čast;
prihiteli so bili sorodniki iz rodnega kraja, sešli so se prijatelji in
znanci od blizu in daleč, da se poslove od enega izmed najodlič-
nejših mož, kar jih je delovalo v prospeh našemu národu. Marsikomu
se je orosilo oko, ko so padale trde grude na krsto v grobu, saj
smo se vsi zavedali, koga zagrebamo v tajnostno okrilje matere
zemlje: moža vztrajnega, smotrenega in uspešnega dela. V trenotkih,
ko se za vedno poslavljamo od velikih mož, nam preostaja kot
edina uteha zavest, da je to naša usoda, ki končno nas vseh čaká :
gre le za to, kako ta čas, ki ga živimo, izpolnimo.
O rajnem Sketu gre hvala, da je znal izmed vseh učiteljev
najbolje razlagati rimskega pesnika Horacija ; sam zanj navdušen, je
znal tudi svoje učence navdušiti ob lepoti misii in krasoti jezika. Ko-
likokrat je pač svojim osmošolcem razlagal odo „Aequam memento — "!
Kako vzneseno mirno in globokoumno izražajo bistvo vse življenske
filozofije verzi, zveneči plemenite resignacije:
„Omnes eodem cogimur, omnium
versatur urna serius ocius
sors exitura et nos in aeternum
exsilium impositura cumbae".
V Had — vsi moramo tjakaj; venomer se vrti čaša kolo in prej
ali slej nam prípade žreb, da nas Karonov brod prepelje v večnost.
306 Jos. Premk: Krona v višavi.
Jos. Premk:
Krona v višavi.
(Dalje.)
I n župnikove besede so se uresničile.
Ko se je zmračilo, so se začule na stopnicah počasne
stopinje, in takoj nato je vstopil v izbo Dominik.
V izbi je bila samo Manica, ki je ravno pripravljala luč, in ko
ga je zagledala, je postala nemirna in zmedena, da ni vedela ali
naj ga ogovori ali pusti v miru.
„Jakob je menda v hlevu," je dejala naposled, ne da bi se
ozrla vanj in postavila luč na mizo.
„Že príde," je prikimal Dominik in sedel za mizo. „No, pa
kako je s teboj?" jo je povprašal nenadoma in jo pogledal príjazno.
Nič tiste čemernosti in temne zamišljenosti ni zapažila Manica
v njegovem obrazu, in ta nenadna izprememba se ji je zdela čudná
tem bolj, ker je bil še pred kratkim v postelji.
„Saj veš," je odvrnila polglasno in pričela zagrinjati rdeče
závese na oknih. „Ali ti je že kaj bolje?"
Dominik se je nasmehnil in se je obrnil proti njej.
„Saj vendar nisem bolan. Jutri pôjdem v trg," je dostavil in
podprí glavo z desnico.
„V trg?" se je začudila Manica. „In v tem mrazu. Počakaj
rajši, da se vreme kaj izpremeni, sedaj so še pota nerodna, da je
težko voziti. In pa bolehen si, saj lahko opravi mogoče kdo drugi,
ako imaš kaj za pošto ali kaj enakega."
Pa Dominik je zniajal z glavo in izpregovoríl tako prijazno, da
se Manica ni mogla načuditi njegovi izpremembi :
„Torej se bojiš, da bi se prehladil? No, mogoče še odložim
za par dni, važnega in nujnega ravno ni, pa hotel sem tudi nekoliko
na zrak, to večno tičanje gorí v sobi mi že preseda."
Maničino začudenje je naraščalo bolj in bolj in naposled ni
vedela več, ali se Dominik samo sali ali misii resno. Pa njegov
obraz je bil resen, mirno so gledale njegove oči in čez vse lice je
bila razlita prijaznost in zadovoljnost.
„Pa pojdi kaj v vas, doli v Zlatopolje," je menila Manica.
„Saj si že dva meseca tukaj, pa se še nisi prikázal nikomur, in vsi
bi te radi videli."
„Kdo?" je povprašal Dominik in jo pogledal pozorne.
Jos. Premk: Krona v višavi. 307
„I no, Zlatopoljčani," je odvrnila Manica, a v strahu, da Do-
miniku to morda ne bo po volji, je skúšala obrniti pogovor na
drugo stvar. „Kaj pa s temi knjigami, ki so še v zaboju tam v
stranski izbi?"
Dominik je nekoliko pomislil, nato je zamahnil z roko : „Naj
ostanejo tam!"
Takrat je vstopil Jakob, in ko je zagledal za mizo Dominika,
je snel klobúk in prikimal, a se takoj premislil in zopet pokril.
„O, pa ni bilo ravno hudo, kakor vidim. Seveda, v tem pe-
klenskem mrazu se človek kaj lahko prehladi. Ni, da bi hodil okrog,
kakor si zjutraj in posebno ko nisi utrjen in navajen. Pa nič zato, saj
ti ni potreba hoditi po mrazu, stari Ijudje papravijo: huda zima dobro
leto. In res je tako! Tisto leto, natanko se spominjam, ko si hodil
ti v osmo šolo, je zapadel sneg že o Vseh svetih in ni skopnel do
SV. Jozefa. Brilo in zmrzovalo je, da si človek ni úpal na piano, a
letina je bila, da še nikdar ne taká. Vina je bilo, da smo ga puščali
v kadeh zunaj zidanic, pa se ga ni nikdo dotaknil. Rajni Gregor
izpod Črnoglava ga je pridelal bojda toliko, da je zalil ž njim ves
zelnik. Pa je prišla kazen božja nad ošabneža in drugo leto mu je
potolkla toča vse do zadnjega pezdirja. Dejal je, da mu jo je na-
pravil župnik iz Dolgan, ker sta si bila nekaj v sovraštvu, in od
tistega dne ni hodil leto dni v cerkev. Bog mu daj dobro, zdaj že
podpira sedmo leto zemljo; skopuh je bil in ošabnež, pa je nesel
práv toliko seboj, kakor Zaplatarjev Korle, ki je umri za županovim
skednjem, da nikdo ni vedel, ne kdaj ne kako. Saj si ga poznal,
tvojih let je bil, v trgu se je nekaj izučil, pa ga je ugonobilo žganje.
Manica, daj, prinesi dva kozarca!" je končal Jakob svoje zgovorno
pripovedovanje in postavil na mizo zelenkasto steklenico.
„Glej, Dominik," je pričel zopet, ko je prinesla Manica kozarca
in natočil sebi in njemu — „že zjutraj sem hotel govoriti nekaj s
teboj, pa nisi bil ravno za pogovor in sedaj mislim, da bi bilo
práv, če ti povem, kaj in kako mislim."
Manica je malce postala, a ko se je Jakob primaknil bliže k
Dominiku, kakor da noče, da bi slišal še kdo drugi njegovo mnenje
in pripovedovanje, je odšla in zaprla tiho vráta za seboj.
„Saj veš, kje je pri Kodrasovih," je povzel Jakob bolj tiho in
važno povzdignil goste obrvi. „Onstran našega vinograda, pod
brdom, kaj se ne spominjaš?"
Dominik je nekoliko pomislil in je skimal.
308 Jos. Premk: Krona v višavi.
„No, pa poglej ob priliki, saj je še vse, kakor je bilo nekdaj.
Samo danes je stvar taká, da stari Kodras prodaja. Sam je in star,
kaj bi se ubijal, ko mu ni treba ! Glej, in tako sem premišljeval
dolgo in preudaril vse natanko, pa mi vedno pravi vest, da bi ne
bilo napačno, ko bi jaz prikúpil tisto Kodrasovo hišico. Po ceni je
in izplača se. Zemlje res ni veliko, pa kaj bi z zemljo, saj móram
še za svojo vedno najemati. Hišica pa je kakor nalašč — " tu je
Jakob nenadoma umolknil in je pogledal zamišljeno v tla. Nekaj
čaša je molčal, na to se je ozrl v Dominika z bistrimi očmi in je
dejal naglo: „Zate bi bilo pripravno, Dominik!"
Dominik ga je pogledal začudeno.
„Kako to misliš? Da bi jaz kúpil?"
„Ne ravno," je odkimal Jakob in natočil vnovič sebi in njemu.
„Ti in jaz! Saj ves, kaj ti je vedno obljubljal oče in to je tudi
izpolnil : po materi in njem imaš še pri meni dobiti denarja ; nekaj
bi se še dodalo, pa bi bila stvar rešena. Bog ne daj, da bi se jaz
polaščal tvojega denarja, vedno mi je bilo v mislih, kdaj poravnava,
no, in sedaj se je nudila ugodna prilika. Pripravna hišica je, ne-
koliko v bregu, da se vidi daleč po dolini, zadaj jé vrt in nekaj
vinograda, drugo pa je Kodras že poprodal. Če bi se nekoliko pre-
novilo in popravilo, bi nastala kaj lepa hišica, kakor pravim: práv
zate. Ampak nisem prišel sam na to misel, temveč županov me je
včeraj opomnil, ko sem bil v vaši. — Za nikogar drugega, nego za
vašega profesorja bi bila '■ — je dejal. — Če jo kúpi izmed nas eden,
mora imeti poleg tudi polje in travnike, to pa je stari Kodras že
prodal. Če pa kúpi tvoj brat, se ne bo ukvarjal z zemljo, za zele-
njavo in enako stvar pa je pri hiši vrt. Tako nekak gosposki dom
bi se lahko napravil, in mirno je tam, práv kakor hoče vaš Dominik.
Kako žensko bi dobil, da bi gospodinjila in kuhala, sam pa bi
imel vse tri izbe in bi napravil in uredil po svoje, kakor bi hotel.
Zanj, mislim, da je kakor ustvarjeno, in če ostane za vedno v Zla-
tem polju, bi ne bilo práv nič napačno, če bi se tudi oženil — "
Domenik ga je debelo pogledal in zamahnil z roko.
„No, tako mi je govoril županov," je dejal Jakob — „in ko
sem stvar premišljeval in preudarjal, se mi niso zazdele njegove
misii kar nič napačne. Vem, da ti tu pri nas ni bogve kako po
volji, navajen si lepšga in večjega stanovanja, no, tam bi se dalo
vse lepo napraviti. Nekaj imaš ti, nekaj bi dodal jaz, pa bi se na-
redilo. Spomladi bi lahko takoj pričeli s popravljanjem in prihodnjo
jeseň bi se lahko preselil. In Manica bi ti stregla in gospodinjila
kakor tukaj. Vem, da bi se ne upirala, še veselá bi bila."
Jos. Premk: Krona v višavi. 309
„Manica?" se je zamislil Dominik. — „Treba je premisliti, to
je prišlo prehiitro, da bi lahko kar tako odgovoril."
„Seveda, seveda," je zadovoljno pritrdil Jakob — „le premisli,
kakor veš, da ti bolj ngaja in kakor bi bilo bolje. Bog ne daj, da
bi te silil in če bi potem ne bil zadovoljen, da bi bil jaz kriv.
Lahko ostaneš tu pri meni do smrti, če ti ni premajhno in če ti ne
ugaja, kar pravim zaradi Kodrasove hiše. Ali prilika je sedaj, kakor
vidiš, in lepo bi se naredilo."
Nato je nekoliko umolknil, a ker Dominik le ni rekel nič go-
tovega, je pričel zopet sam:
„V tujino zdaj ne misliš menda vec. Kaj bi hodil od doma
na stará leta; dovolj si videl, dovolj si se naučil. Vsakemu človeku
je potreba počitka in tudi tebi. Mnogo si trpel, da si se tako po-
staral in res, čudno, čudno si se izpremenil, da si kar ne morem
misliti, če te pogledam, da bi bi zdrav. Slab si, vidiš, kaj bi mislil
na tujino, ki je napravila iz tebe takega, da nikdar nisem mislil.
Najpametneje, da ostaneš tu in pozabiš na vse težave, s katerimi
si se do zdaj ubijal in kmalu boš zdrav in krepak kakor nas eden.
Ko pride pomlad in bodo dnevi toplejši, pôjdeš lahko v gore in to
ti bo delo dobro Še pomladil se boš, in če se uresniči, kar menim
s Kodrasovo kupčijo, boš kmalu pozabil na vse, kar te sedaj še
veže na tujino. Pokmetil se boš, pa te izvolimo še za župana."
Dominik se je zasmejal in ž njim se je zasmejal tudi Jakob,
ker veselilo ga je, da je tako dobro izvrševal župnikov nasvet. In
čim jasnejší in zadovoljnejši je bil Dominikov obraz, tem zgovor-
nejši je postajal on.
„Tako se bo naredilo, da bova soseda," je dejal in trčil ob
Dominikov kozarec. —
Po večerji pa se je obrnil Dominik proti Manici in dejal ne-
kako zamišljeno in počasi:
„Ce imaš čas, stopi nekoliko z menoj, da urediva in pospraviva
gori v sobi, kar' sem se namenil."
Manica ga je pogledala nekoliko osuplo, nato je prižgala svečo
in šla za njim v podstrešnico.
Tam je prižgal Dominik luč, jo postavil na mizo in se ozrl
po sobi mračno in skoro jezno.
Po vseh kotih in koncih so bile naložené knjige, in kjerkoli
je pričel prelagati in izbirati, se je kupičila kopica zopet drugod, da
je naposled nevoljno postavil luč visoko na omaro, da je padala
svetloba po vsej sobi.
310 Jos. Premk: Krona v višavi.
„Kar po vrsti bova pričela," je dejal Manici, ki je stala sredi
sobe in se ni upala dotakniti ničesar, ker ni vedela, bi li storila
práv ali ne. „Kaj bi izbirala, naj gre vse k vragu," je siknil skozi
zobe in jezno nagubančil čelo. „Tjale k vratom zloživa vse po
vrsti na kup in jutri naj jih spravi Jakob v kak zaboj!"
In Manica se je sklonila in pričela polagati knjigo za knjigo,
zvezek za zvezkom in vse, kar je ležalo po tleh . in po stolih, na
kup za vráta, kakor je velel Dominik. In ta ji je pomagal in mrmral
venomer. Včasih je vrgel kakšno knjigo s tako silo na kup k
drugim, da se je Manici skoro zasmilila. Samo kakih pet do šest
tanjših je odbral in namignil Manici, naj jih pusti.
„Če se ti bo kdaj zljubilo, jih lahko čitaš," je dejal in jih
položil na mizo. „Povesti so in zgodbe iz naših krajev. Včasih sem
imel več enakih reči, "je mrmral dalje bolj sam zase, „pa pozneje
sem večina zamenjal za to šaro, ki jo spravljava sedaj na kup, in
Cila lahko jutri z njo zakuri."
Nato se je zasmejal tako rezko in čudno, da se je Manica
skoro prestrašila. Samo obraz se mu je raztegnil v nasmeh, oči pa
so mu gledale resno in temno.
„Sežgati jih je vendar škoda," je opomnila Manica skoro bo-
ječe, ker vse to Dominikovo početje se ji je zdelo nekako čudno.
„Mnogo denarja so stále in mogoče se ti bo kdaj še zahotelo, da
pogledaš to ali ono. In če tudi ne — že zaradi spomina." —
Dominik ji je pritrdil in se ji nasmehnil.
„Práv imaš, naj ostanejo, že zaradi spomina . . . Gledal pa ne
bom več vanje, tako sem se namenil!"
Manica je prestala s pospravljanjem in ga pogledala neverjetno.
„Pa kako, da si se nenadoma tako izpremenil?" ga je vprašala
in se zagledala v njegovo suhljato lice.
Dominik se je zasmejal zopet s tistim čudnim smehom, ki se
je zdel Manici bolj grozen nego vesel in ji ni odgovoril.
„Sedaj pa lahko odideš," ji je dejal, ko so bíle že skoro vse
knjige zložené na velik kup — „jutri pa jih zloživa v kak zaboj."
Manica se je še enkrat ozrla po sobi, ki je bila sedaj nekako
prazna in vse bolj prostorna, nato je prižgala svečo in odšla v
spodnjo izbo, kjer sta Jakob in Cila sedela ob gorki peci in go-
vorila in preudarjala na vse mogoče načine o nakúpu Kodrasove
hiše in o Dominikovem bodočem življenju.
Prisedla je k njima, a govorila ni mnogo, ker Dominikova
nenadna izprememba ji ni hotela postati jasná in razumljiva.
í
^Jos. Premk: Krona v višavi. 311.
Dominik pa je v svoji sobi urejal in pospravljal še dalje. Však
listič, ki je ležal na mizi ali kjerkoli, je obrnil in pregledal še enkrat
in potem položil k dr ugim na kopico papirja in listin k oknu. In
pri tem delu mu je igral na ustnicah tako trpek in rezek smehljaj,
kakor da so stvari, ki jih meče na kup, draga lastnina kakega nje-
govega sovražnika. To in ono knjigo je odprl še enkrat, pristopil
k lúči, prelistal par stráni, potem pa se nasmehnil s tistim zlobnim
nasmehom in jo vrgel k drugim.
Prah, ki se je dvigal od tal, mu je naposled napolnil prsi, da
ga je posilil hud kašelj. Sedel je na posteljo in se krčevito prijel
za prsi, in takrat je zapažil na belem robcu, ki ga je tiščal na
ústa — majhno liso temne krvi. Skimal je in je odprl okno. Šop
lističev in različnega popirja, ki ga je nabral po knjigah in na mizi
je poromal skozi okno v hladno noč. Nekaj čaša so plesali posa-
mezni koši popirja ob zidu v vijugastih kolobarjih, kakor da se
boje in branijo pästi na mokra snežena tla; nato je zapri okno,
upihnil luč in legel o blečen na posteljo.
Skozi okno se je razlila po sobi bela mesečina, da je padal
križ med šipami daleč do vrat in rosno steklo se je svetilo kakor
nanizano z drobnimi biseri. Dominik je ležal na postelji mirno, z
prekrižanimi rokaml pod glavo in samo njegovo sopenje se je čulo.
Iz davnine, iz sivé preteklosti so vstajali pred njim spomini
kakor mogočni plameni v noč, kamor je zablodil sedaj . . .
Nekdaj je bilo pred njim vse tako jasno in svetlo, v srcu toliko
upov in moci, sedaj pa se mu je zdelo, da je prišel po dolgem,
trudnem potovanju do razpot ja, kjer se mora odločiti. In odločil se
je že : tam zunaj v snegu je ležala zavržena marsikatera težka misel,
ki jo je zabeležil na ta ali oni listič, in tam za vráti so bile pri-
pravljene knjige na velikem kúpu, da jih spravi v zaboj in ne po-
gleda nikoli več. In hipoma, sam ni vedel kako se je zgodilo, da
se mu je vzbudil v duši srd nad vsem, kar je nosilo le malenkosten
spomin, le neznaten sled na katerokoli misel, dogodek ali upanje
v preteklosti . . . Sklenil je, da zazija med bodočnostjo in pretek-
lostjo globok prepad, čez katerega ne bo mogel nikoli, da se dvigne
med davnino in bodočnostjo visoka stena, čez katero ne bo mogla
niti ena misel in da prične popolnoma novo življenje . . .
Obrnil se je v postelji in se zagledal v mizo, ki je bila prazna
in gola; samo mesečni žarki so se lomili na njeni gladini, kjer je
bilo še pred kratkim toliko lističev in knjig; a sedaj je ležalo vse
am zunaj v snegu — pozabljeno in zavrženo.
312 Jos. Premk: Krona v višavi.
Zatisnil je oči in je skúšal pozabiti na vse, a spomini so pri-
hajali kakor múčni, nepovabljeni gosti in tirali njegove zbegane
misii nazaj na prehojeno pot, v tiste dávne trenotke, ko se je s
ponosom in močjo napotil k sreči in slávi . . .
Takrat ni čutil v prsih te težke tesnobe in dušečega kašlja, ni
čutil v sencih te utrujenosti in smejal se je vsem, ki so ostali v
dolini zlatopoljski neznatni in pozabljeni. Upov pijan je vriskal do
najvišjih clljev in še Manica, ki mu je bila najljubša izmed vseh,
se mu je zdela le klavrna senca pravega človeka. Ni mu bilo težko
pozabiti rodne grude, ko je živelo v njegovi duši sto lepših solnc,
kot to, ki šije nad dolino zlatopoljsko; ni se mu bilo težko ločiti
od teh nevednih, majhnih Ijudi, ko je spoznal v svetu toliko večjih
in mogočnejših . . .
In njegove misii so poromale na pot, ki jo je nastopil in hodil
s tolikim hrepenenjem, obstale so ob vsakem dogodku, ob vsakem
razočaranju, da je siknil naposled razdraženo in odločno:
„Novo življenje, nová pot! Andrej, odprl si mi oči!"
Trden sklep se mu je porodil v duši in z zadovoljnim na-
smehom je planil s postelje, prižgal svetiljko in pričel hoditi po
sobi gor in dol. —
Med tem pa sta v spalnici snovala Jakob in Cila vážne na-
klepe. Jakobu ni bilo do spanja in tudi žena Cila, ki je umolknila
navadno takoj, ko se je zagrnila z odejo, je bila zgovorna in je
povedala in nasvetovala môžu marsikaj važnega. Manica je spala
v sosedni izbi in tako sta si lahko povedala naravnost, kako in kaj
mislita . . .
„Če se je oženil," je menila Cila — „si ni izbral beraške ne-
veste, in po njeni smrti je denár gotovo pripadel njemu, če že ne
poprej. Sam je tudi gotovo kaj prištedil, zapravljiv ni, kako naj bo
potem drugače, kot da ima denár naložen in spravljen v kaki hra-
nilnici ali kjerkoli. Le misii si, da ni tako brez vsega in neumno bi
bilo, če bi mu vsiljeval še to, kar ima po očetu in materi pri tebi."
Jakob je najprvo nekaj zamolklo zamrmral, a nato je odvrnil
razločno in precej glasno:
„Je že mogoče tako, kakor misliš, pa naj ima kolikor hoče in
kjer hoče, kar mu gre po očetovem testamentu, je njegovo in grdo
bi bilo, ko bi hotel jaz pridržati zase. Ne maram, pa če bi bilo
desetkrat toliko ! Njegovo je in spodobi se, da dobi, kakor sta želela
oče in mati. Tisto pa, kar ima svojega, me nič ne briga. Če ima,
je práv, če nima tudi vseeno, ako bo kdaj kaj potreboval, mu ne
Jos. Premk: Krona v višavi. 313
bom odrekel pomoci. Bog ne daj ! Petindvajset let sem želel, da bi
.prišel, icak brat bi bil, če bi stegal sedaj prste po njegovem? Ne
bodi vendar tako brez vešti in preudari in premisli, kako in kaj je
práv! Kakšne misii bi imel o meni, ko bi storil, kakor praviš ti, in
ko je vedel že dávno, da oče in mati nanj nista pozabila."
Ženi Cili to Jakobovo govorjenje ni bilo nič kaj po volji in
je nekaj čaša molčala, nato pa je odvrnila godrnjaje in zlovoljno:
„Stori, kakor hočeš, in glej, da se ne boš kesal!"
„Kako bi se kesal in zakaj?" se je začudil.
In kakor da je videla žena skozi temo, da so se mu jezno
zasvetile oči, je dejala mirneje in bolj tiho :
„Jaz mislim zaradi Kodrasove hiše."
„Saj še ni rekel nič gotovega," je začel — „a kakor sem izpre-
videl, mu je stvar po volji. Pa kako tudi ne! Prostorno bo imel
in uredi si po svoji volji, Manica pa mu bo rada gospodinjila, in
če se je privadi, bi ne dejal dvakrát, da se zna še kaj izcimiti.
Nimam zavezanih oči in vidim, kako se obnáša Manica, kadar
ga ni na pregled in kako je bila vsa drugačna nocoj, ko je videla
in izvedela, kaj nameravamo. Še vedno ga ni pozabila, le ver-
jemi, čeprav ima že sivo glavo in bi mu jih človek prej prisodil
sedemdeset kakor petdeset. Samo za Dominikove misii ne vem, je
je vse preresen in preveč vdan v svoje študiranje. Preveč se je iz-
premenil in predrugačil. Vdovec je in če se preseli v Kodrasovo
hišo, mu skoro ne bo kázalo drugače, kakor da se oženi."
Žena Cila na te dalekosežne Jakobove misii ni vedela ali pa
ni hotela ničesar odgovoriti, da je Jakob modroval še dalje sam ;
na glasu se mu je poznalo, da bi bil zelo zadovoljen, ko bi se
zgodilo po njegovih mislih in željah.
„Želel bi mu, da bi pričel živeti zopet krščansko in mirno
življenje, saj je dovolj čaša blodil okrog in ni prinesel seboj dru-
gega kot trudno glavo. Nesrečen je moral biti s svojo ženo, zato
je nič ne omeni, nesrečen, rečem ti, in mogoče še zelo. Práv je
da je umrla, sedaj je prost in lahko živi kakor hoče. Če se bo le
dalo, ga pregovorim, da prične nekoliko z gospodarstvom, da pozabi
na vse, kar ga je doletelo grenkega v svetu, in če vzame Manico,
bo dobil pravega angela."
Pa če bi slišala Manica te Jakobove besede, bi jih ne bila
veselá in žalostno bi se ji zagledale oči v tla, kakor vedno, kadar
je pomislila nanj. In tisti večer tem bolj, ker srce ji je bilo polno
tako različnih čustev, da si je želela samo počitka in spanja.
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 6. 23
314 Jos. Premk: Krona v višavi.
Ko je prišla v svojo majhno izbo, kjer je spala, odkar se je
naselil v podstrešnici Dominik, ni prižgala lúči kakor navadno,
temveč se slekla naglo in legla v posteljo.
Zarila je obraz v blazine in zatisnila oči, a tudi skozi tre-
palnice je videla njegove bliskajoče poglede in pa v ušesih ji je
zvenel še vedno njegov smeh, ki se je zdel Manici tako strašen in
pretresljiv ... In čim bolj je premišljevala vse njegovo nerazumljivo
početje, tem bolj se ji je vsiljevala temná slutnja, da Dominik ni
več popolnoma pri zdravi pameti . . . Prestrašila se je te misii in
jo skúšala zamoriti, a vse, kar je videla in zvedela tisti večer, je
pričalo tako. Kako bi bilo drugače mogoče, ko hoče naenkrat uničiti
vse, kar mu je bilo prej tako drago in da se je izpremenil v enem
dnevu tako, da kuje z Jakobom náčrte, ki bi se mu zdeli prej
gotovo smešni in neumni? In potem. ta njegov uduren smeh in ti
grozni pogledi, raztresenost in ježa . . . vse obenem, kakor da so se
mu zmedle zdravé misii.
In če se uresniči Jakobov namen in se Dominik vda, da kúpi
Kodrasovo hišo, ali naj gre tja in prebiva ž njim pod eno in isto
streho? In to sedaj, ko so njegove oči tako blodne in grozne in ni
na njem niti najmanjšega sledu o nekdanjem Dominiku?
Hotela se je siloma otresti vseh teh težkih, vročih misii, a
mučile so jo še v spanju, še v sanjah . . .
Pred Klandrovo hišo je pridrdrala dolga vrsta voz, ozaljšanih
s pisanimi trakovi in polnih prazničnih svatov. Še konji so imeli v
komatih bele rože in dolge rdeče pentlje.
Solnce se je smejalo na nebu in čez vso zlatopoljsko dolino
je bil razlit njegov zlati smehljaj. To je bil dan, ki ga je čakala
Maničina duša že dolgo vrsto let . . . Belo oblečená je stala pri
oknu, venček se je zibal v njenih laseh, in ob njeni stráni je stal
Dominik prazničen in svatovski, kakor se spodobi za takega ženina.
Črno obleko je imel in svetel klobúk, veliko rožo v gumbnici in
dasi je bila njegova brada že osivela in redka, se je zdel Manici
kakor kralj, ki ga je željno čakala tako dolgo . . . Smehljal se ji
je in ji stiskal roko, kakor nekdaj gori pri zidanici sredi zelenih
goric, ko se je sklonil k njej in jo privil k sebi.
„In sedaj si moja, Manica! Dolgo si me čakala, ubožica, a
prišel sem, dasi truden iz daljne tujine, da izpolnim, kar sem ti
obljubil ... Ali se še spominjaš onega davnega svetega večera,
ko je pokal led nad potokom in so upogibale snežene vŕbe svoje
težke veje tako nizko, da se ni videlo nikamor? Ali se še spominjaš.
Jos. Premk: Krona v viŠavi. 315
Manica? Dávno je bilo, koliko gorja je preneslo srce ta čas, a vendar
sva dočakala dan, ki nama je bil usojen že od nekdaj!" . . .
Tako ji je govoril in Manica je medlela sreče in veselja . . .
Spodaj so zaukali svatje in brat Jakob, ki je bil starejšina, je
vstopil in se zasmejal veselo:
„Čas je, idimo!"
„In posedli so na vozové, ozaljšane in olepšane, vozniki so
udarili po konjih in godci so zagodli, da se je razlegalo po vsej
zlatopoljski dolini.
Kakor blisk so leteli iskri konji, grive so jim vihrale v vetru
in Manica se je pritískala k Dominiku, a njegove oči so zadobile
naenkrat tako otožen in temen sijaj . . .
„Kaj ti je, Dominik? K poroki se peljeva — "
Še hitreje so dirjali konji, veter je žvižgal mimo ušes, a Do-
minikov obraz je bledel bolj in bolj in njegove oči so gledale
naenkrat tako grozno, da je pretreslo Manico v dnu duše.
Takrat je zagledala, da so uprte Dominikove oči v oblak, ki
je sam in zapuščen plával po nebu. Rdeč je bil njegov rob in v
sredi je blestela veliká krona, zlata in svetla, da je žarel njen blesk
po vsej zlatopoljski dolini.
„Moja je in brez nje ne grem k poroki!" je kriknil Dominik
in planil kvišku z razprostrtimi rokami.
In dvignil se je v zrak kakor veliká črna ptica, grozen grohot
se je začul iz njegovega grla, da je Manica kriknila in se
prebudila iz težkih sanj.
Znojni curki so ji tekli po čelu in odeja je ležala poleg po-
stelje na tleh. Tresla se je po vsem telesu, in dasi so bile samo
sanje, je bila tako preplašena, da se ni upala dvigniti v postelji.
Dolgo je strmela v temo in zdelo se ji je, da čuje iz pod-
strešnice lahne korake. Dominik še ni spal. In to jo je ohrabrilo,
da je stopila k oknu in ga odprla, ker v izbi se ji je zdelo vroče
in soparno.
Jasná in mrzla noč je bila zunaj, tu pa tam je počila pod
težkim snegom suha veja in tam, kamor je metalo razsvetljeno Do-
minikovo okno svoj odsev, se je videla na sneženih tleh veliká
rumena lisa s črnim križem v sredini. Včasih je do polovice po-
temnela, kakor da je stopil nekdo k oknu, a potem je zasijala zopet
jasno in razločno.
(Daljc prihodnjič.)
23='
316 L. Pintar: O krajnih imenih.
L. Pintar:
O krajnih imenih.
I / edavno sem čital nekje, da je največje zlo naše dobe práv to,
da ni resničnega spoštovanja do resnice. To neveselo
prikazen žalibog opazujemo tudi na znanstvenem polju. Samo da
doseže začasno navidezen uspeh, pa ti pride kak posiliznanstvenik
z najdrznejšo na celem izmišljeno trditviju in postavi to trditev
predte s tako neskrbnostjo, kakor bi iz bukev bral. Gledaš debelo,
ne ves, od kod, nič ne razumeš in ne veš, kam, pa si morda v
prví iznenadenosti celo misliš : ta ti je pa pokadil, práv ti je, čemu
pa govoriš o stvareh, ki samo misliš, da jih razumeš; pusti besedo
v takih stvareh resnim veščakom in obenem dobrim narodnjakom.
Dobro naroden je pa seveda tisti, ki z izredno naivnostjo gleda po
nekdaj Trstenjakovem sedaj Žunkovičevem načinu skozi slovenské
naočnike. Hm ! koliko samoprecenjevanja namesto trezne samopre-
soje je v tem narodnem znanstvu.
Pred nekaj leti sem bil napisal krajnoimensko študijo o Žu-
žemberku in tedanji urednik Izvestij muzejskega društva je bil toliko
prijazen, da je dal tej skromni razpravici prostora v omenjenih pu-
blikacijah (XVIII, 95). Takoj prihodnje leto smo pa brali v istih
publikacijah (XIX, 46) podobno krajnoimensko študijo o Sežani in
v tisti razpravi smo brali tudi opombo, ki se je dotikala moje razlage
Žužemberka, češ da si g. razlagatelj Sežane drzne trditi, da Žu-
žemberk ni druzega kot Siženbreg (Sandufer). Izraz „drznem" je bil
tukaj popolnoma na svojem mestu, kajti predrzno je res, če si
kdo kar na celem izmišlja staroslovenské besede, da bi z njimi pod-
stavil svoje majave trditve; toda drznost sama v znanstvu ne sme
odločevati, to le pustimo političnim rabulistom. Če si na celem
izmislim staroslovenski (?) izraz „seg" = pesek, da dobim navidezno
razlago *Segjana = Sežana, ker je na peščenem svetu zidana(?),
tedaj še nisem práv nič razložil, kvečemu da se mi je posrečilo
pri lahkovernežih napraviti nekoliko neodpustljive zmešnjave. Če mi
kdo pride z lahkomiselno in drzno trditvijo : „V kvarnerskem zálivu
je popolnoma peščen otok (Sandinsel) Sansego, Sušak, kar bi moralo
biti Sužak; italijanski Sansego je od staroslovenskega cY^cen. t. j.
kup peska", tedaj ga móram spričo tolike drznosti res pomilovati. —
Pomislite vendar italijanski Sansego od staroslovenskega CÄCcrhl!
Ali nam ne bo začelo samega ponosa živahneje utripati srce, ko
L. Pintar: O krajnih imenih 317
vidimo, da italijanščina hodi k staroslovenščini iskat na posodo? —
Pa kaj še vse naj bi se dalo razlagati iz te staroslovenské, seveda
izpod pazduhe vzete besede „seg" (pesek) S^žana, Sušak, S/ženbreg,
zogar in naposled še osebni priimki Zega = Ž^ga ! Kako mikavna
mnogovrstnost in variacija v samoglasnikih, pa vse iz enega koreňa
„seg" ! Jaz bi dejal, da bi lahko pustili priimke Žiga, Žigon, Žega itd.
veljati za izpremlajenke iz starih imen Sigibald, Sigifrid, Sigimund itd.,
čemu bi jih tlačili v pesek. In če pravijo na Krasu polirju, ki ceste
popravlja, zôgar, tedaj to še ni morda *segar(?) ali peskar, to je
mož, ki s pes kom ali gramozom ceste posiplje. Tudi drugod še
pravijo cestarju, ki ima javna pota v oskrbi, da se redno posipajo,
da se na njih nastale luže odtekajo, da se kolovozni jamiči za-
ravnavajo i. t. d., ravno tako zôgar, toda na tem imenu ne bo
menda práv nič staroslevenskega , jaz bi marveč mislil, da je
nemški „Sorger" (curator viarum), bolj določno Strassensorger (cestni
oskrbnik); primeri Seelsorger (dušni oskrbnik).
„Seg" je torej, kakor smo rekli, puhloumno izmišljena iz-
najdba in če že podstava ne drži, tedaj tudi sestavljenka na majavi
podlagi osnovana ne more biti nič boljša, celo še toliko slabša je,
ker ne obvladuje pomena predponke „so-". Cigale je sicer res v
svoji terminologiji za tisto apnenasto tercijarno glino, ki ji praví
Nemec „der Tegel", izumel izraz „sopesek" (Piet. II, 536), vendar
se mi zdi, da mora ta skovanka imeti drug pomen, nego ga vidimo
v razlagi izraza *C/YkCori. = kup peska. Če je soržica rž s pšenico
pomešana in sokrvca gnoj s krvjo pomešan (oziroma kri pomešana
z mezgovino), tedaj je tudi sopesek analogno z njima le zmes ali
mešanica iz drobnega peska (mivke) in prsti, ne pa ku p peska,
tedaj tudi ne more Cigaletov „sopesek" veljati za enakovredno vzpo-
rednico iz trte izvitemu izrazu *c/Rcen). — Kar se pa tiče imena
Sušak, malega otoka poleg Lošinja v kvarnerskem zálivu, opozoril bi
na Monumenta spectantia históriám Slavorum meridionalium (VII,
356), kjer čitamo: „pugna ad insulam Sansego iuxta locum,
qui Sansagas nominatur" — in že prof. Konštantín Jireček je v svoji
razpravi „Das christliche Element in der topographischen Nomen-
clatur der Balkanländer (Sitzungsberichte der philosophisch-histo-
rischen Classe der kais. Akadémie der Wissenschaften 136. zvezek,
11. razpr., str. 23.) objasnil, da ima otočič svoje ime po svetniku
Sanctus Sa g u s. Da se iz italijanskega Santo- San- razvije v
hrvaščini Sut- Su-, za to imamo vzgledov dovolj, n. pr. sutal (krstni
boler) iz latinskega sanctulus, ital. santolo in v premnogih krajnih
318 L. Pintar: O krajnih imenih.
imenih, Sutžulijan (Sanctus Julianus), Sutpetar (Sanctus Petrus).
Sutvara (Sancta Barbara), Sutorina (Santa Irini 'Avta EiprWr,), Sujuraj
(San Giorgio), Sutikla (Sancta Thecla), Sutomore (Sancta Maria),
Supetarščina ali Supetar v Šumi (San Pietro in Selve) v Pazinskem
okraju i. t. d. — Seveda ne smemo misliti, da je však Sušak raz-
lagati na isti način ; mogoče je že tudi, da nam je začeti s slovansko
razlago, samo da moramo biti na gotovém, da dotični izraz v re-
snici eksistira, česar pa o izrazu cÄcer-b ne moremo trditi. Če bi
dotični razlagavec posegel po staroslovenskem c;í\cbh"b, bi mu utegnil
morda pritrditi, pa naj bi mu že bil dotični ograjeni in opaženi
prostor ali studenec na polju (cisterna), ali pa skedenj, žitnica, kašča,
sploh suhota, v kateri so shranjene žitné zaloge, ali pa obora z
blagom ali osek — utegnil bi pritrditi taki razlagi, pravim, ker je
izraz CÄciiHb zajamčen (Mikl. Lex. palaeoslov. 980), ne pa na celem
izmišljen kakor *c;Rceri).
Pa okrenimo se še enkrat k Žužemberku. Ime je nemško in
je, pa če bi še tako neradi to priznali, moramo, ker nas k tému
šili resnica, kolikor jo naš razum in znanstveno obzorje more
pojmiti. Mislil sem sicer takrat, da sem svoje mnenje toliko jasno
razložil, da bi me lahko však razumel, ker me pa, kakor sem videl,
niso (ali niso hoteli?), hočem še enkrat ponoviti svojo razlago.
Prvotná oblika se je glasila Susenberg (t. j. po pomenu Šumni breg),
beseda je pa nemška in Slovenci so jo izgovarjali Žužemperk in
so to obliko do danes ohranili neizpremenjeno ; v nemščini pa se
je ta prvotná oblika morala izpreminjati práv v zmislu razvoja
nemščine preko *Sausenberg, *Säusenberg do sedanjega Seisenberg.
Tistim, ki perhorescirajo za Kranjsko vsako nemško ime, bi pripo-
ročil v prevdarek trditev, ki jo je zapisal Kaemmel (Die Besiedelung
des deutschen Siidostens, pag. 30): „In Krain gab es deutsche
Hôfe und Burgen, keine deutschen Dôrfer". No, in Žužemberg je
grád in po grádu ima ime tudi trg, nasprotno obrežje Krke je pa
Slovensko „na bregu". — Práv za Žužemperk sicer nimam na raz-
polago prvotnih oblik v starih listinah ohranjenih, da bi z njimi svojo
trditev čisto jasno dokázal. Najstarejša nam znana oblika za Žužem-
perški trg in grád je došlej menda za leto 1295 zabeležena oblika
Seusemberg (Argo II, 145), ki precej spominja na preglašeno obliko
Säusenberg iz Sausenberg iz Susenberg. Ker torej nimam tukaj za
naš Žužemperk listinsko ugotovljenih oblik na razpolago, zateči se
móram k analogiji. Jugozapadno od Marije na Selu (Maria-Zell na
Zgornjem Štajarskem) imamo Šumni potok, ki se izliva v Salico,
L. Pintar: O krajnih imenih. 319
dandanes mu pravijo Säusenbach, toda za XII. stoletje imamo še
zabeležene pri Zahnu (Ortsnamenbuch, 412) staré oblike: 1139 Su-
sinpach, 1195 Susenbach, toda 1340 že Sevsenbach in 1426 Sew-
seilpach. Na Badenskem imamo grád in grofijo enakega imena, kakor
naš trg ob Krki. Zedlerjev Universal-Lexikon navaja (XLl, 444) obliko
Susenberg, toda (XXXIV, 430) za ravno isto navaja obliko Sausen-
berg. In tiste deželice gospodar Jakob, mejni gróf badenski in hoch-
berški, je pod konec XVI. stoletja (1591) zabeležen enkrat z „Landgraf
zu Sausenbergk, Herr zu Rôteln und Badenweiler", drugikrat
zopet „Landgraf zu Susenbergk i. t. d., enkrat celo „Land-
graf zu Susenburg"
Ce torej ne moremo s tehtnimi razlogi razveljaviti trditve dru-
gega raziskovalca, tedaj pustimo njegovo trditev kot možno in dosti
verjetno veljati in nikar ne begajmo sebe in drugih z nepotrebnimi
prisiljenimi, brez podlage in brez metóde izvedenimi razlagami, kajti
to se res pravi „zidati na pese k" in segativ prazen nič.
Človek bi sodil, da nikomur ne bo sililo na mise), da bi bilo
na imenih Lanšprež (Landspreis), Bogenšperk (Wagensberg), Čuš-
perk (Zobelsberg), Šumperk (Schônberg) i.t. d. kaj dosti slovenskega
— in práv enako stališče imamo pri Žužemperku. Pri gradovih in
mestih se je v tistih davnih stoletjih nemščina tudi v naših krajih
dobro spešila — „die deutschen Herren hatten zwischen die ziemlich
dicht beieinander liegenden Slavendôrfer einzelne teilweise befe-
stigte Herrnhôfe eingeschoben", pravi Kaemmel ter dostavi, „aber
auch Dórfer deutschen Namens entstanden". — Primerjaj : Artmanja
vas (Hartmannsdorf), Valpča vas (Amtmannsdorf, uprav Waltpotsdorf),
Artiža vas (Hartwigsdorf), Velésalo (Michelstetten) i. t. d. — zaduje
ime je seveda tudi lahko prevedeno iz slovenščine na nemščino,
toda v prvih treh primerih imamo očivestno za podlago nemška
osebna imena. Le pustimo veljati za nemško, kar je nemško, ter se
držimo v znanstvu strogo resnice brez vsakega šovinizma ; na drugi
stráni pa se potrudimo jasno dokázali za Slovensko, kar je v istini
naše. Samo tako ravnanje je zares znanstveno in utegne obdržali
nekaj stalne veljave.
(Dalje prihodnjič.)
320 Pastúškin: Gospodična Rezi.
Pastúškin :
Gospodična Rezi.
•^ 1.
j^Se preden je bilo pokosilje pri kraju, je oče odložil servijeto,
^f'^ odmaknil stolico ter se zleknil po obdrgnjeni zofi ob steni.
Cez hip je vstala tudi mati ter začela pospravljati namizje; dosti ga
ni bilo, zato ji ni dalo bogvekaj opraviti. Gospodična Rezi je bila
pri obedu zmerom zadnja.
„Še se nisi namrlizgala?" je rekla mati.
„Danes sem lačná, ves. Imaš še kaj potice? Od jutra nisem
imela ničesar v ustih."
„Saj sem ti dala desetico, ko si davi odšla."
„Na jo. Niti za minuto se nisem mogla odstraniti, veš. Ta
režisér je tako siten. Med drugim in tretjim dejanjem me ni cel
četrt ure na oder; pa ne da bi me pustil za hipec ven, tam móram
stati in poslušati njegovo sitnobo. Sicer pa — kaj naj si tudi kúpim
z desetico? Komaj dva pečená kostanja ali tri."
„Lejte jo, gospodično! Kaj naj si kúpim z desetico? Seveda,
madame mora potrošiti najmanj krono, če ne jo je sram stopiti v
slaščičarno. Ali pa vejo, madame, da prodajajo v slaščičarni tudi
belih hlebčkov po desetici? Ko sem bila jaz tako dekle in sem
hodila stat ..."
„Vemo, vemo! Ko si bila ti tako dekle in si hodila stat za
kulise, si potrošila zmerom samo groš. Stará pesem. Pa ne pomisliš,
da je zalegel groš tedaj toliko kakor danes krona. Daj mi potice,
če jo imaš; če ne, pospravi in pusti me z mirom!"
Gospodična Rezi je zmečkala s tankimi prsti belo servijeto ter
jo zalučila jezno na mizo, da je padla na drugi stráni z nje.
„No, no," je miril oče ter se preokrenil na zofi, da je zaškripala.
Mati je odnesla posodo v kuhinjo. Gospodična Rezi je ropo-
toma odrinila stolico izpod sebe, planila jezno h klavirju ter začela
stoje igrati burno koračnico v kljubovalno urnem tempu.
Mati se je zopet vrnila, stresla nekaj krušnih drobtinic z na-
miznega prta ter ga skrbno zganila. Nato je vzela iz miznice
črnilnik, pero in majhen kvadraten kartón, ki je bil na eni stráni
moder, na drugi bel, posut s tiskanimi vrstami. Položila ga je
predse ter napisala nekaj malega med vrste. Nato je rekla:
„Rezi, imaš košček vrvice ali traku?"
Pastúškin: Gospodična Rezi. " 321
Koračnica že ni bila več tako búrna. Rezi se ni ozrla.
„Imam jaz," je rekel oče ter se dvignil z ležišča. Iz levega
hlačnega žepa je privlekel košček rdeče vrvice ter jo ponudil ženi:
„Bo zadosti?"
„Še preveč."
Mati je vtaknila košček vrvice skozi okovano ušesce v kartónu.
Nato se je približala hčerki:
„Na. Ko pôjdeš v mesto, priveži spotoma spodaj na vráta."
Gospodična Rezi je vzela kartón in čitala zase: „V najem se
oddá lepo meblirana soba za solidnega gospoda. Okno na vrt, svet-
loba izborna. Podrobneje v III. nadstropju, 16."
Gospodična Rezi je pogledala mater:
„Mojo sobo v najem . . .?"
„Moramo. Draginja."
„In jaz?"
„Podnevi si tukaj z nami, bodi še ponoči. Če ne maraš spati
na zofi, bo spal oče ; ti boš spala z mano."
„Ne, nočem! Jaz hočem svojo sobo, veš!"
„Plačaj si jo sama, pa jo imej! Koliko pa zaslúžiš, a? Niti,
kar sneš. In obleka? in stanovanje? in obutev? In potem — osem-
najst let ne boš imela nikoli več. Ko sem bila jaz taká punca, sem
ga že vlovila, razumeš! Tu ga vprašaj!" je pokazala na zofo.
„Žalibog," je poki.mal oče.
„Kaj pa ti?" se je razvnemala mati. „Ali si imela še kdaj kako
pošteno znanje?"
„Kaj to tebe briga?" se je osuknila gospodična Rezi zopet
h klavirju.
„Kaj to mene briga? Ste videli? Otrok, otrok! Ne delaj mi
sivih las. S kakim krojačem, s kako suho lakoto bi se lizala, seveda !
Ti boš lepo molčala, razumeš, in obesiš kartón na vráta!"
2.
Gospodična Rezi je lepo molčala in obesila kartón na vráta.
Predpoldne je hodila v gledišče k poskušnjam, zvečer k predstavám.
Mati je tarnala doma in ni vedela, kako bi vozlala v gospodinjstvu
teden k tednu in mešec k mesecu. Oče je hodil v pisarno in iz
nje ter se ni brigal za nič drugega. Zvečer je legel truden in iz-
mučen na zofo ter poslušal novice, ki mu jih je čitala žena v izpo-
sojenih novinah. Kartón je visel na vratih ter ponavljal venomer
hladno in diskretno mimoidočim: „V najem se oddá ..." Za lepih
322 Pastúškin: Gospodična Rezi.
poznojesenskih dni je visel mirno in nepremično; ko je pritisnila
burja, se je premetaval ter kázal zdaj modro plat zdaj belo. Včasih
se je ustavil mlad človek, ga prebral ter izginil po stopnicah. Mati
mu je razkazala sobo. Če ji je gospod ugajal, jo je hvalila na vse
pretege; če se ji je zdelo, da ni „soliden gospod", ni izpregovorila
besedice, držala se je čemerno, in ko je vprašal za ceno, je ime-
novala neprimerno visoko številko, da bi se ga čim prej odkrižala.
Nekega popoldne je zopet nekdo pozvonil. Mati je hitela od-
pirat. Pred njo je stal mlad gospod čedne zunanjosti:
„Oprostite, gospa, ali se oddá tukaj soba v najem?"
„Da. Prosim, prosim."
Pokazala mu je sobo. Gospod se je ozrl nekajkrat po stenah,
se približal postelji, umivalniku, omari, oknu:
„Kaj bi zahtevali na mešec?
„Sedemdeset kron. Gotovo boste zadovoljni, gospod. Ali boste
dosti doma?"
„Dopoldne navadno in včasih' tudi zvečer."
„Ravno práv. Tedaj vas ne bo nihče motil. Jaz, veste, nimam
otrok. Se reče, imam dve hčeri, pri gledišču. Ena je v Inomostu,
drugo imam pri sebi. Po kosilu se vadi v svojih vlogah. Toda
takrat, pravite, vas ni doma. Izborno. In svetlo boste imeli, gospod,
svetlo, in čedno!"
„To je prvi pogoj," je rekel gospod in privlekel iz notranjega
žepa listnico.
„Pred vami," je hitela gospa, „sem imela grófa, veste. Fin
gospod in bogat . . ."
„Svet pozná različne grofe," je menil gospod hladno in položil
na mizo bankovec.
„Že, že. Toda to je bil resničen gróf, veste, doli iz Tirolskega.
Še danes je prišlo nekaj pošte zanj, poslali smo za njim. Posestev
ima, da je strah, cele vaši . . ."
„Dobro. Proti večeru dam prinesti sem svoje reči in z nočjo
pridem tudi sam."
In je prišel. Na mizi ga je čakalo dvoje ključev in zelenkast
zavitek s tremi istobarvnimi, razčrtanimi listi z uradnimi napisi. Iz
sosednje sobe je prišla gospodinja:
„Pripravila sem vam ključ za sobo in za vhod. Prosim, da
izpolnite te liste za magistrát."
„Hvala. Napišem takoj."
Ko je končal, jih je oddal gospodinji ter začel urejevati svoje reči.
Pastúškin: Gospodična Rezi. 323
Začelo se je tisto tiho in podrobno medsebojno študiranje,
prijetno zanimiva posledica slučaja, ki zbliža nenadoma čisto tuje
si Ijudi.
Gospodinja je vzela popisane liste ter jih brala poltiho môžu na
zofi: „Mihajlo Doljan, medicinec v desetem semestru, neporočen..."
Mož je za spoznanje okrenil glavo v znamenje, da ga reč zanima.
Gospa je šepetala:
„Viš, vis, medicinec. To bi bilo nekaj. Ta bo gotovo kmalu
doktor, morebiti še letos. Kaj praviš ti na to?"
„Jaz? Meni je vseeno. Tam ga imaš. Delajte, kar hočete."
3.
Tisti večer se je vrnila gospodična Rezi kakor vedno krog
enajstih iz gledišča. Povečerjala je stoje v kuhinji pri ognjišču, se
razpravila ter legla k materi v posteljo. Mati se je okrenila k njej :
„Zdaj imamo gospoda, da ves. Da mi ne boš vsako jutro tako
razposajena, kakor si bila došlej. Stolica škriplje še vedno — hodi
pač kasno spat. Imaš za jutri kakšno vstopnico na razpolago?"
„Jutri? Ne. Moji dnevi so ponedeljek, četrtek in soboto. Saj
vendar veš."
„Torej pojutrišnjem."
Mati se je zopet okrenila in začela narahlo smrčati.
Gospodična Rezi si je dela roke pod glavo ter se zazrla v
temo. Prej, ko je spala še sama, je imela navado, da so se ji misii
však večer, preden je zaspala, razbegnile in razpasle, tako-le pol
urice, če ni bila preveč trudna, tudi več. Ob takih prilikah je še
enkrat precenila in presodila v mislih vse lepe toalete, ki jih je
videla prej okrog sebe na odrú in vse one, ki so blestele ter se
mogotile v velikanskih izložbenih oknih po mestu. Pretežkala je še
enkrat vse poklone, šále in láskavosti, ki so jih nametali tekom
večera moški igralci njim, koristkam. Nekateri so bili neslani, drugi
predrzni, tretji sitni — toda smeha je bilo zmerom zadosti; in smejala
se je gospodična Rezi grozno rada. Nato so sledili načrti. O, njej
ne bo treba h kabaretu, ona prestopi iz kôra naravnost k operi,
morebiti celo k dvorni. Počasi, seveda. Direktor ji je rekel, da ima
izboren glas, naj ga le neguje in varuje, tako blago da je danes
pravo zlato. Le tega ni mogla natanko razumeti, kako da se moški,
ki se ji včasih približajo, tako kmalu zopet ohladijo. In ta režisér!
„Ko bi bili le malce večji, gospodična Rezi, je nosljal ondan, bi
vam z veseljem prepustil v „Dalili" vlogo Ijubimke. Pa imamo tako
324 Pastúškin: Gospodična Rezi.
orjaškega Samsona. In pomislite, v vašem naročju . . ." Malo večja.
Režisér ima svoje muhe in sploh izblekne včasih katero, ki mu ne
dela nobene časti. Recimo v tem slučaju : ali bi ne dobil lahko ka-
kega bolj majhnega Samsona, gospoda Topljena na priliko? On pa
ne in ne. Ko se mu nekega dne izmuzne natihoma k operi, tedaj
bo videl. To bo škripal z zobmi, ko jo bo videl med prvimi na
plakatu.
Tako je razmišljala gospodična Rezi večer za večerom. Včasih
si je na tihem ponavljala vloge, ki bo nekoč nastopala v njih, in
večkrat se je zgodilo, da je zamahnila z rokami ali jih iztegnila,
kakor bi hotela prižeti koga naše, njega seveda : Romea, Fernanda,
Fausta, Tannhäuserja.
Toda nocoj se njenim mislim ni mudilo nikamor. Tudi spati
se ji ni dalo. Postelja je bila zelo široká in vendar se ji je zdelo,
da nima dovolj prostora. Poleg matere, se ji je zdelo, si nikakor
ne more predstavljati vseh tistih lepih reči. Obrnila se je nervozno
na levo, potegnila roke pod odejo in skúšala zaspati. Kmalu ji je
postalo vroče do neznosnosti. Odpahnila je z levo nogo odejo proti
materi ter stegnila desno izpod odeje.
„Kaj zmerom riješ, krt," je zagodrnjala mati v polsnu.
„Toplo mi je."
„Se pa odkrij."
„Da se prehladim, seveda."
„Tiho, sitnoba, in spi!"
4.
Ko je prišla gospa drugo jutro s kavo, je sedel gospod Doljan
že pri delu.
„Tako zgodaj pokonci?" se je začudila gospa.
„Navada, gospa, navada."
„Naša Rezi, veste, jo potegne zmerom do devetih."
„Gospodična hčerka pride gotovo pozno domu?"
„Po enajstih. Saj ste jo morebiti slišali snoči. Ali zahajate
včasih tudi kaj v gledišče?"
„Tupatam seveda. Kje pa igra gospodična Rezi, oprostite?"
„Pri opereti."
„Smem . . .?" Gospod Doljan je pobral na mizi časopis ter
Ískal predal z operetnimi vzporedi. „Ali igra tudi v „Dalili", ki jo
dajejo sedaj?"
„Tudi. Vi ste „Dalilo" že videli?"
Pastúškin: Gospodična Rezi. 325
„Ne, pa si jo ogledam. Pravijo, da je zelo zábavná stvar."
„Kadar pôjdete, gospod, kar povejte. Rezi vam prinese listek
zastonj. Ne zamerite, nisem hotela . . . Dobiva jih trikrát na teden,
Včasih jih mora zavreči ... In pomisHte: parter, v prvih vrstah."
„Jako me bo veselilo," se je priklonil gospod Doljan ter pokazal
s prstom na vzpored „Dalile" : „Katero vlogo pa igra gospodična?"
„Ne . . . veste . . . ni zapisana ... ker . . . v tej igri nastopa v
kôru filistejk . . . Teh ne zapišejo posebej."
„Vem, vem. Jako me bo veselilo, gospa. Se priporočam. Za
nedeljo, če mogoče."
„Prosim, prosim!"
„Koristka torej?" se je namuznil gospod Doljan, ko je gospa
že odšla ter spuščal polagoma cukrček za cukrčkom v kavo.
Čez dobro uro je slišal iz kuhinje gospejin glas :
„Kaj pa boš, Rezica, čaja ali káve?"
V sosednji sobi je nekdo zazehal; zraven je zašumelo, kakor
da kdo vstaja iz postelje. Tanek dekličji glas je odgovoril:
„Caja, mamica. Pa gorkega, ves!"
„Z rumom?"
„Kaj mi siliš zmerom tisti rum, če ves mojo navado?"
„Menila sem le tako, ker ga oče ne pije nikoli brez ruma."
„Pa maslenika zraven, ves, mamica!"
„Danes ti ga ne zmanjka. Katere šolne obuješ, rumene?"
„Ce so svetli in če je zunaj suho. Ali si videla mojo zapest-
nico, mamica?"
„Katero? Saj imaš samo eno."
„Ne, ne, Ti ne veš, mamica. Ono drugo. zlato — poglej!"
Gospod Doljan je slišal stopati gospo iz kuhinje v sosednjo
sobo, kjer se je dvogovor izprevrgel v nerazumljiv šepetajoč po-
menek. Vmes je zdajpazdaj zarožljal pokrovec, zapela je žlica, čulo
se je počasno in previdno srebanje. Nato je gospa odšla zopet v
kuhinjo.
„Ná, tu imaš šolne!" se je začul zopet gospejin glas.
„Sem jih prinesi, mamica. Bosá vendar ne morem iz sobe."
„Pri vratih si jih že lahko vzameš. Jaz móram pažiti, da mi
juha ne prekipi."
„Čakaj, da si napravím frizuro. Mamica, to moraš videti: glej,
če bi spustila lase tako, práv doli čez ušesa, kaj praviš? Meni se
zdi, da mi tako lepše stojijo."
„Pogledam pozneje, ne utegnem."
326 Pastúškin: Gospodična Rezi.
Gospod Doljan je odprl svoje duri, pozdravil gospodinjo v
kuhinji ter se poslovil. Pogledal je tudi na ognjišče — pa ni bilo
niti zakurjeno. Nekdo je zaloputnil stranska vráta, ki so držala v
sosednjo sobo.
„Rezi se je ustrašila," se je smejala gospa.
„Mene?" se je šalil gospod Doljan. „Imenitno. Ali res, go-
spodična?"
Namesto odgovora je zakraguljčkalo iz sosednje sobe razpo-
sajeno hihitanje. Gospod Doljan se je poslovil in odšel.
5.
„Nekam mrtev káže biti," je rekla gospa hčerki, ko so Doljanovi
koraki zamrli zunaj na stopnicah. „Ne mrtev, slovesen, preveč pa-
meten. Ne vem, kako bi rekla. Taki so izborni možje, dete. Pa tudi
karijera, taki vedo, kako se napravi. Če bi se tvoja trmasta glavica
hotela enkrat spametovati . . . No, danes si igrala zadosti dobro."
„E, kaj!" je zamahnila gospodična Rezi. „Briga me! Kadar
se mi bo hotelo, bom igrala, drugače pa ne, razumeš!"
„Kadar bom jaz hotela, boš igrala in kakor bom jaz hotela,
razumeš! Tvoji „e, kaj!" ti ne bodo nič pomagali. Ti bi seveda
priigrala sebi kako smolo in staršem nesrečo. Ne boš, tička!"
Gospa je šla pospravljat v Doljanovo sobo. Kmalu je prišla
za njo tudi Rezi :
„Kaj pa ima vsega?" je žgolela in začela mešati po mizi.
„Byron. Kemija. Vstajenje. Porodništvo . . . Glej, mamica, kake grozne
slike. To bom pa brala."
„Jih dobiš po prstih. Kaj si bo mislil, če mu vse razmečeš?"
„E, kaj! Saj mu nič ne razmečem. Ampak to bom brala."
„Oslica otročja. Babištvu se posveti, da . . . Se vidi . . ."
„Kaj zabavljaš? Bomo videli, kako ti moški sploh pišejo o nas.
Ali tebe ne zanima?"
„Ne, in tebe tudi ne bo. Jaz ukážem. Če vstopi zdaj in te
nájde tukaj . . . Poberi se, Rezi, lepo te prosim."
nE, kaj!"
Gospodična Rezi je vzela iz miznice kupček razglednic. Jezilo
jo je, da ni razumela jezika, v katerem so bile pisane. Nato se je
prepričala, kakšen pisemski papir rabi gospod Doljan, kakšno milo,
kakšno vodo za izpiranje ust. Poskúšala je, ni li pozabil zakleniti
omaro, da bi videla, koliko perila ima in koliko obleke; toda omara
je bila zaklenjena.
i
I
Pastúškin: Gospodična Rezi. 327
„Zakaj si tako otročje radovedna?" jo je kárala mati.
„Saj so moški tudi, kar se tiče nas, in ti si tudi."
„To ni lepo, razumeš, da tako mlado punče povsod vtika svoj
nosek. Še če bi bil tvoj mož, bi mu ne mogla vsega tako prevohati."
„Ti tvojemu ničcsar ne prevohaš, ker nimaš kaj."
„Zadirčnost jezična! Napravit se pojdi, pa k poskušnji!"
„E, kaj! Lej, lej, tudi vijolino ima. Imenitno!"
Nato je začela stikati po žepih suknje, ki je visela na obešalu.
Privlekla je iz njih zmečkane listke tramvaja in raznih gledišč.
„Ta pa hodi dosti po glediščih, mama. Drugega marca, četrtega,
petega, šestega, desetega . . . skoro však večer , . . sedeži po pet kron."
„Se mi spraviš, motovilo!" jo je podila mati, na tihem zado-
voljna, da si je morala ustvariti tudi sama na podlagi hčerinih
podatkov nekoliko bolj jasno sliko o novem prišlecu.
6.
Drugi dan se je vrnil gospod Doljan kmalu po kosilu, ker je
hotel porabiti popoldne za pisma. Ko je stopil v kuhinjo, je slišal
iz družinske sobe klavír.
„AH vas bo motilo?" se je opravičevala gospa.
„Nasprotno, še Ijubo mi bo nekoliko godbe."
„Če bi vas motilo, gospod Doljan, se ni treba čisto nič že-
nirati — ji prepovem takoj. Jaz grem k sestri na obisk — jo lahko
sami prosite, naj neha, če bi vam postalo nadležno."
„Ne bo treba."
Gospod Doljan je sedel in začel pisati pisma.
Zpajpazdaj je dvignil glavo, da bi pomislil, kako bi nadaljeval. V
takih slučajih se mu je rado pripetilo, da je pustil svoje misii ter
sledil raje Ijubkim motívom, ki so prihajali iz sosednje sobe. Klavirju
se je pridružil kmalu tudi lep, prijeten soprán :
Ne svári me, ne svári,
oj mamica, nikari,
ko sama dobro ves :
še lani, oj še lani
sta se na otomani
Ijubila — dobro veš.
Gospod Doljan si je skúšal predstavljati pevko, ki je še ni
imel priliko videti. Ali bo zadel? AH je mogoče uganiH iz glasu
tudi obraz in postavo? In domišljija mu je brž naslikala gospodično
328 Pastúškin: Gospodična Rezi.
Rezi: ovalno licc, nekoliko špičasta bradica, morebiti celo z jamico,
ne preveč napete ustnice, zelo naiven nosek, na koncu morebiti za
spoznanje privihan, modre oči, pokončno, nizko čelo, plavi lasje
spletení v nízko frizuro, grudi ne preobilne, postava srednje visoka,
elegantná. Idealnih lepot si gospod Doljan navadno ni maral pred-
stavljati, zlasti če je šlo za ženské. Imel je namreč precej očesa za
realnost. Klasično lepoto je respektiral, če jo je srečal, pričakoval
je navadno ni. Ko si je tako izklesal v domišljiji svojo gospodično
Rezi, ga je mikalo videti, za koliko se je zmotil. Vstal je, stopil v
kuhinjo ter potrkal na vráta družinske sobe. Pevka je prekinila in
hitela odpirat.
„Oprostite, gospodična, ali motim ? Dovolíte, da se predstavím . . .
Pa saj moje íme najbrž poznáte, le mene še ne; mení se godí
takisto z vami. Vaše petje me je privábilo, gospodična."
„Res? Jaz sem se bála, da ste me prišli oštet."
„Tako slabo ste me imelí 2apisanega? Za kazen mi morate
takoj še kaj lepega zapetí iz svojega bogatega repertoarja."
„Kazen je zelo míla, gospod Doljan. Z veseljem se jí pod-
vržem. Ste tudi vi muzikalíčni?"
„Za silo. Z víjolíno včasih malo zaškripljem."
„Ko jaz dopojem, mi morate pokazati, kako vi škrípljete."
„Če vam bo v zabavo, zakaj ne?"
Gospodična Rezi je sedla zopet h klavírju. Gospod Doljan je
stal za njením hrbtom. Dočím je pela, jo je prímerjal s podobo, kí
si jo je bil prej rekonstruiral íz njenega glasu. Videl je, da se je
práv pošteno zmotil. Največ sreče je imel še z bradíco in s priví-
hanim noskom. Oči pa so bíle sivkaste, lasje kostanjeví, líce — od
blízu — malce pegasto, prší je bilo očítno preveč in vsa postava
je bila zanje mnogo prenízka. Gospodična Rezi ni bila bogve kakšna
vzor-lepota, a drugače prikupno, símpatično dekle.
Ko je dopela, jo je gospod Doljan pohvalil ter se ponudil, da
bi škripal.
„Tako škripanje rada sliším," je rekla gospodična, ko je pre-
igral nekaj komadov. Nato sta igrala skupaj in kmalu sta tudi skupaj
pela. V odmorih sta se práv príjateljskí razkramljala, kakor da se
poznata že nekaj let. Gospod Doljan je imel poprej svoje posebne
misii o korístkah pri gledišču. Zdaj je videl, da ne sme imeti človek
nikoli svojih posebnih misii.
Ko se je gospa vrnila, ju je našla pred klavirjem.
Pastúškin : Gospodična Rezi. 329
7.
V nedeljo je šel gospod Doljan z Rezinim lístkom v gledišče.
V ponedeljek ga je izpraševala gospa:
„No, kako vam je ugajalo?"
„Zelo prijetno, gospa, hvala, zelo zabavno."
„Ali ste me pa tudi takoj spoznali, gospod Doljan?" je vprašala
gospodična Rezi.
„Prvi hip, gospodična, na prvi pogled. Z rdečim trakom v
laseh in s tisto lepo bluzo ste se odlikovali med vsemi filistejkami —
pa da bi vas izgrešil ? Včasih sem vas gledal práv živo, da bi vas
prisilil pogledati k meni — pa niste hoteli."
„Vidiš, vidiš," jo je kárala mati smehoma.
„Saj sem vas videla, gospod Doljan, toda z odra vas vendar
nisem mogla gledati tako izzivajoče, kakor ste vi mene."
„Pa domu bi bila lahko prišla skupaj," je dodala gospa.
„Seveda, gospa, seveda. Saj sem čakal gospodično, pa je odšla
pri drugem izhodu. Piihodnjič se morava prej domeniti, gospodična."
Toda tistega „prihodnjič" ni hotelo biti. Podnevi sta gospodična
Rezi in gospod Doljan še večkrat koncertirala v družinski sobi,
zvečer pa je začel gospod Doljan redno odhajati — kam, ni povedal
nikoli — in se je vracal zelo pozno. Ko je priredilo gledišče novo
predstavo, mu je gospodična ponudila vstopnico, pa je vljudno
odklonil, da res ne utegne. Čez teden je poskúšala gospa in je
dobila isti odgovor.
„Bojim se, da ne bo popadel trnka," je tarnala gospa.
Polagoma so začeli postajati tudi domači koncert! bolj redki.
Dopoldne je tičal gospod Doljan v knjigah, popoldne je moral na
kliniko.
^Zdaj, ko je že skoro obvisel, nam zopet uide," se je bu-
dovala gospa.
„Ali mama, kako vendar govoriš!" je prosila hči.
„Ti boš mene govoriti učila? Zakaj pa smo oddali sobo, to
te vprašam, zakaj? Motovilo nerodno. Pri vsaki drugi bi zacapljal,
le tebi zmerom uide."
„Ne govori tako neumno, mama! Kogar jaz maram, mi ne
uide, da veš."
„Ti? Ste videli! Koga pa maraš ti? To se pravi: kdo bo tebe
maral?"
„V štirinajstih dneh, če te skomina, ti pride delat poklone
na dom."
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 6. 24
330 Pastúškin: Gospodična Rezi.
„Kdo? Oni nadzornik iz továrne?. Hvala lepa! Smrdi po špiritu
in loju, da ni mogoče sedeti poleg njega. Sicer pa — zadosti ne-
umen mora biti, če se je vate zagledal. Da more biti človek tako
brez okusa! Čakaj, bomo videli, kako se zdaj izkaže, ko se bližajo
prazniki!"
Prazniki so se bližali, prišli in odšli.
Gospa je kar vzkipela.
„In to je tvoj častilec? Sram te bodi . . . tebe in njega! Niti
šopka cvetic, nič. Saj ni, da bi moral posiati bogvekaj; toda nekaj,
kako malenkost, za spomin in znamenje ... Si lahko ponosna
nanj. Saj sem rekla: ti nas spraviš še vse na cesto, taká si. Kaj
se kremžiš?"
„No, no," je rekel oče ter se preokrenil na zofi, da je zaškrípala.
„Morebiti pa je bil zadržan. Včasih ima po dva dni službo.
Če je . . ."
Zvonec je prekinil plahe Rezine ^besede. Gospa je šla odpirat.
Pismonoša ji je dal dopisnico za hčer. Preletela je urno vrstice ter
se vrnila zmagoslavno v sobo:
„Na, tu imaš od svojega kavalirja. Saj sem rekla: tepec mora
biti, da malo takih. Domu ti piše in povrh na odprti dopisnici, reči:
na dopisnici — zaljubljenec! Da bi že bila razglednica! In kako
lepo: „Draga Rezi! Oprosti, da me radi službe ni bilo na sestanek
in sprejmi iskreno voščilo za te svete praznike od svojega zvestega
Antona M." Silno zabavno! Zdaj mu oprosti, draga Rezi! Veseli
se teh svetih praznikov, ko jih že več ni! Imeniten nasvet! Ne vem,
ali te vleče, ali je res tako zabit. Ternu bom pa jaz posvetila, čakaj,
da bo vedel, kaj je manira!"
„Ne vtikaj se v moje reči!" je rekla gospodična Rezi napol
v joku.
„Tvoje reči? Lepe reči! Tému bom pa posvetila!"
Gospa je sedla k mizi, napísala zelo temperamentno pismo ter
ga poslala tovarniškemu nadzorniku M.
To razmerje ji je bilo znano že prej. „Za rezervo", si je mi-
slila, „če ne bo nič boljšega". Med tem se je poskus z Doljanom
očividno ponesrečil in gospa je bila pripravljena zadovoljiti se tudi
z Antonom M. Pa gre in ti napravi tako. Gospa mu je tako po-
svetila, da ga je popolnoma minilo veselje, misliti še kdaj na go-
spodično Rezi.
(Konec prihodnjič.)
Književna poročila.
331
Književna poročila
Fr. Milčinski, Muhoborci. Založil L. Schwentner v Ljubljani 1912. 8". 195
str. Cena broš. 2 K 50 v, vez. 3 K 50 v.
Le rire c' est le propre de ľ homme, je dejal sloviti oče Gargantue in Panta-
grucla, povdarjajoč, da loči Ijudi od živalstva zlasti smeh. In dosti dobrôt lahko
izkaže čitajočemu človeštvu, kdor mu ponudi priliko, uveljaviti to odlično prednost,
to je, pretresti si v zadovoljnem samopozabljenju slavno prsno prepono. Toda na
žalost takih mož ni posebno mnogo, vsaj veliko manj jih naštejete, nego na primer
dobril) avtorjev, kí so se uspešno pečali z resnimi in tragičnimi snovmi. Sicer še
pri marsikom ni v literarnem bontónu, priznavati slovstveno ceno humorističnim
spisom, vendar po krivici. Humorist in karikaturist mora imeti ne le oster dar opa-
zovanja, ampak obenem tak uren pogled, da brž razbere in izloči vse značilne po-
teze ter jih po potrebi uporablja. Vsekakor pa mi utegne pritrditi ta in oni, da mu
Milčinskcga „Muhoborci" bolj prijajo, nego marsikatera sedanja slovenská novela
visokoletečih pretenzij, ki nas za jetično dolgoveznost ne oškoduje s práv nobenim
surogatom.
Nadpis zbirke je zaeno naslov prvé domorodne povesti, obsegajoče dobršno
polovico knjige. Njena folija je nad vse preprosta: zgode in nezgode dveh tekmu-
jočih trgov, od katerih hoče eden priboriti sodnijo, ideja, ki jo je sugeriral državno-
zborski kandidát — pred volitvami. Ko nam je pisatelj v lahkotnem slogu predočil
protagoniste v vseh hibah in vaško-malenkostnih Ijubosumnostih, izvira iz tako za-
snovanih situacij samih dokaj smešnih efektov, ki nam takorekoč padejo ko zrel
sad v naročje, dočim se živijo sledeče krajše historije naravno bolj ob zunanjih,
besednih igrah, kalamburjih . . . Neznaten predmet pa visoki koturni, ki si jih je
nadel nvtor, to je vrelec mnogoterim pôvodom za dobrodušno hahljanje. Delo pre-
more celo dramatske zápletke in nalezljivo genljive orizore, glej „Rodbinski po-
svet" ; seveda mehkobna ubranost se nepričakovano razhlapi, ko sine spotoma ob-
jestna opazka, podobná nekdanji romantični ironiji, kar se bo znaló zameriti rahlo-
čutnim čitateljicam. Kakor iz zasede nas nápade mestoma grotesken domislek : O
ti kapclici je šel glas, da pri nji straši: o polnoci prihaja izza kapelice črn dedec,
glave nima nič, iz nosu pa mu maha kislo zelje (46). Obilo priznanja bo žel brez
dvoma neponarejeno izvirni „zamerk" na str. 64.
„Upokojení rodoljub" je nedolžna satira, med tem ko naslednja „detektivska
povcst",dasi ne more. tekmovati s holmesijadami, kakršna je na primer Leblancova,
— od kraja do konca intrigira našo pozornost. Ali ker se zavŕši kljub vsem obetom
malce razočarljivo-vsakdanje, bo njena ostica brez vpliva in končno bralčevo „oči-
ščenje" ostane nekam kalno. „Pomladanske muhe" so v prvem delu práv sitne:
kaj hočemo z značajem starega suplenta, obsedenega od štatistike in nerazložljivega
človekoljubja? Možak sodi pravzaprav na Studenec in se vidi kot atentát na našo
dobro voljo. Vendar ta odstavek je spretno preračunan kontrast, iz katerega rezul-
tira tem poskočnejša razposajenost ostalih vrstic. Zakaj pijanec pred sodnikom in
njega zasliševanje sta sposobna izzvati od rahlega usmeva do bučnega nadsmeha,
recimo krohota, práv tako kakor izmodritev trčenega učitelja, ki mora nalik Detelov
„Učcnjak" občutiti na lastni koži ničevost svojih izumetničenih teorij . . . Čisto pri-
332 Književna poročila.
jazno se čita sklepni odlomek „Deželna vinska klet", ki bo poleg vsega drugega
nudil priložnost intelektuelnega užitka v razreševanju raznih psevdonimov iz seda-
njega političnega življenja.
Da sklenem: Kdor je dostopen mnenju, da imajo tudi mali Ijudje pravico do
prostora v literaturi, kdor se rad od duše nasmeje, naj si nabavi „Muhoborce". Mo-
tila vas ne bo, upam, realistika, ki gre tako daleč, da izobraženo dekle govori : Kaj
pa mislite o d mene ! In ako niste z dežele, vas ne bodo žalili številni stavki tega-le
kalibra : Ko toliko okreva, da se g a lahko zasliši itd. A. Debeljak.
Krmar Milanovič. Povest. Prosto po Russellovem románu „Krmar Hohds-
worth. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška bukvarna. 8". 287 str. Cena broš. 1 K
40 v, vez. 2 K 20 v.
Milanovič je moral v najlepših dneh zapustiti domovino in ženo ter se podati
na morje. Sreča mu ni bila milá, ladja se je potopila in po mnogih nezgodah si
je rešil življenje, a izgubil spomin. Nazadnje je srečno prišel v domovino, kjer se
mu je vrnil tudi spomin, a se mu žena med tem poročila z drugim ; no zdaj se je
moral drugi mož kmalu utopiti, da ne nastanejo preveliké komplikacije. To je vse-
bina te genljive povesti. Prikrojevanje v različne svrhe je nepotrebno in nevarno.
Če se piše kdo Schulze ali Milanovič, ali se godi dejanje na Primorskem ali An-
gleškem, je postranska stvar. Kolikor se da sklepati, ni knjiga v izvirniku ravno
slabá, to se pravi, da je znal pisatelj absorbirati precej struj, četudi ni imel last-
nega sloga; napaka je v kompoziciji, ker ima drugi del dejanja značaj epizóde.
Prireditelj se je potrudil, da je vso stvar zavil po svoje, jo primerno osentimentalil,
prelil v žandarmerijsko slovenščino, da je postala knjiga „za Ijudstvo". Tudi umetnik,
ki je napravil naslovno sliko, je storil svoje, da se nam knjiga ne prikúpi.
Joso Jurkovič.
Spisi Mišjákovega Julčka. III. zv. S 16 slikami. V Ljubljani, 1911. Last in
založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta". 8°. 111 str. Cena 1 K 50 v.
V knjigi so združené štiri črtice: Uganila sta, res je bilo drugače! Kočarjev
Peter. In vendar ga je izmodrilo! Jozve Lajnar. — Upravičuje jih dober namen.
Prvi dve sta pod srednjo mero, v tretji se zabliska tuintam iskrica lirizma, za četrti
motiv je škoda, da ga je obdelal pisatelj tako vsakdanje. V tej črtici je par stráni,
ki se čitajo kot Flaubertov „Simple coeur", a pisatelj uniči vso iluzijo z vednim
„jaz pa jaz" in z drugimi nepotrebnimi refleksijami. Jezik je patetičen, večkrat
neokreten, primere včasih prisiljene, n. pr. „To bodi pisan spomenik Jozvetu, iz-
klesan iz mojega zarjavelega peresa (110). Ne vem, kaj bo rekla slovnica tem in
podobnim stavkom : „Izprva Ijudem, to videti, ni bilo práv" (72), „Ljudje, to slišati,
so zmajevali z glavo" (75), „Sinek pa, videti, da ga ma mali res ubogajo" (36).
J. Jurkovič.
Jozef Ribičič, Kraljestvo čebel. Mladinski spis. Last in založba „Zaveze
avstr. jugoslov. učíteljskih društev". V Ljubljani 1912. 8". 72 str. Cena 80 v. (Jan
Legova mladinska knjižnica, III. zvezek.)
Življenje dveh delavk v lepo urejeni državici čebel je glavna vsebina tega
mladinskega spisa. Pisatelj se je znal srečno izogniti nevarnosti, da bi postal spis
prirodosloven, poučen. Najbolj živahno pripovedovano je prvo poglavje, konec je
preveč sentimentalen. Naj bi živela mala Tiíla in izvršila nekaj velikega v svojem
kraljestvu, saj je vzbujala toliko lepih nad! Naša mladinska književnost ni bogata
na spisih te vrste; zato bodi živahno pisana knjiga priporočena vsem, ki hočejo
dati mladini dobrega štiva. V, S,
Knjjževna porodla. 333
B. Bevk, Grški in latinskí klasiki, Ovid, Ilijada, Odiseja, Enejida (Prevodi).
Lastniške pravice pridŕžané. V Gorici 1911—1912.
Bevkovi prevodi, tisti drobni zvezki po 32 stráni, so narasli skoro za majhno
knjižnico, vendar še nisem čital, da bi jih kdo ocenil po njih zaslugi. Odkritosrčna
sodba o njih bi najbrž ne bila posebno ugodna, zakaj v teh snopičih je zbrane
mnogo nepesniške navlake iz raznih slovstev, marsikaj smo čitali že v boljših pre-
vodih (n. pr. Schillerjevo Pesem o zvonu), jezik pa glasno priča, da je prevajalec
premalo pesnik, kar je hotel še posebe posvedočiti z izvirnimi verzi. Vzadnjem času
je posvetil svojo pozornost staroklasični literaturi, in nekaj teh poskusov je zdaj
zbranih v posebni knjigi. Poslovenil je one oddelke, ki jih čitajo naši srednješolci
v krestomatijah, zato jim zbirka utegne služiti za tolmača. Moti nas tipografska ne-
rodnost, da se paginacija redno končava za drugo polo; tega bi si g. prevajalec ne
smel dovoliti, četudi je sam istočasno požrtvovalni založnik svojili spisov. Ko smo
se srečno prerili mimo šestomerov, kakršen je n. pr. na str. 29 tale: „S kraja izgon
Ijubeznjiv drzovit že v istému (!) činu" ter spremljali Kadma do konca 32. stráni, nas
iznenadi nová naslovna strán in šele na 3. stráni nadaljujemo pretrgano metamor-
fozo. To se ponavlja do nevolje ! — Podrobná ocena prevodov bi se raztegnila v
obširno razpravo, in leposlovni list se mi ne zdi za to primerno mesto. — V lite-
rárni zapuščini Val. Kermavnerja sem našel prevod prvih trinajst spevov Odiseje,
ki bi zaslúžili založnika. Par spevov je bilo objavljenih pred 40 leti. Priobčiti hočem
úvod „Odiseje", ki ga je odlični šolnik podomačil tako:
Slávi mi, Muža, možá, premeténega, ki je najdalje
Blodil, odkar bil sveti je grád Trojanski porušil:
Mnogih Ijudi selišča je videl in šege spoznával;
Mnogo prebil je nadlog i na morju otožnega srca,
Sebi život da ohrani in dragim pajdašem vrnitev . . .
Zdaj pa primerjajte s tem odlomkom Bevkov prevod in si ustvarite sodbo
™ sami ! Dr. J. Š.
Dr. Jos. Rakež, Uho in sluh. Poljudna-znanstvena črtica. Ob SOletnici
Društva zdravnikov na Kranjskcm. V Ljubljani. „Národná založba". 1912. 12". 23 str.
Cena 20 v.
Dr. Rakeža poznajo Zvonovi bralci kot spretnega, popularnega pisatelja, ko
je priobčeval nekako pred dvajsetimi leti v tem mesečniku medicínske črtice o
hipnotizmu in njegovih pojavih, o otrovnih in nalezljivih boleznih, o vzduhu in
njega vplivu na človeško zdravje, o nosu, roki in nogi, o očesu in dr. Žal, da je
tako dolgo praznovalo njega vešče pero. — To prigodno črtico odlikujejo iste
lastnosti, kakor prejšnje njegove spise: znanstvena temeljitost, duhovilo pripovedo-
vanje in élegantcn slog. V úvodu govori o pomenu sluha v duševnem življenju
človeškem, nato tolmači organ sluha, slušni ústroj, postanek zvoka in različne zvo-
kove premene ter razpravlja o ušesu s kosmetičnega stališča. - Neki poročevaiec
je imenoval to črtico „resničen umotvor in pravi biser naše poljudno-znanstvene
literatúre", in tega priznanja ji ne moremo odrekati. Medicus.
Pavel Poljanec, Črtice iz slovenskega političnega dela in boja. Založil
„Mariborski Sokol". Maribor 1912. 8". 48 str. Cena 80 v.
Pisatelj nam slika v* okviru avstrijske politike razvoj slovenskega javnega
življenja od 1. 1848. do najnovejših dni. Knjižica nam ne nudi nikakih novih raz-
kritij; njena vrednost je v tem, da podaja širšemu občinstvu objektivno resnico v
poljudni besedi. Pisatelj je izbral le važnejše momente, pa jih spretno združil v
334 Književna poročila.
zaokroženo celoto, da je slika jasná, pregledna in umljiva tudi neizobražencu. Že-
limo vztrajnemu národnému delavcu, da doseže s tem delcem enake uspehe,
kakor jih je s svojo „Krátko zgodovino slovenskega národa", ki roma ravnokar v
drugem natisu med Ijudstvo. J. Š,
Anton Kosí, Šola in narodnost. Izdal in založil pisatelj (A. Koši, nadučitelj
v Središču). Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1912. 8®. 40 str. Cena 45 v.
Knjižica je v prví vrsti namenjena učiteljstvu ter se baví z aktualnim vpra-
šanjem, kako je vzgajatí šolsko mladino, da bo Ijubila svoj národ, svoj materni
jezik, povsod in vselej, naj jo zanese usoda kamorkoli; zakaj materinščina je temelj
vsemu národnému življenju, vsej omiki. Ljudska šola naj pospešuje na vso moč
naravni razvoj maternega jezika, z njegovo gojitvijo se na najnaravnejši način vzbudí
in okrepča v otroških srcih narodno čustvo, narodno zavest (13). Učítelj naj pri
zemljepisnem pouku mladino navdušuje za krasoto slovenské domovine ; čítanke mu
nudijo dovolj zgodovínske snoví, íz katere lahko izvaja náuke za zbujanje narod-
nega čuta v otrocih. Enako je gojítev petja v ozki zvezi s poukom v materinščini
in z njegovim vplívom na kakovost značaja. Veliké vážností so šolarske knjižnice,
ki store v vzgojnem in poučnem oziru več nego podvojen nápor učiteljev v soli.
Za duševno blagínjo Ijudstva vnet učitelj naj deluje tudi ízven šole po devízi : Iz
národa za národ! Pisatelj je mnenja, da za učíteljstvo, kakršne so razmere sedaj
na Slovenskem, ní prostora v organizacijí nobene polítične stránke (31). Pri tem
navdušenju za politično nadstrankarstvo je g. Kosí prezri veci del naše duhovščine,
ki se ne boji, da s svojím strastnim političnim delovanjem izgubi pri Ijudstvu ugled
in veljavo, in ki prišili večkrat tudi učitelja, da stopí neprostovoljno v nevarno po-
litično areno. Sicer pa želimo, da nájde pisatelj za svoje lepe náčrte, ki jíh razvíja
v devetem poglavju, med svojimi tovariši mnogo sodelavcev. O. R.
Róbert F. Arnold, Das moderne Dráma. Zweite verbesserte, teilweise neu
bearbeitete Auflage. Strassburg, Verlag von Karí J. Trubner 1912. 8». XV -f 388 str.
Bros. 6 M, vez. 7 M.
Pred štirimi leii je napísal R. F. Arnold, profesor za novejšo nemško knji-
ževnost na dunajskem vseučilišču, na podlagi svojih predavanj knjígo o moderní
dramatiki. To je bil prví poskus, pokazati osebe sodobne literatúre v historični kav-
zalní zvezi in razložiti razvoj moderne, predvsem nemške dráme, iz njenih narodnih
in mednarodnih pogojev, kar ni bila labka naloga. Knjiga je odpomogla občutni
potrebi, kakor káže njena druga ízdaja, kí je neizpremenjen ponatisk prvé; popol-
noma predelana je edino bibliografija, za katero mu je dr. I. Prijatelj prispeval po-
datke o drami pri Slovanih.
Pečat postanka je knjigí ostal: razdeljena je na 12 predavanj. V prvem nam
káže gledišče kot socijalno tvorbo, ki je odvísna od gospodarskih razmer in splošnega
kulturnega stanja; dandanes gledišče ni več edini ventil javnega mnenja kakor za
čaša absolutizma, ima tudi hude konkurente: cirkus, varieté, kinematograf. Glediška
kalamiteta je torej splošna prikazen in ne občutimo je edino le Slovenci. — Sledeča
predavanja nam kažejo kratek pregled nemške dráme v 19. stoletju do 1885, ro-
mantiko in „mladonemško" dramatiko, tri izolirance .srebrne dobe* (1840—1860):
Hebbela, Ludwiga in Wagnerja, najgloblji padec nemške literatúre po lavorikah
Prusije na bojnem polju in plitvost, ki je gospodovala *od 1870—1885. Vládali so
premagani Francozi s svojimi „nravstvenimi igramí" : Dumas, Augíer, Sardou,
Teuillet in dr. — Peto predavanje skúša podatí temelje moderne dráme, kakor bazí-
rajo na splošni kulturi sedanjosti. Temeljito obvlada avtor to obsežno polje ter ga
r
Ražni zapiski.
335
riše jasno, jedrnato in pregledno. Velikansiíi gospodarski razvoj Nemčije po 1. 1870.,
organizacija kapitála, agrarcev, industrijskih delavcev, vse prevladuje socijalno vpra-
šanje, zunanje življenske oblike se izjednačujejo, kultúra se demokratizira, dnevno
časopisje, ta .mašina za niveliranje", se je razvilo v zadnjem polstoletju v velesilo
prvé vrste; liberalno meščanstvo, .najvážnejší producent in konsument literatúre*,
je ogroženo od dveh stráni — od konservativno-agrarne in malomeščansko-prole-
tarske. Vsi ti faktorji so ustanovili v Nemčiji nov duševni tip. — Šesto predavanje
govori o naturalizmu na Francoskem, ki je dal vsej moderni drami nov značaj, o
drami med Španci, Portugalci, Rusi (Tolstoj), Poljaki, Čehi, južnimi Slovani, Rumuni
in Novogrki. O južnoslovanskí drami pravi (str. 101), da še tiči v otroških čeveljčkih
in da je zategadelj vpliv tujine zelo močan. Oporne točke prihodnjega samostojnega
razvoja so gledišča v Ljubljani, Zagrebu, Belgradu in Sofiji; večinoma jih vodijo
pesniki, ki so že utemeljili čisto dobro tradicijo tehnike in igranja. Pri mladi gene-
raciji se kažejo naturalistični (Srdjan Tučič) in novoromantični vplivi (Begovič) ali
pa se oboji križajo (Iv. Cankar). — Sedmo predavanje je posvečeno severnogermanski
drami: Dancem, Švédom (Strindberg), Norvežanom (Ibsen) inHoIandcem; osmo nas
seznanja s francoskimi dekadenti in belgijskimi simbolisti (Maeterlinck), z Angleži
(Wilde, Shaw), Amerikanci in Italijani (D' Annunzio). Sledeči predavanji govorita o
nemški drami zadnjih dvajsetih let. Proletarijat, malomeščanstvo, umetnost, bohéma,
žurnalistika, gledišče, politika, šola, duhovščina, vojaštvo, úrad, židovstvo nudijo
bogato snov za „igro miljeja" (11. predavanje). Zadnje predavanje govori o početkih
nemškega simbolizma ali nove romantike, o antičnih, biblijskih, renesančnih in prav-
Ijičnih snoveh najmodernejše dráme. Rezultát dela poudarja, da je razvoj moderne
dráme paralelen pri vseh kulturnih narodih, da ima moderna dráma mednaroden,
evropski značaj. — Razen bibliografije izpopoinjujeta knjigo obširna registra oseb in
drám. — Delo je sestavljeno skrbno, sodba je povsod mirna in objektívna. Knjiga
je potrebná vsakemu, ki hoče dobiti dober pregled o moderni drami.
Dr. Vínko Župan.
r
o o o
Ražní zapiski
^^^^5"^ — 1^
Graška univerza in Slovenci. 22. marca t. 1. je izročila deputacija nenem-
škega dijaštva na graški univerzi, sestoječa iz treh članov (Hrvata, Italijana in Slo-
venca), rektorju graškega vseučilišča sledečo resolucijo: „Zastopniki nenemških ná-
rodnosti na graškem vseučilišču, zbrani 9. dne marca 1912 na protestnem shodu
po § 2, konstatirajo, da se s tem, da je predavanje lektorja Ferdinanda Steila
„Deutsche Vortragskunst" dostopno samo „fur Hôrer deutscher Nationalität", kršijo
temeljne določbe splošnega učnega reda glede svobode uka in pouka na avstrijskih
univerzah in osnovnega državljanskega zákona o ravnopravnosti vseh avstrijskih
národnosti v soli in úradu. Navedená omejitev prezira nadalje jasno in izrečno do-
ločbo ustanovne listine graške univerze, po kateri je graška univerza ustanovljena
izrečno za potrebe mnogojezične Notranje Avstrije. Zato protestirajo zbrani zastop-
niki proti tej kršitvi zákona in zahtevajo, da se še pred začetkom letnega semestra
ukine.'
336 Ražni zapiski.
Odstavek ustanovne listine, ki jo je izdal nadvojvoda Karel 1. januarja 1585.
leta, in na katerega se resolucija sklicuje, set glasi v izvirniku takole: „ . . . univer-
sitatem . . . eum in finem instituere et erigere intendimus, ut quod alii principes
suorum subditorum saluti commodoque prospicientes, sibi licere existimant, illud
nos quoque, plures easque ampliores diversarum nationum et linguarum provincias
(sc. interioris Austriae) possidentes, multo majori ratione et jure posse omnes intel-
ligant". Enako govori tudi papeževa bula (1585), s katero je pápež potrdil ustano-
vitev univerze in v kateri se omenjajo „ampliores manipuli ex diversarum nationum
et linguarum agris, quarum provincias dictus Carolus Archidux possidet". Tudi usta-
novna listina, ki jo je izdal nadvojvoda Ferdinand 1. 1602, se v tej stvari zlaga s
Karlovo. Da se je univerza te svoje naloge v pretečenih stoletjih zavedala in jo
tudi vršila, za to imamo tudi zgodovinski dokaz. Za h n je priobčil (Mitt. d. hist.
Ver. fur Steiermark, XXX, str. 112 — 120) zanimiv „Vischerianum", poročilo o pro-
spektu Gradca z opisom, ki ga je izdal Vischer 1. 1675 in ki se je — dotlej skrit
in nepoznan ^ našel v dvorní knjižnici na Dunaju. Tam pravi Vischer med drugim
(str. 117): „Nicht weniger ist zu beobachten die beruhmte Universität, in welcher die
Theologia vnd Philosophia wegen vnterschidlicher Subjecten als Teutsch, Italianisch,
Vngarisch, Croatisch vnd Windischen bester Massen florieren, darinnen Doctores
Theologiac vnd Magistri Philosophiae creiret werden, darumben dann vnd wegen der
zwey Jahr-Märckt daran einer vmb Mitfast, der ander vmb Aegidi drey Wochen
lang gehalten werden, dise Stadt sehr Volckreich ist."
Ta odstavek tolmači Zahn (str. 114) tako, da meni, „an der Universität wiirde
(kakor pripoveduje Vischer) deutsch, italienisch, ungarisch und windisch vorgetra-
gen" in pripominja k tému v oklepajih „was uns jetzt (namreč leta 1882.) eben
noch abginge". — Zdi se, da išče Zahn v Vischerjevih besedah preveč; kar se da
iz njih jasno spoznati, je v prvi vrsti to, da se je takrat štelo graški univerzi v
slavo, da je kolikor mogočc tujih národnosti naše priklenila.
Dr. Jož. A. Glonar.
IV. jugoslovanska umetniška razstava. Ob navzočnosti kralja Petra, pre-
stolonaslednika kraljeviča Aleksandra, vseh ministrov, bolgarskega ministra národne
prosvete S. S. Bobčeva in izbranega belgrajskega meščanstva je bila 27. mája v
Belgradu slavnostno otvorjena IV. jugoslovanska umetniška razstava. Razstave, ki
šteje 1200 umotvorov, so se udeležili umetniki vseh jugoslovanskih národov.
Nová grobova. Dne 11. mája t. 1. je v Celju umri prof. Ivan F o n, ki je
deloval na polju šolske književnosti. V zadujem času je prirejal z nadzornikom
P. Končnikom nemške čítanke za nižje razrede slovenskíh srednjíh šol. — V Za-
grebu je dne 21. mája legel k večnému počítku pravi akademik in umírovljeni
vseučíliški profesor Natko N od i 1 o. Bavil se je predvsem z bajeslovnimt študijami,
ki jih je večinoma priobčil v ,Radu". „Društvo hrv. književnikov", katerega pred-
sednik je bil, piše v nekrológu o njem : „Živio je s duhom narodá, dok su se borili
s neznanjem i fanatizmom srednjega vijeka, zanosio se za religiju, kojoj se klanjahu
stari Slaveni po šumama i vodama svojim, vodio je smjelo i otvoreno riječ slobode.
Sada je predao duh u ruke silama, kóje je pratio i proučavao kroz svoj život, i,
ma da je tijelo predao prošlosti, koju je toliko Ijubio, ostavio nam je svoja djela
u nenadkriljivom slogu napisana za vječnost."
Vojeslav Mole:
Bog.
JÓ'ú v jutru mojem žgoča si Beseda,
nikjer rojena, neizrečena nikdar,
v vrtincu cest postal si sanja bieda,
izbrisala sta dvom in prvi Te vihar.
Zdaj je poldan in v moja šumná polja
zavel vetrov je Tvojih blaženi pozdrav,
zdaj slutim Te, Ti moja solnčna volja.
Ti most z bregov do večnih, tajnostnih daljav.
A pride mrak, odrine jadro z brega,
v naročje Tvoje splapola škrlaten dan,
in kot dobrava v bele sanje snega
utonem v Tvojiii sanj zasenčeni pristan.
R. Zarnik:
^.
Jutro.
stani Naja, moja sladká Naja!
Po slemenih zarja se sprehaja
v mehki, rožnobiserni tenčici,
zlati ptič šedi ji na ročici:
krila demantna, očesca bliski,
perje belo kakor sneg oblakov,
dva plamenčka rožná sta nožici.
Zlata ptica — svetli žarek solnčni.
Zbogom Naja, moja sladká Naja!
Po slemenih zarja obledeva,
zlati ptič pod nebo je vzprhutnil
na srebrnih krilih dneva.
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 7.
25
338 Rad.Peterlin-Petruška: Spomini. — Fran Albrecht: Človek.
Rad. Peterlin-Petriíška :
Spomini.
:Éo
se spusti na zemljo trudno mrak,
na modrem nebu zvezde zablešče,
v trepetu nočnem ptice obmolče,
napravím v step samotno svoj korak.
In ko tako sem sam na svetu, sam,
iz dalje, ki je ne doseže sluh,
pripláva k moji duši drage duh
in jo popelje v tih spominov hrám.
In zopet gledam srečni rojstni kraj :
V nebo se dviga stari, sivi grád,
odela vse v zelenje je pomlad,
živi še vse, kot bilo je nekdaj.
In zopet čujem kot v nekdanjih dneh
plamteči zvok nje dražestnih besed,
omamlja njen me čarobni pogled,
iskri se mi njen lahkokrili smeh.
A ko iz sanj zbudi me sove jok,
na ustnih mojih še poljub gori,
in iz daljave nekaj zablesti,
kot tih pozdrav sneženih njenih rok.
Fran Albrecht:
Človek.
:É.
ot da z Ijubeznijo svojo ozaril je Bog
k zatonu večernému beli svoj dan:
vsedobrega srca njegovega širom okrog
purpurna kri je zalila neba oceán . . .
Mi pa, ki majhno Ijubezni in majhno sovraštva je v nas
s srd otročjimi slutimo zarjo daljav:
kri, ki preliva se večno in večno v nas piše úkaz,
da tipljemo, iščemo poti, Bog — v tvojo Ijubav.
■o
Rado Murnik: Hči groía Blagaja. 339
Hči grófa Blagaja.
Roman.
Spisal Rado Murnik.
21.
a malem vrtu vranduškega grádu sta sedela junijskega
dopoldne leta 1471. Fatima hanuma in sedemnajstletni
Omar na pisani preprogi pod dehtečim košatim orehom. Blaga sapa,
rojena na srednjebosenskih planinah, je pihljala preko ogretega
grajskega ozidja, zibala mlade rožné grme, orehe, slive in obzidno
vinsko trto in se igrala z zeleno turško zastavo, ki je osmo leto
vihrala nad debelo okroglo kulo ter z belim polumesecem in belo
zvezdo oznanjala zmago sultána Mehmeda Drugega nad zadnjim
bosenskim kraljem Štefanom Tomaševičem.
Fatima si je bila odmotala fini belolilasti pajčolan ; v pišu ji
je trepetal po črnih laseh, po shujšanih ramah. Uveli, orumeneli
obraz je uklanjala nad vezenje. Zalazna bolezen ji je bila naslikala
temnomodre kolute pod trudne úpale oči.
Poleg nje je sedel zdravo ogoreli Omar s podvitima nogama
in marljivo izrezoval puščice. Malone štiri leta je domoval v
svečanotihem zagorju pri Osman paši. Snaga, red, blagovonjavi gorski
zrak in tečna hrana, vse to mu je okrepilo vitko telo. Naporna ježa,
lov in težavne orožne vaje so mu domalega zatrie dekliško gracijo ;
široká temnosinja janičarska suknja, segajoča dopod kolen in
ohlapne rdeče hlače so uspešno zakrivale izdajalsko kipeče oblike
cvetoče devojke.
„Kako dolgo je že, odkar so odšli naši?" je vprašal Omar.
„Skoraj bo mešec. Vrniti se morajo však čas."
Ko je Ghazi Isa paša, prvi bosenskí beglerbeg ali sultánov
namestnik, izvedel po svojih ogleduhih, da mlatijo počasni cesar
Friderik Tretji in modri nemški knezi na državnem zboru v Ratisboni
prazno slamo, je udaril — letos že tretjikrat — s petnajstimi tisoči
jezdecev skozi Hrvaško pri Vinici na Kranjsko. Med njimi je bil
tudi vranduški Osman paša s svojimi divjaki.
„Da niso naših pobili ali polovili?" je povzel Omar in odložil
puščico pa nož. Jel si je previjati belordeči turban, da so se videli
krátki zlatorumeni lasje.
25*
340 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Ah, nihče se jim ne ustavlja," je dejala mlada gospa žalostne.
„Kmet je revež. Gospoda v svojih varnih gradovih se ne briga zanj.
On sam pa nima in ne zna sukati orožja. Naši divjajo, kakor se
jim Ijubi. Saj poznáš Mohamedov náuk : Greh je, ubiti psa ali konja ;
toda kristjanu vzeti vse, tudi življenje, to je koristno in zaslužno."
Omar je vstal in šel po stopnicah na obzidni hodnik. V obližju
trdnjave so med sadnim drevjem dremale pod visokimi očrnelimi
strehami rumene ilovnate koče, drzno postavljene ob róbu strmin
in prepadov. Na ogalih plotov so na visokih drogih visele konjske
lobanje za varstvo pred strelo in točo. Včasi je smuknila belo omo-
taná žena med bornimi hišicami, včasi je zakričal otrok ; sicer je bilo
vse dolgočasno in zaspano. Spodaj je šumela Bosna v naglem
ovinku mimo sela in trdnjave. Sijajnobeli oblaki so pluli proti
junakorodnemu Zahlumju (Hercegovini) in Črnigori in Jadranskému
morju.
„O da bi smel s pašo !" je vzdihnil Omar, ko se je vrnil k
Fatimi. „Da bi videl domovino! Vedno mi obeta, da me vzame s
sabo in me tolaži: Čakaj, da boš večji!"
„Paša misii, da ti je komaj štirinajst let."
„Kadar me vzame s sabo, mu uidem in potem rešim tudi
tebe!" je hitel domišljivi mladi janičar. „Pokazal sem ii materin
križek in verižico. Z njima nájdem svoje starše. Rekla si mi, da
so gotovo plemenitaši, ker je na križku pod črkama U in B vrezana
krona. Romal bom od grádu do grádu, dokler jih ne nájdem.
Ali se ti ne zdi to mogoče? No, vidiš, potem se vrnem z očetom
in -vojniki sem, da te osvobodimo. Ah — kakšno veselje . . ."
Zaploskal je od radosti, hanuma pa se mu je nasmehnila otožno,
bolestno: „Lepe sanje. Omar, ali — prazne sanje."
Zardel je in malce užaljen pogledal v strán.
„Dragi moj, zame bi bilo vse prepozno ..." je rekla tiho in
sklenila roke nad vezenjem. „Tako sem bolna — ."
„Saj ti je odleglo," je dejal sočutno in sedel zopet poleg nje.
„Toliko, da morem na vrt," je šepetala. „Čutim, da ne bom
več dolgo."
„Ah, ne govori tako!" je prosil Omar in jo prijel nežno za
roko; čudil se je, kako je hladná. Venomer je bledo hanumo motril
s svojimi sanjavimi modrimi očmi.
„Včasi — ponoči — mi tako Ijuto zgrabi srce I Miglja mi pred
očmi. Zadušiti me hoče. Strah me je, da mi zastane srce. Da, da —
Omar, nikoli več ne pridem iz tega zidovja — nikoli, nikoli več ne
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 341
bom videla rojstnega kraja. Ali se me boš kdaj spominjal, ko me
več ne bo?"
Orosilo mu je oči, stiskalo mu je grlo, da ni mogel izpregovoriti.
Poljubljal je drobno belo roko in njegove vroče solze so kapale
Fatimi na mrzle prste.
„Omar, ti ne pozabiš mene, svoje druge mamice, kajne?" je
dejala komaj slišno, kakor sama zase.
„Kako moreš tako vpraševati?" je izgovarjal počasi, mučno.
„Zaupaj ! Ozdraveti moraš kmalu. Vse bo dobro. Pomagati nama
mora Bog — ne Allah, ampak naš Bog, ki si mi toliko pripovedovala
o njem. Kako nama ne bi hotel pomagati Kristus, ki Ijubi vse?"
Umolknila sta. Kar je zaslišal Omar lajanje psov in šel gledat
na dvorišče. Železná vráta so bila na stežaj odprta. Visoko vzrasel
bistrook kmet je prignal konje z desetino ; težko otvorjenim živalim
so gledale samo glave in kopita iz senenih kupov. Med leseno
mošejo in vodnjakom je stal debeluhasti dizdar Tahir, ki je hranil
ključe trdnjavske in nadzoroval topničarje, smodnik in svinec, poleg
njega pa topdjibaša, topničarski stotnik Ferhad, suhljat možak z
velikim nosom. Nanovo so zalajali psi.
„Ilmihal!" je zaklical strážnik iz kule.
„Paša se vrača!" je zazehal Tahir. „Treba bo streljati." • "
„Nazaj, mrcine neumne!" je kričal ílmihal nad psi in zapodil
svojega konja sredi mednje. „Komaj je človek par tednov z doma,
pa ga pozabijo."
Po tem prijaznem pozdravu so ga lajavi čuvaji takoj spoznali
in mu ponižno migali z repi. Od vseh stráni so prihajali radovedneži
gledat in poslušat.
„Kje je paša?" je vprašal Omar.
„V mestu, kjer hranijo tri kocine brade Mohamedove," je
odgovoril ílmihal modro in razjahal konja. „V Trávniku počivata
on in beglerbeg Isa paša."
„Pléna dovolj?" se je zanimal rejeni Tahir.
„Hoho, komaj smo tovorili," se je bahal bivši janičar in udaril
po napetih bisagah ob sedlu. „Bili smo v Slavoniji, na Kranjskem
in Štajerskem, na Ogrskem in Sedmograškem. Jahali smo po cele
noci. Pobijali, robili, pálili in jemali smo vse, kar smo le dosegli,
vse do opankov! Samo na Kranjskem in Štajerskem smo razrušili
ali poškodovali nad šestdeset cerkva, požgali več samostanov, pet
trgov in do dvesto vaši in odgnali okoli petnajsttisoč nevernikov.
Allah je velik!"
342 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Ilmihal, rad bi jahal paši naproti," je dejal Omar. „Spremi me!"
„Takoj, gospodine mladi, ko postrežem konju in osedlam
drugega."
Omar je hitel obveščat Fatimo, ki je vstala in si zopet
omotala obraz.
„Paži, Omar!" ga je svárila. „Videl boš naše ujete rojake.
Ali se ne bojiš, da te premaga usmiljenje? Kazati boš moral veselje,
srce pa ti bo razkrajala silná žalost. Ali se ne bojiš? Ostani
raj ši pri meni!"
„Zatajeval se bom. Bodi mirna. Móram jih videti, ah!"
„Pokliči mi dvorkinjo Jeleno. Rada bi v sobo. Še enkrat: bodi
previden! Zbogom!"
Mahnil ji je z roko v slovo. Ko se je napravil za pot in se
vrnil iz -svoje sobe, je Ilmihalov tovariš že sedlal izpočitega konja,
dočim je Ilmihal pritezal jermene Omarjevemu beleu Sarifu. Iskri
mladi konj je rezgetal veselo in kar ni mogel mirovati; venomer je
stresal fino glavo z nežno dolgo grivo, da so zanihavali čopki in
rese rdeče opreme. Prožno je skočil Omar v sedlo in kmalu sta
bila z Ilmihalom v ozki mrační dolini hitre Bosne.
Strugo so senčile prastaré bukve, hrasti, velikánske skale.
Ponekod so molela porušená debla iz reke. Pod bujnimi ovijalkami
in plezalkami so todintam skakale in lile prečiste gorske vodiče v
hladne globeli. Mestoma so usadi prsti in prodovine ovirali ježo po
ozki česti. V tesnobnem miru samotne divje soteske so od pečin
glasno odmevali udari pločatih turških podkva. Včasi je vzletel
velik jastreb, preplašen z gnezda na okrajku strmega skalovja,
tuintam se je pokazala veverica, vsa črna, ali pa je navpične stene
obletaval prekrásni planinski plezalček, živ rubin.
Naposled ju je privedla cesta iz temotne in vlažne soteske na
širno solnčno ravan zeniškega polja, kjer so bili pasii svojo živino že
stari Ilirci, roparski pastirji. Reven déčko je nadzoroval veliko čedo
belorunih ovac in piskal na dvojnico ali dvogrlico prastaré, čudovito
milé in otožne nápeve . . . Pognala sta konja. Došla sta kmeta, ki
je vodil štiri pare volov pred cvilečo težko arabo, popolnoma lesenim
nerodnim vozom, visoko natovorjenim z dehtečim senom. Spredaj je
stopala kmetica s preslico in predivom pod levo pazduho in z
vretenom v desnici; predla je grede. Pod visoko Vjetrenico sta
zagledala dolg oblak prahu.
„Naši!" je dejal Ilmihal.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
343
22.
Omarju je težilo dušo nekaj kalnega, žalostnega. Srce mu je utri-
palo od razburjenosti, od otroške radovednosti, od nejasne bojazni . . .
Iz prasne megle se je bliskalo jeklo in turbani so rdeli ko
kri. Že je slišal divje priganjajoče glasove, topot konjskih kopit,
žvenket orožja.
Spredaj je jezdil Osman paša svojega ponosnega arabskega
Doráta. Od živopisanega turbana so mu nihali dolgi čopki na ráme.
Okoli vratu mu je visela jeklena verižica s srebrnim okrovom za
korán. Na usnjatem prsnem oklepu so se mu svetile toke, debeli
srebrni glaviči. Močna jeklena zapona mu je sklepala široki usnjati
pas ; nanj je bila pripeta krivá damaščanka z mnogotero zazankanimi
zlatimi motvozi. Za sedlom je bila zvita ozka molitvena preproga.
V levi je držal uzdo z zlatimi resami, v desnici pa leskovo vejo in
odganjal konju nadležne muhe; obtem pa je skrbno pazil, da ni
poškodoval nobene živalce.
Osman paša je bil jako dobre volje. Posiati je nameraval
najlepše mlade jetnike preko Sarajeva in Višegrada skozi „staro"
Srbijo v Carigrad sultanu, ki mu je bil odtegnil milost. Úpal je,
da se iznova prikúpi Mehmedu in da dobi častni naslov „ghazi",
premagovalec nevernikov.
Omar je pridirjal dopred pašo, ustavil konja in v pozdrav
dejal desnico na srce, ústa in čelo. Osman se je oveselil, ko je
videl mladeniča tako čilega in zdravega.
„Kako ste se imeli doma. Omar?"
„Hvala Bogu, dobro."
„Vse v redu?"
„Hvala Bogu, vse."
„Tudi nam je pomagal Allah. Da vidiš, Ijubi sinko!"
Krenila sta s ceste na trávnik. Mimo njiju so jahali srepogledi
bosenskí roparji, bivši janičarji, martolosi ali neredni vojaki, Albánci,
Rumelci, Anatolci in divji Arnavti, vsi na majhnih lahnih, pa vendar
močnih konjih. Nekateri so se postavljali z uplenjeno zlatnino in
srebrnino na visokih turbanih, na prsih, na rokah, na sedlu in v
grivi svojih konj ; nekateri so bili navzlic vročini odeti z mašnimi
plašči. Sulice, okované z železom, so žvenketale ob kratkih sabljah,
bojnih sekirah, ob lokih in tulih s puščicami, ob okroglih malih
tarčah. Na jeklenem orožju je videl Omar rjave brizge in proge,
ostanke človeške krvi.
344 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Za njim je prihajala dolga vrsta tovornih konj. Skopčani z
močnimi jermeni, so stopali posamez drug za drugim in nosili ob
obeh straneh lesenega sedla bisage in košare, polne naropanega
blaga. Iz nekaterih zavezanih vreč so žalostno gledale glavice ujetih
štiriletnih do petletnih otrok. Za njimi so gnali ugrabljene konje,
govedino, koze, ovce.
Omar se je zganil — prihajala je dolga vrsta jetnikov in jetnic.
Spredaj so stopicali dečki in deklice, zvezani po dva in dva kakor
živina. Za njimi so se vrstili mladeniči in možje, dekleta in žene,
vsi z verigami prikljenjeni drug k drugemu kakor živina. Med oddelki
so jahali Turki, hripavo naganjali pešajoče, jih suvali z nožnicami
sabelj, s sulicami, z ostrogami in širokimi stremeni, jih bičali z
dolgimi trojermenskimi biči kakor živino. Jetniki so korakali topodu-
šno, kakor izmučena tepena živina, ki se temno zaveda le, da ne
more uiti neusmiljenim udarom.
Iz teh osehlih ust ni bilo nobene tožbe, nobenega vzdiha več,
v teh srcih ni bilo nobene nade, iz teh izžetih mrtvih oči ni kanila
nobena solza. Skozi razcapane umazané halje so rjavele in rdele
napol zaceljene, oprasene rane. Nekateri so morali nositi uropano
blago; nekateri so se bili izkušali upreti ali bežati — zadela jih je
strašná kazen: namestu nosov in ušes so bíle samo kepe strjene
krvi in šopi prilepljenih las. Za konjske repe privezane so tirali
duhovnike, menihe in nune: bele dominikánke iz Velesala, iz
Mekin sivé redovnice sv. Kláre, bele kartuzijane iz samostana v
Pleterjah in bele cistercijane iz Zatičine.
Oddaleč je slišal Omar grozen smeh . . . Izredno močan mlad
mož, vklenjen v dvojne verige, se je venomer pošastno grohotal
in páčil obraz.
„Zverina, haha, zverina, haha!" je kričal, ko je ugledal Osman
pašo; hropel je in strahovito škripal z zobmi. Bil je blazen.
Med vsemi jetniki se je Omarju najbolj smilila mlada mati, ki
je komaj še dvigala noge in se opirala na dva mladeniča, očitno
sinova. Bolezen in žalost ji je izpila moci. Iz ožoltelega, izglodanega
obraza so strahotno svetile veliké trpeče oči. Klopotala je z zobmi,
sopla je naglo in slabo. Tresla jo je mrzlica.
„In to so moji rojaki!" si je mislil Omar. Peklo ga je v dno
duše, srce se mu je krčilo ob tožnem pogledu. Popadalo ga je v vratu,
v grlu — ščemelo ga je v očeh — stisnil je ústna — bal se je, da
ne zajoka na glas.
Z jasne ravni so zavili v mrakotno hladno sotesko.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 345
„Vode, vode!" so prosili sužnji, ko so dospeli do gorskega
vira. Na paševo povelje so poskákali nekateri jezdeci raz konje,
nastregli bistre studenčnice v usnjate vrče in dali robom piti.
Bolna mati je omahnila, sinova sta jo izpustila, da je sedla
na skalo. Obraz ji je bil rdeč in zabuhel, pokrit s potnimi sragami.
Kuhala jo je huda vročica. Ko se je odžejala, ji je prihajalo še slabeje.
„Ne morem dalje," je zajecala, ko sta jahala paša in Omar
mimo nje.
„Ta sitnica nas zadržuje ves pot," je godrnjal Osman.
„Naprej! Ali — ".
„Tako sem slabá. Umreti mi je."
„Zgodi se po tvojem!" se je Ijuto nasmehnil Osman paša in
belo so blisnili zobje med črnimi brki in brado. „He! Ismail! Ejub!"
Ismail in Ejub, dva visoko vzrasla žilava moža z odurnimi
potezami sta siloma ločila sinova od matere. Omar bi bil rad prosil
pašo, toda vedel je dobro, da ne bi izdalo práv nič. Silná tóga mu
je preobladala srce. Čutil se je neizrečeno nesrečnega v svoji nemoci,
čutil je vso grenkobo prisiljene neiskrenosti in zoprne pretvare.
„Pustite nama mater!" sta prosila mladeniča, ki ju je držal
Ejub. „Ubili ste nama očeta in braté, ne morite najine uboge matere!"
Ismail je potegnil handžar in vprašujoče pogledal Osman pašo.
„Kaj zijaš?" je zarohnel trinog.
„Usmilite se!" je vzdihnila bolnica v smrtnem strahu, se
zgrudila na kolena in proseče povzdignila drgetave roke proti paši.
„Bog varuj moja sinova!"
Brata sta kriknila z obupnim, preletečim glasom. Z izbuljenimi
očmi, z ostudnim krvoločnim nasmehom je zavihtel Ismail handžar
globoko za svojo ramo, jeklo je zablisnilo; toda ostrina je zadela
previsoko, na spletené lase. Kri se je ulila žrtvi po tilniku. Omarjev
Sarif je prihajal nemiren.
„Jezus, Marija — " je dihnila ranjena žena. Bolečine so ji
zavile oči. Zagnalo jo je, uprla se je na roke.
Iznova je zamahnil Ismail. Odsekana glava je padla v pesek,
se pokotalila in odletela od skale. Odprte ústne so trepetale in
tožeče oči so z groznim izrazom strmele v Osman pašo. Truplo je
padlo na prsi; iz odprtih žil je bruhnila kadeča se kri, obrizgala
skalo in grmovje in lila, rdeč studenec, preko ceste proti Bosni.
Prvikrat je videl Omar, kako so umorili človeka. Obledel je;
preletaval , ga je leden mraz. Uzda se mu je tresla v roki. Vrtelo se
mu je v glavi, bal se je, da omedli in páde s Sarifa.
346 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Mati! Mati!" sta kričala sinova.
Nešli so mrliča k bregu in ga vrgli v Bosno; za truplom so
zagnali tudi glavo. Ta trenotek se je izvil mlajši sin Ejubu iz pesti.
Ko bi trenil, je planil na obrežno skalo, zavrisnil in skočil v
globočino za materjo.
Turki so se začudeni spogledovali ; jetniki so stali kakor
okameneli. Zdajci je kriknil Ejub. Starejši mladenič ga je besno
ugriznil v roko, ubežal in skočil za materjo in bratom. Razbito telo
se je zataknilo med vrbovo vejevje, vendar ga je kmalu rešil val
in plávalo je za prvima dvema proti severu.
„Haha, zverina! Haha, zverina!" se je grohotal blaznik.
Omar je venomer strmel na reko, na tri rdeče proge. Osman
paša se mu je zdel tako tuj, tako zloben ; čutil je jezo, sovraštvo
do njega in skoraj zaničevanje do samega sebe, ker je moral biti
takému človeku hvaležen in ker se mu ni úpal reči: „Glej, tudi
jaz sem eden teh — ubij še mene!"
„Škoda ju," je rekel paša slabovoljno. „Bila bi najboljša
janičarja. Ejub, zakaj nisi pazil? Doma dva dni v lisičino!"
Ejuba je pretreslo; lisičina je bila strašná ječa vranduške
trdnjave, ozka jama v živi skali, kamor še ni prisijalo solnce in
kjer je mogel jetnik le sključen čepeti ali klečati.
„Naprej!" je ukázal Osman paša in se obrnil k Omarju, ki
je bil še ves bied in razburjen. „No, Omar, kaj? Tvoja duša je še
mehka. Privaditi se boš moral takim prizorom. Drugo leto pôjdeš
z nami na Štajersko in Kranjsko; v janičarsko orto moreš še
vedno pozneje."
Omar je slišal te besede kakor iz meglene daljave. Iztežka se
je zdramil; čutil je pašev pogled in se nasmehnil.
„Kje je beglerbeg Isa paša?" je vprašal, sanio da bi kaj rekel.
„Na poti proti Sarajevu," je odvrnil paša. „Prejkone je že
blizu Busovače."
Pozno popoldne so dospeli dopod Vranduk. Na trdnjavi so
zagrmeli hitro zaporedoma trije topovi; v samotni tihoti so odmevali
streli glasno od gore do gore. Vrandučani so hiteli gledat prihajalce.
Oturbanjeni možje, omotané žene z otroki v naročju, živahni bosi
dečki, mlada, še ne zagrnjena dekleta z amuleti, biseri in tolarji v
rjavordeče obarvanih kitah, vsi so radovedno motrili jetnike.
Na grajskem dvorišču so prinesli robom kaše, ovčjega sira in
vode. Segnali in zaklenili so jih v umazané hleve in nizke kleti,
mlajše pa v prazne žitnice in postavili stráže.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 347
Medtem sta Osman paša in Omar nadzorovala hlapce, ki so
spravljali plen : blago oropanih trgovcev, kmečko obleko in orodje,
kelilie, križe, bukve, oltárne prte, sveče, svečnike, mašna oblačila,
zvonce, bandera, kadilnice, monštrance. Omar je dletil z nožem pike
in črte na rováš in tako znamoval število posameznih stvari. Med
vsemi mu je najbolj ugajalo jako lično slonokosteno razpelce ;
skrivoma ga je spravil za pas.
Komaj je čakal, da je mogel k hanumi. Pripovedoval ji je,
kaj je bil videl, pripovedoval zlasti o nesrečni materi in njenih dveh
sinovih. Tiho, žalostno je poslušala Fatima.
„Tako so umorili Turki tudi mojega očeta, sestre in ženina,"
je dejala drgetaje in vzdihnila globoko. „In Osman je ubil mojo
mladost, mojo srečo, moje življenje, vse, vse."
Nenadoma se je sključila na minderju, si pritisnila obe roke
na leve prsi in záječala bolestno. Bodlo in rezalo jo je v srcu, ki
je jelo burno utripati. Gledala je plašno in lovila sapo.
„Za Boga milega — kaj ti je?" se je prestrašil Omar. „AH
naj pokličem — "
„Ostani!" je zastokala v silnih mukah. S trepetajočimi prsti
si je odpela tesnečo ječermo in pasno zapono. Bolečine so ji
prisilile solze v oči.
Nemo je stal pri njej in ni vedel, kaj bi. Uprla je roke ob
minder; delale so ji vse prsné mišice. Dihala je počasi, sikajoč,
naporno, neredno. Včasi je globoko zajela sape vaše. Videla je
iskre; po glavi, po ušesih ji je tolklo in šumelo. Po levi rami in
roki je čutila gomezenje in mrgolenje. Davilo jo je čimdalje tem
huje ; bála se je, da jo zaduši. Pred očmi se ji je delala meglena téma.
Nápad je minil pravtako naglo, kakor se je pojavil.
„Vidiš, Ijubi Omar!" je sopihala in si otirala oznojeni, lahno
ordeli obraz. „Oglaša se bela žena . . . Bodi miren ! Ah, čuješ?"
Od hodnika sta slišala krepke korake.
„On prihaja. Gotovo mi prináša daril; ugrabil jih je ujetim
ali zaklanim žrtvam."
Omar je odšel na vrt. Po ahšamu,- molitvi po solnčnem zahodu,
sta večerjala s pašo. Govorila sta malo. Ko sta odklanjala tudi
jacijo, drugo in poslednjo večerno molitev, je šel Omar v svojo
sobico počivat.
Skozi ozka vráta je stopil v nizko stanico. Tla, poteptano
ilovico, so večidel pokrivale živopisane preproge. Nad minderjem
so visele med orožjem levhe, tablice z napisi iz korana. Železné
348 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
oknice so bile odprte; skozi malo okno je videl kos divnega
zvezdovitega neba. Iz dolafa, zidne omare, je vzel valjasto blazino
in odejo ter legel na minder.
Dolgo ni mogel zaspati. Vedno iznova se je spominjal obglav-
Ijene matere in njenih sinov: po ušesih mu je zvenel njen poslednji
vzdih „Jezus, Marija!" in obupni krik mladeničev; videl je njene
oči, široma otvorjene od smrtne groze in obtožujoč uprte v pašo,
videl je troje mrličev plavati po Bosni. Zaspal je šele proti zori.
Osman paša je privoščil svojim jetnikom, zlasti mlajšim, tečno
hrano, da bi jih spečal tem bolje. Nekaterim je tudi dovolil, da so
delali na dvorišču ali na vrtu.
Soparnega večera konec tedna je stal Omar na obzidnem
hodniku grajskega vŕta in gledal proti zelenému kraljestvu jelenjadi,
srnjadi, merjascev in divjih petelinov, proti goram, kjer od stvarjenja
sveta še ni bila motila smrtne tihote nobena sekira. Okrenil se je.
Nad travo so svetile kresnice. Kar se je zganil. Na vrtu je zalivalo
ujeto dekle cvetice in pelo tiho, otožno:
Pridi, golobica žala !
Dete mi boš varovala . . .
„Materina pesem!" je bliskoma prešinilo Omarja. Ni se gánil,
da ne bi preslišal nobenega glasu. Izpreletala ga je zdaj vročina,
zdaj mraz. Da, to so bile one besede, ki jih je slišal včasi v
sanjah — to je bil oni nápev — sladak pozdrav iz zlate dobe
detinje. Ko je deklica umolknila, je stopil k njej. Bila je malo manjša
od Omarja; lepa ni bila, pač pa je imela krásne dolge kite. Ko je
ugledala mladega Turka, je plašno povesila oči in se obrnila v strán.
„Ne boj se me, deklica!" je dejal Omar prijazno. „Povej mi —
kje pojo pesem, ki si jo pela tukaj!"
„Pri nas doma," je odgovarjala boječe, obotavljaje se.
„Blizu Metlike."
„Kje je to? je vprašal nestrpno.
„Ob reki Kolpi. Na Kranjskem."
Srce mu je močno plalo, obledel je od veselé razburjenosti.
Hitel je k Fatimi. Toda moral je precej dolgo čakati, da je odšla
dvorkinja, ki je česala hanumo. Ko sta bila sama, je objel Fatimo;
izprva ni mogel izpregovoriti nobene besedice. Osuplo in rado-*
vedno ga je gledala hanuma.
„Zdaj vem, kod bom moral iskati starše," je šepetal naposled
ves blažen. „Zvedel sem, kje je moja domovina ..."
M. Kocjančič: Lilija. 349.
M. Kocjančič:
Lilija.
]^S težko in mučno nestrpnostjo je pričakoval Andrej Kosec ju-
^J~^ tranje zore. Pa se je vleklá noč kakor večnosť, da se je
že pričel čuditi, kako da se je naspal tako hitro, saj je bilo vendar
že blizu polnoci, ko je legel v posteljo, in zdaj je bil tako ves
spočit in svež, noč pa le ni hotela zbledeti. Naposled je vstal,
odgrnil zaveso in odprl okno, da je mesečina posrebrila sobo tja
do vrat.
Spodaj na ulici je bilo vse tiho ; zastrta okna so gledala v noč
in tistikrat se je zahotelo Andreju Koscu, da bi izpregovoril v gluho
tišino glasno, veselo besedo . . .
In kakšna naj bi bila ta veselá in glasna beseda? je pomislil
takoj nato. Prvi hip se je spomnil njenega imena, potem pa ga
je nenadoma obšlo neko zagonetno čustvo, ki je bilo zelo podobno
žalostnému spominu. Kajti ves ta čas, ko se je premetaval po
postelji in v vroči nestrpnosti čakal belega dne, so blodile njegove
misii nazaj v preteklost, v žalostne in mračne dni, ko je še dvomil,
da doživi kdaj to noč in sovražil vsakega, ki mu je bila sreča mi-
lejša nego njemu. Pa naposled se je vendar priboril do svojega
nlja in zdaj se mu je zdelo, da stoji na pragu tistega velikega
svetišča, kamor so zadnja tri leta hrepenele vse njegove misii in
žellje. Samo ta noč še in potem se razlije čez zemljo luč tistega dne,
'Á ga je sanjala njegova duša toliko čaša ...
Sem od zahoda je puhnil vanj hladen veter, da so vztrepetale
gube na njegovi beli srajci in ga je streslo neprijetno po vsem
telesu. Zato je odstopil in zagrnil gardino, nato pa prižgal svečo,
ki je stala na nočni omarici in se svečano približal visoki omari.
Tam so se belile poleg cilindra čisto nove rokavice, frak je
visel nad njimi, zlikan in ves nedotaknjen, kakor ga je prinesel
prejšnji večer krojač, in Andreju Koscu se je zahotelo tistikrat kakor
otroku: od vseh stráni, do najneznatnejšega gumba bi se bil rad
ogledal v tej svatovski obleki, in že je iztegnil desnico, pa se je
isti hip tudi premislil in postavil svečnik na mizo, sam pa sedel na
rob postelje in podprl glavo v dlani.
In skoro da se je Andrej Kosec prestrašil sredi najprijetnejših
misii neljubega spomina, ki ga je hotel zatreti vsakikrat, kadar ga
350 M. Kocjančič: Lilija.
je nenadoma vznemiril, pa se mu ni posrečilo nikoli, ampak zgodilo
se je ravno narobe : čim bolj je skúšal popolnoma in slepo verovati
v njeno vdanost,'tem bolj ga je pekla slutnja, da nosi ona v svoji
duši nekaj, česar mu še nikoli ni zaupala.
Andrej Kosec skoro ni smel pomisliti na to, kajti zavedal se je
posebno zadnji čas, da mu je ona tisto veliko solnce, ki razsvet-
Ijuje z najsvetlejšimi žarki njegovo življenje, in tudi tega se je za-
vedal, da bi bilo njegovo življenje uničeno s prvo senco, ki bi za-
temnila to solnce. Prišli so sicer trenotki, ko je razmišljal o njej
mirneje in takrat je videl tako blizu globoko nežnost Kristinine
duše, da se je zbal trenotka, ko bi moral nezaupno pogledati v
njene oči . . . — Pa saj to se ne zgodi nikoli — si je zatrdil in
stresel z glavo, nato pa stopil naglo po sobi gor in dol in pričel
siloma misliti na čisto druge stvari. Pa ko je pomislil, da stopi še
tisti dan ž njo pred oltár, je bil v njegovem srcu zopet nemir, ki
ga je naposled zatri s sanjami o bodočih dneh . . .
Tam zunaj mesta skoro je najel stanovanje v nizki vili s senč-
natim vrtom, kjer se skrivajo med bezgom in grmičevjem nizke
klopice — vse kakor nalašč za mlada poročenca. Kristína je ogledala
vrt do zadnjega kotička in bilo ji je vse po volji, tudi stanovanje
ji je ugajalo, dasi je bilo prej skromno nego razkošno: tri sobe z
majhnim balkónom in potem so postavili notri opravo, kakor je
hotela ona. Okna v spalnici so gledala proti zahodu, da jutranje
solnce ne bi prekmalu motilo s svojimi zgodnjimi žarki, in gardine
so bile zamolklo rdeče, medtem ko je bilo v prvi in drugi sobi
vse nekoliko bolj svetlo in živahno. In ko je Andrej Kosec pred par
dnevi ogledoval svoj bodoči dom, se ni mogel premagati, da bi se
ne sklonil k njej in jo poljubil v sredo tistih drobnih ustnic, okrog
katerih je počivala vedno neka otožna, skoro trpká poteza.
„Glej, dolga tri leta in še dalj sem mislil na čas, ko si usta-
novím tak dom," je dejal in iztegnil roko v kolobarju, Kristína pa
se je ozrla po sobi in se nasmehnila.
„In sedaj se je vendar zgodilo," je dejala in ga pogledala
vdano, a takoj nato nekako plaho in skoro sramežljivo umaknila
svoj pogled.
Tistikrat je Andrej Kosec zapažil v njenih očeh neko prikrito
zamišljenost in je osupnil.
„Morda ti ne ugaja?" jo je povprašal skrbno.
„O, pač," mu je prikimala in se ga oklenila, potem pa mu
pričela pripovedovati o malenkostih, ki še manjkajo, o svojih starših
in vsem, kar ji je le prišlo na misel.
M. Kocjančič: Lilija. 351
Andrej Kosec jo je poslušal in se je čudil njeni zgovornosti;
a zdaj, ko je zopet mislil na vse njene besede, so se mu zdele
čudno hladne in brezpomembne. Pa kaj ! Saj ji je govoril mogoče
tudi on mnogokrat o stvari, ki je ni prej nič zanimala in je zato
hodila marsikdaj poleg njega tiha, kar je pripisoval on sicer njeni
naravi, a je bil mogoče kriv on sam. Prišli pa so zopet trenotki,
ko mu je dokázala z vso iskrenostjo, kako ga Ijubi, da Andrej
Kosec pač ni več dvomil o njeni Ijubezni, vendar pa se je zavedal,
da njene nežne duše še ni popolnoma spoznal. —
Počasi se je pričela plaziti ob gardini v sobo motna vijoličasta
svetloba, ki je bledela bolj in bolj in prehajala v nekako zelen-
kasto luč.
Andrej Kosec je ves vesel odgrnil zaveso in zdaj se je za-
smejalo po vsej sobi mlado jutro. Vsa sobna oprava se je zasvetila,
kakor da je oživela s Koscem vred ob solnčnih žarkih, ki so se
razlili tam izza daljnega obzorja.
Še nekaj čaša je stal zamišljen ob oknu in gledal v solnčni
vzhod, potem pa se je pričel počasi opravljati.
Ko je bil gotov, je stalo solnce že precej visoko na nebu, in
ulica tam zunaj je postajala glasna in živahna.
Čisto navaden delavnik je bil, pa se je vendar zdelo Andreju
Koscu, ko je stopil k oknu, da je tudi zunaj vse nekako bolj svečano
in polno nekega težkega pričakovanja, kakor da čuti však, ki gre
mimo njegovega stanovanja, tisto veliko prazničnost, ki je je bila
polna njegova duša ... Ali vendar se ni mogel popolnoma
umiriti, in čim bolj se je bližal trenotek, ko obstane spodaj pred
hišo kočija, ki ga popelje po njo, tem nemirneje mu je tolklo srce.
Kajti dasi je gledal svojo bodočnost vso srečno in veselo, si je
moral vendar priznati, da mu je povsem neznana. Morda doživi
celo kako razočaranje, na katero zdaj niti ne misii; morda se iz-
premene vse najneznatnejše slutnje v trpko resnico, in še bogve kaj
grenkega in težkega se skriva v tistem življenju, ki mu je zdaj
tako blizu . . .
In Andrej Kosec je obstal s stisnjenimi ustnicami zopet na-
enkrat sredi sobe in se mračno zagledal v tla. — Pa čemu te temne
misii, ko vendar nima niti najmanjšega vzroka, da bi dvomil o svoji
srečni bodočnosti? Ali se skriva res nekje globoko v srcu nelep
spomin na karkoli že, da silijo njegove misii vedno raje v temo
ncgo k solncu? . . .
352 M. Kocjančič: Lilija.
In Andrej Kosec je pričel zopet premišljevati vse od konca do
kraja, od tiste ure, ko je prvič govoril s Kristino do zadnjih dni,
ko je zvedelo že vse mesto, da se danes poročita, pa ni mogel
zaslediti na njej niti enega madeža, ki bi ga vsaj nekoliko vzne-
mirjal. Bila mu je pač mnogokrat nerazumljiva, a tudi njena mati
je trdila, da pridejo trenotki, ko je najraje sama s svojimi sanjami
in tega ji Kosec ni štel v zlo, ker je vedel, da jo baš ta lastnost
obvaruje tiste ničemurnosti, ki je bila njemu tako zoprna. A drugače
je bila boječa in dobra duša. Ce je odbijal na izprehodu s palico
cvetlične glavice, ga je pogledala proseče, in Andrej Kosec je bral
razločno v njenih očeh, da se ji globoko smilijo. On sicer nikoli
ni mogel razumeti tolike nežnosti in se mu je zdela vcasi naravnost
smešna, vendar pa je čutil, da to ni vzrok njegovih mračnih misii,
ki pa so omahnile v neko novo čustvo, kajti Andrej Kosec je skoro
pobledel, ko je zaslišal, da je obstala spodaj pred hišo kočija.
Najprvo se je hotel naglo skloniti skozi okno, pa se je obrnil
ravno v nasprotno strán in nekako nervozno natikal bele rokavice,
potem pa segel po cilindru in stopil pred zrcalo, dasi oči ni dvignil
od tal.
Zunaj na hodniku so se začule nagle stopinje in takoj na to
je nekdo potrkal.
Andrej Kosec se je okrenil in povabil zamolklo :
„Naprej!"
Hip na to je vstopil ves v črnem njegov prijatelj, ki ga je
naprosil Kosec za druga. — —
Tri dni pozneje je stopil Andrej Kosec v svojem novem sta-
novanju s skrbnim obrazom na vrt, a se takoj zopet okrenil, kajti
Kristíne ni zagledal nikjer. Naposled jo je našel na balkónu, vso
zamišljeno in bledo, in ko je pogledal v njene oči, je videl, da so
solzne.
Stopil je k njej ; toda Kristina je iztegnila roko, kakor da se
ga hoče ubraniti.
„Zdi se mi, da nimam zdaj ničesar več pričakovati od življenja,
saj čutim, da sem kakor odtrgana roža," je dejala, ne da bi ga
pogledala. Andrej Kosec pa je pobledel, ker je zagledal pred seboj
dolgočasno, mračno pot, ki naj jo hodi vse življenje . . .
Milan Pugelj : Samotár. 353
Milan Pugelj: SamOtaf.
L
1^ o je zvedel po očetovi smrti za testament, je odšel iz domáce
hiše. Bil je presenečen in razočaran. Mati, brat, sestra, celo
stará služkinja — vsi so dobili denár na roke, a on bo dobival
stalno mesečno vsoto in to kakor nalašč zato, ker je hotel biti sam
zase in daleč od Ijudi in stanovanj. Ko je obiskoval šole, ni mogel in
ni maral njegov um hoditi paralelno s pojmovanjem učiteljev in so-
učencev,in zato se je odločil za svoj svet. Za vse, kar so razglabljali
drugi v dúhu, je našel on svojo pot, ki ga je vodila do posebnega
in izrednega zaključka. Taki dogodki so ga odvracali od Ijudi in
ga zaklepali vaše. Sovražil ni nikogar, a vendar je bila vedno jačja
sila, ki ga je tirala v njegov svet, kjer bi mislil po svoje in kamor
bi nikoli ne segla razmotrivanja njegovih sosedov in znancev.
Ko je bil otrok, je večkrat podivjal. Zlasti rad je tepel hčer
očetovega oskrbnika, drobno in nežno Heleno. V poznejših letih se
je predrugačil ; otroška strast je dobila novo lice, pričel se je živo
zanimati za Heleno, kar se je zdelo njegovi obitelji neumevno in
neprimerno. Zrastla je bila v tenko in vitko žensko, ki je posedala
največkrat spodaj za hišnim oglom, koder se je širil spredaj in na
desno in levo prostran vrt. Prebirala je knjige, gledala je včasih po
rožah in grmih z velikimi črnimi očmi, ki so bile jasni besedniki
srca, razkrivajoči notranjost in govoreči resnico vsakomu, kdor je
znal vanje gledati in ž njimi občevati. Vedno, zlasti še ob lepih
večerih, je našel v njih svoje misii in svoje želje. Ko je za par
minút odložila knjigo, takrat so se polahko dvignili njeni pogledi
in taki, kakor so bili, polni sanj, ki so se jih napili iz knjige, so
se vzpeli v gracijoznem loku kvišku proti modrini neba in plávali
vse tja dalje v kraje samote, svobode in lepote.
Spočetka jo je opazoval od daleč, pozneje je príhajal k njej
in z njo govoril. Ti pogovori so obstajali iz redkih stavkov, ki so
bili sami na sebi večkrat brezpomembni in so se tikali nečesa po-
vsem drugega, navadno vsakdanjega in nezanimivega. Če je hotela
ona kaj pripovedovati, kar je posnela iz svojih knjig ali kar ji je v
zadnjih dneh prepletalo glavo, je postal on zadivljen, prepadel in
slabovoljen. Zato je kot hči oskrbnika njegovega očeta vselej pre-
nehala in umolknila, da ne bi povzročala kot nekaka daljnja slu-
žabnica svojemu daljnjemu gospodarju neprijetnosti in dolgega čaša.
„Ljubijanski Zvon" XXXII. 1912. 7. 26
354 Milan Pugelj : Samotár.
Nekega večera jeseni je prijel ta daljnji gospodar njeno roko,
jo poljubil in rekel: „Helena, kako sem vam hvaležen, ker me raz-
umete. Čemu besede, ko jih duše ne potrebujejo!"
Njo je mislil vzeti seboj v svoj kraj, pa ji ni tega nikoli omenil.
Bil je prepričan, da ve ona vse isto, kar ve on, da je občutila vse
to že dávno in da se tiho v duši že pripravlja na odhod.
Na vse to je pádel očetov testament, po katerem ni misliti na
to, da bi si mogel on kdaj sezidati domovanje in urediti svoje pri-
like tako, kakor je hotel. Razpolaga le z izbero stanovanja, katero
lahko najme sredi mestnega trušča in vrišča ob prometnih ulicah in
cestah ali zunaj mesta kje v zelenih vilah, ki kukajo z belimi stenami
izmed zelenja in rož tja na cesto ali na obratno strán proti zarastlim
gričem in holmom, koder žvižgajo kobilarji in kriče vrane in srake.
Iz domače hiše je hotel oditi tiho in neopaženo in to zlasti zaradi
ženské, ki se je prej ž njo seznanjal in sestajal. Preselil se je zjutraj
na vse zgodaj v najoddaljenejšo vilo zunaj mesta in prihajal od
tam redko nazaj. Prvé dni vsakega meseca je šel v úrad po denarje,
vse druge čase je hodil zunaj po gozdih in poljih, poslušal in
opazoval gozdne ptice, gledal iz skrivališča za srnami, počival na
mahu in strmel skozi bukovo vejevje v čisto nebo, koder je bežala
od čaša do čaša prosojna meglica. Njegova obleka je postala pono-
šena, njegovi ovratniki pomečkani in rumeni, čevljem so se obrnile
pete, lica je porastla brada in izpremenil se je docela. Iz elegantnega
mestnega človeka je postal oguljen in zamišljen predmestni škrie,
ki tava po travnatih stezah, seká s paličico obpotnim cveticam
glave in svoje zmišlja.
Na očeta se je spominjal sovražno, na brata in na sestro je
pozabil, mati mu je stopila mnogokdaj pred oči; a zavedal se je,
da stanuje v isti hiši, kjer prebiva usodna ženská, in zato ni mislil
iti nikoli k njej. O njej — o ženski — je vedel, da je njej vse to
znano, da ve, zakaj je odšel, kako se je ž njim zgodilo in kako se
je vse zrušilo in padlo. Zvečer, ko šedi za hišo in ko se vzpno
njene zamišljene in razsanjane oči v gracijoznem loku od knjige
preko vrtnega grmovja in drevja proti modrini neba, takrat zagleda
njega, vidi ga skozi bukovo vejevje na gozdnem mahu, zatopljenega
enako v sanje in v misii nanjo. Teh dvoje življenj — njo in njega —
bodo vedno prepletale mreže nevidnih, a gostih in trdnih duševnih
veži, ki jih niti smrt ne bo razrušila. Ne bo jih razdrla smrt — teh
veži — pač pa spojila. S smrtjo preneha biti človek človek, njegova
človeška pot se odkrhne, ali prične se druga, nová, zdaj še neznana.
Milan Pugelj : Samotár. 355
Páde v naturo, razkroji se v njej in pretvorí v novo bitje. In tam
v vesoljstvu, kjer nič ne izgine in ostane vse večno, tam bosta
živela dalje v neskončnost in nikoli izginila. Morda se dvigne iz
nje roža, morda tiho drevo, ki bo cvetelo ob vsaki pomladi in
šumelo dolge dobe v plašnost jesenskih večerov. In on postane
morda hirast, morda lipa, ki bo preživela stoletja in gledala slavo
in propast mnogili rodov. Najdejo se lahko njuni atomi le v delni
množini v majhnih živalicah, ki se srečata na poljski bilki. Ne go-
voríta, kakor nista zdaj v človeškem življenju mnogo govorila, ali
poznata se iz stoletij, iz pradob in veselita se drug drugega. Večer
je, vzpneta se v makov cvet in tam dočakata jutra v sreči in bla-
ženstvu. Ali visoko v ozračju dva metulja — glej, tu so se našli
po stoletjih in stoletjih njuni atomi!
On ostane sam in tudi ona. Ni jima usojeno samo človeško
življenje, del vesoljstva sta in v njem ostaneta večná. Najdeta se
še, ker ni mogoče, da bi se enkrat v tisočletjih ne srečala. Zdaj,
kot človeka v življenju, se ne moreta združiti, ker sta vezana na
socijalne veži družbe, na šege in zákone Ijudi in čaša. Premalo
imata prílik za tisto srečo, katero si želita in sta si jo odločila in
zato ostaneta ločena, počakata konca zaigrane igre, da jo príčneta
po tem življenju v vesoljstvu znova.
Ker je mnogo mislil, ni imel čaša za spanje niti ponoči. Spal
je malo in postal prepadel in suh. Stará gospodinja, kjer je sta-
noval, je hotela dostikrat ž njim govoriti, ali to so bili najnevažnejši
in najmanjši drobci tega življenja, ki ga je obdajalo in katero je
on še v njega velikosti in šili uma odložil in mislil preko njega v
novo bodočnost onstran smrti. Če je slišal, da se pogovarja na
hodniku, da pomiva v vedno odprti kuhinji, ali da šara s svojimi
stanmi koraki po veži, ni odšel iz sobe. Čakal je, da se je umeknila,
in da je postalo zunaj vse tiho.
Nekje blizu tistih vil pa je ob večerih piskal neznan človek
na piščal in to je rad poslušal in Ijubil. Slonel je med zelenjem
na oknu, tiščal pesti v črnozarastla lica in strmel po večernem nebu
in krajini. Gore in nebo so žareli v zlatu večerné zarje, preko polj
in njiv je ležala ogromna senca večera, nebo se je modrilo in pelo
od obzorja do obzorja; sredi trávnikov je tekla bela cesta in tam
v dalji se je vil med grmovjem vlak s prvo rdečo lučko tistega
večera kakor igrača za otroke. In v tej tihoti in prostranosti večera
je pela piščal, vila glasove, jih višala in nižala in prinášala in zlivala
v uho neko polno, okroglo žalost, ki je sedala in se vlegala po
duši kakor težek in omamen vonj.
26*
356 Milan Pugelj: Samotár.
In vedno še ni hotelo biti nikogar od nobene stráni. Vlak se
je že dávno izgubil, zarja je spolzela s solncem vred za gore, ki
so postale mračne in nejasne, nebo je pomodrilo in pogledalo po
večeru s prvimi zlatimi očmi, cesta je utonila v mraku in polja so
se zlila v eno samo temnozeleno pian.
II.
Kadar je zašel najdalje proti mestu, je dosegel stransko in daleč
iz mesta iztegnjeno drevoredovo progo, koder so se naseljevali ko-
m.edijantje. Popoludne so tam vsekrižem kričale veliké lajne s hre-
ščečimi in sarkastičnimi basi, s cvrčečimi in žvižgajočimi visokimi
piščalkami in z razpranimi in ostrimi glasovi trobent, ki so rezale
ves šum in krik kakor noži. Dopoludne pa je vse to spalo in bilo
popolnoma neobljudeno. Razen zarjavelega komedijanta, ki je lezel
neumit in razdrapan po stopnicah v nizki leseni voz, in razen ne-
katerih starih in grdih žensk, ki so dremale pred štirioglatimi in
ponekod podolgovatimi platnenimi kolibami v žarkih jutranjega
solnca, ni videl človek nikogar.
Ob takih mirnih urah je prihajal on, ogledaval nadnaravno
veliká dekleta z dvemi in tremi glavami, ki so bila naslikana na
ogromne platnene plahte zunaj kolib, in obiskal zlasti večkrat velik
šotor, ki je nosil na pročelju rdeč in ogromen nápis „Panoptikum".
Ko je spustil za njim gospodar zaveso ob vhodu, je zavladalo
okoli njega tajinstveno gibanje strojev, ki se je širilo od vseh stráni
in se združevalo v enakomerno in pridržano kovinsko šumenje.
Polumrak je ležal po prostoru in v njem se je zamolklo svetlikala
z zlatom obšita obleka umirajoče mučenice, ki je ležala pod ste-
klom na žebljih, visoko dvigala prsi in od čaša do čaša odpirala
svoje veliké šteklené oči. Tam dalje je ležal na postelji ruski
veliki car Aleksander z veliko, grdo in zevajočo ráno na prsih,
ki so mu jo prizadeli sovražniki vláde. Tudi on je umiral, a težko
in primerno junaku. Sivá brada se mu je stresala na prsi, in prsi
samé so ječale in škripale v smrtnem boju. Desná roka se je hotela
dvigniti s krčevito stisnjeno pestjo, a padala je nazaj in se trudila
brez uspeha.
V tistem mraku, ki je bil hladen in vlažen in med čudnim
kovinskim šumenjem strojev, ki so pregibali ta voščena in mrliška
telesa, se je mudil dolge letne dopoludneve in gledal zlasti golo
in belo žensko s polnimi boki in krasnimi prsi, z ogromnimi lasmi
in čudolepimi, močnimi nogami. Ona je hotela uiti, glavo je vila
Milan Pugelj : Samotár. 357
nepretrgoma v strán, a močna črna gorila , pokrita z žametno in
dolgo dlako in hlastno vrteča oči, jo je potiskala trdno v svoje na-
ročje in jo privijala s svojo ploščato in črno roko naše kakor z
železnim in neizprosnim okovom. Ce bi ta bela ženská stopila med
Ijudi, hodila med njimi in obracala vanje svoj čarobni obraz, bi bilo
število njenih častilcev neizmerno. Blesk njenega tilnika, zamamna
in mehka belina njenega polnega in čvrstega telesa, čudni in po-
membni ogenj zamolklih in velikili oči in rahlo skoro čutno šumenje
razpuščenih črnih las, ki so se oprezno valili po hrbtu zdaj proti
desni in zdaj proti levi stráni, vse to je v polumraku in med množico
čarobno strmečih in s pretečimi in mestoma groznimi kretnjami
dihajočih in zibajočih voščenih žen in junákov, grabilo prsi s strahom
in plaho privlačnostjo.
Samotár iz vile je hotel oditi, a ni mogel od ženské, ki je
strahoma vrtela glavo in se izkušala izviti iz groznega objema za-
Ijubljene gorile. Jaká strast je ležala v vsem in on si je želel, da
bi imel nož ali močno ostro sulico, ki bi jo zasadil z vso silo
žametni kožuh divjega pohotneža. Razburil se je, zardel v glavo,
napel oči in jih nevede zalil z ostudno živalsko jezo.
Če je prišel drug samoten obiskovalec ali gospodar sam, se
je nenadoma iztreznil, kakor bi se prebudil iz nenavadnega otrp-
njenja. Ves zardel, ves nemiren in drhteč je zavil kakor iznenaden
in osramočen med druge figúre, gledal brez cilja vanje, mislil nazaj
in napenjal ušesa, kakor da bi moral čuti nekaj o sebi, nekaj o tem, da
ga je nekdo zalotil v takih mislih, v nedopustnih osnutkih in dejanjih.
Doma je premišljal o tem, da je največja moč ženské njena
lepa zunanjost. Človeka po njegovih mislih ne priklepa na žensko
toliko strast in slast, kolikor lepota belega, motno bleščečega telesa.
Samo v zunanjosti je moč privlačevanja, v notranjosti je ni, uživanje
samo je nima. Zavoljo tega ni napačno, da je ostal on sam in ne-
oženjen. Nje, ki si jo je nekoč zaželel, noče, njene notranjosti, njene
duše ne potrebuje, pač pa mu je do njene oblike, do njene vilinske
nežne in lirske zunanjosti. On hoče videti zamolkli blesk labodjega
vráta, fini voščeni tilnik bi rad gledal, iz katerega se kopičijo v
svilnatih nitih mehki žametni lasje v težke in motne kite. Njeno belo
roko hoče, njen polni in krásni komolec, ki je tak, kakor bi bil
izklesan iz starega vlažnega marmorja.
Neko dopoldne je vzel seboj njeno fotografijo, poiskal gospo-
darja „Panoptika", mu jo pokazal in ga vprašal, če bi mogel naročiti
po sliki žensko v naravni velikosti, narejeno strogo življensko.
358 Milan Pugelj: Samotár.
Črn, nizek človek sovražnega pogleda, je imenoval neko to-
varno nekje na Francoskem in prikimal.
„V kolikem času?" je vprašal on.
„Mešec dni, lahko tudi prej!" je odgovoril gospodar, gledal
veseleje vanj in se pričel nenadoma smejati. Zdelo se je, da mu
ni udaril smeh iz ust, ampak skozi črne oči in izpod mršavih in
dolgih trepalnic.
Samotár je naglo odšel, se zapri doma za par dni v svojo
izbo, tam meril, računal in pisal in nesel tretji dan v mraku na
pošto. Čez kakih pet tednov je prejel velik podolgovat zaboj, ki ga
je odpiral silno varno in previdno ponoči v svoji sobi.
Na beli blazini je ležalo v njem pod drobnimi oblanci, pod meh-
kimi popirji, pod bombažem in pisanimi novimi krpami snežnobelo
voščeno žensko telo. Bilo je, ko da bi zašel v senčnati tolmun,
razgrnil in razpljusnil temno vodo in razkril čarobno in mlado vodno
vilo, ki je zaspala na beli skali samotnega dna. Mešec jo obseva,
vse molči in miruje in tisti, ki je prišel do nje, sam pridržuje sapo,
da bi je ne zbudil in da bi v miru vžival čare njene lepote.
V svetlobi lúči, ki je gorela na mizi, se je prelival po belih
nogah, po snežnih rokah in po lilijastih prsih rahel in moten blesk.
Obličje je bilo mirno in polno blage milobe, oči z dolgimi modrimi
trepalnicami zaprte, preko lic je polzela lahka in zdravá rdečica, ki
se je izgubljala za ušesi in na sencih, kjer so prehajale goste in
temne svilnate niti v čarobno goščo temnih in težkih las.
Med grudmi je ležalo rožnato pismo, zelo dehteče in naslov-
Ijeno z žensko pisavo nanj. „Gospodu Melhijorju Klišu".
Samotár je vzel list v roke, ga odprl in čital. Tudi znotraj je
bila pisava enaka in ženská. Bralo se je: „Moj dragi in Ijubljeni !
Po Tvojem naročilu sem se pripeljala na Tvoj dom in Te prosim,
da ravnaš lepo z menoj in me varuješ. Prosim te, vzemi drobni
ključek, ki je v tem pismu, in obrni ga večkrat v levi bradavici
mojih prsi. Zelo rada bi Te namreč videla — Tvoja — Helena."
Vzel je iz kuverte ključek, ravnal po úkazu in takoj so se
dvignile goste in dolge in kovinasto se izpreminjajoče trepalnice in
izza njih so se uprie vanj veliké, temne in iskrené oči, ki so oživile
s prvim pogledom ves tihi obraz, kakor bi ga oblilo solnce. Vse
se je razžarelo, vse razcvetelo. Tudi roka, nežná ženská desnica se
je dvignila in iztegnila plaho proti njemu, prsi so se zganile in
pričele enakomerno rasti in padati.
Milan Pugelj: Samotár. 359
Prijel jo je z roko pod glavo, dvignil jo je iz zaboja in jo
postavil na tla ob omari. Desníca se je dvignila, prsi so dihale in
oči so se obračale vanj in plavale veliké in otožne po sobi.
Prečul je pri njej vso noč, in ko se je danilo, je izpraznil
prostorno in visoko omaro za obleko, postavil žensko vanjo in jo
zaklenil. Tudi njeno pismo, ki je razširjalo po sobi močen, skoro
dušeč parfum, je s ključkom vred zaklenil v kitajsko kaseto in legel
v posteljo.
Skozi okna je silila dnevna svetloba in izpodrivala terno. Zunaj
so že peli ptiči in iz gozda je žvižgal na vse grlo veliki in lepi
kobilar.
Tudi gospodinja je vstala, šarala s svojimi copatastimi nogami
po kuhinji in odpirala in zapirala vráta. Ko je bil že jak dan in je
svetilo solnce, je prišla v sobo in se čudila.
„A kaj ste dobili to, za božje ime, v tem zaboju?"
„Obleko!" je rekel on.
„A zakaj je vse tako belo pregrnjeno po dnu?" se je čudila
naprej.
„Zaradi obleke!" je odgovoril on in se obrnil oslabovoljen
v steno.
III.
Ob poletnih jutrih, ko se je Kliš prebudil in je sijalo solnce
v sobo že močno in vroče, se je zdelo, da je vse o voščeni ženski
laž ali ravnokar končane sanje. Stene so bile svetle, prostrane in
jasne, nič bajnega in sanjskega ni bilo na njih, gledale so na sta-
novalca s prostranimi in odkritosrčnimi obrazi resnice. Tudi tla, ki
so se bleščala v solncu in strop, ki je visel nad njimi širok in čist,
nista prikrivala ničesar.
Popoludne pa, ko so padlé sence, ko so se stene pomračile
in zagrnile v skrivnostne pajčolane temotnih plaščev, ko je legla
po kotih terna in lezla iz njih pod mizo in stole, sta se razlila po
prostom nemir in nenavadnost. Kliš je gledal okoli sebe v negotovi
in plahi slutnji, in dasi je vedel, da ni nikogar razen njega v sobi,
je vendar pokleknil na tla, se opri na roke, sklonil glavo k tlom
in gledal pod posteljo, pod divan in omare. Šum listja, ki se je
zibalo na vrtu v večerni sapi, je čudno polnil sobo in navdajal
človeka s čustvom, kakor bi se zgibali tudi stoli, tudi slike po
stenah in na slikah Ijudje, živali, vozoví in tiste temne plavé gore,
ki so štrlele povsod iz ozadja. Zapri je okno, zaklenil vráta in stopil
k omari. Odprl jo je in pri gledanju mlade ženské, katere veliké
360 Milan Pugelj: Samotár.
in širokostrmeče oči so nepretrgoma enakomerno romale po sobi, se
je pomiril in zadovoljil.
Bila je posebne vrste sreča, ki ga je prevevala. Zavedal se je,
da ima nekaj, kar si je pridobil sam brez tuje volje, in česar si
mnogi nesrečneži ne znajo omisliti. On n i imel ženské, ki jo je
hotel, v celoti, pač pa je imel njeno zunanjost, tisti njen čar, ki ga
je zamamil in osvojil kmalu po prvih pogledih in pozneje neštetokrat.
Njegovo nagnjenje torej ni ostalo drevo brez zelenja, ampak se je tudi
razcvetelo in — kar je najlepše — ostane vedno v cvetju, vedno
spomladansko.
V taki svoji zadovoljnosti pa je videl nekoč zunaj mlad par,
ki je sedel na gozdni klopi in se Ijubil. Hodil je po mahu, vlegel
se je na tla za nizko leščevje in gledal skozi vejevje in mimo listja.
Slišal je, da govori on, kako se mu mudi v mesto, tudi ona je tožila,
da mora takoj strán, ali ostala sta na klopi še dolgo in dolgo. Upiral
je oči ostreje in naenkrat spoznal, da vidi oskrbnikovo hčer Heleno.
Postala je bila močnejša in širša in po konturah, ki jih je
puščala in orisavala očem obleka, je bilo gotovo, da je njeno telo
zdaj enako onému, ki stoji v omari in mami s svojim mehkim in
motnim bleskom in s svojo snežno in hladno belino.
In tam preko gozda, preko Ijubezni s tistim moškim, ki je
sedel tik nje, je šla njena pot. Zavrgla je knjige, otresla se je sanj
in misii, ki so polnile njene oči z mokrim čarom hrepenenja in
zadivljenosti. Padla je v življenje, v tisto, ki drvi preko cest in ulic,
četudi z lažjo, krivico in zlobo. In nanj, ki je čakal v sanjah in
mislil v vesoljstvo, je pozabila.
Zmotilo ga je to in doma po njegovi sobi je legla puščoba,
mraz in neprijeten dušljiv vzduh se je razširil po njej. Težko je
bilo v njem dihati, težko živeti med tistimi visokimi, večinoma golimi
in hladnimi stenami, ki so strmele na stanovalca mrzlo, brez misii
in čustva. Oči ženské, ki so blodile po prostom, so pokazale v
sebi laž. Nekaj temnega, a obenem ostrega je tičalo v njih, kakor
bi se skrivala v njih množica osti. In vse telo je dihalo iz sebe
mraz, ki se je širil naglo naokoli in opajal ves prostor.
Zunaj — v gozdu — ni bilo težko najti usodnega para. Spo-
četka sta prihajala však drugi, však tretji dan, pozneje však dan.
In sedela sta na klopi, tožila, kako se jima mudi v mesto in ostajala
še ure in ure.
Kliš je vse to težko prenášal. Iz stanovanja je letal v gozd,
iz gozda v stanovanje. Po dolgem času se je odločil in ostal doma.
I
Milan Pugelj : Samotár.
361
Postal je bledejši in plašiiejši, v sobo se je zaklepal tudi podnevi.
Brada mu je bila prerástla vse lice, od ušesa do ušesa se je vila
v košatem in črnem krogu. Tudi lasje so narasli in legali zadaj na
tilnik mehki in iztegnjeni. Kar je gledalo kože iz obraza, je bila
bieda, rumena in nezdravá. Oči so postale vlažne in ncsigurne,
dlani s prsti dolge, pretisnjene in mrzlovlažne.
Ponoči je vstajal in govoril sam s seboj : „Kako si to storila,
kako si mogla?" In odgovarjalo mu je pridržano škrtanje góle bele
roke, ki se je dvigala in spuščala, in enakomerno kovinsko líropenje
rastočih in padajočih prsi.
Naenkrat je začutil, da je sam. Stopil je pred žensko in ji
pridušeno in preteče mrmral : „Jaz te nimam več, jaz sem sam! Da!
Jaz sem sam!"
In ta samota ga je obhajala kakor bolezen, kakor ledene
verige, ki bi ga vleklé na bolniško posteljo, v pešanje, v nemoc.
Nenadoma je postal slab in drhteč in ni vedel ne izhoda, ne do-
hoda kakor izgubljenec v gozdu.
Zvečer, ko so se prižgale zvezde, ko so legle sence po trav-
nikih in vrtovih, je sedel ob oknu in strmel v mrakove. Jeseň je že
bila, listje je nepretrgoma padalo z vej in frfotalo na tla, hladná
sapa se je zaganjala vanje in ga nosila po česti dalje in dalje.
Piščal je še vedno pela. Njen polni, zvočni glas je zvenel po krajini,
se dvigal in padal in vlival v dušo v gostem curku tiho in globoko
žalost brez hrepenenja.
Kliš je prilagal naglo v mislih melodiji besede in tako je po-
slušal v jasnih in turobnih stavkih pesem o svoji bedi.
„Več ti na zemlji mesta ni-i,
nihče tvojcev več ne živi-i."
Tam zadaj je bežal vlak, ki ni ropotal po tirih in puhal v
večerni zrak, pač pa kričal in vzdihoval o njegovi bedi.
„Tuga te stresa, tuga te stresa . . . a-a-h-h!" —
In vse vmes se vije glas piščali, dviga se, padá, nataka v dušo
svojo turobno žalost.
„Po smrti v vesoljstvu boš ti prah,
boš kameň na česti, boš prst in prah ..."
Kliš ume vse besede, ker jih iščejo sproti njegove misii in
jih vlagajo v ústa glasovom, ki tavajo sredi jesenske noci. Tišči
ga v prsih, ne upa se ozreti po črni in hladni sobi. Brez joka
in ihtenja mu prično polzeti solze iz oči, drče v brado, rijejo po
362 Milan Pugelj: Samotár.
njej in kapljejo po kolenih in koščenih rokah. Zdaj naenkrat mu
zaplove po možganih misel kakor v vetru ponosna zastáva. Vstane,
teče po sobi in se drži za glavo. Vstopi se pred žensko in ji za-
preti z obema rokama.
„Kaznujem te!"
Na glas zakriči in zunaj iz praznega hodnika odmeva zamolklo
njegov glas: „Kaznujem te!"
Zdaj ga je minil straii in še enkrat se je oglasil s polnim
glasom:
„Maščujem se!"
Čakal je zopet na odmev, ki je pritaval iz hodnika : „Maščujem
se!" In za odmevom so se odprla in zaprla zunaj vráta in nekdo
se je prijel njegove kljuke.
„Kaj pa je, gospod, kaj pa vam je?"
Starká je bila, gospodinja. Odgovoril ji ni, odšla je sama.
Sezul je čevlje in zdaj leta dalje po sobi in šepeče in mrmra sam
sebi neumljive besede. Nenadoma skoči na stôl in maha z rokami,
kakor bi govoril. Obstane tako, páde pred žensko, objame njena
bela in hladná kolena in jih poljubi.
„Ti si moja kraljica, nihče drugi!" pravi, še enkrat jo poljubi,
sede pred njo na tla ; z eno roko se opira, z drugo preti in se vse
vmes pridušeno smeje: „Ali, Ijubica, jaz se izkažem, ali, kraljica,
jaz se maščujem!"
Zunaj še vedno poje piščal, sapa je jačja in po česti šumi
velo listje. Iz noci tepe po ušesih lajanje psov, ki se nemara pôde
nekje sredi polj in se med seboj koljejo, ali so zagledali morda
luno, ki je nenadno vzšla izza gor. Majhna je, bieda, gleda drobno,
kakor bi se ji bleščalo. Preko potov in hiš je vrgla sence, ki so
nejasne, zabrisane in zato tembolj plašne.
Kliš zapre okno, prižge luč, jo postavi na tla, poklekne še
sam, se opre na roke in gleda pod posteljo, pod ómare, pod divan
in po kotih. Počasi se sleče, ves trepeče od mraza, leže in se zakrije
preko glave. Kup njegovih dolgih črnih las leži po belem vzglavju
kakor črna krpa. Luč gori dalje na tleh.
IV.
Neko noč je pádel sneg. V jutru, ki je prišlo za njo, se je
raztakalo toliko jasnine, da je jemalo vid, kakor bi se bleščalo od
solnca. In vse je bilo zavito v belo tišino, ki je ni mogel zmotiti
ne voz, ne konj, ne glas človeka, ki se je oglasil na česti. Z golih
Milan Pugelj: Samotár. 363
vej SO se prožile rahle krpe snega in padale na tla tiho in brez
glasu, kakor perje belih ptičev. Čopasti škrjančki so prileteli s polj,
tekali ob hišah in po potih in z drobnimi in preplašenimi očmi
izpraševali: Kaj bo zdaj? Kako bomo živeli, bratci?
Kliša je zaprla zima tesneje v sobo. V obrazu ženské je našel
nekaj, kar mu je povzročalo v dúhu mnogo trpljenja in iznenadenja.
Po licih, okoli ust in po vsem belem, potno se svetlikajočem telesu
je opazil hladno nezaupnost, ki se je umikala tudi očem v širokih,
motnosvetlih ploskvah. Ko je hotel najti lepoto na enem mestu, je
že zdrknil zamamni blesk za ploskev dalje in se umaknil ravno tako
naglo od tam, ko so ga hoteli dohiteti begajoči in nestrpni pogledi.
In okoli ust je ležala nepremieňa in sigurna poteza, ki je skrivala ne-
odkritost, goljufivo žensko lokavost, ki se nepretrgoma umika resnici.
V njenih očeh je gorel ogenj, ki mu ni mogoče najti pomena.
Nestalen je, giblje se v zenicah, plavá in plápolá s pogledi po
sobi, ni ga mogoče prijeti, obvladati in spoznati.
Da bi ubil dolge in bele zimske dni, si je kúpil časopisov,
slonel nad njimi in bral v njih čudne zgodbe iz daljnih krajev in o
daljnih in nepoznanih Ijudeh. Nekega dne pa se je odprlo pred
njim mesto, kamor se je zastrmel in zamislil. Ko je dvignil glavo,
je bil v obraz zabuhel in rdeč, čelo mu je gorelo, senca in ušesa
in žile po vratu. Vstal je, hodil z velikim časopisom v roki kakor s
črnoopisano zastavo, mahal ž njim in ponavljal preplašeno šepetaje:
„Helena in neki človek, neki privátni uradnik . . . poročena . . .
mož in žena, Helena in . . ."
Ta zgodba je bila krátka, a mnogo strašnejša kakor one, ki
so pripovedovale na dolgo in široko o neznanih Ijudeh in daljnih
krajih. Treba je bilo tu umeti, da tisti človek, tisti privátni uradnik,
Heleno zdaj lahko sleče, lahko gleda njene snežné ude, njeno belo
polt, ki je taká, kakor bi bila izklesana iz starega potnega marmorja.
Njene prsi so njegove, njene rdeče ústne in tiste veliké oči, ki pla-
vajo po sobi in nosijo seboj hladni in skrivnostni plameň.
Ženská, ki mu je polnila življenje, je storila nekaj nepoštenega,
ker se je izneverila in se vdala drugemu. V vseh teh časih, kar jo
je poznal, je ležala med njim in med njo visoka skladanica goljufije,
zavitá v meglo in nevidna. Zdaj se je naenkrat izkadila megla
in med njima leži v kopo nagromadena istina: goljufija.
Zasopel se je, kakor bi plezal na strmo goro in bi ne hodil
po ravni in gladki sobi z ogromnim listom časopisa v roki. Odprl
je na stežaj omaro, se zagledal v žensko, ki je vila svoje poglede
364 Milan Pugelj: Samotár.
po sobi, dvigala desnico in visoko dihala s svojimi čistimi in než-
nimi prsmi. Gledal jo je in zdaj se mu je naenkrat razjasnilo to, kar
je prej slutil na njej, kar je prej skúšal brati iz motne bleščobe
njenega telesa in iz poteze krog ust, ki je strmela do zdaj vedno
enako skrivnostna vanj. Iz njenih oči je planila laž! Iz srede zenic,
ki se vrte mimo njega po sobi, je bušila, kakor buši iz strehe plameň.
On zdaj vse vidi, vse ve, skrivnost je razpadla in pred njim gori
in plamti jasná resnica: laž!
Umiril se je, potuhnil in umolknil. Ko se je storil večer, ko
je zaspala gospodinja in je postalo vse tiho, je lezel oprezno v
kuhinjo, potegnil iz mize predal in izbral v njem dolg in oster
krušni nož. S palcem je otipal in preskusil njegovo ostrino in se
vrnil ž njim v sobo, Dasi je bila téma in zunaj na daleč ni bilo
ne človeka ne živali, je vseeno zagrnil okno in zaklenil vráta. Nato
je stopil pred žensko, zavihtel nož in potegnil z njegovo ostrino
preko čela, preko desnega očesa in preko ustnic. Veliká rjava
špranja je zinila vanj, oko se je razgalilo, a plávalo še vseeno
po sobi, veliko in nečloveško. Ko je dvignil nož drugič, ga je za-
sadil v desno strán prsi in takrat je hipoma vse obstalo. Roka je
padla ob životu, prsi so se vdrle, oči so se zvrnile in se zastrmele
nekam v strop.
Kliš je zaklenil omaro in stanovanje in odšel v noč. Zunaj
je taval po snegu in iskal stez in šele zjutraj, ko se je zdanilo in
so pogledale iz megle kontúre mesta, je našel pravo pot. Plah in
tresoč se od mraza je hitel proti mestnim hišam. Stopil je v visoko
starinsko hišo in se splazil v sobo. Stal je ob vratih in čakal, da
ga je poklical uradnik in ga povprašal po želji. Pred njim so stali
raztrgani Ijudje, ki so na vsa vprašanja zmigavali z glavo. Ko je
prišla vrsta nanj, se je stresnil, kakor bi se moral sesesti.
„Kdo ste vi tam pri vratih?" je vprašal uniformiran uradnik.
„Melhijor Kliš!" je drhtavo odgovoril samotár in se pomaknil
bliže, da bi dodal nekaj tiho in na skrivaj.
„Kaj je z vami?" je vprašal dalje uradnik in Kliš je šepetal:
„Svojo ženo sem — , umoril! Z nožem sem jo, ker me je varala,
ker je lagala z očmi, z vsem . . ."
Uradnik je začudeno pogledal, a Kliš je šepetal prepadel dalje :
„Da! Vse goljufija, njene oči, njena lica, njeno telo . . . vse go-
Ijufija! Prosim, izvolite, gospod, pomislite . . . vse goljufija!"
Odpeljali so ga v notranje prostore, kamor je odšel ponižno
in brez opazke.
L. Pintar: O krajnih imenih. 365
L. Pintar:
O krajnih imenih.
II.
I Iglejmo si še eno tako sestavo z -berg, dosti zanimivo zlasti zato,
ker nam je tuje krajno ime porodilo po našili leksikografiii
in domoljubnih pisateljih čisto novo besedo , ki straši zdaj od
Pohlina in Vodnika sem po naših slovarjih. Ta čudná beseda je
limbar = lilija. Kolikor je meni znano, mislim, da pozná naše
Ijudstvo besedo „limbar" samo za dišavno koreninico „ingver" (češko
„zázvor"), v pomenu „lilija" je pa. menda ta izraz, kakor že Ple-
teršnik (I, 519) pravilno domneva, izkombiniran iz krajnega imena
„Limbarska gora", kar je postalo iz nemškega Lilienberg; da je to
domnevanje dokaj verjetno, sklepam iz sicer neznatne, a vendar
sumne okolnosti, daima p. Marko v svojem malem besedišču poleg
„limbar — Lilge — lilium" navedeno takoj tudi „Limbarska gora —
Lilienberg — Mons liliorum". Ta okolnost me potrjuje v domnevanju,
da je ravno Pohlin tisti čudák, ki je iz pridevnika „limbarski" de-
duciral samostalnik „limbar" (die Lilie), češ da je krajno ime Lim-
barska gora (Lilienberg) nastalo iz (seveda samo namišljenega!)
izraza „limbar" ravno tako, kakor n. pr. Gabrska gora iz gaber (die
Weifibuche) ali Breška gora iz breza (oziroma brezje, das Birkach)
ali Bukovska ravan iz bukev (oziroma bukovje, Buchenwald) ali
Jelovska gora iz Jelovo (oziroma jelovje, das Tannach). Primeri
bolj navadne tvorbe: Brezová reber. Bukov vrh, Drenov grič,
Jesenova ravan i. t. d. Toda tako izvajanje iz domnevanega samo-
stalnika „limbar" je vendarle, kakor je jasno videti, — napačno,
dasiravno bi se utegnil kdo sklicevati na vsporedne oblike Gabrska
gora (pri Moravčah in v občini Dvor [Johannisthal]) in pa Gabrska
gora (v občini Javorje v Poljanski dolini), češ da se v prvem slučaju
izvaja pridevnik direktno iz drevesnega imena „gaber", kakor Vrbski
iz Vŕba, v drugem slučaju pa iz gabrk t. j. gabrik (der Weifibu-
chenwald). Potemtakem bi sklepali, da je tudi Limbarski mogoče
dobiti le naravnost iz „limbar", iz *Limberk pa da je mogoče dobiti
edino le „Limberški". Nečem trditi, da se je Pohlin tako tenkega
razločevanja zavedal in da je iz tega razloga perhoresciral izvajanje
iz *Limberk, marveč mislim, da si sploh ni znal tolmačiti zveze med
Lilienberg in pa med kranjsko per haplologiam skrčeno obliko
*Limberk in da si je le po analogijah Bukovska gora (Bukovščica)
366 L. Pintar: O krajnih imenih.
Buchenberg ali pa Brezová gora (Brezovec) Birkenberg i. t. d. ustvaril
nekako paralelo, češ : gora je berg in determinacija se izvrši v nem-
ščini po sestavi, v slovenščini pa s pridevnikom napravljenim s
sufiksom -ski, torej odgovarja Lilien-berg na eni pa Limbarska (lili-
jeva? lilijska? lilijna?) gora na drugi stráni — in iz tega sledi :
limbar = lilija. Ta kombinacija je pa napačna. Tudi tukaj moramo
začeti razlago z nemškim imenom, ker to je prvotno nadeto gori in
po gori tudi grádu od nemških ustanoviteljev grada, od graščakov,
in po nemškem imenu se je razvilo Slovensko Limberska gora t. j.
gora, na kateri je sezidan grád Limberk ali Lilienberg — enako,
kakor je vzvišen breg, na katerem stoji grád in trg Žužemperk
menda Žužemperški breg, enako, kakor pravimo n. pr. Čušperška
pa Krumperška graščina i. t. d. Poleg Lilienberg nahajamo v listinah
pogosto tudi obliko Liebenberg, ki se po haplologiji kaj lahko
skrči v Limberg, kakor n. pr. Babenberg v Bamberg ali Rabenvieh
v Ramvieh ali Frauenheim v (Fraham) Fram i. t. d. Iz nemškega po
haplologiji stisnjenega imena Fram pa imamo slovenskí s sufiksom
-ski napravljen pridevnik v imenih Framski breg in Framsko pohorje,
enako kakor imamo v našem primeru iz Limberk izveden pridevnik
na -ski v imenu Limberska gora. Če bi komu pa le preveč hodila
navskriž oblika Limber^ki namesto Limber^ki, potolažimo ga lahko
s tem, da imamo v Truberjevih spisih poleg pravilnega „nebe^ki"
(iz HeôecbCKTb) tudi nekoliko neorganično obliko „člove^ki (iz ujio-
B'bHbCKT)), da pa dandanašnji govorimo in pišemo „š" v obeh slučajih,
torej i nebeški i člove^ki. Potemtakem bi torej oblika „Limberski" (iz
jiHMôeP'ibcin*) pričala le za visoko starost imena, dasi je to ime osno-
vano na nemškem imenu Limberg, kar že Valvasor (XI, 341) pravilno
povdarja: „den teutschen Namen hat es vorzeiten von der Lilien-
blumen erhalten, als von welcher verschiedene Arten auf dem Berge,
worauf gemeldetes Schlofi erbaut ist, hin und wieder wachsen.
Der krainerische Nam erkennet den teutschen fiir seine Wurzel, als
von welchem es durch Verstiimmlung aus Liljenberg sich in Lemberg
verartet hat". Zadnja trditev Valvasorjeva je popolnoma pravilna, o
resničnosti prvé trditve pa že lahko nekoliko podvomimo. Lilienberg
po mojih mislih nima imena od lilije, če tudi morda(?) različne
njene vrste na Limberski gori tam päta m raztresene rasto, kajti
tudi tedaj, če bi bila gora celo gromadno ali kupoma z lilijami ob-
rastena, kakor je na primer junija Golica posuta z narcisami ali
ključavnicami, da je videti bela, kakor da bi bile njene senožeti s
snegom pokrite, — tudi tedaj dvomim, da bi dobila po lilijah ime.
L. Pintar: O krajnih imenih. 367
Res je, da daje rastlinstvo krajem, kjer se je razvilo, po navadi tudi
ime, a to rastlinstvo mora za dotični kraj biti značilnega pomena,
ne samo postranska slučajnost, imeti mora precej stalnosti in očit-
nosti. Tega vsega pa pri nežnih in mehkih rastlinah in cvetlicah,
ki imajo le krátko obletno dobo cvetenja in življenja, ne moremo
práv zapaziti; le drevju in grmovju daje lesena sestavina potrebno
stalnost, velikost in vstromljenost pa mu daje potrebno očitnost,
da zamore dajati kraju značaj in z značajem ime. Ne zdi se mi dosti
verjetno, da bi dajale lilije, šmarnice in vijolice krajem imena, pre-
neznatne se mi vidijo, da bi kraj karakterizirale, kakor ga karakte-
rizira n. pr. drevje, grmovje in goščavje s svojo očitnostjo in s svojo
množino. — Tudi drugi mislim, da so že o tem dvomili, in ta
dvom jih je napotil na novo kombinacijo. Na Nižjeavstrijskem se
nahaja kraj [St] Gilgenberg bei Waldkirchen (ad montem Egydii).
Na Limberski gori pa je cerkev in božja pot Sv. Valentína, ki ima
v glavnem altarju sicer tega svojega patróna, v stranskem altarju
pa báje Sv. Ti[ha ali Tito (Set. II g) in ker se nahaja poleg oblik
Lilienberg ali Lilgenberg tudi oblika Gilgenberg (Valvasor XI, 341
in Zedler, Universal Lex. XVII, 1207.), kar se dá čitati tudi Jil-.
genberg, spravili so potem po analogiji zgoraj omenjenega
Gilgenberg (mons Egydii) tudi ime Lilienberg v zvezo s svet-
nikom Ilgom, češ da ima gora svoje ime po tem svetcu iz
stranskega altarja. Toda tudi ta kombinacija ne more obveljati,
kajti če bi bila ta razlaga pravilna, mislim, da bi imeli za nemški
Lilienberg (Gilgenberg) v slovenščini Šentiljsko goro práv po ana-
logiji, kakor n. pr. Michaelerberg, Šmihelska gora; Ulrichsberg,
Šenturška gora; Johannserberg, Sv. Janiška gora; Jakobsthal, Šent-
jakobski dol i. t. d. — O ne, pobožni Slovenec ne ukine tako izlahka
svojega šenta, kakor sosedje, ki so za také stvari bolj vnemami.
Važnejši moment za neveljavnost také kombinacije je pa ta. Ime
Lilienberg z vsemi svojimi varijantami nam je znano že iz listin
dvanajstega stoletja : tedaj nas srečuje v listinah najprej Witigo de
Lilienberch (Witego de Lileginberch) in za njim v trinajstem stoletju
dva brata Gebhard in Henrik (Geuehardus de Liebenberch et Hein-
ricus fráter eius — oziroma: Gebhardus de Liligenberch, Henricus
de Lilienberg) in dalje še Nycolaus de Lilgenberch in Eglolphus
de Lylenberg. Toda o podružnici Sv. Valentína „na Lemberske gore"
trdi Valvasor (VIII, 773), da je bila sezidana „ungefähr vor 22 Jahren",
to bi bilo okoli leta 1667. — Zdaj pa premislimo ta hysteron —
proteron !
368 L. Pintar: O krajnih imenih.
Če se torej ime Lilienberg ne izvajaj niti od lilije niti od
Sv. Tilna, odkod naj se pa vendar? Jaz mislim, da je na vse
zadnje, če smo tudi lilijo, ki tu pa tam morda ktera raste na gori,
odklonili in zavrgli, ime Lilienberg vendar le rastlinskega pokolenja,
kakor n. pr. Birkenberg (Brezovská gora), Buchberg (Buková gora),
Hollerberg ali Hollerbíichel (Bezovík), Feichtbiichel (Smrečnik), Ha-
selberg (Lešanje — Leskovce), Ilova ali Jelova gora (Jelovica) Tan-
nenberg — in Hopfenberg (Hmeljnik). — Včasih je iz drevesnega
imena napravljeno krajno ime gladko enojezično n. pr. Aichleitenberg
(hrastova reber), Kriechenberg ali Kriechleiten (od „die Krieche" =
die Schlehe, trnjolica — ali pa — die Vogelkirsche, jerebika), Dornach-
berg (Trnje pri Poljanah, Pôllandl) ali Slovensko Hrastnik, Topolovec,
Brekovice, včasih je pa Slovensko ponemčeno s tem, da mu je dodan
„berg" n. pr. Glogovica z glogovim grmovjem (Weifidorngebiisch)
porasten kraj in iz tega Glogowitzberg — ali Jasnik in nem. Jas-
singalm — ali Destrnik (Trstenik?) in nem. Desternigberg ali Olšnica
(Erlenwald) in nem. Olsnitzberg i. t. d. — Včasih pa ne moremo
najti nobene zveze med slovenskim in nemškim imenom, vidimo
pa pač izvor iz drevesnih imen in pa v nemščini oblikovanje krajnega
imena z „berg" n. pr. Dob (Watzenberg pri Št. Rupertu), Svibno
(Scharfenberg) in Srobotnik (Guttenberg pri Črmošnicah) i. t. d.
Toda vrnimo se k podstavi pridevnika „limberski ali lemberski" t. j.
Limberk ali Lemberg. Zedler v svojem Universal-Lexikonu (XVII, 53)
navaja več Lembergov z različnim postankom in pod različnimi
kázali n. pr. Lemberg na Pomoranskem (siehe Lauenburg), Lemberg
na Koroškem (s. Liebenberg), Lemberg v Šleziji (s. Lôwenberg) in
Lemberg (Lvov, Leopolis), ki ima báje svoje ime JlbiuiropoATa (Lô-
wenburg), po knezu Levu Daniloviču, kajti maloruski kralj Daniel je
bil v XIII. ali XIV. stoletju dal sezidati ta grád za svojega siná
Leva, kneza Gališkega. Naš Lemberg na Kranjskem pa ima kázalo :
siehe Lilienberg.
Kaj le tiči za tem Lilien, in kaj je njega etymon? Die Liel,
stvn. liola, srvn. liele pomeni po Schmellerju (I, 1469) vitičasto rast-
linje, ki se ob opori samostalnega drevja in grmovja oprijemlje in
spenja kvišku, kakor n. pr. hmelj, slák, popan, poponec, bršljan,
zlasti če je to opletajoče se rastlinje lesnaté sestavine n. pr. trs ali
trta, loza, vinika, rozga, pred vsem pa vezelje ali srobot (die Wald-
rebe, clematis vitalba). Potemtakem je Lilienberg gora porastena
z bršlinjem, viničjem in srobotjem — torej Slovensko pravzaprav
Srobotje, Srobotnik, Srobotnica. Krajev tega imena ni ravno tako
L. Pintar: O krajnih imenih. 369
majhno število. Naj omenim samo nekatere n. pr. Lilienberg, nekdaj
grád pri Velenju v Šaleški dolini (leta 1190 Lileginberch, 1. 1266
Lilgenberch); Lileinperg zapadno od Sv. Petra pod Svetimi gorami;
Lemberg pri Novi cerkvi, a drugi pri Šmarju pri Sladki gori ; Limberg
(Limberk) v občini Grebinj v Velikovškem okraju; — pa slovenská
imena te kategorije: Srobotnik (občina Osilnica in obč. Vélike lašče);
Srobotje pri vaši Žibrše (obč. Rovte v Logaškem okraju); Srobotnica
pri Dolenjem zabukovju (obč. Trebelno v Mokronoškem okraju) in
druga pri Visejcu v Žužemperški občini. Zapadno od Krima proti
Borovnici imamo Véliki in Mali srobotnik, sosed jima je Lindah vrh.
Soroden po pomenu je srbski Pavitnjak (Waldrebengebiisch, vital-
betum) in Lom (rus. jiomohocl ?), lomača = loza (Rječnik VI, 143)
(primeri „lomná Skrobutača"), „lomná Šumadija" in „lomná Crna
gora", kjer je še vprašanje, ali njihov atribút res pomeni „brdovit,
kamenit" ali pa „z lomljem t. j. s srobotjem porasten", kar tudi
ni izključeno. Glej Pleteršnikov slovar (I, 529) : lom = goščava in :
lomljak (Buschwald). V Javorski občini na Poljanskem imamo
vas Zakobiljek in Lom, ravno tam pa tudi Lovsko brdo, o
katerem bi utegnil človek sumnjati, da je morda iz Lomsko brdo.
— Iz besede „Liel" (srobot) imamo v nemščini tudi zborno ime
(collectivum) das Lilach {srobotje) napravljeno práv analogno
kakor das Birkach (brezje), das Eichach (hrastje), das Erlach (tudi
Gerlach iz Ge-erlach, jelšje), das Tannach (jelovje) i. t. d. Prime-
rimo še sestavljenko „die Lilischweide", clematis vitalba, Waldrebe
(Grimm, VI. 1026.). —
Končno naj predstavím še tisto krajno ime, ki je vsporedno
ohranjeno i v nemščini i v slovenščini, ki nam torej utegne nekako
dokazati, da je iz Lilienberg skrčeni Limberg práv isto kot slovenskí
Srobotnik ali Srobotje. To ime je Srobotje = Lillachberg. To vzpo-
rednico srečamo dvakrát v Gemeindelexikonu Štajerskem, eno Sro-
botje (nem. Lillachberg) imamo v občini Polička ves, drugo pa v
občini Selnica na Muri, oboje v Mariborskem okraju.
Kakor smo Slovenci od nemških graščakov sprejeli ime Lilien-
berg, enako se pa tudi nahaja v listinah naše Srebotno. Ono pri
Doberni 1. 1460 v obliki Syrboten, ono pri Sevnici pa I. 1309
Syrobotten in 1. 1448 Zerobaten. (Zahn, Ortsnamenbuch, 469.)
(Dalje prihodnjič.)
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912, 7. 27
370 Dr. Vinko Župan : Avgust Strindberg.
Dr. Vinko Župan:
Avgust Strindberg.
„Ich bin nur durch die Welt gerannt,
Ein jeď Gelust ergriff ich bei den Haaren,
Was nicht geniigte, Hefi ich fahren.
Ich habe nur begehrt und nur vollbracht
Und abermals gewunscht und so mit Macht
Mein Leben durchgesturmt . . ."
l^itirane Faustuve besede bi lahko govoril umrli švédski pesnik
o sebi in svojem življenju, — tako je pisal pesnikov prijatelj
Karí Strecker ob njegovi šestdesetletnici. V resnici je bilo vse Strind-
bergovo burno življenje, „druga veliká pesnitev Fausta v Evropi." ^
Kakor Faust, je študiral vse znanosti. Kakor Fausta, je tudi njega
razjedala lakota po polnem življenju in na drugi stráni spet ne-
utešno hrepenenje po spoznanju resnice. Njegov nemirni duh ga
je gnal od študija k študiju: bil je učitelj, medicinec, igralec, žur-
nalist, sinolog, alkimist, astronóm, botanik i. t. d. Od početka prvo-
boritelj in uvajalec realizma in naturalizma v Švédsko literaturo, po
svojem svetovnem naziranju pozitivist in racijonalist, se vrze, ker
to ne zadovoljuje njegovega hrepenenja po spoznanju, v Parizu v
plitvi in sleparski okultizem in teozofijo. Socijalist se izpremeni potem
v individualista, ki ne stavi razreda proti razredu, ampak vidi v
višjih in nižjih slojih le Ijudi z njihovimi dobrimi in slabimi last-
nostmi. Pod konec svojega življenja postane pod vplivom „nor-
dijskega mága" Swedenborga mistik, ki veruje, da Bog direktno
čudežno posega v njegovo življenje.
Tako je vse svoje življenje strastno in pošteno iskal resnico,
zmisel sveta in življenja, pa nesrečna plitva materijalistična doba
mu v času njegove najvišje življenske in verske krize, ko se je,
prvič oženjen, nahajal v Berlinu — ni dala, da bi se bil filo-
zofsko poglobil in našel takrat notranje ravnotežje. Zelo dobro
pravi Karí Strecker o njem, da izraža njegov obraz vso njegovo
1 Pri sestavljanju te črtice sem se opiral poleg Strindbergovih del predvsem
na obe studiji Hermana Essweina: „August Strindberg, Ein psychologischer Versuch.
Munchen, 1907" in „August Strindberg im Lichte seines Lebens und seiner Werke.
Munchen und Leipzig, 1909". Uporabljal sem tudi sestavke v reviji „Das Literarische
Echo", ki jih je pisal J. E. Poritzky. Dr. V. Z.
Dr. Vinko Župan: Avgust Strindberg. 371
osebnost: „Kdo bi pozabil kdaj to nenavadno glavo. Celo, kakor
sestavljeno iz rezanih kameňov, odločne, napete poteze, hladni, ostri
in vendar plameneči pogled umetnika, majhna zasločena ústa med
krepkim obradkom in drzno privihanimi švedskimi brki — končno
kljubovalni lasje, ki plapolajo nad širokim čelom navzgor, kakor
goreč zubelj." Da, resnično, Strindbergovega obraza ni mogoče po-
zabiti, mene je vedno spominjal na vojake v tridesetletni vojni in
uverjen sem, da bi za Gustáva Adolfa bil poveljnik v njegovi vojski
in divjal z njim po prestrašeni Evropi.
Strindbergova tragika pa je bila, da je bil tako senzitívne,
občutljive narave, kakor malo Ijudi na svetu, obenem pa in-
vektiven in brezobziren kritik. Ta njegova lastnost mu je prinesla
nápade in nasprotovanja „javnosti", filistrov, ki so bili užaljeni ;
ugovorov pa ni prenesel in postal je prerazdražen tako, da je
kričal, postal zloben in končno bolan. Morda bi ga bilo napravilo
srečno, mirno rodbinsko življenje bolj močnega. Toda tudi tu ni
imel sreče s svojimi tremi ženami. Morda si ni izbral pravih, bile
so sicer lepe vse tri, toda niso bile žene, matere in gospodinje:
prvá je bila igralka Siri Essenova (1878), druga avstrijska pisa-
teljica Frida Uhlová (1898), tretja švédska igralka Harriet Bosse
(1901), toda tudi od te se je dal ločiti. ískal je Ijubeče žene, a našel
je kokóte. Njegove izkušnje z ženskami so bile zelo slabé, odtod
ona neprijazna in ostrá sodba o njih, ki ji je vedno primešana
grenka bridkost lastne izkušnje. Krivico mu pa delajo tisti, ki ga
imenujejo „sovražnika žensk". Res je, da ne riše nikoli dobre
ženské, ampak le ženskega hudiča (drami „O č e" in „Gospodična
Júli j a"), toda subjektivno pravico ima, da sodi tako o tistih, ki jih
je spoznal, da jih ima za Ijudi druge vrste, za živali v človeški
podobi, ki moža le mučijo in ga odvračajo od višjega duševnega
stremljenja. Obrača se najodločneje proti pretiranemu feminizmu
naše dobe, onému „ženskému gibanju", ki je le izraz današnjih
nezdravih socijalnih razmer, ki bi rado porušilo vse že od prirode
dane fizične in psihične razlike med obema spoloma. V tem oziru
se popolnoma skladá z rezultati opazovanj modernih prirodoslovcev
in razumnih žensk, kakor je Elien Key. — Ibsen in Bjôrnson rišeta
žensko kot angela in mučenico, le moški so tirani in zatiralci
(Ibsenova „Nora"); da je spravil Strindberg tudi hudobno žensko
na oder, tó je popolnoma naravna reakcija proti tému enostranskemu
obožavanju žensk.
27*
372 Dr. Vinko Župan : Avgust Strindberg.
Tisto pa, kar nam na Strindbergu najbolj imponira, je njegova
brezobzirna odkritost; najodkritejši pesnik vseh časov je, ne izvzemši
SV. Avguština in Rousseauja. Fanatik resnice je, ki neizrečeno trpi
pod vsako lažjo. Ternu resnicoljubju je žrtvoval vse: zdravje,
socijalno stališče in rodbino. Toda vse življenje bazira na laži, kakor
pravi sam: „Svet bi se zrušil, ko bi bili vsi resnično odkriti". Zato
je vse njegovo življenje neprekinjena veriga neznosnih muk in
trpljenja. Zato so vsa njegova dela protesti, strastni klici mučené
duše, polni notranje resničnosti. Pred vsem njegova avtobijografska
dela: Sin d e kle (1886), kjer ríše svojo neveselo mladost:
„Vzgoja je obstajala iz lasanja, zmerjanja in uboganja. Otrok je
sprejel z življenjem le dolžnosti in nobenih pravic. Želje vseh so vpo-
števali, otrokove so potlačili. Ničesar ni smel prijeti, da bi ne bilo
napak, nikjer stati, da bi ne bil na poti, besedice ne izpregovoriti,
da ne bi motil. Končno se ni úpal več ganiti. Največja dolžnost
in najvišja njegova čednost je bila tiho sedeti na stolu in mirovati."
Taki „vzgoji" se ne smemo čuditi, če pomislimo, da je živelo
v siromašnih razmerah enajst Ijudi — roditelja, sedem otrok in dvoje
služkinj — v treh sobah. Životarjenje, boj za vsakdanjo skorjo kruha
rodi povsod tak družinski pekel in tako vzgojo. Taki rodbini velja
Strindbergov izrek:
„Rodbina, ti si domačija vseh socijalnih grehot, preskrbljeval-
nica vseh komodnih žensk, kovačnica družinskega očeta in pekel
otrok."
V knjigi Razvoj neke duše, spisani že 1886, a izšli šele
zdaj v zbranih delih, nam riše družabne in literárne razmere v
Stockholmu in lastno mizerijo 1. 1872. Káže nam, kako so nastala
prvá dela dvajsetletnega, dráma „Mojster Olof" (1872) in román
„Rdeča soba" (1879), riše nam svoje tedanje socijalistično nazi-
ranje, kako je postal žurnalist, potem knjižničar v kraljevski
knjižnici (1874 — 1876), kako je po ženitvi blodil okoli in končno
pristal v Parizu in tam občeval z Bjôrnsonom, bivanje v Švici,
kako je postal ateist in kako je nastala knjiga „Sin dekle". Na
koncu govori o mistični moci molitve in eksistenci Boga. Vidi se,
kako ga že takrat pece verski problém in kako je že takrat bil
nagnjen k mistiki.
Svoje konfesije nadaljuje v knjigi Izpoved nespam etnika
(1888), ki ni nikoli izšla v švedščini, ampak samo v nemškem pre-
vodu. Brezobzirno odkrito slika tu svoj prvi zákon. Svojo strašno
duševno krizo, ko je bil na róbu blaznosti, riše v knjigah Inferno
Dr. Vinko Župan: Avgust Strindberg. 373
(1897) in Legende (1898), svoje razmerje k ženski pa v
knj'igah Razdvojen (1902) in Osamel (1903). Z neizprosno
brezobzirnostjo je odgrnil zastor izpred lastnega življenja in nam
pokazal svoje napake in zmote, boje in názore, hrepenenja in želje,
dvorne in múke. Najhujši ^ovražnik bi ne mogel govoriti slabše
o njem, nego govori sam o sebi. Radi resnice je seciral samega
sebe in nam pokazal utripe lastnega srca. In ravno ta poštenost,
ki je največja poteza Strindbergove osebnosti, poštenost proti sa-
mému sebi, s katero priznáva lastne slabosti in zablode, se zdi
seveda filistrom zelo komična in neumna in posmehujejo se mu,
češ, bedak, zakaj pa vse poves ! Pa ravno v tej odkritosti, v teh
izpovedih je Strindbergova veličina. Morda bo ostalo le malo nje-
govih del, drám in románov, ostal pa bo vtisk veliké, titanske
osebnosti.
Sicer pa sodi Brandes, da bo od blizu osemdesetih nje-
govih del ostalo še toliko izbranega, trajnega, da Tegnér sploh
vsega skupaj ni toliko napísal. Za Švédsko literaturo ima pa Strind-
berg še poseben pomen, ker je ustvaril nov slog v švédski prozi.
„Njegova próza, najboljša švedščina, ki so jo kdaj pisali, stoji na
isti stopnji z najblagoglasnejšimi verzi Tegnérjevimi." Istotako sodi
o njem švédski literárni historik Rub en Gison Berg : „Strindbergov
slog je suverén; edina dogma, ki se ji pokorava, je koncentracija.
Ne briga se za metriko in sintakso . . . Njegov jezik je kakor hu-
dournik, ki drvi preko skál v dolino. Lakonska kratkost in elipse
so pravi izraz njegove eruptivne fantazije. Tudi nonšalansa tehnične
štruktúre njegovih del ima isti vzrok; vse mora biti krátko, pre-
gnantno; ne Ijubi úvodov, dolgoveznih popisovanj detajlov (kakor
n. pr. Zola), kjer pripovedovalec počiva in se naslaja sam nad seboj.
Par kratkih potez z ogljem in čitatelj je sredi dejanja, posebno v
malih novelah n. pr. v „Hemsôborna". Kot svoje literárne vzore je
cenil najvišje Victorja Hugoja in Charlesa Dickensa, čigar učenca
se je imenoval. Med starimi klasiki sta mu ugajala Ovid in Horac,
Homér pa se mu je zdel dolgočasen."
Predaleč bi nas vedlo, ako bi hoteli na tem mestu naštevati,
kaj šele' analizirati vsa ostala njegova dela. Le par najznačilnejših
omenimo. Strindberg je začel svojo literarno karijero z dramo iz
švédske reformacije Mojster Olof (1871), ki pa ni našla poti v
Evropo. Evropsko ime so mu pridobile šele skrajno naturalistične
dráme, nastale proti letom devetdesetim : Oče (1889), Enajst eno-
dejank(Gospodična Julija, Upniki i. dr.), kjer izvaja najbolj
374 Dr. Vinko Župan: Avgust Strindberg,
dosledno svoj naturalistični program : popolná fotografija resničnosti,
malo oseb, komplicirani značaji, kakor se nahajajo resnično v mo-
dernem življenju. Zanimive so Strindbergove zahteve na moderno
gledišče, ki mora biti „intimno" ; oder ne sme biti razsvetljen od
spodaj, ampak od stráni, prostor za gledalce mora biti popolnoma
temen, igralci si ne smejo barvati lic, dekoracija mora biti skrbna
in ostati vedno istá. Po religijoznem obratu petdesetletnega je spet
napisal osemnajst drám, kjer daje novo pesnikovo svetovno nazi-
ranje drámam religijozen osnovni ton: V Damask, Ples smrti,
romantične igre Advent, Veliká noc, Ob kresu (t. j. sredina
poletja). Sem spadá tudi gigantski krog drám iz švédske zgodovine,
ki obsega več stoletij, n. pr. Folkungasagan, Gustáv Wasa,
ErikXIV, Gustáv Adolf II. i. t. d., ki kažejo veliko pesnikovo
nadarjenost, čeprav mu snov ne „leži". Bilo je to ravno po nje-
govem drugem bivanju v Parizu ; vrnil se je v domovino, življenske
razmere so se mu izboljšale in v njegovi duši je postalo jasno in
mirno. V isti dobi je tudi napisal vrsto pravljičnih in sanjskih iger.
Vseh Strindbergovih drám pa je gotovo petdeset. —
Tudi v románu in noveli je dal Strindberg izraza svoji pe-
sniški individuálnosti; ko je bil star blizu trideset let, je izdal
realistični román Rôda rummet (Rdeča soba, 1879), kjer slika
stockholmsko umetniško bohémo ; v to prvo dobo spadajo tudi
novele Giftas (Ženitve) iz 1. 1884, kjer na oster, satiričen način
riše razmerje modernega moškega do ženské. Isti problém rešuje v
pozitivističnem románu Ob širnem morju iz 1.1890., kjer pogine
junák romána, „elitni človek" dr. Borg na svojem inteligenčné m
aristokratizmu. Kdor pa hoče uživati Strindberga samo kot umetnika,
bo čital njegove čisto objektívne realistične novele: Pre b i valci
Hemsôja in historične stvari: Švédsko 1 j udstvo 1882, Švéd-
ski pripetljaji in pustolovstva 1883, Hisťorične mini-
j a tur e 1905, Švédske minijature 1908. V drugo, mistično
perijodo spadata romána Gótske sobe 1904 in Črne zástave
1904.
Strindberg je pa tudi zelo Ijubil prirodo in se vedno pečal
s prirodnimi vedami. Knjigi, ki obsegata prirodoslovske študije:
Švédska priroda 1892, in Sylva Sylvarum 1896, imata par
naravnost čudovito lepih sestavkov, n. pr. poglavje o ciklamnu
in o metulju smrtoglavcu v „Sylva Sylvarum" — čeprav se knjigi
pozná, da je nastala ravno v času Strindbergove najtežje živčne
krize in da jo je direktno iztrgal grozeči psihozi. To je lirika za
Dr. Vinko Župan : Avgust Strindberg.
375
kemika in fizijologa, za modernega prirodoslovca, ki pa ne sme
imeti materijalističnih dogem in predsodkov. Znanstvena poglavja
v vseh treh Modrih knjigah (1906—8) pa ne morejo človeka
več veselili. Res je nagromadil v teh knjigah toliko vprašanj in
problémov, da kar strmimo. Govori o astronomiji in astrologiji,
krščanstvu, fiziki in kemiji, zemljepisju, matematiki, radiju, paleon-
tologiji, botaniki, fizijologiji, psihijatriji, severnem tečaju in severni
lúči, klinastih napisih, Hammurabiju, okultizmu, hijeroglifih, pri-
merja sirski, mongolski, hebrejskí, finski, japonskí, kitajski i. t. d.
jezik med seboj, govori o darvinizmu, logiki, elektriki i. t. d. Strind-
berg tu sploh taji vso znanost in stavi proti njej avtoriteto sv. pisma,
predvsem starega zákona. Ta boj proti vsem strokam moderne
znanosti je tako subjektiven, poln rabulistike, da ne napraví več
vtiska umetniškega dela, ampak le kaotično na kup zmetanih notic,
ki pa postanejo v svoji polemiki proti vsej znanosti sploh smešne.
Ta Strindbergov boj proti prirodnim znanostim ne bo imel trajnejše
vrednosti nego Goethejeva polemika proti Newtonu . . .
Pesnik je proti koncu svojega življenja začel sam izdajati svoja
zbrana "dela tudi v nemškem prevodu Emila Scheringa. Dozdaj je
izšlo nad petintrideset zvezkov nemške izdaje.
■ Strindberg ima za modernega človeka mnogo večji pomen,
nego kak drug samo-pesnik, ľ art — pour — ľ artist; pa to ne po
svojih teorijah o prirodoslovnih in religijoznih stvareh, ampak po
svojih odkritih, poštenih izpovedih o sebi kot človeku: on nam je
učitelj življenja, kulturen faktor. Vsi Ijudje, ki trpijo na sebi samih,
se bore sami s seboj in s svojimi patološkimi lastnostmi, bodo s
pridom posezali po teh avtobijografskih delih, kjer se tako krásno
kažejo one etične temeljne moci, ki gibljejo in obrazijo vse naše
življenje. Ravno patološki značaj — seveda s sposobnostjo ostré
samokontrole, kakor jo je imel Strindberg — nam more biti učitelj
življenja, saj so patologije edina stvar, ki to življenje motijo. Ravno
zadnji člen pesnikove avtobijografije, knjiga „Osamel", nam káže
pesnika v duševnem miru. Pokazal je, da se more však človek z
vdanostjo v usodo, s trdno voljo in premagovanjem samega sebe ubra-
niti patologiji in doseči harmonično duševno ravnovesje, kakor ga
je priroda dala sicer brez vseh bojev vsakemu sirovozdravemu tepcu.
V tem boju s samim seboj, v katerem je končno zmagal, nam
je Strindberg lahko vzor; v poštenosti tega boja in v brezprimerni
odkritosti, s katero je dajal o njem račun, je Strindbergov pomen
in njegova veličina za vse čase.
376 Pastúškin: Gospodična Rezi
Pastiiškin:
Gospodična Rezi.
a
vG) ospa je bila pri sestri v posetih. Oče je ležal na zofi, Rezi je
sedela za mizo in brala. Zdajpazdaj je položila knjigo predse
na mizo, se naslonila nazaj ter pogledala proti velikému zrcalu, pred
katerim je stalo nekaj šteklenie, sivá, na enem koncu srebrno oko-
vaná zajčja tačica ter štiri škatljice raznih velikosti. Iz zrcala se ji je
nasmehnilo dvoje okroglih lic ter jo pogledalo dvoje sivih oči. Nato
se je dvignila v zrcalu bela roka, se bližala v lepem loku napetim
ustnam ter zamahnila iz zrcala proti gospodični Rezi, kakor bi ji
hotela posiati poljubec.
Tedaj je oče vstal ter se pretegnil.
„Glej, da zakleneš, ko odideš," je rekel in odšel. Ob treh je
moral biti vsako popoldne v pisarni.
Rezi je pokimala in brala naprej. Ko je dočítala poglavje, je
vzela iz miznice dvoje fotografij ter se zastrmela vanji. Prvá je
kázala njo, druga njeno prijateljico Anko. Kakor da se je zmotila,
jima je nato mahoma zamenjala prostor ter se sklonila tik do mize.
Čez nekaj hipov je vtaknila fotografiji v žep, stopila pred zrcalo, si
popravila frizuro ter se približala po prstih durim Doljanove sobe.
Ko je potrkala, je gospod Doljan prihitel odpirat:
„Vi, gospodična? Gotovo imate kako veselo novico, ker se vam
lice tako zvito smeje."
„Ali motim?"
„Gospodična!"
„Nekaj bi vam pokazala."
„Prosim, prosim."
Sedla sta na zofo.
„Pa morate biti odkritosrčni!"
„Gospodična!"
„Častno besedo?"
„Če ni drugače. Kdaj sem si nakopal vaše nezaupanje?"
„Nikoli. Ker ne zahtevam poklonov, veste, zato. In zdaj recite,
gospod Doljan: kako mislite,* takole vobče, ali se more ponašati
naše mesto — vi ste bili že nekaj po svetu in ste si gotovo ustvarili
svojo sodbo — ali se more ponašati z mnogimi — kakor pravimo —
krasoticami?"
Pastúškin: Gospodična Rezi. 377
,.Ne.«
„Vidim, da držite besedo. Po katerem merilu pravite ,ne'?"
„O, tako ... po nobenem. ,Da' ali ,ne' — to velja zmerom
le za tistega, ki govori. A da ne pozabite obljube! Do zdaj mi niste
še ničesar pokazali."
„Evo!" Segla je v žep ter mu pomolila fotografiji. „Katera bi
bila bolj po vašem okusu? Mislite, da me ni tukaj in ne pozabite,
da ste mi dali častno besedo."
Gospod Doljan je gledal zdaj fotografiji zdaj njo in zdelo se
mu je, da je nekoliko v zadregi.
„Vidite," se je smejala gospodična. „Moja mati bi se čisto nič
ne obotavljala. Saj držite besedo, gospod Doljan, na obrazu se vam
pozná, da jo držite. Moja mati bi se čisto nič ne obotavljala. Čemu
pri tako lahkem vprašanju?"
„Gospodična?"
„Ne, ne," se je smejala Rezi. „Ne mislite, da vas hočem sprav-
Ijati v zadrego, gospod Doljan. Kdaj sem že zvedela, da nisem lepa!
In ko bi tudi sama ne imela tako razvite sodbe, kolikokrat mi je
že mati to povedala. Pri gledišču, gospod Doljan, sliši človek od-
krito besedo prej nego kje drugje. In zdaj vam povem nekaj zelo
smešnega. Ali veste, zakaj je moja mati dala sobo v najem? Obraz
vas izdaja, zakaj molčite?"
„Gospodična!"
„Ali ni komično? — Pomislite: zato, da bi se midva dobila.
Veste, preden ste prišli, sem se zdela sama sebi princesa, ki ji di-
plomati že v zibeli izbirajo ženina. Vi si ne morete misliti, kako
zabaven je tak položaj. Pomislite — to pričakovanje : danes lahko
pride danes, danes ..."
„No, in ko sem prišel, ali sem bil kaj podoben tistemu, ka-
terega ste si predstavljali?" Ko jo je videl tako dobre volje in tako
razposajeno, ga je minila vsa nezaupnost in tesnoba.
„Malo, práv malo."
„V čem na primer?"
„O, tako ... v postavi ... in sploh ..." Trgala je besede,
kakor da se ji je zaletelo in kakor da je zdaj ona v zadregi. Vzela mu
je fotografiji iz rok in rekla v čisto navadnem, smehljajočem tonu:
„Ste že videli Leharjevo novost „Eva?" Ne? Danes sem jo
prinesla s seboj. Samo četrt ure, gospod Doljan! Samo enkrat
jo preigrava."
Snel je vijolino in šel za njo.
378 Pastúškin: Gospodična Rezi.
9.
Par tednov pozneje je sedel gospod Doljan zopet v svoji sobi
in pisal. Iz kuhinje se je čulo prasketanje samovara in drsanje po-
časnih korakov. V kuhinji je nosila gospa zmerom tiste lepe, zeleno-
rdeče čeveljčke, podobne mienim orijentalskim obuvalnim oblikam.
Gospod Doljan se je bil njihovemu drsanju tako privadil kakor
tiktakanju ure na steni.
Tedaj je drindrinknil zvonec. Gospod Doljan je mislil, da je
pismonoša, ki je imel navado prihajati ob tisti uri. Toda ne, drug
moški glas, precej visok in hiter, se je menil z gospodinjo:
„Klanjam se, milostivá. Gospodične hčerke ni doma?"
„Je pri poskušnji. Pozdravljeni, gospod Langer! No, kako,
kako?"
„Glas ima izboren. Pa veste . . . brez zámere . . . Naš direktor
poudarja vedno: gledišče je poleg vsega tudi — podjetje. Da,
podjetje . . . Kakor kaj drugega, milostivá, kakor trgovina ali
karkoli ..."
„Rezi mi je povedala, da je bil gospod direktor zelo prijazen
z njo, da jo je radi petja zelo pohvalil ter izrazil nado, da jo bo
lahko kmalu angažiral."
„Da, milostivá, saj zato me pošilja. Ko bi ne bil izrazil nade...
Saj to je . . . Veste . . . če naš direktor izrazi nado, potem pomeni
to, da za tedaj ne mara ... Ne zamerite, milostivá, vsa čast go-
spodični hčerki, ampak . . . podjetje ... in tako . . . Direktor je izrazil
nado, to se pravi, ko bi tudi telesne kvalitete odgovarjale gla-
sovnim . . . Čez leto morebiti. Ali gospodična hčerka tudi kaj te-
lovadi?"
„Včasih."
„Vidite, včasih . . . Však dan je treba in metodično. Takšen
glas je zlato, milostivá. Sicer pa lahko príde še enkrat doli. Pri
matinéeji ji lahko damo še eno točko za poskušnjo. Občinstvo je
namreč izbirčno, zlasti prí pevkah. Torej v nedeljo. Kako jo na-
pravíte, prepustím popolnoma vašemu okusu. Na lica vam prípo-
ročam precej šminke . . . Veste, tisti snobi v prvih vrstah ... z
lornjeto . . . Torej na svidenje, milostivá, klanjam se."
„Se príporočam, gospod Langer, se príporočam."
Pastúškin: Gospodična Rezi. 379
10.
Tisti večer po nedeljski matinéeji je rekla mati, ko je prilegla
tudi Rezi:
„No, ali te angažira ali ne?"
„Obljubil mi je zatrdno," je odgovorila Rezi.
„Obljubil, obljubil ... Ali je tudi izrazil nado?"
„Seveda. Pa še kako prijazno!"
„Saj pravim, da ne bo nič iz tebe."
nKaj?"
■ „Obljube so dober kup. Saj pravim. Škoda da sem te pustila
doli. Ampak angažiral te ne bo, da veš. Vprašaj gospoda Langerja!"
„Saj ravno on mi je obljubil."
„Le zanesi se in pričakuj! Moj Bog, moj Bog! Toliko smo
se vbijali, od ust smo si odtrgavali — in zdaj tako. Učitelj za
francoščino, učitelj za angleščino, učitelj za klavir, učitelj za petje . . .
Celih osem let. In zdaj tako. Jaz že res ne vem, kam bi s tabo."
„Ali, mama, saj mi je vendar obljubil ! Čez mešec bom že na
plakatu, boš videla."
„Na plakatu, seveda. Ti, na plakatu . . .? Tega pa ti ni po-
vedal, ko je izrazil nado: da si pegasta, da si majhna, da si debela,
da si nerodna . . .?
„Mama, če mi ne daš miru, pobašem jutri svoje cunje in
pôjdem, kakor je šla Poldi!"
„Ne bom ti bránila, ne boj se! Kakor Poldi, kaj pa. Ti misliš,
da si Bog proti njej, ker ne nastopaš v kabaretu. Tako, zdaj imaš !
Zdaj nisi ne za to ne za ono."
„V kabaret ne grem, razumeš. Poginem raje na česti."
„Saj tudi boš."
Mati je sunila pod odejo nalahko z nogo proti hčeri, se obrnila
v zid ter zaspala. —
Gospodična Rezi je hodila predpoldne k poskušnji, zvečer k
predstaví. Polagoma, se ji je zdelo, se je privadila materinemu zba-
danju in godrnjanju. Opoldne je mirno obedovala in ni odgovorila
na nobeno pikro opazko. Zvečer se je stisnila tiho pod odejo, pri
čemer je skrbno pazila, da se ne bi dotaknila matere s telesom.
Na vprašanja je odgovarjala mirno in krátko, za pikajoče opombe
se ni menila čisto nič. To je mater navadno še bolj razdražilo, da
je moral posredovati oče s svojim pomirjevalnim „no, no". Tedaj se
je lotila gospa še njega: da daje otroku potuho, da je bil zmerom
380 Pastúškin: Gospodična Rezi.
tak, da ni vedel nikoli,, kako je treba vzgajati otroke, in zdaj da ima.
„Ali veste, da odpotujem?" je rekla nekega dne gospodična
Rezi gospodu Doljanu.
„Tako naenkrat? Za dolgo? Kam? S kom?"
„Sama. Poldi mi je že obljubila. Moja sestra je pri kabaretu,
pa ima znanje tudi pri opereti, veste. Pa da ne poveste materi!"
' „Torej ubežite?"
„Kakor hočete. Recimo, da ubežim. A ne še tako hitro, čez
mešec ali dva. Poldi mi mora prej dobiti mesto. Tudi si móram
prej vse na tihem pripraviti. Ťukaj v vaši sobi skrijem kovčeg, da
ne bo videla mati, Saj boste tako prijazni?"
„Moja soba vam je zmerom na razpolago."
„V omari ga skrijem. In da me ne izdaste!"
„A kaj poreče mati?"
„Boste videli, kako bo veselá ! Boste pisali za mano. Ko bom
enkrat pri sestri, ji pošijem hitro dolgo pismo, kako in kaj. Misii,
da ne morem živeti brez nje. Bomo videli. Pomislite : še tisto, kar
je plačala za šolo, mi zmerom oponaša. O, bomo že poravnali
račune. In da boste molčali!"
„Gospodična."
11.
Proti koncu semestra se je gospod Doljan pripravljal za zadnje
izpite. Predpoldne je sedel doma, popoldne je delal na kliniki.
Zadnjih štirinajst dni se je tako odtrgal od vsega drugega, da je
opustil celo redne koncerte z gospodično Rezi.
Nekega večera je bila sobana zopet polna medicincev. Mlajši
so sedeli v širokem loku krog veliké, izdolbene kamenité mize,
gruča starejših, oblečenih v bele platnene halje, se je pogovarjala
stoje poleg mize ter urejala razno orodje, nože, kleščige, škarje,
cevi, obveze. Med temi je bil tudi gospod Doljan.
„Bomo videli, kako boš nocoj briljiral," ga je ogovoril tovariš.
„Ne bo nič posebnega," se je nasmehnil Doljan.
Stranska vráta so se odprla in v sobo je stopil profesor v beli
halji. Brnenje med vrstami je mahoma potihnilo, gruča belooblečenih
gospodov se je umaknila od mize ter zasedla stole naokrog. Profesor
je stavil vprašanja in gospodje v belih haljah so odgovarjali. Čez
dobro uro je bila stvar pri kraju, in profesor je pomignil slugi, ki
je stal pri vratih.
„Danes imamo jako instruktiven eksemplar," je menil profesor.
„Vi, gospod Doljan, ste na vrsti, ali ne?"
Pastúškin: Gospodična Rezi. 381
Doljan se je poklonil ter stopil k izdolbeni mizi.
„Ste lahko hvaležni slučaju, gospod Doljan," se je šalil pro-
fesor. „Če bi vam slučaj ne šel tako na roko, bi morali čakati do
jutri ali še dalj. Tako končamo lahko nocoj. Je že tako, da mora
skočiti zjutraj kdo iz tretjega nadstropja na ulico, zato da kdo drugi
lahko zavŕši še tisti večer na njegovem telesu svoj zdravniški izpit."
Sluga je privlekel h kameniti mizi voziček, pokrit z belim
prostralom, pod katerim se je med vožnjo nekaj stresalo in nalahko
premetavalo, kakor da íma preveč prostora.
Dočim je Doljan zbiral ob stráni orodje, ki ga je imel rabiti
pri seciranju, je sluga odgrnil belo rjuho na vozičku, dvignil z njega
belo žensko truplo ter ga položil na kamenito mizo.
„Davi krog desetih je skočila skozi okno," je razlagal profesor.
„Kakor vidite, se ni niti preveč pobila. Obraz je skoro nedotaknjen.
Kako je drugače s črepinjo, nam pokaže gospod Doljan. Padla je
slučajno na mehko prst, ker popravljajo tlak pod oknom. Dopoldne
je še dihala celí dve uri."
„Ťukaj imamo že fotografijo," se je oglasil nekdo v zadnjih
vrstah in začel razgrinjati večerno izdajo lokalnega časopisa.
„Seveda," se je šalil profesor, „gospodje lahko berejo časopise
sproti, mi nimamo čaša. Jaz bom bral šele po večerji ali jutri, kaj
sem danes počenjal."
Med tem je zbral Doljan svoje stvari ter stopil k mizi. Ko je
pogledal mrliča pred seboj, je mahoma prepadel in roke so se mu
začele tresti.
„No, gospod Doljan," je bodril profesor, „pri prsih začnite,
kakor vedno!"
Toda Doljan ni začel. Spustil je nož iz roke, da je zarožljal
po mizi, se obrnil k profesorju in zajecljal :
„Oprostite ... ne morem . . . zdi se mi, da mi prihaja slabo . . .
Móram ven, na zrak ..."
„Ali naj gre kdo z vami?" je vprašal profesor.
„Ne, ni treba. Samo nekoliko na zrak ..."
Slekel je belo haljo, odšel in mrmral spotoma:
„Rezi, gospodična Rezi . . ."
Gospod Doljan je zavŕšil izpit nekaj dni pozneje.
382 Jos. Premk: Krona v višavi.
Jos. Premk
Krona v višavi.
(Dalje.)
1^ alni potoki so šumljali v zlatopoljsko dolino od vseh stráni,
ker sneg se je topil pod toplim solncem, in na mnogih krajih
se je prikázala zelena tráva. Vse je pričalo, da ni več daleč pomlad,
samo v Klandrovi hiši je bilo puščobneje nego pozimi.
Pred mesecem že se je dogovoril Jakob s starim Kodrasom,
in po vsem Zlatem polju se je vedelo, da se preseli Klandrov profesor
v Kodrasovo hišo, ko prenove in popravijo, kakor so se dogovorili.
Tudi Manica se je sprijaznila z mislijo, da postane gospodinja na
novem domu in práv nič je ni skrbelo, ker Dominik je bil vso
zimo z njo tako zgovoren in prijazen, kakor da je čisto pozabil na
svoje prejšnje življenje.
Zadnji čas pa se je naenkrat zopet ves izpremenil. Ostajal je
v svoji sobi, in Manica mu je morala zopet nositi v podstrešnico
obed in večerjo; a tudi z njo se ni razgovarjal in gledal je temno
in zamišljeno kakor prvé dni svojega prihoda.
„Naroči Jakobu, naj spravi tista dva zaboja, v katera sva pred
tremi meseci zložila moje knjige, tu gor k meni," ji je naročil
neko jutro.
Manica ga je pogledala žalostno, skoro prestrašeno, a se ni
upala ugovarjati in je povedala Jakobu, kakor je naročil.
Jakob je razširil oči in je nevoljno nagubančil obrvi.
„Kaj ga je zopet premotilo, da je že par dni tako puščoben in
za nikak pogovor," je mrmral in majal z glavo. „Bolan je. Večkrat
sem ga že opazoval ; a ta kašelj in njegova bledica, mi ne govorita
nič dobrega. In zdaj ga je prijelo, pa hoče zopet tičati med knjigami,
kakor je njegova navada, če se čuti kaj nezadovoljnega in slabega.
No, pa ga že mine, saj bo skoro pomlad in potem bo vse drugače" ...
Ko mu je prinesla drugo jutro Manica zajutrk, je bilo po mizi,
po stolih in povsod vse polno knjig in različnega papirja kakor
nekdaj, da je žalostno povesila oči.
„Kako, da si se pričel zopet ukvarjati s tem?" ga je vprašala;
a Dominik je molčal in samo nagubančil čelo.
Manica je odšla tiha in žalostná, ker je vedela, da se je Do-
minik zopet odtegnil v svoje skrivnostno življenje . . .
Jos. Premk: Krona v višavi. 383
Že je sanjala o bodoči sreči tam v mirni Kodrasovi hiši, kjer
mu bode skrbno stregla; že so ji umrli v duši temni pomisleki in
plaho, plaho je plapolalo na dnu srca celo sladko upanje, da je v
Dominikovih pogledih, ki so jo pozdravljali tako prijazno in toplo,
neka tiha želja, ki bi mu jo ona izpolnila . . . Dasi je čutila bli-
žajočo starosť, je tlela v njenem srcu Ijubezen še vedno rahlo in
zvesto, dasi se je komaj zavedala sama. In če bi se zgodilo, da bi
se ji približal vdano in zahrepenel po mirni sreči v zlatopoljski
dolini, bi ne bila nič manj srečna kakor tedaj v mladosti, ko je
sanjala ž njim tako sladké sanje ...
V dolgih nočeh, ko ni mogla zaspati, je mislila na vse to in
že je videla v dúhu Kodrasovo hišo pod zelenim brdom, belo in
svetlo in vso prenovljeno kakor igračka . . . Zadaj za hišo se širi
vrt, cvetlice cveto po gredah in ona urejuje in zaliva skrbno in
poje veselo kot dvajsetletno dekle. Pred hišo šedi Dominik in gleda
narijo ; sivi lasje mu padajo globoko na tilnik, a njegove oči pričajo
jasno, da uživa srečo, ki jo je sanjal v tujini, a ga je čakala doma
v zlatopoljski dolini. Zvečer prisede k njemu tudi ona in preteklost
vstaja v njenih spominih tako živo, kakor da se je vse dogodilo
šele pred par tedni ... A nikake žalosti ni v njunih srcih, ker
srečo, ki jima je bila obljubljena, sta dosegla, dasi pozno . . .
Lepe so bile te sanje, a zato je bilo tem bolj grenko razoča-
ranje in spoznanje, da se je godilo vse le v goljufivih upih, ki jih
Dominik ni hotel uresničiti.
Odtegnil se jim je nenadoma, kakor se jim je nenadoma pri-
bližal in se zavil še v temnejšo nejasnost nego poprej. Po cele
noci je sijalo v črno noč njegovo razsvitljeno okno, da so dobile
njegove oči moten in truden sijaj in ves obraz tako bolesten izraz,
da se ga je Manica prestrašila, kadar se je ozrla vanj . . .
Odkar je ostajal Dominik zopet v svoji sobi in se ni zmenil
za nikogar, je postal tudi Jakob redkobeseden in včasih sam s seboj
tako nezadovoljen, da se je potikal okrog hiše in ni vedel, česa bi
se lotil. Zmerjal je hlapce, vpil nad pastirjem in godrnjal ter se
ogibal Cile in Manice.
Nekoč pa se je vendar odločil in je postopil gori k njemu, a
se je vrnil hitro in ves njegov obraz je pričal, da je slabo opravil.
„Vedi vrag," je zamrmral v veži proti ženi — „kaj je s tem
človekom. Zaril se je spet med knjige in gleda v človeka, kakor
da je obseden. Nič več ni za pogovor, in kaj hočeni sedaj s Ko-
drasovo hišo, ko ne vem, kaj mu je spet prišlo v pamet."
384 Jos. Premk: Krona v višavi.
Žena je zganila z rameni in se je obrnila v strán. Takrat
pa so se v podstrešnici odprla vráta in po stopnicah je počasi
prišel Dominik. Oblečen je bil v suknjo in v desnici je nosil palico,
na katero se je upiral, ker truden in počasen je bil njegov korak.
Klobúk si je potisnil globoko na čelo in izpod namršenih obrvi je
gledal mrko in topo. Ves njegov obraz je bil zguban in redka, sivá
brada ga je delala še starejšega.
„Pa kam sedaj, ko bo kosilo?" ga je opomnil Jakob; a Do-
minik je zamahnil s palico in je stopil na prag.
„V vas grem," je dejal med vráti, ne da bi se ozrl in je stopal
počasi dalje po mehki stezi med brstečim drevjem.
Cez dolino je pihljal topel pomladanski veter, in steza je bila
mehka in vlažná, da se je pogrezala noga globoko v blato. Tu
pa tam se je že svetila zelena kopna jasa, a po jarkih in grapah
je ležal sneg še na debelo. Par vrán se je podilo od drevesa do
drevesa, zakrakale so včasih, da se je razleglo daleč po dolini, a
Dominik je upiral pogled v tla in ni videl ničesar. Počasi je stopal
dalje, ker v nogah je čutil težo, kakor da so zalite s svincem. V
sencih mu je kljuvalo, kot da tolče nanje nekdo z majhnim kla-
divcem, in misii so se mu sukale v kolobarju nejasne in trudne.
Párkrát je potegnil z dlanjo preko oči, stresel z glavo, zdaj pa zdaj
celo nekoliko postal in si oddahnil, a pot se mu je zdela silno dolga.
Ko je obstal pod belim župniščem, ki se je nahajalo poleg
cerkve na kraju vaši, je dvakrát izdihnil globoko, kot da mu pohaja
sapa in nato se je napotil po kamenitih stopnicah v prvo nadstropje.
Rdečelična dekla ga je srečala na hodniku in se ozrla vanj
začudeno in vprašujoče; a ker se ni zmenil za njeno osuplost, je
šla mimo njega molče, a se na stopnicah še enkrat ozrla in ne-
voljno násobila ustnice.
Skozi visoka okna so lili na širok hodnik pomladanski solnčni
žarki in preprezali s svojimi zlatimi nitkami visoke zelene rože, ki
so stále na obeh straneh v dolgi vrsti. Po sredi je tekla rdečkasta
preproga, debela in mehka, da se ni slišal korak, in pred tistimi
širokimi vráti, ki so se nahajale na koncu hodnika, je Dominik
obstal in potrkal.
„Ave!" se je odzval nekdo v sobi z mogočnim, a prijetnim
glasom, in ko je na to Dominik vstopil, mu je prihitel nasproti
župnik veselo iznenaden.
„Vendar, vendar! Ampak — " in njegov pogled je skoro osuplo
obvisel na Dominikovem obrazu. „Šedi prijatelj, šedi!"
Jos. Premk : Krona v višavi. 385
Dominik je odložil klobúk in suknjo in je sedel v zelenkast
naslanjač, župnik Andrej pa je stopil k mizi in pritisnil na zvonček.
Rdečelična dekla, ki je prej začudeno opazovala Dominika, je
pomolila glavo v sobo, kakor da si ne upa vstopiti; a župnik Andrej
je samo potrkal s kazalcem na mizo in kmalu je priromala na
širokem, pogrnjenem podstavku trebušasta majolka do grla polna
rumenega vina.
Dominik je gledal po svetli sobi in z dopadajenjem motril na
steni veliké podobe in vso opravo, ki je bila skromná in čistá brez
vsakega nepotrebnega nakita.
„Tu torej prebivaš?" je opomnil in potrkal ob tla s palico,
ki jo je držal še vedno v roki. „Koliko čaša že?"
„Deset let," je odvrnil župnik Andrej. „In če premislim takole
nazaj, se mi zazdi, da je minul ta čas silno hitro. Leta mojega ka-
planovanja so bila mnogo daljša in práv nerád se spominjam tistih
temnih časov; a tu sem se udomil tako udobno in zadovoljno, da
si ne želim nikoli odtod. No, in kako je s teboj?"
Dominik je pogledal v tla in na to je povzdignil oči.
„Poslovit sem se prišel, Andrej," je dejal počasi in nekako
negotovo.
Župnik Andrej je vstal s svojega sedeža in ga gledal z ve-
likimi očmi.
„Kaj ti je vendar? Mar misliš zopet na odhod?"
Dominik je prikimal in se je zagledal zamišljeno v okno, ki
je bilo napol zastrto z višnjevo gardino.
Župnik Andrej pa je prekrižal roke na prsih in je pričel hoditi
po sobi gorindol.
„Torej si si zopet premislil? Čudno."
„Andrej," je povzel Dominik počasi — „jaz čutim, da sem
bolan. Na jug grem, da ozdravim. In dela sem se tudi poprijel, kaj
bi potem v dolini zlatopoljski!"
„Bolan si, to je res, a zaradi tega ti ni potreba od tu, tudi
doma lahko ozdraviš. Če zopet odideš, se bojim, da se ne vrneš
nikoli več."
„Škode bi itak ne bilo," je zamrmral Dominik med zobmi in
pogledal v tla.
„Ti si popolnoma razdvojen, prijatelj," je opomnil župnik
Andrej in sedel zopet na stôl. „Čemu se mučiš zopet noč in dan s
tvojimi vedami, ko je to največji vzrok tvoje bolezni. Samo miru ti
je treba in ničesar drugega. Glej, kako lepo je nameraval Jakob, a
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 7. 28
386 Jos. Premk: Krona v višavi.
sedaj jim hočeš prekrižati vse náčrte in onesrečiti samega sebe.
Dominik, odkritosrčno ti povem, ti si bolan na živcih in če boš
hodil pot, ki si jo zopet pričel sedaj, je tvoj konec bliže, kakor
morda misliš. Gemu se umikaš sreči, ki se ti ponuja in hočeš
druge, ki je negotova in je nikoli ne dosežeš, kakor sem ti že po-
vedal. Smilita se mi Jakob in Manica," je končal bolj tiho, a takrat
ga je Dominik pogledal pozorno.
„In zakaj Manica?" je vprašal počasi in župnik Andrej je za-
pažil nemir v njegovih očeh.
„Ce misliš resno na odhod, se mi zdi potrebno, da ti povem.
Glej, po vsem Zlatem polju se govori, da postane Manica tvoja —
žena. Kako je prišlo do teh govoric, ne vem, a da je na tem nekaj
resnice, s^m prepričan, ker tudi Maničino vedenje mi je vedno go-
vorilo tako. Kaj skriva med vama preteklost, mi ni znano, a da te
je pričakovala težko in željno, sem videl na lastne oči. In vesel
sem bil te novice, ker sem vedel, da je združená v tem tvoja in
njena sreča."
Dominik ga je pogledal nekako plaho in roke so se mu tresle.
„Ali naj imam dve ženi?" je odvrnil glasno in obraz se mu
je podaljšal v temnih potezah.
„Saj si vendar vdovec," je opomnil župnik Andrej.
„Vdovec?" se je začudil Dominik. „Kdaj pa je umrla? Ali ne
veš, da sva ločena?"
Župnik Andrej je nagubančil čelo in se je ozrl vanj mračno
in usuplo.
„Dominik, ti živiš včasih v nekakih bolnih sanjah in ne veš,
kaj govoriš! Jakobu si dejal, da je umrla in tega so se oprijeli."
Dominik se je obrnil v strán in se zasmejal strupeno in zlobno :
„Saj sem ti povedal, kako grozni so ti Ijudje, da mi je ne-
mogoče živeti med njimi. Saj me uničijo!"
Župnik Andrej je majal z glavo in je nekaj čaša zamišljeno
molčal, nato pa je odvrnil s povešenimi očmi :
„Sedaj mi je vsa stvar zopet temná uganka."
Dominik je hotel nekaj naglo odgovoriti, a ga je posilil hud
kašelj, da se je prijel za čelo in prsi. Na to se je naslonil trudno
nazaj in se je zagledal v namizni prt.
„Čemu uganka?" je povzel. „Oženil sem se in Eleonóra, moja
žena živi v Italiji z nekim igralcem, če se še ni izpametovala."
Trpká poteza se mu je raztegnila okrog ustnic in zobe je stisnil,
da so mu zatrepetale mišice v obrazu.
Jos. Premk: Krona v višavi. 387
„No, da ti postane ta uganka jasná," je pričel z nekim zlobnim
nasmehom — „ti povem povest, ki ti je še neznana."
Župnik Andrej je primaknil stôl nekoliko bliže in poslušal z
napeto pozornostjo.
„Kakor ves, sem se že na gimnaziji pečal z angleščino, pa
kaj, podrobnosti te gotovo ne zanimajo in so tudi malo vážne pri
vsej tej stvari. Živel sem takrat v Londonu in to nad eno leto, in
bogme, da nisem delal toliko ne prej ne pozneje, kakor ravno za
mojega bivanja v Angliji. Edino razvedrilo mi je bil klub, kjer so
se sestajali večina sami profesorji, znanstveniki, med njimi tudi nekaj
doktoric in slušateljic vseučilišča. Reševalo in razmišljalo se je vse
mogoče in tako sem kmalu spoznal, da prekaša neka Eleonóra, hči
vseučiliščnega profesorja, v svoji izobrazbi in nadarjenosti vse svoje
sovrstnice. Bila je doktorica modroslovja, takrat v osemindvajsetem
letu svoje starosli, rečem ti, ženialna ženská, kakršne še nisem srečal
v svojem življenju. Dogodilo se je mnogokrat, da ji na to in ono
nisem vedel gotovega odgovora, in kadar se je zgodilo, kar pa je
bil redek slučaj, da je predávala ona, ni izostal niti en član. V to
žensko sem se zaljubil — to se pravi, nisem se zagledal morda v
njene oči ali lase, nikoli nisem razmišljal o njeni telesni lepoti, a
očarala me je s svojo duševno silo in močjo, da sem se čutil sreč-
nega, če sem se mogel razgovarjati z njo. In tudi ona mi je bila
naklonjena. Zgodilo se je včasih, da me je obiskala na domu, in
potem sva razmišljevala in brskala po knjigah navadno do noci.
Če je o čem dvomila in bila v negotovosti, se je gotovo zatekla k
meni in enako sem delal jaz, da naposled skoro ni bilo dneva, da
bi se ne videla in sestala. Obhodila sva vse knjižnice in se ubijala
mnogokrat za malenkostno idejo po cele ure, dokler nisva bila po-
polnoma na jasnem v najinih nazorih. Tako sva se navezala drug
na drugega, da bi se težko pogrešala, ako bi se morala ločiti. In
menda sva čutila oba, da je najino hrepenenje, upanje in čustvo-
vanje tako sorodno in enako, kakor se težko dogodi na svetu. Ali
je potem čudno, da sva se poročila? Najini duši sta se združili
tako tesno in črpali moč druga v drugi, da sva se čutila v tem
skupnem delovanju — nepremagljiva.
(Konec prihodnjič.)
388
Književna poročila.
(^ iSS> —
o o o
Književna poročila
o o o
Milan Pugelj, Brez zarje. Založil L. Schwentner. V Ljubljani 1912. 8".
176 str. Cena broš. 2 K, vez. 3 K.
Nedávno sem slišal o pisateljti „Malih Ijudi" tole vsakdanjo sodbo: „Milan
Pugelj piše práv prijetno". Da „piše práv prijetno", mu iz srca rad priznávam,
istotako pa mu ne maram očitati drugih posebnih literarnih vrlin.
Skromná, nekoliko preobširna zbirka „Mali Ijudje" je dobila svojo krvno so-
rodno naslednico v zbirki „Brez zarje". Ako izvolite, sodeč po naslovu, pričakovati
morda globoko snujočih konfliktov, mračnih, zadehlih scén brez zarje in solnca ter
labirintskih zapletljajev usode po načinu VI. Levstikovih „Obsojencev", ali do
skrajnih konsekvenc pritiranih borb Ijudi, stremečih preko sebe, po vzorcu Cankar-
jeve „Volja in moč" — vam z mirno vestjo prorokujem razočaranje.
Pugelj črpa iz vsakdanjosti, kakor vsi današnji literárni umetniki. Vsakdanjost,
ki tvori okrog nas vseh svojo sivo delavniško plast, mu je motiv. Potom svojega
sluha, privajenega prisluškavanju vsakdanje govorice, nam more avtor včasih fino
reproducirati naravni, vec ali menj duhoviti pomenek, prepleten tupatam s pristnimi
narodnimi ali celo originalnimi domislicami; potom svojega vida, izbrušenega v
opazovanju, zgrabi zanimivo situacijo in nam jo predoči v zabavni epizodi. Ni pa
krivda pisateljeva, da njegovo duš e v no oko ni dovolj vseprodirno in opazi v
vseh Ijudeh krog sebe samo — malé Ijudi. V skritih, mističnih dušnih globinah
teh malih Ijudi piše usoda včasi svoje najbolj pretresljive tragedije. In baš te ža-
loigre jih nemalokdaj napravijo veliké Ijudi. Tako bi se nam grbavi študent Julij
Tkalec „V temi" razvil brezdvomno v velikega človeka, da ni pisatelj nekam površno
registriral njegove usode. Tudi Katarína („Narasle so vode") bi kljub precejšni ne-
verjetnosti svojega značaja mogla postatí tipična heroinja zagonetnih ženskih strasti,
da ni pisatelj tako brzo pozval na pomoč slučaj, ki jo je utopil v narasli vodi.
Bolje izdelan, mogoče práv radi tega, ker je postavljen v ozadje, je značaj Mire v
„Pokojniku", novelici, ki bi ji po.svojem mnenju podelil čast prvenstva v celi
zbirki. Mira je tip lepe, lahkomiselne ženské, ki zavablja moške s svojo zdravo,
nepotvorjeno lepoto, da se ji vdajajo, in jih nato s svojo rafinirano lahkomiselnostjo
ubíja — tip ženskega vampirja, prikrojenega seveda našemu ozračju. Tudi moški
značaji v „Pokojniku" níso očrtani slabo: zadirčni cinízem že bolnega, jetičnega
Rupníka in mladostna, nerodna površnost Pušnikova sta fino opazovani. Manj uspela
je „Črna lilija", še precej neznatno skicirani pa so „Splavljenci". — Splošno opaziš,
da pisatelju na višku peripetij ali v globini konfliktov, ko bi se njegova osebnost
morala samosilno razmahniti v razsežen polet umetniškega stvarjenja, odpove in-
štrument. Celo koncepcija postane nekako ohlapna in prozorna. Besede se razgube,
človeka ne zgrabi, da bi sočustvoval, se upiral in prepiral, ugovarjal in pritrjeval
pisatelju — vse gre hladno mimo. To je hud nedostatek pri vsem sicer poštenem
in solidnem literarnem delu Pugljevem.
Ako je torej smoter literárne umetnosti zabavati lahkokrvne Ijudi v njih brez-
delnih, duhomornih trenotkih, je knjiga dopolnila svoje poslanstvo. Inteligent pa,
ki v lepi knjigi išče poleg mojstrske zgradbe in jezikovnih fines notranjih globin
in bogastva ter razodetja novih svetov, bo posegel drugam. Ker pa je na svetu
Književna poročila.
389
vsakojakih Ijudi, — lahkokrvnih in težkokrvnih — bo našla knjiga svojo pot. Našel
jo bo tudi pisatelj in pôjde po nji naprej, ne oziraje se na vse skupaj, kakor je
šel v tem kratkem času od ,Malili Ijudi" pa do „Brez zarje". In to je že korak!
Fran Albrecht.
Dr. K. Ozvald, Srednješolska vzgoja. Založila „Goriška tiskarna" A. Ga-
bršček. Gorica 1912. (Prosvetna knjižnica, zVezek 63.) ^\ 123 -h II. str. Cena za
naročnike 60 v, v knjigotrštvu 1 K 60 v.
Naše javno in zasebno življenje je nezdravo, zastrupljeno. Nikjer trdnih načel,
nikjer trdnega prepričanja. Povsod manjka značajev in disciplíne. Polne čaše, srca
prazna, veliko besed, malo dejanj ! Izpremenil sem znana Kataliničeva stiha, da
dostojno označim našo dobo brez ideálov ali s slabimi ideali, dobo slabotne volje.
„Kdor te Ijubi zdaj, domovina, Ijubiti mora s črnim gnevom v duši!"
Zato se mora vsakdo nehote vprašati: kaj pa mladi zarod? Ali nudi jamstva,
da dobimo za veliké trenotke bodočnosti Ijudi, ki bi hoteli to, kar zmorejo, in bi
zmogli to, kar hočejo? Žalosten up! V našo mladino se je naselila izvečine praz-
nota, dolgčas, mlačnost, ravnodušnost — celo napram življenju. Loteva se je br^z-
miselno vdajanje strastem in nervoznost. Krátka oznaka: splošna depresija. O
značajih ne čuje rada, sanja o bogato plačanih mestih z malo dela. Njeno géslo
se glasi: Kamorkoli, kakorkoli!
In korenina te nesreče? Ozvald pravi: slabost naše volje. Tej pa je krivo
naše šolstvo, ki goji samo spomin in vtepa le znanosti, ne goji pa značaja. Zato
kliče: „»Vzgoja volje, sistemna vzgoja volje !« to geslo si bo morala vsa, osobito
pa še oficiclna pedagogika zapisati za ušesa," kajti „iz učencove osebe ustvariti
osebnost, to se mi zdi stremljenja vreden cilj srednje šole; ne družbi, národu,
državi ... za bodoče voditelje podajati šablonskih povprečnikov, ki bi se, v par
vednostih »zreli«, pokazali v življenju >>na tleli brez tal«, temveč cele Ijudi, ki so
za visoko šolo življenja pripravljeni z vscmi najplemenitejšimi močmi svoje osebe.
»Kopf, Herz und Hand!« je bil vzgojni credo Pestalozzijevega genija, a mi se mu
po naše odzovimo z Gregorčičem :
„Le tisto omiko jaz štejem za pravo,
ki voljo zadeva srce in glavo —
vse troje!"
Ozvaldova aktuálna knjiga je plod deloma lastnega opazovanja in študija
ter veliké načitanosti. Glavna napaka dela tiči po mojem mnenju v tem, da ni vzrasla
popolnoma iz domačih tal ter ne zadene vsled tega povsem jedra naših razmer in
da se preveč opira na Kerschensteinerjeva izvajanja. Zato podčrtava v toliko preveč
vzgojo volje, v kolikor ceni premalo znanstveno delo srednje šole. Za to mu bodo
pač oni hvaležni, ki imajo v skrbi za napredek — svoje osebe (profesorskí ter-
minus: directorabiles, inspectorabiles) vedno polna ústa pedagogike in metodike, a
so spravili ravno z znanjem našlo vo v raznih pedagogičnih knjig lepo vedo pe-
dagogiko pri nas ob vso vero. Z domačega stališča gledam na pr. jaz šolske občine
vzpričo nekolegijalnosti in razdrapanosti dijaštva skeptično in sem glede „govornih
vaj" drugega mnenja kot Ozvald. Našemu dijaku naj nudijo priliko, naučili se pred
javnostjo gladko govoriti o različnih stvareh. Zato naj pokliče učitelj zdaj tega,
zdaj onega, da govori nepripravljen práv kratek čas o snovi, ki mu jo določi učitelj.
Seveda ne sme biti snov učencu tuja. Zgled: Ob Aškerčevi smrti bi določil lahko
učitelj, prišedši v šolo, enega ali tudi dva učenca (da se vidi razlika !), da govorita
nepripravljena nagrobni govor umrlemu pesniku. —
390
Ražni zapiski.
Vsebina knjige je bogata in zelo poučná. Med splošno umljiva poglavja so
vpletená lepa mesta iz dušeslovja. Vendar se mi ne zdi vsebina še čisto izravnana :
tuintam se pokaže še kako majhno protislovje. Knjiga nam priča, s kako Ijubeznijo
se oklepa pisatelj svoje stroke. Zdi se mi pa, da je napram praznim besedám
preveč popustljiv. „Boj frazerstvu!" to mora biti tudi naš klic.
Ozvaldovo „Srednješolsko vzgojo" bodo čitali s pridom učitelji, starši in
višji gimnazijci. Že samo poglavje „Kaznovanje s karcerjem" rodi lahko lepe sadové.
Ako vzbudi knjiga v javnosti pravo zanimanje za šolo, potem je izvršila najlepše
svojo nalogo ; zakaj ravno pravega zanimanja javnosti manjka naši soli. Pri nas sodi
javnost šolo le po redih. Veliko dobrih redov znači veliko dobrih učiteljev in na-
robe. Kako se ti redi dobivajo, to je javnosti deveta briga.
Misii Ozvaldove so izvršljive seveda le tam, kjer vláda v šolstvu duh, ne
pa črka, odkritost, ne hinavstvo, svoboda, ne suženjstvo. Veliko vprašanje pa
ostane, ali so také razmere pri nas!
Knjiga je pisana zanimivo. Jezik in slog sta z malimi izjemami dobra. Zakaj
piše Ozvald „igro so dali", ne umem. Ali hoče tudi on v vrsto onih novodobnih
pisateljev, ki so ponosni na svoje nemčizne? Recimo rajši s svojim národom:
Vzgojitelja Lanovca so igrali! — Ozvaldova „Srednješolska vzgoja" zaslúži priznanje,
da nima vrstnice v našem slovstvu. Meri se pa lahko tudi z marsikaterim tujim
pedagogično-dušeslovnim delom, ki je zaslovelo čez meje svoje rojstne dežele.
Zanimanje za knjigo nam pokaže zanimanje za lastno korist. Dr. Lokar.
Dr. Niko Županič, Žumberčani i Marindolci. Prilog antropologiji i etno-
grafiji Srba u Kranjskoj. U Beogradu 1912. V. 8°. 50 str. + VII 1. tab.
Belokranjski rojak dr. N. Župani č, pristav v belgrajskem narodnem mu-
zeju, pripravlja obširno antropološko in etnografsko študijo o Srbih na Kranjskem.
Del te razprave je priobčil letos v „Prosvetnem glasniku". Kakor znano, prebivajo
Srbi nn Kranjskem na treh mestih, to so Bojanci pod Gorjanci, Marindolci ob levem
bregu Kolpe in Žumberčani, ki so največja srbská naselbina. V prvem delu nam
podaja dr. Županič geografske, statistične, jezikovne in zgodovinske podatke; drugi
del je posvečen antropologiji teh prebivalcev, posebno anatomični meri glave. Do-
danih je 13 slik, ki nam kažejo žitje in bitje Žumberčanov in Marindolcev. — To
jugoslovansko betvice zanima seveda tudi jezikoslovca ; njih narcčje je v novejšem
času opisal dr. P. Skok v zadnjih številkah Jagičevega Archiva („Mundartliches
aus Žumberak"). J. Š.
ig^-
Ražni zapiski
o o
^<s^^---^Q)
I
Anton Aškerc.
I
Nenadoma se je poslovil od nas! V impozantnem sprevodu je spremil 12. ju-
nija na nepovratni poti hvaležni národ svojega velikega siná. ^ — Delovanje Gorazda-
Aškerca je tesno združeno z „Lj. Zvonom", saj mu je bil 28 let odličen sotrudnik,
skoro desetletje je bil urednik pesniškega dela, in po Bežkovem odhodu iz Ljub-
Ražni zapiski. 391
Ijane mu je izročila „Národná tiskarna" vodstvo lista, ki mu je vtisnil pečat lastne
izrazite osebnosti. Skúšal je ustvariti iz našega mesečnika moderno revijo; trudil
se je, da so bili znanstveni članki pisani v poljudnem, lahko umljivem, leposlovno
zaokroženem slogu ter se je oziral na vse duševno, literarno in umetniško gibanje
naših slovanskih bratov. V dobi svojega štiriletnega urednikovanja je znal pridobiti
listu ugled na zunaj. Vrh tega je A. Aškerc izdal sledeča dela : Balade in romance
(1890, v drugi izdaji 1903), Lirskc in epske poezije (1896), Nove poezije (1900), Tri
dramatične studije: Izmajlov. Red sv. Jurja, Tujka (1900), z I. Veselom je izdal „Rusko
antologijo". Ruski pesniki v slovenskih prevodih (1901), uredil je Prešernove poezije
(1902), Zlatorog. Pravljica izpod Triglava (1904), Četrti zbornik poezij (1904), Primož
Trubar. Zgodovinska epska pesnitev (1905), Mučeniki. Slike iz naše protireformacije
(1906), Junaki. Epske pesnitve (1907), Jadranskí biseri. Balade in romance sloven-
skih morskih ribičev (1908), Akropolis in piramide. Poetični sprehodi po orientu
(1909), Pesnitve. Peti zbornik 1904—1910. (1910), Poslednji Celjan. Epska pesnitev
(1912). Kot ponatisi so izšle tele brošure: Izlet v Carigrad. Popotne črtice (1893),
Dva izleta na Rusko. Črtice iz popotnega dnevnika (1903), Ali je Primož Trubar
upesnitve vreden junák ali ne? (1905). — ,Lj. Zvon" posveti pesniku in mislecu
Aškercu daljšo študíjo, v kateri se oceni njegovo obsežno literarno delovanje.
Sláva njegovemu spominu!
IV. jugoslovanska umetniška razstava v Belgradu. Veliko zanimanje, ki
se káže v Srbiji za to prireditev, da sklepati, kako visoko važnost pripisujejo resno
misleči Ijudje vplivu umetnosti na samostojni narodni razvoj. Však, ki želi z odkritim
srcem in normalnimi možgani resničen napredek svojemu národu, mora priznati,
da je umetnost eno najvažnejših sredstev za duševno zbližanje in medsebojno
razumevanje posameznikov, na kateri podlagi je edino mogoč tak kultúrni razvoj,
ki osigura národu vsestransko samostojnost.
Dnevi pred otvoritvijo in dan otvoritve so bili za mesto Belgrad res sláv-
nostní dnevi. Kajti priredba ni le skromná privátna akcija nekaterih umetnikov,
ampak dobro pripravljeno skupno delo vodilnih krogov in more zato učinkovati
tudi na širše mase Ijudstva. V razstavljalnem odboru so poleg umetnikov zastopani
člani naučnega ministrstva, predstojnik mesta Belgrada in mnogo drugih uglednih
oseb, ki ne krasijo priredbe le s svojimi imeni, ampak, ki so se za njeno izvršitev
tudi dejansko potrudili. Ker Belgrad do zdaj še nima posebnega poslopja za umet-
niške razstave, izpraznila se je v ta namen nová gimnazija in se ustavil šolski
pouk. Tamošnja šolska oblast je bila namreč mnenja, da so vzpodbujanja, ki jih
povzroča umetniška razstava, vsaj tako vplivna na duševno izobrazbo mladine, kakor
reden šolski pouk.
Razstava šteje blizu 1000 slikarskih, kiparskih in stavbenih proizvodov. Raz-
ličnost umetniških in nacijonalnih naziranj med jugoslovanskimi umetniki je po-
vzročila, da sedan ja razstava ni tako strogo deljena po posameznih jugoslovanskih
plemenih, kakor je bila I. jugoslovanska umetniška razstava v Belgradu, in torej ne
podaja jasnega pregleda o umetniškem razvoju posameznih narodnostnih skupin.
Stremljenje umetnikov ne gre vec po narodnostnem deljenju, ampak po umetniški
izberi in iz te izvirajočem narodnostnem zbližanju. Ta program, ker še ni popol-
noma jaseň in izdelan, je vzrok, da sedanja razstava ne účinkuje posebno enotno in
povoljno ; zdi se mi pa, da se da na ta način — seveda pod gotovimi predpogoji —
ustvariti jugoslovanski umetnosti zanesljiv temelj. Upam, da že prihodnja razstava
to jasneje pokaže.
392 Ražni zapiski.
Vladajoči skupini sedanje razstave sta umetniški društvi „Lada" in „Medulič",
ki vsebujeta pripadnike različnih jugoslovanskih plemen tako, da noben národ ne
nastopa v skupni celoti. Tudi Slovenci ne izlagamo kot enotna skupina, kalíor je
bilo dogovorjeno in sklenjeno. Okoliščine so namreč povzročile, da je pristopilo
nekaj umetnikov k „Ladi", klub „Sava" pa se je priklopil „Meduliču". Vsaka teh
skupín združuje svoje proizvode pregledno v posebnih oddelkih, medtem ko izla-
gajo ostali slovenskí umetniki, ki ne pripadajo nobenemu društvu, skupno z drugimi
neorganiziranimi jugoslovanskimi umetniki. Arhitektura pa, ki tvori svoj samostojni
oddelek, je strogo ločena po narodnostih.
Slovesná otvoritev razstave se je vršila dne 27. mája 1. 1, V uvodnem govoru
je razpravljal predsednik razstavljalnega odbora, naučni minister g. Lj. Jovanovič,
z navdušenimi besedami o velikem pomenu umetnosti za samostojni kultúrni razvoj
národa in izrekel umetnikom, ki izpolnjujejo tako važno nalogo, najtoplejšo zahvalo.
Posebno Ijubeznjivo in láskavo pa se je izrazil o Slovencih, ki so po svojih umet-
nikih v prvi vrsti poklicani, da nosijo kulturo med Jugoslovani. Gospod minister bi
ne imel nepráv, če bi slovenskí národ hotel le količkaj podpirati stremljenje svojih
kulturnih delavcevl ^ Ko je še navzoči bulgarski minister prosvete, gosp. Bobčev,
izrazil svoje zadoščenje nad srečnim uresničenjem te vážne kultúrne priredbe,
je otvoril Nj. veličanstvo kralj Peter razstavo, nakar je sledil ogled posameznih
oddelkov. —
V zvezi z otvoritvijo razstave so se vršile še ražne priredbe, ki so imele
namen, izkazati umetnikom simpatije srbské ga národa in njegovo veselo zadovolj-
stvo nad kulturnim dogodkom, ki se je ravnokar izvršil.
O razstavi sami in okoliščinah, ki so ž njo v dotiki, razpravljam prihodnjič
v obširnejšem článku. R. Jakopič.
Zôgar. V 6. številki „Lj. Zv." na stráni 317. razlaga gospod ravnatelj licejske
knjižnice, Luka Pintar to besedo tako, da jo misii nastalo iz „Sorger" ali bolj
določeno „Strafiensorger".
Usojam se to mnenje popravljati. Dandanes pomenja beseda zôgar to, kar
se nemški imenuje „Strafieneinräu mer". On sedaj opravlja čiščenje in posi-
panje cest, trebljenje jarkov itd. Potrební gramoz vláda oziroma dežela kupuje od
posestnikov gramoznih jam, in ta gramoz privažajo najeti vozniki na cesto, kjer se
jeseni ob róbu ceste namesti v znanih kupih. Nekdaj pa se je vršilo posipanje
cest drugače. Jaz sam sem na svoje oči videl 1. 1882. v Bosni kmete, ki so morali
izmenice na česti drobiti debelo kamenje v drobné kosce, da so bili sposobni za
posipanje ceste. To delo je bilo še ostanek iz dobe pred 1. 1848., ko so kmetje,
podložniki graščin, morali izmenice tlako delati na česti, deloma s privažanjem de"
belega kamenja, deloma z razdrabljanjem v manjše koščeke. Na to delo je hodil
pozivat tlačane posebni cestni mož, ki se sedaj imenuje, Strafieneinräumer.
Ime mu je bilo nemški „Ansager". To ime je imel od svojega posla, ki mu je
nalagal, da posamezne tlačane pozove o svojem času na dovažanje kamenja
ali njega razdrabljanje. Prvi del izposojene besede cesto v slovenščini odpade ;
n. pr. g i na (1. angína), battara (it. rebaltella), sesin (it. assassino), iblajter
(n. Uberreiter) itd. Sicer pa ima srednja visoka nemščina tudi besedo „sager" =
Erzähler, der Gedichte hersagt oder vorliest, Schwätzer, Schiedsmann in končno
tudi „Angeber", t. j. človek, ki ovaja, ali pa tudi človek, ki naznanja Ijudem
javno delo. R. Perušek.
Anton Debeljak:
R. Zarnik:
Solnčna pesem,
J olna ponuja se čaša sinjine,
zvrhan ponuja se kelih nebes.
Lúči napij se, nasrkaj azura
skoz usteca žejna blestečih očeš!
Solnce,
komur zahoče se, prídeš mu v svate.
Kadar odpro ti,
napolniš jim koče, naliješ palače,
da rane njih oken gorijo v škrlatu,
košatijo v zlatu njih streh se peroti.
Otrok
grem drhtečih zdaj rok ti naproti
in kakor me božaš, pobožal bi jaz
te čez sveti obraz,
ti naš kronani kralj !
Solnce poldansko, zenica vesolja,
palo nebo je na beli naš svet.
V dnu ribnikov, jezer in luž je ostalo,
po dvoje odseva jih slednji pogled.
Vsa pian molči . .
Vsa pian molči,
nad zemljo noč črna
kot grožnja leži,
na nebu prižganih
nič zvezdic ni,
in v duši je žalost
izgubljenih dni.
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 8.
29
394 Anton Debeljak: Spanska podoknica. — R. Zarnik: Starec premišlja. ^
Anton Debeljak:
Španska podoknica.
l/a vganeš, golobka ti zlata,
vse tihe, neznane te vzdihe, i
ki radi ihteli bi,
k tebi hiteli po vrsti
ko zrna koralna krog tvojega vráta!
Zbiserite se, vi nemi vzdihljaji,
ki strlo vas grlo je moje!
Na trak vas nanizam
in k nji se podvizam z dragulji,
da vzklijejo meni nje sladki smehljaji.
Dijamanti oholi bodite,
nikoli izplakane solze,
da v kroni kraljevi,
svetlejši ko dnevi poletni,
na noci bogatih nje las zagorite!
R. Zarnik
Starec premišlja.
Xij ta majolika vinea penečega
le ta še ostala je!
Vse upe srca hrepenečega
in sladko Ijubezen in sanje mladosti
že slaná jesenska požgala je.
Spomine nekdanje sladkosti
kot tičice drobné
v pozabnost pregnala je.
Nad polji dehtečimi dávno
poslednja je pesem že izzvenela
in roka pokoja je zaželela . . .
Le ta majolika vinea penečega
od vsega življenja kipečega,
le ta še ostala je!
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 395
Hčí grófa Blagaja.
Roman.
Spísal Rado Murnik.
23.
I I /inilo je leto.
/ ' Bolna Fatima je počivala napol sede, napol leže na
mehkih blazinah. Dolgi črni lasje so ji okvirjali bledorumeni obraz,
ki je izginila z njega vsa mladostna svežost. V kótu je na minderju
dremala in kimala njena najljubša dvorkinja, mlada žala Srbkinja
Jeleňa.
Skozi rešetke srčasto obokanih oken je svetil in vabil krasen
majnikov dan; slabotna bolnica pa se ni mogla geniti iz harema.
Ostala je bila v sobi, odkar so se lani selile ptice po stari poti ob
reki Bosni proti jugu. Ni mogla ne hoditi, ne stati; po vsakem gibu
ji je močneje utripalo bolno srce. Otekale so ji noge, izprva ob
gležnjih, polagoma pa se je širila vodenica proti životu. Ponavljali
so se múčni napadi, zlasti ponoči; bolela jo je glava, nadlegoval
jo je kašelj. Spala je slabo in dišala ji ni nobena jed. Onemoglo
ji je vse telo ; živele so le še oči, njene lepe žalostne oči.
Osman paša ji je nakúpil od potujočih trgovcev dubrovniških
vsakojake bleskovite róbe, pisane svile italijanske, krásne tkanine
flandrske in angleške in Češke. Oradovalo je ni nobeno darilo.
Zdravili sta jo dve stari biljarici, ki sta sloveli daleč okoli
Vranduka, da znata bolnim otrokom in ženám izborno variti lekovite
tráve in zeli. Prvá je bila velezgovorna Ailima hanuma, ki podnevi
ni mogla molčati pet minút zaporedoma. Druga slovita zdravnica pa
je bila Giilbahar (pomladanja roža). Ta slávna roža je učakala že
devetinpetdeseto pomlad in je ponavadi hvalila in priporočala vse
drugačne rastlinice in koreninice nego njena tekmica Ailima. Ob-
temtakem sta se gledali večidel dokaj pisano. Vendar sta nasvetovali
Fatimi enoglasno: naj nosi okolo vratu amulet, verižico s podkev-
cami, srčeci in drugimi drobnimi obeski ; naj pije maglajsko slatino ;
naj užije par listkov z napisi iz korana. Ali naposled je nečisti in
hudobni duh prepirljivosti zasejal strupeno seme razpora mednji.
Giilbahar je strastno priporočala čaj rakitovega lubja, Ailima pa
zavrelico semlete hrastove skorje. Glasoviti zdravnici sta se grdo
29*
396 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
pričkali in prekarjali, očitali drug drugi strašno nevednost in ne-
ozdravno neumnost, si pometali skorjo in lub v obraz in odšli raz-
jarjeni iz trdnjave.
Skozi rešetke so prodirale oglate zlate lise na odejo. Fatima
je pogledala na vrt, poln bujnega zelenja in cvetja. Nad bližnjim
gorskim slemenom je prežal sajast oblak kakor velikánski vampir.
„Ali mi ne more nihče pomagati?" je vzdihnila sama zase.
„Ali res móram že umreti? Zunaj je pomlad — vse se raduje novega
življenja. Ali je zame res vse pri kraju? Kolikokrat sem si želela
smrti — ali zdaj ah, kako težko je umirati mladému srcu..."
Prišel je Omar in ji prinesel šopek cvetja bezgovega, kalinovega
in česminovega, zlatobojnih potočnic, mičnih vijol in blagovonjavega
volčina. Pogledal je spečo Jeleno in se čudil, da zna tako žalo
dekle tako grdo smrčati.
Fatima se je nasmehnila veselo, ko ga je ugledala. Zamilovala
ga je tako, da je bila mirna in srečna, kadar ga je videla. Položil
ji je cvetlice na odejo. Dvorkinja se je predramila, zazehala z naivno
malomarnostjo preproste nepokvarjene device precej obširno lestvico
od najtanjših do debelih glasov, stresnila glavo, pogoltala, pocma-
kala in si jela meti oči.
„Jeleňa, pojdi spavat!" je velela bolna Hrvatica. „Revica, spala
nisi že troje noci. Toliko se mučite zaradi me. Le pojdi! Kadar bo
treba, te že pozove Omar."
„Ni mi do spanja, res ne!" je zagotavljala Jeleňa. Vendar je
vstala, se priklonila in odšla.
„Zdaj pridejo krásni dnevi," je izpregovoril Omar. „Ľahko te
bodo odnášali na vrt, pod oreh."
„Pod oreh, da, pod oreh," je ponavljala tiho. Prijela ga je za
roko in ga gledala dolgo , dolgo. Njene oči so izražale veliko
mirno žalost.
„Tjakaj v cvetnjak me poneso práv kmalu — za zmeraj," je
nadaljevala. „Dehteče veje bodo šumele nad mano — drobni ptiči,
gorske sape in valovi šumeče Bosne mi bodo peli nagrobnice."
„Kaj govoriš!" je rekel plašno.
„Kadar me zavijejo v mrtvaški prt, mi deni skrivoma lesen
križek na prsi. Boš, Omar?"
„Bom . . . ah, ali . . . zakaj govoriš tako? Ne razburjaj se,
draga moja! To ti škoduje."
„O — zdaj je vseeno. Pa saj se ne razburjam. Vidíš, kako
sem mirna?"
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 397
Umolknila sta. Fatima je počasi gladila gube na odeji.
„Sirotica, zapustím te samega," je rekla tožno in rahlo ji je
trepetal glas.
Ko je slišal Omar te besede in videl njene drgetajoče ústne in
solzne oči, sta ga obhajala tak strah in taká žalost, kakor še nikdar.
„Zgodi se sveta volja Gospodnja! Omar — kdo ve, kdaj bova
zopet sama... Morava se posloviti."
Ihteč je pokleknil na medvedjo kožo in zakril obraz ob Fa-
timinem zglavju.
„Preljubi Omar, zahvaljujem te za vso tvojo iskreno, vdano
Ijubezen, za tvojo skrb in nego ... Ne žaluj za menoj ; tvoje solze
bi me skelele v grobu. Tudi po moji smrti ostane moj duh pri
tebi ... In goreče bom prosila Boga, da te povede v naročje tvojih
dragih. — Omar! Kadar dospeta z Osman pašo na Hrvaško, takrat
mi tisočkrat pozdraví mojo domovino ... In ko nájdeš Ijube starše,
pozdraví mi jih. Omar — zlasti lepo mi pozdraví svojo Slovensko
mamico . . . Ako sem te kdaj žalila, odpusti mi, moj Ijubljenec — "
„Mene žalila? Ah, vedno si mi bila tako dobra, tako dobra —
ne vem, kako bi se zahvalil." Silná, globoka tóga mu je preob-
ladala dušo.
Solnce nad gozdnim robom je sijalo s krotko , nebleščečo
svetlobo. Zrak je bil soparen, dušeč. Zdelo se je Omarju, da s
pojemajočo dnevno lučjo ginejo moci tudi Fatimi.
Stokaje se je uprla na levi komolec in se sklonila nad kle-
čečim Omarjem, ga prisrčno poljubila na čelo, ga pokrižala in
blagoslovila, kakor blagoslavlja umirajoča mati svoje dete.
Ganjen je razkrilil roke, *jo nežno objel in jo poljubljal na
obledela lica. Čutil je, da je njena polt práv tako mrzla kakor
zlata ovratnica in zapestnica. Ni se je úpal pogledati v obraz; bal
se je zreti v njene trpeče oči.
Trudno ji je klonila glava. Popravil je zglavje, ki se mu je
zdelo prenizko. Nekaj čaša je bilo vse tiho . . .
„Omar!" je kliknila nenadoma bolnica. Široma odprte oči so
ji strmele v daljavo, kakor v nadzemeljske kraje.
„Kaj ti je, draga moja?" je vprašal osupel.
„Kakšna množica!"
Omar jo je gledal ves začuden.
„Ah, našel si jih! Kolika radost! Divno. Glej, tvoja mati se
joka od veselja!"
V očeh so se ji užigale lúči kakor iskre. Nikdar še ni videl
Omar pri njej takih pogledov.
398 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Ah — gorska vila! Kako je lepa! Gorska vila, rojena na
neznani gori, v neznani hosti, od rose na neznanem drevesu. Okoli
prebelih údov ji vihrajo nepleteni zlati lasje, na glavi se ji bliska
biserni venec. Za njo so priplule sestre, vse enako lepe in lahne.
Čuj ! — Kako milo pojo ! Kolo igrajo, vilinsko kolo ... Ne moti jih,
da ti ne omrače urna . . . Ah, glej — pregnala jih je vila Otrovnica.
gtrašna je. Po dvoje zenic ima v očeh in njeni lasje se vijejo kakor
kače. Njen pogled privaja smrt. Vidiš, odstrigla si je šop las in ga
skrila pod prag. Vzemi ga, zapáli ga, hitro, da ne stopi kdo čezenj
in da ne bo nesreče!"
Sepetala je tako tiho, da jo je komaj razumel. Iznenada se je
dvignila in sedla. Izmed gostih črnih las je seval beli vrat in bela rama.
„Omar!*' je kliknila boječe. „Ne vidiš? Ne vidiš?**
„Kaj je?" je vprašal plašno in se oziral po sobi.
„Črna kača !" je sepetala Fatima in dvignila roko kakor v brán.
Ústni sta se ji povesili od gnusa in bojazni.
„Kakšna kača?**
„Črna kača, tam, pri vratih!**
Omar je skočil pokoncu. Strah mu je gomezel po mozgu. Ob
vratih, okičenih z ozlačenimi rezbami, se je v mlačni sapi majala
gubata svilena zavesa.
„Omar, varuj se črnega gada! Beži, beži! Gad se vije proti
tebi — Bog ti pomagaj!"
„Pomiri se, Ijuba moja! Závesná 'vrv se premika v prepihu."
Mrmrala je nerazločne besede, ki jih je prekinil mučen kašelj.
Omar ji je otri potno čelo. Potegnila je z roko preko čela in
vprašala: „Kje sem?"
„Pri svojem Omarju.**
„Ti si tukaj. Omar; le ostani pri meni! Trudna sem, tako
trudna. Spala bom."
Težka veka so ji zakrila kalné oči; dihala je zopet mirno.
Omar je sedel na minder in tožno gledal spavajočo bolnico.
Kmalu pa so se tiho odprla vráta. Prišli sta Esma hanuma,
prvá žena Osman paše, in njena večja hčerka Arifa.
Osman paša je lani prodal večino svojih robov in robinj
trgovcem s sužnji, najlepše deklice in dečke pa je poklonil sultanu
in se iznova prikúpil mogotcu v Stambulu. Od veselja se je zopet
sprijaznil z Esmo in vzel njo in obe hčerki s sabo v Vranduk.
Stanovale so v sobah zraven Fatiminih. Vobče Osmanu ni bilo
kdovekaj do harema; kakor sultán Mehmed el Fatih, oča osvajanja,
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 399
tako tudi vranduški paša ni bil presiten obožavatelj krasnega
spola.
Omar je dejal kazalec na ústna in pokazal na spečo Fatimo.
Prihajali sta po prstih bliže.
„Kako je revici?" je vprašala Esma tiho.
„Ah, slabo . . ."
Esma hanuma je počenila na minder in sočutno motrila bolnico.
Akotudi ji ni bila neprijetna misel, da bo v kratkem — vsaj za nekaj
čaša — kraljevala sama v paševem srcu, se ji je vendar v dno duše
smilila rani smrti zapisana mlada Fatima.
Belopoltni Esmi je bilo nekaj nad trideset let, videla se je pa
starejša. Njena srednjevelika postava je bila malo prebujna. Iz za-
nimivega obraza so živo žarele nagloglede strastne oči med sanjar-
skimi trepalnicami. Pod elegantno upognjenim orljim nosom so
ponižno pogaÄjale malé brčice, ki ji pa menda niso nikdar delale
posebnega veselja. V ne preskrbno počesanih krasnih laseh so
goreli pisani dragulji zlatega diadema. Ohlapna žoltobaršunasta
obleka, je sicer preveč zakrivala njene ude, vendar pa je bilo spo-
znati lepo somerje Esminih oblik, kadar se je gibala. Fini nohti so
ji bili rdeče obarvani.s heno. Góle malé noge so ji tičale v rdeče-
usnjatih papučah.
Štirinajstletna Arifa je sedla tesno k Omarju in naslonila Ijubko
glavico ob njegovo ramo. Njen simpatični obrazek je bil malce
ogorel, ker je tekala še brez jašmaka po pestrem svetu Allahovem.
Pod jako gostimi črnimi obrvmi so sanjale milotne otroške oči v
poluzavedni Ijubezni do „polubrata" Omarja. Okoli drobnega vratu
so ji ob vsakem gibu cvenketali veliki cekini, nabrani v tri niže.
Oblečená in obutá je bila kakor Esma; in navzlic nežni mladosti
je bila že preotovorjena z zlatnino, z dragulji in biseri v načelku
in uhanih, v zapestnicah in veliki mandelasti pasni zaponi.
„Kje je tvoja sestrica Hanifa?" je šepetaje vprašal Omar Arifo.
„Bila je poredna. Pa ni smela z nama."
Skozi rešetke je včasi priplula hladná sapica. V sobi je bilo
tako tiho, da so slišali dihanje spavajoče Fatime hanume. Počasi
so se pomikale zlate solnčne lise na odeji proti znožju, počasi proti
vratom — in ugasnile mahoma.
400 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
24.
Medtem so sedeli debeluh Tahir, Osman paša in njegov gost
Uzeir aga iz Trávnika v podolgasti sobi pritličnega selamlika.
Kakor potratno in razkošno je bil opremljen haremlik, „pre-
povedani prostor", tako preprost, malone prazen je bil samo moškim
odmenjeni selamlik, „prostor miru". Krasile so ga le preproge,
orožje in nizka mizica s šahom.
„Naš beglerbeg Isa paša četuje zopet v deželah nevernikov/*
je rekel gost z debelim gromkim glasom in si gladil neznansko
dolge brke zdaj na levi, zdaj na desni. Uzeir aga je bil visok in
krepak štiridesetletnik. Pod velikanskim turbanom in nizkim čelom
so se mu kresile fanatične oči v koščenem divjem obrazu. Dolgo
polno brado si je bil obarval z ognjenordečo barvo, da bi se bolj
prikúpil preroku Mohamedu, ki ga je odlikovala báje tudi rdeča brada.
Govoril je resnico. Leta 1472. so se dvignili turški roparji in
požigalci že meseca marca iz Sarajeva in dirjali preko Trávnika,
Jajca, Banjaluke, Priedora, Kostajnice, Siska in Samobora, prebrodili
pri Krškem Savo, si zavarovali povratek z močnim oddelkom ter
krenili ob Krki in Temenici po Dolenjskem na Notranjsko.
„Čudim se, da se njih švábski car briga tako malo zanje,"
je nadaljeval Uzeir aga. „Pred tremi leti nismo mogli nazaj čez
Kolpo, ker je bila silno narasla od dežja. Čakati smo morali celih
osem dni! Posekati smo morali nad tisoč jetnikov. Gjauri bi jih
bili lahko oteli, ako ne bi bili tako počasni in zmedeni."
„Preden morejo naznaniti svojemu cesarju naš obisk in preden
nabero po njegovem úkazu vojnikov, mineta več nego dva tedna,"
je dejal Osman paša. „Tako je poročal beglerbegu naš najboljši
vohun, oni švábski vitez, ki nas je vodil lani od Kolpe proti Ljub-
Ijani. Saj se ga spominjaš, dragi aga?"
„Spominjam se ga práv dobro. RdeČe lase ima in grd obraz.
Venomer se sladko smehlja. Hinavec je. Kako mu je že ime?"
„Erazem. Grád ima ob Kolpi."
„Erazem, da, Erazem," je povzel Uzeir aga. „Kaj je še po-
ročal paši?"
„Še marsikaj. Cesar je zaukazal svojim gjaurom, naj pridno
molijo in romajo in hodijo za procesijami, da jim odvrne njih Bog
nesrečo."
„To jim bo pomagalotoliko!" se je oglasil debeli Tahir in si
pihnil po dlani.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 401
„Sicer pa gjaurski vladár ne dela drugega za svoje Ijudi, nego
da jim nakladá nove dávke. Zdaj jih mora plačevati však, ne samo
bogatin in siromak, ne samo gospoda in kmet, ampak tudi však
berač in vsaka beračica, da, celo dojenčki ! Ne da bi zbral vojsko
in udaril na nas, razpisuje državne zbore, da bi dobil še več denarja.
Po cele mesece se zbirajo njegovi švábski knezi. Kadar so srečno
vsi skupaj, se pa prepirajo, kdo bo sedel na prvih sedežih! Osli!"
Vsi trije so se zasmejali porogljivo.
„Ako se oni vitez le ni lagal našemu beglerbegu!" je opo-
zarjal Tahir. „Koliko je verjeti kristjanskemu psu?"
„Mislim, da se ni lagal," je odvrnil Osman paša. „Predobro
mu plačuje naš Isa paša. Vitez Erazem ga je obvestil tudi, da so
jeli lani neverniki zidati po vaseh ali blizu njih tábore, malé trdnjave
z močnim stolpom in debelim zidovjem. Ponekod so utrdili vaške
cerkve in jih zavarovali z jarki, bastijami, ogradami, okopi, kulami,
jakim obzidjem in močnimi vráti. Na vrhovih visokih gora so pri-
pravili grmade ; zložili so veliké kupé drv in postavili stražo in po
več velikih nabitih topičev. Kakor hitro bi zagledala straža našo
prvo četo, bi sprožila možnar in zapálila grmado. Goreči ognji in
streli bi oznanjali v gotovi smeri od gore do gore naš prihod in v
nekoliko urah bi vedela vsa dežela, da prihajamo in od katere
stráni prihajamo."
„Tudi tako ne uidejo našim handžarom in verigam!" je pri-
pomnil Uzeir aga. „Poslušaj me, Osman paša ! Mnogo naših begov
in ag pozivlje in zbira konjike pod sveto zastavo prerokovo. V
kratkem pohitimo za beglerbegom. Razvij tudi ti zeleni barjak in
udeleži se junaškega četovanja zoper nečisté kristjanske malikovalce,
ki časté pobarvan les po božje in molijo pisano plátno!"
Zamišljeni Osman paša je molčal in podpiral komolca na kolenih.
„Kaj se obotavlja?" je ugibal Uzeir aga sam pri sebi in dodal:
„In tako veleva korán: Onim, ki vojujejo za vero božjo, Bog nikdar
ne pozabi njih del, marveč jim bo vodnik in jim pospeši vsako
namero; odvcde jih v obljubljeni raj."
Paša se ni gánil. Násilná narav azijatska in plamteči verski
fanatizem sta ga vabila na roparski pohôd; toda obljubil je bil
goreče prosečemu Omarju, da ostane v Vranduku, dokler Allah ne
odloči usode čimdalje bolj hirajoče Fatime.
„Handžar in konj — kaj je lepšega na svetu?" ga je bodril
aga. „Treba bo opasati sabljo!"
Osman paša je počasi obrnil obraz proti njemu.
402 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„Jaz bi prvi vzel barjak v roko," je poudarjal. „Živo želim
četovati. Práv rad bi se bil pridružil beglerbegovim konjikom. Ali,
dragi moj, pogubna bolezen se je vtihotapila v našo obitelj."
Tako se je izrazil, zakaj mohamedanec ne rabi pričo tujca
nikdar izraza hanuma, nikar pa da bi je celo imenoval. Uzeir agi
je bilo žal, da je prišel zastonj v Vranduk.
„Kaj dela tvoj Omar?" je zasuknil pogovor. „Videl ga nisem
že dolgo."
„Decko se krásno razvija," je odgovoril Osman paša in raz-
jasnil se mu je temni čemerni obraz. „Lepo ga je gledati, kadar
dirja na svojem belem Sarifu; jahati zna kakor malokdo, tudi brez
uzde in sedla. S puščico ti zadene letečega kragulja. Uren je in
pogumen, bistra glava, in vendar vedno ponižen in prijazen."
„Nadkriliti ga ne more noben vrstnik," je pridal tolsti Tahir.
„Kadar tekmujejo v skoku — prvi je Omar! Kadar se poizkušajo
v teku — prvi je Omar! Kadar se kosajo s kameňom ali z žogo —
vselej je Omar prvi! Vsi Vranduški dečaki radi poslušajo njegov
glas in se pokoravajo njegovim navodilom."
„Pisati in brati zna kakor softa, dočim znajo drugi komaj
bukve práv držati," je zadovoljen dejal Osman paša, ponosen na
svojega posinovljenca.
„Pa ga daj v medreso, da se izuči za duhovnika !" je svetoval
Uzeir aga.
„A, kaj še!" ga je zavrnil paša. „Poznám medrese; moj brat
Ibrahim je hodža. Sedem, osem let si je belil glavo s staro arabsko
sintakso, prežvekoval posamezne besede in redke izraze. Omar je
ustvarjen za kaj boljšega nego za „nahv" in njegove brezkončno
dolgovezne razlage. Lovila sva divje koze na Ranagoli in sokole v
skalovju pri Globarici. Kako ti zna plezati ! Ko divja koza sama!
Zoren junák bo. Rojen je za vojnika."
„Vrandučani ga imenujejo že zdaj le krasnega janičarja," se
je polaskal Tahir zadovoljnemu posinovniku.
„Mlad je še in včasi je otročji," je rekel paša. „Pa kaj hočemo?
Ni še premenil glasu in o brkih tudi ni še nobenega sledu. Jeseni
ga pošijem v stambulsko janičarsko šolo."
Zaploskal je trikrát z rokama. Prišel je Ilmihal.
„Jeleňa naj pokliče Omarja!" je velel Osman.
„Šedi poleg mene!" je povabil Uzeir aga Omarja, ko je pri-
hitel iz prvega nadstropja in pozdravil gosta. Jako nerád je bil za-
pustil Fatimo in pozval k njej zopet Jeleno.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 403
„Jeseni pôjdeš tedaj med janičarske učence," mu je rekel Uzeir
aga s svojim gromkim glasom in ga prijazno potrepal po rami.
„Lani sem bil v Stambulu in si ogledal janičarsko šolo. Zatorej ti
lahko povem, kako in kaj je ondi. Saj to te vendar zanima?"
„Jako me zanima," je odvrnil Omar naglo. Zardel je, ker se
je zlagal tako debelo. V hudi zagregi ni vedel, kam bi pogledal.
Povesil je oči.
„Mladostna skromnost," so mislili oni trije.
„Tudi mene zelo zanima, akotudi vem, da me ne vzamejo nikdar
v nobeno janičarsko orto," se je smehljal Tahir in kázal na svoj
obširni život. „Govori tedaj, Ijubi prijatelj!"
„Janičarska učilnica v stambulskem seraju ima pet oddelkov,"
je začel Uzeir aga in z dlanjo gladil svojo vnebovpijoče pobarvano
brado. „V prvem oddelku se uče adžem oglan (neizkušeni otroci)
pisati pa brati turški, arabski, perzijanski in nekoliko iz korana.
Oblečení in obuti so vsi enako. Uče jih tudi streljati z vedno večjim
in močnejšim lokom. V drugem oddelku so petnajstletni in starejši
mladeniči; vežbajo se natančneje v predmetih prvega razreda."
„Omar pôjde takoj v drugi razred," je prestrigel Osman paša
dolgo nit Uzeir agove zgovornosti. „Saj zna že dovolj. Kaj bi
med otroki!"
„V drugem oddelku spoznajo in določijo učitelji, za kaj je
učenec najbolj nadarjen: ali za dvorno službo, ali za državno, ali
za vojaško. Za dvorjane izbrani mladeniči so v tretjem razredu;
teh je navadno okoli tristo. Mnogo teže je priti v četrti razred, v
šolo za državne uradnike; teh učencev je le po šestdeset. Najteže pa
se kdo pririje v peto šolo, kjer je komaj trideset sultanovih Ijub-
Ijencev. Njim so namenjene najvišje službe na velesijajnem dvoru
in v državi. Vidiš, Omar, ako boš marljiv in pameten, utegneš biti
kdaj nazir, prvi zaupnik sultánov, mogočen in bogat efendi ! — Kaj
si se tako zamislil?"
Omar je slišal in razumel komaj polovico agove dobrohotne
razlage; mislil je na Fatimo.
„Kaj pa dečki, odbrani za vojaško službo?" je vprašal Tahir.
„Ti mladeniči morajo pomagati na sultanovih vrteh. Donašati
morajo zidarjem kamenja, apna in lesa. Opravljati morajo jako težka
dela in prenašati lakoto in žejo, vročino in mraz. Kuhajo si sami.
Do petindvajsetega leta je však dodobra utrjen in izurjen in šele
zdaj more vstopiti med pravé janičarje, one nepremagane junake,
pred katerimi trepetajo vsi trije deli sveta!"
404 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Z minareta trdnjavske mošeje je vabil mujezin pravovernike k
molitvi po solnčnem zahodu.
Osman paša in vsi drugi so vstali, šli na dvorišče in vzeli pri
vodnjaku abdest: umili so si obraz, roke in noge ter mrmrali ob
vsakem gibu: „Allah ekber — Bog je vsegamogočen !" Pred vráti
so odložili vse orožje in stopili v malo, skoraj prazno molilnico.
V steni je bila dolbina, ki je kázala smer proti Meki; druge stene
so krasili napisi in arabeske. Razen pridižnice, železnega lestenca in
preprog ni bilo videti ničesar. Okno je bilo prašno in umazano.
Omar je klanjal, kakor so klanjali drugi. Ali misii so mu
uhajale vedno iznova k Fatimi. Mehanično je spuščal roke, se pri-
klanjal in poklekal.
Takoj po tej prvi večerni molitvi so šli večerjat. Ilmihal je na
srebrnih pločah donášal jajčjih kolačev in kaše, pečenega janjca s
čebulo in sladkarij. Pili so šerbet, sadjevec z vodo.
Omar ni maral jesti ničesar. Kakor hitro je mogel, je odšel
iz selamlika. Naglo je stopal mimo stráže po škripavih strmih stop-
nicah in po hodniku. Povsodi so bila tla pregrnjena z debelimi
preprogami, da koraki ne bi vznemirjali bolnice.
Tiho in óprezno odpre ozka vráta Fatimine spalnice in se po
prstih bliža njenemu ležišču. Jelene ni v sobi. Na mali mizici,
okrašeni z vdelano biserno matico, gori sveča in medlo razsvetljuje
ozek krog okoli sebe. Omar obstane pred bolnico in jo gleda.
Zdi se mu, da Fatima mirno spi. Glava ji je malo nagnjena
na levo ramo. Bieda polt ji je skoraj prozorna kakor vosek in belo
čelo se sijajno odráža od črnih las. Sinji polukrogi obrobljajo glo-
boko úpale oči. Ozke ustnice so trdno zatvorjene ; desni ústni kot
je nekoliko zategnjen . . .
Nedoumna moč ga žene bliže . . . pripogne se k hanumi. Izraz
njenega obličja je strog in hladan. Z obraza ji seva lep, nedostopen
mir, nadzemskí veličastni mir.
Dotakne se njene prebele roke, ki ga je božala tolikokrat in
ki jo je poljubljal tolikokrat. Mrzla je ko marmor. Obenem opazi,
da Fatima ne šope več . . . Zdi se mu, da mu v tilnik in mozg
diha ledena sapa . . . Ves bied in prestrašen krikne in stopi nazaj.
„Fatima, milá moja Fatima !"
Trepetaje se zgrudi na kolena, zakrije obraz v odejo ...
Zunaj, v grmičju okoli trdnjave pojo slavci.
Marija Kmet: Grega. 405
Marija Kmet:
Grega.
\ /elika in žarka je ležala cesta sredi poldanskega solnca.
Kakor vse razkošno bogastvo so padale svetle lise po česti,
tako da je bila le ena sama veliká bleščeča plast.
Grega je šel po česti in trudni so mu bili koraki. Glavo je
klonil vedno niže, niže na zasople prsi.
Kdaj je bilo? —
Takrat je bil še majhen, čisto majhen, komaj da je ločil Ijudi.
Šel je bil med otroke in se jim veselo in prijazno smehljal. Metal
je žogo v zrak in hitel za njo. Pa zgrabil ga je nekdo za roko,
ga trdo stresel in mu zavpil na uho: „Hej, Grega, Grega, strán
pojdi! Ne maramo te!"
Začudeno in bolestno ga je pogledal. Tovariš pa se mu je
široko in hudobno zasmejal v obraz in dejal: „Kaj zijaš? Strán
pojdi, ne boš se igral tu z nami! Ne maramo takih, grbec grbasti!"
Grega je zastokal, kakor bi ga bil udaril s težkim kladivom
sredi po čelu, zamižal je in žalostno odšel. Za njim pa so se mu
grohotali: „Grbasti Grega, glejte ga!"
Podvojil je sile in je stekel proti domu, kjer je sedel v kot
in zaškrtal z zobmi. —
Ves vroč je prišel nekoč domov. Mati in brat sta sedela pri
mizi, oče pa je bil odšel v tovarno. Nič ga nista pogledala, nič ga
vprašala, kod in kako je hodil, še zapažila ga nista, ko se je po-
tihoma in plašno priplazil skozi duri in se je vsedel tik okna v kot.
Podprl je glavo z rokami in mislil. Videl je zdravé, veselé Ijudi,
ki so hodili mimo njega. Grega jih je gledal z nekakim občudo-
vanjem in spoštovanjem, zakaj sam sebi se je zdel tako majhen in
nepopoln in ni si úpal jim pogledati naravnost v obraz.
In kadar je zagledal svojo senco, se je prestrašil one čudne
grbe, ki se je zdela na njegovi senci še veliko večja. Nehote je
stresel z rameni, da bi se je bil iznebil, one pošasti, ki ga je
tlačila in morila. Kaj bi bil dal, da bi bil človek, kakor vsi drugi ! —
Pripognil bi se do tal in poljubil zemljo ; šel bi bil čez strmé hribe
bos in brez jedi, dolgo dni, dolgo . . . Spal bi bil na goli zemlji,
delal najhujša dela. In vse samo zato, da bi bil kakor vsi drugi.
Ljudje so ga pogledovali z zasmehom ali pomilovanjem. Oboje ga je
bolelo, tako bolelo, kakor bi mu bili nasipali žarečo žerjavico po glavi.
406 Marija Kmet: Grega.
Včasih mu je zastala misel in v glavi je završalo kakor v
panju: „Hoj, hoj, grbasti Grega, hoj!" —
„Kaj že zopet čepiš v kótu in podpiraš glavo? — Kaj te je
sram sedeti pri mizi? Kaj imaš slabo vest? Kakor hinavec si!"
Stresel ga je brat za ramena in mu pogledal v obraz.
„Si že zopet kaj napravil?" se je obregnil vanj. — „Zadnjič
je bil podrl otroka na tla, mati, da je zakričal, in Ijudje so vpili za
menoj, češ, takega brata imaš, hudobnež je — "
„Nisem ga videl, nisem hotel," je del potihoma.
„Seveda, nisi ga videl!" je povzel spet brat. Treba ti je gle-
dati vedno v tla! — Kaj si razbojnik, kaj si tat?"
„Grbast sem . . ." je šepnil Grega.
„Grbast — ha! Delat bi šel!"
„Ne grem! — Psoval me je mojster, norčeval se je iz mene
in pljunil mi je v obraz. — "
„Kaj potem? — Dosti je opljuvanih. Prestane se . . ."
„Ne maram — ne morem . . ."
„Lenoba si! Lenuh! Ne Ijubi se ti delati. Pohajkuješ in
lenariš po cestah in posedaš doma po kotih. Kaj misliš, da bo
vedno tako? In šestnajst let si že star! Zakaj ga ne spodite, mati? —
Jaz móram delati, tudi jaz bi lenaril — o, da! Pa delám in slúžim,
tega lenuha puščate, da se potepa okrog!" Prijel ga je za roko
in divje zamahnil. Grega se je krčevito stresel, oči so se mu za-
iskrite — a le za trenotek, takoj jih je povesil in solze so mu jih
zalile Brat je jezno odprl vráta in ošvrknil Grego z zasmehu-
jočim pogledom, ki ga je zadel kakor bič, in je odšel ponosno
vzravnan iz sobe.
Mati pa je pogladila Grego po laseh, globoko zavzdihnila in
tiho odšla. —
Zarjavel v obraz in ves razmršen in pijan se je vrnil oče pozno
v noč. Stopil je opotekaje se k Gregovi postelji in zavpil nad njim
z divjim glasom: „Ti spet doma? Ti prokleti, delat pojdi!"
„Oče, noč je — " Siloma je govoril Grega, nekaj ga je davilo
in dusilo, da je komaj sopel.
„Noč? Ti prokleti — sramoto mi delaš! Kažejo za menoj
in pravijo: „Takega siná imaš! Pokveka je in zraven ti še lenari
doma. Kakšen oče si — brez moci!" Jaz pa hočem, da greš; ne
maram te doma, nočem te gledati, ti izrodek grešni!"
Grega se je stisnil v dve gubi pod odejo in vršalo mu je v
možganih ; koščeni roki sta krčevito prižemali odejo na ústa, drugače
Marija Kmet: Grega. 407
bi bil zarjul kakor zver in bi bil planil na očeta, na brata, na vse,
ki so bili srečnejši kakor on, ki so bili Ijudje v zdravju.
Oče je omahnil na tla, se spet opotekaje pobral in se vlegel
na posteljo. Mati in brat sta molčala; navajena sta bila, dan za
dnem je bilo tako. —
Moreče se je vláčil težki vzduh po sobi. Zdajpazdaj je za-
škrípala postelja, zahreščal glas — in zopet je bilo mimo — a vendar
tako težko, globoko.
Mučno in mračno je bilo Gregi. Metal se je po postelji,
tiho dihal in spet sopel slišno in sunkoma. Vroč ogenj se je
vil po njegovih možganih, žgal ga je in zbadal práv notri v sredi
in vršalo in bučalo mu je v ušesih.
Planil je kvišku, se naslonil s komolcem ob vzglavje in široko
odprl oči. Tam v temi je zijala pošast nanj, njegova misel je bila
in je sikala: „Razkleni prste, stopi na noge in zavpij, ne, udari —
potopi se v dejanju! Kaj bi trpel? Ali si ti kriv? Kaj si storil, da
te brcajo in pljuvajo nate, da te zasmehujejo ob početku tvojih
korakov? Rože polnijo zemljo, pa ti jih ne zazreš, le trnja in osata
so ti poslali ; kakor črv si, kakor golazen, ki se plazi vsa onemogla
in majhna sredi med grudamí in rušami!"
Gregi je bilo kakor v vroči vodi. Naenkrat pa ga je spet stresel
mraz, mrzel pot ga je oblival po čelu, grabil je za prsi in je težko
pádel vznak na posteljo. Spet je stisnil in prižel odejo naše, za-
grizel se je vanjo in mežikal z očmi, da so mu bile kakor z ostrimi
šivankami odeté.
„Maščujem se — maščujem . . .!"
Ni bila to misel, kača je bila, ki ga je pikala in mu vlivala
strupa v glavo.
„Dan za dnem me bijejo, do konca me bodo — do konca?
Kakšen konec bo to, kdaj, kdaj? In storil nisem ničesar in trpim — "
Zablisnilo je, težek grom je završal krog hiše. Mati se je
obrnila v postelji in zastokala, oče je zahropel. Grega je vrgel odejo
raz sebe in bulil oči v motne bliske. „Okradli so me, oropali in
me pustili nagega — ". Stisnil je pesti, skrčil noge in temná ježa
je vzkipela v prsih.
„Maščujem se — ", je ponavljal brez sape. „Pa kako? — Ha,
da bi mogel, pobil bi vse!"
Zarezalo ga je po glavi, švignil je plameň mimo oči in stisnil
je prste, da so mu počili v členkih. In vrgel se je spet vznak, nekaj
ga je težilo. „Strán strán — ne maram te — grba — straní"
408 Marija Kmet: Grega.
Zaihtel je v obupu, sklenil roke in prosil.
„Saj sem potrpel, saj sem te nosil, ali zdaj ne morem, ne
morem vec — ". Razpredla se je topost po životu, onemogel je in
težko hropel. Bliskoma pa je začutil silno moč v sebi. Vstal je in
zdelo se mu je, da se maščuje, da se mora, mora. „Umorim
jih vse, očeta, brata — ". Skočil je, vse se je zavrtelo krog njega,
začutil je nož v roki. Videl je, kako je grabil in dávil očeta za
goltanec, kako mu je prerezal vrat, kako je pritekla kri.
„Kri — kri, ha — ta me uteši, mi pomaga. — Še več, še več!"
In moril in moril je dalje. Vse je bilo rdeče — in iz polnih rek
krvi so žarele čudne pošasti in so se mu smejale.
Curek za curkom je tekel iz ran, ves svet je bil poln krvi. In
Grega je grabil po krvi in jo prižemal naše. Stresel se je.
„Ni mogoče — kri, umor — ". Ozrl se je krog sebe.
„Hu!" je zastokal in divje pogledal v kot. Videl je krvavo
kačo, ki je lezla naravnost proti njemu in mu sikaje kázala dvoje,
troje, polno ognjenih oči, ki so se blesteli kakor blisk v noci. —
Zagrabilo ga je na zatilniku, zarezalo v čelu. Mahoma je bil
pri vratih, jih odprl in postal. — Nekaj je zašumelo. „Kdo je?" je
vprašala mati.
Gregi je zastalo srce. „Vse ve — mati tudi ve, vsi vedo" —
mu je šinilo preko glave. — „Ubit bom, ubit. — Brž — brž!"
Odprta so bila vráta v veži in tekel je in tekel kolikor je mogel.
Nič se ni ozrl, drevil je dalje po česti do trávnika. Mahal je z
rokami. Naenkrat je začutil velikansko težo na hrbtu.
„Ha, grba, grba — ! Kaj te ni izprala kri, kaj nisi izginila, kaj
hočeš še?" In zdelo se mu je, da se mu grba veča in veča, da mu
mečejo čudne pošasti težka kamenja nanjo, da je bila večja in
vedno težja. Stresal je z rameni, pulil si lase, pa grba se je večala
in ga tlačila k tlom, da je komaj še hodil — kakor velikánska gora
je ležala na njem. Pešal je in le še s trudom je šel dalje; lezel je
v dve gubi, dotikal se z rokami tal, grabil s prsti v mokro travo,
zahropel je, zavpil, pritisnilo ga je k tlom. Vse naokrog je završalo,
butnil je s čelom ob kameň, in ves svet je zaplesal. Žvižgalo, tulilo
in rjovelo je krog njega, potem pa se je naenkrat izlilo vse v težko
temo ..."
Dr. Jož. A. Glonar: f Dr. Karel Štrekelj. 409
Dr. Jož. A. Glonar:
t Dr. Karel Štrekelj.
„^^ ^ nedeljo, 7. julija ob pol 12. ponoči je umri v Gradcu redni
\ / javni profesor slovanské filologije, dr. Karel Štrekelj, po dolgi,
težki in potrpežljivo pretrpljeni bolezni" — ta v svoji obliki
stereotipna notica se je tiskala pred nedavnim v našem časopisju,
v krajší obliki je nesel brzojav vest o smrti tega moža akademijam
in učenim družbam v Zagreb, Belgrad, Prago in Peterburg. Umri
je v oni dobi A š ker c — časopisi so bili še polni prepira o njem,
umri je Sk e t, neumorni delavec in propagátor slovenščine na naših
srednjih šolah. Aškerčeva smrt je zainteresirala široké mase našega
razumništva in jih precej vzvalovila, Šketovemu spominu je posve-
čena daljša razprava v tem „Zvonu". Naravno je pri Slovencih, ki
se za vsako stvar, če nas enkrat prime, zavzamemo z najhujšimi
afekti, da vest o Štrekljevi smrti med našimi kulturnimi delavci ni
našla večjega odziva. Bili smo okupirani drugje, Štrekelj pa tudi ni
bil mož javnosti — bil je brez svojega žurnala, brez svojega me-
sečnika, brez svojega društva. Umri je daleč od svoje domovine,
bil je učenjak, ki so mu, kakor pravijo nekateri, omejevale delokrog
in obzorje štiri stene sobe, v kateri je pisal ali predával — in zato
ni čudno, da je našla vest o njegovi smrti pri nas tako malo od-
ziva. In ko smo ga pokopali na pokopališču pri Sv. Lenartu pri
Gradcu, na onem pokopališču, kjer počivata Josipina Turnogradska
in Ivan Mac u n, se je le redkokdo jasno zavedel, kakega moža
smo s Štrekljem izgubili. Njegovemu imenu, delu in spominu ve-
Ijajo te vrstice.
Porodil se je 24. februarja leta 1859. na Gorjanskem, na vi-
sokem, kamenitem Krasu. Od leta 1870. do 1878. je obiskoval
gimnazijo v Gorici; v tem času se je seznanil z znamenitim polj-
skim slavistom in prijateljem Slovencev, Baudouinom de Courte-
nayem^ Leta 1878. je odšel na Dunaj, kjer je bil leta 1884. pro-
moviran. Tudi on je moral služiti drugim — v rodbini grófov Col-
loredo-Mansfeld kot domači učitelj. Leta 1886. se je habilitiral na
1 Prim. Baudouin de Courtenay Jan. Nekatere opazke ruskega profesorja.
(Ponatisnjeno iz „Soče" leta 1872 in 1873.) Gorica, 1873. 76 str. — To brošuro, ki
je čudovito zrcalo naše kultúre v oni dobi, bi moral poznati však naš „kultúrni
delavec".
nLjubljanski Zvon" XXXII. 1912. 8. 30
410 Dr. .lož. A. Glonar: f Dr. Karel Strekelj.
dunajski univerzi s spisom o domačem narečju („Morphologie des
Gôrzers Mittclkarstdialektes mit besoiiderer Beríicksichtigung der
Betonungsverhältnisse"), ki je izšel v publikacijah dunajské akade-
mije znanosti. Leta 1890. je postal urednik slovenské izdaje držav-
nega zakonika in je ostal v tej službi dolgih sedem let, dokler ni
bil (leta 1897.) poklican na graško univerzo za izrednega profesorja
slovanské filologije, s posebnim ozirom na slovenskí jezik in Slo-
vensko literaturo. Prišel je za následníka prerano umrlemu Oblaku.
Pred štirimi leti je postal redni profesor „ad personam". Letos nam
ga je — starega komaj 53 let — ugrabila bolezen, ki ga je napa-
dala že pred leti, ki pa jo je s svojo trdno naravo takrat še srečno
premagal. Smrt ga je doletela na vrhuncu znanstvenega delovanja,
ko je imel mnogo nalog že napol dovršenih, druge pa so ga še
čakale. Njegova smrt ni samo za slavistično znanost veliká izguba,
veliká izguba je pred vsem za nas Slovence. Saj je bilo njegovo
znanstveno delovanje posvečeno v prvi vrsti slovenstvu, saj je velik
del njegovih razprav izšel v slovenskem jeziku. Slovenska znanost
je izgubila ž njim enega najboljših in najbolj vnetih delavcev, danes
pa ni med nami nikogar, ki bi le eno njegovih mnogih del lahko
nadaljeval tako, da bi mu bil vreden naslednik.
Kot znanstvenika ga je vedno odlikovala treznost in premiš-
Ijena sistematičnost. Zanimivo in poučno je, kako se je njegov krog
znanstvenega delovanja vedno bolj širil. Začel je z opisom oblik
domačega narečja, ki so mu sledili leksikalni doneski iz besednega
zakladá narodovega, iz žive govorice narodove. Vse to delo se je
vršilo v zavesti in v prepričanju, da treba základ naših besed raz-
širiti in pomnožiti, da nam s samimi varijacijami znanih besed in
s samim posojanjem ni pomagano. To delo se je vršilo v letih, ko
je bil Strekelj urednik slovenské izdaje državnega zakonika, v ka-
teri je dobil in dobiva naš jezik nekako državno sankcijo. V tej dolgi
dobi sedmih let je do dobra uvidel, da pri ustvarjanju jezika ne
more noben filológ presti posameznih besed iz sebe kakor pajek
nit. Najprej treba iti vprašat in iskat onega, ki si je besedo sam
ustvaril, pri katerem je takorekoč iz živega izrastla. To ga je pri-
vedlo do zapisovanja základov iz žive narodove govorice. Njegova
tendenca in smer njegovega dela se jasno vidi, ko pri besedi
„námka, die Masche" z vidnim zadovoljstvom in veseljem pristavili
„Ta lepa beseda nam zelo práv pride, ki imamo za ženská ročná
Letopis Matice Slovenské za leto 1894. Str. 26.
Dr. Jož. A. Glonar: f Dr. Karel Štrekelj. 411
dela tako malo svojega". Zato ga je tudi veliki hrvaški besednjak
s terminologijo ženskih ročnih del, ki ga je izdala Jelovič-Bernad-
zikowska, zelo razveselil. V tistih letih tudi ni bil v prijetnem po-
ložaju učenjaka, ki prime to ali ono Slovensko besedo za grivo in
se podi ž njo po vseh indogermanskih livadah tje do toharščine
in v novejšem času celo v semitščino. Takrat je moral jezik v nje-
govih rokah dokazati, da je sposoben za vse one mnogobrojne iz-
raze mnogoličnega javnega življenja, ki jih urejuje državni zakonik.
Takrat je moral besede ustvarjati in pažiti na njih pregnanco in um-
Ijivost, takrat je on pač menda vendar le spoznal, da je jezik „so-
cijalen faktor" in spoznal tudi, v čem tiči njegova socijalnost.
Ta posel pri njem niti pozneje ni nehal; vsi, ki so pri nas morali
ustvarjati kako tehnično terminologijo, so se — do najnovejšega,
Siebenscheina — obracali k njemu po nasvet in pomoč. In nepo-
učen ni odšel od njega nikdo!
Štrekelj pa se ni zadovoljil s samim nabiranjem in registri-
ranjem leksikalnega blaga. Posameznim besedám je skúšal dognati
izvor in tako so nastale njegove razprave o slovenskih in slovan-
skih izposojenkah in tujkah.^ V slovenščini je na ta način sam
opravljal delo, ki sta ga pred njim opravljala dva: Erjavec, ki je
besede v „potno torbo" nabiral in Levstik, ki jih je razlagal. Svo-
jega delokroga pa tukaj ni omejil, ampak ga celo znatno razširil.
Od raziskovanja izposojenk in tujk v slovenščini je prešel na pra-
šanje, ali in kaj so si naši sosedje izposodili od nas. Tako so na-
stale njegove obširne in temeljite razprave o slovanskih elementih
v furlanščini, italijanščini in nemščini. Najznamenitejša med vsemi
temi je pač razprava: „Slovanski elementi v besednem základu
štajerskih Nemcev", ki jo je v dveh letnikih (1908 in 1909) prinesel
mariborski „Časopis za zgodovino in narodopisje". V nji razlaga
na podlagi Unger-Khullovega „Steirischer Wortschatz", ki ga ostro
kritizira, one besede štajerskih Nemcev, ki so jih prevzeli ali na-
ravnost iz slovenščine ali pa s posredovanjem slovenščine iz drugih
jezikov. Med njimi so najbolj znane te-le : Auer, Patschen, Potschen,
Pass, Petschier, Peier, Beitzker, Plunzen, Pritsch (pritscht), Dalken,
Tampel, Drosger, Fredeln, Fratschler, Jauch, Jause, Kapper, Keusche,
Krachse, Krám, Krenn, Lebzelt, Mugel, Schinackel, Wildschur i. t. d.
Tako je donášal gradivo za bodočega našega kulturnega zgodovi-
narja, ki bo kdaj "pisal o naših prvih stikih z našimi sosedi. Videl
1 Zur slavischen Lehnwôrterkunde. Denkschriften der kais. Akadémie der
Wissenschaftcn in Wien. (Bánd L.) 1904. 4o. 89 str.
30*
412 Dr. Jož. A. Glonar: f Dr. Karel Štrekelj.
bo tedaj marsikateri neverní Tomaž, da smo mi sicer prejemali, da
pa smo tudi dajali in da nismo nič slabši od drugih „kulturnih"
národov. — Zadnja leta je začel v mariborskem „Časopisu za zgo-
dovino in narodopisje" priobčevati vrsto raziskav o štajerskih kra-
jevnih imenih ; raziskoval je, oborožen s temeljitim znanjem, kakor
ga je na tem polju imel samo on, slovenská krajevna imena po
današnjem nemškem Štajerskem in razlagal krajevna imena v slo-
venskem delu Štajerské. Tudi to delo je ostalo v početkih in bo
še dolgo čakalo nadaljevanja.
Kot filológ, ki je svojo stroko globoko umeval, pa se ni omejil
samo na besede, ampak je zasledoval in proučeval življenje národa
tudi v njegovi poeziji. Tako je nastala njegova monumentálna
zbirka „Slovenské národne pesmi", v kateri je hotel podati „kritičen
prispevek k psihologiji slovenskega národa ... k znanosti o slo-
venskem národu, kakor se nam ta káže v svojih pesmih". To delo,
ki je pravi „štandard work" národne poezije, kakor ga imamo med
vsemi Slovani edini mi Slovenci, je bilo nekako njegovo življensko
delo. Prvi snopič je izšel leta 1895., letos, po sedemnajstih letih, je
dospelo do 14. snopiča, pa še dávno ni dovršeno. Treba samo pri-
merjati úvod v prvi zvezek (str. VI.) in seznamke na novo dopo-
slanih zbirk, pa se lahko približno preračuna, koliko ga še bo. Na-
ravno je, da tako delo ne more nikdar biti popolno in zaokroženo,
saj snuje in poje národ vedno naprej. Da pa so se založniki pri
proračunanju obsega tako zelo zmotili, to nam je samo tolažba, da
se s tem delom ni začelo prepozno. Marsikaj se je že rešilo, mnogo
pa se še bo. In tako bomo imeli verno, intimno in nepopačeno
zrcalo, v katerem se nam bo kázal jaseň odsev narodovega mišljenja
in čustvovanja; v njem bomo videli sami sebe. Koliko truda in
dela tiči v urejevanju tako ogromnega in skoro nepreglednega gra-
diva, s kako vestnostjo in kakim znanjem je Štrekelj to delo oprav-
Ijal, to spozná samo oni, ki je kdaj s knjigo delal. Zdi se, da je
Štrekelj z delom rastel in da so se z večjimi nalogami množile
njegove moci. Ko je „Na Dunaju, 22. dné októbra 1895. 1." pisal
spremljevalne besede za ovitek prvega snopiča, je še mislil, da bo
delo v doglednem času dokončano. Gradiva pa je prihajalo vedno
več in zbirka se je širila vedno bolj. Da je zanimanje za zbirko
prodrlo iz učenjaških krogov v širše, to ga je neizmerno veselilo.
„Z veseljem konstatiram," — pravi 1. 1903 v úvodu k drugemu
zvezku (na str. XII.) — da se (med nabiratelji, ki so mu poslali
zbirke) poleg duhovnikov, uradnikov, profesorjev, učiteljev in di-
Dr. Jož. A. Glonar : f Dr. Karel Štrekelj. 413
jakov nahajajo celo trgovci, kmetje, delavci, kar se mi ne zdi slabo
znamenje za probujenost narodovo." Veselilo ga je, da je publi-
kacija, ki ji je že kar izkraja sam določll znanstveno obliko in lice,
postala faktor narodnega probujenja, da ni ostala samo objekt
znanstvenega raziskovanja. Kako je prešla v literaturo in postala
vplivna za našo „moderno", tega ni opazil. Njemu, treznemu in
hladnokrvnemu môžu, naša „moderna" ob svojem prvem nastopu
ni bila simpatična in ga je skoro odbíjala; pozneje pa je le s te-
žavo dobil nekaj stika ž njo. Na Župančiču, ki je v zadnjem sno-
piču postal tudi sotrudnik pri njegovi zbirki, bi bil lahko videl,
kako daleč in kako visoko je prodrla ta „znanstvena" zbirka, ki
postaja vedno bolj plodná za naše duševno življenje. Z našo mo-
derno literaturo se mu je zgodilo, kakor svoje dni Herderju: „Was
er gesät hatte, war herrlich aufgegangen ; was er geträumt hatte,
war wunderbar und kôstlich verwirklicht. Nur er allein sah es nicht,
verstand es nicht. Er stand mitten im gelubten Lande, aber er
wusste es nicht." ^ Da bi mu ne mogla ostati tuja, to se je videlo
na tern, s kakim žarom je govoril o Levstikovi poeziji in s kako
navdušenostjo je hvalil plastiko njegove „Na Gorenjskem" („Po
noci je treskalo, ploha je Hla . . ."). Kar je sam izdal literarnih raz-
iskavanj, vse kažejo stik z narodno pesmijo. Pisal je o Vodniku,
izdal Cafovo korespondenco in napisal vzorno razpravo: „Pre-
šeren in národná pesem",^ ki pa je, žal, ostala brez pravih sledov
in odziva. Tudi sicer je pisal o stvareh, ki zadevajo naše narodno
pesništvo. V Jagičevem Archivu je priobčil dve razpravi : „Uber das
slovenische Alexiuslied" (v X. in XI. zv.) in „Zur Literatúr iiber die
Koleda bei den Slovenen" (v XVII. zv.). Kako dobro je poznal vse
naše narodno pesništvo, o tem ne priča samo uredba njegove
zbirke narodnih pesmi, o tem govori jasno dovolj njegova knjiž-
nica, v kateri je zbral skoro vsa dela, ki so v kakršnikoli, dasi več-
krat zelo neznatni zvezi z naši narodnim pesništvom. Poleg Kastel-
čevih „Bukvic sv. Roženkranca" in Repeževih in drugih pesmaric
se nahajajo v njegovi knjižnici ražne zbirke narodnih pesmi raznih
indoevropskih národov, razen njih pa učená dela o narodni poeziji
od Sicilije do Archangelska, od Gibraltara preko Urala. Na vsem
njegovem delu, ki ga je posvetil narodni poeziji svojega poldrug-
milijonskega národa, se pozná, da ga je zri kot delec evropske
1 Heinemann Karí: Die deutsche Dichtung. Leipzig, Alfréd Krôner, 1910,
str. 110.
2 Zbornik Slovenské Matice, 1902.
414 Dr. Jož. A. Glonar: f Dr. Karel Štrekelj.
celote. Tako poleg vse svoje intímne poglobitve v snov ni zanemaril
visokega stališča in širokega obzorja. Vse njegovo delo ob naši
narodni pesmi je zgovorna in živa priča vestnosti, s katero se je
posvetil svojemu poklicu.
Ta njegova vestnost je bila značajna črta vsega njegovega
znanstvenega delovanja, pred vsem lingvističnega. Ta ali oni mu
je mogoče očital, da je napisal razmeroma malo učenih razprav. A
kar je napisal, to je napisal po treznem prevdarku, njegove trditve
so vsestransko utemeljene. Tako je podal v svojih spisih zanesljive
temelje, na katerih se lahko dalje žida. V njih pa je podaná že
perspektíva za bodoče delo, saj je bilo vse delo pri njem tako
smotreno. Oborožen s temeljitim znanjem, je napisal več raz-
prav, v katerih je pojasnjeval ražne pojave v slovanskih jezikih in
razlagal slovanské besede, pred vsem pa izposojenke. Kako ceno
in kak ugled je zaradi teh svojih preiskav imel v učenem slavi-
stičnem svetu, to se je pokazalo posebno v zadnjih letih. Ruska
akademija znanosti je sklenila izdati „Enciklopedijo slovanské filo-
logije", široko zasnovano delo, ki bi naj v posameznih knjigah po-
kazalo vse naše današnje znanje v slavistiki. Za začetek bi se naj
ta enciklopedija omejila samo na slovanské jezike, pozneje enkrat
bi naj sledila tudi dela o literaturi, národopisu in zgodovini. V tej
enciklopediji, ki jo urejuje Jagič, bi naj vse, kar danes vemo o
našem, slovenskem jeziku, napísali trije možje: Štrekelj, njegov
drug in zaveznik „in rébus slavicís necnon slovenicis", P. Stanko
Škrabec, in nekdanji mentor in učitelj, ki je uvedel Štreklja v sla-
vístiko, Jan Baudouin de Courtenay. Naloga, ki se je poverila pri
tem delu Štreklju, je bila obsežna in značilna za njegov ugled v
znanstvenem svetu. On bi naj opísal : latínsko grafiko pri Slovencih,
postanek in oblike sedanjega slovenskega knjížnega jezíka, pregled
slovenskih narečij in govorov v Avstriji (italijanske, Rezijane, bi naj
obdelal Baudouin de Courtenay, ki se je ž njimí pečal že pred
štiridesetimi letí). Nadalje bi naj opísal vplív nemščíne, ítalijanščine,
hrvaščine, češčine in ruščine na slovenskí knjižni jezik in sledove
slovanskih elementov v romanskih jezikih; izvzeta je samo rumun-
ščína, ki jo bo s tega stališča preískal K. Sandfeld-Jensen, docent
na univerzi v Kopenhagnu.
Poleg vsega tega širokega slavistíčnega obzorja, ki ga je imel,
dasí obdan od štíríh sten svoje graške sobe in učílníce, je vneto
zasledoval razvoj našega knjižnega jezíka in se z besedo in de-
janjem udeleževal njegovega razvoja. To se je posebno jasno po-
Dr. Jož. A. Glonar: f Dr. Karel Štrekelj. 415
kázalo pred dobrimi desetimi leti, ko se je pri nas vnel prepir za
Levčev pravopis in proti njemu. Takrat je v celi vrsti podlistkov
bránil naš jezik pred onimi, ki so mu očitali „kmetavzarstvo" in
„gorjanstvo" in pokazal vso znanstveno vrednost „znanstvenih" ar-
gumentacij Levčevih nasprotnikov. S tem svojim bojem je stopil iz
svoje znanstvene knjižnice, s profesorskega katedra in preko praga
svoje tesne učenjaške sobe na široko areno, kjer se bije boj za
faktorje našega kulturnega in političnega napredka,^ na mejdan, kjer
se je odločevalo prašanje, kak bodi naš jezik, da nam bo primerno
in plodno „socijalno sredstvo". Kako živo je bil zainteresiran pri
vseh teh prašanjih, to se vidi na tem, da je po dolgih desetih letih
svoje takratne članke izkopal iz podlistkov, kjer bi bili pozabljeni.
in jih priobčil v celi knjigi.^ S tem se je obnovil spomin na čase,
ki so bili trpki in neprijetni za Slovensko znanost. V úvodu svoje
izdaje je Štrekelj zato povdaril, da ga je takrat in vedno v vseh
učenih bojih „vodila v vsem pisanju edino le Ijubezen do jezika in
národa". In še enkrat je, ležeč že na smrtni postelji, prijel za pero,
da bráni svojo Ijubljeno materinščino pred reformami, ki jih je pred-
lagal kvarni diletantizem. Proti Tominšku je za Zvon napisal daljšo
vrsto razpravic „O nekaterih pobijanih pravilih slovenské pisave",
v katerih je posamezno prerešetal od Tominška predložené reforme.
V pcnatisku teh razprav, ki pa se — žal! — ne dobi več, je na
koncu zapisal: „Druge napake popravljati mi bráni bolezen, ki mi
tudi ne dovoljuje, dokončati spisa že letos". Dokončal ga ni nikdar,
pero mu je vzela iz rok neizprosna smrt. Dokončal ni tudi že dávno
obljubljene slovenské slovnice, ki jo je pričakovala z enakim zani-
manjem znanost, kakor vsi oni, ki vedo, kaj jim je njihov jezik, in
ki ga zaradi tega spoštujejo in Ijubijo. Pisal jo je v slovenskem
jeziku.
Ž njim je legel v grob mož, ki je v znanstvu dosegel izreden
ugled, ki pa je vse svoje znanje posvetil slovenstvu. Od prvih časov
je bil sotrudnik pri vseh znanstvenih slovenskih podjetjih : pri
„Zvonu", pri „Matici", pri mladem „Časopisu za zgodovino in
narodopisje". In tu ni priobčeval kakih iveri ali ostankov, ampak
temeljite razprave, ki bi lahko izšle v katerem koli filološkem
jeziku. Kot učitelj je bil skrben in brez nepotrebne učenjaške
1 Prim. „Veda" II, 1912, str. 202-208.
2 O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah. Opomnje o sloven-
skem glasoslovju in rabi nekaterih oblik in besed. V Ljubljani, 1911. Založil pisa-
telj. Prodaja L. Schwentner. 141 str.
416 Fr. Albrecht: Pesnik.
dištance, ki večkrat odbija učence od učitelja in njegove stroke. In
če se je oglasil kak inozemski slavist v Gradcu, je šel však tudi
poslušat jasná in pregledna Strekljeva predavanja. V oni ozki dvo-
rani drugega nadstropja, ki Štrekljevim učencem ne bo prišla kmalu
iz spomina, sta sedela z nami patrijarhalni Rus Ljapunov in živahni
Finec Mikkola, vsi pa smo z enakim zanimanjem „viseli na njegovih
ustnicah". In letošnjo zimo ga je mislil poslušati docent peterburške
univerze, Vasmer, pa je lahko sedel samo ob njegovi bolniški po-
stelji in poslušal spomine in besede o svojem tastu, Baudouinu.
Takole vsako drugo ali tretje leto je predával Štrekelj tudi v
slovenskem jeziku, zgodovino slovenskega slovstva. Najrajši konec
18. in začetek 19. stoletja, torej ono dobo, v kateri je slovenstvo
oživelo. Njegovo predavanje je bilo plastično in skrbno izdelano,
da bi se dalo natisniti. Njegov jezik je bil izviren, skoro primitiven,
poznalo se mu je, da govori premišljeno. V njem se je oglašal zvok
glasu korenjaka, ki se jezika počasi zaveda in ki govori premiš-
ljeno, takorekoč od pedi do pedi naprej, kakor otrok, ki poskúša
stopinjo za stopinjo in vendar že krepko gre. To je dajalo njego-
vemu jeziku nekako prvotnost in originalnost, ki je opajala vsa-
kega, kdor se je v njo nekoliko poglobil.
Danes je tih njegov glas, danes sameva njegovo pero. Ali sta
našla kaj odmeva, ali se jima je oglasil odziv, ki bi ga z veseljem
pozdravila? Znamenj je malo, a vendar mi, ko pišem teh par
skromnih vrstic svojemu učitelju, zvene v spominu Nadsonovi verzi:
„Ne govorite mi, da je mrtev — on živi!"
Fr. Albrecht:
Pesnik.
V blaznost uživanja, v sen samoljubja
se je pogubljala duša askéta,
vse si jemala in vse si je dala,
molila prokleta, grešila je sveta.
V mrak krvaveča skoz noč je ječala,
groze pijana pred sabo bežala,
sama se mučila ... v nje kljubovanje
pa so vzcvetele pesmi in rože, molitve in sanje
Fran Albrecht: Danse macabre. 417
Fran Albrecht:
Danse macabre.
l^ alist Beda je bil sam med Ijudmi.
Tri mesece je poteklo, odkar ga je izbruhnilo življenje
iz sebe in vrglo na prod. Sam ni vedel, kako se je vse to prav-
zaprav dopolnilo. Nekoč zjutraj je vstal kot po navadi, zajtrkoval
in se odpravil na ulico. Komaj pa je prestopil par korakov, ko
so se mu jela hipoma šibeti kolena, vročina in mraz sta mu izpre-
letala telo, kot da mu je kdo izpodnesel noge, ga je zavrtelo v
polukrogu, da se je opotekel preko ulice. Komaj se mu je še po-
srečilo, da je s hlastno gesto zgrabil za kandeláber, stoječ kraj ceste,
se vzpel ob njem kvišku in za trenotek razmotril, kako so v vrto-
glavi, smešni zmedenosti zaplesale hiše okrog njega, kako se je
ulica dvigala in padala kakor morski valovi, kako so se gnetli
Ijudje, iztezali roke, kričali in se pozibavali semintja. Sekundo nato
pa je začutil rezek in globok sunek v desno strán pljuč, iz hropečih
prsi mu je brizgnil curek črne krvi in mu onesnažil obleko. Roke
so izpustile železni drog in počasi se je sesedel na tla. Pol neza-
vestnega so ga prinesli Ijudje v njegovo stanovanje.
In od tedaj je bil Kalist Beda sam. Okna zavesená s črnimi
zastori, je živel v večnem mraku, v tisti zagrizeni, zakrknjeni samoti,
ki je polna sovraštva do življenja in Ijudi in vsega . . . Nihče ga
ni posetil: kajti nikogar ni imel in zato nikogar ni maral.
Skozi zaslone oken se je pritihotapilo včasi — tam zunaj na
ulici je morda sijalo jarko solnce — v njegovo izbico par dnevnih
žarkov, ki so se izprchajali preko stropa in slikali fantastne, gro-
teskne, čudno zverižene svetle lise. Neprestano je Kalist Beda ležeč
na svoji postelji strmel v tiste biede, bolne madeže na stropu.
Spočetka jih je zelo sovražil, preklinjal jih v svojem srcu in jih
pošiljal k vragu. Saj so mu pričali o dnevu in svetlobi, ki polje
zunaj za temi črno zastrtimi okni, o zdravju in življenju. Polagoma
pa se jih je privadil, vdal se je njih neizogibnosti, da so mu po-
stale celo znanke v črni, trpki samoti njegovi; nazadnje pa jih je
motril le še z malomarno brezbrižnostjo in resignacijo, kot stvari,
ki so v nerazdružljivi zvezi z njegovo usodo. Otopelost je legla
preko njegovega telesa in dúha in vse je šlo z brzimi koraki navzdol.
Nekoč pa se je Kalist Beda kar nenadno prebudil iz svoje
otopele brezbrižnosti : spomnil se je, da je star Šestindvajset let.
418 Fran Albrecht: Danse macabre.
In to nevsakdanje odkritje ga je tako ganilo, da so se mu raz-
solzile oči v spoznanju njegove lastne bede. Nameraval se je obleči,
iti takoj na cesto razglasit vsemu občinstvu to presenetljivo vest
ter povedat Ijudem, da je on — Kalist Beda, bolnik báje po po-
klicu, drugače brezposeln — star šestindvajset, to se pravi : šele
šestindvajset let . . . Toda kakor je bil slaboten in bolan in brez
moci, z vodeno prosojnimi lici in velikimi, razžganimi očmi, tak
je obležal na postelji, strmel v strop ter se v svojem onemoglem
jadu prepiral z življenjem, ki je trepetalo nad njim, vabilo in se
obenem rogalo ter ga zasmehavalo:
„Šestindvajset let, prosim — ali je to malenkost? S šestin-
dvajsetimi leti posegajo Ijudje v življenje, se borijo in tekmujejo,
podlegajo, zmagujejo . . . sploh: vstvarjajo svojo usodp! S šestin-
dvajsetimi leti se Ijudje Ijubijo, poročajo in plodijo otroke! S šest-
indvajsetimi leti . . . Kaj pa sem jaz zakrivil, da sem bil sam od
vekomaj in sem sam še vedno, ko mi je že šestindvajset let? Zakaj
se me izogibljejo Ijudje, ali sem kuga in lakota? ... V življenje
bi segel tudi jaz, oj, kako bi burno vzvalovala ta dremotna, za-
spaná moja kri v tekmi z množico, v borbi za obstoj ... In jaz
ležim tu in sem tako slaboten, kakor kilav nebogljenec iz pred-
mestja . . . zakaj ? Če je pravica pravična, jo imam tudi jaz ! Smem
Ijubiti, oženiti se, ploditi otroke! S šestindvajsetimi leti — ali ne?...
Oženil se bom!"
Življenje na stropu je trepetalo in prisluškavalo s svojim zlo-
hotnim smehljajem. Semintja so begale svetle lise, vabile in se
rogale.
„Živeti, živeti móram!" je zakričal hipoma z visokim, čistim,
obupnim glasom. Celo življenje nad njim je obstalo ob tem go-
rečem vzkliku in se začudeno pogledovalo med sabo. „Polno tajin-
stvenih, globokih, skritih krasot je življenje," je nadaljeval neslišno
v trepetajoči ekstazi. „In najvišja sladkost življenja je živeti . . .
Živel bom, seveda! Med svet pôjdem, med Ijudi, z vsemi brat, vsem
prijatelj. Tako lepo lahkomiselno bo moje življenje — mimo in
svetlo kot solnce, ki polzi preko morja . . . Nič več ne bom rval
po svojem življenju, trgal svoje duše in se mučil, kakor se je mučila
moja mati — svetnica, kakor se je mučil moj oče — mučenik,
dokler se nista oba do smrti izmučila. In mi, njih potomci se pe-
hamo za zvezdami in umiramo... Življenje je lahkomiselna, zlobna
ženská ; udarja nas, če hočemo preko nje vstran, zahrbtno nas davi,
ce se ji nočemo prilagoditi. A vendar lepa ženská, lepa!"
Fran Albrecht: Danse macabre. 419
Lise na stropu so jele probegavati v čudovito brzih kolobarjih ;
zdelo se je, da skačejo druga preko druge, kakor klovni v cirkusu,
se lovijo in pretvarjajo v glupe slike. Smejale so se s tihim zani-
čevanjem in pridušenim iiohotom. „Saj so kakor Ijudje; svoje duše
imajo . . ." je pomislil za trenotek Kalist Beda in se dobrovoljno
nasmehnil. Kajti dasi je strmel vanje, jiii je videl samo s telesnim
očesom; s svojo dušo pa je gledal ne v bedasti odsvit in karikaturo
življenja — temveč naravnost v življenje samo, v prazačetek in pra-
izvor vsega. In naprej se je razprezala neslišna pesem njegove duše :
„Ženská, da! Nekega dne sem videl golo žensko ramo — vso
prosojno, oblikovano v solnčnih obrisih in demantnem blesku. Jaz,
asket, bi klečal pred njo vse ure . . . Ampak bežal sem domov iz
osramočenosti pred toliko lepoto. In da sem videl tedaj vse telo —
še nikoli nisem videl ženskega telesa razgaljenega , bledega in
rožnega, drhtečega in razpaljenega ... In da bi se zdaj nenadoma
vse to zgodilo — zdaj nenadoma." —
Kalist Beda je trepetal, čelo se mu je orosilo s potnimi sra-
gami, zapiral je oči, stiskal ústne in je hropeč grabil za svoje úpale,
biede prsi, kjer je vrelo in kipelo in zastajalo njegovo srce.
„Zdaj umrjem ... in zdaj — nenadoma se odpro duri . . .
široko" — so se mučile njegove misii. Z brzim, kratkim sunkom
se je dvignil v postelji, v krčevitem loku je vzpel svojo roko kot
za objem, nato pa se je z enako brzim in kratkim sunkom zgrudil
avtomatično nazaj.
In v svoji nezavesti je čul, vse natančno in razločno, kako se je
razlil preko njega v zvonkem, neskončno nežnem ritmu opojni refrén :
„Es war mal ein Ritter, tríibselig und stumm,
mit hohlen, schneeweifien Wangen — "
Topel, čudotvoren hlad je zavel preko bolnikovih lic, da je z
lahkoto odprl svoje oči, sklonil glavo in začudeno plašen pogledal
v mrak.
Vsa soba se je razbleščala v srebrnem plameňu, ki je slepil
pogled. Iz te jarke lúči pa se je, kakor feniks iz plameňa, vsa
svetlejša in jasnejša, počasi izmotala postava: visoka in tenká, od
vrhá do tal tesno odetá v plašč iz violetnega atlasa. Le obraz je
sijal prost in nezastrt in le oči so sipale naokrog svojo milino in
dobroto, nežnost matere in udano Ijubezen mladenke.
„Kdo si . . . ti?" je z zastajočim, drhtečim glasom vprašal bolnik.
„Jaz sem tvoja žena!" je odvrnila neznanka in se mu bližala.
Zdelo se je, da se ne dotika tal z nogami, marveč da jo nosi ta
420 Fran Albrecht: Danse macabre.
čudotvorna luč, ki jo je spočela. Modri plašč ji je zdrknil do prsi,
da so se ji razgalila ramena in zasijala v čudežnem sóju srebrne
polti. Kalist Beda je strmel vanjo in zakričal v bolečini. Nato je
zapri oeŕ, zakrilil z rokami in groza mu je izpreletela vse telo:
„Zdaj umrjem — zdaj umrjem ..."
In spet je začul skrivnostno pesem, zvenečo preko njega v
nežnem, opojnem zanosu :
„Kam aber die Mitternachtsstunde heran,
ein seltsames Singen und KHngen begann,
an die Tíire, da hôrt er es pochen ..."
Pesem se je prekinila, bolnik je začutil na svojem potnem čelu
mehko dlaň. Rahlo mu je gladila čelo in lase, obraz in telo, segla
mu je v roko.
„Kako da me ne poznáš? Ali me še nisi srečal na svetu?
Poglej mi v oči!"
Bolnik je odgovoril z zaprtimi očmi:
„Ne upam si pogledati v tvoje oči. Videl sem te in te poznám.
Videl sem te dávno kot otrok: to je bila moja mati. In potem . ..
kot sedemnajstleten fánt sem te videl, ko si se mi nasmehnila sredi
ulice . . . Še zdaj se smehljaš v mojem srcu. In potem sem te videl
vse dni, vse dni . . . in se nisem úpal pogledati v tvoje oči. Zad-
njič, pred tremi meseci, pa si stala sredi noci ob črni reki in si
jokala ..."
„Ali veruješ vame?"
„Jaz ne verujem vaše."
„Jaz pa sem tvoja mati in tvoja žena. Tvoja Ijubica sem in
tvoja mladost. Ali ves, kaj je Ijubezen? Jaz sem Ijubezen. Tiste
Ijubim, ki niso bili nikoli Ijubljeni. Najgloblja je njih Ijubezen. K
tistim prihajam, ki Ijubijo svetlobo in umirajo v temi, ki Ijubijo Ijudi
in umirajo sami in zapuščeni. Njim se vdajam, ki so bedni zasanjali
do najvišjih lepot . . . Ali veruješ vame? Jaz sem Ijubezen!"
„Ne poznám Ijubezni."
„Jaz sem Ijubezen!"
„Ne, ne, ne ... Ti nisi resnica, ti si laž. Ti nisi Ijubezen,
ker Ijubezni ni. Ti nisi sama iz sebe, tebe je spočelo le moje hre-
penenje . . . Fantom si, vizija bolnikova, halucinacija pred smrtjo,
stvor varljive fantazije ..."
„Poglej mi v oči, o ti ubogi! Odpri oči, podaj mi roko! Za-
pleši z menoj, v življenje zapleši z menoj ! Daj, dvigni i^ in podaj
mi roko!"
Fran Albrecht: Danse macabre. 421
„Ne bom se dvignil, nočem odpreti oči! Ne maram tvojega
življenja, ki je laž . . . Pojdi proč od mene — ali slišiš, da hočem
biti sam, sam!"
„O ti ubogi ... ti poslednji med Ijudmi, ki verujejo vame!
Kako so sovražne tvoje besede, kako je globoka tvoja Ijubezen . . .
Kako ti je duša čistá in lepa, polna osramočenosti ... Na ulico
hočeš, v življenje, ki ni življenje, in ves, da se izgubiš v množici,
da te poteptajo Ijudje, ugrabijo ti dušo, pomendrajo te s konj-
skimi kopiti ..."
„Da, na ulico hočem, v življenje. Da se izgubim v množici,
teptam Ijudi, jim grabim duše in jih pomandram s konjskimi kopiti. ..
Živeti hočem! S šestindvajsetimi leti — s šestindvajsetimi leti — "
„S šestindvajsetimi leti so Ijudje močni, jaki in zdravi! S šest-
indvajsetimi leti se Ijudje Ijubijo, poročajo."
„Kako si čitala v moji duši? . . . Ne, to nisi ti, to sem jaz
sam . . . Oženim se!"
„Jaz sem tvoja nevesta. Poglej v oči svoji nevešti, podaj ji
roko, zapleši ž njo! Na bregovih življenja je moj dom, na otoku
blaženih. Ljubezen in življenje sem jaz in odrešenje vsega. Z menoj
je večni pokoj. Jaz sem dopolnenje : spoznanje nedoumnega, smoter
nedosegljivega, cilj vseh želja!"
„Ne, to nisi ti, jaz čutim, da je vse le bloden sen . . . Zakaj
me mučiš s svojo kruto Ijubeznijo ! Pusti me živeti ! . . . Zapoj mi,
da mi bo lažje, ker me je groza tvojih sladkih, vabečih besed!"
„Zapela ti bom, ti žalostní, bledi moj ženin!*'
In zopet je začutil bolnik, kako mu je zavel krog lic hladno-
topel, svež dih in mu prevzel vse telo s čudovito milino. Zdelo se
mu je, kakor da počasi zastaja kri v njegovih žilah, kot da hoče
zadremati ; srce, ki je trepetalo groze in nemira, se mu je upokojilo
v sladko pričakovanje nečesa skritega, daljnega, nepoznanega . . .
Z zaprtimi očmi je poslušal nežno, sentimentalno melodijo, igrano
ob nevidnih strunah, ki mu je za trenotek odela vse srce v bla-
ženstvo in pozabljenje:
. . . da kam seine Liebste geschlichen herein,
im seidenen Wellenschaumkleide . . .
„Zdaj . . . zdaj umrjem . . ." je zašepetal Kalist Beda z rahlim,
šepetajočim glasom.
„Zdaj boš pričel živeti!" je dejal drug glas, proseč, vdan, vabeč.
„Kdo si ti?" je vprašal tiho, pritajeno.
„Odpri oči in poglej name!"
422 Fran Albrecht: Danse macabre.
Kalist Beda je odprl oči, pogledal navzgor in kri mu je zle-
denela v žilah, srce mu je zastalo, nevidne roke so ga zgrabile za
grlo, za prsi, za noge in ga pričele daviti, pritiskati, mučiti.
„Že je ugasnilo življenje na stropu ... To je smrt, smrt! . . ."
se mu raztrgano in hropeče izvilo iz prsi.
„Jaz sem življenje . . . Ijubezen . . . odrešenje . . . smoter . . ."
je šepetalo odnekod vdano, vabeče.
Z náporom je okrenil bolnik glavo in se s svojimi topimi,
osteklenelimi očmi ozrl preko izbe. Soba je bila prazna in črna.
„Kdo si? Kje si? . . . Živeti hočem — samo še en dan, eno
uro, en hip . . . Daj, mi življenja! . . . Kje si? . . ." je kričal z
divjim, polblaznim glasom, skúšal se dvigniti, stezal roke, kakor da
hoče objeti zrak in prazno temo in jo prižeti naše, da bi mu dala
življenja. Soba pa je bila prazna in črna, težkega molčanja polna.
„Kdo si? Kje si? Živeti ... živeti . . . samo trenotek . . . Daj
mi roko, neznanka, dvigni me ! Popelji me s seboj kamorkoli . . .
verujem vate ... ne morem biti več sam ..."
Besede so se trgale v njegovih prsih, ústna so se mu zapenila
s krvjo, oči — veliké in blazne — so izstopile iz globokih otlin in
so se kakor dvoje blodnih sikajočih plameňov zazrie v temo.
„Ne morem k tebi, ne smem. Stopi s postelje in mi podaj
roko. Na kolenih, glej . . ." se je oglasilo zopet iz téme z glasom,
nežnim in prosečim.
Kalist Beda je strmel v temo, trepetajoč po vsem telesu in v
grozi in strahu so mu podrhtavale ústne polslišne besede:
„Saj te ne vidim nikjer . . . Kdo si? Kje si? . . . Pokaži se
mi za minuto. Primi me za roko, jaz ne morem nikamor. Nič
več . . . zdaj — zdaj — "
Sunkoma je izgovoril te besede in onemel. S široko razprtimi
očmi, zasenčenimi in zameglelimi, je vpiral svoj pogled v sredo
sobe. Tam je klečala neznanka; njen violetni plašč se je bil kakor
modra zarja razlil okrog nje po tleh. K bolniku je iztezala svoje
roke. Na ustnih ji je sijal nasmeh, oči polne prošenj ; razgaljena
ramena so bleščala kakor rosné lilije v jutranjem solncu.
„Ali me vidiš?" je vprašala tiho. Bolnik ji je odgovoril z očmi.
Počasí se je dvignila neznanka in obstala sredi sobe. Njene
besede so bile tihe in mirne, a polne notranje resničnosti:
„ Vse je samo zmotá možgan : življenje in smrt, izvor in konec,
večnost in čas, prostor in kraj, bolečina in radost, Ijubezen in so-
vraštvo. In usode ni. V življenju so nagoni in nagoni so življenje;
Fran Albrecht: Danse macabre. 423
V Človeku so nagoni in nagoni so usoda. Edino nagon je resnica
in to sem jaz . . . Glej !"
Dvignila je svoje roke in jih razširila. Počasi se ji je razpel
širokí violetni plašč, ki je ohlapno visel krog njenega telesa. Za-
šumel je, nato pa je neslišno zdrknil k nogam neznanke. In stala
je sredi izbe kakor Venus Anadiomene z razgaljenim telesom. Raz-
beljene roke so drhteč čakale objema ; visoke, biede prsi ji je vzgi-
bavala ijubezni sla; zlati, razpleteni lasje so se bleščali v mavričnih
bojah; telo, visoko, prosojno pa se je iskrilo v svojem nepremičnem
miru, v svojem rožnatem, toplem snegu kakor najvišje razodetje
neoskrunjene, čisté lepote.
Kalist Beda je gledal nje razodeto telo in vse na njem se je
izpremenilo. Temná rdečica mu je pokrila námah obe lici, ko je
zdrknil neznanki plašč k nogam. V očeh se mu je vžgal vlažen in
moten blesk, dihal je v kratkih, pretrganih sunkih. Zdelo se mu je,
kakor da je v trenotku kdo natrosil žgoče žerjavice čez vse njegovo
okostenelo telo. Peklo ga je in žgalo in práv do srca mu je seglo
to žgoče čustvo, do srca najbolj. Na však način je hotel nekaj
izpregovoriti, zakričati ali karkoli — toda niti zvoka ni bilo iz nje-
govih ust. Le ústna so mu trepetala sama od sebe, gibala so se,
kakor da morajo nekaj povedati, a ne morejo. In še isti čas je za-
čutil, kako se je napolnil zrak v razdalji med njo in njim z nekim
tajnim, privlačnim; skrit fluid je napolnil ozračje, električen tok se
je bil razlil iz magičnega telesa neznanke in segel do telesa bolni-
kovega, ki se je v krčih vilo na postelji od bolečin.
Bolnik je vzdignil pol telesa in se s komolcem vprl v blazino
ter tako vpoševni, sključeni legi motril s svojim mumijskim obrazom
in s svojimi Ijubezni in sovraštva polnimi očmi telo pred seboj.
Neznanka se ni ganila. Bila je kakor izklesan umotvor monumen-
tálne krasote. In bolniku se je krčilo telo fizičnih bolečin. Z vsem
telesom se je dvignil, še z drugo roko se je vprl v blazino in z
očesom ni trenil od nje. In kakor nji, je tudi njemu obkrožil ústna
otopel smehljaj brez besed. Tako je slonel nekaj čaša, nato pa je
oprezno in previdno položil eno nogo na tla . . . tudi drugo. Z
rokami se je oprijel za rob postelje, sklonil se pokonci, pogleda pa
ni odvrnil od nje. Bolnik je izpustil rob postelje in se popolnoma
postavil na noge. Z levo roko si je zasenčil pogled, kakor da hoče
bolje razločiti skozi terno, desno pa je vzpel pred sabo v polkrog.
Prestopil je, napravil je drug korak in tako se je tipaje s krilečo
roko bližal neznanki, počasi in oprezno. Obstal je tik pred njo,
424' Fran Albrecht: Danse macabre.
desno roko je izpustil, da mu je kakor brez življenja pala ob telo.
Zrla sta si v oči nepremično, brez besed. Bolnik si je z levico pomel
oči, nato pa se je rahlo dotaknil telesa neznanke. Počasi in trepe-
tajoč se je dotaknil vroče, blesteče kože; preko meč in preko ledij
mu je segla roka do njenih visokih, napetih prsi, obstala tam za
trenotek, kakor da se hoče odpočiti, obkrožila ramena in tilnik,
drsala preko obraza in izginila v zlatu njenih las. In potem se je
bolnik počasi in nemo zgrudil na tla, k nogam neznanke. Z obema
rokama jo je prižel naše, svoja lica je naslonil ob njena kolena.
In v svoji duši je začutil blazno čustvo naslade, ki pa ni našlo
izraza v besedah.
S svojim okamenelim smehljajem se je sklonila neznanka niže
doli k bolniku.
„Ali veruješ zdaj vame?" ga je vprašala.
„Vate," je šepnil on.
„Ali sem resnica ali laž?"
„Resnica, resnica ..."
„Ali hočeš zaplesati z menoj?"
„O, s teboj, s teboj . . .!" je ponavljal z zamirajočim glasom.
„Zaigrajte!" je vzkliknila neznanka z jasnim, strastnim glasom
in dvignila bolnika k sebi. Objela ga je, z golima rokama ga je pri-
klenila na svoje telo. In tako sta stala sključena telo ob telesu, prsi
ob prsih, obraz pri obrazu, priklenjena drug k drugemu in sta pri-
sluškovala daljni, polslišni melodiji, ki je prihajala od povsod in se
v mogočnem, veličastnem ritmu razlivala v to samotno izbico.
Spočetka je bila pesem otožna, tiha prošnja. Kakor da šumi
kje zunaj samotno, brezvejno drevo in ječi v vetru, se je zdelo.
Nato se je razšumela v pesem gozda, v težko, mračno, pesem. In
že je bilo tisoč gozdov. Kakor veličasten preludij je šumela melodija,
polna zanosa in vzvišenosti. Vmes pa so se čuli kakor glasovi
vijoline srebrni zvoki daljnih potokov. In nato so zabučale reke,
veletoki, oglasila se je hrumeča, otla pesem slapov in naraščala . . .
„Ali čuješ?" je vprašala neznanka.
„Kako šumi, kako grozno!" je tiho vzkliknil bolnik in se še
tesneje oprijel neznanke. Stala sta še vedno drug na drugega pri-
klenjena, a že so se jima jele počasi in nehote gibati noge v
skrivnostnem ritmu.
In pesem je naraščala. Zarohnelo je divje razburkano morje
in prešumelo vse. Prišlo je kakor odmev daljnih pobojev. Žvenketalo
je orožje, zveneč rezko in ostro, pokale so granatne bombe med
Fran Albrecht: Danse macabre. 425
streli pušk, topotale so množice, da je ječala zemlja, v obupu so
vzkrikali Ijudjc, presenečeni in začudeni ... In čulo se je, kako je
brizgala kri. Divje, blazno je naraščala pesem v samosilno simfonijo.
In po taktu tega skrivnostnega ritma so se gibale neznanki in bol-
niku noge. Izprva počasi, potem pa sta jela krožiti nalahno, kakor
v spirali. Še so se jima prsti dotikali tal in tesneje sta se oklepala
drug drugega, in vse bolj je naraščala pesem, blaznela, sikala, vri-
skala, ječala, preklinjala, ihtela, obupovala, kakor v smehu in solzah.
In onadva v temni izbi sta s pesmijo vriskala in ječala, ihtela in
obupovala v smehu in solzah in se vrtela vedno hitreje, v vedno
večjih krogih, dokler jima niso postale stene preozke ...
„Ali razumeš vse to?" je kričala v tem divjem vrišču neznanka
bolniku na uho. „Ali razumeš vse to?... Čuj, poslednje razodetje:
to je spev življenja, ki igra smrti . . . Življenje in príroda zaigra
svoje psalme, kadar zaplešemo mi mŕtvi v svoj dom na bregove
življenja, na otok blaženih. Življenje je pokorno smrti in smrt so
vráta v življenje ! . . . Kaj te je strah, ti bledi, ti dragi moj ? Sladak
je ples, najslajši je ples mrtvih . . . Pozabljenje je njegov cilj in
njegova pot vodi preko večnosti in čaša, preko Ijubezni in sovraštva,
preko prostora in kraja in preko vsega, kar je ustvarilo življenje
v svoji omejenosti. Sovraštvo ulici, zaničevanje življenju!"
„Sovraštvo ulici, zaničevanje življenju!" je ponovil z vročim
glasom bolnik in se s svojimi razpaljenimi, žejnimi ustnicami vsesal
v njeno ramo.
„Pretesna je ta izba, preozke so te stene! Godba igra, za-
plešiva hitreje, hitreje ! Proč odtod, tja, kjer diha vesoljstvo — široko,
brezmejno. Zaplešiva!"
In z burno kretnjo je prižela neznanka bolnika naše tako
tesno, da je ječal v njenih močnih rokah in je onemel v sladki
grozi, ko ga je jela poljubljati na ústna, na čelo, na oči, lase in
na njegove biede, úpale prsi . . . Potem pa se ga je nenadoma
oprostila, pahnila ga od sebe, da se je opotekel preko sobe. Godba
je utihnila námah, le šumenje gozdov se je še čulo, zamolklo in
mračno, kakor iz neskončnih dalj prihajajoče.
Bolnik je stal pri oknu kakor okamenel. S topo in brezizrazno
žalostjo v očeh je začudeno strmel v noč svoje izbe. Bila je prazna.
„Kaj se je zgodilo z menoj? Kako sem prišel sem?" je za-
šepetal in ničesar ni vedel več. Brez namena je odmaknil zaslono,
ki je zastirala okno, odprl je oboknice, in kakor v nenadni, nepri-
čakovani radosti mu je zasijal obraz. Tam zunaj v zraku je stala
„Ljubljanskl Zvon" XXXII. 1912. 8. 31
426 Anton Debeljak : V srpaiiu.
ona, neznanka. Razgaljena, vabeča, z nasmehom na ustnih. Razkle-
njene roke so vabile, motni blesk oči je prosil, ústna so šepetala
neslišne besede. Ne da bi pomišljal, se je vzpel bolnik kvišku. Na
oknu stoječ se je ozrl za trenotek navzgor. Mračilo se je, nebo je
bleščalo v rdečkasti barvi, kakor razbeljeno jeklo je žarelo obsuto
z bakrenim prahom polprosojne megle. Navzdol se je ozrl bolnik:
videl je množico, ki se je prerivala naprej, hlastno in naglo, čul je
trobenje avtomobilov, peketanje in hrskanje konj ... Za trenotek
ga je zamamil sveži, rezki zrak. Ko pa je vprl svoj pogled predse,
je videl, kako se mu bliža neznanka, z razklenjenimi rokami, z ne-
slišno šepetajočim smehljajem.
„Razumem te!" ji je povedal z očmi, v duši mu je bilo lahko
in nežno ; nato pa je dvignil svoji roki in zakričal svečano, kakor
vsemu svetu:
„Sovraštvo ulici, zaničevanje življenju!" In že se je sklonil,
nagnil se globoko v objem neznanke. Že se je dotaknila roka roke,
telo telesa — tedaj pa je začul nenaden, oduren grohot spačenih lic,
opazil skrito zlobo oči in gladko ostudnost telesa, ki se je odmikak)...
i
Anton Debeljak:
V srpanu.
^
osec, le poj in neviht se ne boj,
ko bliski črni — lastavice —
sršijo skozi srebrni dan.
Kmet, kak lep je ta hleb rumeni
v zátoka peci ognjeni:
pšenica se boka brezmejna, visoka,
zoreča, šumeča, ko skorja dišeča.
Ženjica, čez dva dni, čez tri
boš želá in pela veselá,
ko se srp lunin docela zostri.
Josip Wester: V Aškerčevem rojstnem kraju. 427
Josip Wester:
V Aškerčevem rojstnem kraju.
I^opotnik, ki se voziš po železní česti z Zidanega mostu proti
'"^^ Celju, ali se takrat spominjaš, da se pelješ mimo rojstne vaši
pesnika „balád in románe", našega Gorazda, ki smo ga letos
solnčnega junijevega popoldneva spremili k večnému počitku?
Učili smo se nekdaj in še učimo v soli, da se je Aškerc rodil
na Globokem, v vaši blizu Sv. Marjete pri Rimskih Toplicah. Res
je tako ; sicer pa je širšim krogom malo znanega o tej lepi pokrajini,
še manj pa o rodovini in o prvih mladostnih letih Aškerčevih.
Vemo ime kraja, a pokrajine samé ne poznamo. Tisoč in tisoč naših
rojakov se vozi vsako leto po tem delu Savinjske doline in koliko
tujcev Slovanov, ki pohitevajo s severa doli na solnčni jug, potuje
tod po tej prometni progi, ne da bi se zavedali, da jih nese brzec
tik sela, kjer je bil rojen eden najodličnejših slovenskih pesnikov,
epik, čigar ime je poleg Prešerna najbolj znano med slovanskimi
rodovi in čigar pesmi čita lahko v svojem jeziku i Ceh i Poljak i
Rus i Nemec i Švéd, da ne omenim Hrvatov, Srbov in Bolgarov . . .
Kakor me je družilo z rajnim pesnikom osebno znanje in mi
je ugajala njegova izredno krepka in odločna moška individualnost,
ki ni poznala licemerstva in ni trpela omlednega ali praznega be-
sedičenja, kakor je žal v naših družbah cesto navadno, tako me je
večkrat mikalo spoznati njegov rojstni kraj in njegove domače Ijudi,
ki je o njih mimogrede včasi kaj spomnil. Vedel sem, da mu je
pred dvema letoma umri oče kot starec sivih las, povedal je včasi
kaj o svojih dveh bratih in o stari teti in o sestri, ki je nedávno
umrla v Ljubljani; a vse to me takrat ni toliko zanimalo. Deset let sva
si bila dobra znanca ; pred leti sva však večer sedevala za isto mizo
v mali družbi, cesto tudi sama, in se pozno v noč — to se pravi
pozno za Aškerca — do poldesetih zvečer pogovarjala o tem in onem,
o dnevnih dogodkih in literarnih stvareh. Koliko njegovih zanimivih
dožitkov in odkritih besed, mnenj in sodb bi si bil lahko zapomnil
in zabeležil, če bi bil zdaleka slutil, da bo treba za tem krepkim
môžem, ki je kljub svoji godrnjavosti vendar tako rad živel in življenje
Ijubil, tako kmalu pisati posmrtnice! Tedaj pa, ko sem ga zadnjič
obiskal, ležečega že v nezavesti, in še bolj, ko sem se pri pogrebu
seznanil z njegovima bratoma in postarno teto Agato, ki je na prvi
31*
428 Josip Wester: V Aškerčevem rojstnem kraju.
pogled napravila name nenavaden, rekel bi , tajinstven vtisk, sem
sklenil, da se o prvi ugodni priliki popeljem v njegov rojstni kraj.
In res, prvi prosti dan letošnjih počitnic — bila je nedelja —
sem se odpeljal iz Ljubljane proti „zeleni" Štajerskí po tisti progi,
ki jo tako zanimivo opisuje Erjavec v svojem potopisu „Ena noč
na Kumu", le, da se jaz nisem odpeljal v popoldanski vročini,
kakor sta bila to storila Erjavec in njegov prijatelj, ampak še v ju-
tranjem hladu, in da nisem izstopil v Trbovljah, prvi postaji na
štajerskih tleh, ampak sem se peljal — rekel bi, proti svojemu
náčrtu — kar dalje, do koder mi je kázal vozni listek, ki sem ga
bil kúpil sicer do Rimskih Toplic, a se je glasil do Laškega trga.
Tudi práv. Ker mi je bilo dovolj časa^ da svoj izlet lahko podaljšam
tudi severno od Aškerčeve ožje domovine, čeprav sem bil namenjen
vso to pot, ki znáša od Laškega do Zidanega mosta kakih 16 kilo-
metrov, peš prehoditi, sem bil že pred 10. uro v Laškem trgu, baš
ko so Ijudje hiteli v cerkev k maši, pa ne v župno cerkev, ampak v
nižje doli na levem bregu Savinje stoječo staro cerkvico Marija Gradec.
Dokaj več zanimivega ve Orožen v svoji zgodovinski knjigi „Das
Dekanát Tiiffer" povedati o Laškem in okolici, kakor sem mogel
jaz vsega tega videti. Pač sem vprašal kmetiča, kje leži vas Debro,
ki mi jo je seveda rad pokazal. Zanimivo ime, ki je dalo brez
dvoma osnovo nemškemu imenu „Tiiffer".
Nato sem krenil po česti na levem bregu Savinje proti Gradcu ;
v starodávni cerkvici, lepo okrašeni z rdečimi nagelji in vrtnicami,
bršljinom in drugim zelenjem, se je slúžila baš služba božja. Visok,
Čvrsto zidan stolp in zidovje krog cerkve in že léga sama priča,
da je bil tu nekdaj utrjen tábor, ime, ki je ohranjeno povsod po
slovenskem ozemlju; celo v nemškem Frohnleiten nad Nemškim
Gradcem pravijo starému mestnemu grádu Taber.
Cesta zavije na levo proč od Savinje, jaz pa krenem nizdolu
po stezi, ki se čim dalje bolj zožuje, dokler se na rečnem ovinku
pri Modriču ne izgubi na savinjskem produ. Tu opazim na
drugem bregu čoln in kmalu prikličem iz hiše nasproti brodnika,
ki me predroži na desni breg. Po zložni česti sem korakal dalje
mimo Udmata in Selc; solnce je soparno pripekalo in naravno je,
da me je bistra Savinja izvabila za nekaj čaša v svoje hladilne
valčke. —
Ni še zvonilo poldan, ko sem prispel v lično vas Sv. Marjeto ;
zdaj sem se čutil v Aškerčevi domovini, ne da bi práv vedel, kje
je Globoko in kje so Senoželi, kj^r bivata njegov brat Mihá in teta
Josip Wester: V Aškerčevem rojstnem kraju. 429
Agáta. Tu pri krstnem kameňu sv. Marjete je bil krščen še istega
dne, kakor je bil rojen, 9. januarja 1856 — ; v tej soli se je učil brati
in pisati in v tej cerkvi je v poznejši dobi kot provizor opravljal
leto in dan duhovske pošle.
Odzvonilo je poldan. V gostilni sem poizvedel o Senožetih.
Skoz okno so mi pokazali gor nad Toplicami na strmem pobočju
malo selo z nekaterimi strehami, češ, tam gori so Senožeti, tam
gori osebenjkuje brat Mihá, malo niže doli pa ima „teta Ajka" svoje
posestvo in svojo hišo. Tako sem zvedel smer, kam naj se obrnem,
in práv nič me ni motilo, da sem našel na špecijalni karti zabe-
leženo na istem kraju ime „Seneče". Pa ne, da bi bila to „fone-
tična" pisava!
Izpred gostilne se obrnem po česti proti jugu; črez četrt ure
dospem do Toplic in pridem v moderno kultivirani svet: cesta se
izpremeni v gladko, z drobnim peskom posuto pot, gozd v senčnat
gaj, preprežen z belimi stezami, in pot mi zapre visoka gosposka
stavba, kopališko poslopje z daleč vidnim nápisom „Gott segne das
Bad". Že sem menil, da sem zašel, kar mi pove možak domačin,
da hodim pravo pot, če hočem na Senožeti; samo skoz grajsko
vežo mi je bilo treba iti in še malo po ovinkih skoz kopališki park
in zopet sem bil v preprosti naravi med senčnatim bukovjem. Pot,
razdrapan kolovoz, me vodi venomer navkreber. Kmalu pridem iz
gozda na senožet; še malce hoda po stezi in že stojim pred zidano
hišico, z opeko krito. Na široko in gosto razpeljana brajda z bujnim
trsovim listjem senči hišo od spredaj. Krog in krog vláda svečan
nedeljski mir; le voda, ki žubori po žlebu v korito, moti to tišino
in kokoši, ki grebejo in se otepajo po prahu pod napuščem, pričajo,
da hiša ni zapuščena, dasi je zaprta in ni nikogar nikjer videti.
Pač, tam v trávi je zleknjena ženská, ki dremlje. Moje stopinje
jo predramijo; dvigne se, pomane si oči in prijazno mi zažmiri
naproti postarna ženica. „Doberdan! Kje je dom Antona Aškerca?"
jo vprašam. „Tale hiša tukajle je," mi odvrne; „pa tukaj »gospod«
niso bili rojeni; tamle doli na Globokem je bil njih prvi dom," in
pokaže mi selo globoko v dolini. Le par streh je bilo videti izmed
gostega sadnega drevja.
Zdaj prisedem tudi jaz na trato in začela sva pomenek. Pravila
mi je, da je že iz mlada pri hiši, da je dobro poznala Antona, saj
sta krave vkup pasia. „Kako vesel deček je bil to! Vedno si je kaj
novega smešnega izmislil, da smo se mu vsi od srca smejali; vsi
smo ga imeli radi. In tudi pozneje, ko je bil študent in je domov
430 Josip Wester: V Aškerčevem rojstnem kraju.
prihajal, se je rad z nami pogovarjal in nam veliko učenega po-
vedal."
Izmed vseh otrok — živita le dva brata, sestra je lani v Ljub-
Ijani umrla — je bil edini Anton rojen v očetovi hiši na Glo-
bokem. Do svojega tretjega leta je bil tam doli; nato pa se je oče
preselil na Senožeti k svoji sestri Agati. Posestvo s hišíco vred so
mu bili prodali; slabo je znal gospodariti in kar je dobil denarja,
je vsega znosil v — loterijo. Vendar posestvo ni prišlo v tuje roke;
kúpila ga je teta Agáta, lastnica hiše na Senožetih, ki ima tako še
sedaj dva „grunta" in velja v tem okraju za jako premožno ženico.
Rodovina torej se je okoli 1. 1860. preselila na Senožeti; tu je bil
oče osebenjek na sestrinem posestvu, dočim je sestra poleti bivala
doli v Toplicah, kjer je imela lepo službo kopališčarice, ki ji je
tekom 50 let, kar je imela opraviti z bogatimi tujci v Toplicah,
prinesla gotovo lepe denarce v hranilnico. Dekla Cila — tako je
ime moji znanki — je zatrdila, da imajo „teta Ajka" shranjenih
veliko tisočakov, samo da ne more nihče izvedeti, koliko jih je.
In dalje mi je pravila o rajni materi, ki ji je bilo tudi Agáta ime ;
prej pa se je pisala za Knezovo. Revica je umrla še mlada, nekaj nad
trideset let stará ; pljuča so se ji bila užgala in v nekaterih dneh je
bilo po njej. „Nikdar še nisem videla nobenega otroka tako bridko
jokati", je dostavila, „kakor je jokal Anton, ko so mu mati umrli.
Tam-le za hišnim voglom se je skril in tako neznansko ihtel, da
ga nismo mogli potolažiti. Dober otrok je bil!"
Ker ga v šolah oče ni mogel vzdrževati, ga je podpirala teta;
pa tudi sam si je pomagal s tem, da je druge poučeval. Očeta je
imel jako rad; pošiljal mu je redno mesečno podporo; zadnja leta
po deset goldinarjev na mešec, tako da stari mož ni trpel pomanj-
kanja. Pred dvema letoma — bilo je na Jurjev teden — ga je vzela
smrt, 85 let starega.
In Cila mi je pravila, kaj ji je pripovedovala teta Agáta o po-
grebu rajnega Antona : „Kaj takega še niso videli na svetu. Toliko Ijudi
je bilo, da ni bilo ne konca ne kraja, in konji so peljali krsto v
steklenem vozu. Gospodje so bili vsi v črno oblečení in so imeli
na glavi visoke, svetle kape; nekateri v rdečih srajcah pa'so stopali
kakor vojaki. In lúči so gorele po ulicah pri belem dnevu. — Škoda,
da tete ni doma! Šli so že zjutraj k maši in najbrž ostanejo doli
tudi pri večernicah. Kar tukaj počakajte, do štirih gotovo pridejo!
Vam bodo dali tepkovca piti, pet let starega. Ga ne dajo vsa-
kemu".
Josip Wester: V Aškerčevem rojstnem kraju. 431
Zdaj mi je bilo še bolj žal, da nisem našel tete doma. Čakati
nisem utegnil. Krenem navkreber po senožeti mimo zapuščenega
vinograda in hitim proti prvi hiši, ki jo opazim. Pridem za hišo in
tam nájdem brata Mihá, sedečega pod tepko in pestujočega otroka,
dveletnega Tončka. Ne da bi ga bil prosil, se mi prijazno ponudi,
da me spremi na Globoko in potem na Zidani most do brata Janeza.
Medtem, ko se je šel pražnje oblačit, sem razgledoval pokrajino.
Senožeti ležé na položni rebri pod strmim Strážnikom sicer ne bogve
kako visoko, mogoče kakih 450 m nad morjem, torej več ko 200 m
nad Savinjo, ki teče doli po tesni dolini. A pogled s tega sela, ki
nima več kot tri gospodarje, je nekaj nenavadno lepega. Doli v
globeli šumi sinja reka; ob njej se vije bela cesta, ki veže Posavje
s starodavnim Celjem, na drugem bregu Savinje pa prometa bogata
železniška proga. Kjer se dolina malo razširi, stoji župná vas
Sv. Marjeta z belo cerkvijo in na strmem obronku zraven nová
cerkvica Marija Lurd; na drugi stráni pa železniška postaja in tik
pod Senožetmi staroslávne Rimske Toplice, ki so jih báje zasledili
psi, ko je neki rimski cesar peljal tod svojo vojsko ; toliko čaša so
psi grebli zemljo, da so izgrebli gorki vir, ki izleči vsakovrstne
bolezni. Stará rímska cesta je peljala bojda prek Senožeti. — Pogled
na okrog sicer ni dalekosežen, a vendar nudi očem krepke obrise
hríbovja, ki se tod okoli grmadi in čredi, s cerkvicami po vrhovih.
Sami svetniki in svetnice so si tu v okolici izbrali svoje domove :
na desni od Savinje se vrsté Sv. Mihael, Sv. Katarína, Sv. Kríštof,
Sv. Jedert in Sv. Štefan, na levi pa Sv. Miklavž in Sv. Koloman
in dalje v ozadju Sv. Lenart in Sv. Lovrenc, celo s Kranjskega sem
zre Sv. Katarína nad Radečami, nad vsemi pa prvači Sveti Kum s
cerkvama sv. Jošta in sv. Neže, najlepša božja pot na Dolenjskem.
Kdo bi mogel dognati, kako vse je rojstni kraj s to pisano
okolico vplival na dovzetno dušo malega dečka, ki je hodil sleherni
dan v šolo doli k Sv. Marjeti skoz Toplice, kjer je poleti srečaval
tuje Ijudi s tujo govoríco in tujimi običaji! In tam na oni piati
železná cesta, ki veže evropski jug in sever; sredi po strugi pa
savinjski plovci na splavih, plaveči les iz domačih gozdov po
Savinji in Savi dol na Srbsko in še dalje po Donavi na Rumunsko,
Bolgarsko, nekdaj celo „tja dol v Turčijo glóboko" — ali niso takí
vtiski budili v nadarjenem dečku fantazije, ki se je pozneje v mladeniču
in môžu raznetila v pesniško silo, hrepenečo vén iz tesnega obzorja
domače zemlje? Vsaj toliko je gotovo, da na mlado dušo mogočno
vplivajo odnošaji, v katerih preživi mladostna leta, in da vtiski,
432 Josip Wester: V Aškerčevem rojstnem kraju.
ki jih nudi narava in opazovanje tujih Ijudi, niso zadnji, ki dajejo
pravec nadaljnemu duševnému razvoju razboritega človeka. Vrhutega
mu je znal oče veseljak veliko pripovedovati o dogodkih domá in
pQ svetu. Rajnki sam mi je pravil, da je dokaj motivov za balade slišal
iz ust svojega očeta, n. pr. Mejnik, Godčeva balada, Svatba v Logeh,
Skala v Savinji, itd. Vsekakor je vládalo tu gori na Senožetih svo-
bodno, pastirsko življenje z jasnim obzorjem in prostim pogledom
v svet, dočim je na Gtobokem svet stisnjen v soparno sotesko: tu
gori je zrastel epik, tam doli bil bi postal lirik ...
Z Mihom sva odšla po rebri navzdol ; še enkrat sem se oglasil
pri Cili, da sva se poslovila. Tete Agáte še ni bilo doma ; pač
pa sva jo morala z Mihom srečati, če drugje ne, pa v gostilni pri
Jurju pod Toplicami. Nisva dolgo sedela za mizo pri Jurju, kar
vstopi drobná ženica, majhne, koščene postave. Takoj me je spoznala,
da sem tisti, ki sem jo bil pri pogrebu ogovoril. Čudná ženica to!
Šteje petinsedemdeset let svoje dobe, pa je še živahna in bistra
kakor ženská v najboljših letih. Poteze na obrazu so ostro izrazite,
pogled prodirajoč, oči se temno svetlikajo, nekaj tajinstveno zago-
netnega je v njenem bistvu. Dasi je bila nedelja in je bila teta
Agáta pri dvojnem cerkvenem opravilu, vendar njena obleka ni bila
posebno prazniška, celo luknje je imel njen jopič in ruta je že izgu-
bila pravo barvo. Nihče bi ji ne prisodil, da je to tista Agáta, ki je
stregla toliko let visoki gospodi in ki hrani doma hranilne knjižice
z visokimi vsotami. Včasi si neki natakne črevlje rajnega moža in
obleče njegovo oguljeno suknjo, češ, da je tako najbolj varná pred
nadležneži in berači. — Vsa vzhičena mi je pripovedovala o „gospodu",
kako mu je pošiljala podpore v Celje in Maribor, kako je ona priredila
vse za njegovo novo mašo — najlepši in največji kozolec pri
Sv.Marjeti si je bila izbrala v ta namen— , kako lepa pisma da ji je
pisal; posebno enega ne more pozabiti, v katerem ji vošči h godu
in je v njem narisal drevo s ptičkami na vejah, češ: Tako naj Vam
ptički ob godu žvrgolé in prepevajo ! „Dober človek je bil naš
Anton! Za praznike mi je iz Ljubljane zmeraj poslal steklenico naj-
boljšega vina!" Tako je pripovedovala o njem le dobro. — Pripomniti
móram kar tu, da mi o rajnem ni rekel nobeden njegovih sorodnikov
niti najmanjše žal besede, dasi vedó, da se je bil duhovskemu
poklicu docela odpovedal. Taká je pieteta preprostega človeka!
Po novem betonskem mostu sva prišla z Mihom do železniške
postaje in odtod ob progi dalje na Globoko. To ni vas, selo je,
ki šteje dvoje ali troje hiš, tik ob železniški progi na desni, če se
Josip Wesler: V Aškerčevem rojstnem kraju. 433
pripelješ od Zidanega mosta. Svet je tu malo napet in na gornjem
róbu, kjer se pričenja gozd, tiči, med košatim sadnim drevjem skrita,
Aškerčeva rojstna koča. Koča je, ne hiša, na pol razpadla, postavljena
tja na breg tako, da je v levem, više ležečem koncu vhod v kočo,
v spodnjem pa je, ker breg padá, toliko prostora, da so vanj naredili
klet. Streha je s slamo krita, na spodnjem koncu je prislonjena
k zatrepu manjša streha, sloneča na lesenih stebrih, prazni prostor
pod to streho slúži za svisli, kjer si je bil rajni oče naredil
kamrico. Pod napuščem pa stoji še lesena stiskalnica, ki so jo
rabili v prejšnjih dobrih časih, ko je še rodil vinograd, zasajen
tik za kočo. Zdaj je vse zapuščeno: vinograd, vrt in koča. Nihče
ne stanuje v njej in vsakemu je vhod prost. Se nekaj let in
— Aškerčevega rojstnega doma ne bo več, če se ga prej kdo
ne usmili, da ga reši razpada in pozabnosti. Skoz vráta vstopiš
v ozko temno lopo; odtod je vhod v zakajeno kuhinjico, na desno
pa v izbo z dvema oknoma, da ne rečem, linama. In iz izbe stopiš
lahko še v tisto kamrico, ki si jo je bil oče na svislih opažil, da je
imel v njej svojo posteljo.
Tak torej je dom enega naših prvih pesnikov ! Taki so domovi
naših veljakov in duševnih prvákov! Kakor poje Gregorčič:
„Od tam nam misleci globoki,
od tam klicarji k nebu nam, *
od tam nam pesniki- proroki,
za dom borilci vsi od tam!"
Prešernov rojstni dom, Jenkov, Levstikov, JurčiČev, Gregorčičev,
vsi ti so še ponosne kmetiške hiše v primeri z Aškerčevim prvotnim
domovjem. In kakor je izginila s površja Stritarjeva rojstna hiša in
stoji sedaj na nje mestu staja, tako se utegne zgoditi z Aškerčevim
domom, da črez nekaj let o njem ne bo drugega sledu, ko kup
kamenja in ometa. Kje je kdo, ki hoče to kočo, pod čije streho se
je rodil pesnik „Staré pravde", rešiti razsula?
Inako mi je bilo pri srcu, ko sem se poslavljal od te revščine
in zapuščenosti, iz katere je izšel in zrastel mož tolikega duševnega
bogastva in také pesniške tvornosti, kakor je bil Gorazd.
Menil sem, da pojdeva po levem bregu Savinje, dokler ne
prideva do čolna, ki bi naju prenesel na drugo strán; a Mihá ni
hotel, češ, da colnom na Savinji ne zaupa. Zato sva šla nazaj po
434
Josip Wester: V Aškerčevem rojstnem kraju.
novem mostu — starí leseni kríti most pelje malo više prek Savinje
v Sv. Marjeto — in kmalu sva korakala po gladki česti proti Zidanemu
mostu. Kako skrbno se je Mihá izogibal drobnému ostrému pesku,
ki je ž njim cesta mestoma posuta, češ: „Te podplate, ki jih imam
na sebi, je še Anton kúpil in mi jih poslal iz Ljubljane. Posihmal
ne bom imel nikogar, ki bi mi jih kupoval."
Cesta príhaja izvožena in prašná, znak, da se bližava prometnemu
kraju. Poldrugo uro sva hodila, da sva prišla do prvih hiš Zidanega
mostu. Vas to ni, ampak le vrsta hiš doli ob česti in na oni
stráni gori na rebri Majland, naselbina tovarniških in železniških
delavcev in uslužbencev. — Lična hišica nad cesto, ena izmed
prvih od celjske stráni, je last brata Janeza. Vse na njem spominja
na rajnega Antona: ostri obraz brez brade, visoko čelo, nasršene
obrvi, pokončni lasje, kretnje, govorica — pravi Aškerc, kakor je
bil na vnanje. .
Tako sem končal svoj nedeljski izlet ...
Kmalu mine trideset let, odkar sem se kot prvošolček prvič
vozil po tej progi v Ljubljano. Živo se spominjam, kak vtisk je
tistikrat napravila name ta postaja in še posebe „zidani most", ki
pelje prek Savinje. Takrat pač še nisem sanjal o slovenskem pesniku,
ki je tu v bližini doma, še manj pa, da bo naju tok čaša seznanil
in osebno toliko zbližal, da mu bom kedaj pisal spominski list o
njegovem rojstnem kraju.
Tako se v življenju nizajo dogodki, doživljaji in spomini, ki
imajo za nas tem višjo vrednost, s čim pomembnejšim in zname-
nitejšim človekom nas vežejo.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 435
Ant. Aškerc:
AtilavEmoni.
(L. 452.)
Romanca.
„Msxa'^ík Ž£ 'IraXía; zát Ilavvoviai;
ÚTZo TO N:;puxbv (ecjťi) Tzóh.c, 'H;xôjva.
nToXo;xaio;.
I.
JLlepó se loči solnce od Emone,
pošilja ji poljubov za slovo,
poslednjih žarkov s svoje svetle krone
padaje veličastno za goró.
Po ulicah pa valoví življenje,
šele sedaj pričenja se vrvenje,
ko spušča se na svet večerní hlad.
Emoni beli cvete zdaj pomlad
darove svoje pisane troseča,
povsodi vriskajoča, zeletieča,
vse, kar živi, k Ijubezni spet budeča.
Na mesto léga mehek, tih večer,
iz hiš meščane vábi mir.
Pa v družbah se sprehajajo
in kramijajoč postajajo.
Tu, tam Emončani se mladi
ozirajo po ženskah radi,
ko godnih ptic iz svojih gnezd
spet prišlo novih je nevest
na glavno ravno šetališčel
Kdor hoče, si lahko poišče
dekleta lepega nocoj
in zaroči gredoč se ž njoj ...
O, saj so deve belolice
emonske znane krasotice.
In vse so dražestnih očij,
Ijubezni žar iž njih gori;
ozirajo se hrepeneče
bogatih ženinov želeče.
Najlepše danes ni nikjer,
436 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
čeprav je tak vabljiv večer.
In marsikdo se ogleduje
in mnog šetalec poprašuje:
„Kod neki hodi danes, kod?
Mar drug si je izbrala pot?
Nemara je le zapoznela
najlepša deva nam Marcella . . ."
Marcella pa šedi sedaj doma
na glavni ulici tam v hiši svoji.
Baš odigravajo težavni boji
Marcelli mladi se na dnu srca.
Kaj mar ji danes pestro šetališče!
Kaj mar, če kdo pogreša jo in išče!
Ostala nálašč je doma nocoj.
Naj dobojuje prej svoj srčni boj.
Naj zunaj Cardo maximus šumi,
šetalcev roj po njem se naj vali!
Zdaj mora biti sama in brez priče.
Življenja njenega ta boj se tiče . . .
Na vrtu motil jo je vodomet
umetni z mlado sužnjo vred.
Oba preglasno sta ji že šumljala
in pela však po svoje in kramljala . .
Nevoljna odhitela je odtod,
pa šla je v átrium v intimen kot
in skrila se . . . Ni našla še pokoja .
Ne ! Biti hoče čisto sama svoja . . .
Naposled! V svoji sobi je sedaj.
V razkošni mali sobi njen je raj.
Tu blagodejna, Ijuba je samota,
všeč srcu njenemu je ta tihota . . .
Tla lep so umetniški mozaik,
po stenah vrsta klasičnih je slik.
Slikar na stene dihnil je bogove
in v svetih gajih marmorne hramove.
Tu, tam vrti ples nagih se devic
na sredi šumnih rimskih veselie . . .
Srebro, zlato po sobi se leskeče —
sledovi bivšega bogastva, sreče . . .
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 437
Marcella sede, pódpre glavo v dlaň . . .
Premišlja ves pretekli lepi dan ...
Spet bila ga je videla . . . Občutek
Ijubezni svež živi še ta trenutek
na duše dnu ... In sklep je njen gotov.
In ve, da volja dobrih je bogov,
da Aelianova je zdaj nevesta!
Zastavonoši mladému bo zvesta! . . .
Valerius Aelianus — to ime
deviško osrečuje ji srcé ...
Ob jaspisovo mizo dragoceno
opira laket beli . . . Glavo njeno -
poljubil je poslednji solnčni žar . . .
Valerius ... Kaj drugi so ji mar!
Pa skloni k skrinji se na tleh ob stráni
z okraski bronastimi okovani,
odklene z drobnim ključkom jo . . . Základ
zasveti se v hranilnici tej zlat.
Cekinov kupček se na dnu leskeče.
Denár ta naj bo pórok njene sreče.
Zastavonoši ga pokloni v dar
za doto, kadar bosta srečen par ...
Marcella jemlje zlate v roke, šteje
in šteje jih med prsti in se smeje
od tajne sreče, ki črez krátke dni
se v mladem srcu njenem naseli.
In polne te bodoče tihe sreče
nad skrinjo drago sklonjena šepeče:
„Deset . . . pa dvajset . . . trideset . . . še, še 1
Oh štirideset, petdeset jih je!
Kako se svetijo ti lepi zlati!
Že smem se malko ž njimi pobahati ...
Prištedjen vse, prihranjen je denár.
Prenekateri vmes je Ijubek dar
sorodnikov, sorodnic . . . Leta mlada ! . . .
Emona vsa me je imela rada,
ko tekala okrog sem črnih las
in kázala Ijudem vesel obraz
kot dete nežno . . . Kak se to leskeče!
438 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Prinese li zlato mi to-le sreče? . . .
Kako na kamnu ta zlatník zveni
in poje, da srce se veseli!
Še skoro novi, kakor šele lani
bi bili v Rimu našem nakovani! ...
Pa ni jih jeden cesar sam koval
in vse ni jeden sam vladár izdal.
Različne na cekinih so podobe,
gotovo niso vsi iz ene dobe ...
To Maksiminian je, rimski car,
to Diocetianus, sovladar
njegov . . . Obraz je ta-le Konštantín
Veliki ... To Konstancijev cekin
in ta Konstansov . . . Pričajo napisi
razločno čítni nad podoborísí.
O varno shranjen bode moj základ,'
nobeden ne odnese mi ga tat!
Da, to nekoč bo moja mala dota . . .
Dovolj bo za Marcello taká vsota.
Oh, ko bi oče živel še, da, da,
imela skrinja ta bi več zlata!
No, pa saj tisti, kí me vroče Ijubi,
le mene Ijubi in le mene snúbi . . .
Nikoli ni še prašal za denár.
Več ko zlato sem vendar jaz mu mar!" . ,
Marcella spet zaklene si zlato . . .
Na vrátili nekdo je potrkal — kdo?
Glej v sobí mati njena se pojavi.
Marcella vstane, nemo jo pozdraví . . .
Matrona je častíta sivih las,
očíj je njenih duhovít izraz.
Poljub pritisne svoji lepí hčeri
na čelo, pa ji reče: „Ne zameri,
Če motim te . . . Saj vem, s čím se pečaš .
Pokaj skrivnosti pred menoj imaš?
Kako, da zarudevajo ti líca?
Zlatnike šteje moja golobíca!
Pokaj bi bilo pred menoj te sram,
Marcella? Veš da rada te imam,
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 439
pa ti želim však dan najboljše sreče.
Bogastvo res ni to zlato bleščeče,
ki sama si si ga prihranila.
No, pa saj ženin tvoj je bogataš
in vem, da malko rada ga imaš
in snubca se ne bodeš bránila . . .
Veliko takih snubcev ni v Emoni
ko snubec tvoj, tak imovit meščan,
postaven mož, patricij dobro znan . . .
Le priporočaj se že zdaj Junoni.
Predpoludnem bil zopet je pri nas,
pa prišel ni bil ravno pravi čas:
Ti tisto uro, Ijubica Marcella,
bas k teti Horaei si odhitela.
In žalosten je bil častilec tvoj,
ker videl ni neveste pred seboj.
Marcella.
In kdo je to?
Mati.
Še prašaš, dete moje?
Marcella.
Res, temne so mi še besede tvoje.
Mati.
No, Decius Avitus, naš meščan!
Kaj, ta bogati mož ti je neznan?!
Marcella.
Neznan ! . . . Kdo neki ta je čudni ujec?
Mož duši moji je docela tujec!
Mati.
Res?! . . . Hčerka, ti opešal je spomin?
Marcella.
Pripoveduješ bajko iz davnin? . . .
Mati.
Glej, glej, kako nevedno se mi dela
in draži me, se smeje mi Marcella!
Že čisto tuj ti je njegov obraz?
Pa tolikrat on bil je že pri nas !
Saj dobro veš, da te Avitus Ijubi
in tudi veš, da te za ženo snúbi . . »
440 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Marce 11 a.
Pa ves ti mati, če ga Ijubim jaz?
Mati.
Ah, dete moje! To opravi čas . . .
Da, pride čas in ž njim Ijubezen príde
in srce s srcem nájde se in snide . . .
Marce 11 a.
Nikolil Ne, nikoli! Snubec ta
ne bode imel mojega srcá,
ne roke moje!
Mati.
Ljubo moje dete,
poslušaj moje tehtne, modre svete !
Bogata žena boš in srečna boš !
Posestvo krásno ti ima ta mož.
Njegova hiša je v Emoni znana,
saj lepše nima naša dekumana.
Marcella.
Naj ga ima bogastvo, naj ima !
Pa ž njim ne kúpi mojega srcá !
Srcé sem svoje sama darovala
in ženina sem sama si izbrala . . .
Mati.
Tako, tako?! ... Če pa je res tako.
Ne maram siliti te več! Naj bo !
Pa bodi srečna, draga hčerka moja!
Saj samo to želi ti mati tvoja!
In kdo je tvoj?
Marcella.
O saj ga že poznáš!
Saj párkrát že obiskal dom je naš . . .
Valeríus Aelianus ....
Mati.
Ej vojaka
si si izbrala, lepega junáka!
'■ Marcella.
Da, ženin moj najlepší je vojak "' ; ;
emonske legije, mlad in krepak!
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 441
In v prsih bije mu srcé pošteno,
da boljše moško ni srcé nobeno.
Zastavonoša ta . . . Kako imam
ga rada! Saj še danes pride k nam,
obljubil mi je davi ...
Mati.
Naj prispeje,
da vidim snubca tvojega čim preje!
Če našla v njem moža si res svoj vzor,
naj zveza ž njim ti sreče bo izvor.
Ničesar drugega ti ne želim!
Marcella moja, bodi srečna ž njim!
In sužnja Zoé odpre v sobo vráta
vsa okovaná z bronom, dvokrilata . . .
Kdo tik za sužnjo stopil je na prag?
Lep vitkostas in črnolas vojak.
Ko jelka v gori raven se postaví
in po vojaško resno brž pozdraví.
Od nog do gíave čvrst in cel Rimljan,
poznáš mu na obličju : mož južan . . .
Težko da bil bi par mu kdo v Emoni.
Globoko se obema damama prikloní . . .
Marcella ga predstaví: „Ženin moj —
Valeríus Aelíanus . . . Zevs s teboj!"
Mati.
Naj srečo nam prínese príhod tvoj,
Valerí Aeliane, gost moj dragi!
Še pozdravljam te na mojem pragí!
Spoštuješ, sliším, mojo Ijubo hčer?
Pa dobrodošel! . . . Zanímiv večer! . . .
Valér. Aelíanus.
Častita mati, čislana matrona!
Krasnejše deve níma vsa Emona,
ko krásna je Marcella, vaša hčí!
Za njo že dolgo srce mi gori.
Zaljubljen sem že dolgo, dolgo vanjo
in noč in dan jaz mislím samo nanjo.
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 8. 32
442 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Dozôrel sanj najlepših sklep je moj,
zato sem moral priti k vam nocoj :
Hoteli bi, matrona Gaja, mati,
Marcello svojo mi za ženo dati?
Mati.
Zet Aelianus mi bo jako všeč!
Pa to, Marcella, je pač tvoja reč,
da omožiš se práv po svoji volji.
Zabraniti vec nečem ti nikoli.
• Marcella.
Da, Ijubim ga Valerija gorkó
in samo njemu svojo dam rokó.
Mati.
Veselá sem, Valeri, če jo Ijubiš,
in rada vidim, da Marcello snubiš.
Oh, škoda, da več Gajus ne živi,
ko zdaj nevesta je njegova hči ! . . .
Drugače vse je bilo v hiši naši,
zlatarjevi so bili bogataši.
Odkar moj mož podjetni je umri,
bogastva vrelec se nam je zapri.
Potem napadali so nas barbari,
Emono so pustošili požari . . .
In hiše naše blesk in ves sijaj
njen umetniški — ta je bil nekdaj . . .
Kar vidiš še, Valeri, so sledovi
srečnejših dni . . . Verjemi Gaji, vdovi!
Berači nismo — pa zlatarski stan
ni najpremožnejši današnji dan . . .
Ko duh prikáže spet se Zoé mala,
pa migne Gaji ven . . . Samá ostala
pri mizi zaročenca sta, samá . . .
Drug drugemu si zreta v dno srcá!
Valerius ovije svojo rôko
okrog vratu Marcelli in globoko
se potopi v prekrásne ji očí,
poljubi jih, šepeče, govorí
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 443
in govori ji strastno, koprneče,
poljublja vmes ji ustnice rdeče.
iz ust mu vro besede plameneče :
„Marcella, tí moje si čisto zlato!
Kaj mari kovano mi tisto zlato,
ki varno zaklepa ga skrinja in hrani,
pred lakomnim tatom ga noč in dan braní!
Kaj mení vse tisto bogastvo je mar,
kí ímel ga kdaj je tvoj oče zlatar!
Ti sama si dota bogata, največja,
ti sama najdražji základ si in sreča!
Kaj žlahtnih je kamenčkov mŕtvi mi lesk!
Očí tvojih živih mi Ijubši je blesk!
Marcella, Marcella! Vsa tvoja krasota
najvišja v Emoni dekliška je dota!
In tvoje nedolžno Ijubeče srcé
in delavne tvoje in skrbne roké
in duša udaná mi tvoja iskrená —
kje enaka na svetu je cena?
Bog Mars mi prípasal vojaški je meč,
pa, Ijubica sladká, ti zdaj si mi več!
Ti Venus si moja olimpska prekrásna!
Kako obožavam te, boginja jasná,
in Ijubim te, Ijubim, ti solnčni moj žar!
Tí blaženost moja, življenja moj čar!
Marcella, glej, danes nevesta si moja!"
Marcella.
Da, tvoja sem, Valerij, samo tvoja!
Zato pa nekaj straši me, skrbi ...
Je res li, da nam vojska spet grozí?
Pri teti Horaei sem nekaj čula . . .
Oh, če sovražna sila bi razsula
Emono nam predrago! . . . Nikdar
ne bila midva bi poročen par!
Valerius Aelianus.
Kar čula si, so temne govorice . . .
Utegne bití nekaj v njih resnice ...
Pomisli, kolík naš je rímski svet
32*
444 Ant. Aškerc: Atila v Emoni
in koliko pretrpel je že let,
opasnih let, nemirnih in viharnih!
Sosedi so sovražni krog in krog
mej naših in nebroj barbarskih rok
istega že po rimski se državi,
da nam razbije jo in da nas zgnjavi!
Kaj misliš, da na svetu mir je kdaj?
Ta svet je večen boj in dirindaj . . .
Ne boj se . . .
Marcella.
Ne bojim se le za sebe,
bojim se tudi, Ijubček moj, za tebe . . .
Primitivianus pa je one dni
prinesel strašne Horaei veští . . .
In sosed naš Primitivian ne laze . . .
Kaj se zgodi, to v kratkem se izkaže . .
Valerius Aelianus.
Primitivianus je prijatelj moj . . .
Kaj ve, izvem od njega še nocoj . . .
Tačas pa ne vznemirjaj se, Marcella!
Proč strah in skrb ! Pa bodi mi veselá!
Ne zabi name! . . . Daj mi še poljub!
Marcella.
Zdravstuj, Valerij, ti moj sladki up!
In povrnila se je mati Gaja
in sedla k mizi: „Glejte si, od kraja
kako otožna si bila poprej,
a zdaj si vsa drugačna, vsa veselá !
Ostani, golobičica Marcella,
mi dobre volje v hiši še poslej !"
Valerij vstane: „Moj poklic me zove
in služba goni, žal, od vas me proč.
Pogledat idem k strážam na zidove . . ,
Na svidenje, gospá in lahko noč
z Marcello vred ! . . .
Mali.
In jutri zopet pridi!
Marcella.
Da zdravega te duša moja vidi.
Jos. Premk: Krona v višavi. 445
Jos. Premk:
Krona v višavi.
(Konec.)
foročila sva se torej, a s tem se najino življenje ni skoro nič
izpremenilo. Če sem sedel pozno v noci pri svojem delu,
se je sklanjala ona v sosedni sobi nad svojimi knjigami in
malokdaj se je zgodilo, da bi igrala vlogo zaljubljenih zákonov.
To je nama bilo tuje in smešno. To me je veselilo in bil sem
zadovoljen in srečen, da sem imel žensko tako sorodne duše.
Če sva se prepirala, ni bil najinemu prepiru vzrok kak družinski
dogodek ali kaj enakega, kakor se dogaja v zakonih, temveč ta
ali oni slávni učenjak, ki je trdil o tem in onem drugače, kakor
sem mislil in dokazoval jaz. In tako je nama teklo življenje v
soglasju in zadovoljnosti kakor pred poroko. Če se je zgodilo,
da sva si stala nasproti nekako razmišljena, dejal bi — kot mož
in žena, sva bila nerodna in sva se zdela smešna drug drugemu.
Toda to se je zgodilo redko in če sem kdaj pozneje razmišljal o
takih dogodkih, sem se čudil, da se je sploh moglo dogoditi. Saj
v zákonu nisva Ískala drugega, kakor najine skupne duševne izpo-
polnitve ali bolje opore in pomoci do svojega cilja drug v drugem . . .
In morda bi vživala to neskaljeno zadovoljnost še danes, da se
nama ni rodilo — dete. Deček je bil in Eleonóra ga je bila veselá,
da je na moje veliko začudenje kmalu jela zanemarjati knjige in
svoje študije in živela le bolj otroku. Ko je postala mati, se je
izpremenila popolnoma: govorila je le o njegovi bodočnosti, skrbela
za njegovo odgojo, in knjige so počivale zapuščene na njeni pisalni
mizi, kamor je sedla le redko, a še tisto le za malo čaša. Nekdaj
resna in duhovita, je postajala razposajena, skoro otročja in nikakega
sledu o doktorici modroslovja bi ne zasledil v njej, kdor ni vedel
za njene zmožnosti, kakor jaz, ki me je ta njena izprememba na-
ravnost užalostila. Za pogovore, kakor nekdaj, ni bila več; vse njene
misii so se sukale menda edino v materinstvu, in takrat sem spoznal,
da si ženská pač ne more želeti lepšega cilja in večje sreče — kot
posiati mati."
Dominik se je pri tem nekoliko zamislil, kakor da gleda v
dúhu slike in dogodke iz preteklosti in je nadaljeval čez nekaj čaša
bolj tiho:
446 Jos. Premk: Krona v višavi.
„Takrat sem izgubil vero v ženstvo, to se pravi — prepričanje,
da bi mogla vršiti ženská z moškim iste dolžnosti in pravice . . .
Smešno, da more toliko plemenitih in globokih misii in zmožnosti,
kakor jih je nosila v svoji mogočni duši Eleonóra, uničiti neznatno
dete. Pa zgodilo se je! A pravá nesreča še ni bila v tem, da mi je
porodila dete, temveč, ker je bil mali Rudolf bebast in ves nadložen.
Zdravniki so dognali celo, da ni pri zdravi pameti in resnično se
je kázalo tako na otroku. Eden izmed teh modrih strokovnjakov ji
je celo utepel v glavo, da sva krivá njegove duševne zaostalosti
midva, ali bolje — jaz. In to je poklicalo nad me pravo prokletstvo.
Živela je v strahu, da ne porodi zopet, a mene je sovražila, dasi
od začetka ni kázala naravnost svojega srda. Sčasoma je prišlo tudi
to in lice ji je zatemnelo, kadar me je zagledala. Deček je v četrtem
letu sicer umri, a s tem se ni nič izpremenilo. Eleonóra je hodila
okrog zamišljena in temná; úpal sem, da se zateče sedaj vsaj zopet
k svojim študijam, a to jo je že dávno minilo. Naposled sem
zvedel, da obcuje z nekim igralcem. Tako nizko je padla nekdanja
občespoštovana in občudovana doktorica Eleonóra, a meni je bilo
žal samo njenih lepih zmožnosti, ki so izginile v tako žalosten nič.
In ločila sva se, kakor je želela, nakar je odpotovala z dotičnim
človekom v Italijo. Nekateri so govorili, da se je vanj resno za-
Ijubila; koliko je je bilo v tem resnice, ne vem, ker se za stvar
nisem zanimal. Čemu tudi, zame je bila že dávno izgubljena!"
Posilil ga je kašelj, da je moral prenehati, in ko se je umiril,
se je naslonil zopet nazaj v naslanjač. „Tak vdovec sem, vidiš,
Andrej. Sedaj ti je menda jasno, da z mojo ženitvijo ni nič," se
je posmehnil trpko in skoro zlobno.
Tiho je bilo nekaj čaša v sobi. Dominik je gledal v tla in
stiskal ustnice, da se mu je pregibala redka, osivela brada; župnik
Andrej pa je gladil z desnico mizni rob in je gledal zamišljeno predse.
„Vidiš," je izpregovoril naposled zamolklo — „tako srečo vživajo
tisti, ki hočejo z umom zatreti srce."
Dominik ga je pogledal skozi polzatisnjene trepalnice in je
odvrnil mrmraje:
„Ko bi se ne porodilo dete, bi slávila oba drugačen konec!"
„Seveda," je prikimal župnik — „a zakoni narave so trši od
železa in ne ubeži jim nikdo, pa če kljubuje še tako in tako . . .
Leonora ti je dokázala, da pravé sreče ni najti na tvoji poti."
Dominik je nekaj čaša molčal, nato je zbral obraz v temne
gube in je zamahnil z roko.
I
Jos. Premk: Krona v višavi. 447
„Če sem žrtvoval že toliko, naj žrtvujem še svoj konec, ker
bolj ko kdaj, se mi hoče spet zdaj, da zastavím znova svoje moci
in pričnem z novo silo, saj sem počival skoro tri mesece! Čudno,
da sem se dal tako premotiti. Škoda izgubljenega čaša!"
Župnik Andrej ga je pogledal očitajoče in skimal.
Dobro smo ti hoteli in že sem mislil, da se izteče vse lepo,
kakor je bilo namenjeno, a sedaj si zopet stari čudák* Težko je s
teboj, Dominik, in vem, če bi te tudi danes sprijaznil z mislijo, da
ostaneš in pozabiš na preteklost, čez par dni bi bile tvoje misii
zopet drugačne. Torej odhajaš? In zaradi bolezni, praviš?"
„V Italijo," je odvrnil Dominik odločno.
„Morda se sestaneš celo z ženo," je opomnil župnik. „Želim
ti vso srečo in obilo uspeha pri tvojem delovanju, a zdi se mi, da
se ne vrneš nikoli več!"
Potem sta govorila še dolgo. Župnik Andrej ga je skúšal pre-
govoriti, a Dominik je vztrajal pri svojem sklepu in postajal h koncu
zadirajoč in osoren, da si župnik Andrej ni vedel tolmačiti njego-
vega vedenja . . .
Ko je odšel, se je gostil v sobi že večerni mrak in župnik, ki
je gledal za njim skozi okno, je videl, kako je počasi izginila za
župniščem sklonjena in upognjena senca.
Od brdov se je raztegnila po dolini lahna megla, pomešana z
mrakom, in mrzel veter je pihal Dominiku v obraz. Napravil je par
naglih korakov, kakor da se hoče podvizati, a je kmalu obstal in
dihal trudno in onemoglo. Hladen zrak mu je legal neprijetno na
pljuča, da je tiščal venomer robec na ústa. Pa vse to je Dominik
komaj čutil, njegove misii so bile daleč od zlatopoljske doline,
daleč od vsega, kar ga je obdajalo. Njegova duša se je kopala
razkošno v mladem hrepenenju, práv kakor nekdaj, ko je vesel in
močan zapuščal očetov dom. Visoki svetli cilji so žareli pred njim,
še vsi nedoseženi, do katerih se je napotil zopet z novo odločnostjo,
novo močjo . . . Zdelo se mu je, da se širi pred njim vse nebo v
mogočni slávi in sredi te mamljive krasote je zagledal krono, ki
ga je vabila iz dalje še vedno . . . Krvavordeča zarja je Hla svojo
luč daleč na okrog, najvišje gore so se svetile v njenem blesku in
sredi te mogočne zarje je videl svoj slávni konec . . . Tja, tja mora
dospcti, kakor se je namenil, kakor je obljubil. A pot je še dolga,
in krona v njej se sveti še v večji dalji . . . Hiteti mora, ker dolgo
je že hodil in morda konec ni več daleč ...
448* Jos. Premk: Krona v višavi.
Po mrační, snežení poljaní je hitel in omahoval Dominik s
hropečimi prsi in oči so mu bile izbuljene proti nebu . . .
Na domačem pragu se je zgrudil, da je udarila njegova glava
votlo ob vráta.
Jakob in Manica sta prihitela z lučjo, a ko sta zagledala njegov
čudno spačen obraz, je izginila iz njunih líc vsaka kapljica krvi.
Takrat je planil Dominik kvišku in je kriknil s pretresljivim
glasom :
„Bliža se . . . držíte jo! . . . Krona je moja I"
•„Kriste, usmili se!" je viknila Manica in luč ji je omahnila in
se zdrobila na tleh v drobné kosce.
Jakob ga je príjel ; a komaj se ga je dotaknil, se mu je zgrudil
v naročje.
„Zblaznel je," je zamrmral in se tresel strahu.
Ko so ga prenesli v podstrešnico in ga položili na posteljo,
se je prebudil iz omotíce in pogledal okrog sebe mimo in trudno.
Ob postelji so stali Jakob, Cila in Manica prestrašení in zme-
dení, in ko jíh je pogledal tako mirno, se jim je nekolíko raz-
jasníl obraz.
A vendar je ostal Jakob pri njem vso noč. Pa Dominik je
spal mirno, dasi ga je včasih dusil hud kašelj in se je prebudil
šele proti jutru.
„Kaj sedíš tu?" je povprašal Jakoba in ga pogledal začudeno.
Jakob je vstal in je odšel s skrbnim obrazom, kmalu potem
pa je odšel zamišljen in resen proti vaši.
Popoldne sta prišla tržki zdravník in župnik Andrej. Pa opravila
sta hítro, in ko ga je vprašal Jakob v veží, kako je z Dominikovo
boleznijo, je zdravník zamahníl z roko in zamrmral :
„Halucínacija!"
Jakob ga je pogledal začudeno in se je nato vprašujoče ozrl
v župnika Andreja, kí je prikimal in dejal sočutno:
„Revež je."
Nato sta odšla, in Jakob Klander je vedel o Dominikovi bo-
lezní ravno toliko kakor poprej. Samo župníkove besede so mu
šumele v mislíh in hodil je po sobi in ní vedel, kaj bi storil.
Dominik pa je vstal že pred poldnevom in sedel k mízí.
Kakor v megleníh sanjah se je spominjal prejšnjega večera in ko
je skúšal mislíti in dognatí natančneje, ni vedel naposled, so ga
lí resnično prineslí v posteljo, alí se mu samo dozdeva. AH nekaj
se je moralo zgodítí, ker po vsem telesu je čutíl težko utrujenost
I
Jos. Premk: Krona v višavi. 449
in glava mu je bila vroča kakor posuta z žerjavico. Peklo ga je v
sencih in pred očmi se mu je temnilo, da je komaj razločil črke v
knjigi, pa se je premagoval in ostal pokonci. Šele proti večeru je
začutil, da ga zapuščajo moci in da mu je v prsih tesno in težko.
Ko je vstopila Manica, jo je poprosil, da mu je pomagala v
posteljo. Ponoči je spal Dominik nemirneje in govoril zmedeno, da
je obhajala Manico groza. Proti jutru se je nekoliko umiril, a le za
malo čaša.
Ko sta prišla Jakob in Cila, da vidita, kako je ž njim, je na-
enkrat zakrilil z rokama in zakričal:
„Vzdignite me!"
Božjastno so se mu izbulile oči in žile na vratu napele. Dvoje
temnordečih lis se mu je pojavilo v suhem licu in ustnice so se
mu tresle. Siloma se je dvignil napol, a takoj nato je omahnil
nazaj in je zastokal:
„Odprite!"
Dvakrát, trikrát je zahropel pojemajoče in rezek, cvileč glas se
mu je trgal iz prsi.
„Umira," je Manica zavzdihnila in si zakrila oči.
A Dominik ni umiral. Počasi je zatisnil oči in je dihal mirneje
in enakomerno. Samo včasih se je zganil in pogledal v okno, ki je
sijalo v žarkih jutranjega solnca.
V sobi je bilo svetlo in odsev belih sten je padal na njegov
obraz, da se je zdel Manici še bolj bied kot drugače.
Ko je zatisnil oči in zopet zaspal, sta Cila in Jakob tiho odšla.
Pri vratih pa se je Jakob obrnil in zašepetal komaj slišno :
„Ce mu bo slabše, naju pokliči, da stopim po župnika."
In Manica je sedla spet k postelji in se žalostno zagledala v
solnčno pomladansko jutro, ki se je smehljalo skozi okno. Pa bila
je trudna od prečute noci in sama ni vedela, kdaj so se ji zatisnile
trepalnice v trdnem spanju.
Ni vedela, koliko čaša je spala; a ko se je prebudila, je za-
gledala čisto pred seboj Dominikov obraz, ki je bil raztegnjen v
spačenih potezah in njegova roka je težko počivala na njeni rami.
„Manica," je šepetal, in oči so se mu svetile v čudnem blesku,
— „pomagaj mi k oknu — "
Manica se je prestrašila, da so ji utrpnili vsi udi, ker curek
rdeče krvi je potekel iz Dominikovih ust po njegovi beli srajci.
„Manica . . . odpri ..." je izpregovoril in vztrepetal po vsem
telesu kakor v silnem kŕču.
45Q Književna poročila.
Takrat se je dvignil in se oklenil Manice z obema rokama.
„Manica . . . tvoj obraz je svetel kakor . . . krona . . . moje
sreče! . . . Kje si bila . . . ko sem te iskal! . . ."
Še večji curek krvi mu je bruhnil iz ust, stekleno so se mu
zasvetile oči in na to je omahnil Manici v naročje.
' Manici se je stemnilo pred očmi in omahnila je z Dominikom,
ki se je krčevito oklepal njenega vratu.
Ko se je zavedla, je ležal poleg nje z zatisnjenimi očmi in
se ni gánil.
Odhitela je po stopnicah navzdol in ko je opotekaje vstopila
v izbo, hotela je zakričati, a glas ji je zamrl v grlu in zgrudila se
je nezavestna.
Takrat sta se Cila in Jakob spogledala v strahu, a takoj na to
žalostno povesila oči, ker vedela sta oba, kaj se je zgodilo . . .
(§.^_.^J^S^~^
O O O
Književna poročila
o o o
F. S. Finžgar, Naša kri. Igrokaz v 4 dejanjih. Katoliška bukvarna. Ljub-
Ijana 1912. 8". 84 str. Cena broš. 1 K 40 v.
Da je g. Finžgar večini čitajočega občinstva simpatičen pisatelj in da mu
sodi, vsaj med najbližnjimi njegovimi, slovstvena corona civica, to poudarjati, menim,
bi bila jalová banalnost. Njegovim dosedanjim delom (románi, novele, igrokazi), ki
se odlikujejo po gibčnih alirah, se pridružuje gori omenjena izvirna štiridejanka.
Ker ji je snov zajeta iz francoske dobe, se je „Naša kri" dostojno uvrstila med
ostale literárne proizvode zadnjih let, ki se pečajo s tem koščkom naše zgodovine
pred sto letí. Názor suhoparnega, samo znanstveno raziskujočega zgodovinarja glede
Francozov v naših deželah utegne biti za lek drugače nijansiran, nego si ga iz-
luščimo iz ozračja Finžgarjeve igre. Takisto pa je treba podčrtati, da je subjektivno
mnenje Ijudstva o novih zavojevateljih brez dvoma pravilno pojmovano in predočeno
na sprejemljiv način.
Osnutek fabule, ki se godi 1. 1813. na Gorenjskem, bi se dal skrčili na sle-
deče podatke: Vsled Napoleonovih vojsk do kosti oguljeni kmetje se branijo plačati
novi davek ; zato jim francoski častnik Renard zapove postavili za armado par mla-
deničev, ki se pa vsi skrivajo po hribih ter delajo tujcem sto neprilik. Zbog napadá
na vojaštvo se glasi najnovejši úkaz, da se morajo tekom enega tedna prijaviti
vsi skrivači. Ko pa v dotični občini neznani zlikovci oropajo pošto in pobijejo
dvojico Francozov, je mera jeze proti neposlušnežem in vstašem zvrhana. Vedoč,
da dobi od generála Belottija pomoč le, ako gre posadki za življenje, se dá Renard
pregovoriti do zvijače : zahteva od župana Borštnika strogo kazen ali pa hčer Jerico.
Hoteč rešiti sovaščane pred osveto in preverjena o smrti svojega fanta-kontrabanta,
se dekle požrtvovalno odloči za zákon s častnikom. Kar ji prinese hlapec Matija
šopek ~ pozdrav od njenega Štefana ; Jerica očitá Renardu laž in prevaro, on zvrača
Književna poročila. 451
sleparstvo na hlapca; moško se spopadeta, Francoz odnese nevarno ráno na roki.
Dasi deklica po tej novici ostane zvesta prvotnému ženinu, se oficir maščuje ple-
menito z odpuščanjem: svoje Ijudi pošije omagujočemu generalu na Ljubelj, sam
ostane izročen vaščanom na milost in nemilost. Vendar ko začuje z gora samoza-
vestno petje fantov, skrivačev, odjaha vkljub bolezni za odšedšo četo.
Pisatelj nam je poklonil z „Našo krvjo" res nekaj našega, pristno domačega.
Njegovi kmetje so brez izjeme gorenjske grče, ponosne korenine, ki se ne usločijo
zlepa pred tujim gospodovalcem. „Da, da, to Ijudstvo! Nikoli ga ne bo ukrotil
meč, nikoli! Gospod Turbot, pomnite, nikoli!" Tu je maire Borštnik, ki tvega svoj
tilnik s tem, da prikriva ubegle fante, mož, ki je najhujše razžaljen, ko mu na-
sprotnik pripisuje zmožnost, da se znese nad bolnikom; tu je malce bahavi Ga-
špar iz Zapotoka, ki mu hudomušni sosed očitá, da s prazno mošnjo po mizi poka,
in ki po starinski šegi ob slovesnejših prilikah govori v rimah ali proiznaša svoje
misii v sentencijoznem slogu, na pr. : Tako se bodo spopadli, da bo drenov klin
vodo dajal. Dialóg je práv pogojen, kmetje ne izgube svojega humorja niti ob
težkih časih; radi si privoščijo dovtipen ogovor, šaljiv odgovor, pa magari bi bil
samo besedna igra. Tu srečavamo zgolj poštenjake, naše kakor tuje, med katerimi
bi bil konflikt nemogoč, da ne snuje nad njimi vis maior cesarske oblasti, ki za-
pletá v medsebojen spopad klene značaje, kreše trdo voljo ob še trjo. Celo so-
vražnik se nam prikúpi, prorokujoč županu, da pride dan, „ko ta vrli národ seže
jugu v roke in se dvigne močan kakor steber iz stiske in bede." Nihče menda ne
bo dvomil, da je „Naša kri" najboljši Ijudski igrokaz — Ijudski ne zato, ker se
konca s poruko in pirovanjem — in da ne bo zgrešil smotra pii onih. ki j im je
namenjen, Samozavest se mon okrepiti, ko sliši takele odločne besede : Če nam
požgo, si sezidamo ď-ugo hišo, čc pojedo živino, zaplodi se druga, grunta nam ne
snedo; grunt ima korenine do pekla — in jaz ga bom užival.
Anton Debeljak.
Dr. Anton Breznik, Izreka v poeziji. To zares bistro programsko razpravo
je objavilo VII. izvestje knezoškofijske privátne gimnazije v Šentvidu pri Ljubljani.
Ta lična razprava, ki jo je g. pisatelj porazvrstil na sedem odstavkov, podaja uči-
teljem slovenščine sploh — t. j. i profesorjem in jezikoslovcem, pa tudi učiteljem
v Ijudski soli — dalje pisateljem, zlasti onim, ki skladajo spise v vezani besedi,
važnih pravorečnih pravil, z jasnimi vzgledi podprtih. — V pisavi (pripoveduje prvi
odstavek) razločujemo predpono v {v^) in predpono u, izreka pa ne pozná tistega
razločka, ampak razločuje drugače. Západná narečja izgovarjajo v vseh slučajih m,
vzhodna pa na koncu besed in pred nemimi soglasniki izgovarjajo /, pred zvene-
čimi soglasniki pa trdi v. Taká izreka velja za však v, bodisi da se rabi kot pred-
pona ali kot predlog ali da spadá k deblu. Ako pa pride u {v) za vokálom, tedaj
se združi z njim v diftong n pr. smrdi ko vdab (izgovori: smrdi kmi-dab). Ťukaj
se mi vidi, da bi bil moral g. pisatelj še pripomniti, kakšno vlogo da igra ritem.
Ce je namreč predstojcči vokál slabo naglašen, tedaj se u {v) spoji z njim v di-
ftong, če je pa krepko naglašen, tedaj se pojavi vmes nekak oddih in po tem pre-
sledku sled! v tezi samostojen u — n. pr. „déklicá neu-smiljená" pa „né-u-smiljenó •
srcé" (v obeh slučajih shema : u — o — u — ) ali pa „siróti ubógi" (izg. sirotílí-bogi :
v^ — o — u) nasproti „more u-bóz'ga kmeta" (u— o -w— u). Isto velja tudi za vz {uz)
n. pr. „róko vzdígni" (izg. ró-kSu-zdígni) pa „rokó vzdígni" (izg. rokó u-zdígni).
Če se predlog v izgovarja sam zase, tedaj tvori pravi zlog in je = u; šo-
lanci so pa začeli samostojno izrekani predlog pisati kot vé, kar se je izgovarjalo
452 Književna poročila.
kot í/a — pa je za Slovensko fonetiko pravá spaka ! Ta vé je po staroslovenskem
v%, oziroma po hrvaškem va posnel in v knjigo uvedel menda Levstik; tedanji mla-
dini pa (Kržišnik, Doksov, Gestrin) so se te nečimerne novosti z mladostnim na-
vdušenjem oprijeli. Pred naglašenim zlogom je samostojno izrekani predlog v vselej
M, če mu pa sledi enklitika, tedaj ne zadostuje, da bi mu pridejali poluglasni á,
ampak se mora izvršiti popolná vokalizacija, ker se je predlog spojil z enklitiko v
eno besedo. Iz „v mene, v tebe, v sebe" (t. j. u mene, u tebe, u sebe — oziroma
s trdim v ali pa z /) dobimo enklitično zvezo „váme, vate, váse". O izreki v za
soglasnikom koncem besede ali v odprtem zlogu pravi pisatelj ravno tako, da se
na západu govori u, ki ima svoj zlog, na vzhodu pa /, pesniki pa da smejo rabiti
oboje — in to pojasnjuje na sledečih dveh verzih iz znane Stritarjeve elegije:
Krásno se zunaj žari, a črv ga znotraj razjeda (č-b-ru-ga).
Oj samopašni ti črv, ti jim razjedaš osrčje (ti črf).
Ali naj bo s tem rečeno, da imamo prvi verz brati po zapadnem, drugega
pa po vzhodnem načinu? Jaz bi mislil, da ne. Zopet nikar ne pozabimo na ritem.
Če torej čitamo oba verza po izreki vzhodnih narečij, dobimo tudi v prvi vrstici v
četrti verzovi stopici spondej „črf ga", če pa čitamo oba po izgovarjanju zapadnih
narečij, tedaj dobimo v prvi vrstici namesto imenovanega spondeja prosti daktil
(čvru-ga), v drugi vrstici pa tudi na dva zloga razvržena oblika „čvru" práv nič
ne moti, ker se ta razpad na dva zloga izvrši ravno pred prepadom cezure penthe-
mimeres, za katero precej nastopi krepko poudarjeni „ti", ki mu po stavkovi into-
naciji gre krepki naglas, vmes pa je odmor, ki pogoltne z lahkoto ta zlog.
Odpor proti hijatu je sicer gospodu pisatelju priporočila vreden, vendar po
njegovem mnenju ne gre, da bi ga propagirali za strogi zákon.
Ko je že g. pisatelj omembo smetnega hijata opremil z opombo „se sme
rabiti", bi bil lahko krepkeje zavrnil tako smeteno iznajdbo drznega izraza!
Kakor smo zgoraj videli, da predstoječi samoglasnlk sledeči u {v) naše
potegne in se z njim spoji v diftong, ravno tako tudi more, ako pride nepou-
darjen zlogotvorni r pri nepretrganem izgovoru za kak samoglasnik, ta samo-
glasnik naslednji r naše potegniti, da r izgubi svoj zlog, da mu uide samostojna
zlogotvornost, n. pr. „privrela je kapljica rdeče krvi" (beri: privrela je kápljicar-déče
krvi) ali pa „z nitko rdečo" (beri: znitkor-déčo) i. t. d. Meni se tudi tukaj
stvar zdi nekoliko drugačna. Nepoudarjenost zlogotvornega ra sama še ne za-
dostuje, tudi predstoječi samoglasnik, kateri naj bi naslednji r naše pritegnil,
mora reprezentirati šibki taktov del, mora biti brez naglasa, mora stati v tezi,
ako hočemo, da se mu r priklopí. — Gospod pisatelj pravi n. pr.: Da pesniki
tudi tukaj (namreč pri zlogotvornem r" ) ne bojkotirajo zabodne izreke, ima zaslugo
samo slučajna pisava „rdeč". Ako bi besedo pisali kako drugače, bi se bila tudi
raba pri pesnikih izpremenila ; to nam kažejo zgledi iz Glasnika, kjer se je mestoma
poskúšalo pisati „erdeč" za splošnejše „rudeč". Tam zahodna izreka ni prišla do
veljave, n. pr.
Od nje je Hla kri erdeče tamna. —
Valjavec, kot Gorenjec reprezentant zapadnega narečja in mož izredno tenkega po-
sluha — vsaj je vendar on utemeljitelj slovenskega naglasoslovja — pa bi bil za-
padni izreki vzkratil veljavo? Neverjetno! Jaz mislim marveč, da je Valjavec dobro
čutil, da mora za naglašenim vokálom v besedi „krí" nenaglašeni zlogotvorni r
ohraniti svojo zlogotvornost, da prepreči zadevanje in dotikanje dveh arz, naj že
Književna poročila. 453
piše potem „erdeč^ ali „rudeč", in v tej zavesti je pisal: „Od nje je Hla kri erdeče
tamna" (u — u — u— v — kj — u), kajti spojitev /-« s predstoječim vokálom je iz rit-
mičnih ozirov nemogoča in nedopustna. Ali ne čuti vsakdo, kako šepavo bi se
glasil verz „Od nje je lila krir-deče tamna" (u — u — u u — w) s svojim anti-
spazmom? — Iz istega razloga je tudi napačen citát Vojanovega verza:
Iz (?) vsakega prešla je lica
bolestná cvetna rdečica —
če hočemo z njim dokazati, da predstoječi vokál naslednji r naše potegne, kajti to
bi bilo le tedaj mogoče, če bi smeli naglašati „rdéčica" namesto „érdečica" ali „rú-
dečica". Ker pa rima z besedo „líca" zahteva le naglaševanje „érdečica", tedaj spo-
jitev zlogotvornega /-« s predstoječim če tudi v tezi se nahajajočim samoglasnikom
ni mogoča, ker mora ta zlogotvorni r sam imeti naglas. Iz istega razloga ritmiških
zahtev tudi ne velja Medvedov verz „Kot za listom list rmenéva" (— u - u u — u),
kajti zloga „ru", „er" ali „r" iz naglašenega zloga ne moremo odstranitVln zlogo-
tvorni /- se z besedo „list" ne more spojití, ker je sam v arzi in ker pred njim
ne stoji samoglasnik. Ce pa zlogotvornega r« ne moremo odpraviti, imamo
antispast.
O prediogu s — z pravi g. pisatelj, da se govori in piše pred nemimi so-
glasniki kot s, pred zvenečimi kot z, pred sikavci in šumevci kot sz ; vendar bi po
mojem mnenju lahko rekli, da spadá tretji primer pod pravilo izraženo v 6. odstávku
govorečem o podvajanju glasov, ki pravi, da če zadeneta skupaj dva enaka glas-
nika, se ne izgovarjata však posebej, temuč se govori le en glasnik, le da se z
glasom pri tem nekoliko pridrži n. pr. fseboj, slibo, Tzobom, rialostjo, vendar pa
moramo priznati, da nagiblje v zadnjih primerih predlog z že precej na s, dasi-
ravno ni „sasvim" S'h (oziroma sé). Če perhoresciramo že vé in ké, odklonimo z
istim razlogom še sé, ne le pred drugimi soglasniki, ampak tudi pred s, z, š, ž,
in če učimo, da se more predlog k popolnoma strniti z besedo, s katero se veže,
da ne more imeti sam zase zloga ter se ne sme izgovarjati samostojno — torej
da pišemo: k cerkvi, h kovaču, k zemlji, izgovarjamo pa: kcerkvi, hkovaču,
gzemlji .... tedaj strnimo v izreki tudi ssilo, sšolo i. t. d. —
Najvážnejší za naše pesnike pa je zadnji (7.) odstavek. ki govori o čistoti
rim in o žalibog rapidnem propadanju zdravega smisla za blagoglasje in pravo
vrporednost zvokov v rimah. Ťukaj si mislim naj bi bil gospod pisatelj onim pi-
sateljem, ki se silijo s pisavo v vezani besedi in rimanih verzih, izpregovoril še
bolj resno besedo, naj ne žalijo naših ušes s pokvečenimi rimami, ki kažejo sicer
očem iste črke, toda zaradi različnosti vokálov ne nudijo pravega soglasja za po-
sluh. Pa tudi urednikom leposlovnih listov naj bi bil dal posvarilo, naj ne spreje-
majo in ne razširjajo — dobrému okusu na kvár — včasih tako grozno zanikrno
rimanih verzov n. pr.
To gre naj rakom žvižgat, kosom pet
kaj smeha sinjepolti tvoj šepet ali pa
V minolo dobo mladih let
mi splava v duše tvoj pogled ali pa
Oj Micka, ti rožica moja sladká, {\)
le primi kozarček, to zdravje ti dá. —
454 Glasba.
Bože moj, kdo je še kdaj naglašal pridevnik „sladká" ; „on se jej sladká in prili-
zuje" bi pa že rekli. — S tem še ni rima ugotovljena, če postavimo na rimani zlog
napačno naglasno znamenje, če pa živ krst pod božjim solnccm nikdar in nikjer
tako ne izgovarja. — Hudo filipiko zaradi zanikrnih rim so torej zaslúžili i vihravi
kováči verzov pa tudi popustljivi naši redakterji. Upamo, da se g. Breznik o priliki
še povrne k ternu predmetu, da si zaslúži še večjo hvalo.
L. Pintar.
Abditus, Sociálni problemi. Eseji. V Ljubljani 1912. Založil L. Schwentner.
V. 8\ 234 str. Cena broš. 3 K 60 v, vez. 4 K 60 v. — Knjigo priporočamo ; daljše
poročilo smo morali odložiti za prihodnjo številko.
--^z^.-^ (9^^^s^^
>^
o o o
Glasba.
O O O
■^^--o) Q.-^-^ó^"
Novi akordi. XI. leto št. 1 in 2. — Iz književne priloge veje pesimizem
in ostrá kritika našega muzikalnega življenja ; obe številki pa nam kazeta Slovensko
glasbo kot mlado, pa čvrsto drevo v krasnem pomladnem cvetju. Vse ostré obsodbe
Kreka in Lajovca so upravičene in umestne. Po dolgoletnem trudapolnem delu se
je naše občinstvo privedlo do spoznanja, da je edina glasbena umetnost to, če 300,
ali kakor pravi Lajovic, 15.000 Ijudi, istočasno isti ton zapoje in pretrga. Če pomi-
slim, da se porabi za izvajanje osemtaktnih pesmic in Sattnerjevega oratorija isti
ogromni zbor, potem se mi nehote vrine misel, da bi utegnilo pametno biti, na
vrabce s topom streljati. Da bi se gojila glasba za srce, to je nedopustno. In zato
vidimo posledice: nikjer izvršujočih umetnikov, ne pevcev, ne inštrumentalistov,
nikjer dirigentov in zborovodij, izvzemši enega, ki je pa tudi brez následníka. In
Lajovčeva obsodba o načinu petja je popolnoma pravilna. Sicer je že obsojal Hoff-
meister tako sekanje pred leti v „Lj. Zvonu", tudi ob različnih prilikah, četudi mi-
mogrede, se je isto že namigavalo. Da je pa Lajovic naravnost brez pardona povedal
svoje mnenje, zato zaslúži priznanje. Da se pa v takih razmerah naša glasba v
pomladnem razvoju ne posuši, ima glavno zaslugo urednik dr. Gojmir Krek, ki
zbira skladatelje okoli sebe in jih navdušuje z obljubo na boljšo bodočnost. In
tako nam je v zadnjih dveh zvezkih zopet pokazal nekaj del svojih varovancev.
Mladi stud. mus. na praškem konservatoriju objavlja „Moment" za klavir, sicer
krátko, pa zelo lepo skladbo. Če Ravnik v pridnosti vztraja, potem nam je ob-
Ijubljen dober skladatelj, talenta mu ne prlmanjkuje. Iz inštrumentálne glasbe še
omenim Vazilija Mirka „Glasbene utrinke" za klavir in Rožanca „Giga" za
gosli in klavir. Obe sta čedni skladbi, ki utegneta marsikateremu učencu napraviti
veselje. Solospevi so priznanja vredni tako po obliki, kakor tudi po vsebini, saj
prihajajo iz rok Lajovca, Premrla in Kreka, „Pesem o tkalcu", „Zapel bi
pesem žalostno" in tudi „Predsmrtnica" so umotvori, v katerih pevec lahko pokaže
svojo glasovno izobrazbo in — srce. V. Mirk je objavil tudi še mešan zbor .Kam
hitite", ki bo v svoji celoti zadovoljil tudi razvajeno občinstvo. Pozabiti ne smem
moških zborov: „Še ena" Oskarja Deva meni izredno ugaja. Tudi Emila Ada-
miča „Polonica" in Josipa Pavčiča „Deklica, ti si jokala" sta po svoje lepa.
Dr. Kozina,
Slovstveni zapiski. 455
Slovstveni zapiski.
~^^S<^ Q)
Aškerčev „Atíla v Emoni". V literárni zapuščini pesnika Antona Aškerca
se je poleg drugih manjših rokopisov našla tudi obsežnejša epska pesnitev „Atila
v Emoni". Rokopis obsega 92, večjidel po celi stráni popisanih folio-listov. Pesnik
je tej pesnitvi dal prvotno drugačen naslov, in sicer se glasi prvi: Aelianus in
Marcel la. Emonska romanca. — Drugi, lapidarnejši je: Mar celí a. Emonska ro-
manca. — Tretji, za tega se je pesnik sam odločil, kakor se da sklepati iz lége
listov in beležke v malem zápisníku, kjer je imel zapisane vse pripravljene rokopise,
se glasi: AttilavEmoni. (L. 452.) Romanca. Napisal Ant. Aškerc. V Ljubljani 191-.
— To je torej glavni naslov, kakor ga je bil pesnik namenil za posebno izdajo v
knjigi; zakaj pri letnici je pripisano s svinčnikom: Letnica pride na drugo strán. —
Epos je razdeljen na 7 spevov. — Rokopis je bil pesnik že pripravil za tisk|; v be-
sedilu samem je razmerno malo popravkov, vendar kar jih je, pričajo, da je pesnik
tekst že pregledal. To izpričuje tudi dátum, zabeležen na zadnji stráni spodaj, in
sicer znači po mojem mnenju 15. tebruarja do 2. aprila 1912. dobo, ki je v nji ta
epska pesnitev nastala, 21, aprila 1912. (v rdečem okvirju) pa rok, ko je pesnik
dovŕšil revizijo in dal tako delu svoj „imprimatur". — Dediča po pokojnem pes-
niku, njegova brata, sta dovolila, da se dado še neobjavljeni rokopisi natisniti, in
sta v to svrho pooblastila podpisanega, da rokopise pregleda in na primernem mestu
objavi. In tako je upravništvo „Národne tiskarne" kúpilo rokopis, da ga objaví
„Ljubljanski Zvon".
Kakor v „Poslednjem Celjanu", tako je pesnik porabil tudi v tej poslednji
svoji pesnitvi zgodovinsko snov, ki je kljub svoji starodavnosti postala šele v zad-
njih letih, rekel bi, aktuálna. Znano je namreč, da je pričel 1. 1910. dr. Schmid,
sedaj privátni docent na graškem vseučilišču, po naročilu nemškega viteškega reda
preiskovati rimska tla na Ijubljanskem Mirju in da se mu je pri tem zanimivem raz-
kopavanju posrečilo, dognati situacijo rimske Emone, ki jo je bil 1. 452 hunski kralj
Atila osvojil in do tal porušil. Pri tem preiskovanju je Schmid našel dokaj drago-
cenih starinskih predmetov (zlatih, srebrnih, bronastih, železnih, lončenih, steklenih
in kamenitih), dalje več žrtvenikov z vklesanimi napisi, sploh vsakovrstnih starin,
ki pričajo o pisanem življenju tega rimskega provincijalnega mesta. Vse te najdbe
se hranijo sedaj v „Museum Emonense", domačem muzeju nemške redovne ko-
mende v Ljubljani. Schmid je o uspehih svojega izkopavanja poročal v uradnem
listu „Laib. Zeitung" — došlej je izšlo 24 poročil — in ti zanimivi podatki o kul-
turnem stanju staré Emone so dali Aškercu dovolj snovi za njegovo epsko pesnitev,
ki bi jo po glasovitem vzorcu Bulwerjevem lahko imenovali „Zadnji dnevi v Emoni".
Vsa imena, kar jih je dognal znanstvenik Schmid iz najdenih nápisov, je pesnik
porabil in jih nadel osebam, ki naslopajo v pesnitvi; žahajal pa je tudi sam na
Mirje, da se je na licu mesta poučil o raznih arheoloških vprašanjih.
Z zapuščini sem našel tudi náčrt za to romanco ; tu si je pesnik zabeležil
imena vseh oseb in jim določil tudi več ali manj že njih vloge. Tako ima sledeči
seznam oseb: „1 a L. Díndius Priscus, nižje vrstc duhovnik Larov. Imel svojo
456 Slovstveni zapiski.
hišo, v kateri bilo svetišče s tremi oltarji: Jupitrov, Larov, eden brez napisa . . .
V njegovi hiši bili tudi kováči v enem traktu. — 1 b. Kirurgova hiša, bogata;
najlepší mozaik; kirurg ima orodje, pincete, bronaste reči, fibule, fine srebrne reči.
(Kako je bilo kirurgu ime?) — 2. Decius Avitus . . . imel svojo hišo, v njej
oltarček, kí sta ga posvetila Larom Avitova sužnja ä) La letu s in njegov sin
Ŕ)Doryphorus. Tudi v tej hiši bila kovačnica. Našel se tudi monogram Kristusov.
— 3. Dessius in Favorinus bila dva lončarja (dve lončarski firmi) ob sedanji
Franca Jozefa česti — torej že zunaj židov Emone. — 4. Horaea (gospá, dáma)
imela svojo hišo ; posvetila en oltár boginji Kibeli (Rhea Kybele), boginji polj in
vinogradov. — 5. Primitivianus, bogataš, imel svojo hišo; postavil oltár boginji
Nemesis, njegova hiša je bila veliká; sredi hiše velik átrium, obdan s kamenitimi stebri.
Imenitna hiša; našli veliko bronastih stvari. V sacelu [sacellum = domače svetišče
(op. por.)] nápis : Nemesi Augustae sacrum Primitivianus votum solvit merito. (Primit.
izpolnil svojo obljubo z veseljem.) — 6. Gallius Exsoratus (Kdojebil? Samo
nápis našli). — Nato je pripísal Aškerc s svinčnikom: Marcellus, zlatar; zato nje-
gova hčiMarcella. 1) — 7. Carus Attonius Carpophorus. — 8. Sextus Vi-
bunnius (Avitus). — 9. Tudi: Vibunnia. ~ 10. L. Barbius. — ll.Valerius
Aelianus, zastavonoša XIII. legije. Aelianus . . . kameň je posvečen Jupitru Do-
lichenu (= Mitri)".
Izmed drugih beležk, komaj čitno napisanih na reklamno pismo neke
berlínske firme, naj izločim še sledeče: (ad 5) „Primitivianus, bogat žitní
trgovec (in z vínom), dobíva íz Petovija neugodna poročila in jih nosi k poveljníku
(emonske) legije. Priporočajo se bogovom, žrtvujejo jim . . . Valerius Aelianus da-
ruje v svoji hiši Mitri. Horaea (kako jo vplesti?) daruje Kibeli, Dindius Priscus
Jupitru ... -K "ternu príde znanec, kíščanskí duhovnik (Petrus?) in mu prigovarja,
da naj daruje Kristusu ..." V zasnutku imenuje pesnik krščanskega duhovnika
Petra, v pesniívi mu je nadel ime Hermagoras. Da so bili v Emoní tudi že krist-
jani, pričajo starine in sicer bronast Kristov monogram, kí se je dal kot znak ali
zastáva pritrdití na drog, in lončena svetílka (ampula) z vtisnjenim krščanskim
znakom. — Na podlagí teh dejstev je pesnik zasnoval romantično dejanje s kon-
flíktí Ijubezni, Ijubosumnosti, dolžností in verskega naziranja in ga vestno prepletel
z motiví, kí jih je nudilo v Emoní vsakdanje življenje in bližanje hunskíh čet.
Tako je tudi Emona, staroslávna predníca današnje bele Ljubljane, našla vrednega
slavítelja v nedávno umriem pesníku. Kakor da bi se bil hotel Aškerc s svojim
poslednjim delom, čigar dejanje se vrši na klasičníh tleh domače zemlje, od nas
za večno poslovítí.
I
J. Wester.
1) Tu treba pripomniti, da se je našel v emonskíh tleh bogat základ 50 zlatov
in več srebrnih palíc; zlatníki so dobro ohranjeni, še čisto svežega ková, in prípa-
dajo raznim cesarjem: Maksiminianu, Konstantínu Vel., Konstansu in Konstanciju
ítd. Znanstvena domneva je, da je imel tu kak zlatar svojo delavnico; pesnik ga
nazívlje Marcellus Gallius Exsoratus. Njegova hčí Marcella — ízmišljeno ime —
je glavna junakinja te pesnitve.
Pastúškin
Večer.
0
pravljično mehkih večerih,
ko plavá po mestu somrak,
po ulicah tavamo tihi
in žalosten nam je korak.
O pravljično mehkih večerih,
ko sanje skoz mesto gredo,
iz oken pozdravlja stoterih
življenje nas živo tako.
ms
Mara Tavčarjeva:
Mladosti.
J ozdravljena tisočkrat, lepa mladost,
rojena iz jasnih, ozarjenih dni!
Sem mislila — čistá boš romala k solncu
in nikdar v temino brezzvezdnih noci . . .
Pozdravljena tisočkrat, lepa mladost!
Prepolna ponosnih si upov bila,
in kot golobica — pred jastrebom Ijutim
iz solnčne višave si padla na tla.
.Ljubljanski Zvon- XXXII. 1912. 9.
33
458" Milan Pugelj: Jetnik.
Milan Pugelj:
Jetnik.
\ / mraku je šel mimo kolodvora. Blizu glavnega vhoda je pre-
križal cesto, in ko se je obrnil v strán, mu je stopil nasproti
mlad par. On je bil čokat, nizek, rjav, z močnimi brki in trdimi
pogledi, a še primeroma mlad, ona visoka, tenká in v obraz kri in
mleko. Držala se ga je nad komolcem in govorila pridušeno in
srečno: „Samo tega sem si želela, samo to je bil moj cilj ! In zdaj
sem tvoja, peljem se prvič s teboj, sama, brez staršev . . . ti . . ."
Njen glas ga je opozoril, da se je vanjo ozrl in jo takoj
spoznal. To je Tekla, ki mu je bila znana še takrat, ko je hodila v
ôsmi razred. Pozdravil jo je, tudi ona je odzdravila in temno
zardela. Spoznala ga je in utihnila. Mož je nekaj opazil in se
oglasil resno in važno: „Kaj pa je? Kdo je to?"
„Nič!" se je čul odgovor mlade ženské in dvojica je izginila
med množico.
Gotovo je, da se je spomnila takoj prejšnjih časov in tudi
tega, da je govorila njemu enake stvari enako vdano in nemara
še bolj goreče. In še kolikokrat! Ko sta se sešla zvečer v sa-
motní ulici, ko sta se izprehajala v mraku ali jutru po drevoredu
in zašla na tiho pot, sedla na samotno klop, približala obraze, se
stisnila drug k drugemu in se objela, takrat je izpregovorila včasih
še gorečneje. Pritisnila je ústne močno v njegovo uho, oklenila se
ga okoli hrbta z obema rokama, se prižela nanj z vso silo in rekla :
„Ti . . . ah . . . moj ..."
Zdaj dela isto z drugim. Storila je že dozdaj stokrát in po-
navlja mogoče ravno ta hip v kupeju drugega razreda, kjer se peljeta
na svatbeno potovanje.
„Ha!" je zamahnil z roko Guštin Kolár in videl, da stoji pred
svojim stanovanjem. Obstal je, se okrenil in odšel še nekoliko po
ulicah. Malo ga je bilo prevzelo to nenadno srečanje. Zdaj je
sicer že pet, šest let od takrat, ali spomini so še živi. Tekla je
bila zanimiva, živahna Ijubica. Prišla je k njemu v stanovanje,
kakor napraví to veliká, izkušena in življenja vajena dáma. On ji je
igral klavir in ona je rada pela in pri tem obracala besede „Du
Milan Pugelj : Jetnik. 459
I
bist zu treu, um schôii zu sein" ali „Po česti pošta plavá, ti Tekla,
bodi zdravá!" Smejala se je, zabávala takorekoč sama s seboj,
pospravljala za kratek čas po sobi in pokazala s kretnjo in mimiko,
kako se poje v Rigolettu „Ženská le vára nas" : nekoliko skozi nos
in malo trudno.
Po ulicah je vse križem vrvelo, prodajalne so bile še odprte
in izložna okna so kázala v svetlih lučih svoje bogate in pisane
zaloge. Tramvaji so zvonili, avtomobili trobili in ropotali, fijakarji
kričali svoj „hop, hop", a Kolarja ni vse to nič motilo. Hodil je
práv avtomatično in bil zadivljen. Mislil je, da Tekla vseeno zdaj več
tako ne Ijubi, kakor je takrat. Zdaj je starejša, zdaj je tisto mlado
in nemirno srce že nekoliko pokojnejše, zdaj so se prvi ognji že
umirili, znižali in vse tli in plameni pri tleh. Ali takrat, ko je
imela rada njega, je bila njena Ijubezen drugačna. Razloček med
njo in med drugimi je bil po priliki tak, kakor med dobrim vinom
in šampanjcem. Tam vse teče in človeka mami, a tukaj vse
šumi, brizga na vse stráni. Če ji ni kaj ugodil, kakor je želela,
je prišla naravnost k njemu, jokala, bila z ozkimi in visokimi petami
ob tla in tolkla po mizi, da je imela drobno in lično pest črno od
udarcev. Ko jo je pomiril, je plesala, sedala z viška na posteljo
in zofo, zvonila po zraku z nogami, bežala pred njim in se mu
istočasno obešala za vrat in ga dusila s poljubi: „Ti . . . ah . . .
moj . . ."
Šel je pozno zvečer iz mesta v drevored in obstajal tam pred
klopmi, kjer je posedal včasih ž njo, kakor pred znanci. Ogledal
je vse in videl je, da je še po starem. Tudi takrat je sijala luna
kakor danes in skozi vejevje kostanja kakor nocoj. V bližini je
šumljal enako vodomet in pogrgraval zdaj bolj in zdaj manj. Tam
zadaj je stal beli gradič in v njegovem stolpu je bila ura počasi,
razločno, s prijetnim zvokom.
„Pojdiva, kasno je!" je dejal on, dasi bi bil še rad ostal deset
večerov po vrsti.
„Ne!" je rekla Tekla in se popravila v njegovem naročju.
„Čakaj! Še en poljub!"
„Tvoji domači bodo hudi!"
„Zdaj je že tako prekasno! Če pridem zdaj ali malo pozneje.
zmerjali me bodo vseeno, torej ostaniva še malo!"
In ko sta se razhajala spodaj na česti, je trdila in cepetala z
nogami: „Ne morem od tebe, poglej ... ah, ti, vrag! Samo tega
si želim, samo to je moj cilj: postatí tvoja žena! Ah, ta slast!" —
33*
460 Milan Pugelj : Jetnik.
Domov se je vrnil že ponoči, ne da bi se bil domislil na
večerjo. V sobi je odvil elektriko, sedel k svoji pisalni mizi, vzel
iz žepa ključ in odprl predal, kjer so ležali spomini. Med raznimi
ženskimi pismi so se mešala tudi njena. Ko je bil njen oče - nekakšen
finanční uradnik — prestavljen v Dalmacijo, takrat je morala tudi
ona ž njim. In v tistih časih so romala njena pisma k njemu po
dvakrát na dan. Drobno so bila popisana, polna zanimanja zanj in
za vse podrobnosti, ki so bile ž njim v zvezi. Kakšen je, ali nosi
še isti naočnik — velik in črnoobrobljen? Ali ima lase še vedno
veliké in s prečo ob stráni? Ali si je pustil zdaj, ko je móda taká,
tudi on obstriči svoje brčice? Če je to storil, zakaj je ni vprašal?
Ona namreč tega ne mara.
Pozneje je pisala však dan enkrat in nekoliko splošneje. Bog
ve, kdaj se bosta videla! Naj gre včasih v drevored in po tistih
Ijubih krajih, kjer stoje v mesečini znane klopi. Opise naj ji potem
to. Pri njej je vse drugače. Morje ima vedno pred seboj, zlasti
morje, ki je sicer veličastno.
Po preteku dveh ali treh mesecev so bila pisma redkejša.
Prihajala so však peti, šesti dan , však drugi teden in postajala
so krajša. Kadar je pisala, je tožila, da ji je dolgčas, in zaradi tega
ima družbo, ki je bedasta. Kopljejo se v morju, tepejo se, „norijo".
Končno je vse izostalo in voščila sta si samo še godove in
praznike. Tudi on je ob enem ž njo prenehal. Razmere so se iz-
premenile, Ijudje, ki jih je spravilo življenje ž njim v dotiko. In
vendar se je vse končalo definitivno šele zdaj, danes zjutraj, ali
včeraj, ko se je Tekla poročila. Bile so še tu neke veži, ki jih je
čutil, če se je spomnil nanjo. Ako bi bila živela zopet v istem
kraju, gotovo bi se bilo nadaljevalo staro razmerje, a zdaj je pre-
trgala in presekala vse ona. Storila je legitimen korak, minulost je
ločena, kakor bi jo odrezal in tudi njena prostost. Mož ima besedo
nad njenim ravnanjem.
Kolár je vstal, držal v roki pismo iz prvih časov in hodil po
sobi. Njenega moža je videl samo za par hipov, ali vseeno je o
njem premišljal. Nekaj trdega je v njem, nekaj neizprosnega, samo-
voljnost, železná, moška volja. O sali, o kratkočasnem življenju, ni
na njegovem obrazu sledu. On ne zna gledati za salo, ker je njegov
pogled preoster in preosoren. In menda ravno ta trdoba, ta nena-
vadna osorna možatost je imponirala Tekli. Pri njem je naletela na
nekaj novega, različnega od drugih stoterih moških, ki jih je
srečala in spoznala v življenju.
Milan Pugelj: Jetnik. 461
Kolár je sedel zopet za mizo, podprl glavo in mislil še vedno
z zanimanjem. Tekla, tista svobodna, veselá Tekla je postala uklo-
njena zakonska žena. Prej bi je ne bili krotili svetovi, a od nekod
je prišel čokat, nizek in trmoglav človek in njemu je uklonila glavo
in rekla : Izvoli ! Ti ravnaj z menoj po volji ! Zanimivo je, če dru-
gega ne! No, in kako se stiska k njemu, žari v lica in govori,
kakor bi se bála, da bi ji ne ušel, ali da bi si ne ogledal druge.
Iz tistega hipnega vedenja, ki ga je videl pred kolodvorovim vhodom,
govori tudi kos ženské Ijubosumnosti.
Smehljal se je, držal v roki njeno popisano pismo in ril z
levico po svojih dolgih, temnih laseh. V podolgasti in suhljati
obraz je bil bied kakor vedno, samo oči so bile svetlejše in živah-
nejše kakor po navadi. Čital je iz njenega pisma in se smehljal:
„Samo to so moje želje, samo to m.oji cilji: postati tvoja žena! Ah,
ta slast, ta neskočna slast!"
II.
Kolár je hitel s šopom not v rokah v glasbeni závod. Zdaj
je bila ura sedem in ob pólu sedmih bi bil moral biti že tam.
Stekel je naglo po stopnicah, odložil v predsobi palico in klobúk,
popravljal v naglici lase, hrupno odprl vráta, sedel za klavir in po-
gledal kapelnika, ki je mislil že pričeti brez njega. Njegovi prijatelji
— basisti, violinisti, čelisti, flavtisti in drugi — so pokimali iznad in-
štrumentov, kapelník je zamahnil, rogovi so zapeli in Kolár je udaril
na klavir. Igrali so prelestno stvarco, ki jo je zložil neki Sibelius.
Dvorana je bila majhna in komaj vredna imena. Ob četrtkih
se je sestajal v njej muzikálni klub in prirejal sam sebi in pičli
množici povabljencev, povečini glasbenih amaterjev in amaterk včasih
bolj in včasih manj zanimive glasbene večere.
Nekako po tretjem stávku je imel Kolár daljšo pavzo in ozrl
se je po poslušalcih in poslušalkah. Videl je več neznanih dam,
nekaj práv mladih in lepih postav in igral dalje. Po igri se je z
drugimi vred predstavljal. Najprej neki visoki, postami dami. Ta ga
je predstavila drugi mlajši in obe skupaj sta ga peljali pred znanko,
pred Teklo. Motala se je zadaj, prej je ni videl, zdaj je stala naen-
krat pred njim. Strmel je, obstal brez besede.
Postarna dáma je rekla : „To je gospod Guštin Kolár, profesor
glasbe. To tukaj pa je Tekla Matuž, stotnikova soproga!"
„Me veseli!" je rekla Tekla tako navadno, kakor bi ga videla
v resnici prvič. Dala mu je roko, mehko, brez eneržije in tempera-
462 Milan Pugelj: Jetnik.
menta. Odšla je z dámami v sosednje prostore, kjer je bila restav-
racija. Kolár je zvijal svoje note. Zavil jih je v papir, jih nosil
nekaj čaša seboj in jih sklenil naposled spravili v majhnem kabi-
netu, kjer so shranjevali drugi svoja godala. Roke so se mu tresle,
po glavi mu je šumelo kakor človeku, ki je silno navdušen ali
silno presenečen in bi rad nekaj dosegel, česar se boji. ískal je
primeren prostorček, omot mu je pádel na tla, vráta za njegovim
hrbtom so se odprla in zaprla in pred njim je stala Tekla.
„Servus, Kolarček!" seje zasmejala, skočila veselo proti njemu
in mu krepko stisnila obe roki. „Kako se imaš? Kje si v službi?
Šedi k meni!"
Peljala ga je k steni in ga posadila tik sebe na leseno klop. Ne
da bi čakala njegovih odgovorov, je govorila veselo dalje. „Ko sva se
peljala jaz, ves, in moj mož na svatbeno potovanje, sem te srečala
pred kolodvorom. Práv vroče mi je postalo. Kaj si me pa tako
čudno pogledal?"
„Ah," je skrival on, „tebe in tvojega moža srečal, pogledal,
kdaj?"
„Kaj pa ti je?" je vprašala ona.
„Zakaj?"
„Ko se tako čudno meniš! Mene nisi srečal, nisi pogledal?"
„Pustimo!" je rekel Kolár. „To je zdaj vseeno! Naše pomladi
so odcvetele!"
„Kako elegično!" je vzkliknila Tekla. „Kdo ve, če so od-
cvetele! Kar se mene tiče, ne obupam do smrti! A zdaj grem!
Spremi me!"
Gdšla sta brez slovesa in ko sta bila zunaj sama, je rekla
Tekla: „Nocoj in jutri sem sama. Moj mož je šel z vojaki in se
vrne pojutranjem. Če ti je práv, pojdiva malo po drevoredu!"
Šla sta. Kolár je bil nemiren in govoril je tiho in hripavo.
Pravil ji je, kako ga je presenetilo, ko jo je srečal na kolodvoru.
Mislil je še vedno, da se pleto med njim in- njo neke veži, a ona
je vse nenadoma raztrgala s svojo poroko. Kdo bi si bil to mislil,
kaj ji je šinilo v glavo?
„Nič!" je rekla. „Misliš, da sem mislila spočetka zares? Ne!
Tako, da hitreje beži čas! Ali ž njim se ne moreš šaliti! Ako mu
daš prst, ga več ne izpusti. In nazadnje: starám se. Treba je, da
pridem nekje pod streho in se preskrbim. Če povem odkrito, móram
reči, da me je vse minilo že pred poroko. Ali čemu homatije?
Vzela sem ga!"
Milan Pugelj: Jetnik. 463
Prišla sta na stará in dávno znana pota in na oba so vplivali
spomini toplo in blago.
„Tod so šli tisti lepi čaši!" je rekel on in ona se je bližala
klopi in sedla. „Tod!" je dejala. „Sediva!"
Mrak je bil naokrog, nad njima je razprostiral svoje veje ko-
stanj in ob stráni pod njima se je videl tam v dalji košček modrega
večernega neba, kjer je gorelo več velikih zlatih zvezd. Iz odda-
Ijenega gostilniškega parka je zvenela godba in se mešala rahlo,
samo v svojih odmevih v zrak kakor motne rože v sivo tkanino.
Kolár je položil líce v dlaň, opri komolec ob levo koleno in
gledal v njen obraz. „Po pravici," je dejal, „če po pravici povem,
móram reči, da mi je prinesla ta tvoja poroka neko bolest, ki je
meglena in neznatna, a me vendar moti in spravlja ob dobro
voljo."
„Nič!" je rekla ona. „Prijatelja sva in lahko se večkrat vidiva.
Kaj misliš, da bom živela kakor eremit? Ne! Bol j potiho si lahko;
človek kaj privošči. In še celo pri njem! On zdaj molči, zdaj žvižga
Radeckimarš, zdaj zopet premišlja in bere „Don Kišota".
Vse je bilo utihnilo okrog in besede so jima zastale. Včasih
sta bila Ijubeč par, a zdaj je vse tako daleč, tako izpremenjeno.
Njega je zabolelo in v tej nenadni bolečini je segel po njeni roki.
Pobožal jo je, potem poljubil, nazadnje se ga je oklenila ona,
pritisnila svoje ústne na njegovo uho in šepetala: „Ti ... ah . . ."
Besede, ki jih je izpregovoril on, so prebudile oba kakor iz
omame. Dejal je: „Ti čaši so bili krivi, ki so naju ločili, ti kraji,
ki so mi te vzeli!"
Še ona je ponovila za njim, da so bili krivi čaši in kraji in
pri tem je izgovovila „čaši in kraji" s sovražnim glasom, kakor bi
bili to živeči in krúti tirani, budeči v človeku strah in grozo.
„Čuj," je rekel on, „objeti sem te hotel, a roke so mi trudne,
kakor bi več ne mogle. Glej, tudi ne vem ako smejo. In če smejo,
je vendar vsa ta hipna sreča, ki jo uživava tukaj, medla, neres-
nična. Opajava se z vinom, ki je izgubilo moč!"
Tekla je vstala in sklenila nenadoma : „Takega te ne maram !
Ne ! Kdo bo premišljal stvari, ki jih ni mogoče nikamor preobrniti,
ki so jasne in gotove! Sprijazni se najprej s tem, da sem jaz po-
ročena! Potem se da govoriti!"
„In on," se je domislil po odmoru, „on je tvoj mož. — A jaz
tukaj, premisli, a jaz tukaj — premisli ! To je nekaj, rečem ti, oprosti,
nekaj ostudnega!"
464 Milan Pugelj: Jelnik.
Tekla je sedla in se mahoma smejala: „Prosím te, ne jemlji
vsega tako resno. Vse naše življenje ni vredno tolike resnobe, ko-
likor je rabiš ti za to krátko minuto. Živimo, glej, nekaj let in ko
umrjemo: kakor bi zabili žeblje v zemljo. Ni nas več, nikoli več
nas ne bo. Če se nam ponuja sreča ali veselje, čemu bi ga ne
prijeli? Naenkrat bomo mŕtvi in tako bo, kakor bi nas nikoli ne
bilo. Naš trud nič, naše skrbi nič!"
Kolár se je zavedel sentimentalnosti, v katero je bil zašel, in
se je skúšal otresti. Vstal je, stopil pred Teklo in se siloma zravnal
in iztegnil roke. „Ta melanholija, ta vražja! Oprosti mi, da sem te
mučil. Večer je tak, ta noč in spomini in ti — to vse!"
„Daj mi roko, da vstanem!" je rekla ona veselo, se krepko
prijela njegove desnice in se vrgla sunkoma kvišku. „Ti si hraber,
ti si moj déčko! Midva sva umetnika in življenje je najin inštrument.
Par pasáž si bova včasih privoščila kakor po klavirju. Ubereva naj-
lepše strune!"
Držal jo je za roke in gledal. Zdaj je bila polnejša in vab-
Ijivejša kot prej. Razvila se je v sočno in zdravo mlado ženo. Njen
obraz je bil bel in rdeč, oči veliké, temne in vlažne, lasje črni,
gosti in težki.
Šla sta iz drevoreda roko v roki in ko sta se ločila na ulici,
je menila ona: „Môžu, svojemu môžu, te móram predstaviti. Izku-
šala bom, da te srečam ž njim in obgovorim te. Ľahko me boš
ôbiskal potem na domu in tudi na ulici me boš laglje spremljal."
RazŠla sta se in Kolarju je ostal o tem slovesu negotov
in meglen vtisk, kakor o vsem, kar se je v zadujem času ž njim
zgodilo. Zašel je bil v tok življenja, kjer se je zdel sam sebi
kakor neroden plavač v široki in globoki reki. Kje je breg, kakšen
je, ali bi ne bilo najbolje, če bi se vsega tega rešil?
Stopil je v kavarno, pil črno kavo, kadil cigarete in gledal
zamišljeno po prostom. Kako je zdaj s tistimi nevidnimi vezmi, ki
so se prepletale od nje do njega in od njega do nje? Poroka jih
ni raztrgala, še so tukaj ! Slučajna razmerja, oddaljenost, kraji in
Ijudje so slepili in goljufali srce, a nocoj je vse padlo. Tekla je
zopet tukaj, vidita se in videla se bosta še večkrat.
In vendar je vse drugače, kakor je bilo. Strah je vmes, tiha
groza, ki se je ni mogoče oprostiti. Človek tiplje kakor v temi.
Ali je prijel prijateljevo roko ali spolzko kačo ?
(Dalje prihodnjič.)
Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura". 465
Fran Govékar:
Aškerčeva „sinekura^^
I Irugi življenjski poklic pesnika Aškerca je bil uradniški.
V tajni seji Ijubljanskega občinskega sveta dne 7. junija
leta 1898. je bil Aškerc izmed treh prosilcev na predlog župana
Ivana Hribarja imenovan za začasnega mestnega arhivarja.
Aškerčevi neprijatelji, pa tudi nekateri iz slovenskih naprednih
vrst so očitali Hribarju opetovano, da je ustvaril z arhivarsko ma-
gistrátne službo sinekuro ; rajni pesnik pa je moral to očitanje zlasti
mnogokrat slišati in čitati.
Dokazati, da se je delala s temi očitki krivica obema, zlasti
pa Aškercu, je namen tem vrsticam. Obenem pa naj bodo donesek
k bodoči Aškerčevi biografiji.
Aškerc je nastopil svoje mesto dne 15. julija 1898 in se je
lotil svoje arhivne službe takoj z vso vnemo. Ker je pa bil te stroke
popolnoma nevešč, se je izkušal v svoji nalogi hitro in temeljito
poučiti. Nabavil si je najprej nekaj strokovnih knjig o arhivarstvu,
ki jih je marljivo študiral. Da popolni svoje teoretično znanje tudi
praktično, je šel v Zagreb na vseučiliško knjižnico prakticirat ter si
je obenem temeljito ogledal tamošnje različne arhive. Vrnivši se v
Ljubljano, se je posvetoval še z Ijubljanskim historiografom Petrom
pi. Radicsem, rajnim prof. Ivanom Vrhovcem in s takratnim deželnim
arhivarjem Antonom Koblarjem. Nato se je poprijel svojega dela,
ki je bilo tem težavnejše, ker je imel na razpolago zelo nedostatne
prostore. Med majhno sobico, ki je bila obenem več let njegova
pisarnica, in med svetlejšo večjo sobo leži povsem temná registra-
turna soba, v kateri se hranijo najstarejši magistrátni fasciklji in
rázna malovredna šara.
Ves mestni arhiv leži v srednjem, najstarejšem magistratnem
poslopju v drugcm nadstropju, torej pod streho, ter deloma nad
moškimi magistratnimi ječami, oziroma baš nasproti ječam ženskih.
Razgied je imel Aškerc iz svojega arhiva le na strehe in le deloma
na pobočje grádu. Solnca ni ves božji dan v te arhivske prostore, in
edino od solnca se bleščeča opeká starih magistratnih streh reflektira
v arhiv potrebno svetlobo. Arhiv je vse leto jako hladen, pozimi
pa zelo mrzel, tako da je Aškerc vzlic centrálni kurjavi večkrat tožil,
da prezeba. Zaradi smradu, ki ga širijo v usnje vezani fasciklji in
466 Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura".
prhneči, vec stoletij stari papir, je moral odpirati arhivska okna ali
pa jih je imel vedno odprta. Aškercu, ki je prišel s kmetov, je bil
ta smrad seveda neznosen in navaditi se ga ni mogel nikdar. V
ostalem pa vláda okoli arhiva prijeten mir, ki se včasih potencira
celo do grobne tisine.
No, seveda, navadno je bilo pred in pod arhivskimi okni zelo
hrupno, ko so bile ječe polne vlačug, pijancev in pretepačev. Na-
vadno je moral Aškerc torej poslušati prepiranje, jokanje, hripavo
prepevanje in besno preklinjanje zaprtih nesrečnikov in nesrečnic,
kričanje osornih strážnikov in ječarjev. Razumljivo je, da Aškercu
življenje v takih prostorih in v taki soseščini zlasti prvá leta ni bilo
simpatično. Sčasoma pa se je tudi tega privadil ter je za vse zu-
nanje krike in vike otopel. Spočetka mu je bilo prebivanje v takih
grobnicah naravnost nemožno ter je vzdržal v njih le par ur. Potem
pa je pobegnil v Tivolski gozd, preko trávnikov pod Rožnikom ali
pa je bežal domov v svojo sobico. Aškerc, kmetiški sin iz spodnje-
štajerske vasice med zelenimi hribi, gozdovi in tratami, je bil torej
prvé čase práv nezadovoljen s svojim poklicem; tudi ni bil vajen
delati po uradnih določbah zdržema od osmih dopoldne do dveh
popoldne, saj je v svojem prejšnjem poklicu užival vendarle večjo
telesno svobodo. Kadar mu je postalo torej arhivskega dúha in
prahu ter odurnega kričanja jetnikov dovolj, je pobegnil iz pisarne.
Delati v takem duševnem razpoloženju itak ni mogel.
Bivši župan Hribar piše o tej prvi dobi Aškerčevega arhivar-
jenja takole : ^
„Nevajen uradniškega poslovanja ni se (Aškerc) v svojem úradu
posebno dobro počutil; zato je bil práv vesel, ko sem mu dejal,
naj svoje službe ne jemlje prestrogo, češ da veliko važnejše kakor
uradno poslovanje, se mi zdi njegovo pesniško delovanje."
Župan Hribar je pač pojmil psihološki proces, ki se je vŕšil
takrat v Aškerčevi duši. Prehod iz poklica v poklic ter veliká izpre-
memba v krajevnem in družabnem miljeju sta bila Aškercu práv
težka. V Ljubljani niso mislili vsi tako, kakor je mislil župan Hribar,
zlasti ker je postalo kmalu vseobče znano, kako neokusna debata
se je bila vršila zaradi Aškerca v tajni seji občinskega sveta dne
3. marca 1898. Aškerc je začel kmalu čutiti, da ga smatrajo nekateri
le za protežiranca in brezdelnega sinekurista. Ivan Hribar piše:
„Aškerc je vsled pronikavosti svojega dúha takoj čutil, da se
mu ostali mestni uradniki nekako muzajo in da jim ni všeč, da
1 ,Slov, Národ-, štev. 133, z dne 13. junija 1912.
Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura". 467
niso zanj veljale iste úradne ure kakor za ostale. To mi je nekoč
potožil ter mi naznanil trdni sklep, posvetiti se úradnému poslovanju
tako, da mu tudi kolegi njegovi ne bodo mogli ničesar očitati. Res
je od tedaj začel jako marljivo v úradu poslovati in je mestni arhiv
spravil kmalu v práv lep red".
Tako se je torej Aškerc z nekako obupno vnemo zagnal na
urejanje arhiva, ki je bil do leta 1866. docela zanemarjen, a tudi
kasneje le za silo spravljen v prostor, ki pa žalibog tudi ni bil
brez — vlage. Aškerca je čakalo ogromno in težko delo. V arhivu
je ležal pač star indeks, a ker so se fasciklji na novo povezali in
ker je indeks segal le od 1. 1785 — 1811., je moral Aškerc pregledati
in na novo registrirati vse akte do 1. 1785. ter sploh sestaviti ves
nov regestni katalóg. To delo je izvršil Aškerc z neumornim spi-
sovanjem regest na listkih, ki obsega vsebino posameznega fasciklja
in vsakega aktá posebej. Vrhu tega je z največjo natančnostjo se-
stavil stvarno kázalo in imenik vse takozvane starejše registrature,
t. j. aktovskega arhiva. Najnatančneje je rcgistriran oddelek, obse-
gajoč 28 fascikljev iz francoske dobe (1809—1814). V tem oddelku
je označil Aškerc tudi posamezne akte s številkami.
V programu Ijubljanske reálke je objavil prof. Komatar spis
„Das städtische Archiv in Laibach", v katerem je gradivo Ijubljan-
skega mestnega arhiva razvrstil po materijah. To delo je mogel
izvršiti Komatar le na podlagi AškerČevega listovnega regestnega
kataloga, ki si ga je bil v to svrho izposodil iz arhiva.
Kakor je však arhiv deljen v listinski in v aktovski, je po
Aškerčevi zaslugi urejen na ta način tudi mestni. Aktovski arhiv
obsega 222 fascikljev, listinski arhiv pa, ki je urejen in zbraň po
Aškercu izza 1. 1901. le 68 košov. Aškerc pa je zbral in uredil tudi
vse zgodovinske kovine, medalje, svetinje i. dr.
Ker je Aškerc o vseh fascikljih sestavil skrbno in pregledno
regeste, — kar je opravil tekom dolgih let, — bo zgodovinarjem
poslej možno lažje priti do virov, saj je — zlasti iz francoske dobe —
še marsikaj neobdelanega v naši mestni zgodovini.
Aškerc je od leta 1898—1912. neprestano urejal mestni arhiv
ter delal zanj práv do svojih poslednjih dni. Na njegovem pultu sem
našel poslednje njegovo arhivarsko delo: „Opazke in histórie,
notice" iz „Ausgabebuch de Anno 1618". ter notico „Došlej
neznana latinská „pesnika" po knjigi izdatko v (Ausgabebuch)
za 1. 1602. s prepisom prošnje dveh študentov „liberarum artium"
do Ijubljanskih mestnih očetov za podporo. To latinsko pesem je
468 Fran Govékar: Aškerčeva .sinekura".
prepísal Aškerc do prvé besede poslednjega stiha ter je z besedo
„optamus" prenehal pisati . . .
Aškerc je storil torej kot mestni arhivar v polni meri svojo
dolžnost. Svoje službe ni hotel smatrati za sinekuro, dasi bi jo bil
po Hribarjevi izjavi lahko šmátral, toda je tudi ni mogel, ker ga je
arhivarstvo resnično veselilo. Naravnost iskal si je vedno novega
dela ter je arhivne indekse in regeste neumorno izpopolnjeval. Kot
arhivar pa je imel tudi vedno stránke, učenjake z doma in iz tujine,
zgodovinarje, urednike in različne pisatelje, ki so iskali pri Aškercu
arhivskih virov. S temi gosti je imel večkrat mnogo in celo nepri-
jetnega posla. Kot pravi arhivar pa je Aškerc tudi sam eksploatiral
arhiv, v prvi vrsti za svoje balade in romance ter kot znanstvenik
za ražne članke in beležke, ki jih je priobčeval v „Ljublj. Zvonu",
„Slovanu", zlasti pa v strokovnih zgodovinskih Ijubljanskih glasilih.
V tem oziru prepuščam besedo strokovnjaku :
Profesor Milan Pajk je napisal o Aškercu v „Carnioli" (III,
zv. 3) lep nekrológ, češ da „se mora „Carniola" hvaležno spomi-
njati moža, ki je širil Ijubezen do slovenské zgodovine" . . . „Zgo-
dovinarji zbirajo kamenje, iz katerih naj vzraste stavba naše pre-
teklosti", piše prof. M. Pajk, — „a fantazija pesnikov jo razsvetljuje
in iz poluteme minolih dni stopijo drzni junaki in tihi trpini, ošabni
gospodje in bedni tlačanje; sedaj jih šele vidi veliká množica; ene
občuduje, druge preklinja. Tako podpirajo pesniki historike. No-
beden slovenskí pesnik ni kázal narodutoliko pestrih
slik iz slovenské preteklosti kakor Aškerc"... „Kot
arhivar na Ijubljanskem magistrátu je Aškerc pridno zbiral gradivo,
ki ga je objavljal v „Izvestjih Muzejskega društva" in v
„Carnioli". Zlasti so ga zanimali sledovi slovenščine po arhivnih
spisih prejšnjih časov ter listine iz francoske dobe. Priobčil je v
„Izvestjih" 1899: „Slovenskí prisegi iz Ijublj. mestnega arhiva" ;
1904. in 1906. „Slovenskí akti iz mestnega arhiva Ijubljanskega
(Francoska doba)" ; 1905 „Došlej neznan župan Ijubljanski" in
„Krstná imena v Ijubljanskem mestnem arhivu" ; 1907. „General
Quedart", „Obrtno stanje v Ljubljani 1. 1809.", „Kako so 1. 1809.
snažili Ijubljanski grád", „Vojna kontribucija na Kranjskem 1. 1809."
in „Odkod izvira beseda ,goldinar*?" ; 1908. „Zbirka arhivske slo-
venščine"; v „Carnioli": 1910. „Ljudsko šolstvo v Ijubljanskem
okrožju leta 1810."; 1911. „Kapitulacija Ijubljanske trdnjave pred
Francozi 1. 1809.", „Francoska posádka na Grádu pa Ljubljančani
leta 1813.", „Kako se je godilo Ijubljanskim kadilcem v francoski
{
Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura". 469
dobi", „Raab Anton, došlej neznan župan Ijubljanski" in „H kro-
nologiji Ijubljanskih županov". Letošnja Carniola je prinesla članek
„Medicinska šola v Ljubljani leta 1814;" razen tega hraní uredništvo
še nekaj došlej neobjavljenega arhivnega gradiva, ki ga je nabral
Aškerc."
Že s tem, kar sem navedel došlej o Aškerčevem uradovanju, je
dokazano, da je Aškerc svojo plačo pošteno zaslúžil. Toda Aškerc
je storil še več.
Že v arhivskem lokálu je bilo shranjenih v dveh omarah nekaj
knjig juridične vsebine, zlasti serija francoskih zákonov, med njimi
tudi sloviti „Code Napoleon". Te knjige pa so bile v nevarnosti —
kakor pred Aškercem ves arhiv — da jih uničita pieseň in trohnoba,
ako se ne premeste na sušji in svetlejši prostor. Zato je Aškerc
leta 1900. opozoril župana Hribarja na tiste književne ostanke in
obenem prosil, da bi mu za uradovanje dodal še sosedno sobo
št. 4, kjer bi našla magistrátna knjižnica vsaj za silo primeren prostor.
Župan je uvidel upravičenost tega Aškerčevega predloga ter je od-
redil, da se imajo v knjižnici zbrati predvsem po vseh magistratnih
uradih raznešeni državni in deželni, slovenski in nemški zakoniki
ter vse tiste juridične in druge strokovne knjige, ki jih rabijo uradniki
najrazličnejših referátov. Aškerc se je lotil z veseljem tudi tega
dela in je uredil veliko knjižnico po številkah in materijah ter na-
pravil lastnoročno tudi vse kataloge.
Tako je leta 1901. nastala iz Aškerčeve inicijative in iz nje-
govega truda današnja magistrátna knjižnica, ki šteje sedaj
že nad 2500 knjig in zvezkov ter strokovnih časopisov. Obširni
Aškerčev katalóg te nove knjižnice obsega právne, zgodovinske,
zemljepisne, mestnoupravne, vojaške, šolske, socijalnoznanstvene,
leposlovne in ražne druge vsebine.
Leta 1904. pa se je ustanovil v knjižnici nov, moderen oddelek,
razvidnica slovenské žurnalistike, kibo imela za bodo-
čega literarnega zgodovinarja še važen pomen. Tudi ta razvidnica
je Aškerčeva ideja in on sam jo je utemeljeval takole : '
„. . . Ker Ljubljana ni samo glavno mesto kranjske dežele,
ampak tudi duševno in kulturno središče vsega slovenskega národa,
zato prihaja sem vsako leto več slovanskih učenjakov, ki se hočejo
poučiti o naših razmerah. Marsikdaj so taki možje, pisatelji in žur-
nalisti, hoteli imeti tudi podatke o našem časopisju. Mislili so, da
1 Arhiv in knjižnica. Spisal A. Aškerc. Rokopis je ostal v moji roki ter
obsega 15 polpoinih stráni. . Op. por.
470 Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura".
dobijo v našem središču na ogled vse slovenské časopise, toda
motili so se. Licejska knjižnica dobiva po zákonu kot dolžnostne
eksemplarje samo tiste časopise, ki so prišli na svetlo na Kranjskem.
Pa tudi domači bibliografi so potrebovali in potrebujejo cesto po-
datkov o tem in onem izvenljubljanskem časopisu. Da se takim
literátom delo olajša, so se bila naprosila uredništva vseh slovenskih
časopisov, pa naj izhajajo kjerkoli, da bi pošiljala v znanstveno-lite-
rarne namene brezplačno vsako po eden eksemplar svojega izdanja
v magistratno knjižnico Ijubljansko. Razen par uredništev odzvala
so se do letošnjega leta vsa druga uredništva vseh strank in struj
okrožnici Ijubljanskega županstva, tako da dobiva sedaj naša knjiž-
nica vse slovenské časopise iz vseh krajev, koder prebivajo Slovenci,
celo iz Amerike ... S tem novim svojim oddelkom je magistrátna
knjižnica narasla tako, da se je morala leta 1905. poleg sobe št. 4
dodati še sosedna soba." ^
Tako je Aškerc svoj arhiv razširjal vedno z novimi pridobitvami.
Toda še mu ni bilo dovolj dela. Sam poroča v svojem že ome-
njenem, še neobjavljenem spisu sledeče:
„Leta 1906. je stopila magistrátna knjižnica zopet korak dalje.
Na predlog knjižničarjev (= Aškerčev) je razposlalo Ijubljansko
županstvo prošnjo vsem založnikom slovenskih knjig in
vsem slovenskim tiskarnam, da bi v poslej pošiljale po eden
eksemplar vsake nove knjige ali brošure brezplačno kot dolžnostni
izvod Ijubljanski magistrátni knjižnici. Tudi ta novi závod magi-
strátne knjižnice bode za slovenské literate največjega pomena.
Dosedaj nismo imeli nikjer také centrálne knjižnice, kjer bi bil
mogel literát najti vse nove slovenské knjige za svoje študije. To
je bilo mogoče le v c. kr. dvorni knjižnici na Dunaju, kamor pa
prihajajo sploh vse književne novosti iz vse Avstrije. C. kr. licejska
knjižnica v Ljubljani dobiva dolžnostne eksemplarje vseh tiskovin,
ki izhajajo na Kranjskem .. ."
Aškerc si je s takimi novimi idejami, ki so se mu vse lepo
posrečile, svoje delo v arhivu le práv izdatno pomnoževal. Toda
delo mu je bilo užitek ter mu je dajalo obenem sladko zavest, da
svojo plačo pošteno zaslúži, saj dela več ko le svojo dolžnost.
1 ČIanek „Arhiv in knjižnica" je spisal Aškerc za spominsko knjigo „L j ub-
íjaná 1895 — 1910." leta 1904. Kot urednik sem mogel v tej knjigi Aškerčev
obširni rokopis uporabiti le v ekscerptu dr. M. Zarnika pod naslovom „Mestni
arhiv" na stráni 158. Op. por.
Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura". 471
Tako je bil Aškerc v eni besedi mestni arhivar, magistrátni
knjižničar, urejevalec ter upravitelj razvidnice slovenské žurnalistike
in bodoče mestne knjižnice. Ko pa je začel občinski svet nakupovati
siikarska in kiparska dela pokojnih in živečih slovenskih slikarjev,
risarjev in kiparjev za bodočo mestno umetniško galerijo,je
Aškerc dobil še nalogo, da indicira te umetnine. Aškerc je kali-
grafsko spisal tudi ta katalóg, in značilno za njegovo veliko spošto-
vanje slovenské umetnosti je, da je poskrbel v to svrho izredno
krásno vezano knjigo. ^
Upravljanje početkov bodoče mestne umetniške galerije je vzbu-
dilo v Aškercu še željo, da pridobi magistrátu tudi slike bi v ši h
Ijubljanskih županov. Z velikim veseljem mi je pravil, kako
je pridobil sliko maira Codellija, in lastnoročno je podpísal pod to
svojo akvizicijo: „Barón Ant. Codelli v. Fahnenfeld, maire 1812".
Zadnja Aškerčeva pridobitev za arhiv je bila veliká oljnata
slika bivšega župana Mj;. Mihaela Ambróza (1861 — 1864), umotvor
neznanega portretista iz 1. 1850. Zahvala proštu Joh. Pleschutznigu
v Brežah na Koroškem, od katerega je Aškerc izprosil ta portrét,
je bil obenem poslednji Aškerčev uradni dopis in menda tudi po-
slednji njegov spis sploh. V sredo, 5. junija popoludne je napisal
ta dopis in ga izročil ekspeditu, ponoči 6. junija pa ga je zadela
kap ter so ga zjutraj proti njegovi volji odpeljali v deželno bol-
nišnico.
Aškerc pa je opravljal še eno uradno nalogo: cenzuro
javnih nápisov. Popravljal je nápise trgovskih in obrtnih izvesnih
in reklamnih desk ter uradno vabil k sebi stránke, ki so imele na
dotičnih svojih deskah pravopisné ali slovnične pogreške.
No, tudi izreke in pregovore na fasadah novih mestnih
Ijudskih šol je sestavljal Aškerc ter je predlagal županu cele
zbirke takih kratkih stavkov. N. pr. fasáda mestne osemrazredne
Ijudske dekliške šole pri sv. Jakobu in fasáda IV. mestne deške
Ijudske šole na Prulah imata Aškerčeve izreke. Tako Aškerčevo
zbirko nápisov za šolska poslopja sem našel v njegovi pisarni. Naj
navedem vsaj nekaj izmed teh :
Človek se uči, dokler živi (preg.)
Kdor se v mladosti izuči,
se za starost preskrbí.
1 Kot poslednjo umetnino (št. 97.) sem v ta katalóg indiciral mojstrsko izvr-
seno Aškerčevo posmrtno mäsko kiparja Alojzija Repiča.
472 Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura*
Razum ti razsvetljuje zmote noč,
značaj v življenja borbi daje moč.
Dobro vzgojena mladina —
srečna domovina!
Šola je njiva, kjer zori bodoče pokolenje.
In ko je bilo treba dajatinovim cestám, ulicam in trgom
i m en a, je bil včasih zopet Aškerc tisti, ki je moral imenovanja
predlagati. Kot literát in historik je predlagal seveda vedno v prvi
vrsti imena slovenskih književnikov in pa historičnih oseb ali do-
dogodkov, ki so v zvezi z zgodovino Ljubljane, Kranjske in Jugo-
slovanov sploh. Tako so n. pr. uličná imena v Novem Vodmatu,
ob Slovenskem trgu, Dunajskí česti, v Trnovem in Krakovem, okoli
Elizabetne bolniščnice in jezuitskega samostana deloma Aškerčeva?"
Večino uličnih imen je izbral seveda župan Ivan Hribar sam. Po-
slednjo zbirko Aškerčevih uličnih imen sem našel tudi v njegovem
úradu ter naj priobčim iz te zbirke zopet x^saj nekatera imena, ki
jih je želel Aškerc in ki so zanj značilna : / l^rA^^ny,Ajj
Janko Kersnikova ulica. — Anton Janežičeva ulica. — Šimon
Rutarjeva ulica. — Kocénova ulica. — Gallusova ulica. — Miroslava
Vilharja ulica. — Bratov Ipavčev ulica. — Baróna Ungnada ulica. —
Elzejeva ulica. — Vergerijeva ulica. — Haquetova ulica. — Kralj
Matjaževa ulica. — Kralja Maksimilijana ulica. — Matija Gubčeva
ulica. — Ilije Gregoriča ulica. — i. t. d.
Tudi za nove trge je iskal in predlagal Aškerc imena, in danes
ima Ljubljana že več trgov, ki jih je po Aškerčevih idejah imenoval
župan Hribar. Tudi nekaj Aškerčevih imen za nove Ijubljanske trge
sem našel napisanih v arhivu. Tako je n. pr. Aškrc predlagal za
bodoče sledeča imena : Trg Tábor (se je zgodilo). — Ljudevita Po-
savskega trg. — Celjskih grófov trg. — Kralja Matjaža, Kraljeviča
Marka, Koroških knezov, Slovenskih knezov, Kralja Sama, Slovenské
marke („Windische Mark") trg. — Jugoslovanski, Preporodni, Tri-
glavski trg. — Trg Sloge, Slovenije, Svobode i. t. d.
Ena najiskrenejših želj je bila Aškercu, da dobi Ljubljana tudi
Hribarjev trg ali Hribarjevo cesto (ulico). Njegova želja se je tudi
že izpolnila, a deželni odbor je dotični sklep občinskega sveta zopet
razveljavil. —
Zaduje ime po Aškerčevi želji pa je dobil park ob Bleiweisovi
česti. Našel sem sledeče Aškerčevo „uradno poročilo" :
Fran Govékar: Aškerčeva „sinekura". 473
„Ob bujnení parku pred „Narodnim domom" stoji klasični
Bernekerjev „Trubar", ki sta ga plačala iz svojega žepa gospod
župan in gospa Tavčarjeva. Ker pa tisti park, v katerem stoji Trubar,
še nima oficielnega imena, prosim slávni županski úrad, da bi bla-
govolil imenovati v prihodnji občinski seji dotični park po Trubarju —
Trubarjev park ter, da bodo domačini in tujci vedeli, kako se ta
park ex offo imenuje, postaviti na primernem mestu tudi posebni
nápis — posebno tablo z nápisom: Trubarjev park.
V Ljubljani, 20. julija 1910.
Arhivar Aškerc.
Toda habent su^ fata Aškerčevi predlogi. Župan Ivan Hribar
je sprejel Aškerčev nasvet ter ga že z uradnim dopisom z dne
24. julija 1910 priporočilno odstopil policijskemu odseku občinskega
sveta. Zaradi izpremembe v načelništvu mestne občine pa je obležal
Aškerčev predlog nerešen do 8. februarja 1912. Tega dne ga je župan
dr. Ivan Tavčar odposlal olepševalnemu odseku občinskega sveta,
ki je o predlogu poročal v javni seji dne 2. aprila 1912. Predlog
je bil v tej seji sprejet ter uradno izvršen z magist. rešitvijo dne
23. aprila t. 1. Aškerc pa ni več doživel izvesja naročene napisne
table v Trubarjevem parku.
Ker je nedvomno Aškerc s svojimi knjigami „Trubar", „Mu-
čeniki" in „Junaki" povzročil postavitev Trubarjevega spomenika
ter je torej njegova zasluga, da ima danes Ljubljana ta krásni mo-
derní kiparski umotvor in razkošno lepi „Trubarjev park", sta
te dve pridobitvi pomlajene Ljubljane obenem trajen spomenik na —
pesnika Antona Aškerca!
Bivši župan Hribar mi je sporočil glede Trubarjevega spome-
nika doslovno tole:
„Trubarjev spomenik je izključno Aškerčeva zasluga. Aškerc
me je namreč nekoč, ko je bil moj gost, pridobil, da sem sestavil
odbor za nabiranje prispevkov. Ker pa to ni šlo, sem s soporo-
štvom gospe dr. Tavčarjeve kar na svojo pest naročil Bernekerju,
naj spomenik izdela."
Ljubljana se ima torej za svoj najlepší, resnično umetniški
spomenik zahvaliti Aškercu, Hribarju in Franji dr. Tavčarjevi!
Toda ne smemo pozabiti še ene Aškerčeve naloge, ki se je
je lotil ter jo je tudi dovŕšil s práv posebnim navdušenjem, čeprav
brez uporabne praktičnosti. Ta naloga je bila ureditev in katalogi-
ziranje veliké znanstvene in leposlovne knjižnice, ki jo je podaril
mestu župan Ivan Hribar. Troje velikih katalógov je spisal Aškerc
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 9. 34
474 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
za to knjižnico ter jo je čuval z neko izredno Ijubeznijo, ki je bila
podobná Ijubosumnemu egoizmu zaljubljenca. —
* *
Moje besede niso obramba Aškerca, katere ne potrebuje ter
bi si jo odločno prepovedal, nego so zavrnitev vseh tistiii „pristnih"
Slovencev, ki so pokojnika od leta 1898. in še dva dni po njegovi
smrti žalili z mislijo ali z besedo, da je užival Aškerc le zaradi
občudovanja vredne munificence in kavalirske ženeroznosti p. n.
slavnih rodoljubov neko izredno milost (= miloščino !) ter práv po-
sebno zanj ustvarjeno, a čisto nepotrebno sinekuro brez dela in
brez odgovornosti ! Aškerc je trpel zaradi teh „pristnoslovenskih"
názorov. Da je čul in čital také besede o sebi opetovano s politično
in načelno sovražne stráni, je itak umevno.
Jaz pa sem dokázal, in skrbna uredba mestnega arhiva, mestne
in magistrátne knjižnice, centrálne knjižne in časopisne razvidnice
ter še ostalih uradnih poslov, o katerih govore šestnajst lastnoročno
pisanih Aškerčevih katalógov in več polic polnih regest, naj mi bodo
reálne in glasne priče, da je u rad nik Aškerc svoje úradne dolž-
nosti vzgledno izvrševal do poslednjega diha.
Mesto Ljubljana in Aškerc sta populnoma kvit in bot! Da,
morda bi bilo za Aškerca celo bolje, da ni postal nikdar Ijubljanski
uradnik, nego bi bil ostal docela svoboden literát. Prihranjene bi
mu bile ostale vsaj premnoge Ijute bolesti!
Anton Aškerc:
Atila v Emoni.
(L. 452.)
Romanca.
II.
V meščana Decija Avita hiši
so danes dobre volje miši,
ker mačke ni doma.
Od davi ga še ni. Kod neki hodi
Avitus, gospodar? Kod pot ga vodi?
Sama sta sužnja v atriju oba,
Laletus in Doryphorus. Spočita
z domácim psom za kratek čas norita.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 475
Žival ve, da sta razposajena,
pa njiju sal je že navajena
in ne zameri nič, le zaletava
se zdaj na eno, zdaj na drugo strán —
Vsem trém brez gospodarja lep je dan.
Kar pes zbeži. Prekine se zabáva.
Drug drugemu se sužnja smejeta,
saj dobro se oba umejeta,
odkar sta v službi Decija Avita.
Však dan tepena in však dan sta sita . . .
Kaj hočeta še več! . . . Potihne smeh,
resnoba polastí se brž obeh . . .
Však njiju neke čudne ve skrivnosti
in dolgo v prsih jih je nosil dosti.
Doryphorus bi že povedal rad,
kar misii, pa Laletus, v službi brat
starejši, s prstom tiho mu zažuga . . .
„Vse vem!" — Doryphorus pogleda druga —
„Vse vem, kaj misliš! Najin gospodar
sedaj je tista zagonetna stvar,
o kteri tak naporno premišljuješ;
uganko to, kajne, zaman rešuješ?"
Laletus.
Pa kaj mu je? Kaj praviš?
Doryphorus.
Vedi vrag!
Naš Decius še nikoli ni bil tak!
Laletus.
Čemeren, siten, kisel je, nasájen ...
Do danes nisem takšnega bil vajen.
Nemara je ponoči slabo spal,
nemara pa je z levo nogo vstal . . .
Čuj, včeraj nekaj brskal je po mizi,
jaz na uslugo stal sem mu práv blizi —
in tresk! najlepša váza je na tleh . . .
Zaklel je . . . Gnev mu gôrel je v očeh . . .
Obrnil se na peti, v dver je butnil
in jezen za seboj je zaloputnil ...
34*
476 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Doryphorus.
Kaj hočemo! Gospod je pač gospod,
svobodna volji je njegovi pot!
Vse sme tak gospodar, vse sme storiti,
še sužnja svojega bi smel ubiti.
Laletus.
Res je! Je pač usoda naša tol
Drugače kdaj na svetu je bilo?
In misliš, da ta svet kdaj spremení se?
Nikdar, tovariš moj, nikdar, nikdar!
Ah, zmerom bo na eni stráni gospodar
in suženj bo njegov na drugi stráni.
Tako je letos kakor bilo lani
je med Ijudmi! Tako bo še poslej
povsod na zemlji in v Emoni tej !
Doryphorus.
Tovariš, tvoj razum filozofuje,
za mojo glavo to je polje tuje.
Ti letaš previsoko že! Haha!
Jaz rajši tukaj bi ostal doma . . .
Zanima me le, kar godi se v hiši . . .
Laletus.
Govori tiho, da te kdo ne. sliši !
Doryphorus.
Veš, kaj je Deciju?
Laletus.
Ne vem. Če veš,
povej, če sploh povedati kaj smeš.
Doryphorus.
Ej, ženské, ženské, rečem ti, so krivé I
Da, ženské tiste hude so koprive,
na kterih Decij se opekel je,
zato mu žolč tako otekel je . . .
Laletus.
Pst! Tiho, tise, da te kdo ne sliši I
Kdo ve, če sva sama midva še v hiši.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 477
Doryphorus.
Ne ženské — nego ženská mlada, eh! '.
da, dekle mlado, lepo kakor greh
je razjezila Decija ...
Laletus.
Tako?
Kako pa si skrivnost izvohal to?
Tvoj nos si prisvojil je fino spretnost,
bi rekel, da nekakšno že umetnost.
Doryphorus.
Ves, sužnjo Zoe, Ijubico imam
v zlatarja imenitni hiši tam
na česti „cardo maximus" ... In dosti
izvem od nje, če prašam jo, skrivnosti . . .
Laletus.
No, in . . .
Doryphorus.
Saj pravim, ženski so lasje
prinesli Deciju sedaj gorjé.
Zlatarjevo je hčerko revež Ijubil
že nekaj čaša in te dni jo snubil !
In mlad ni več, ne lep naš gospodar,
pa se zanašal je na svoj denár . . .
Pa hči zlatarja rajnega, Marcella,
še mlada, našega gospoda ni hotela. —
K zlatarjevi je hodil dan na dan,
prinášal je darove, pa zaman!
Izsiliti Ijubezni ni mogoče
ne kupiti nikoli! Kaj se hoče!
In z dolgim nosom je odšel te dni,
ni marala zlatarjeva ga hči.
Laletus.
In drugega dekle si je izbrala?
Doryphorus.
Vojaku mladému srcé je dala,
njegova že nevesta je poslej
in žena bo njegova prej ko prej . . .
478 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Laletus.
Zdaj vem, zakaj je Decij slabé volje.
Doryphorus.
Premagan je ostavil bojno polje,
pobil ga tekmec mladi je vojak . . .
„Vae victis!" čuti Decij siromak . . .
Verjamem, to so hude bolečine,
bolezen takšna rada ne premíne . . .
Laletus.
Ti res vse ves!
Doryphorus.
Kako bi ne, hehe!
ko vse razkrije Ijubo mi deklé,
ta zvita Zoe, miska premetena!
Tako vsevedna sužnja ni nobena!
Laletus.
Še ves kaj več? Rad bi še slišal kaj . . .
Doryphorus.
Kar Zoe ve, vem jaz . . . Odkod vem naj?
Laletus.
Pst! Tiho! Tiho! ... On domov prihaja -
naš gospodar! . . . Kaj pač se spet dogaja
v njegovi duši? Kje je bil? Odkod
je prišel zopet?
Dorypho rus.
Béživa odtod
na vrt! Naj ježa prej mu ohladi se,
poprej naj sam s seboj upokoji se!
Izginila sta kakor senci dve,
iz atrija odnesla sta peté
Laletus in Doryphorus boječa.
To bila je nemara njiju sreča!
Razburjen je Avitus. Sam s seboj
baš v prsih svojih Ijut bojuje boj . . .
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 479
Ko burja v sobo svojo prilomasti,
duhovi zli imajo ga v oblasti.
Korake trde meri gor in dol,
na srcu gloda mu pekoča bol.
Ko furije podijo se po glavi
mu jezne misii. Sam pri sebi pravi :
„Tak torej danes položaj je moj!
Ne vidim čisto jasno pred seboj.
Ponosna moja, dražestna Marcella
imeti za moža me ni hotela !
Prestar sem zanjo — on je lep in mlad
in vrhu tega fánt je še soldat! . . .
Osvetim se, prisegam ti, osvetim
nad tabo in nad tekmecem prokletim!
Če mož tvoj biti nisem mogel jaz
pokaj bi on ti zreti smel v obraz!
Pri Jupitru prisegam ti, Marcella,
z Valerijem nikdar ne boš živela
ko žena, slišiš, deklica, nikdar!
Poprej usode zmane te vihar!
Ne bode dolgo — pred teboj, Rimljanka,
razplete sama strašná se uganka ! —
Obstane sredi sobe . . . Kdo odprl
je dver? . . . Najrajši bi ga stri
od jeze! Kdo zdaj neprijetno moti?
V premišljevanju kdo je zdaj na poti?
Doryphorus ponižen ves stoji
pred njim in k tlom povesil je oči . . .
„Gospod moj, žrec vas čaká zunaj znani,
Hermagoras, sovražen med pagani!
Obiskal nas je danes prvikrat
in z vami pravi, bi govoril rad!"
„„Naj vstopi hitro."" — Decius sužnju migne —
Doryphorus ko piš iz sobe švigne —
In ta trenutek stopil je črez prag
mlad, suh in črnobrad možak.
Ko znanca brž Avitus ga pozdraví . . .
Ko sedeta, Avitus gostu pravi:
h
480 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
„Amice, da si prišel, sem vesel!
Lepo je, da vabilo si sprejel
na ta sestanek! Malo sva si znana,
čeprav oba emonska sva meščana . . .
Kristjan si ti, a jaz sem še pagan,
pa eden kakor drugi je Rimljan.
In brezdno versko, ki med nama žije,
želim, da premosti se in pokrije . . .
Ves, vaša nová vera mi je všeč!
Veliko že premišljal sem to reč. —
V Emoni Kristov kult čimbolj se širi,
moč tajná res se skriva v vaši veri . . .
Naj nekaj ti pojasni moj korak!
Emoni zopet bliža hud se vrag.
Kdo ve, kdo v boju Ijutem mrko páde .
In v veri vaši, slišim večje nade,
življenje lepše vaš ima kristjan
po smrti nego ga ima pagan,
zatorej hočem kot kristjan umreti . . .
Kdo ve, kdo ve, kaj bo na onem sveti!"
Hermagoras.
To je : Ti češ se razpaganiti,
Avite, in se pokristjaniti !
Če odpoveš malikov stvar se zmoti,
potem seveda si na pravi poti:
Premislil li si dobro vse poprej,
ne bode morda žal ti kdaj poznej?
Premislil dobro si, moj sosed Decij,
kaj poreko paganski vaši žreci!
Kako se Dindius Priscus bo jezil
nad mano, ker sem Kristu te vlovil!
Po vsej Emoni bode te preklinjal
fanatik Dindius in opominjal,
sváril pred tabo v mestu bo Ijudi,
naj vsakdo daleč pred teboj beži !
Malikovalski žreci so goreči,
v Emoni Priscus je zelot največji . . .
In če avgur avgura sreča, ga spozná,
verjemi mi, takoj do dna srcá!
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 481
Decius Avitus.
Moj sklep je danes trden kakor skala.
Boj moja duša je dobojevala,
in sklenil sem, da niti eden dan
ne maram biti bedast več pagan!
Razžalili so me malikovalci,
emonski Ijubi naši prebivalci,
razžalili so me hudó zares,
zato pretrgam ž njimi vsako vez!
Še vera ž njimi naj me več ne spája,
razdružiti čem ž njimi se do kraja!
Hermagoras.
Zahvala ti, nebo! Ker nov kristjan
sprejema evangelj današnji dan!
Si li pripravljen, da te smem krstili,
smem li z vodo vse grehe ti izmiti?
Decius Avitus.
Da, krsti me in sprejmi me v krščanstvo!
Iz duše zaničujem vse paganstvo!
Naj prerodi me, prenovi tvoj Krist,
da drug bom človek in da ves bom čist!
In Decius poklekne, skloni glavo,
in čašo vode vzame v roko pravo
Hermagoras, polije trikrát ž njo
paganu terne, govori tako
in moli: „Naj te sveti krst oblije,
naj dušo tvojo ti umije,
opere naj jo starih zmot,
da videl boš k resnici pot!
Zdaj sveta cerkev tvoja je nevesta,
zvest bodi ji in ona ti bo zvesta!"
Hermagoras blagosloví nato
Avita, stisne mu rokó v slovo
in zopet samega doma ostavi . . .
Avitu prejšnji gnev vzbudi se v glavi,
korake meri trde gor in dol
in prejšnja zaskeli ga srčna bol.
482 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
In sebi samému se mož grohoče,
pretí z rokami nekam, skoro joče:
„Haha! Kaj krst in Kristus tvoj mi mar,
osveta moja je važnejša stvar!
Osvetiti se hočem nad Marcello,
edino to poslej bo moje delo!
O, pridi, pridi skoro, strašni čas,
čimpreje pláni, divji Hun na nas!
Razruši to Emono, le razruši !
Osveta plameni, gorí mi v duši.
In ko najhujše bo razsajal boj,
tedaj naklep naj izvrši se moj,
tedaj ti morda bode žal, Marcella,
da preponosna nisi me hotela!
Kaj če bom izdajalec, kaj mi mar!
Osveta mi poslej je glavna stvar!
III.
Emona vstala danes je zarana,
čeprav je že od solnca obsejana
ko Jupiter bi sam bil iz neba
razsipal doli drobnega zlata.
Čedalje bolj blesk solnčni vse obseva,
čedalje bolj narašča sila dneva.
Iz megle dvignil se je mestni hrib,
na njem trdnjava rimska isti hip
zasvetila se v jutra je jasnini.
Dva znanca že stojita na višini :
Valerius Aelianus in njegov
prijatelj izza lepih mladih let,
Primitivianus. Tam moža stojita
ob zidu pri trdnjavi in strmita
v daljavo sinjo z bistrimi očmi,
če kod se kaj sumljivega godi . . .
Nič ni zapaziti nikoder, nič
sumljivega, dokoder segajo
oči, vse mirno in vsakdanje . . . Daleč
še od Emone je sovražni Hun . . .
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 483
V dolino se ozre Primitivianus.
Pred njima, glej, razširja se Emona
ko roža bujná na zeleni gredi.
Od juga, od Nauporía daleč sem
črez barje ravno se vijuga reka
emonska kakor kača velikánska
pa léna med bregovi nizkimi
leskeče se na solncu jutrnem . . .
In tam na drugi stráni dvigajo
v nebo židovi sinji se gigantski,
planine mesto branijo visoke
in sneg leži še tu pa tam na njih . . .
„Poglej, Valerij Aeliane," reče
Primitivianus — „zdaj poglej Emono,
ko vstala ravnokar je krasotica!
To mesto naj nam vzamejo barbari,
divjaki hunski?! Naj porušijo
cvetočo kolonijo rimsko nam?!
Ta truda rimskega prelepi plod,
moci veliké naše živo pričo,
prosvete naše v Noriku pečat,
Emono belo to naj spremenijo
v prah in pepel sovražniki črez noč?!"
Valerius Aelianus.
Ne boj, ne boj se mi, Primitiviane !
Ne vidiš močnega zidu okoli
Emone? In ne vidiš vrat šesterih
mogočnih, ki zaklepajo vse vhode?
V obzidju pa stolpov je dvaindvajset
napolnjenih z najhrabrejšim vojaštvom,
ki stráži noč in dan! . . . Poslednja leta
pregledali smo vse utrdbe, vse obzidje
popraviti smo dali, vse stolpove
podzidali na novo smo po vrsti
in vráta mestna vsa smo okovali
z železjem težkim in ključavnice
dobile so zapahe velikánske.
Naj pridejo barbari, pa Emona
484 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
se ne boji jih in se ne uda jim;
pripravljena jih čaká brez strahu
in sprejme jih z orožjem smrtnim rimskim.
Primitivianus.
Lepo je, da zanašaš se na sebe
in da veruješ v moč utrdb emonskih!
Saj, če bi ne zaupali sami
vojaki sebi, kdo pa naj zaupa
obrambi? ... Ali poročila moja, J
ki jih prejel sem iz Panonije ^
poslednje dni od znancev in trgovcev —
na priliko tam iz Petovija,
iz Siserje, Celeje Klavdije —
Ta poročila črna so, zlovešča.
Sovražnik novi bliža se in bliža
nam od izhoda . . . Kar za solncem gre,
podira in požiga pred seboj
vaši in mesta, stanovanja kmečka,
razbojnikuje in mori Ijudi
in onečašča ženské in ubija deco.
V potokih teče v tistih krajih kri,
in nihče več ne orje in ne seje,
in žita ni, ki bi Ijudje ga želi,
vse pomendrala so kopita konjska ...
Kako že imenuje se sovražnik?
Tartare jih nazivajo nekteri
in drugi Scythe . . . Iz Petovija
trgovec z žitom piše, da so Huni.
Valerius Aelianus.
Da, Huni, Huni, se nazivajo!
Emonska legija že tudi ve,
da Huni tem barbarom je ime . . .
Primitivianus.
Poprej ko misliš, bodo pred Emono!
In upaš še, da se ustavi jih?
Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
485
Valerius Aelianus.
Zanašam se v posádke naše moč!
Hvaležen pa sem ti za poročila,
ki jih naznanim brž poveljniku,
da izpopolni si vešti úradne,
ki jih dobiva iz Panonije.
Pa pomnožimo še obrambo mesta,
pa pride nam Nauportus na pomoč
in Neviodunum, no, in v skrajni šili
armado celo pošije Akvileja . . .
Trdnjavo to-le pred seboj poglej!
Kako li všeč so ti židovi silni?
Tritisoč mož lahko jo bráni rimskih!
Primitivianus.
Vse káže torej, da bo vládal Mars
nam bojeviti v kratkem po Emoni.
Valerius Aelianus.
No, predno pa nastopi v mestu ta
bog oboroženi krvavo vlado,
naj vláda nas še boginja Ijubezni,
cvetoča Venu s!
Primitivianus.
Res, čestitam ti!
Najlepše dekle je v Emoni tvoje I
Zlatarjeva Marcella je v resnici
zlato in ti ponášaš se lahkó,
da Decija Avita si premagal.
Zmagalec si v Ijubezni — ali zmagaš
v krvavem boju tudi, Aeliane?
Valerius Aelianus?
Čestitam tudi tebi! Horaea
je dáma lepa, umná in — bogata,
za tebe ko rojena je nevesta.
Spoštujem jo in čislam jo visoko,
saj teta je Marcelli moji, torej
spodobi se, da proslaviva svatbi
obenem skupaj in na isti dan.
486 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
P r i m i t i V i a n U S.
Izvrstna misel! Če le Huni divji
računov nama ne prečrtajo.
Nič lepšega si ne želim na svetu,
ko s tabo vred se poročiti sam
z nevesto svojo, vdovo Horaeo . . .
Prijatelja sva si od mladih nog . . .
Obrabljena beseda je „prijatelj",
obrabljena je in ogóljena,
ko star denár, ki že veliko let
po svetu krožil je iz rok v roke . . .
Beseda prazna cesto je „prijatelj",
največkrat samo mrtev zvok brez misii,
lupina brez vsebine in brez jedra !
Prijateljev pa živih — kje jih nájdeš?
prijateljev resničnih, nesebičnih
in nehinavskih? Išči jih s svetilko
o belem dnevu, morda srečaš kod
med tisočerimi tak zvanimi
res enega resničnega . . . Pa midva
drug drugemu sva pravá dušna brata.
Spomini mladih let!... Še ves, še pomniš,
kako sva se igrala v Akvileji
na ulici domači bosonoga,
metala kocke po kamnitem tlaku
in kolikrat pretepala sva se
z mladeniči sosednimi? Še pomniš,
kako sva kopala se skupaj v morju?
In neki dan sem bil izginil jaz
pod vodo kakor kameň ne znajoč
še plavati. Utonil bil bi pač,
če ti ne bil bi rešil me, prijatelj.
In še močnejša spájala je vez
oba od tistega trenutka naju,
dokler razgnala naju ni usoda
iz Ijube Akvileje v širni svet.
Še v rojstnem mestu ti si bil prisegel
z orožjem v desni Marsu za življenje,
a jaz prisegel sem bogu Merkurju,
ki vláda trgovino in denár.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 487
In glej, črez let petnajst sešla sva spet
nekdanja Akvilejca se v Emoni!
Zastavonoša legije trinajste
ugleden si, Valerius, sedaj
in splezaš še gotovo više, više . . .
Valerius Aelianns.
In ti si veletržec bôgat, z žitom
nam preskrbuješ mesto, krušni oče
takorekoč si naš, Primitiviane,
a v nečem sva podobná si oba.
Primitivianus.
Da, da, oba sva zdaj zaljubljena.
Valerius Aelianus.
Oba sva nadepolna ženina.
Živahno tekel jima je pogovor,
ko vracala sta s hriba se navzdol
in skoro nista vedela samá,
kedaj dospela sta črez most leseni
in kdaj dospela sta skoz mestna vráta,
kdaj cardo maximus ju je sprejel
v svoj vrvež in v svoj hrupni dirindaj.
In prišla sta na fórum, gledala,
kako so stopali Emončani
v svetišče Jupitrovo veličastno.
Ponosno stal je tempelj kameniti
na sredi trga. Stebri marmornati
so lesketali beli se pred vhodom,
stopnice pa vodile so visoke
navzgor in po pragovih teh
so tiho se popenjali možje . . .
Na drugi stráni fóra pa je stal
še novi tempelj Mithrov, skoro lepši
ko Jupitrov. Pomladni žarki solnčni
odsevali so z marmornatih sten.
In v tempelj Mithrov so marširali
emonske legije vojaki čvrsti.
488 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
saj vsi častili tega so bogá
iztočnega, simbol svetlobe svete
in pomočnika vsem, ki hrepenijo
navzgor iz terne črne priti k solncu . .
In šla sta dalje in srečavala
veliko znancev, jih pozdravljala
in jim odzdravljala gredoč prijazno.
In solnce že gorelo je visoko,
metalo žarke svoje na Emono,
pripekalo ... In šla sta svojo pot,
in glej, v postranski, ozki ulici
sta prišla mimo cerkvice krščanske.
Nekako skromno, skoro še boječe
svetišče to se stiskalo je v kot.
Nekako tuja sta mu še soseda
in neprijazna — Jupiter in Mithra.
Križ, ki nad cerkve sveti se pročeljem,
v Emoni ni še udomačen znak,
pa vendar nove struje je simbol,
simbol je opozicije in boja
prikritega, pa neizprosnega
bogovom starim, rimskim in iztočnim.
In kakor pretorjanci v Rimu tam
odstavljali so imperatorje,
morili jih in izklicavali
so druge Ijubljence na prestol cárski
in klanjali se jim, prisegali
zvestobo svojo sveto do — preklica:
tako zakleli so se ribiči
preprosti galilejski Jupitru,
pa dvignili na trón njegov so Krista
za svojega boga edinega
resničnega ... V Emoni še paganski
oznanjal tega novega boga
in konkurenta vsem Olimpčanom
Hermagoras, duhovnik je krščanski
v tej cerkvici ponižni práv goreče.
In videla sta tudi znanca naša,
Primitivianus in zastavonoša.
L. Pintar: O krajnih imenih 489
kako so šli meščani in meščanke
plebejskega stanu v to novo cerkev.
Med njimi sta zagledala strmé
s Hermagorom zelotom roko v roki
pagana Decija Avita . . . Čudo !
In pospešila sta korake svoje
in majala gredoč sta z glavama,
premišljevala sta, ugibala,
kaj pač pomeni danes omen ta*
In segla še molčé sta si v roké
in šla narazen, však po svoji poti ...
Však izmed njiju vidi pred seboj
gredoč podobo isto in enako.
Však njiju vidi zdaj nevesto svojo,
Ijubezen vidi, ki se mu laská
na eni stráni — a na stráni drugi
bodoči boj, ki straši in grozi.
Ljubezen in nevesta je življenje,
a boj krvavi s Huni je trpljenje,
Kaj čaká ju? Življenje ali smrt?
Bodočnosti je zastor še zastrt,
usode temne zastor tajnoviti ...
Kateri bog bi mogel ga odkriti?
Dovolj premišljevanja za obá,
dovolj skrbi imata in gorjá ...
.sc.
L. Pintar.
O krajnih imenih.
III.
chumi ima v II. zvezku Urkunden- und Regestenbuch dve
^y^ listini, pri katerih se je po mojem mnenju v razlagi krajnega
imena zmotil. Pod št. 3 (str. 2) se nam pripoveduje, da je koroški
vojvoda Urh leta 1202 podaril Šentpavelskemu samostanu „XX
mansus in Karniola in loco qui dicitur Suz et in alio loco qui dicitur
Pvhelern". Pod št. 204 (str. 161) pa čitamo, da je 2. marca 1254
koroški vojvoda Bernard tistih dvajset kmetij, ki jih je bil njegov
brat Urh podaril Šentpavelskemu samostanu, iznova oprostil vsakega
.Ljubljanskl Zvon" XXXII. 1912. 9. 35
49Ô L. Pintar: Ô krajnih imenih.
vtikanja in vmešavanja od stráni njegovih úradníkov v Ljubljani
(„nostri officiarii in Leibaco") izimši slučaje, ki zaslužijo smrtno
kazen — „quod nec officiarii nostri nec procuratores nec precones
seu exactores alii cum ipsis bonis vel eorum cultoribus quicquam
de cetero liabeant ordinare, excepto quod si quis in ipsis residens
mortis iudicium legitime promeruerit". — Tistih dvajset kmetij ima
listina označenih z besedami „viginti mansos, octo videlicet sitos
in Pvhel iuxta fluvium Ley b ach et duodecim sitos iuxta
ripam Schevze". To krajno ime Pvehel oziroma Pvhelern tolmači
Schumi zadaj v registru (str. 328) s tole opombo : „Biichel, Puchling
am Laibachflusse wahrscheinlich Bukalice amGradašicabache". Precej
čudno je to, da naj bi bil kraj, o katerem listina izrecno pravi, da
je o b Ljubljanici, pa kar naenkrat Bokalce (Strobelhof) o b
Gradaščici in NB. : Bokalce so grád, ki ga pa bržčas takrat (v
XIII. stoletju) še ni bilo, — ne pa kaka vas obstoječa iz osmih
kmetij. Taká razlaga torej nikakor ne gre, da bi obveljala, in iskati
v imenu Puehel sedanje Bokalce, se mi zdi ravno tako ponesrečeno
početje, kakor če Valvasor (XI, 565) pri imenu te graščinice na-
miguje, da pomeni kranjska beseda „bokalce" toliko kot vrček
(Kriiglein), kajti tujka iz italj. „boccale" (vrč ali ročka) je pri nas
moški „bokal" in ker v slovenščini však deminutivum praviloma
pridrži spol tistega imena, ki mu slúži v podstavo, tedaj bi se tak
deminutivum v našem slučaju moral glasiti le „bokalec" ali „bo-
kalček" ; neutrum „bokalce" bi pa dobili samo iz „bokalo", kakor
n. pr. iz krilo krilce (Rôckchen), iz steblo stebelce (Hälmchen), iz
ogledalo ogledalce (Spiegelchen) i. t. d. Dalje bi pa morali pomisliti.
kje naj dobimo kako pojmovno zvezo med krajevnim imenom in
malo posodico! — Tisto pa ima Valvasor práv, da je imel kraj
ime Bokalce že prej, nego seje grád sezidal, kajti z zidavo grádu
je v zvezi samo nemško ime Strobelhof t. j. Štrobljev ali Štrobeljnov
gradič, imenovan po ustanovitelju in posestniku Štroblju ali Štro-
beljnu; primeri Dominitschhof, Dominiče [sc. posestvo] Dominič' ali
Dominičev dvorec, po ustanovitelju Petru Dominiču imenovan, pa
Dragavanitschhof, Dragovanič' dvorec ali Dragovaničeva pristáva ;
Grimschizhof, Grimšičev dvorec; Matscherolhof (Valv. XI, 363) hat
seinen Namen seinem Erbauer zu danken; o gradiču Pungart med
Metliko in Semičem, ki ima nemško ime Sternischenhof, tudi pravi
Valvasor, da se imenuje tako „nach seinem Erbauer Herrn Ster-
nischa" ; pri imenu Ruprechtshof (Ruprč vrh) pa mislim, da se
Valvasor (XI, 489) moti, ko pravi: „Den deutschen Namen hat das
L. Pintar: O krajnih imenihľ 491
Schlofi von dem Crainerischen entlehnt, indem selbige Ortsgele-
genheit, ehe noch das Schlofi erbaut, Ruprezhe vérch genennet
worden", kajti oboje je videti samostalno in popol no ma vzpo-
redno izvedeno iz osebnega imena Ruprecht ali Rupert (h rod,
sláva + pera h t, svetel) in sicer v nemščini sestava z genetivom
(Hof des Ruprecht, Ruprehtov dvorec) v slovenščini pa determinacija
s posesivnim pridevnikom, ki je napravljen s priponko „-j", torej
Rupert-j = Ruperč. —
Vrnimo se k Bokaicam nazaj ;^ národu je zdaj, če se ne motim,
to krajno ime samo množinsko, torej: od kod? jz BokakPkam? v
Bokalce, kje? v Bokakah, in velja povprečno za femininum; mogoče
je tudi, da se slišijo poleg njih izjemno moške in srednje oblike
Bokalci, Bokatcev ali Bokaka, v Bokatcih, kajti národ dandanes že
čestokrat hudo meša, izgubivši dotičnega imena prvotni pomen in
pravec. Ker nam ne dostaja listinskih oblik, smo torej precej v za-
dregi. Recimo, da je bok zaklonjeno mesto konec brda, položen
obronek (reber, pobočje) z brda v drago in dolino, nekako očelje
dolgega brda, skratka pobrdje — recimo, da je bokati toliko kot
bokasto pričeliti na kvišku ali jamasto zaokrožiti navzdol, vendar
ne vemo práv, ali naj nastavimo za podlago tvorbo bokaí, i, f. ali
pa bokalo, a, n., in od teh pomanjševalne oblike bokatca, e, f, ali
pa bokake, a, n. — Pomen mislim, da je na však način le „na
očelju Lutiškega brda t. j. na obronku konec Lutika ležeč kraj". —
Schumijeva tolmačba, ki meri na Bokake, nas je torej ne-
koliko zavedla na stranpótico ; vrnimo se pa k oblikam krajnih imen,
kakor jih podaja listina, zopet nazaj. Schevza (Suoz?) mislim, da
je Schumi na navedenem mestu (strán 407) pravilno tolmačil s
Schuizabach t. j. Šújica, Š[e]vica [ali poševica] pri Dóbrovi, in práv
bližina ga je menda zapeljala, da je preskočil kar na sosednje Bo-
kake. Dočim Schumi včasih kraje ene podaritve v svojih razlagah
rad preveč raztrese (glej Izvestja XVIII, 88 in XIX, 124), je v
tem slučaju dveh krajev iste podaritve iskal preblizu skupaj, ker
ni dovolj upošteval važnega dostavka „iuxta fluvium Ley-
bach". —
^ Zgoraj sem rekel, da je ime Strobelhof v zvezi z ustanovitvijo grádu, da
ga je dal sezidati neki Strobel. To móram nekoliko popraviti. Zahn (Styriaca II, 281)
nam pripoveduje, da je Matija Strohí, deželni svetovalec Kranjski in poštár v Ljub-
Ijani, dosegel leta 1669 cesarsko milostno dovoljenje, da sme svoje posestvo
„Bokalce" prekrstiti in preimeniti v „Strobelhof". Kdo je bil ustanovitelj in zgra-
ditelj grada „Bokalce", potemtakem še ne vemo. —
35*
492 L. Pintar: O krajnih imenih.
Ime samo že pa tudi dovolj jasno pove, da se nam ni treba
spotekniti ob Bokalce, vsaj imamo vendar vse polno krajev z imenom
„buchel" in iz teh imen je lahko posneti, da je to „hrib" ali „gorica"
n. pr. Steinbiichel Kamna gorica, Buchel Gorica (v Poljanski
občini Novomeškega okraja), Piautzbuchel Pijava gorica, Schein-
bíichel Sinja gorica, Buchel Hrib (oz. Gorica pri Koprivniku)
Laubbiichel Deleči hrib (D. vrh), Rofíbtichel Konjski hrib, Ameis-
bichl Svamene gorice v občini Pokerče Čelovškega okraja in An-
gersbichl v občini Žihpoljski v Celovškem okraju se imenuje v
koroški slovenščini, Garhorica t. j. menda [An]gargorica(??) i.t. d.
Ko se pa enkrat tega zavedamo, da je „buchel" = gorica, treba nam
je samo poiskati ob Ljubljanici naselbino z imenom gorica ali
gorice. Kmalu jih najdemo, namreč Notranje gorice, ki jim pa danes
po nemško ne pravijo več Buchel, ampak Innergoritz; te Notranje
gorice so na levem bregu Ljubljanice nasproti od Podpeči in
Koslarjevega posestva. — Poleg Biichel imamo v prvi listini še
Pvhelern in to je množinski lokál oziroma dativ stanovniškega imena
„Buch[e]ler" t. j. nastanjenec na „piheljnu" = na gorici, na hribu
torej : goričan, goričnik, hribar, hribljan, brdar, brejc (bric) i. t. d.
Stanovniško ime kot nadomestilo prvotnega krajnega imena imamo
v nemščini, dočim se je v slovenščini ohranilo še prvotno krajno
ime, práv tako kakor n. pr. Pichlern Gorice v občini Trdnja vas v
Celovškem okraju; Hôflern (Dvorjani), a v slovenščini je krajno ime
Dvorská vas ; Obrern (Gorenjci), a v slovenščini Gorenja vas ; Unter-
tôllern (Spodnjedoljani), a v slovenščini Spodnje dole ; Unterfischern
(Spodnji ribiči) a v slovenščini Ribnica.'^Vselej seveda „Biichel" v
slovenskem krajnem imenu ni p os e bej označen z „gorica" ali
„hrib", ker si pomagamo tudi s posebnimi sufiksi n. pr. Kamna
gorica = Kamnica, Kamni vrh = Kamnik. Mi si prihranimo osnovnico
„gozd, vrh, hrib", pa napravimo iz determinativne polovice krajnega
imena nov samostalnik, ter pravimo n. pr. namesto hrastov gozd
kar na prosto hrastnik. Enako nam služijo krajná imena Bizovik,
Gabrik, Cerovec, Drenovec, Javornik, Jelnik, Jelševnik, Leskovec,
Svibnik (Hartriegelgehôlz^ — in Feichtbíichel pri Črmošnjicah nam
ni smrekov hrib, ampak kar skratka Smrečnik — in Rotenbiichel v
Brdskem okraju kar skratka Črnelo (črmnel rot) namesto Črmnelo
brdo. Primeri še Črni vrh; Bela peč, Sinja gorica. Zeleni breg,
Rudeči kal, Črni potok. Zelena jama — z determinacijo po barvi.
(Dalje prihodnjič.)
ifí^^tt^
Josip Premk: Tobijeve noci. 493
Josip Premk
'" ' *leve noči.
Tobiji
T
I n star sem že tudi in bolehen, ti pa si zdrav in polnoleten, kaj
bi odlašala. Dovolj si živel med Ijudmi, ki vedo več nego jaz,
mislim, da si se naučil marsičesa, kar ti bo v korist in olajšavo pri
gospodarstvu, ki ti je namenjeno. Zato pridi, kajti tudi zaradi Tere-
zinke bi ne bilo lepo, ko bi še odlašal. —
Tako je pisal med drugim Gregor Rakar svojemu sinú Izidorju.
Izidor pa je raztrgal pismo na drobné kosce in jih vrgel skozi okno,
da so veselo zaplesali v pomladanskem vetru.
„Da bi šel ravno sedaj" — je pomislil in stopil po sobi dvakrát
gor in dol, — „ravno sedaj, ko sem se popolnoma udomačil v tem
svetu in živim med temi Ijudmi, kakor da sem od nekdaj bival med
njimi. — In zaradi Terezinke da se spodobi?" —
Izidor Rakar je zmajal z glavo in ves obraz mu je postal
mračen in nezadovoljen. Stopil je k oknu in spustil zaveso do tal,
da su ugasnili v sobi skoro vsi solnčni žarki; nato pa je sedel na
nizek divan in se zagledal topo predse. Prameň solnčne svetlobe,
ki se je ukradla skozi odprtino med zaveso in podoknikom, mu je
zlatil zagorelo lice, resno in prikupljivo s tistimi izrazitimi in od-
ločnimi potezami, ki jih navadno ni najti pri mestnih otrokih. In
tudi njegovo zdravo in močno telo je pričalo, da je dihal Izidor
Rakar od svoje prvé ure pa do tistega dne, ko je odšel v mesto,
zrak zelenih gor in opojno dišečih trávnikov, ki se prešerno razgrinjajo
okrog Zabrdja, kjer se razgledava preko drugih daleč po ravnini
hiša župana Rakarja. V tej hiši je bil rojen pred dobrimi štiriindvaj-
setimi leti Izidor, prvi in zadnji sin županje Rakarice, ki je dve leti
potem umrla za sušico. Težke dneve je preživel takrat župan Rakar ;
noc in dan je premišljeval, ali bi se ženil drugič ali ne. Oboje
je bilo težavno, pa naposled se je odločil zaradi Izidorja, ki mu ni
želel mačehe — da ne, in pri tem je ostalo. Težko je bilo sicer
starému Rakarju voditi lesno trgovino, nadzorovati pošle doma in
na polju in pri tem pažiti še na malega Izidorčka, ki mu je bil v
teh težkih dneh edino veselje.
Tako je Izidor dor^sel, da je pričel hoditi v vaško šolo, in ko
so minula štiri leta, ga je poslal oče v mesto, da nadaljuje, kjer sta
prenehala z vaškim učiteljem.
494 Josip Premk: Tobijeve noci.
Skoro tri leta je posedal Izidor dan na dan po šolskih klopeh,
pa naposled so učeni možje povedali o.dkritosrčno njeguvemu očetu,
da z Izidorjem ne bo nič in je vsekakor boljše, da ga oče napoti
kam drugam. In oče Rakar je poslušal njih modre nasvete in je
storil, kakor so mu rekli. Od početka je bil sicer nekoliko žalosten,
kajti od nekdaj je nosil v srcu željo, da bi postal Izidor kaj več kot
navaden zabrdski kmet, pa naj bi bil že potem to ali ono; naposled
pa se mu je žazdela ta nesreča popolnoma umestna. Kar je pričel
oče, naj nadaljuje sin in po tem se je ravnal ves čas po onem
dnevu, ko ga je pripeljal iz mesta.
Jemal ga je s seboj po kupčijah in Izidor je kázal kmalu za
trgovstvo in tudi gospodarstvo veliko zanimanja, nadarjenosti in
sposobnosti. Marsikako manjše opravilo je opravil že brez očeta,
dasi mu je bilo komaj šele šestnajst let, in stari Rakar se mno-
gokrat kar ni mogel načuditi spretnosti svojega siná, ki je bil za
svojo mladost čudno resen in premišljen. Ako ni hodil po polju
ali med hlapci, ki so dovážali les od žag in ga odkladali na pro-
stranem dvorišču, je sedel v sobi poleg očeta, listal po trgovskih
knjigah in zdajpazdaj povprašal očeta to in ono, kar mu je stari Rakar
vedno dobre volje razložil na dolgo in široko. In Izidor si je za-
pomnil vse; marsikje je že nadomestoval očeta, posebno, ako ga ni
bilo doma, je tekal kakor najnezaupljivejši gospodar okrog poslov,
ki so si že takrat prerokovali, da bo pod „mladim" težavneje služiti.
Z drugimi vaškimi fanti se ni pajdašil, ne iz zavesti, da je
nekoliko bolj naobražen, niti iz napuha, da je sin najbogatejšega
posestnika v Zabrdju, ampak bil je že po naravi nekako bolj tih
in sam zase, česar njegovi nekdanji vaški sošolci seveda niso prezrli
in so ga pričeli gledati sovražno, tem bolj potem, ko se je pričelo
govoriti, da gleda za Terezinko. Tudi oče Rakar je zvedel o tem,
pa mu ni nič rekel, ker od početka ni niti verjel ; a ko je o neki
priliki zalotil mlada zaljubljenca sam, je izpregovoril z Izidorjem
resno besedo. Na tihem si je sicer želel, da bi ostalo pri tem, dasi
sta bila zdaj še oba mlada, a če bi že kdaj prišlo do tega, da pride
v hišo gospodinja, bi bil gotovo tudi on predvsem za Terezinko,
ki je bila tiha in pridna in obenem hči precej bogatega Drmalca,
najboljšega Rakarjevega prijatelja še izza mladih let.
Tistikrat je bilo Izidorju devetnajst let in bogve, kako da je
prišlo na um starému Rakarju, da bi storil zdaj kakor drugi trgovci
in poslal svojega siná edinca v tujino na trgovsko šolo, da bo
potem lažje in z večjo spretnostjo vodil težavno lesno trgovino.
Josip Premk: Tobijeve noci. 495
Povedal je Izidorju, kako in kaj je sklenil in ta mu ni odrekel,
dasi se je težko ločil od doma in — Terezinke.
Prvé dni se mu je pač tožilo v šumnem, daljnem mestu po
vsem, kar je gledal in vžival doma, a kmalu se je tej otožnosti
pridružila še druga nejasná bol, ki je povzročila, da je v njegovi
duši bledela Terezinkina podoba bolj in bolj . . . Izpočetka se je
prestrašil tega čustva, a čim bolj se je trudil zatreti vsako misel,
ki ga je spominjala hčere njegove gospodinje, tem bolj je čutil, da
je stopil na čisto novo pot, ki ga je omámila vsega, morda baš
zaradi tega, ker mu je bila dosedaj popolnoma tuja ... Ali tistega
zagonetnega hrepenenja, ki ga je poklicalo včasi sredi noci, ni zatri
noben pomislek in noben sklep, da si je naposled moral priznati,
česar se je od početka tako bal: Helena, hči njegove gospodinje,
je priklenila naše vso njegovo dušo. Še vedno so bila sicer njegova
pisma, ki jih je pisal Terezinki, vsa topia in žarka, a vse tiste be-
sede, ki jih je pisala njegova roka preprosti deklici v daljso domo-
vino, je šepetalo srce njej, ki je bivala v njegovi bližini.
Tako se je zgodilo, da se je navezal na Heleno in njeno
mater bolj, kot si je kdaj mislil. Večkrat mu je bilo težavno, kajti
zdelo se mu je mnogokrat, da se je slep udal vetrovom, a naposled
se je poslovil od pomislekov in je živel ves le njej in svoji mladi
sreči . . . Domovino je gledal le še, kakor skozi motno steklo, in
čim dalje čaša je bival od nje, tem bolj mu je postajala tuja. Njegov
dom je bil sedaj pri njej, ki jo je Ijubil z isto mogočno Ijubeznijo
kakor prvo leto, dasi ga je s svojo lahkoživnostjo mučila mnogokrat
do obupa, a ravno zaradi te svoje skrivnostne nedosegljivosti se
mu je zdela vedno še vsa tako zagonetno lepa kakor prvi dan. — ^
Izidor Rakar je slonel na divanu in prsi so mu sople nemirnO,
kakor da čutijo vse spomine, ki se pôde preko njegovih vročih možgan.
— In zdaj naj jo pustim in grem! — je pomislil zopet in se
iznova zatopil v svoje težke misii.
Naposled pa je vstal nenadoma, kakor da je v svojem sklepu
gotov in se je napotil preko hodnika naravnost v njeno sobo.
Ko je vstopil, je stala Helena v domači višnjevi obleki pred
zrcalom in si je vpletala v temne lase kričečo rdečo pentljo. Ko se
je okrenila proti Izidorju, je padla na njen obraz vsa zlata solnčna
luč, kajti okno je gledalo proti vztoku in tako jo je videl Izidor tisti
hip še vso lepšo, kakor je bila v resnici.
Stopila mu je nasproti, mu smehljaje podala roko in ko ga
je pogledala v oči, je nagnila glavo nekoliko nazaj, da se ji je vitki
496 Josip Premk: Tobijeve noci.
vrat lahno napel, česar Izidor, kar je Helena že vedela, ni smel
videti. In tudi tisti hip je naglo pritisnil svoje ustnice na njeno
dehtečo belo polt, nato pa je sklonil glavo in razgrel vse njene
razgaljene prsi z blaznimi poljubi.
' „Ti si danes grozen, IzidorI" ga je naposled lahno odrinila od
sebe in mu zapretila z drobnim kazalcem, a hip nato je že zagrebla
svoje prste v njegove dolge mehke lase in ga krčevito stisnila k sebi.
„A včeraj si bil zopet Ijubosumen. Kako si čuden. Že štiri
leta me poznáš, pa si še vedno tak kot prvi dan," ga je pokarala
in kaznovala z resnim pogledom. „Še vedno si tako otročji! Kaj si
morem, ako me sreča ta ali oni znanec in me spremi do doma. Ti
pa seveda gledaš z okna tako črno, kakor da hočeš razsuti nad
mojo glavo žveplo in ogenj."
Izidor je gledal v preprogo, ki je tekla preko sobe v lahnih
gubah, tupatam že precej oguljena, nato pa je povzdignil pogled k
njej in ji odvrnil zamolklo:
„Toda ti tvoji znanci so vsi tako mladi, Helena!" —
Helena se je zasmejala in ga lahno udarila v lice.
„Pusti také misii, Izidor!" — mu je šepnila — „ti veš, da sem
samo tvoja in da ostanem vedno vsa tvoja."
Izidor je nekoliko pomolčal, nato pa je stopil k oknu, se na-
slonil na podboj, da je padla njegova senca daleč po sobi in stresel
z glavo, da so se mu vsuli mehki kodri globoko na čelo.
„Pa kaj ti je danes?" ga je vprašala Helena nekoliko začudeno
in se mu počasi približala.
Izidor je zamahnil z roko in stopil razburjeno po sobi gor in dol,
potem pa je naenkrat zopet obstal pred njo in ji povedal z mrač-
nimi očmi:
„Domov pôjdem! Še nocoj morda . . ."
Helena je razprla oči in ustnice in sklenila roke na prsih.
„In kdaj se vrneš?"
„Pravzaprav bi se ne smel nikoli več — "
„Nikoli več?" ga je prekinila Helena osuplo in zardela do
drobnih ušes.
„Toda jaz pridem zopet," je nadaljeval Izidor še precej
mimo, — „pridem, če móram tudi za vedno pozabiti, kje sem
se rodil. Saj me razumeš in veš, zakaj móram tako. No, stari Ijudje
so pač čudni, kaj hočeš, in moj oče ni izjema. Pôjdem in mu povem,
da mislim ostati v mestu, da se mislim poročiti s teboj in potem
naj stori kar hoče." — •■ : -• - ,>-^ -
Josip Premk: Tobijeve noci. 497
»
Helena ga je poslušala s povešenimi očmi, nato pa ga je
prijela za obe roki in posadila k sebi na starikav divan.
„Da, tako stori, Izidor! Povej mu, da ne moreš več živeti na
deželi, da tudi jaz nisem vajena in bi se oba grozno dolgočasila.
Kar ti je namenil, naj ti da, saj si edinec in rad te ima, kakor je
videti, gotovo ti ne odreče. In potem — potem se lahko poročiva.
Drugače pa, saj ves, da ni mogoče!"
In nato je ovila obe roki okrog njegovega vratu in se nagnila
nazaj tako, da je počivala njena glava v njegovem naročju.
Izidor Rakar je čutil toploto njenega vratu in hrbta in jo je
poljubljal hvaležno, desnica pa, ki jo je položil na njeno belo roko,
se mu je tresla.
„Ti si dobra, Helena, vse storim in potem se vrnem — "
Tako se je zgodilo, da se je drugi večer odpeljal na kolodvor.
Kupé je bil skoro prazen, dva starikava gospoda sta dremala tam
na drugem koncu. Izidor Rakar pa je stopil k oknu, kajti v prsih
je čutil tako težko tesnobo, da bi najraje zopet zapustil kupé in
odhitel skozi pomladansko noč nazaj k njej, ki je bila tisti hip
začetek in konec vseh njegovih misii. Z neodoljivo silo jo je zaželel
še enkrat poljubiti na mehke ustnice in jo poprositi še enkrat, naj
se mu ne izneveri, pa kolesa so že zaškrípala in vlak se je
začel pomikati s kolodvora.
Izidor Rakar je zamižal, kajti v očeh je začutil skelečo toploto,
nato se je stisnil v kot in podprl glavo z obema rokama. Žilice v
sencih so mu utripale in v možganih je čutil, kakor da se mu širi
za čelom neka težka sopara. Misii so mu bežale vse zbegane druga
preko druge : zdaj so za hip obstale nad rodno očetovo hišo, a
takoj nato je že vžival lepoto tega ali onega davnega večera, ko
sta se sprehajala s Heleno tam zunaj mesta po tihi mračni aleji
sama s svojo mlado srečo, a potem se je naenkrat zopet spomnil
te ali one težke noci, ko je preklinjal njo in sebe zaradi njene lah-
koživnosti, ki ji ni dala, da ne bi občevala z marsikom práv tako
Ijubeče in láskavo kakor ž njim . . . Sicer ga je znala prikleniti na
se, da je kmalu pozabil na vse sklepe, ki so se mu porodili v duši
v jezi in žalosti, a prišli so zopet trenotki dvoma in težke nego-
tovosti, ali ga Ijubi resnično ali le vára, kar je tiralo Izidorja skoro
do obupa. Ob takih trenotkih je pač mislil na dom, na prijazno
vasico Zabrdje, kjer ga pričakuje Terezinka. —
Izidor Rakar je skoro planil pokonci, kakor da se hoče siloma
iznebiti tega neljubega spomina in je pritisnil vroče čelo na hladne
šipo.
498 Josip Premk: Tobijeve noci.
Vlak je hitel preko pol ja, gubečega se daleč tja v noc. Svetle
iskre so švigale kakor veliké kresnice mimo brzojavnih drogov in
nebo je bilo jasno, vse zvezde so gorele na njem in gledale na
zemljo kot skrivnostna belkasta očesa. Gledal je na visoko nebo in
prvič v življenju se mu je zazdelo, da je takrat v rani mladosti
izgrešil svoj pravi cilj. Ni se sicer jasno zavedal, kako pot bi si bil
moral izbrati, a na však način tako, ki bi ga ne tirala nazaj v Za-
brdje. To je čutil nocoj tako razločno kakor še nikoli. Ljubil je
sicer tisti kraj, kadar je v samotnih urah mislil nanj v tujini, z
veseljem je gledal v sanjah ponosno zidano hišo, ki je med vsemi
najlepša in je namenjena njemu z vsem, kar ji pripadá — a da bi
moral ostati v njej do smrti in se ubijati z dolgočasno kupčijo,
kakor sedaj oče Gregor, to se je zdelo Izidorju tako nemogoče, kakor
da bi kdaj pozabil na svojo lepo Heleno. In če bi ga hotel oče k
tému prisiliti? Če bo neizprosen in trd v svojem sklepu, kakor je
bil mnogokrat pri kaki stvari, za katero se je resno odločil, kaj
potem?
Rakar je stal pri oknu, ki se je zdajpazdaj lahno streslo in
gledal v daljo, kjer se je tupatam zasvetila kaka luč, njegove misii
pa so bile že tam daleč za gorami, tam daleč v preteklosti, ki se
je nerád spominjal in ji je skúšal zdaj kakor za poizkušnjo zopet
podati roko. O tistih dneh je sanjala njegova duša, ko je kot
devetnajstleten mladenič gojil tako nizke upe, da bi jih skoro do-
segel z roko. Takrat se je pričel zavedati popolnoma, da postane
nekoč najbogatejši posestnik v Zabrdju, da si bo izbral družico in
živel z vso dušo le v blagodat svoje rodbine. In tudi Terezinka
je mislila tako; kajti vse, kar ji je govoril, je bila tako sveta resnica,
da bi bil prisegel nanjo sam, upala je ž njim in skrivala kakor on
pred drugimi sladko skrivnost, ki sta si jo povedala pozno v noci
na kresni večer. Takrat je Izidor prvič poljubil dekliške ustnice in
ko mu je pogledala s svojimi velikimi plavimi očmi boječe v obraz,
se je sklonil k njej drugič in jo poljubljal ves srečen v tiste braz-
gotine, ki jih je pustila bolezen v njenem obrazu. Nikoli nista vžila
tako lepih noci, niti tisti večer, ko se je poslavljal in odhajal v daljno
mesto na trgovsko šolo, ni bil več tako iskren, dasi je čutil sam,
kako težko se loči od nje . . .
Zdaj so minula od tega že skoro štiri leta in pol, pä Izidor
Rakar se je vendar spominjal tistih modrih oči, ko ji je podajal
roko, in tudi tega se je natanko spominjal, da je drugo jutro gledala
za njim z vežnega praga, dokler ni voz izginil globoko v dolini.
R. JakQpič: IV. jugoslovanska umetniška razstava v Belgradu. 499
In zdaj so ga ti spomini samo jezili, ker je spoznal, da je bil takrat
neizkušen mladenič in da je bilo vse le nekaka igrača, ki jo hočejo
drugi sedaj uresničiti . . .
Stisnil je ustnice in odstopil od okna; nato je razgrnil po-
vršnik in legel ter zatisnil oči.
In kmalu je videl zopet pred seboj svojo prekrasno Heleno z
labodjim vratom in vročimi ustnicami, ki mu jih je darovala vselej,
kadar je bil žalosten ali otožen. Iztegnil je roke, da jo hoče po-
tegniti iz tujine s seboj, nato je zavzdihnil globoko in se obrnil v
drugo strán, vlak pa je bežal bliže in bliže proti njegovi domovini.
(Dalje prihodnjič.)
R. Jakopič:
IV. jugoslovanska umetniška razstava
v Belgradu.
y "^opet enkrat so se ugnezdili jugoslovanski umetniki v onem
^/^ gostoljubnem kraljevem mestu nad Savo, ki jih je že pred
leti tako prisrčno in sijajno sprejelo.
Bilo je leta 1904., za čaša kronanja Nj. Veličanstva kralja
Petra, ko se je vršila poleg drugih slavnostih tudi otvoritev I. jugo-
slovanske umetniške razstave. Prvič so se takrat zbližala jugoslo-
vanska plemena v skupnem kulturnem delu, prvič jim je bila tu
dana prilika, se med seboj spoznavati in preudarjati, koliko more
dati drug drugemu, koliko more pričakovati drug od drugega. Odprli
so se jim široki razgledi v bodočnost, ko naj v skupnem prizade-
vanju vzcvete skupna samostojna kultúra. To so bili bogati, zlati
dnevi, prepojení z navdušenjem in nadepolno gorečriostjo. Radostno
delo, prisrčno sporazumljenje in veselo uživanje je rodilo v mar-
sikom ponosne, zmagovite sanje, ki naj razlivajo po njem moč k
vztrajnemu boju za bodočnost. Kajti resničnost je trda ukazovalka,
ki zabranjuje popolno izražanje čisté volje, ki izrablja najboljše
moci za negativno delo; kar ostane za pozitivno izpolnitev, je le
práv malo in mnogo energije in zatajevanja je treba, zadovoljiti se
z majhnim in vztrajno polagati skalico na skalico, da se vendar
enkrat — morda čez mnogo, mnogo let vzdigne veličastna stavba,
katero si sanja duša v svojih svetih urah.
500 R. JakopiČ: IV. jugoslovanska umeiniška razstava v Belgradu.
Razstava je bila namenjena v proslavo kronanja kralja Petra.
Pa takoj po njeni otvoritvi smo čutili, da so slávnosti kronanja bile
le prilika, pospešiti ta kultúrni čin jugoslovanskih národov, da pa
bi se isti moral izvršiti prej ali slej iz notranje potrebe, in zato je
samoobsebi umevno, da ni moglo ostati pri tej prvi razstavi, ampak
da so se že takrat umetniki med seboj sporazumeli v svrho nada-
Ijevanja takih in enakih umetniških prireditev.
Ta slučajno vprizorjena razstava je torej važen dogodek v
jugoslovanski zgodovini umetnosti. Zasluga za njeno izvedbo pa
gre srbski omladini, ki je v svrho uresničenja srečne svoje misii
stopila v dotiko z jugoslovanskimi umetniki in s srbsko vlado.
Razstava je bila deljena strogo po narodnostih v štiri glavne
oddelke in je pregledno in odkrito kázala umetniško površje in
značaj posameznih jugoslovanskih plemen z vsemi njih slabostmi in
vrlinami. Kaj naj rečem o njenem splošnem účinku? — Začudenje,
razočaranje in presenečenje ! — Mnogo evropskega blaga in le malo
narodnega dúha, več kot treba tuje priučené civilizacije in le malo
duševne globokosti. V pusti povprcčnosti tuintam raztresena, pa od
nje vendar ne zadusená in izbrisana nekatera dela zavednih, po
samostojnosti borečih se umetniških individualitet. In te umetniške
potence so bile poroštvo za bodočnost in so upravičevale navdušena
upanja, ki so ozarjala to I. jugoslovansko umetniško razstavo. —
Začetek je bil torej storjen, nadaljevanje je bilo naravna po-
sledica. Že čez dve leti se je otvorila II. jugoslovanska umetniška
razstava v Sofiji. Za njeno izvedbo je poskrbela med tem časom
ustanovljena jugoslovanska umetniška zveza „Lada", ki je pozneje
priredila tudi III. jugoslovansko umetniško razstavo v Zagrebu. Še
odločnejše, kakor na prvi, pojavilo se je zavedno stremljenje po-
sameznikov na sofijski razstavi, medtem ko je bil uspeh III. jugosl.
um. razstave v Zagrebu precej neznaten. Manjkalo ji je tistih moci,
ki so nepogrešljive za uspešen razvoj jugoslovanske umetnosti.
Spominjam se na tem mestu še ene razstave — brez števike. —
Vršila se je v Belgradu takoj po zaključku sofijske. Bila je tudi
umetniška — izbrano umetniška, tudi je kázala odločno svoj jugo-
slovanski značaj, ampak ta razstava ni bila oficijelna stvar: priredili
so jo nekateri umetniki — sicer umetniki, katerih imena se ime-
nujejo na prvih mestih, kadar se govori o jugoslovanski umetnosti,
pa vendar le samo — umetniki. Zato je propadla in se je izbrisala
iz jugoslovanskega spomina, kakor se dandanes izbriše vse, kar
izvira iz enostavnih in jasnih nagibov. Omenjam to razstavo le radi
R. Jakopič: IV. jugoslovanska umetniška razstava v Belgradu. 501
tega, ker mi, primerjajoč jo z drugimi jugoslovanskimi razstavami,
žalostno priča, kako neobčutljiva je masa za čisto umetnost in kako
malo razumeva visoke namene, katerim umetnost v resnici slúži.
O teh namenih sem že večkrat govoril in tudi v bodoče ne bom
opustil izražati svojih misii o tem predmetu. Ti nameni pa so iden-
tični z najvišjimi cilji, po katerih naj človeštvo stremi, da izpolnjuje
svoj naravni poklic, in kakor je dolžnost posameznikov, vedno delati
na to, da se zavest o teh ciľjih vcepi v človeško družbo, ravno
tako potrebno je skrbeti, da se udomačijo sredstva, ki vodijo do
njih. In eno najvažnejših sredstev je umetnost — se ve le tedaj^
kadar se javlja povsem čisto in brez postranskih namenov. —
Res, daleč smo prijadrali tekom tisočletij, odkar obstojí člo-
veštvo! Skoraj je osvojená že vsa zemlja, omrežena je s tisočerimi
prometnimi nitmi, zasužnjene so naravne sile in tisočere iznajdbe
so nam na razpolago, da služijo naši udobnosti in našim potrebám
po nagizdi. Poleg tega pa je duh človeštva v posameznikih razis-
koval najgloblje skrivnosti in resnica in notranja svoboda je že v
marsikaterem izvoljencu slávila sijajne zmage; vendar pa še nismo
tako daleč, da bi se povzpela množica do čistega spoznanja člo-
veške dôstojnosti in človeške dolžnosti. Ravno iznajdbe,, na katere
je naše XX. stoletje tako ponosno, oziroma njih zloraba, so dovedie
družbo do najstrastnejšega negovanja svojih telesnih potreb na
škodo duševnih in sicer v takem obsegu, da teh skoraj več ne občuti.
Zato so tudi umetniške priredbe kot také le nekaterim duševní vír,
íz katerega črpajo z veselím, hrepenečím srcem. Tako pa vendar ne
sme vedno ostatí! Prídobitkí človeškega dúha so namenjení všemu
človeštvu, in jako slabo znamenje bi bilo za kulturo dvajsetega
stoletja, ki stojí na ení straní tako vísóko, da hoče sečí do zvezd,
ako bi bila ísta kultúra na drugi straní tako slabotna, da bi ne
mogla datí vsem v last enega najžlahtnejših cvetov človeškega dúha.
Ta cilj leží sicer še v daljaví in je v sedanjih razmerah dosegljív
samo po ovínkih, kí jíh pa moramo odobravatí, če se nočemo od-
povedatí konečnému uspehu. Zato je tudi dopustljivo, celo razumno
in pedagogično, če se obdajajo také umetniške priredbe z nekim
zunanjím síjajem, kí níkdar ne zgreše svojega vtĺska na množico.
Da se pri tem ne pozabi praví namen takíh príredítev, zato morajo
skrbeti umetniki.
(Konec prihodnjič.)
502 'Dr. Níko Zupanič: O prazgodovinski etnologiji Trojade.
Dr. Niko Zupanič:
O prazgodovinski etnologiji Trojade/
íf omerovi epi delujejo čarobno na čitalca in zato se je pro-
^ svetljeni svet vedno živo zanimal za trojanski problém. Po-
sebno se je vprašalo po zunanjosti in národnosti starih Trojancev.
Videti in spoznati Ijudi, ki jih omenjajo pripovedke iz trojanskega
kroga, šmátral je S o kra t za blaženost in srečo, in bizantinski car
Izák Porfirogenit je napísal delce o fizijognomijah in značajih
Trojancev in Helencev, ki so se krvavo borili okoli Troje. Izgleda
pa, da je karakteristika tega najbrž plod domišljije in Sokratova želja
je izpolnjiva samo po smrti na onem svetu.
Popolnoma je razumljivo, če je moderno znanstvo skúšalo najti
pota, po katerih bi prišlo do spoznanja etnične pripadnosti prazgo-
dovinskih Trojancev. Arheologa Perrot in Chipiez sta šmátrala
Trojance za helensko, prazgodovinarja H. Schmidt in A. Kôrte
za tračansko in jezikoslovec P. Kretschmer za tračansko-frigijsko
pleme; K. BI in d je videl v starih Trojancih celo odrastek ger-
manstva. Ker pa ne poznamo jezika prazgodovinskih Trojancev in
ker se nam ni ohranilo nič sodobnega o njih zapisanega, je krenil
R. Virchow na pravo pot, da je proučeval ostanke kosti Trojancev
iz raznih mest Trojade in iz raznih dob, da izpregovore nemé lo-
banje o svojem pokolenju in národnosti. Četudi se je omenjeni
učenjak mnogo trudil in mnogo razmišljal o tem, kaj odločilnega
in gotovega vendar ni mogel povedati. Pripomnil je samo, da se
mu vidi odprti čelni šiv na lobanjah iz Hisarlika dober, mgoče za-
nesljiv znak arijskega pokolenja. Vendar ostane mojstrskemu opisu,
meritvi in risanju lobanj in dolgih kosti trajna vrednost ter se more,
slično objavljenemu arhivskemu materijalu, vporabljati in kritično
izkoriščati za nadaljnje zgodovinsko-etnološke študije.
Na podlagi antropometričnih in arheoloških podatkov, kakor
tadi z ozirom na novejša zgodovinska in arheološka raziskovanja
sem poskusil tudi jaz rešiti prazgodovinski problém etnične pripad-
nosti Trojade. Tu je bilo treba upoštevati v prvi vrsti človeške kosti
iz Troje in Timbre (Hanaj-tepe) približno iz dobe 3000 — 1200 pred
Kr. Pri tem se je izkazalo koristno, vzeti na pomoč tudi najsta-
1 Predavanje na XLII. kongresu „Nemškega antropološkega društva" v Heil-
bronu, dne 8. avgusta 1911. 1 , • .{ ,b
Dr. Niko Zupanič : O prazgodovinski etnologiji|Trojade. 503
rejše pisane vire, kolikor se je dala dognati njih zveza s prazgo-
dovinsko etnologijo Trojade. In prišel sem do spoznanja, da je
treba zmanjšati vlogo indeksa cranii, kateremu je pripisoval Virchow
največjo važnost; nasprotno pa je zelo velikega pomena izračunanje
telesne višine iz mer dolgih ekstremitetnih kosti. Nadalje se ne
sme terén proučevanja zožiti na pretesen prostor, takorekoč na eno
točko, kakor je to delal Virchow, ampak je treba upoštevati vsaj
sosedne dele Egeje (Kréta) in Balkanskega polotoka.
Naj mi bo torej dovoljeno, da vam povem rezultáte svoje raz-
prave, ^ katere prvi del je že tiskan in objavljen v srbskohrvatskem
jeziku, seveda z ozirom na zelo krátko odmerjeni čas — v najkrajšem
posnetku brez popolnih momentov dokazovanja.
Vobče so se prazgodovinski Trojanci odlikovali po prognatiji,
mali rasti, dolihocefaliji, platiknemiji, robatosti in hrapavosti ekstre-
mitetnih kosti. Našel se je tudi slučaj širokonosatosti (skoro kata-
rinija) in slabo razvitih čelnih grb pri moških kakor tudi trochanter
tertius. Kompleksije se seveda ni nič ohranilo, ali z omenjenim
morfološkim opisom se dosti dobro strinja hipoteza, da „Fojnikes",
katere omenjajo grške pravljice na bregovih Egejskega morja in v
notranjosti Balkanskega polotoka, niso bili priseljenci iz Palestíne,
ampak ostanki prcdhelenskih rdečkastorjavih (rdečkasto-kostanjevih)
avtohtonov. Skratka : zunanjost prazgodovinskih Trojancev se ni-
kakor ne vjema s prvimi opisi arijskih národov pri njihovem prihodu
v dežele južno od evrazijskega gorskega pasu (Alpe — Karpati? —
Balkán — Jajla — Kavkaz — Hindukuš — Pamir). Nasprotno, vsaka
kost protestira proti pripadnosti Trojancev h ksantodolihocefaliji ^
(svetla kompleksija, podolgovata lobanja, visoka rast, ortognatija)
severnih národov. Že samo telesná višina prazgodovinskih prebi-
valcev Egeje, ki je povprečno merila pri odraščenih moških v Trojadi
1596 mm, na Kreti 1625 mm, (ali pa samo 1498 mm na podlagi
izračunanja Jpo kosteh iz nekropole Hagios Nikolaos iz dobe
Early Minoan III), govori zelo za to, da vsaj v premikenski dobi
ni bilo tam niti Helencev niti vobče národa, ki bi bil govoril árijskí
jezik. Naj večina misii kakor hoče, mi se trdno oklepamo nazora,
1 N. Ž u pani č, Trojanci i Arijevci. „Glas srpske kraljevske akademije"
LXXXVi. Belgrad 1911, str. 167—290.
2 Antropološki termin „ksantodolihocefalija", ki znači isto kakor „Reihen-
gräbertypus" = „tevtonski tip" = „kimrijski tip" = „germánska rasa" = „nor-
dijska rasa", je uvedel avtor v znanstveno literaturo na predavanju v dunajskem
antropološkem društvu 28. februarja 1907 (Sitzungsberichte der anthropologischen
Gesellschaft in Wien. Jahrg. 1906/7, str. 21-24).
504 Dr. Niko Zupanič : O prazgodovinski etnologiji Trojade.
da je ob času príhoda arijskih (indoevropskih) národov v predele
na jugu od evrazijske planinske pregrade obstojala korelacija —
seveda neprirojena in samo začasno spajojoča — izmed jezičnega
idijoma in fizičnega tipa. Ta vzajemna odvisnost je bila tem jasnejša
in očitnejša, čim bolj se oddaljujemo od velikega preseljevanja ná-
rodov na kraju antičnega veka nazaj v prvo, drugo, tretje tisočletje
pred Kr. Razen v nekih predelih severne Nemške, Dánske, Skandi-
navije, Britanije in severozápadne Rusije danes ni več čistih Arijcev,
ker so drugod haotično pomešani z drugimi plemenskimi elementi.
Na podlagi tega, kar je bilo povedano o fizičnem značaju pra-
zgodovinskih prebivalcev Trojade, bi se jih moglo smatrati za neke
vrste protomorfno, ali vsaj v starejši fazi — sredozemsko pleme, z
nekoliko negroidnim izgledom. Platiknemija, robatost in hrapavost
ekstremitetnih kosti spominja na prebivalce v Walesu in na južnem
Francoskem iz pozne paleolitske in rane neolitske dobe. V tem
mišljenju nas podpira tudi okolnost, da so se tudi drugje v Evropi
nahajali v neolitski in eneolitski dobi negroidni elementi, kakor
n. pr. v Normandiji, v Švici in na Kranjskem (stavbe na koleh na
Ijubljanskem barju). Tako je zelo verjetno, da spominjajo črne
glavice, kakor tudi predstava predpasnika, obročev na nogah in
brázd na temnih sohicah iz prazgodovinske (pozno neolitske) postaje
Butmir v Bosni, na življenje avtohtonov z negroidnimi črtami.
Naposled bi omenil, da se mi prazgodovinsko prebivalstvo
Trojade in Egeje ne zdi enotno, ampak sestavljeno iz najmanj dveh
plemenskih elementov, iz nekega negroidnega skoraj pritlikavega,
ki je bil menda prastar avtohton, in iz močnejšega okrogloglavega,
ki se je priselil nekako v eneolitski dobi od vzhoda v Trojado in
Egejo.
Na podlagi tega, da je v egejskem svetu med avtohtoni kon-
statiran drobni in mali element, se lahko trdi, da ni produkt do-
mišljije brez reálne podlage, če se v grških mitih omenjajo Pigmeji
in umni Daktili, ki so se bavili v gorskih dolinah z metalurgijo,
ampak da sloni njih omenitev na etniških razmerah prazgodovinske
dobe v Trojadi in Egeji. . . ,
Književna poroí^ila.
m
^
■^
.,-^2/2. S> (§.^^_>sSS^-^.
Književna poročila
— ^S^s"^ Q) (S'^^^^^^Z^^'
3^
Anton Klodíč-Sabladoski, LivŠko jezero. Epska pesem. Na svetlo dal v
kom. zalogi Nar. tiskarne v Gorici Maks Klodič-Sabladoski. 1912. V. 8^. 142 str.
Cena broš. 2 K, po posti 10 v. vec.
Vohuniti za genezo tega dela se ne obrestuje : bájka o budiču, ki je zgradil
most in zahteval zato prvo živo bitje, idoče čezenj, — zviti Čedadci pa zatoče
hleb kruha in spustijo za njim sestradanega psa — bi bila lahko našla skromen
kotiček v Gabrščekovi zbirki soških pripovedk. Nič drugače ni s pravljico o livškem
grádu, sicer jako hvaležno snovjo. „Cene izgubodeš potrpenja, ko bom pravil,
točen dadem ti odgovor", Ijubi bravec in še Ijubša bravka, o vsebini eposa, čigar
dejanje se zamotáva in razpleta v slovenskí Benečiji za čaša križarskih vojsk.
Uzurpiram obenem pravico, emajlirati naslednje vrstice z eposovimi besedami:
V tistim času je vzorpoljano med Kolkom ino Matajurjem krila jezerina; iž
nje je kipel v znatnej visosti osredek, kder je gospodoval vitez Srečko. Njega
brumna hči Vida, vzordeklina lepša divne vile, grede pravkar z otcem, poslovivši
se od májke, v čedajski samostan na višo izobrazbo; s potoma jo, prišedšo vsled
Belčeve splašbe v smertno opasnost, reši vzormladenec vitez Cvetek, postavší slu-
čajno poleg, ves vdolben v misii. Po nekaj letih živenja deklina z nová ugleda
mladca, zaljubita se drug v druzega, ino koncem koncev jo je njegov gled s pomágo
lovca Topolovca obretel (našel). Sada ponameri po kratici svoje stope v grád na
snubo ino vnidši izreče prosbo za njezino roko. Otec teda v májke pričo dade svoje
slovo, no počakata naj tri leta, dokič se deklina nekoliko razvije . . . Kraj Soče
stanujoči, užasni, moroželjni klativitez Botenšiajn, izvedevši za Vidino lepoto,
sklene ugrabiti jo na však način. Zaslutivši o teh černih namerah, se vitez Srečko
zmeni z mladoženjo Cvetkom, da se hčejo braniti hrabrim srcem neznabožca, ako;
jim ide ob jih život. Med gromotreskom razdere šestorica roparjevih možev
lopatami in topori sip, tako da jezerina odteče ino približavši se po kopnem pripleza
razbojnik do grajskega pojasa, kar ga Cvetkova verenica ubije s skalo ; ostali vragi
pa ranjeni pocepajo v mužo in blato. Zdaj prihiti brhki zaročenec s svojimi momci
in vsi ga sláve kot rešitelja (? !). Po zvijačni razrušbi razbojnikovega gnezda po-
stavita .srečni ženih ino lepa novica v osušeni jezerinski votlini, slični livku, novo
hišo in cerkev ...
Starodávna je torej snov in to bi bil lahko njen čar, ko bi ne bil starodaven
tudi jezik, kakor se da približno spoznati iz gornjih podatkov. Kritik, ki je iz
umljivih nagibov pohvalil pesnitev — podpísal se je le s šiframi — si je bil v
svesti znanega gesla: Namen posvečuje sredstva. Ko bi bil avtor obelodanil svojo
reč pravočasno, bi bil našel gotovo spodobni odziv, danes pa, žal, čitateljsko po-
koljenje tega umotvora že povečuje plodnost domače prsti. Epos je pisan „Enim
morda na zabavo, drugim morda v premišljavo". Prvi so nedorasle institutke, ki jih
še ščiti c. kr. zvitorepec §, seveda če bodo razumele čudno vseslovansko narečje;
drugi bodo postami filologi. Tertium non datur, non datur. Res, epos ne spadá
med lepo slovstvo, kvečemu v vzgojeslovje predpotopné šole. Kakor da smo
butoglavi šolarčki, nas pesnik duší s kilometrskím popisovanjem Carigrada in pri-
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 9. 36
506 Književna poročila.
veskov. Poleg vsega tega rnoíam priznati, da me je po končanem štivu obšlo pri-
jetno čustvo: ali vpliva tajinstveni „od" pisateljeve dobre volje ali je to zaslužen
počitek po náporu?
Pred slednjim spevom stoji kot preludij lirska partija, večinoma gibčna v
ritmu in semtertje vznešená, po navadi pa nabasana z dolgoveznimi moralnimi
nauki, ki vam trepanirajo čepinjo pri polni zavesti; ostali večji narodi nazivajo
také reči „žage". Mestoma se spotaknete ob banálne izreke, ob katerih se spomnite,
da je Platen iznašel izraz : bodenlose Platituden. Najbolj zanimiv je bržkone tolo-
vajski nápad na Livek, le da stoje motivacije ko svetopisemski malik na slabih
lončenih nogah.
Glede jezikovnih novotarij je jasno, da s hvalo sprejmemo, kar jepristnega,
slikovitega ; toda pri nepotrební navlaki samovoljnih tvorb in številnih izposojenk
— bonsoir! Prečesto smo siljeni misliti na Koseskega udrihbo ali Valjavčevo cvilbo
in krulbo ; razumevanje otežkočuje latinská raba veznika i n -in, trije medsebojno
odvisni genetivi zapored so neizbrisen stilistični madež; potem mrgoli po Livškem
jezeru vse preveč „vši"-participov itd. Prekoračenje (enjambement) sicer ni ne-
odpustno, takisto nastopa tu pri sorodnih vokalih čisto po španskem receptu sini-
ceza, vendar ne dosledno. Večina teh pojavov, kakor tudi mašila, gredo na rováš
osmerca,. ki je težko izvedljiv v jezikih s prevesno dolgimi besedami. Melodiki stila
na silen kvár je kopičenje enklitik, zlasti proti koncu, na pr. : Bil zbežál bi, ko bi
ga ne | Bil prijel za uzdo naglo. Redkejši so taki-le polnokrvni verzi:
Čuk neumni! Na visoki
. • ;; Drog obešen, boš glasove
í " ■•- Kakor sraka v zrak zaganjal,
Pa z nogama svet pozdravljal.
Toda dovolj ! Nerád sem zapisal te misii, saj mi je však dan pričakovati, da mi
kdo zaluči v lice ono strašno besedo, ki je padla pred davnim časom v deveti
deželi na mladega ocenjevalca, ker je slučajno pred smrtjo starejšega poeta nekoliko
strožje razložil svoje mnenje. Edina želja mi je na srcu, da avtor, vse časti vreden
gospod in báje velezaslužen šolnik, ne prebere te algarade, pač pa da jo upoštevajo
mlade sile, ki odlašajo svoje umetnine na prezrelo dobo, ko bo ognjenik že ugasnil^
Anŕ. Debeljak.
Guy de Maupassant, Lepi striček. Bel-ami. Prevel Oton Župančič.
Ljubljana 1912. Národná založba. 8». 526 str. Broš. 3 K 50 v, vez. 4 K 70 v,
s pošto 30 v več.
Ko je izhajal „Lepi striček" v lístku „Slovenskega Národa," je našel mnogo
zvestih čitateljev, ki so vsakikrat radovedno čakali nadaljevanja; kajti čudovita
življenska zgodba Georgesa Duroyja, prepletená z raznimi pikantnimi dogodljaji,
je pripovedovana s tako živimi barvami, kakor pač to razume mojster francoske
novele, Guy de Maupassant. Naši moralisti so se zgražali nad takimi velikomestnimi
škandali, rdečica jih je zalila, ko so našli lepo Madaléno v kritičnem položaju z
ministrom Laroche-Mathieujem in niti zapažili niso žgoče satire, namenjene propali
aristokraciji. — Župančičev prevod lahko štejemo med najboljše, ki smo jih dobili
v zadnjih letih. J. Poljanec.
Abditus, Sociálni problemi. Eseji. V Ljubljani 1912. Založil L. Schwentner.
V. 8^ 234 str. Cena broš. 3 K 60 v, vez. 4 K 60 v.
Znani socialistični pisatelj Abditus, ki se je poskúšal tudi na polju beletrije,
nam je podal petnajst esejev o perečem socialnem vprašanju. Knjigo je razdelil v
Književna poročila. 507
dva dela: 1. Kultúra in socializem. 2. Problemi. — Socialno vprašanje ni le de-
lavsko vprašanje, njegov pojem je mnogo širši: silni razmah kapitalizma ni za-
sužnjil le delavca, on proletarizira tudi srednje sloje — malega obrtnika, kmeta in
úradníka. Tudi takoimenovano žensko vprašanje je del socialnega. Gre pa zdaj
za to, ali je mogoče te nezdravé razmere sanirati potom reform ali potom popolnega
prevrata današnjega družabnega reda, kakor ga zahteva socializem in njegova za-
stopnica socialnodemokratična stránka. Vladajoča teorija socializma je marksisem,
ki mli ni socializem zahteva, ki bi izvirala iz kakega abstraktnega ideala pravičnosti
in enakosti, ampak nujna posledica razvoja produkcijskih razmer (historični materi-
alizem). Ta teorija vláda še danes, čeprav so ražni učenjaki in socialisti sami do-
kázali nepravilnost Marxovih izvajanj. Abditus je socialist, ne zametuje pa tudi
„sociálne politike" in je zadovoljen za enkrat tudi s postopnimi reformami, zadruž-
ništvom, s podržavljenjem raznih produkcij itd., torej tudi nekak .katedrski socialist*
ali vsaj Bernsteinovski revizijonist.
Prvi esej delí Slovence na tri „kultúrne smeri" : na konservativno, na me-
ščansko in na „moderno" ; v zadnji je zbrana práv pisana družba: Masarykovski
realisti, sociálni demokrati in menda tudi rajnki krščanski socialci z dr. Jan. Ev.
Krekom na čelu. Pravilne so misii o kulturnem zbližanju južnih Slovanov in o
smešnosti zahteve, da naj zataji kak národ svoj jezik in svoje posebnosti radi tes-
nejše združitve z drugim. — Drugi esej podčrtava, naslanjajoč se na Lončarjeve
spise, pomen Levstika kot kulturnega in političnega delavca za čaša národne ro-
mantike, ki ni imela nobenega globljega filozofskega temelja. Njeno nejasno ideo-
logijo je neusmiljeno podrl Mahnič, ki je prinesel, pravi avtor, misel na vkupno
Ijudstvo, kál bodočega demokratizma. Mogoče. Da bi pa bil dogmatični katolicizem
poscbno demokratičen, bi si ne úpal trditi. Katoliška cerkev živi še od svojega
postanka od „zdravih, a ne častnih" kompromisov. S fino ironijo riše sanjarstvo
tedanjega pravoslavno-panslavističnega rusofilstva. — Tretji esej govori o zastop-
nikih modernega socializma, omenja ražne utopiste, nas seznanja z Marxoín in
Engelsom, ki sta dala socialističnim idejam trden filozofski temelj ter z Bernsteinovo
revizijo marksisma. — Četrti esej je posvečen Marxu, njegovemu delavnemu živ-
Ijenju in njegovi teoriji; končo priznáva, da se „marksistični socializem nahaja v
krizi". — V petem eseju govori pisatelj „o socializmu posameznika". Potreben
je ne le družabni, ampak tudi notranji preobrat posameznika, etični moment so-
cializma je še zelo zanemarjen; upravičeno poudarja veliki pomen krščanstva za
človeštvo. Slovenci potrebujemo slovenskí socializem, ki bo nam prikladen in upo-
rabljiv. — Šesti esej govori o raznih vprašanjih, do katerih je socializem moral
zavzeti svoje stališče, o strojih, osemurnem delavniku, agrarnem in alkoholnem
vprašanju, antisemitizmu, delavskem varstvu, pomenu strokovnih organizacij, ver-
skem vprašanju, strankarski taktiki, — kako se je o vseh točkah izrazila nemška
sociálna demokracija; dalje podaja pregled politične in strokovne organizacije de-
lavstva po vsem svetu in govori o pomenu zadružništva za delavstvo; članek kon-
čuje z delavskimi pogodbami. Velikansko je socialistično gibanje, ki naj preobrazi
sedanjo družbo v boljšo. — Sedmi esej — „Kaj je torej s socializmom" — nas
pouči, da moderni socializem zavrača izrek Proudhona „lastnina je tatvina". „Te-
meljno načelo socializma je, da se omeji in odpravi zloraba produkcijske svobode,
zloraba zasebne lastnine produkcijskega, trgovskega, finančnega kapitála." Dŕžava
naj postane lastnica velikega dela produkcijskega kapitála: železníc, rudokopov,
•velikih tehničnih obratov, špekulativnih veleposestev ; urediti mora eksport in import
508 Književna poročila.
blaga, vpeljati socialno zavarovanje, omogočiti pravične delavne pogodbe, skrbeti je
treba za slabega. Tako bi se pripravljala pot harmonični družbi. Družabna enakost
pa je v tem, da si však laliko svojim talentom primerno pridobi toliko, kolikor po-
trebuje. Družina je potrebná; ideja svobodne Ijubezni se je rodila iz objestnosti
kapitalizma. Slovenci smo, pravi avtor, proletárski národ, socializma se ne bomo
ognili, le z njegovo mislijo rešimo svojo narodno-socialno krizo. — Ôsmi esej
-govori o kulturnem boju, izjavlja se odločno proti proticerkveni in protiverski pro-
^pagandi „Svobodne misii" in sploh proti vsakemu protiklerikalnemu boju. Prvo mu
je, da si izboljša delavec svoje gmotne stanje, čemu ga mučiti še z verskimi dvomi?
V tej točki smo seveda drugačnih misii. Če se kdo bori proti cerkvi in če ní in
ne more biti pravoveien katoličan, še zategadelj ni ateist, materialist ali bogve kaj.
O tem nam priča prof. T. G. Masaryk, ki vedno in vedno poudarja pomen religije
za človeka in obžaluje današnji verski indiferentizem, pa je med prvimi bojevniki
v „kulturnem boju".
Drugi oddelek knjige, „Problemi", obsega sedem krajših esejev. Prv i go-
vori o „mladih", menda o tistih, ki so izdajali tednik „Našo Dobo", drugi o po-
litičnem porazu nemške sociálne demokracije 1. 1907. Tretji esej se obrača do
slovenskega dijaštva, mu priporoča študiranje „socializma" in naj gre na drobno
delo med Ijudstvo. Četrti esej skúša rešiti problém našega malega kmeta. Pri
nas je agrárna kriza, pravi avtor, to pa radi tega, ker však naš človek hoče imeti
čimveč zemlje, a je ne more dobiti. Ta kriza bo rodila novo gibanje, ki se bo
moralo dotekniti tudi lastninskega vprašanja. — Spretno in dobro pisani so članki,
ki se pečajo z ženskim vprašanjem in emancipacijo, čeravno bi oporekal avtorjevi
trditvi, da je „predsodek, da so gotove poklice zmožni opravljati le moški" (209).
í Ženská je telesno in duševno slabejša od moškega in pri izbiri poklica je treba
varovati njeno zdravje; sicer pa vsi ženski poklici ubijajo žensko in vso raso. —
Zanimiv je šesti esej, „Vagabundi in ničvredneži", ki govori o zanemarjeni mla-
dini, posledici bede delavskih slojev. — Sedmi esej, „Fragment o verstvu", se
peča z današnjo versko krizo, ki se káže v popolni verski brezbrižnosti, oziroma v
surovem materializmu práv tako liberalnega meščana kakor socialnodemokratičncga
delavca. Vendar se slišijo vedno bolj pogosto glasovi, da je poleg znanosti in filo-
zofije človeku potrebná tudi religija, ki odgovarja na vprašanja o zmislu in smotru
življenja: odkod? kam? čemu? Jasne slike o pisateljevem svetovnem naziranju in
mjegovem krščanstvu pa iz tega „Fragmenta" ne dobimo. — Knjiga zaslúži s svojo
raznovrstno, deloma aktualno vsebino, da jo čita naše izobraženo občinstvo.
■ ' D r. Vínko Župan.
Ferd. Seidl, Mehanika duševnega delovanja. Poljudno-znanstvena študija.
Ponatis iz „Vede". Gorica 1912. „Goriška tiskarna" A. Gabršček. Leks. 8^. 41 str.
Cena 70 v.
Zanimiva študija nas seznanja z nepričakovanimi uspehi modernega znanstva,
ki je „proučilo neizmerno zamotaní, čeprav priprosto zasnovani mehanizem mo-
žganov in bistvo njih tajnostnega in veličastnega poslovanja" (38). Seveda rešitev
ni že v vseh podrobnostih definitívna; gotovo je pa, da so začrtani temeljni obrisi
in da.se že izvajajo dejansko in uspešno posledice. „Če se je znanstvu posrečilo
v zadnjih desetletjih najti kraj, kjer se porodi misel, in kraj, kjer se misel preo-
brazi v besedo, moramo priznali, da so to veličastni uspehi. Z njimi je za vedno
odpravljen názor, da so »srce in obisti« sedež človeškega dúha ; takisto je ustavljeno
yeCstoletno iskanje »§edeža cíušq« v možganih, to je točke, kjer báje stopa transcen-
Slovstveni zapiski.
509
dentna duševná »misleča snov« v stik s snovjo možganov ... z njimi je skončana
doba izključno špekulatívne psihologije ... in ustanovljena je nová liziološka psi-
hologija . . . ki prináša povsem nove názore v vzgojo, moralo, logiko, pravoslovje,
zdravljenje umobolnih itd. in sploh v umevanje bistva človeškega ter isto spravlja
v sklad z veliko, plodovito idejo o razvoju. S ponosom se zavedamo teh uspehov,
ki oznanjajo zmago osvobojenega, napredujočega dúha človeškega" (38).
Da so takí moderni nazori naleteli na oster odpor naših „znanstvenikov", je
moral izkusiti g. pisatelj v polni meri že prej, ko je zagledala študija beli dan.
In vendar nam je jasno pokazal tesno zvezo med možgani in duševnimi pojavi
na podlagi dejstev, in kako se je problém o zvezi med snovjo in duševnostjo, med
telesom in dubom začel bližati pravilnemu reševanju, „ne da bi se bilo treba opi-
rati na kakršnokoli metafiziko". Možgani so torišče govorjenja, vseh čutil, sedež spo-
mína, mišljenja in domišljije. S pesniškimi besedami zaključuje pisatelj svoje duhovito
razmotrivanje: „To pa, kar so možgani ustvarili, dokler je življenje valovalo v njih,
dobrega in koristnega, bodisi v najtesnejšem krogu družine, prijateljev in znancev,
bodisi v širšem ali celo najširšem javnem delovanju na socialnem, znanstvenem ali
umetniškem polju — to ne umrje, nego živi dalje, prehaja (četudi neopaženo) od
ust do ust, od roda do roda, izpodbuja in krepi, množi veselje, lajša gorje, plodi
in plemeniti najvišji smoter človeškega stremljenja, to je kulturno napredovanje ~
izkratka: vse, kar so živi možgani ustvarili dobrega, živi blaženo večno življenje!"
J. Š.
Božena Nemcova, Češke pravljice. 1. zvezek. Slovenski mladini priredil
Janko Osojnik. V Mariboru 1.12. Založil Mariborski Sokol. V. 8\ 80 str. Cena 1 K.
Narodni duh, ki preveva svetovnoznano „Babico", dlha tudi iz pravljic
Bož. Nemcove. Njih vsebina seveda ni povsem duševná last pisateljice: več motivov
je znanih tudi našim pravljicam, nekatere so le varijante indogermanskih pravljic
sploh. Izmed šestero priobčenih pravljic je večina nekak pravljični potpuri ; enoíno
zaokrožena in dobro uspela je pravljica „O labodu". Etično jedro pravljic je zavito
v preprosto, živahno pripovedovanje, ki pa večkrat ne dosega otroškonaivncga tona
pravljic Milčinskega. — Naša Ijudskošolska mladina bo marljivemu prireditelju za
nov dar pravhvaležna. Zbirka je izšla kot 7. zvezek knjižnice „Mariborskega Sokola",
ki je poklonil slovenski mladini že mnogo zabavnega in poučnega berila. A. L.
(®^^_.s:sSS>^.
"Mg"
o o o
Slovstveni zapiski
o o o
--<^<sv->^ (p'^'^^3^-—
Kette in Aškerc. V „Ljublj. Zvonu" 1. 1900. (str. 508—511) je izšel članek
Otona Župančiča „Misii o Kettejevih poezijah". Tu čitam: „Kette je eden glavnih
reformatorjev naše lirike. Razširil je ozke meje, ki jih je postavil eterski Gregorčič
naši poeziji. Le plaho, s prsti se je dotikala muža Gregorčičevega življenja; Gre-
gorčič je idealist in eklektik do skrajnosti; njegov krásni pesniški jezik je skoro
breztelesen; on rabi samo izbrane besede, však krepkejši izraz je tej mehki pes-
niški duši profan. In bati se je bilo, da naš pesniški jezik, rabljen od nespretnih
epigónov, sčasoma popolnoma ne obledi in ne izgubi vse življenjske sile. Tu je
nastopil krepki Aškerc s svojim krepkim, svežim jezikom, jezikom realista, epika :
ker podaje pesniku snov vse življenje, mora črpati tudi jezik svojo silo iz vsega
510 Slovstveni zapiski.
obilnega besednega zakladá, ki si ga je ustvaril národ. Kar je storil Aškerc v epiki,
to je storil Kette s „poezijami" v liriki" . . . Reformátor slovenské lirike, Kette in
reformátor slovenské epike, Aškerc, ki sta izredno razširila snovno in oblikovno
obzorje slovenské poezije, sta tudi osebno simpatizirala drug za drugega. V vseh
pismih, ki jih je naslovil Aškerc name od 1. 1897. dalje, in v katerih je govoril o
mlajših naših poetih, je omenjal Ketteja s posebnim spoštovanjem, Čeprav pa se
je preselil Aškerc že meseca julija 1898 v Ljubljano ter je Kette živel tukaj še
do 1. októbra istega leta, se pesnika osebno nista spoznala, dokler ju nisem se-
znanil jaz dober teden pred Kettejevo smrtjo.
Kette je še v Ljubljani mislil na vojaško službo ter se je nekaj tednov z
mojim bratom Karlom pripravljal na prostovoljski izpit. Kmalu pa sta opustila to
misel, ker sta trdno upala, da ju pri náboru ne potrdijo. A ta up je bil Ketteju
usoden in smrtonosen. Bil je namreč 1. 1897. potrjen za vojaka in ker ni imel niti prosto-
voljskega izpita niti mature, je moral.kot navaden infanterist za tri leta med vo-
jake. Že 1. aprila 1898. so morali težkobolnega Ketteja iz armáde kot „invalidnega,
za orožje nesposebnega" odpustiti. Smrti neubežno zapisani Kette se je pripeljal
iz Trsta, kjer je bil preležal daljšo dobo v garnizijski bolnici, v Ljubljano ter se
zatekel k svojemu prijatelju Murnu-Aleksandrovu, na svoje bivše študentovsko
stanovanje v stari cukrární na Poljanskem nasipu.
Genijalni Kette je bil plah, izredno nežnočuten in vzlic svoji bradi dekliško
sramežijiv mladenič. Zla usoda ga je preganjala vse življenje. Mati mu je umrla,
ko je še bil otrok in izgubil je očeta 1. 1896., ko bi ga bil najbolj potreboval. V
VI. soli Ijubljanske gimnazije je napisal v stihih satiro na knezoškofa Missijo,
ovadil ga je tovariš in Kette je dobil „karcer". Ker ni mogel plačati šolnine, je
moral sredi II. tečaja 1. 1895. ostaviti závod. Premožni njegov strie bi ga bil lahko
podpiral, a ker Kette ni mogel obijubiti, da se posveti duhovniškemu poklicu, ga
je zapustil tudi strie na cedilu. Da bi se preživel, se je Kette počel ubijati z
instrukcijami ter je obenem študiral privatno in pesnil.
Kette je nameraval postati, kakor njegov oče, učitelj, ter se je vpisal na
Ijubljansko učiteljišče. Ondi pa je vzdržal le malo casa. Godiio se mu je takrat zelo
slabo. V času, ko je moral ostaviti gimnazijo, je stanoval Kette v Franzotovi hiši,
ki je že izginila ter je stala koncem Radeckega ceste in spočetka današnjega trga
Tábor. Prihajal je takrat práv pogosto, skoraj však večer, k mojima mlajšima bra-
toma na Martinovo cesto. Z najmlajšim mojim bratom je igral pri nas četveroročno
na klavirju. Dasi se mu je že na obrazu čitalo, kako bedno živi, je tenkočutni in
sramežljivi Kette odklanjal vsako ponudbo, in moja mati ga je morala vselej z rahlo
silo priganjati, da je zavžil vsaj kakšno malenkost. Včasih si je izposodil tudi
kakšno knjigo iz knjižnice mojega očeta, a je vselej vsako knjigo tudi vrnil. Le en-
krat izposojene knjige ni mogel vrniti. Moja mati se še danes spominja, kako potrt
in v múčni zadregi je bil Kette, ker mu jo je neki njegov malovestni prijatelj skrivaj
prodal. Takrat je tožil Kette, da ga dotičnik sploh izrablja in prodaja tudi njegove
knjige, čeprav jih skriva pred njim. Seveda je imel Kette tudi s takimi „prijatelji"
pohlevno potrpljenje, in njegovo golobje srce je moglo odpustiti vse.
Tudi Josip Murn, Ivan Škrjanec, Ivan Cankar, Ivan Štefé i. dr. so bili skoro
vsakdanji gostje mojih bratov ter so imeli literaren klub. Ta klub se je sešel pár-
krát tudi v stanovanju moje matere. Čitali so glasno svoje pesmi in novele ter jih
kritikovali. Jaz sem bil v tisti dobi že na dunajskem vseučilišču ter se teh sestankov
nisem udeleževal. Kadar pa sem se vrnil v domovino, se je sukal tudi naš pogovor
večinoma okoli literatúre.
Slovstveni zapiski. 511
Kako se je Kette seznanil z Ivanom Resmanom, mi ni znano. Vem pa, da
sta Resman in njegova soproga tudi Ketteja, takrat že znanega mladega pesnika,
podpirala ter ga 1. 1896. spravila celo v Novo mesto. Tam je Ketie dovŕšil gimna-
zijske náuke ter napravil tudi maturo. V Novem mestu se je Kette ves razživel ;
postal je vesel in podjeten fánt ter se je tudi telesno jako okrepil. Na mojo željo
je posetil párkrát mojo nevesto in njeno rodbino. Toda Kette sam je imel nesrečo
tudi v Ijubezni, ker ni našel odziva. Godilo se mu je torej kakor že Prešernu in
kasneje Aleksandrovu-Murnu. No, Kette je bil zdravá, krepka nátura, ki ga je ne-
srečna Ijubezen pač bolela, nikakor pa ne navdajala z obupom. S humorom je znal
resignirati in skoro brez odpora se je udajal úkazom svoje usode. Le tako je bilo
možno, da je šel Kette po maturi k vojakom kar za tri leta. Ne dvomim kar nič,
da je skrbel zanj vsaj Ivan Resman, a ker osamijen, tudi brez uspeha. Naši vplivni
literáti in politiki bi bili mogli s pravočasnim posredovanjem doseči vsaj toliko, da
bi bil mogel Kette služiti v Ljubljani. Boječi, apatični fatalist Kette pa je bil v
praktičnih vprašanjih nepomagljiv ter si seveda ni znal pomagati. Resigniran se je
torej udal zopet usodi. Brez denarnih sredstev in brez vsake morálne zaslombe je
moral postati rekrut, in plahi Kette je odšel med najsurovejšo družbo! Tako je
moral iti Kette služit v Trst v staro, inficirano vojašnico in pod docela tuje pod-
nebje. Telesno šibki Kette ni mogel dolgo prenašati tistih, za vsakogar zelo mučnih
mesecev rekrutnega vežbanja, dolgotrajnega mnrširanja in plezanja po hribih „mit
Sack und Pack". Vojaško vežbanje je še v moji dobi obstojalo večinoma iz teptanja
tal, beganja, metanja z vsem životom po tleh in tekanja navzgor in navzdol. Ta
modri vežbeni sistem je danes že dokaj reformiran. Na neki taki vaji pa se je
Kette prehladil in pregnal. Začel je bruhati kri, ležal je brez primerne hrane in
oskrbe v garnizijski bolnici, dokler niso nad njim sloviti vojaški zdravniki obupali
ter ga poslali zopet med civiliste — umirat.
Žal, da nisem niti slutil, kako se mu godi. Sredi aprila pa mi je prišel Murn-
Aleksandrov povedat, da so Ketteju dnevi že šteti Naletel me je k sreči baš še
med hišnimi vráti na Bleiweisovi česti št. 7., kjer sem stanoval, ko sem odhajal s
svojo soprogo na popoldanski izprehod. Murn mi je ves prepaden pripovedal, da
bi bilo treba poskrbeti tudi za Kettejevo hrano, ker gospodinjina sredstva ne dovo-
Ijujejo bolniku nikakršnih priboljškov. Bil sem presenečen in takoj sem poiskal
Aškerca, da greva skupaj h Ketteju. Aškerca je moje obvestilo silno potrlo in ne-
mudoma se je odpravil z mano. Tako sva lezla po stopnicah visoko kvišku pod
streho odurne staré cukrárne ; morala sva preko vsega poslopja, po raznih hodnikih,
gor in dol, dokler nisva stala kočno v zelo ponižni študentovski sobi z malimi
četverokotnimi okni. Sprejela je naju gospodinja sama, ker je bil Murn odsoten. In
tu šele, na postelji v mrtvaškem znoju ležečemu Ketteju sem predstavil Aškerca.
V úvodu Kettejevih „Poezij" je Aškerc ta prvi svoj sestanek s Kettejem popisal
takole: „Na smrtni postelji njegovi sem ga videl prvikrat. Šla sva ga obiskat z g.
Govékarjem. Ko sem ga zagledal, spoznal sem takoj, da ne vstane več s postelje,
na katero ga je bila položila bolezen. Človek Kette je bil izgubljen — kaj bo s
pesnikom Kettejem? Šinilo mi je v glavo, da bi bilo vendar dobro, ko bi sam po-
vedal, kaj se naj zgodi z njegovimi pesmimi. In pregovorila sva ga, da je vso
svojo književno last — druge ni imel! — prodal založniku, g. Schwentnerju. V
svoji oporoki pa je postavil za svojega dediča „Podporno društvo za slovenské
velikošolce na Dunaju ..."
Jaz sem nemudoma alarmiral Ijubljansko javnost v „Slovenskem Národu" ter
jo opozoril na bednega pesnika. Začela se je tudi takoj denarna zbirka, in národne
51 ž Slovstveni zapiski.
dáme so nosile in pošiljale Ketteju jestvin in pijač. Toda bilo je že prepozno!
Ketteju so bili vsi tisti darovi v zadnjih njegovih dneh le dokaz, da národ misii
nanj, užiti pa ni mogel ničesar več. Aškerc je bil priča njegovega poslednjega izdiha.
„Dopoldne 26. apríla" — je pisal Aškerc v omenjenem predgovoru — „sem
bil zopet šel k njemu pogledat, ker so dijaki pravili, da mu je čimdalje slabše in
da želi še videti kakega znanca. Bilo je okoli devetih. Ko vstopim v sobo, se mi
še rahljo nasmehlja. Ko pa se mu približam in mi podá svojo velo in hladno roko,
vidim, da ima že hipokratiško lice. Bil je bied ko zid, po čelu pa so mu stále potné
srage. „Pojdemo!" je rekel, potem pa ni govoril več. Začela se je agonija. Krepko
je prijel za svečo, ki mu jo je dala v desnico njegova gospodinja. Črez kakih deset
minút je izdihnil svojo mlado dušo. Zatisnil sem mu oči in šel povedat prijateljem,
kaj se je zgodilo."
Kakor je Aškerc sam povedal koncem uvoda h Kettejevim „Poezijam", je
Ketteju na smrtni postelji obljubil, da uredi njegovo književno zapuščino.
To svojo obljubo je Aškerc tudi takoj izpolnii, kar je bila práv težavna naloga.
Jedva leto dni po Kettejevi smrti je že izdal L. Schwentner v krásni knjigi Kette-
jeve zbrane pesnitve, ponatisnjene iz „Lj. Zvona", „Nove Nade" ter iz rokopisne
ostaline. Aškerc je izpustil otroške pesmi in básni, ki jih je bil Kette objavljal v
„Vrtcu" in „Angeljčku". V predgovoru je sam izrečno pripomnil: „Te pesmice se
za s e daj niso spiejele v zbirko. Če bo treba drugega natíska, sprejmejo se
t a čas." Poznavajoč hiperkritičnost Slovencev in boječ se, da škodí literárnemu
ugledu Kettejevemu, je Aškerc še zapísal stávke: ,,Mislim, da sem zbral vse, kar
je sodilo v knjigo. Nemara poreče kdo celo, da sem sprejel v to zbirko brž preveč,
nego premalo pesmi. No, sodba v takih rečeh je pač čisto subjektívna."
Gotovo je, da je Aškerc Ketteja izredno cenil ter ga je spoštoval više nego
vse druge mlajše poete. Res pa tudi je, da v tem svojem predgovoru k I. izdaji
Aškerc ni našel tistih gorkíh tónov, v katerih je o Ketteju vsikdar govoril.^) Da
pa je ta resni predgovor napisan z globokim občutkom in 's stvarnostjo objektivno
kritíčnega urednika, ni možno tajiti.
Za plačilo svojega nesebičnega truda in svoje vestnosti je dobil Aškerc naj-
prej kritiko v „Slovenskem Národu", in ko sem pošteno, kot priča in očividec
Aškerčeve najboljše volje, zavrnil očitke v istem lislu, nato še Literarno písmo v
9. zvezku IV. letnika „Slovenke". Teh dveh kritik ni mogel Aškerc nikdar preboleti
in pozabil jih ni do smrti,
L. 1907. je izdal L. Schwentner kar dvoje izdaj Kettejevih poezij, ilustrirano
in Ijudsko, in Aškerc je bil zopet obema uredník. V to izdajo je sprejel Aškerc
tudi Ketteje básni in otroške pesmi ter 12, v I. izdaji še ne priobčenih pesnitev,
ki sta jih bila našla z záložníkom Pa tudi svoj predgovor je Aškerc za II. izdajo
izdatno razširil ter ga glede življenjepisnih podatkov obogatil. Ta razširjeni pred-
govor je nov dokaz, s koliko Ijubeznijo in vnemo se je bavil Aškerc s Kettejevim
življenjem in z delom tega komaj 231etnega, genijalnega pesnika. No, tudi za to
svoje ponovno delo je žel Aškerc le novo žalitev: od Ijubosumnosti diktírano ob-
žalovanje, „da ni te naloge prevzel kdo izmed vrstnikov Kettejevih, ki so ga na-
tanko poznali ..." — Da so Aškercu taki doživljaji zagrenili mnogo ur njegovega
itak mračnega življenja ter so le pomnoževali njegovo hipohondrijo, je menda
docela razumljivo. Fr. Govékar.
1) Presrčen nekrológ je priobčil Aškerc o Ketteju že v „Ljubljanskem Zvonu"
1399, na str. 312.
R. M. Vojanov:
Dobra letina.
jS
ladkejšega vina že petdeset let
po naših goricah pridelal ni svet,
še sodov bahato trebušnih
je bilo premalo.
Od Trške goré po deželi okrog
konjiči so trtni odvážali sok.
To bila je kapljica krepka
za zimske večere.
Na svečnico, ko že prihajal je mrak,
priškriplje prešerno voz vina težak
v utrjeno stolno Ljubljano
skoz karlovška vráta.
A vpregi pretežka pač sod sta in voz;
pincgavcov že eden na sprednjih je bos,
in bič mora venomer peti
po ulicah mestnih.
Pred hišo deželno ustavi voznik,
objame z rokama debeli ročnik
in trdo potrka na vráta,
da v dvorcu odmeva.
In vráta odpre in zatrobi vratar
in že vlastelinov se cel kolobar
v lasuljah in žametnih haljah
nateče krog voza.
Služabniki sod na dvorišče zvalé,
gospodi kar resni obrazi žare;
ej, menda koj pride pokušnja
kipeče novine?
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 10.
37
514 R. M. Vojanov : Matjažev sonet.
Turjaški s koščeno ogromno pestjo
pretrka obsežno posodo krepkó
ter drugom pokima visokim
s pomembnim nasmehom.
Potem pa pokliče služabnikov šest,
šest bétov zasika, zajeka jih šest
po silnem lesenem orjaku,
da vekajo doge.
Sesuje se sod in zakriti základ
zašije očem, ves krasán, prebogat:
prevod Dalmatinov slovenskí
iz svetega pisma.
Matjažev sonet
J od goro silno v dvoru kamengrada
za mizo skalno kralj Matjaž sedí
in spi. Za njim junaška vojska spí;
krog mize gre Matjažu bela brada.
Kralj menda čaká, da nam čas zavlada,
ko národ naš izžet práv do kosti
bo v jarmu trpkem znoj potil in kri,
od tujca bíčan kruto v líca mlada.
Iz spanja kralj, če res si nam vladár!
Mi bdeči sokolí že čakamo,
da v boj za pravdo odkorakamo.
Kaj nam in tebi srak je mar?!
zdaj tvoj je dan — zavíhtí meč jeklen,
da se zarije v kri in dob zeleň!
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
515
Hči grófa Blagaja.
Roman.
Spísal Rado Murnik.
25.
Y\ opot na dvorišču je zdramil klečečega. Omar je dvignil glavo
! in motril rajnico. Plahi svit cvrketajoče, medlo brleče sveče
je obigraval bele mrtvaške rože na zagonetnem obrazu tilie Fatime
in lil po njem velevznosito, nekaljeno blaženost drugih svetov . . .
Zopet je bilo Omarju, da spavá pred njim tuje bitje ...
„Sam!"
Osvajala so ga neizrečeno bridka čustva. Za vedno, za vedno
je izgubil svojo edino zavetnico, svetovalko, sestro, svojo prijateljico,
svojo drugo mater, ki ga je Ijubila tako nesebično in iskreno kakor
rodnega otroka. Še nikdar, niti pri ciganih, se ni čutil tako nesreč-
nega in zapuščenega. Težilo mu je dušo in mu jemalo vso mlado
moč in mlado zaupljivost. Oslutil je tajnovito večnost.
Zdajci se je zavedel, da je sam pri rajnici in tesnoben strah
pred tiho gospo mu je zagomezel po udih. Vstal je in se obrnil
proti vratom.
Tedaj se je vrnila Jeleňa. Dolila je olja v ampolo, visečo od
stropa, jo prižgala in ugasila pojemajočo svečo. Osuplo je pogle-
dovala zdaj Fatimo zdaj Omarja.
Ko je doumela, kaj se je dogodilo, je podrhtala. Burno so se
ji dvigale prsi; jela je mežikati in po licih ji je Hla solza za solzo.
„Joj, gorje meni," je vzdihala in jecala v predpasnik. „Nikdar
več ne bom imela tako blage gospodarice! Nikdar več!"
Rahlo so zaškrípala vráta in zašumela je težka zaves a. Prišel
je Osman paša.
„Kako je hanumi?" je mirno vprašal Omarja.
. „Preminula ..." je zaihtel Omar. Zapiralo mu je sapo, za-
tezalo mu grlo in privrelo mu je iz skelečih oči.
„Jeleňa, zakrij hanumi obraz!" je ukázal Osman paša, ki se
je bil takoj okrenil proti vratom. Smrt pretrga mohamedancu za-
konsko zvezo ; umrla žena je môžu zopet — tujka in on poslej ne
sme več videti njenega obličja.
37*
516 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Jeleňa je ustregla gospodarju.
„Kaj se jokaš?" je rekel Osman paša Omarju in ga bodril:
„Nihče ne živi dalje, nego mu je namenil Allah. Smrt je bel dro-
medar, ki poklekne pred vráta vsakemu zemljanu. Kismet! Na tur-
betu ji dam postavili lep nagrobni kameň od belega marmora in
vdolbsti vanj zahvalnico Allahu . . . Jeleňa, k ílmi halu, da obvesti
imama!"
Odšli so vsi trije. Paša je poslal po slávni zdravnici Ailimo in
Giilbahar. Zunaj je jelo po malem deževati.
Kmalu sta dospeli sloviti biljarici. Umili sta rajnico z mlačno
in mrzlo vodo, iztegnili hanumi roke in noge ter privezali oba palca
na nogah z zelenim motvozom. Pod prsi ji je položila Giilbahar
težak ključ, Ailima pa ji je dala kafre v oledenele roke. Omotali
sta truplo v turban — mrtvaški prt, oblekli Fatimi brezrokavno
srajco, v kateri ni bilo nobene zavozlane nitke, in pokrili mrliča
s platneno odejo.
Ko sta se poslovili, je prišel duhovnik, imam Ahmed, suhljat,
bradat mož, miren, resen, dostojanstven. S sabo je privedel dva
pomočnika. Položili so Fatimo na oder. Imam jo je pokril z zeleno
odejo iz mošeje in obesil ruto ob zglavje.
Da ni bilo že tako pozno in da ni deževalo čimdalje huje, bi
bili pokopali Fatimo kar neutegoma; tako pa so odgodili pogreb
na drugo jutro.
Omarju je bilo, kakor da se m.u je nekaj nebeško lepega
ulomilo v duši ter izginilo za vekomaj. Bilo mu je, kakor da ga
mučijo težke strašne sanje; nemiren je taval po mračnih hodnikih.
Vse se mu je zdelo pusto, prazno.
Zlasti ga je razburjala misel, da Fatimi ne bo mogel izpolniti
poslednje prošnje. Takoj po jaciji se je požuril gori v haremlik.
Bal se je izdajalske priče; toda v mrtvačnici ni bilo žive -duše.
S trepetajočimi prsti je vzel slonokosteno razpelce izza opasa
ter odmotal in vzdignil trojno odejo na odrú. Ta trenotek se mu je
zazdelo, da sliši lahne korake in šum obleke po hodniku.
„Esma hanuma!" se je prestrašil in obstal kakor okamenel.
Takoj pa je uvidel, da se je motil ; le dež je šumel in pljuskal
zunaj po strehah in po dvorišču.
Omar se je globoko oddahnil, poljubil križec in ga naglo po-
tisnil Fatimi na góle prsi. Hlastno je popravil in pogladil mrtvaške
odeje. V neznosnem strahu pred mrličem in pred zasledbo je po-
begnil v pritličje, tiho in hitro, kakor bi ga nosile samé gorske vile.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 517
Šel je v svojo ozko nizko sobico in počenil na minder. Na-
slonil se je z laktom na oknjak in strmel z uklonjeno glavo skozi
okno ; oblaki, zemlja in vzduh so se spájali v čemerno neprozorno
črnoto. Na odprte železné oknice so bobnale goste kapije in mu
razbite pršele na vroče lice. Sumec je Hlo od streh in židov in
drlo med skalinami v Bosno. Redkoma je puhnil jezen veter in po-
zibal lok ob steni. Iz konjušnice je slišal Omar včasi zamolkle
udare podkovanih kopit in rezgetanje. Od ilovnatih tal zatohle sobe
je zaudarjal neprijeten duh po vlažni zemlji.
Zavil se je v odejo in legel ; zaspati ni mogel. Vedno iznova
je razglabal prežalostno usodo Fatimino. Sužnja, dan na dan pri-
kovana v zlati kletki, je preždela najlepša leta v háremu, brez nade,
da se reši kdaj v svobodo. Toga in obup sta j i dan na dan grenila
mladost in jo zamorila. Spominjal se je njenih žalobnih oči, nje-
nega milega glasu, njenih besed.
Taki spomini so ga raztožili. Blazina mu je bila mokra od
solza. Legel je na drugo strán in poslušal uspavalno šumenje dežja.
Še dolgo se je premetaval nemirno po ležišču, preden je zaspal.
Prebudil ga je rani hlad. Rahel svit ob oknu je oznanjal mlado
jutro. Po Vranduku so peli petelini. Deževalo ni več.
Ko se je zbudil, mu je težko padla na dušo prvá misel :
„Fatime ni več! Ah — včeraj osorej sem jo še imel . ..."
Na vrtu so se oglašali radostní ščinkavci in kričavi vrabci.
Skozi okno je videl majhne oblake, nežno zardele, kakor detinja
lica po spanju. Tedaj je zaslišal od vŕta udare in škripot.
„Kaj je to?" se je vprašal in poslušal.
Udarjalo je enakomerno in včasi zazvenelo ali rezko zaškrtalo
kakor železo ob kameň.
„Grob kopljejo Fatimi ..."
Zganil se je. Naglo je vstal, se umil in pohitel v prvo nad-
stropje. Pri rajnici je bil že imam Ahmed.
„Zakaj si tako žalosten?" je vprašal Omarja prijazno. „Arhangela
Mičail in Gjebrail spremita rajnico pred Allahov prestol in jo po-
vedeta v čarobna nebesá, tlakovana z žlahtno rudo in polna dehtečih
cvetlic, pod neizmerno široko drevo modrosti. To drevo ima zlate
korenine in milo pojoče srebrne vejice, rodi pa samé drage kamene
po vseh brezmejnih nebesih, ki jih ne more predirjati najhitrejši
konj. Ondi bo prebivala, večno lepa in mlada, v razkošno oprem-
Ijeni palači ob vonjavem potoku, kjer se prelivata zgolj mleko in
med v rožni vodi."
518 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Prenesli so oder z mrličem skozi predsobo, po dolgem ozkem
mostovžu, po stopnicah mimo stráže na dvorišče in v džamijico.
Omar je pokleknil v kot. Prihajali so Ijudje, samo moški, med
njimi Osman paša, Uzeir aga, Tahir in Ferhad. Prišlo je tudi precej
siromakov, ki so pričakovali običajne pogrebne miloščine.
Imam je molil molitev za rajnike. Pogrebci so se držali hlad-
nodušno in vendar niso skrivali radovednosti. Njih mirni, skoraj
zadovoljni obrazi so jezili Omarja.
Obrnil je glavo k steni in bral na modrini pozlačen nápis,
stih koránové súre : „Bog je luč nebes in zemlje. Njega luč je mo-
drost na zidovih, kjer gori svetiljka, pokrita s steklom. Steklo sveti
ko zvezda, svetiljka je nalita z oljem svetega drevesa. Olje ni ne
od izhoda ne od zapadá, luč sveti vsakomur, ki jo želi/
Zapel je mujezin na minaretu. Možje so vzdignili krsto in jo
nešli iz mošeje. Však korak so se premenjavali nosilci. Esma ha-
numa je gledala z otroško zvedavostjo skozi leseno omrežje svojega
okna; zraven nje sta bili Arifa in Hanifa. Tudi pri drugih oknih so
stále ženské; za pogrebom ni smela nobena.
Omar je bil mrtvaško bied; ves potrt je stopal za drago rajnico
in gledal na zeleno odejo, ki je krila Fatimo. Iztežka je prema-
goval jok.
Na dvorišču so stále umazané rjavkaste luže od snočnjega in
davišnjega dežja. Lesena vrtná ograja je bila črna in mokra. Ali
nad vrtom je sijalo čudovito Ijubko in krásno jutro majnikovo. Med
bohotnim zelenjem je belelo polno milovidnega cvetja, kakor bi bil
zapadel sneg. Od vej so kapali debeli težki kanci. Izza gozdatih
vrhov je vela opojná vonjava drevja, grmovja in mahovja. Izprevod
je zavil na vrt.
„Kako hodijo po trávi in lepih cvetlicah," se je gneval
Omar. „Čemu neki jih je prišlo toliko, saj vendar ni nihče poznal
Fatime."
Iznova se je srdil nad tujci; bili so mu nad vse zoprni, ker
so prišli večinoma le radovednost pást in zijala prodajat, iztezat
vratove in uživat nevsakdanji prizor. Vsi so se mu zdeli neusmi-
Ijeni, brezsrčni, brezčutni ...
V senci pod velikim orehom, sredi prijaznega zelenja, tam je
zevala črna jama. Mraz je obletel Omarja po laseh, po tilniku,
po mozgu. Skozi solze je videl vse nejasno, zabrisano; pred očmi
so mu plesale svetle bele lúči in se spajale v čudno slepečo svet-
lobo, da ni mogel razločiti nobene stvari.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 519
Osman paša je strmel v oreh, prestopil včasi z noge na nogo
in skrivoma pogledal Omarja, ki je ihtel tiho, brez solza, da mu je
pretresalo tilnik in ráme.
Vzeli so vrhnje zeleno zagrinjalo z rakve in jo spustili v grob
tako, da je bil obrnjen mrlič proti Meki.
Omarja je obšla strašná domneva, da zagrebo Fatimo še
živo ... In prešinila ga je nič manj strašná misel, da zasujejo
zdajle ta Ijubi obraz, te milé oči, te drobné roke za zmeraj v črno
zemljo med gnusno črvad . . . Zdvajal je ob takih grozotnih mislih.
Pokrili so rajnico z malo streho desak in jeli zasipati grob.
Zamolklo je udarjalo kamenje in prst ob les.
Omar je komaj stal pokoncu. Zakril si je obraz z rokama;
izmed prstov so kapale svetle solze na razkopana črna tla.
Ko so zravnali zasuti grob, so izlili nanj vrč vode, pokleknili
in jeli moliti tespih, rožni venec od trikrát triintrideset kroglic. Po
triintridesetkrat so izgovarjali : „Slavim Allaha! — Hvala Allahu ! —
Allah je vsemogočen, amin!"
„O verniki, kakšnega ste poznali tega človeka?" je vprašal imam.
„Poznali smo ga dobrega," so odgovarjali pogrebci zateglo.
„Hočete pričati zanj?"
„Hočemo."
„El fatiha!" je velel duhovnik. Vstali so, obrnili dlani proti
nebu in odmolili očenaš.
* „Amin! Amin!" se je razlegalo med starim obzidjem. Potegnili
so si z rokami po čelu, očeh, licu in bradi, si poljubili konce svojih
prstov in odšli.
Imam pa je ostal pri grobu, da bi sváril in opominjal dušo
in jo obvaroval hudobnih duhov, kateri bi jo radi ukanili in ugrabili
Allahu. Daleč se je oril močni, preleteči glas duhovnikov: „...pekel je
tvoja usoda, raj je tvoja usoda, tvoja krivda je tvoja usoda..."
Utihnil je in poslušal nekaj trenotkov; nato je pobral zeleno
odejo, si jo vrgel čez ramo in odšel.
„Zdaj me ne ovira nič," je dejal Qsman paša zadovoljno Uzeir
agi, ko so sedeli z Omarjem po pogrebu v selamliku. „Odzvati se
hočeni tvojemu vabilu."
„Dobro, jako dobro," je odvrnil Uzeir aga veselo. „Kdaj pa
odrinemo?"
„Takoj jutri zarana!" je odgovoril Osman paša. „Imeli bomo
ugodno pot; po dežju ne bo prahu. Omar, ti odjahaš z nami na
Kranjsko!"
520 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
„V domovino!" je zavriskalo v Omarjevi duši. Ali žalost za
Fatimo mu je kalila veselje, da bo po dolgih dolgih letih zopet
videl očetnjavo, sveta domača tla.
26.
Paša je neutegoma ukázal svojim konjanikom, naj začno pri-
pravljati vse potrebno za četovanje.
Sirovi jezdeci so vriskali od divjega veselja, ko so slišali, da
pojdejo zopet plenit, palit in morit! Nekateri so p'rinesli v kot dvo-
rišča velik kotel in zakurili, da bi topili žveplo. Drugi so šli s
pašo, z Omarjem in Uzeir ago v ahar, v konjušnico. Pregledali so
jermenje, sedla, okovaná z železom, pregledali konje arabskega in
domačega plemena pa določili, katere vzamejo s sabo. Veselo je
zarezgetal beli Sarif, ko je uzri Omarja.
Potlej so šli v saračano, v orožnico. Osman paša je obstal
pred krasnim orožjem, ki ga je bil nosil ali uplenil za premnogih
bojev. Ob deskah so slonele sulice pa težke nerodne puške na kre-
salnik. Na kolih so viseli prsni oklepi in orožni prepasi, ob zidu
pa handžari, kindžali in jatagani, nemški dolgi meči in krátke
tatárske krivulje, loki in samokresi iz Foče, Ipeka, Skoplja . . . Povsodi
na teh tihih pričah besnih bitev so blesteli in pestreli pisani dra-
gulji, zlato in srebro, slonová kost in biserna matica.
„Poglejta ta buzdovan!" je velel paša Omarju in Uzeir agi. „Z
njim sem udrihal v bitvi pri Varni po Ogrih. Dvaindvajsetleten mla-
denič sem bil že tretjikrat v boju. Takrat bi me bili ranjenega kmalu
ujeli na močvirju, ker sem zadrevil predaleč med sovražnike. Tole
široko ogrsko sabljo sem si priboril štiri leta pozneje v veliki bitvi na
Kosovem polju. In ta samostrel sem ugrabil za osvojitve Istambola
grškemu streku pri zadujem náskoku ob drenopoljskih vratih. Tega
je zdaj že devetnajst let. Razrušili smo tisočletno izhodnorimsko
cesarstvo in odslej trepetajo pred nami vsi neverniki. Velik je Allah !
— Kar vidite tukaj, vse me spominja mladih let: junakovanja
pri Nisu ob Nišavi, v Karamaniji v Mali Aziji, pred Belgradom,
v Albaniji, v Epiru, na Valaškem, na Peloponézu v Lakoniji in
Ahaji, v Atiki, v Bosni, na Erdeljskem, Hrvaškem, Štajerskem,
Kranjskem ...
„Blagor tebi, ki si si stekel toliko nevenljivih zaslug za edino
pravo vero prerokovo!" je dejal Uzeir aga spoštljivo. „Omar, tu
imaš najlepši zgled!"
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 521
Odnesli so nekaj orožja iz drugih oddelkov orožnice, ga raz-
delili med vojnike ter pilili in brúsili ukrhane ostrine. Iz dvoriščnega
kóta je zaudarjal zadušljivi duh kuhanega žvepla. Z njim so nama-
kali niti in omotávali ž njimi puščice pod ostrimi zalustmi. "<'^^(^J4„KV'^j<t-^á^
„Že vidim švigati užgane ožveplane strelice, že vidim goreče ^
strehe pasjih malikovalcev!" se je radoval Osman paša. „Gorje
Ljubljani! Ako se nam ne uda izlepa, jo popalimo do zadnje
koče!"
Popoldne je bilo vse urejeno. Osman paša in Uzeir aga sta
se naslajala ob posnemkih podôb naših mest, ki jih je bil dal
italijanskemu slikarju naslikati izobraženi sultán Mehmed Drugi, pri-
jatelj krvavih vojska pa tudi umetnosti. „Und der Turckhisch kayser
hat inn denn Landen alľ Stett lassen abmallen," piše v svojem
Chronicon Austriacum Korošec Jakob Unrest, sodobnik cesarja Fri-
derika Tretjega, korar v Podkrnosu in župnik slovenskí fari v Šmartinu
blizu Poreč ob Vrbskem jezeru.
Omar je ždel sam v svoji sobici. Kar so se tiho odprla vráta
in vstopila je mala Arifa. Plašno je postala pri vhodu ; bála se je,
da je Omar ne zapodi iz selamlika, odmenjenega le moškim. Bila
je bieda, razmišljena.
„Omar, pôjdeš res tudi ti z njimi?" je vprašala vsa žalostná
in nekaj ji je zatrepetavalo na nežnem vratkú pod rdeče pobarvanimi
lasmi, spletenimi v tri kite.
„Res."
„Pa se kmalu vrneš?"
„Kmalu."
„Ah, ne veš, kako mi bo dolgčas po tebi," je vzdihnila in
boječe pogledala orožje, katerega se mohamedanka, „nečisto bitje",
ne sme dotakniti. „Omar, podari mi kaj, da bom imela za spomin!"
Odprl je dolaf in ji podaril rubinovo agrafo, ki jo je nosil
včasi na turbanu.
Zahvalila ga je vsa veselá in mu podala svojo srebrno za-
pestnico. Prijela ga je za roko in šepetala presledkoma, zardela v
dražestni zadregi : „Ah, Omar, Omar . . . da bi imel tudi ti mene
tako rad, kakor jaz tebe!"
Priklonil se je in poljubil mlado Turkinjo na živordeče, še
nekoliko tanke ústne. Arifa je stopila na prste, se iztegnila v vitkih
bokih in mu ovila obe roki okoli vratu. Vrnila mu je poljub krotko,
rahlo, vedno boječ se, da se mu ne bi zazdela vsiljiva. Kakor zlati
zvonci so cvenketali cekini okoli njenega vratu in na prsih.
522 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Zasmilila se je Omarju. Mislil si je: „Pride pote mož, te odvede
v hárem, v vedno ječo, kjer bodo gizdava oprava, parfum in
sladkarije vse tvoje veselje . . ."
„Greš malo k nam?" ga je vabila in nagnila glavico Ijubko
po stráni.
Omar je šel z Arifo, dasi ni rad hodil k Esmi hanumi. Zdelo
se mu je včasi, da ga prvá žena Osman paše pogleduje nekam
sumljivo — kakor bi kaj slutila.
Esma je v haremskem velelepju sedela s podvitima nogama
na minderju, pokritem s težkimi perzijanskimi preprogami in se na-
slanjala na modre blazine, parfimirane z rožnico. Oblekla si je naj-
lepšo obleko — rajne Fatime: ozek, kratek telovnik od temnordečega
baršuna, poln zlatega oveza, in jako široké dimije od težkega mo-
drosvilenega brokata, osutega s srebrnimi zvezdicami. Držala se je
modro in razglabala mučno vprašanje, ali živi v širnih deželah pre-
mogočnega sultána še katera hanuma, ki íma tako neznansko dol-
gočasnega dedca za moža kakor ona.
Ponudila je Omarju halve, pečiva od parfimirane moke, medu
in maku. Omarju se ni Ijubilo; razdelil je slaščice Arifi in preži-
vahni Hanifi, ki ga je poredno cukala za rokav in skrivoma páčila
hudomušni obrazek na čudno smešne načine.
Skozi rešetke so poigravali solnčni traki in po drobnem ve-
zenju na steni je gomezelo kakor sijajni roji zlatih kresnic.
„Ljubi Omar, povej mi, kaj misliš, kdaj dobiš brke?" je vpra-
šala nenadoma Esma.
Omar je molčal. Izprva se je nasmehnil, ali takoj mu je otrpnil
smeh. Bal se je Esminih vprašujočih oči ; bal se je, da ne pôjde
proti domovini, marveč — v hárem.
„Omar mi je dal také lepe kamene v spomin," se je poveselila
Arifa in kázala agrafo.
„Meni tudi, meni tudiľ' je zahtevala Hanifa.
„Ah, naša porednica misii, da mora dobiti vse, kar imam jaz,"
se je pritožila Arifa.
Tačas je prišel Osman paša. Hčerki sta mu pohiteli naproti.
Sedel je, si posadil malo Hanifo na koleno, pogledal Omarja in
vprašal ženo: „Kaj delate?"
„Pravkar sem si mislila : glejte vendar, kako dekliški obraz
ima naš Omar," je odgovorila Esma in pozorno motrila fanta s
svojimi sanjarskotemnimi očmi.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 523
Omarja je izpreletel kar mraz ; bilo mu je tako tesno okuli srca,
da je sopel le iztežka. V silnem strahu je čakal, kaj poreče paša.
„Kakšna misel," je zavrnil mož hanumo. „Pa poglej druge
petnajstletne dečake! Omar! Pojdi doli in naroči, naj bo večerja
danes malo prej ! Jutri bo treba zarana v sedlo!"
Zatonila je veliká purpurna žoga; mohamedánom se je pričel
nov dan. Trudni oblaki, osuti z žerjavico in zlatom, so počivali v
dolgi vrsti nad otemnelimi gorami. Po molitvi je obiskal Omar še
enkrat vse Ijube kraje in kotičke ter se ganjen poslavljal od vran-
duške trdnjave kakor od sočutnega živega bitja. Rad je odhajal
odtod — in vendar se mu je storilo tako inako ob misii, da bo
bival le še nekaj kratkih ur tukaj, kjer je preživel toliko let. Žalostno
so peli črički za obzidjem in iz sela je donášal večerni veter otožno
petje turških deklet ...
Kakor omamljen je taval po večerji v svojo izbo in zapahnil
vráta z železnim zapahom.
„Zadnja noc v Vranduku ..." si je rekel in zri zamišljeno
skozi odprto okno. Na mračnosinjem obnebju so že migljale zvezde ;
nad spavajočimi hostami je gledala luna veličastno iz okna črnih
oblakov. V grmičju in nizkem lesu blizu trdnjave so peli in ihteli
slavčki tako milo, tako koprneče, tako sladkotožno, da se mu je
topila razigrana duša v sanjavem domotožju.
„Kakšna je moja domovina?"
V dúhu je videl vabljive gore, čudovito drevje, bájne cvetlice,
zlatokrile metulje.
„Kje sta moj oče in moja mati? Kakšen je moj dom? Ali
pridemo mimo njega?"
Temno se je spominjal visokih židov, ali zdelo se mu je, da
bi vendar takoj spoznal rojstni grád, ko bi ga le zagledal ! Slekel
se je, sezul in legel. Skozi nočno tihoto je šumel tajnoviti šum
narasle Bosne, jezno se zaganjajoče ob tesne skale. Omarju je
bilo, da čuje iz nižave zamolkle klice in zvoke izmed kljubovalnih
pečin.
„Kako oduren je ta Uzeir aga," se je domislil in se zopet
spomnil Fatime. „Zjutraj obiščem revico zadnjikrat . . ." Misii so
se mu jele križati in kaliti. Uspávalo ga je enakomerno bučanje
reke, zaspal je trdno spanje zdravé mladosti.
Sredi noci se je zdramil in pogledal. Skozi okno so Hli lunini
žarki in osevali kos tal in zidu pri vratih. Zunaj je presledkoma
viharil veter, vil drevje in bučal ob oga.lih. V Vranduku je cvilil
524 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
pes ; tolpa njegovih poludivjih tovarišev je lajala za njim, se od-
daljila, umolknila pa zopet zacvilila in tulila in zavíjala pošastno.
Ko je burja ponehala za trenotek, se je nenadoma zazdelo
Omarju — da se na hodniku nekaj plazi ob zidu in prhuta v sapi...
Dvignil je glavo in poslušal pozorno.
„Nič ni," si je dejal pomirjen in se oddahnil globoko. Pogledal
je skozi okno. Dolgi oblaki so se bili pomaknili proti západu. Na
globokem nebu so plaho migljali plamenci, kakor bi morali zdajzdaj
ugasniti v sapi. Mešec je počival na visokih blazinah. Omar je zopet
legel, ali zdajci je slišal razločno — kako je tipalo po vratih . . .
„Kaj je to?" se prestraši. Pokriža se. Trepetaje strmi proti
vhodu. Srce mu zastaja.
Divje zabesni veter. Naglo se odpro vráta in hitro se zopet
zapro — pred drgetajočim Omarjem stoji bela človeška postava,
oblita od mesečine. Počasi, neslišno se bliža postelji. Omarju se
ježijo lasje, videčemu, kako se premikajo gube njenega mrtvaš-
kega prta.
„Kdo si? Kaj hočeš?" jeclja in se zboji sam svojega glasu.
Sila razburjen hlastne v kot po handžar ob zglavju. Toda od
prikazni prihaja taká očarujoča sila, da ne more obrniti oči od nje;
roka se mu dotipa do orožja, ali trepetajoči prsti spuste ročaj in
handžar mu páde s strahotnim ropotom na tla. Ves trd od zóne
gleda Omar v nemo nočno prikazen. Zobje mu klopotajo, pretresa
ga mraz, kakor da diha vanj ledena sapa planinskega prepadá.
Tedaj se razgrne dolga odeja in pokaže belo roko, bel obraz.
„Fatima!" dahne Omar.
Tu stoji pred njim tako mlada, tako lepa, kakršno je videl
onega dne, ko je prišel v Vranduk. Čisto taká je, le vsa bela, bolj
bela, nego njeno mrtvaško ogrinjalo. Ob labodjebelih licih ji drhtajo
gavranječrni lasje.
„Fatima, kako nebeško si lepa!"
Omočen se ne more ganiti, udje so mu kakor svinčeni. Počasi
se dvigne njena drobná prosojna roka, milo se upirajo togepolne
oči vanj in komaj slišno šepetajo skrivnostne ústne:
„Ko se povrneš domov — oj — varuj se črne kače!"
Ko tajinstveni dih polnočné sape v cipresah mu šušljajo njene
besede na uho. Prebledo obličje se prikloni nadenj in na vroče potno
čelo ga poljubijo mrzle ústne. Od nje veje grozoten grobni hlad
in duh vlažne prsti.
Iznova zabuči veter, vráta se odpro.
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 525
„Zbogom, Omar!" šepeta prikazen in se izlije iz spalnice.
Oblak zakrije luno, otemni sobo ...
Omar je ležal kakor v omotici. Naposled se je le ojunačil;
vstal je, ukresal ogenj in prižgal svečo. Hitel je k vratom. In videl
je, da so zapahnjena tako, kakor jih je bil zapahnil, preden je šel
leč. Nanovo ga je lomil grozljiv strah. Sapa je ponehavala; le
Bosna je šumela zmerom enako močno.
Legel je zopet in si otiral oznojeno čelo.
„Kaj je bilo to? Ali se mi je le sanjalo tako živo? Ali je bilo
vse le prazna domišljija? Pa saj sem videl in slišal in čutil vendar
vse tako natanko ! Tamle je stala, tod se je premikala ona, Fatima !
Ali vstajajo mrliči iz grobov? In kdo je odrinil zapah, ki sem ga
zapahnil znotraj? Da bi bil vse to samo privid? Ali je bila ona
ali vendar ni bila? Ah, bila je, bila! V dúhu bom vedno pri tebi,
mi je obljubila na smrtni postelji. In vstala je iz groba, obiskala
me takoj prvo noč! Ah, da je nisem vprašal, kako je tam ... kaj
je na onem svetu ... In vprašal, kaj pomeni ona črna kača ..."
Zunaj so skovikali skovirji. Upihnil je svečo in razglabal stra'-
hotno uganko. Ze so ugášale zvezde, že je slišal peti, klepati divjega
petelina. Prekrižal je roke na prsih in zaspal . . .
Komaj se je jelo malo svitati, je že zatrobil bojni rog. Omar
je skočil pokoncu in si mel oči. Čutil se je mirnega, krepkega in
čilega. Ko se je oblačil, se mu je smejalo kar samo po sebi in
venomer je ponavljal: „Tedaj danes! Tedaj danes!"
Bilo je še mračno; toliko da je razločal tablice na stenah.
Skozi okno je pihal hladen piš, oznanjevalec solnčnega izhoda. V
bližnjih hostah so počivkavali ptiči kakor še v sanjah. Megle so se
kuhale nad Bosno vodo in se pasie ob holmih. Vranduške koče s
svojimi iznad pritličja molečimi, širjimi zgornjicami in strmimi stre-
hami so gledale iz sivote, kakor bi bile postavljene v oblake.
Hitel je v kopalnico. Po hodnikih, po dvorišču, povsodi je
slišal ropot, klice, korake; že je bilo vse živo po trdnjavi.
Izza meglenih vrat je stopilo zmagovalno solnce. Po ozki
galeriji minaretovi je korakal mujezin, prekrižal roke na prsih, se
priklonil globoko in pel na vse štiri stráni „ezan i Muhamedi" :
„Allah je vsegamogočen ! Pričam, da ni boga mimo Allaha !
In pričam tudi, da je Mohamed prerok Allahov! Pripravíte se k
molitvi! Pripravíte se k dobrému! Allah je vsemogočen! Ni boga
mimo Allaha!"
526 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Vse se je zdelo Omarju danes odlikovano s čarom poseb-
nosti. Še nikdar ni poslušal poziva k molitvi tako pozoriio in
pobožno.
Po jutranjici je šel na vrt. Uzorilo se je. Nebo je ovíjala tanka
mrena. Iz goščave je letela črna gozdna štorklja doli k Bosni iskat
si postrvi. Tiho je stopal proti orehu. Tisočere zlate niti so poigravale
med vejami, po lahno ordelem zidovju, po rosnih bilkah in cvet-
licah. Na svatovsko odetih grmih, v hladu dolgih jutranjih sene je
je bilo vse tako svetlo, pokojno, praznično . . .
Natrgal je mladih rož in jih položil na gomilico Fatimino. Na
nežnih cvetih so lesketale kaplje rane rose ko človeške solze.
Molil je molitev, ki jo je znal od Fatime; kmalu pa se je
zalotil, da mu begajo misii vse kam drugam. Spomini, živi in napol
pozabljeni, so se mu porajali iz skritega dna duše. Nejasná, prijetna
sanjavost mu je obajala srce. Spominjal se je veselih in otožnih
prizorov; spommjal se je časov, ko se je rajna Fatima zvonko
smejala tukaj pod orehom, časov, ko sta skrivoma snovala rešilne
náčrte; spominjal se je njenega milega glasu, ganljivih hrvaških
pesmi, njene hvale in graje, njenih sváril ...
„Kaj pomeni črna kača?"
Spomnil se je odurne cigánke. Kar mu je stopila pred dušo
druga postava — temno oblečená ženská s črno krinko ... v hladní
podzemeljski jami, kjer so se povsodi užigale, blestele in bliskale
pisane lúčke na kamenitih stenah in stropih.
Nad grobom so letali metulji in čebele; pogorski veter je zibal
cvetje in visoko travo. Na orehovo vejico je sedel ščinkavec in se
gugal, da so sule svetle kapljice z rahlim šumom od listov; veselo,
podjetno je zapel fanfaro Ijubezni.
Omarju je bilo, kakor da sliši Fatimo : „Ne žaluj za mano !
Našla sem mir in pokoj. Kako tiho, kako lepo je tukaj ! Čuj, kako
radostno pojo drobni ptički, kako ugodno pihlja veter iz vonjavih
sene pragozdnih, z daljnih višav prijazen pozdrav domovine!"
In začutil je čilo moč mladega telesa, svežo moč, kakršno je
videl in slutil naokoli v bujni prirodi.
Že so gnali k'onje iz konjušnice. Treba je bilo oditi; uklonil
je glavo. Poljubil je šopek in dihnil: „Zbogom, Fatima!"
Na dvorišču so gizdavi žebci iztezali vratove, širili nozdrvi in
rezgetaje pozdravljali mlado solnce. Manjši kosmati tovorni konji,
osedlani s preprostimi lesenimi sedli, so se vedli mirneje in Je včasi
pozvanjali z zvonci.
Rado Murník: Hči grófa Blagaja. 527
Ilmihal je z dolgim bičem odganjal lajave pse. Divji brkati
konjaniki so hodili okoli konj, nekateri pa so že sedeli v sedlu. Iz
vrveče množice je slišal Omar klice: „Husein, AH, Hasan . . ."
Sedaj je izpustil Ilmihal krásno osedlanega Sarifa iz hleva.
Umnooki beli konj je sam priskakal k svojemu mladému jezdecu.
Omar ga je Ijubkujoče potrepal po čelu, po plečih, po lepo upog-
njenem vratu in se popel v sedlo. Sarif je plesljal po dvorišču,
nagajivo natezal uzde in grizel žvale; ponosno, strumno in vendar
lahno je sedel Omar na njem. Novo sedlo je škripetalo in rahlo so
požvenketavale srebrne verižice ob usnjati opremi. Osman paša je
govoril z debelim Tahirom in zadovoljno gledal Omarja.
Dolgi Ejub je miril visokega črnega Atmadžo, ki je besno
udarjal ob tla, da so se mu iskre kovale pod kopili. Vedno ne-
strpneje je stresal „Sokol" gosto grivo, ki je bil vanjo vpleten
amulet proti zlému pogledu. Kakor gibek mladenič ga je zajahal
Osman paša. Veliki belordeči turban sta mu krasila diamantna
agrafa in čapljino pero ; ob bedru se mu je lesketala dragocena
damaščanka.
Zatrobil je trobar na dolgi bojni rog.
Ta glas se je zdel Omarju klic novega življenja, katerega se
je — bal in vendar vse pričakoval od njega. Še enkrat se je ozrl
po zidovih, še enkrat po vodnjaku, po polumesecu na minaretu, še
enkrat po nepozabnem vrtu . . . Bilo mu je, da žaluje ob slovesu
tudi kameň in zid . . .
„Allah s tabo. Omar!" je zazvenel dekliški glasek. Pri oknu
Esminega harema je videl objokani obrazek Arifin. Mahnil ji je z
roko v slovo.
„V imenu Allahovem!" je velel Osman paša.
Barjaktar je dvignil malo zeleno zastavo visoko nad glavo
svojega rjavega konjiča, konjaniki so divje zavriskali in odjahali
iz trdnjave.
In dirjali so mimo krovov vŕanduških proti jugu, dirjali po
ozki dolini reke Bosne, dirjali proti severozápadu, proti Trávniku
in Banjaluki, se združili medpotoma z drugimi četami in dirjali,
dirjali proti mejam hrvaškim in slovenskim.
528 Milan Pugelj: Jetnik.
Milan Pugelj:
Jetnik.
III.
1^ o se je nekega večera vracal Kolár s svojega navadnega izpre-
'~^ hoda, je srečal nenadoma Teklo in njenega soproga. Že se je
nekoliko mračilo iti polja, ki so ležala prostrana in zoreča okoli in
okoli, so izdihavala prijeten hlad. Tam, precej daleč spredaj so se
dvigale kvišku kontúre mesta, visoki stolpi in nad njimi grád,
enak jakému čuvaju, ki bedi nad spečo množico.
Tekla se je zasmejala prej, kot jo je Kolár spoznal, in za-
pretila z roko: „Tu imate, gospod Kolár, zasluženo kazen, ker se
tako skrivate! Zdaj smo vas ujeli in naši ste!"
Mož je imel na sebi uniformo, obstal je zadaj, se postavil po
vojaško in salutiral.
„To je moj mož, stotnik Lujo Matuž in to tukaj je moj pri-
jatelj iz prejšnjih let, gospod Guštin Kolár!"
„Čast!" je rekel soprog. „Čast!" in vnovič salutiral. Stisnil
mu je roko in rekel moško in resno: „Vabim vas, da greste z
nama. Midva, veste, sva prišla iz krajev, kjer ^e doma gosto-
Ijubje: iz Dalmacije. Jaz sem Dalmatinec."
Kolár se je pridružil in vrnili so se proti mestu.
„Veste, kdo vas je izdal?" je vprašala Tekla, ki je hodila na
sredi. „To uslugo je storila meni in mojemu soprogu moja prija-
teljica Ana. Danes ste najin gost, ali ne, Lujo?"
„Gotovo!" je dejal soprog. „Najin gost! Ali kakšno, dovolite
mi, je vaše zanimanje? Veste, laglje se govori s človekom, če vemo,
s čim se bavi in kakšne funkcije opravlja!"
„Učitelj glasbe sem!" je pojasnil Kolár. „Na tukajšnjem glas-
benem závodu sem profesor!"
„Čast!" je pritrdil in salutiral Matuž. „Čast! Godba, gospod
moj, to je nekaj lepega, rekel bi, veličastnega ! Pripetilo se je že, da
me je kaka koračnica, ki jo je glasno in mogočno zaigrala vojaška
godba, spravila v pravo navdušenje. Doslovno : razburil sem se. Ali
na primer opereta „Gejša". To, prosim, je tisto, kar imenujemo umet-
nost. Človeka razigra, spravi ga v dobro voljo, da mu razživljenja!"
„Kako se pa imate sicer?" je vprašala Tekla in prijetno za-
tegnila „ima-ate". Vidi se, da dobro. Vedno ste mladi, čas gre
mimo vas in vas ne poškoduje!"
Milan Pugelj: Jetnik. 529
„Tudi vas ne!" je dejal vmes Kolár in bil v zadregi zaradí
soproge, ki je vztrajala v svoji drzni sali.
„Mene grdo obdeluje čas, prosim!" je rekla Tekla. „Ťukaj,
izvolite pogledati, v kótu pri očeh prvé gube. Ali ne vidite?"
„Ne!" je dejal.
„To je zavoljo mraka!" je dostavil Matuž enako važno, kakor
je bilo vse, kar je povedal.
Prišli so v mesto in se približali kmalu stanovanju. Pri vratih
se je stotnik poklonil še enkrat in rekel : „Vabim vaše blagorodje.
Moje žene prijatelj je tudi moj prijatelj in moje stanovanje mu je
vedno odprto."
Ko so prišli v sobo, si je ogledal Kolár v svetlobi električne
lúči svojega gostitelja. Bil je v obraz rjav in raskav. Pod nosom
je imel mocne brke in na levem licu eno brazdo po dolgem in
niže spodaj še eno počez, ki se je pričenjala že na bradi. Stotnik
je govoril o teh dveh brazdah rad in jih zamenjaval s tistimi, ki
so jih zadali.
„Ta tukaj," je dejal, in kázal brazdo po dolgem, „ni junák.
Zadel je slučajno, kakor kura zrno. A tale", pokazal je brazdo, ki se
je pričenjala na bradi, „ta je vreden hvale. Močan je in bori se
kakor lev. Izzval sem ga samo zato, ker me je gnala radovednost,
da se poizkusim ž njim. No, ukresnil me je; ali gospod, to je
bil boj! Sablji sta sikali kakor dve kači!"
Tekla je prinesla sama na mizo prigrizek in vino in pili so
pozno v noč. Ko se je stotnik nekoliko razživil z vinom, je pričel
praviti dôvtipe. Vedel jih je nepričakovano mnogo in Tekla je po-
slušala z zanimanjem in se smejala.
Kolár se je poslavljal o polnoci. Po stopnicah ga je spremila
Tekla in spodaj v temni veži je vpihnila nalašč svečo in se ga
oklenila. „Zdaj je vse v redu," je omenila, „zdaj prideš lahko však
dan. Ob osmih on odhaja in se vrača opoludne, ob dveh zopet
gre in pride ob šestih."
„Kako si mogla," je vprašal zamišljeno Kolár, „kako si mogla
tega človeka vzeti, kaj si našla na njem?"
„Ah," je vzkliknila z nevoljo ženská, „pusti že to ! Kaj ti na-
zadnje veš, kaj vse nas zanima, kako me mislimo in zakaj delamo
tako, kakor vam moškim ni po volji! Nehaj s temi stvarmi in pri-
vadi se na razmere. Pridi takoj jutri! No, servus !"
Poljubila ga je, odklenila vežna vráta in ga skoro potisnila
na cesto. Z okna v prvem nadstropju se je oglasil stotnik in za-
,Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 10. 3.8
530 Milan Pugelj : Jetnik.
klical: „Na svidenje, gospod! V nedeljo torej gremo na izlet, kakor
smo se dogovorili. Redénzvous je ob dveh popoludne pri nas!"
„Da!" je kimal Kolár presenečeno, privzdigoval klobúk in
odhajal po prazni ulici. „Ľahko noč!"
Drugi, tretji in četrti dan je hodil sam zase po novih potih,
da bi ne srečal kakega znanca. Mislil je na desno in levo in vedno
čutil, kakor bi se predla okoli in okoli njega nevarna mreža, ki se
je ne bi mogel oprostili. Tekla je poročena, žena drugega in zdaj ni
več tako, kakor je bilo. Če zdaj ž njo obcuje, je to občevanje tiho-
tapsko, združeno s strahom pred nevidno pravico in kaznijo. Če
hoče vse prekiniti, ne more, ker noče tega ona, žena drugega.
„Vse to," je naenkrat mahnil in se razburil, „vse to bom
pustil, gotovo! Človek ni v verigah, zákon je izključen in tako
dalje, pravzaprav pa je uklenjen, kakor nikoli ne. No, jaz se
oprostim!" In čez nekaj čaša je dostavil: „Če ne pôjde drugače,
prosim za premeščenje!"
Iste dni je prejel pismo. Pisala mu je Tekla, Ijubeznivo in
žalostno obenem. Ves prejšnji dan se ni ganila od okna, gledala je,
odkod se bo prikázal, a njega ni bilo. Čemu ne pride, čemu je
čuden, naj je ne muči!
Šel je tja, kakor je pisala: popoludne ob treh in sprejela ga
je res vroče, kakor ženská, ki misii samo nanj in ga Ijubi. Brez
besed se ga je oklepala in ne da bi povedala zakaj, skoro jokala.
Oči so ji bile motne in rosné, bele góle roke so se ji tresle in
zdelo se je, kakor bi omagovala in bi se ji šibile noge.
„Prosim te, Tekla," je rekel v pogovoru, „pisem ne piši in
ne pošiljaj! To so prejasni dokazi, če pridejo komu v roke!"
„Niti pisma ti ne smem več pisati!" je očitala ona in izgo-
varjala posamezne besede z bolestjo in strahom, kakor je še ni
nikoli čul. Naenkrat se je razlila okoli nje in po vsej sobi múčna
žalost, ki je ležala na obeh kakor zla usoda. Tudi Kolarju je po-
stalo nenadoma tako bridko, da ni mogel govoriti.
Malo pred šesto uro se je vrnil mož, se pri vratih veselo in
glasno zasmejal, stopil bliže h Kolarju in mu stisnil roko: „Po-
zdravljam vas, dobrodošli!"
Odpel je sabljo, jo obesil na obešalo tik vrat, stopil k ženi
in ji viteško poljubil ro.ko. Pravil je o aeroplanih, ki letajo nad
vojaškim vežbališčem. Po njegovem mnenju je vse to še šport,
predrzna igrača. Nesigurno je, nevredno, da bi človek tvegal svoje
življenje.
Milan Pugelj: Jetnik. 531
Kolár je kmalu odšel in zopet ga je spremila Tekla. „Pridi,"
je rekla, „pridi, sicer me bo konec!"
Skozi okno je pogledal stotnik, mahal z roko in ponavljal:
„Na svidenje, na svidenje!"
Taval je po mestu pobit in nesrečen, ne da bi vedel, kam bi
se obrnil. Da bi izginil, mu je šlo po glavi, a ta misel je bila
združená s takim samopremagovanjem, da je stiskal pred njim oči
in páčil v bolestnih potezah ústne.
Zunaj je bil poleten večer in po tratah ob aleji so letale kres-
nice. Tu in tam so sedeli po klopeh mladi pári brez gibljajev,
brez besed kakor temni, zabrisani kipi.
IV.
Ko se je odpeljala Tekla z môžem na počitnice v znano a
neznatno morsko kopališče, se mu je zdelo vse njegovo življenje
zalito z gosto in težko meglo, ki se nerodno guga sem in tja. Sam
tiči sredi nje, tava in tiplje, a vsa pota se grizejo v rep. Istá sila,
ki ga goni iz začaranega kroga, ga šili obenem vanj, neprijetnost,
ki ga tolikrat trpinči do pravih muk, je obenem prijetnost, žalost
je veselje, sreča je nesreča.
S Teklo sta se dogovorila, da pride za njo v kakih desetih
dnevih. A teh deset dni se je raztegnilo v njegovih čustvih na
deset mesecev. Večinoma jih je preživel v svojem stanovanju,
šetal gor in dol po sobi in se pogovarjal sam s seboj in z usodo,
ki ga je vodila po sladkogrenkem potu. Pri tem je govoril pol-
glasno, večinoma pa šepetal, zganil večkrat ráme, zagestikuliral
z desnico in se zagledaval predse, kakor v nekaj odločnega in
sebi nasprotnega. „Živiš, kakor v trnjevi goščavi. Kakor hitro se
neoprezno ganeš, se zbodeš na desni ali levi. Kar govoriš, kar
storiš, kakor prestopiš, kakor izgovoriš, vse je razdrapano, raz-
praskano, pohabljeno, nesigurno. — Ako se snideš ž njo, nimaš
užitka. Sto misii beži po glavi. Kje je on, na primer? Kaj dela?
Ali ni mogoče, da bi ravno zdajle pristopil? Morda je človek, ki te
vidi ž njo, njegov znanec, nemara nekak špijon? In za vraga, niti
pisma ji ne moreš pisati! Kakor hitro ga izročiš iz rok, splahuta
nad te sto zelenih skrbi. Kdo ga je izročil, kje ga je izročil, ali
ga je njej izročil? In če ga je dobil on v roke, če ga je slučajno
ona kje pozabila, vsi vragi — ! Tako je to, vse neznosno! Dokaz
je však pomenek ž njo ali ž njim, však tvoj korak, stori ga kjer-
38*
532 Milan Pugelj : Jetnik.
koli! Nikjer nisi eel. Razkropljen in raztepen na vse vetrove pri
celem telesu! Drobec je tukaj, drobec tam, drobec se tepe nekje z
z novo skrbjo, ki jo je povzročila mala neprevidnost včeraj ali pred-
včerajšnjem. No, pa pusti! Obrni hrbet, pokaži podplate in zbogom !
In zdaj, poglejmo, pri pogovorih, to je Tekla, tista visoka, bujno-
stasa in črnolasa s tisto belomotno kožo, s tistimi — ne, ne! Ne
pustiš je, ne pustiš! Živiš samo enkrat!"
V letovišče se je peljal s strahom in veseljem. S kolodvora je
hitel v hotel, si vzel sobo, se umil in preoblekel v belo letno obleko
in povprašal takoj po šetališču. Mislil je, da nájde Teklo tam. Hodil
je naglo po peščenih potih vse križem, gledal s kukalom v odda-
Ijene colne, kjer so se vozili po morju ražni tujci, in čakal pred
kopališčem. Našli so se šele zvečer, ko je priredila letoviska godba
promenádni koncert. Nekoliko so pili. Najprej v hotelu po večerji,
potem v gostilni, pozneje še v kavarni. Ž njimi je hodil mlad in
zelo simpatičen oficir, ki sta mu ga predstavila zakonska kot svo-
jega starega prijatelja. Ta častnik je nepretrgoma zabával. Kar
je povedal, je bilo prepleteno z lahkim, prijetnim humorjem, pa
najsi je bila stvar sama. na sebi še tako resna. Tekla se je
držala spočetka Kolarja, ga izpraševala, kaj je novega v nji-
hovem kraju, v mestu in mu stisnila zunaj, ko so šli po česti,
večkrat na skrivaj roko, kar je pomenilo zanj, da se veseli njegovega
prihoda. Pozneje, zlasti ko so bili v kavarni, se je držala oficirja.
Izrabila je prilike vedno tako, da je sedla kolikor mogoče naravno
tik njega za mizo. Pri tem se je zdelo, da ji gre tudi oficir na
roko. Tik nje ali tik njega je ostal vedno na kak način prazen stôl
in na tistega je sedla po potrebi ona ali on. Ves njen obraz je
tudi dokazoval, da se zabáva izvrstno. Smejala se je prostodušno,
nekoliko preširoko, lica so ji gorela in oči so se ji bleščale. Že
pozno ponoči je oficir vstal, ponudil tenko, skoro žensko roko
stotniku in rekel s humorjem kakor vedno: „Čestitam! Za kaj ta-
kega, kakor je vaša milostivá gospa sogroga, mora goreti však
avstrijski patrijot!"
„Ha, ha!" se je gromko smejal stotnik. „Le prehudo ne!
Tudi patrijotizem mora imeti avstrijske meje!"
„Ali vi tudi?" je vprašala Tekla oficirja in to njeno vprašanje
je prislonil Kolár k oficirjevi čestitki. Však patrijot mora goreti
zanjo, ali on tudi?
„To je jasno kakor moji dolgovi!" je rekel oficir in Tekla mu
je stisnila preko mize roko.
Milan Pugelj: Jetnik. 533
„Hahaha!" se je smejal stotnik, prižgal cigaro in kimal:
„Dobro, dobro!"
Tudi Kolár se je smejal, ali ob enem mu je bilo tako, kakor
bi se bil razlil po njegovi duši žolč. Naenkrat, kakor bi jo vtrgal
z drevesne veje, ki visi na cesto in zbije potniku klobúk z glave,
ga je objela zavist in še hujša njena sestra Ijubosumnost. Moža
ni videl, nanj ni bil Ijubosumen. On je postal nenadoma kakor oče
ali mati, brat ali sestra — nekaj takega, kar mora biti tik nje, kar
je neizogibno. On je vendar ž njo poročen, nanj je legitimno
vezana, ali ta tukaj, ta častnik, ki ji ni nič, ta je kaj drugega!
Ta nenaden razlog mu je dal zopet pôvod, da je šepetal in
mrmral sam s seboj cele ure, se prepiral in pričkal in mahal z
rokami predse po prazni sobi. Že prej ga je navzočnost in bližina
Tekle vsega prevzela, čudne in vedno nekoliko nevarne razmere so
ga raztrgale, da ni mogel biti pri nobeni stvari z vsemi svojimi
mislimi, a zdaj se je položaj zamotal še huje. Stopil je vmes
— med njo in njega — mlad in lep oficir. Odkod je prišel,
kakšen vrag ga je prinesel? Morda je to njen znanec iz tistega
mesta v Dalmaciji, kjer je bivala zadnja leta in se poročila, torej
po priliki ravno tako, kakor je Kolár znanec iz domačega mesta,
kjer je preživela svojo prvo mladost. Kdo ve, kdo ve? Heine
pravi, da pri ženski nikoli ne veš, kje se neha angel in prične
vrag ali narobe! Tudi tukaj — poglejmo — ne veš! Kako je?
Ali je ona zaljubljena vanj ,— v tega častnika, ali je samo on
vanjo zaljubljen? In — za vraga ! ! Zakaj je pa mož tukaj, zakaj
pa hodi ž njo, ali nima oči? Ali bo res treba, da mu jih bodo
šele drugi odprli, da se bo iztegnil kak debel tuj kazalec in po-
kazal na njegovo ženo? Vi — ha — tale — vaša žena, ta vam vleče
roge iz čela! Ali ne vidite, vi, salamenski slepec? —
In tudi sam je hotel govoriti ž njo. ískal je povsod ugodne
prilike, a dolgo zaman. Nekoč v mraku pa jo je našel samo v še-
tališču, in takrat je vzkipel, se tresel, govoril hripavo in naglo.
„Torej — po tako dolgem času — zdi se mi, da nalašč — godi se
mi krivica — krivá si ti — kje bi bil mislil?" Oddahnil se je in
začel znova logičneje: „Tekla, prišel sem zaradi tebe, ti veš, kaj
mi je do tega! In zdaj, ali práv vidim? Ta častnik — ali sem dobro
pogledal? Ves razbit, razdeljen in razlomljen, kakor sem sam v sebi,
gledam morda prečrno, sodim prenaglo, delám krivico. Ali zopet —
z druge stráni, če se uvažuje, da je v meni vse kakor živo srebro,
da nimam miru, potem mi lahko oprosti vsakdo!"
534 Milan Pugelj: Jetnik.
Govoril je preglasno in Tekla mu je zapretila: „Ne tako glasno!
Ona dva sta nekje blizu!"
Ozrl se je okoli in zamahnil z roko. „Ni jih, saj vidiš ! In če
tudi sta, če bi tudi bila, rečem ti odkrito, da čutim v sebi pri vsem
tem nekaj poštenega in da se ne bojim ne boga ne Ijudi. Čemu?
Poglejva! Ali nisem prišel jaz prej kakor on, kakor ta častnik, ali
nisem jäz tisti, s katerim pričenja in teče tvoja mladost? Cigava je
pravica? Ali ni moja?"
„Ti!" je rekla Tekla važno. „Stopiva sem! Ravno zdaj, hip
prej, ko si prišel, sta bila tukaj!"
Stopila sta s pota pod drevje in se obrnila tako, da bi lahko
videla prihajajoče.
„Tako, veruj mi, se mi še ni godilo v življenju, da se
vec ne spoznám nanje. Vse je razmetano, vse raztrgano — in
vseeno živim kakor v hladni in obenem vroči ječi z neizprosnimi
zaklenjenimi vráti. Ne morem nikamor, Tekla. Tu sem, ravnaj, vodi,
ukazuj, samo ne trpinči! Ljubosumnost v srcu je kakor strigalica v
ušesu! Gloje in gloje!"
„Stoj!" je velela nenadoma pridušeno Tekla in oba sta se
ozrla. Za njima — práv blizu — med drevjem je stala klop in na
njej sta sedela mladi častnik in stotnik, Teklin mož.
(Dalje prihodnjič.)
- — ♦ *-♦>
Andrej Labud:
Pisma.
J a se jih je nabralo tekom let:
zelena, bela, rdeča in rumena,
dišeča, rožasta ... in ta pismena,
ročic in rok begotnotiha sled !
Odpiram, berem . . . Kakor smet na smet
in prah na prah mi roka ohlajena
izpušča spet imena na imena —
plehak odbeglosti je ta poset.
Kar tujih pisem v tem prhni predali,
toliko mojih šlo je v dalj in šir.
O, ne da bi si bili baš lagali,
le to, le to: dočim je moj kurir
raznašal mene, so Ijudje dajali
namesto sebe — vljudnost in papir.
Fr. Govékar: Anton Aškerc in Alfréd Jensen. 535
Fr. Govékar:
Anton Aškerc in Alfréd Jensen.
T Iné 7. septembra 1898 sem bil v LjubJjani z rajnim Aškercem
v družbi odličnega švedskega pisatelja in pesnika, dr. Alfréda
Jensena, člena Nobelovega instituta švédske akademije v Stockholmu,
velikega slovanofila ter zelo delavnega kulturnega delavca za spoznanje
Jugoslovanov med Škandinávci. Poleg literarnih esejev in temeljitih
potopisov je napisal Alf. Jensen tudi veliko število prevodov ruskih,
poljskih, čeških, hrvaškosrbskih, bolgarskih in tudi slovenskih.
Leta 1895. je dobil Jensen od švédske akademije večjo poto-
valno ustanovo. Iz Berolina je potoval preko Dunaja v Zagreb in
Beligrad, potem ob Donavi v Odeso, Kijev i. t. d. Med tem poto-
vanjem je ostal Jensen dva do tri tedne v Ljubljani, študiral Jos.
K. Pečnikovo slovnico, čital Slovensko literaturo in se zlasti^poglobil
v Prešernove poezije. V Ljubljani je napisal tudi v „Nordisk Tid-
shrift" objavljeno študijo o Prešernu, šest prevodov iz Prešernovih
pesnitev in úvod „Krsta pri Savici". Jensenovi splošni vtiski o Slo-
veniji in Slovencih so izšli leta 1897. v II. delu njegovega obširnega
dela „Slávia" in sicer v 2. poglavju: „Pri Slovencih, v Ljubljani in
na Blejskem jezeru". Na Biedu je bil namreč več dni.
Leta 1896. je potoval Jensen kot vojni dopisnik na Grško in
na Kreto. Vrnivši se preko Trsta v „Evropo", je počival nad mešec
dni v Celju, kjer je mnogo občeval z rajnim dr. Šukljejem, o ka-
terem piše še danes, da je bil „zelo Ijubezniv človek".
Leta 1898. je živel Jensen dalje čaša na Dunaju. Tam je
slišal prvič o Aškercu. Čital je E. Kristanove nemške prevode 'Ašker-
čevih balád v „Arbeiter Zeitung", kasneje tudi dr. G. [Krekovo
študijo o Aškercu ter je začel z velikim zanimanjem študirati prvi
dve knjigi Aškerčevih pesnitev.
Poleti leta 1898. je potoval v Zagreb ter se je spotoma ustavil
za več dni v Celju in v Ljubljani. Takrat se je seznanil z Aškercem
osebno. V jeseni t. 1. je napisal za Gôteborški „Handels och Sjô-
fartstidning" o Aškercu in slovenskem modernem slovstvu članek
ter je v njem priobčil tudi švédski prevod Aškerčeve balade „Pevčev
grob". Poslej sta ostala pesnika trajno v pismeni in tudi osebni
zvezi. Jensen je prišel s severa trikrát v Dalmacijo ter je vselej
spotoma posetil Aškerca. Tudi gost župana Iv. Hribarja je bil pri
536 Fr. Govékar: Anton Aškerc in Alfréd Jensen.
neki taki priliki. V omenjenem Gôteborškem listu je Jensen objavil
kasneje še ražne Aškerčeve balade in romance, „Pramločo", „Krišno",
„Grešnika", „Prvo mučenico" i. dr. Med Aškercem in Jensenom
se je razvila živahna korespondenca, postala sta si kmalu tudi pri-
jatelja ter se končno v pismu pobratila.
O Jensenu in njegovem za vse Slovanstvo prevažnem lite-
rarnem delovanju je napísal Aškerc leta 1899. članek ter ga pri-
občil v Ljubljanskem Zvonu (1. štev). Jensen je opozoril Aškerca
na švedskega slavnega linka grófa Karia Snoilskega, izhajajočega
iz slovenskega rodu Znojilšekov, pregnanih v protireformacijski dobi
iz Kranjske ter pobeglih na Švédsko v XVII. veku. Aškerc je
objavil o tem rodu Znojilšekov ter o pesniku - grofu Snoilskem
v Ljubljanskem Zvonu (1. 1898.) troje článkov. Dopisoval je tudi
neposredno z grófom Snoilskim, ki mu je poslal svojo fotografijo
ter fotolitografsko sliko nekdanjega slovenskega predikanta Janeza
Snoilšeka, protestantskega slovenskega pesnika. Ta slika je prešla
iz Aškerčeve zapuščine v last mestne občine ter se hrani v arhivu.
Leta 1901. je izdal Jensen za šestdesetletnico švedskega poeta
grófa K. Snoilskega antologijo prevodov Aškerčevih pesnitev pod
naslovom „Sloveniska ballader", ki jih je sprejela švédska kritika,
zelo pohvalno. Nekaj kritik je poslal Jensen Aškercu v originálu.
Ko je gróf Snoilsky 1. 1903. umri, mu je Aškerc v 7. štev. Ljublj.
Zvona napisal nekrológ ter je obenem priobčil svojo pesem, ki jo
je bil poslal pokojniku za šestdeseti rojstni dan že 8. sept. 1901.
Prijateljsko razmerje med Aškercem in Jensenom je ostalo ne-
skaljeno do zadnjega; pesnika sta si pošiljala v zámeno tudi svoje
knjige. Jensen mi piše : „Da sem se lotil prevajati Aškerčeve pesnitve,
bila sta pôvod deloma moja osebna simpatija za njegovo originalno,
meni izredno simpatično osebnost, deloma moje dobro mnenje o
njegovih narodnih baladah, legendah i. dr. Baš njegova zborníka
„Balade in romance" ter „Lirske in epske poezije" šmátram za
najboljši njegovi deli. Kasneje se mi je zdelo njegovo pesniško
delovanje umetniško nekoliko medleje. Rad priznávam njegovo
bogastvo v sujetih in njegov miselni vzlet; v tem pogledu se mi
zdi Prešeren s svojimi južnimi Ijubezenskimi tôni („mit seinen
síidländischen Liebestônen") majhen in kot nacijonalen pesnik
znatno manjši; toda — vsaj z ozirom na časovne razmere — je bil
Prešeren večji lirik in u met nik."
Po Jensenovi zaslugi so najlepše Prešernove in najlepše
Aškerčeve pesnitve prevedene na švédski jezik in Jensen se je tudi po
Fr. Govékar: Anton Aškerc in Alfréd Jensen. 537
Aškerčevi smrti spomnil pokojnika ter je „Gôteborgs Handels-
och Sjófarts-Tidning" (št. 191 z dné 19. avgusta t. 1.) prinesel
sledeči nekrológ izpod Jensenovega peresa :
„Slovanskí slovstveni svet je v tem letu prebil hude izgube:
Bolgari so izgubili Penča Slavejkova, Poljaki odličnega novelista
Boleslava Prusa (Glowackega) in Čehi svojega izvrstnega kulturnega
zgodovinarja Zikmunda Wintera. Končno pa so Slovenci spremili
h grobu prvega svojega pesnika Antona Aškerca.
V evropski slovstveni zgodovini bo zavzemal Aškerc morda
manje opaženo mesto, zakaj njegovo pesniško delovanje se s po-
gumno izvirnostjo ali formalno virtuoznostjo ni posebno odlikovalo.
Njegova pesnitev je bila nekam trpká in včasih s politično, socialno
ali nravno tendenco preveč obložená. Toda v zgodovini svoje
domovine bo Aškerc imenovan polegPrešerna in Gre-
gorčiča. Kot umetnika ga je gotovo presegal Prešeren in kot
čistega lirika Gregorčič; toda Aškerc se mi zdi nacijonalnej ši
od obeh in njegov kultúrni pomenjevečji. Pri tem je
bil Aškerc več kot poet: bil je originalen poštenjak, čigar spomin
ohranijo njegovi prijatelji s hvaležnostjo. Končno je bil Aškerc
pristen protestant v najboljšem pomenu te besede, in s tem si je
pridobil in zagotovil simpatije tudi med Švédi, čeprav je švédski
prevod njegovih balád (1901) danes še malo poznan.
Njegovo ime je morda turškega izvira, pomenja namreč bo-
jevnika, in Aškerc je zaslúžil to ime, zakaj vse njegovo življenje
je bilo borba proti obskurantizmu in „papistovskemu hlapčevstvu,"
kakor se glasi v pesni „Ljubljana" Snoilskega. V tej pesni se spo-
minja švédski grof-pesnik svojih slovenskih kmečkih dedov, ki so
bili po katoliški protireformaciji pregnani iz Ijubih alpskih dolin ob
Savi. Slučajno je postal Aškerc, ta sin slovenskega kmeta, duhovnik;
nihče pa ni pošteneje in močneje razkril senčnih stráni klerikalizma
kot on. Dasi ne izobčen, je bil vedno preganjan od cerkvenih
oblasti. Toda njegova bojevitost je z leti le naraščala in kot bojevnik
na stráži je tudi umri.
V kmečki koči blizu Rimskih toplic je bil rojen leta 1856. Po
šolskih študijah v Celju je bil 1. 1881. v Mariboru posvečen v du-
hovnika. Toda v istem letu je bil že med sotrudniki „Ljub. Zvona"
ter je še pod psevdonimom Gorazd priobčil več pesni, ki so izda-
jale svobodomiselnost in odkritosrčnost tega katoliškega duhovnika.
Cerkvene oblasti so takoj odgovorile na njegovo izzivanje ter so
napadle njega práv tako, kakor njegovega pesniškega brata, tudi
538 Fr. Govékar: Anton Aškerc in Alfréd Jensen.
posvečenega Šimona Gregorčiča. Toda dočim je mehki lirik Gre-
gorčič v enakem boju resigniral ter se iz javnega življenja umaknil,
je razplamenila Aškerca le še večja bojevitost. Dobival je od svojih
náčelníkov úkore, toda on se ni brigal zanje. Končno je bil za vse
življenje zaradi brezverstva suspendiran, in zdaj šele se je mogel
svoji bojevni poeziji posvetiti z vsem srcem. Posvetne oblasti pa
so mu dale vendar zadoščenje in delo z zaslužkom, zakaj 1. 1898.
je bil imenovan za mestnega arhivarja v Ljubljani.
Tu je deloval vestno, in študij starih dokumentov mu je dajal
snovi za domovinske junaške pesnitve in balade. Svobodni čas je
porabljal za potovanja, — ogledal si je ves slovanskí svet ter je
pohitel tudi v orijent, čigar kultúra in filozofija sta ga posebno
privlačevali. Mnogo njegovih razglednic hranim — zdaj s spome-
nikom Petra na Nevi, zdaj s piramidami ob Nilu — vedno je bil
naivni, ukaželjni turist in prijatelj, ki je pisal tekst.
Tako je teklo njegovo življenje v zasebni samoti in v javnem
boju, dokler se ni nedávno nekega poletnega večera vrnil iz svoje
pisarne v skromno samsko stanovanje. Tu so ga našli naslednjega
jutra — od kapi zadetega . . . Prenesli so ga v bolnico, in tam je
umri. Njegov pogreb je bilo narodno žalovanje. H grobu so mu
sledili vsi njegovi otroci — vseh njegovih 15 del od „Balád in
románe" do „Poslednjega Celjana".
Ako pregledujem zdaj te knjige, nájdem tu in tam, kar se mi
zdi nezrelo, neumetniško. Toda njih cena leži v dobrem namenu,
v plemeniti vsebini. Hotel je svoj nevedni národ poučiti, hotel je
svoje rojake duševno osvoboditi in oplemeniti; vse njegovo
pesniško delovanje je nadaljevanje čistega kul tu r-
nega stremljenja, ki so mu Primož Trubar in drugi
slovenskí reformátor j i ter mučenikí XVI. veka po-
svetili svoje življenje. Za skromnimi, včasih neumetniškimi
besedami čutiš človeško srce, ki je bilo za bedne in ponižane.
V eni svojih najlepših pesni („Pevčev grob") je pel Aškerc
o menihu, pokopanem v samostanu. Nad njegovim razpokanim
grobnim kameňom so pele še ptice, ko je že razpadel ves samostan.
Tako si hočem predstavljatí tudi poslednje Aškerčevo počivališče.
Na njegovem grobu naj dehte rože, in čeprav je onemel njegov
glas, bo njegova pesem še živela med njegovimi rojaki in pričala
„o nádeji pač pokopani,
o zlati svobódi prodani".
(om hopp som fôr tidigt blev jordat,
om frihetens värk ofullbordat.)
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 539
Ponižen, skromen je bil v svojem srčnodobrem, otroškem bitju.
Postavil si je svoj odgojni smoter kot pesnik visoko, ali o svoji
osebnosti si ni domišljal ničesar. Ni bil mogočen pesniški plameň,
vsekakor pa je bil svetla, vedno goreča luč, ki je mogla
bliskati v temni noci ter tolažiti trudnega alpskega potnika. Svoj
poklic je lepo označil že svoji pesni „Večná luč" :
„Naj hrám ogrinja mrak teman,
naj krog divjá vihar strašan:
od znotraj luč ne vgasne mu,
obseva stene jasne mu.
I jaz sem takšen božji hrám,
v življenja širnem polji sam . . .
A duša svetel je oltár —
kaj mrak, nevihta pač njej mar!"
i
Anton Aškerc:
Atila v Emoni.
(L. 452.)
Romanca.
IV.
Razkošen mal salón. Pohištvo v njem
iz dragega lesa. Preproge težke
razgrnjene po tleh in grške váze
so razpostavljene tu, tam po kotih.
In po dolbinah v zidu, po policah
povsod se sveti plemeniti bron:
Bogovi iz paganskega Olimpa
pa geniji smehljajo se in Fauni.
Na sredi sobe pa na nogah treh,
ki v levjih šapah se končavajo,
stojí okrogla miza marmornata,
na mizi razmetanih knjig je kup,
dišava fina plavá po prostoru . . .
540 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Res, kamorkoli se ozreš okrog,
vse priča o okusu umetniškem
in o bogastvu vdove Horaea.
Saj ravnokar šedi na nizkem stolcu
še mlada ženská, vitka in visoka,
bas češe sužnja dolge ji lase.
In zdaj-le odložila je glavnik ...
„Dovolj je, Iris!" reče Horaea
dekletu in počasi vstane s stola . . .
Pogleda si kazalec rožnati
obvezani na desni roki, včeraj
si ranila ga je pri delu z nožem.
In ustnice se stisnejo ji jezne :
„Ti, Iris!" — se obrne k sužnji svoji —
„nemudoma spet stopi tja h kirurgu
Antoniju Carpóphoru! Povej
mu, da ga prosim, naj obišče
me danes za gotovo, ker moj prst
zacelil ni se še in me boli" . . .
Izginila je sužnja tavriščanska
in Horaea odide v átrium,
kjer sama je postavila oltár
bogov veliki materi Kybeli.
In tam stoji pred žrtvenikom belim,
pa ji daruje boginji mogočni
vse misii svoje srečne, hrepenenje
globoko svoje in vzdihuje k njej
in prosi jo, naj milostno pomaga
nevešti, naj osreči jo obilno
in blagoslovi njo in ženina
Primitiviana njenega, ki skoro
povede k sebi jo v svoj dom za ženo!
„O boginja veselja in življenja!" —
dostavi Horaea, — „sovražnica
trpljenja, žalosti in smrti črne,
odvrni od Emone tudi vojsko,
odvrni Huna divjega od nas,
ki nam grozi s pogubo in uničbo!
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 541
Daj nam živeti in uživati
življenje krátko to na lepem sveti,
o boginja veselja in Ijubezni!"
In Horaea pobožná še natrosi
na žrtvenik Kybeli svežih rož,
ki jih narezala je bas na vrtu,
in nejevoljna čaká mlade sužnje,
pa ni je še in tudi ni kirurga
Carpóphora z zdravili od nikoder!
Kar vráta težka hišna se odpro
in vstopi ženin njen Primitivianus.
S poljubom nemim se pozdravita
in sedeta na klop pred žrtvenik ...
„Glej, ravnokar prosila sem Kybelo,
da naju bi osrečila čimprej" —
Primitivianu reče Horaea
ovivši nežno mu okrog vratú
ko alabaster bele roke svoje —
„Je res li" — resno ga v oči pogleda —
„da vojska s Huni nam preti? Kaj bo?
Kaj bo potem s poroko najino?
Mar ves kaj novega? Si li dobil
spet novih pisem od tovarišev?"
„„Nič novih ni prispelo poročil,
in kar pripovedujejo Ijudje,
so morda le izmišljeni strahovi!""
Verjetne istine še noče ji
povedati zdaj ženin rahločutni,
celo v oči pogledati naravnost
ne upa se trgovec ji, pa ona
mu reče: „Ker mi ti povedal nisi
nič novega, pa jaz povem novost
ti! Decius Avitus je prestopil
h kristjanom in Hermagoras goreči
ga včeraj krstil je, sem slišala.
Ko srake so ti naši sužnji vsi
in sužnje naše! Vse novice mestne
raznašaio še tople po Emoni!
542 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Od sužnjev je Avitovih novico
prejela moja Iris in seveda
še tisto uro jo oddala meni . . .
In ves, zakaj zapustil je bogove
očetov svojih? Tudi to že vem!
Avitus se jezi, ker ni hotela
ga hči zlatarjeva Marcella,
nečakinja prelepa moja ! . . . Mož
Marcellin bo Valerius Aelianus.
Avitus zdaj ogiblje se paganov
in znancev starih svojih in drži
se samo še kristjanov ... Ta Avitus
mi ne ugaja ..."
Primitivianus.
Meni tudi prej
ni všeč bil Decius Avitus . . . Naj pa gre,
če ga srce je vleklo h Kristusu!
Da dal krstit se je, to vem že sam,
in sam sem videl ga, ko šel je v cerkev
krščansko z mašnikom Hermagorom . . .
Horaea.
Da, da odpadajo, odpadajo
ko listje z drevja ob jesenskem času
pagani tudi že v Emoni beli
od staré in častite vere rímske,
kar trumoma zapuščajo bogove!
Primitivianu s.
Posebno od tedaj, odkar obiskal
je mesto naše cesar Teodozij,
fanatični kristjan, pa slab državnik
in človek, če mogoče, še slabejši!
In zgodovina nam pripoveduje,
kako slovesno se je bil prípeljal
trinog v Emono v spremstvu presijajnem!
Prišedši v mesto je takoj pokazal,
da noče biti imperátor rimski,
Ant. Aškerc::Atila v Emoni. 543
ki Ijubi državljane vse z enako
Ijubeznijo pošteno, nepristrano.
Obiskal samo cerkev je krščansko,
kjer svečeniki so kadili mu
pod nos s kadili in besedami,
a naših templjev še pogledal ni,
in samo čudil se je cesar ta,
da sploh jih še imamo kaj v Emoni!
Od tistih dob, od tistega obiska
cesarja Teodozija je zrasel
greben kristjanom našim, pravijo ...
Umira stari svet v Emoni tudi
in nov poraja se med nami svet.
Ne vemo pa še danes za gotovo,
če bog krščanski vládal bode boljše,
ko vládal dosihdob je Jupiter.
Le to vsi vemo, da olimpski bog
ustvaril nam je vsemogočni Rim
in nam razširil je državo rimsko.
In novi bog krščanski? Do sedaj
ustvaril ni nobene še dŕžave,
le prisvajati hoče z vero svojo,
razrušiti nam hoče družbo rimsko,
odlično, plemenito staro stavbo
z najnižjim Ijudstvom, s sužnjo sodrgo . . .
Veš, Horaea, kdar premišljujem svet,
se vselej móram prašati, zakaj
preganjali cesarji so najboljši,
najdelavnejši naši, najmodrejši
kristjane in krščansko vero novo?
E, slutili so z bistrim duhom svojim,
da nazarenci tí porušijo
še kdaj državo samo nam svetovno ...
Horaea.
In kakšni so motivi, dragi moj,
vsled kterih se odpovedujejo
pagani naši cesto Jupitru?
Sebičnost grda in koristolovstvo
in včasi tudi nizko maščevanje
544 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
jih goni h krstu — ne prepričanje!
Pokaj se pokristjanil je Avitus?
Ker ni hotela lepa ga Marcella !
S poljubom je zatisnil ústa ji
nevešti Horaei — kar ta trenutek
priteče Iris zasopihana . . .
„Zdravnika nisem našla!" reče sužnja —
„Carpóphorus odšel je ravnokar
v okolico iz mesta in zvečer
povrne se šele domov . . . Gospá,
na trgu je Ijudi vse črno zdaj,
težko sem se prerila skozi gnečo.
Državna pošta je prispela v mesto
in množica posluša zdaj novice . . .
Brž vstaneta in gresta še samá,
Primitivianus s svojo Horaeo,
na ulico, da poizvesta, kaj
pač prigodilo se je vse po svetu
in kod se klatijo zdaj tisti Huni . . .
Na voglu, kjer izteka se na fórum
široki cardo maximus, se dviga
visoka hiša — poštna mansio.
Pred mansio stoji že cursus velox,
lahkotna rheda poštna, in par konj
izpregli ravnokar so izpred nje.
Iz Atransa pripeljal se je voz,
in množica Emonščanov se gnete
pred vhodom poštnim. Marsikdo poglablja
se v pismo, ki ga je prejel in čita zase.
Primitivianus s Horaeo pristopi
pred pošto, pa zagledata Marcello,
ki vodi jo Valerius Aelianus.
Prisrčno para se pozdravita
in stiskata roké si, kakor bi
že dávno ne bili se videli.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 545
Žrec Dindius Priscus tudi čaká pisem.
Kirurg Carpóphorus se je povrnil
pa preuljudno se opravičuje —
seveda, rojen Grk, olikan človek,
učeň libertus! — brž pri Horaei,
da mogel priti ni o pravem času ...
In tam za stebrom skrit stoji Avitus
tako, da ga ne vidi ne Marcella,
ne ženin njen Valerius Aelianus.
Vse čita tiho. Kadar pa izve
kdo kaj o Hunih, to pove naglas,
da sliši množica novice strašne . . .
Kar prejme pismo spet Primitivianus,
pregleda ga, popné se na stopnjico
in čita, da lahko ga slišijo
Ijudje, novosti zanimive:
„Divjaki Huni pridejo v par dneh !
Poslúšajte! Poetovio je pádel.
Razsuli so ga Huni v prah in sip.
Krvav pretaka že se mimo Dravus,
mrličev polna reka je globoka ...
Vsa polja kroginkrog in vse gorice
s slovito trto vinsko — vse požgano!
Celeja — torej že soseda naša —.
je tudi prah, pepel! Porušená!
In dalje, dalje še vihrajo Huni
in ne ustavi sila jih nobena,
ne meč, ne sulica in ne trdnjava.
A kdor se jim postavi drzen v brán,
pobijejo ga in ga poteptajo.
Pred njimi strah, drget, trepet in groza,
za njimi dim, požar, poguba, smrt." . . .
A Dindius Priscus prasa: „Pa odkod
so privihrali divji ti barbari?"
Zdravnik Carpóphorus zdaj čita pisma: '
„Emončani, na vas zdaj pride vrsta" —
,Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 10. 39
546 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
tako mu piše znanec in tovariš,
ki rešil se je komaj iz Celeje —
„pripravite brž hrabro se na smrt,
ki ne uidete ji, če porušijo
vam mesto Huni! . . . Kdo so ti Ijudje,
ne ve povedati nam nihče . . . Samo bájke,
fantastične pravljice krožijo
o njih po svetu . . . Neki čarodej,
ki živel je med njimi v táboru
in pri pojedinah jih kratkočasil,
je pravil nam, da duh nekak hudobni
zaplodil jih je bil v viharni noci
v močvirju kalnem ob Danubiju.
In neki dan prilezlo jih je bojda
do zob že oboroženih iz blata.
Zajahali so divje konje svoje
pa hajdi ko razbojniška armáda
po svetu! Drugi zopet pravijo,
da Huni niso pravzaprav Ijudje,
šakali štekli so in divji psi
s človeškimi, pa grdimi obrazi.
Spet drugi pravijo, da Hun je však
s konjičem svojim bitje samo eno —
centavri torej novi, oživeli.
Jedo nekuhano meso surovo,
brez žen živijo, ne množijo se
in ne umirajo nikoli. Samo srd
in črt poznajo in pa strast moritve
in večno žejo po bogatem plenu
ter po človeški krvi, kamor pridejo . . ,
Le njihov kralj, ki jaha jim na čelu,
junák je lep in premeten in hraber.
Kako že zove se? Atilius?
Al Atilus? Nemara Atila?
Da, Atila ! Doma na grádu svojem
ima deklet prekrasnih na stotine;
a kamor pride krvoločni kralj,
izbere si med ujetnicami
najlepšo, pa jo siloma odvede
za sužnjo svojo novo v taborišče" . . .
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 547
Ko to precital je Carpóphorus
iz pisma svojega, ozrla se
vsa množica v devico je Marcello
in vsi so govorili le v njej
in hvalili so moški jo in ženské,
mladeniči so gledali za njo
in gledali so starci radovedni,
zaljubljeni vsi skupaj v dekle krásno,
pa pogovarjali se med seboj. —
Prvi meščan.
Ta hči zlatarjeva je kakor solnce!
Svetlobe svoje razpošilja žarke
nebeško solnce, a Marcella ta
obseva in ogreva nas z lepoto
božansko svojo, nas in vso Emono.
Drugi meščan.
A meni zdi Marcella se cvetlica,
ki krog in krog razširja duh prijeten,
lepote svoje duh. Vse mesto naše
napolnjeno je te dišave njene.
Cvetlica živa je Marcella krásna.
Tretji meščan.
Veselá godba zdi se mi Marcella:
poslušaš — pa ti dušo je prevzela,
očarala z lepoto ti uhó.
Ustaviti li more se ji kdo?
Ves svet se mora glasbi pokoriti
in pa lepoti ženski zmagoviti.
In množica je govorila dalje,
ko para dávno sta izginila,
Primitivianus s svojo Horaeo
in Aelianus z Ijubico Marcello.
Marcella pa je zarudevala,
ko gledal vanjo je Valerius, 'ľ
zaljubljen gledal vanjo in šepétal :
39*
548" Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
„Ne dam te Atili! Ne dam, ne dam,
četudi pride k nam izbirat si
najlepše dekle za priležnico!
Mehercle! Jaz te ne pustim iz rok,
pa naj odpre se orcus na stežaj,
naj pošije nadme vse strahove svoje,
nikomur te ne dam, Marcella moja!"
Marcella pa se od strahu je tresla
in plakala je vsa obupana.
Zaman jo je tolažil Aelianus,
zaman tolažil jo Primitivianus,
zaman ji govorila na srcé
je teta Horaea . . . Zamišljena
korakala sta para po Emoni ...
Vsem zdelo se je: zdaj pa zdaj prihruje
nevihta strašná, ki uniči vse,
razder& mesto in veži Ijubezni,
veži zaroke, nadeje brsteče
in vse pogoje mlade, tihe sreče,
življenje samo kmalu se neha,
in konec bo Emone in sveta!
Čez nekaj dni ne bo ničesar več:
vse, kar živi, pokolje hunski meč!
In mesto, bivša draga domovina,
bo tužno pogorišče,»podrtina;
nad grobljamiTpa smrt bo kraljevala
in nad mrliči se bo grohotala . . .
Z današnjim dnem so Huni že prispeli,
Emono pravzaprav so že zavzeli,
z današnjo pošto že prihrul njih kralj
je krvoločni Atila iz dalj ...
Kralj Atila prodrl je v vse mišljenje
Emončanov, v vse njihovo čutenje.
Kralj Atila je črni strah odslej,
ki vse boji se ga, boji brez mej . . .
Kjerkoli govorita dva meščana,
med njiju stopi moč došlej neznana.
Ta zlobna moč demonsko je ime
barbarja Atile, noseč gorjé.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
549
Otrokom nepokornim zagrozijo
le z Atilo in brž jih ukrotijo
emonske matere . . . Največji strah
postal je v mestu Atila námah
že legiji, izkušenim vojakom;
vedo, da se boriti bo z divjakom
najhujšim, najmocnejším v malo dneh
In kakšen boja bode končni vspeh?
Povsod je Atila . . . Kadar v molčeči
se noci oglasi vihar tuleči
in strehe škripljejo, se vse vzbudí
pa misii, Atila tako razsaja,
z divjanjem že Emono si osvaja . . .
Grom zagrmi in blisk zasveti noč —
Emona se vzbudi drgetajoč ...
Kaj? Atila že tu, barbarskí strah?
Emona res že padá v sip in prah?
Psí lajajo po noci — vsa Emona
boji se, spreleti jo mrzla zóna :
Bržčas pridrl je Atila odkod,
ponoči ga prinesel sem je pot . . .
Če kje visi v planini težka skala,
utrga však trenotek se lahkó
in vse zdrobi življenje pod sabó,
če bi nenadoma se zatrkljala:
tak nad Emono Atila visi,
in vse trepeče . . . Zdaj pa zdaj zvali
se kakor skala strašná na meščane,
da jih uniči, v droben prah jih zmane
Najhujše zlo je Atila sedaj,
ki vtihotapilo se naskrivaj
z današnjo pošto je v Emono belo . . .
Kak dolgo neki bo to zlo trpelo?
550 L. Pintar: O krajnih imenih.
L. Pintar:
O krajnih imenih.
IV. .
\ /ideli smo, da pomeni „der Biihel" (Pichl) toliko kot: holm,
hrib, brdo, grič, gorica — in če bi tudi ne imeli pri Schmel-
lerju (I, 218) zabeleženih oblik stvn. puhil, srvn. bíihel s pomenom
Anhôhe, Hiigel, bi morali vendar po zgoraj navedenih vzporednicah
dognati, da pomeni Biichl isto, kar slovenski „gorica, grič, hrib".
Enako moramo sklepati tudi pri imenu Geschiefi. V slovnikih tega
imena sicer ne najdemo s tistim pomenom, kakor ga zahtevajô
vsporednice dotičnih krajnih imen, namreč Geschiefi = selo (nasel-
bina), vendar po množini teh krajnoimenskih vzporednic smemo brez
obotavljanja in brez pomiselkov sklepati, da je ta Geschiefi kolek-
tivni izraz za [Wohn]sitz t. j. „das Gesitze", práv tako kakor imamo
iz Feld, Berg, Busch kolektivnike „Gefilde, Gebirge, Gebíisch". —
Pred dobrim poldrugim letom so v našem deželnem zboru
obravnavali samostalni predlog, naj bi se pregledal in popravil kra-
jevni repertorij, da se odpravijo popačena in sploh taká imena, ki
med Ijudstvom niso več v navadi. Práv dober in pravičen predlog!
Pri tej priliki so se od raznih platov čulé besede o nepotrebnih,
nezmiselnih in večkrat tudi sramotilnih nemškift krajnih imenih, toda
te besede pa niso bile vse tenko prevdarjene. Nepotrebná so nemška
krajná imena po treznem prevdarku gotovo, če na dotičnem kraju
ni nikogar, ki bi nemško ime rabil, in je že skozi nedogledno vrsto
let samo Slovensko ime v rabi in navadi. O nezmiselnosti imen ali
pa o sramotilnih smotrih vendar naša sodba ne sme biti prenagla,
kajti če jaz česa ne razumem, še ne morem reči, da je nezmiselno,
marveč móram nekaj zapisati nedostatnosti moje pojmovitosti na
rováš. Izprva je imelo práv gotovo vsako krajno ime svoj dobro
zasnovan pomen, ki je pa čestokrat v teku čaša in v izpremenljivosti
razmer izgubil svojo razumljivost ter si zastri svoje nekdaj jasno
lice s kopreno nespoznatnosti. — Če kdo Sinjo gorico izprevrže v
Senjo gorico, da bi jo spravil v zvezo z nerazumljenim imenom
Heuchirchen (Schumi, Urk. u. Regest. II, 407), se mi to zdi res
nezmiselna drznost; vsaj bi bil vendar lahko na bolj naraven način
ustavil se pri Haidkirchen (občina Krasta v okraju Althofen na
Koroškem), ne pa da bi se obracal doli na Kranjsko v Vrhniško
faro in pri tem še mešal pojme „kirchen" pa „gorica". Kdor je pa
L. Pintar: O krajnih imenih. 551
Sinjo gorico izpremenil v Schweinbiichel, je morda res utegnil imeti
nekoliko sramotilnega namena, ker se po naravnem razvoju ta iz-
prememba ne dá lahko razlagati. V imenih Gaunersdorf ali Gesin-
delsdorf pa ne smemo iskati nič sramotilnega, češ da sta to dve
capinski ali cigánski vaši, kjer se je nastanila sleparska druhal go-
Ijufnih potepuhov, kajti prvo ime je nastalo iz Gaunesdorf ali Gouwines-
dorf (*Govinja ali Govinova vas) iz osebnega imena Gowin [NB. Glede
rhotacizma je primerjati morda Radkersburg = Radegoysburg. Car-
niola II, 46. Enako Leitersdorf iz Livtoldesdorf, Ladisdorf, Leutolts-
dorft. j. Dorf des Leuthold [Lajtolča vas??] in glede druzega imena
nam je pomniti, da imamo poleg, „das Gesinde" paralelno obliko
„das Gesindel" prvotno z istim pomenom „družina" in da se je šele
pozneje omejilo to na zaničljivi pomen „glota, znes, sodrga,
druhal" — tedaj pa jasno vidimo, da sta Gesindeldorf in Družinska
vas popolnoma enakoveljavni imeni — • brez kake sramotilne primesi.
Tudi pri imenu Geschiefi so videli gotovo nekateri nekaj sra-
motilnega in skrunobnega misleč si, da je to ime kakor Beschifi
(= Betrug) tudi izvedenka iz prostega Schifi — pa so se spotikali
ob imenih LutergeschieB in Rappelgeschiefi, Češ da so nespodobna.
Če pa primerjamo vse mnoge „Geschiefi-e" z njihovimi slovenskimi
vzporednicami, tedaj vidimo, kar je bilo že zgoraj povedano,Jda
odgovarjajo slovenskému imenu „selo", da so torej „Gesize" t. j.
naselbina (kakor je n. pr. das Gelege, wo man liegt, das Gestände,
wo man steht), torej brez kake poniževalne primesi, češ kakor'da
bi bilo to zanikrno, umazano, blatno selišče. — Takih kolektivnih
imen napravljenih s prefiksom ge- imamo y toponomastiki lepo
število. Od prefiksa ge- se je pogosto ohranil samo g, njegov samo-
glasnik se je pa izgubil. Das Gesenge (Gseng) požgan prostor, das
Geschwant (Gschwend), kjer so drevje in dračje iztrebili, das Gesol
(Gsoll, Gsôll, urkundl. 1439 am Ksol, in večkrat tudi „im Gschol"
s šumevcem mesto sikavca kakor v Geschiefi) mužje, močvirje,
grezje; das Gschirr skalovje, strmo robovje srvn. daz geschíirre
kolektivnik od „der schorre" (schrofer Fels); das Gstad (Gstat), kraj
ob večji vodi ali jezeru, kjer ladje pristajajo (pristanišče), das Gstoket
(Stockah) štorovje, tršje, porobkovje ; das Gescheide (Gschaid) meja
— pa razvodje, raztok, raztočje in tudi rázpotje (Wegscheide) ; das
Gesinde v listinah 1461 im Geschind, 1491 im Gsint) menda ali
vresje ali pa bičje, ločje, sitje, trstje, kajti Sinde ali Sende báje
pomeni ali Heidekraut ali pa Binse, Simse. Okrnjen prefiks g (ob
enem poostren) imamo v imenu Kreuth, slov. Rute, skrčenem iz po-
552 L. Pintar: O krajnih imenih
polnega „das Gereut" (laz, rovt). — Že prostih imen Selo = Ge-
schiefi imamo več n. pr. grád tega imena v Šmartinskem okraju pod
Litijo (Valvasor XI, 233); drugo naselbino tega imena imamo pri
Klevevžu ; severovzhodno od Polzele imamo selišče, ki se v listinah
leta 1490 imenuje Ober- Geschies oder Ober-Sellach pa Nider-Ge-
schies oder Nider-Sellach in Selišče pri Razvojniku v Ptujskem
okraju je 1. 1440 zabeleženo še „zum Geschiess gegen Rasbonigkh"
(Gschiezz) i. t. d. — Brez ohranjene slovenské vzporednice imamo
prosti Gschiefi v občini Baldramsdorf v Špitalskem okraju na Ko-
roškem in pri Fronleitnu na Štajarskem — pa bogsigavedi kod še vse.
Razun prostega „Geschiefi = Selo" nas pa srečavajo še ražne se-
stavljenke in determinirane oblike, n. pr. Nová sela pri Banji loki,
Veliko selo (Grofisattel) iij Malo selo (Kleinsattel) v občini Marija
na Žili — zlasti novih naselbin je mnogo ; primeri : Neusess, Neusitz,
Neusidel, Neusatz (Novi sad v Banatu); tudi Godežič pri Loki je v
enajstem stoletju še Neusäss oziroma Nivsaze (Novo selo); Neige-
schies (Selo pri Vačah), Neigeschies iuxta villam Affalter (Selo pri
Za p o vd j u). Pri tej priliki móram omeniti neko paradoksno Schu-
mijevo razlago, ki jo čitamo v Archiv fur Heimatkunde II, 125: „das
nächste Dorí heifit „Zapovdje" — ein anbef ohl ener — zu be-
schiitzender Ort. — Človek ne bi verjel, če bi ne čital črno na
belem, da more komu kaj takega pästi v glavo, da lokalen pojem
spravlja vzvezo s kolikortoliko abstraktnim „zapovéd (Befehl, Gebot)",
vsaj so nam vendar dosti privajeni izrazi „povodje" (Wassergebiet)
Posavje, Pokolpje t. j. kraj ob Savi, ob Kôlpi — in ravno tako
Zasavje, Zagorje, Zabrezje, Zabukovje t. j. pokrajina za Savo doli
.... i. t. d. Interesantná so še Nová sela na Koroškem, ki jih listine
XI. stoletja imenujejo Niunsaz (primeri Kos, Gradivo III. str. 112),
dandanes pa je ohranjeno ime samo še v slovenskí obliki „v Ve-
selah" (zahodno od Dobrle vaši na Koroškem). Gemeindeleksikon
ima kot dopolnilen nasprotek zabeleženo Altendorf (Stará vas) v
občini Žitara ves in pa Vesielach (Veselé) v občini Rikarja ves. Ta
v nemščini ohranjena oblika Vesielach je slovenskí množinski lokál.
Synkretistična oblika Veselé pa mislim, da je nastala iz Nová sela
na ta način, da so začeli smatrati začetni zlog za predlog „na" in
so ga kot takega od skupine „No veselé" odkrojili. To bi bila na-
sprotna prikazen od Maunitz (Unéc), kjer je menda nemška oblika
„Maunz" čisto priprosta spojina iz „na Unc'". —
Največ teh raznih sel (Geschiefi) je pa izvedenih iz raznih
osebnih imen. V slovenščini je determinativni del takih krajnih imen
L. Pintar: O krajnih imenih. 553
iz osebnega imena proizveden posesivni pridevnik, kí nam pove,
čigava je dotična naselbina, kdo je ustanovitelj ali pa župan in
vladavec dotičnega sela. Razlagi Račjega sela (Trubarjev zborník
str. 269 pod črto) iz osebnega imena Radebald ali Rappold (Rappel-
geschiefi) oziroma iz izpremlajanke Rade, Radeta imam še dostaviti
nov dokaz iz Pucljevega rokopisa „Idiographia sivé rerum memorabi-
lium monasterii Sitticensis descriptio". Na 517. stráni imenuje tu Pucelj
pri naštevanju Trebanjskih podružnic tudi „Sancti Floriani martyris
in naradezhe Sellu". Oblika „naradez iie" je seveda synkreti-
stična spojina iz predloga „na" in svojilnega pridevnika „Radeč"
(t. j. *Radet-j ali Radetov). Kje? na Radečem selu, — kam? na
Radeče selo, — od kod? z Radečega sela, — krajnoimenski pri-
devnik napravljen s sufiksom -ski iz samé determinativne polovice
krajnega imena je Radeški, ne pa Radečeselski. — Luterče selo,
Luttergeschiefi, je Luthardtovo posestvo. — Arnova sela v Artiški
občini pri Brežcah so po Zahnu (Ortsnamenbuch, 13) enkrat Arnolts-
dorf, a drugikrat Arnageschies — in Dečna sela ravno tam (str. 128)
Diesengeschies, Deschnasela (Dorf des Diez, Dietsch, Deetz). — Spor-
gesiez Selo (Schumi Archiv II, 19) je morda Sporovo ali Sporerjevo
(t.j.Ostrogarjevo?) selo. — Welesgesiez pri Brežcah, v XIV. stoletju
v listinah Weletsgesiez, bi bilo Weledovo ali Veltovo selo. (Zahn,
Ortsn. 491 ima za 1. 1322 zabeleženo „Weletsgesiez apud Zótlam" t. j.
menda Veletovo selo ali Veleče selo. Morda je to današnje Voleje
pri Sromljah. — Ali bi smeli Ivanje selo pri Rakeku devati v zvezo
z osebnim imenom Ivan, se mi pa zdi precej dvomljivo, zlasti zato,
ker imamo poleg EibenschuB tudi še vzporedno obliko Lubenschufi
(glej Laibacher Zeitung 1815 št. 85 in št. 91), ki spóminja nekoliko
na „Iblana = Lubljana". — Britno selo v Griški občini pri Celju
je v listini 1265 Fridelinshofsteten , a 1443 Freitleinsgeschies ; to
so pač le Friedlinova sela, kajti Friedlin je Britlin (Britbn) in od
tod s sufiksom -j napravljen posesivni pridevnik Britbn-j proizvede
zvezo Britnja sela. (Primeri Velésalo Michelstetten). — Pri Schumi-ju
(Urk. u. Regest. II, 259) čitamo: „prope Múntparis in villa Winthers-
gesiez", to bi se reklo po naše „blizu Planine na Štajarskem (Mont-
preis) v vaši „Vintarje selo" (des Winidhar Sitz). Kosovo Gradivo (II, 396)
omenja neko selo Gluzengisazi, kjer se je báje naselil neki Slovan
Glušo ter začel krčiti laze. — Pri Jesenicah v Ptujskem okraju ima za
1. 1440 Zahn (Ortsnamenb. 341) zabeleženo Misleinisgeschiefi, kar bi
se Slovensko morda reklo Mislinje selo(?) — pri Dramljah severno-
vzhodno od Brežic je (str. 473) zabeležil Sweinergesiez, o katerem
554 L Pintar: O krajnih imenih.
pa menda danes ni več sledu. — Pri Rifniku (Reichenegg) v občini
Sv. Juri ob južni železnici se v XV. stoletju omenja naselbina
Dankengeschiezz (Zahn, str. 125) — ali je to bilo Dankovo selo po
kakem ustanovitelju Dankhartu ali Dankwartu imenovano? — Sele
pri Slivnici v okraju Šmarje pri Jelšah ima današnji Gemeindelek-
sikon z nemškim(?) imenom Selle, a pri Zahnu (str. 460) so zabe-
ležene še staré oblike za 1. 1436 am Geschiezz, za 1. 1441 im Ge-
schiezz. — • Še eno tako krajno ime, zabeleženo pri Zahnu (Orts-
namenbuch. str. 351), naj omenim, namreč Naplachsseczzychsellich,
Blaxsesgeschyezz severno od Rajhenburga, ki je tudi danes že padlo
v pozabo. Navedené oblike posnete po neki listini iz leta 1448
mislim, da nam je čitati „Na Blahšečih selih, Blachschesgeschiefi".
Natančneje podatke imamo še iz XVIII. stoletja, kajti v poročni knjigi
iz leta 1704 je vpisan „Blasius Jasbez viduus ex Blagshezha
Sella", v krstni knjigi iz 1. 1762 pa „ex Blagsezhe Sseille".
Tudi to krajno imé „Blagšeča sela" je osnovano na osebnem imenu
prvega^^naseljenika. Misliti si moramo ali Blagoš analogno z Dragoš,
Junoš, Miloš ali pa Blaguš analogno z Draguš, Néguš, Raduš —
deminutivum iz prvé kakor iz druge oblike izveden s sufiksom
„et" (at) se mora glasiti Blagšé Blagšeta in iz tega posesivni pri-
devnik Blagšeč (t. j. Blagšet-j ; — kakor Ruperč iz Rupertj, Regerč
iz Regertj, Purkarč iz Purkartj , Valpbč iz valpi.tj i. t. d.). Enako
tvorjenih deminutivnikov kakor je Blagše Blagšeta bi se dala našteti
še lepa zbirka n. pr. Jakšé, Jeršé, Povšé, Peršé, Lekšé, Tomšé itd. —
Pa končajmo to raziskavanje „Geschiefi = Selo" z Blagšečimi seli
ali z Blagšetovim selom (Gesitz des Blagše), glasoslovno razlago
„Geschiefi = Gesitze" in kontaminacijo med „schiefien" in „sitzen"
(setzen) prepustivši začasno germanistom, konstatirajmo jo samo v
stávku „Salpeter schiefit an der Mauer an (= setzt sich an)" ali pa
„Brot in den Ofen schiefien" kruh vsajati (t. j. v peč vsaditi,
e in setzen) in pa „an etwas anschiefien" =angrenzen, n.pr. „sein
Garten schiefit unmittelbar an meinen" (njegov vrt je tik mojega,
t. j. SOS ed uje z mojim) = sein Garten ist meinem ansitzend. —
Da je „das Gesitze =Wohnsitz", to nam slovarji sicer izrecno po-
vedo (n. pr. Grimm IV. zv., 1. oddel., 2. pólov., str. 4126), o obliki
„Geschiefi" z istim pomenom pa kar molče in poznajo samo „Ge-
schiefi =Giebelseite eines Gebäudes" in ravno isti izraz s pomenom
„streljanje" (Grimm, ibid. str. 3885). Toda če tudi tega „Geschiefi =
Gesitze" nikjer v slovnikih ni zaslediti, je vendar z mnogoštevilnimi
vsporednicami krajnih imen „Geschiefi = Selo ali Sela" jasno dokazan.
Dr. Vinko Župan : Jaroslav Vrchlický. 555
Dr. Vinko Župan:
Jaroslav Vrchlický.
I / a predvečer odkritja Prešernovega spomenika se je bila
Ljubljana slávnostne odela ter z neštetimi trobojnicami po-
zdravljala odlične goste iz vseh slovanskih krajev, ki so prihiteli k
nam, da se poklonijo našemu največjemu pesniškem geniju. V
družbi drugih odličnih Čehov se je tisti dan pripeljal tudi „kralj
Češke poezije", Jaroslav Vrchlický v našo Ljubljano kot zastopnik
Češke Akademije in društva čeških pisateljev „Máj". Takrat se je
Vrchlický prvič seznanil osebno z našim Aškercem. Isti večer je šel
v Mestni dom poslušat predavanje dr. Ivana Prijatelja „o drami
Prešernovega duševnega življenja". In ko so drugega dne spomenik
odkrili, je položil Jaroslav Vrchlický v imenu Akademije na vznožje
spomenika lovorov venec ter je v slavnostnem razpoloženju zložil
našemu Prešernu sonet, ki je bil objavljen z Aškerčevim prevodom
vred prvič v Slov. Národu (16. septembra 1905). V Slovanskem
Pfehledu ^ je objavil pesnik tudi vtiske svojega bivanja v slavnostnih
dneh v Ljubljani pod naslovom „Den Prešernúv" s sliko Prešer-
novega spomenika v trenotku odkritja. Z optimizmom gleda pesnik
na bodočnost našega malega národa, ko vidi in sliši vse to veliko,
iskreno navdušenje; a ne zapira oči pred hibami in pristavlja, da
je imela slavnost le preveč izključno narodni značaj : govorniki so
bili le politiki — literáti in literárni historiki niso prišli do besede;
o Prešernu se je govorilo le malo, edina izjema je bila Prijateljevo
predavanje.
Od tiste dobe tudi datira zanimanje češkega velikega pesnika,
ki je poznal vse literatúre kulturnih národov, za našo literaturo in
posebno za poezijo Aškerčevo. V navedenem letniku Slov. Pŕehleda
so na str. 198. objavljene tri Aškerčeve pesni v njegovem mojstrskem
prevodu: „Brodnik", „Grešnik" in „Hafiz in pouličná mládež". Več
njegovih prevodov iz Aškerca je izšlo tudi v „Kvétih". O. Wagner
izraža v Slov. Pfehledu (1905, str. 307) nado, da práv kmalu dobimo
iz peresa slavnega mojstra lep izbor Aškerčeve poezije. Ta zbirka
pa ni izšla; pesňika je pač presenetila bolezen, ki ga je napadla
že pred štirimi leti. Od te dobe je bilo vse njegovo življenje le
počasno umiranje.
i VIII. let. (1905.) str. 5-9.
456 Dr. Vinko' Župan:'' Jaroslav Vrchlický.
Sedem let je, kar so spojili ožji stiki Vrchlickega tudi z našim
národom. Ravno čez sedem let, na isti dan, ko je stopila njegova
noga na slovenská tla — 9. septembra zvečer — je nehalo biti to
srce, ki je objemalo ves svet. Že 10. junija letos pa je bil nagloma
odšel s tega sveta njegov slovenskí prijatelj Anton Aškerc.
Ne da bi hotel primerjati našega Aškerca z velikánom Vrch-
lickim, a par paralel je, ki se vsiljujejo kar samé po sebi. Aškerc
je bil lirično-epična nátura, najboljši v baladah in romancah, isto
lahko trdimo o Vrchlickem. Oba sta v prvi vrsti pesnika misii, reflek-
sivni naturi; seveda Vrchlický je tudi vroč senzualistični erotik, kar
Aškerc ni. Oba sta v svojih sujetih segla daleč preko mej, ki so do
takrat bile navadne v domači poeziji, odprla sta poeziji ves široki
svet. Oba sta tudi v obledeli pesniški jezik prinesla nove, sveže krvi.
Oba sta vedno in povsod poudarjala svoje svobodomiselno sve-
tovno naziranje modernega človeka devetnajstega stoletja. Oba sta
pri svojih prvih nastopih naletela na hud odpor: Vrchlický od stráni
staré íodoljubne šole radi kozmopolitizma in od moralistov radi
antičnega senzualizma, Aškerc radi svoje svobodomiselnosti; a takoj
ob nastopu ju je pozdravila mladina kot pravá veliká pesnika. Oba
pa je tudi zadela tragika konflikta „Otcev in sinov", staré in mlade
generacije: „moderna" je v sícer poštenem namenu, a brezobzirno
pri obeh narodih nastopila proti njima in ju globoko užalila in
ozlovoljila. V resnici pa velja tudi obema očitek gostobesednosti,
pomanjkanja ekonomije, konciznosti v pesniškem izražanju. Gotovo,
da so ju také sodbe ozlovoljile, a glavni vzrok njuni osamljenosti
in resignaciji je bilo ono, kar mora pretrpeti skoro však umetnik,
však človek, ki sega nad povprečnost: živeti sta bila prisiljena v
filistrskem ozračju, v ozkih razmerah, ki so pri majhnih narodih
še mnogo hujše, nego pri velikih.
Značilna je v tem pogledu misel, ki jo izraža češki pesnik v
sonetu na Prešerna ' :
Ovenčan s slavo dvigaš se iz gneče.
Dnes Tvojo pesem Ti na časť pojó!
Kaj bilo mar jim, ko skrbi moreče
. , vihrále so nekdäj ti nad glavó?
Pa vseh poetov je usoda to,
da kruh s solzámi grenkimi jedó,
da za nesmrtno pesem, hipec sreče,
kragulj srcé jim kljuje krvaveče ...
V prevodu Ant. Aškerca.
Dr. Vinko Župan: Jaroslav Vrchlický. 457
Svečan je dan! Ej, zlato solnce sveti
po licih Ti, ki v mirni majesteti
triumf zreš pesmi svoje, radost glasno.
Tvoj plod dnes vžíva Ijudstvo, hvali Tebe;
moč svojo čuti, vero trdno v sebe,
v očeh bodočo svojo Vesno jasno.
Tu je zgrabil pesnik problém v vsej njegovi globoki tragiki,
kakor Prešeren v svojem „Pevcu". —
Ko me je leta 1901. že takrat daleč preko mej ožje domovine
slavno ime prof. T. G. Masaryka izvabilo, da sem šel študirat v
Prago, sem spoznal tudi Vrchlickega. Prišel je iz starega Klementina
mož v obnošenem haveloku, na prvi pogled se mu je videlo, da je
filozof, ki ne da nič na zunanjost. Češki študentje so mi ga po-
kazali z nekim svetim spoštovanjem : „To je Vrchlický!" Emil
Frida, to je bilo njegovo pravo meščansko ime — je bil že od 1. 1892.
profesor modernih literatúr na češki univerzi. Šel sem moža iz ra-
dovednosti poslušat. Majhna je bila ta soba, in na prstih ene roke
bi bil lahko seštel njegove poslušalce. Neko mučno čustvo me je
prevzelo, ko sem videl tako znamenitega moža predavati v taki
mali sobici. Izvedel sem potem, da je bilo v prejšnjih časih drugače,
in da je imel Emil Frida mnogo zvestih in navdušenih slušateljev;
po invektivah moderne pa je nastalo med njim in mladino odtu-
jenje. In zdelo se mi je, da sem bil opazil.neko trpko resignacijo
na obrazu slavnega pesnika, ko je predával pred praznimi klopmi.
In vendar je pomenil nastop Vrchlickega v letih sedemdesetih
in osemdesetih za češko literaturo novo, svežo strujo, ki je v na-
sprotju s staro ozkosrčno rodoljubno šolo izkušala iti v umetnosti in
vsej kulturi vzporedno z zapadno Evropo. Bila je to skupina, ki se je
zbirala okrog časopisa „Lumír", ki ga je redigiral tihi in skromni
J. V. Sládek, izvrstni prevajalec Shakespearja. Glavi te pesniške „ko-
zmopolitične" generacije sta bila Julij Zeyer in senzualistični, antični
pagan Jaroslav Vrchlický, dva antipoda, ki sta si bila pa podobná
v svoji univerzálnosti, v čudoviti sposobnosti, vživeti se v dávno
pretekle, tuje dobe in kultúre, skratka v eksotičnosti svojih sujetov,
in v tem, da sta poznala vse literatúre, predvsem zapadne Evrope,
do podrobnosti. Svojo pesniško inspiracijo je radi te svoje silne
naobraženosti v literaturah črpala ta generacija bolj iz literatúre nego
iz življenja.
Silni vpliv tujih literatúr in vzorov se káže pri Vrchlickem
predvsem v njegovih neštetih prevodih,. ki obsegajo 87 knjig. Že v
558 Dr. Vinko Župan : Jaroslav Vrchlický.
teh prevodih je za Čehe njegova nesmrtnost; za kar so se pri
drugih narodih trudile cele generacije, to je pri Čehih izvršila brez-
primerna pridnost in pesniška moč enega samega človeka v par
desetletjih! Začel je s Francozi in izdal veliko antologijo francoske
lirike XIX. stoletja, ki jo je pozneje izpopolnil. Največ mesta zavzema
kongenijalni patetik Viktor Hugo, potem parnasovci Banville, Sully
Prudhome, Leconte de Lisle. Hugoja je podal Čehom že v treh
zbirkah. Ta je tudi največ vplival nanj: retoriko, polihromijo, pom-
pozno ritmiko in idejo „epopeje človeštva" ima od njega. Od Ban-
villa se je naučil najdrznejših pesniških oblik. Skoraj tako blizu
kakor Hugo mu je samotni, trpki Leconte de Lisle, ki ga je tudi
zelo pridno prevajal. Z istim pesimizmom, z isto vzvišeno gesto
tihega preziranja kakor ta, gleda tudi Vrchlický včasih na vso zgo-
dovino človeštva. Zelo plodonosno je vplivalo na Vrchlickega bivanje
v Italiji, (1875—76), kamor je šel kot vzgojitelj dveh mladih grófov
Montecuccolijev. Od tiste dobe se peča sistematično z italijanskim
pesništvom, ki je bilo do takrat med Čehi skoraj neznano. Prvi je
bil prevod pesmi pesimista Giacoma Leopardija, slediía je kmalu
Dantejeva „Divina Commedia (1879—82), pa tudi „Vitá nuova" in
lirične pesmi. Prevel je Tassov „Osvobojeni Jeruzalem" in Ariosto-
vega „Besnečega Rolanda". Velik vpliv je imel nanj posebno Car-
ducci s svojim svobodnim in odkritim razmerjem do antike, s svojo
protiklerikalno tendenco in formalno s svojo retoriko in krepko
zgrajenimi antičnimi kiticami.
Pa Vrchlický ni ostal pri Francozih in Italijanih, vsa znamenitá
dela svetovne literatúre je zbral v svojih prevodih. Pred nami se
vrste „Camoensovi" „Os Lusiadas", izbor najboljših Calderonovih
drám, Byron, Shelley, Whitman, Poe itd. Tudi Nemcev ni prezri in
prevel njihovo najznamenitejše delo, Goethejevega „Fausta". Iz slo-
vanskih literatúr je prevel Mickiewiczeve „Dziady" pod naslovom
„Tryzna". Najboljši so prevodi iz onih pesnikov, ki so mu duševno
sorodni: pozni romantiki in verbalisti, pestrobarvni epiki renesanse
in cinquecenta, senzualistični pesniki Ijubezni in uživanja. Nepre-
kosljivi so pač prevodi Tassa, Camoensa in Vikorja Hugoja. ^
Na pesnika pa je vplivala tudi antika, v prvi vrsti helenizem,
v istem zmislu kakor na Goetheja, vendar se pa pozneje, n. pr. v
„Freskah in gobelinih", te podobe iz antike popačijo v nekak fri-
volen rokoko, na Crébillonov ali Wielandov način. Ako poznamo
po teh-le prevodih in vplivih pesnikova nagnjenja, se bomo veliko
1 Prím. izvajanja A. Nováka v Jakubec-Novákovi : Geschichte der čechischen
Literatúr. Leipzig, Amelang 1907, str. 314-323.
I
Dr. Vinko Župan: Jaroslav Vrchlický. 559
lažje orijentirali v velikanskem labirintu njegovih izvirnih del. Pesnik
je ustvarjal z nenavadno, naravnost fenomenalno lahkoto in v
par dnevih in nočeh j.e nastalo marsikatero delo. Od časov Lopeja
de Vege še svet ni videl také plodovitosti. Napisal je 246 knjig y
280 zvezkih : pesnitev, drám, novel, študij in prevodov.
„Ljubljanski Zvon" je že leta 1902. (str. 587, 661) prinesel
práv lepo in informativno študijo o Vrchlickem izpod peresa če-
škega literarnega historika prof. Jana Voborníka, zato lahko opustim
podrobnosti, posebno naštevanje naslovov, ki ne povedo ničesar.
Nepregledna je vrsta liričnih in lirsko-epičnih zbirk. Pesnik
je ustvaril tudi par celotnih, trdno zgrajenih epov: globoko legendo
asketičnega anahoreta „Hilarion" (1881); dalje faustijado „Twar-
dowski" (1885) z oslabljenim faustovskim in ojačenim donjuanskim
elementom; grandijozna je epopeja o tragičnem koncu Jeruzalema
„BarKochba" (1895), ki je prevedená tudi na nemško. Tudi iz snovi
o Julijanu Apostati je hotel pesnik napraviti epos, a jo je potem
predelal v dramo. Drám je napisal pesnik trideset. Sujete je vzel
iz najrazličnejših dob, iz antike, iz italijanske renesance, španske
protireformacije, češkega srednjega veka in moderne sedanjosti.
Trilogija „Hipodamija" (1889 — 91) je zgrajena po vzoru grške
dráme. Iz antike so „veseloigre „V Dijogenovem sódu", „Katulova
osveta" in druge. Obe veseloigri so igrali tudi na slovenskem^odru.
Iz renesance je komedija „Pietro Aretino". Najbolj se mu je posrečila
„Noc na Karlštejnu" (1885), sveža komedija iz življenja Karia IV, ki
so jo uprizorili v lanski sezoni tudi pri nas. Trajnega glediškega
uspeha pa njegove dráme niso mogle doseči.
Próze Vrchlický ni napisal mnogo : nekaj novel, študij in esejev
o tujih pesnikih. „Barvaste črepinje" so pesmi v prozi, kjer ob-
čudujemo pesnikovo bogato invencijo in ostrost opazovanja. To delo
imamo v Gestrinovem prevodu tudi Slovenci . . .
Nadarjenih učencev je imel Vrchlicki troje : katoliškega mistika
Ksaverja Dvofáka, erotika Jaroslava Kvapila, dramaturga Narodnega
gledišča v Pragi in Jaromirja Boreckega, ki smo mu posebno mi
Slovenci dolžni hvalo, ker je prevajal iz Prešerna, Stritarja, Gregor-
čiča, Aškerca, Ketteja, Župančiča.
Z Jaroslavom Vrchlickim ni umri le „kralj Češke poezije", ni
umri le največji sodobni pesnik vseh Slovanov, umri je najplodo-
vitejši in najbolj univerzálni pesnik sedanjosti sploh . . .
560 Josip Premk: Tobijeve noci.
Josip Premk:
Tobijeve noci.
II.
,%
tari Rakar se je prebudil nenadoma, kakor da ga je riekdo po-
'^jT klical. Stresel se je in natanko je čutil, kako mu srce nemirno
utriplje; takoj nato pa se je zavedel in spoznal, da je videl tiste
grozne reči le v sanjah in se je le v spanju tako zelo prestrašil.
Okrenil je glavo, da je pernica rahlo zašumela in pogledal po sobi,
kjer je bilo svetlo kakor podnevi. Pozabil je spustiti na oknih za-
store, in zdaj je bila vsa soba polna bele mesečine. Natanko so se
razločile na mizi različne trgovske knjige, papirji in zavitki in tudi
njegovi dolgi beli lasje so se svetili v mesečini kakor srebrno
predivo. Že se je sklonil, da bi vstal in spustil na oknih závese,
pa je obsedel v postelji, naslonjen s komolcem ob vzglavje, kakor
da se mu ne Ijubi in je le mirno in zamišljeno gledal tja proti
široki mizi, ki je bila vsa pokrita s knjigami in papirji. In njegov
obraz je bil videti tisti trenotek še mnogo starejši, nego je bil v
resnici. Guba je temnela poleg gube in nizko čelo se mu je zgu-
bančilo in zožilo tako, da so se goste obrvi skoro dotikale belih
las, le tiste majhne žive oči so gledale po sobi tako svetlo, kakor
da nečesa iščejo . . .
Blodile so po kotih, a se zopet in zopet zagledale tja v knjige
in trgovske papirje, ki so ležali na široki mizi. In starému Rakarju
se je zazdelo tisti hip, da bi vstal in uničil vse do zadnjega lističa,
sežgal in zmetal na gnojišče, potem pa zaklenil to sobo in je ne
prestopil nikoli več. Vse, kar je kdaj úpal v samotnih večerih, ko
je delal različne račune ob brleči lúči mnogokrat pozno v noč, vse
naj bi izginilo v prazen nič in on sam bi odšel proč iz tega kraja,
kjer je pustil vse svoje moci. Kolikokrat je mislil na ta čas, ko bo
onemogel in star in se mu ne bo več Ijubilo ukvarjati se s kupčijo ;
pa zdaj, ko je prišel tisti čas, ni v hiši sreče, kakor jo je želel
sebi in sinú Izidorju; sama puščoba je in dolgčas, da bi človek
najraje zbežal z lastnega doma.
Skoro mineta že dva meseca, odkar se je vrnil Izidor, a ves
ta čas nista izpregovorila z očetom niti ene prijazne besede. Takoj
prvi večer mu je povedal, da se misii poročiti v tujini, in to je bilo
starému Rakarju dovolj. Bilo rnu je, kakor da je tisti hip zagrabil
Josip Premk: Tobijeve nocí. 561
nekdo vse njegove najsvetejše upe in jih vrgel v globok prepad;
ali kakor je Ijubil svojega edinca, je sklenil vendar trdno vztrajati
pri svojem sklepu, pa četudi ostane na starosť sam. Da bi videl
kdaj, kako prodaja sin vse, za kar se je trudil toliko in toliko let
in prepušča njegov dom tujim Ijudem, ta misel se mu je zdela
tako grozna, da je hodil par dni okrog kakor brez pameti. Ni se
brigal ne za pošle, ne za kupčijo, p ozabljeni so ležali računi in
različni zapiski tam na mizi, niti pisem se mu ni Ijubilo odpirati.
Čemu neki, saj ni imel nikogar več, da bi se zanj trudil in mučil,
kakor dosedaj s tolikim veseljem za Izidorja. Postaralo se mu je
lice še bolj ; veselé oči so gledale mrko in temno, in glava mu je
klonila globoko na ozke prsi, da so se Zabrdčani začudeno ozirali
za njim, če je prišel slučajno skozi vas. A umikal se je tudi va-
ščanov; po cele dneve je lazil tam daleč za vasjo ob samotni žagi,
posedal po tramovih in se vracal proti domu šele z mrakom. In
čutil je, da nosi tudi Izidor težko vest, kajti umikal se ga je tako
spretno, da se nista srečala po ves teden. Slišal ga je sicer vedno,
pa naj je prišel domov ponoči ob zgodnji ali pozni uri, saj se je
prebudil skoro v sake pol ure, vendar ga je pustil, da je v miru
odšel po stopnicah gori v svojo sobo, kjer je hodil gor in dol ne-
mirno mnogokrat dolgo v noč. In stari Rakar je rad poslušal nad
svojo glavo te Iz idorjeve korake, kajti vedel je, da premišljuje in
misii nanj ... m orda se celo kesa in se še premisli, ko uvidi svojo
veliko zmoto. Saj vendar ni mogoče, da bi mu v tujini srce tako
otrpnilo, da bi pozabil na vse in ne čutil práv nič več niti zanj
niti zanjo, ki ji je vendar pisal tako lepa pisma.
In stari Rakar se je spomnil Terezinke, pred katero si sedaj
ni úpal stopiti. Pa kako tudi ! Kolikokrat je prišla na večer k njemu,
in ko sta sedela tam zunaj pred hišo na klopi, mu je pokazala
včasih kako Izidorjevo pismo, ki ga je bral stari Rakar z istim ve-
seljem kakor deklica sama. In potem sta govorila o njem tako zaupno
kakor oče in hči. Stari Rakar ji je pripovedoval, kako uredi stano-
vanje, kaj vse še na meravá prenoviti in predrugačiti, in Terezinka
ga je poslušala in mu gledala verno v njegove odkritosrčne sivé
oči, ki so se iskrile veselo, kakor da že uživa s sinom vso to
srečno bodočnost. Ako pa ni bilo Terezinke, je stopil z nočjo sam
k Drmalčevim; kajti govorilo se je že dolgo po vsem Zabrdju, da
je med Drmalcem in Rakarjem, kar se tiče Terezinke in Izidorja, že
dávno vse sklenjeno. In stari Rakar je bil te govorice skoro vesel,
kajti Terezinko je Ijubil kakor svojo hčer. Terezinka pa se ga je s
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 10. 40
562 Josip Premk: Tobijeve noci.
Časom oklenila kakor svojega očeta. Da, včasih mu je zaupala celo
več, posebno zadnje leto, ko so bila Izidorjeva pisma nekako redka
in hladná. Pa stari Rakar jo je tolažil s tem, da tudi njemu ne
piše več tako pogosto, najbrže zaradi preobilega učenja in drugih
skrbi ; pa saj se skoro vrne in potem ne odide nikoli več. In potem
je prišel resnično, toda bogve, kako je pozdravil Terezinko, da ga
pogleduje sedaj tako boječe in očitajoče, in da nima niti Drmalec
zanj več tako prijaznih besed kakor poprej . . .
Stari Rakar je slonel v postelji in podpiral čelo s svojo suho
desnico, v srcu pa mu je bilo težko, da bi se najraje razjokal nad
svojo nesrečo. Vse, kar je úpal toliko let, se je umaknilo tja nekam
daleč, on sam pa je ostal s svojo težko prevaro na kraju, kjer je
úpal doživeti še toliko lepih dni . . .
Práv počasi je odgrnil odejo in stopil na tla poleg postelje
bosonog, nato pa nataknil suknjene copate in ogrnil plašč, ki je
visel na kljuki poleg vrat in stopil k oknu.
Zunaj je bila mirna poletna noč. Zrak je dišal po pokošeni
trávi in veter, ki je majal koncern hiše staro lipo, da je pritajeno
šumela, je prinášal od nekod iz doline hripavo pasje lajanje. Strehe
posameznih hiš so se jasno odražale v svetli mesečini druga od
druge, celo šipe na malih oknih so se tupatam svetile, kakor da
gori v hiši luč, in stari Rakar je popolnoma razločil tam na kraju
rumenkasto pročelje Drmalčeve hiše in tista dva okna nad pritličjem,
kjer je spala Terezinka.
Gledal je tja pozorno, kakor pred dobrimi štirimi leti, kadar
se je Izidor ponoči kje zakasnil in ga je pot gotovo privedla tam
mimo. A tokrat je bilo tam doli vse mirno, niti senca ni padla
čez pot, in stari Rakar je naposled z mračnim obrazom potegnil
preko okna rdečkasto zaveso. Tudi k drugemu oknu je že pristopil
in iztegnil roko, pa se je obrnil in stopil k omari, prasnil z vži-
galico ob zid in prižgal svečo, ki je stala na mizi in šele potem
zagrnil tudi drugo okno.
Sedel je k mizi, odprl par pisem, ki so ležala na mizi že bogve
koliko čaša, nataknil naočnike in pričel čitati; pa kmalu je porinil
zopet vse skupaj na konec mize in odprl miznico, kjer je imel
shranjena Izidorjeva pisma.
Takrat se mu je zazdelo, da je zunaj v veži zaškrtal zapah.
Prijel je svečnik in odprl vráta na široko, da je bilo svetlo po vse]
veži, sam pa je stal na pragu in je držal svečo visoko, kakor da
hoče bolje videti. Ključ je v zapahu zahreščal drugič in hip nato
Josip Premk: Tobijeve noci.
563
je vstopil Izidor, ki je obstal začudeno pri vratih, kakor da se je
prestrašil lastnega očeta.
Stari Rakar se je hotel prvi hip obrniti, pa je obstal in ga
gledal molče in skoro sočutno, kajti Izidorjev obraz je bil čudno
bied in suh ; dve temni gubi sta mu križali čelo, kakor da se je
postaral v teh dveh mesecih za par let. Zaklenil je vráta in potisnil
ključ v notranji žep, nato pa je stopil naprej in hotel mimo njega
molče; pa kakor da ga je nekdo ustavil, je za hip obstal pred njim,
da mu je padala luč naravnost v bledi obraz.
„Kaj ste me čakali?" je povprašal zamolklo, ne da bi pogledal
očeta, ki je postavil s tresočo roko svečnik na mizo in sedel nato
na stôl poleg vrat, kakor da se pripravlja za daljši razgovor. Po-
gledal ga je párkrát z očitajočim pogledom, nato pa je lahno stresel
z glavo in komaj vidno zganil z desnico.
„Mislim," je dejal naposled in gledal mrko v tla — „da si že
v tistih letih, ko mora vedeti človek, kaj in kako je práv, ne da bi
mu še kdo svetoval ! Sicer pa sem ti že dovolj govoril — "
Izidor je počasi dvignil glavo in tudi obrvi je povzdignil visoko,
nato pa je skomignil z rameni in stopil korak bliže k mizi.
„Povedal sem vam, kar sem sklenil in kar čutim tudi sam, da
sem že v letih, ko lahko ločim slabo od dobrega; mislim, da je med
nama vse dogovorjeno ..."
Stari Rakar ga je pogledal osuplo, dasi je bil skoro pripravljen
na tak odgovor ; kajti v Izidorjevem glasu je trepetala razburjenost
in neka globoka žalost, ki je páčila tudi njegov obraz v neprijetne
in mrke gube; nato pa mu je pogledal naravnost v oči in je iz-
tegnil suhljato desnico, kakor da mu ukazuje.
„Izidor! Od trmoglavosti do kesanja je en sam korak in ti ga
storiš prej, nego danes misliš. Zdaj si še kakor pijan, nič čistega
ni v tvojih mislih, kakor most so, toda ko spoznáš, da si ravnal
napačno, bo mogoče že prepozno. Tam v tujini so te zastrupili;
danes vem, da bi bilo mnogo bolje, ko bi te nikoH ne poslal od
doma ; pa če se je že zgodilo, izpreglej vsaj zdaj, ko si zopet doma
in se ti je treba odločiti ..."
„Oče, povedal sem vam!" ga je prekinil Izidor nekoliko tišje;
stari Rakar pa je zamahnil z desnico, kakor da ga ne mara poslušati.
„Vem, kar si mi povedal!" je odvrnil mimo — „ampak vse
tisto, Izidor, so samo besede, ki se ti zazde práv kmalu tako ne-
zmiselne, kakor je zdaj nezmiselna ta tvoja trmoglavost."
„Če pa se zgodi narobe?" je opomnil Izidor zateglo in s
odudarkom.
564 Josip Premk: Tobijeve noci.
„Potem nimaš v prsih več srca, potem nisi več naš človek in
ne moj sin!" mu je odvrnil oče skoro razburjeno, kmalu nato pa
je nadaljeval bolj mirno:
„Sicer pa stori, kakor hočeš! Povedal sem ti, kako sem sklenil
jaz in tudi ti si bil nekdaj mojih misii. Če pa hočeš ravnati sedaj
drugače, je bolje, da odideš čim prej, kajti takega življenja nisem
vajen . . . Samo sramoto si nakopal na mojo staro glavo, in tudi
ti sam menda ne moreš stopiti z mirno vestjo po vaši, kjer govore
zdaj samo o tebi in Terezinki. Štiri leta si lagal, pomisli! Bolje bi
bilo, da bi ji ne pisal nikoli !
Izidor je gledal v tla kakor grešnik, tako se je videlo, kakor
da si ne upa pogledati nikamor, dasi je čutil v prsih težko tesnobo,
žalost in jezo obenem, pa ni našel niti ene pravé besede, da bi
dal dúška tej svoji bolečini.
„In kako te je pričakovala . . .!" je izpregovoril stari Rakar
tiho, kakor da mu je vstal v duši najslajši spomin: „Še meni, ki
sem star in ne mislim na také stvari, je bilo pri srcu prijetno in
toplo, kadar sem jo slišal govoriti o tebi. Otrok je, nedolžen otrok,
Izidor, pa vztrajno in dobro dekle, ki te je čakala vsa štiri leta tako
udano in potrpežljivo, da se mi je mnogokrat zasmilila. Če sem se
hudoval nad teboj, te je zagovarjala, če nisem hotel takoj ugoditi
kaki tvoji prošnji, je prosila zate kakor sestra in če ni mogla dru-
gega, pa je prišla tu mimo hiše, samo da je videla tvoj dom. Sedaj
pa je ni . . . in bogve, kako bo ubožica pretrpela ta udarec. Sram
me je, da si ne upam mimo Drmalčeve hiše — zaradi tebe, Izidor!"
Izidor je stal ob mizi bied in ves ponižan; z levico se je
opiral ob stôl, kolena pa so se mu tresla kakor mrzličnemu. V dnu
duše se mu je zganilo nekaj, kakor usmiljenje, in ko je pogledal
v očetov upali obraz, se mu je zahotelo z vso silo, da bi se ne-
nadoma izpremenilo vse okrog njega, da bi izginila v nič vsa pre-
teklost in da bi odpadle vse te težke veži, ki ga še vežejo na
domačo grudo . . .
„Kaj premišljuješ, Izidor?" ga je opomnil oče komaj slišno
in se mu počasi približal. „Spametuj se, Izidor! Saj vem, da nisi
zloben, le tujina te je čisto pokvarila."
„Pa kaj hočete?" ga je povprašal, dasi je sam komaj vedel,
kaj je izpregovoril.
„No, sedaj pa še vprašaš! Saj ne govoriva o stvari prvikrat,"
mu je malce osuplo odvrnil oče in iztegnil desnico proti oknu,
kakor da hoče pokazati z roko, kam merijo njegove misii. Nato pa
Književna poročila.
565
je pristopil Čisto k njemu in mu položil desnico na ramo: „Ves,
že iz usmiljenja in zaradi obljube bi moral ravnati tako, drugo pride
itak s časom samo. Saj ni napačno dekle, najboljša, kar jih poznám
tod okrog in nekdaj si jo tudi sam . . . pa saj veš, kako je bilo
pred leti in kaj si ji obljubljal v pismih. Premisli vse to in razsodi
po pameti, pa boš mojih misii!" . . .
„Saj sem premišljeval," je zamrmral Izidor, da ga je oče komaj
razumel, „pa se mi zdi, če bi se zgodilo, da bi bila nesrečna oba!"
„Seveda, ko ti je v mislih še vedno tista Helena, ki ti je
zmešala pamet z bogve kakšno lažjo! Jaz pa ti pravim, Izidor: Kar
je bilo v mestu, naj ostane tam! Tebe pa čaká dom in nevesta
tukaj, kakor si odločil nekdaj sam!"
„AU ona me čaká kakor Terezinka," je zavzdihnil po dolgem
molku in pogledal očeta s široko odprtimi očmi.
„Pa sťori, kakor ti veleva srce! Toda v to hišo — " in pri tem
je pokazal s kazalcem v tla — „je ne bo nikoli!"
Zunaj pri fari je udarila polnočná ura in stari Rakar se je
obrnil proti postelji.
^...-^^^^ —
o o o
Književna poročila
•-^-^sss^---^
Ivan Grafenauer, Zgodovina novejšega síovenskega slovstva. II. del.
Doba narodnega prebujenja (1848-1868). Ljubljana, 1911. Založila ,Katoliška bu-
kvarna. 8o. VIII + 475 str.
Literarno-zgodovinski kritiki pristoja naloga, da podrobno pokaže, kako je
Grafenauer predelal ogromno slovstveno gradivo, o katerem govori drugi del njegove
zgodovine; meni preostaja le to, da povem svoje mnenje o celoti s kulturno-
političnega stališča in da v tem okvirju podám nekatere podrobnosti.
Grafenauerjevo naziranje o slovenski kulturi in poHtičnem življenju te dobe
in njegovo presojanje naših takratnih mož se v glavnih potezah ujema z onim, ki
ga zastopa „levica" naših literarnih in političnih zgodovinarjev. Ako se mu očitá
od „desničarjev", da je preveč upošteval „levičarje", ne more ta očitek omajati
temelja, ker so pretrdna dejstva, na katerih sloni sodba in obsodba. Pac pa se
pridružujem mnenju „desničarjev" v tem, da bi bila oblika lahko mirnejša, ker de-
luje resnica že s svojo notranjo močjo in ne potrebuje za svojo prepričevalnost še
zunanje, recimo nekake brahijalne sile.
Ni dovolj, da pokažemo, kaj je kdo storil dobrega, marveč je treba tudi po-
vedati, koUko je uničil ali prikrajšal bol j š eg a, nego je bilo njegovo. In to se je
sedaj storilo glede Bleiweisa in njegovih drugov na literarnem in političnem polju.
Drugi pridejo na vrsto ob svojem času. Ono tradicijonalno Slovensko zgodovinopisje,
kulturno in politično, se ne more vzdržati, ker je v nasprotju z življenskimi dejstvi.
566 Glasba.
Kar se tiče podrobnosti v Grafenauerjevi zgodovini, omenjam sledeče: „SIo-
veniji" so bili uredniki Cigale, Dežman in Cegnar (str. 46). Aféra Levstika z
deželnim predsednikom kranjskim barónom Conradom (Grafenauer, str. 351) je
pojasnjena že v „Naših Zapiskih" (VII. 1910, str. 220.) „Laibacher Zeitung" je
namreč dne 4. mája 1870. leta príobčila oficijelno izjavo, po kateri je dobil Levstik
pri svojem odhodu iz Ljubljane na Dunaj od deželnega predsednika „aus seinen
Privatmitteln eine geringfiigige Geldaushilfe, dieselbe aber jedoch, da er sie als
Darlehen ansehen wollte, bereits erstattet, im iibrigen aber fíir das erwähnte Blatt
(„Pavliha") weder irgend eine Subvention bei der Regierung angesucht hat, noch
ilim eine solche zugesichert oder zugewendet worden ist". Vest „Slovenskega Ná-
roda", da bi bil Conrad ponujal Levstiku 1300 gld. letne plače za urejanje sloven-
skega vladnega lista, zanikuje Conrad v pismu na Bleiweisa z dne 15. aprila 1870.
— Zarnik ni bil med ustanovitelji „Slovenskega Národa" (Grafenaer, str. 425 in
429), kakor razvidno iz 106. štev. „Slovenskega Národa" z dne 17. sept. 1872.
Dr. Lončar.
Dr. Viktor Tiller, Ustavoznanstvo avstrijsko-ogrske dŕžave. Ponatis iz
letnega poročila c. kr. državne gimnazije v Rudolfovem za leto 1911/12. V. 8o. 44 str.
Cena 80 v. — V nemškem letnem poročilu novomeške gimnazije je priobčil prof.
dr. Tiller glavne točke iz ustavoznanstva avstrijsko-ogrske dŕžave. Na uvodnem
mestu je podal pregled o razvoju dŕžave, tému slede najvážnejší državni osnovni
zakoni in nato ustáva obeh državnih polovíc z Bosno in Hercegovino. Spis bo po-
sebno dobrodošel dijakom višjih razredov srednjih šol. —e —
Dr. Karí Glaser, Der indische Študent. (Zeitschrift der Deutschen Morgen-
ländischen Gesellschaft, Bd. LXVI, 1—37). Leipzig 1912.
Že kot dijak na mariborski gimnaziji je g. prof. Glaser pod vplivom Davorina
Trstenjaka vzljubil jezik starih Indov, in najlepšo dobo svojega življenja je posvetil
obsežnim in težavnim študijam indologije. Lepo število razprav in prevodov v nem-
škem in slovenskem jeziku nam priča o tem. V svoji najnovejši študiji je na pod-
lagi bogate obredne literatúre opísal zanimívo življenje indijskega dijaka. Razpravo
je nemška kritika ugodno sprejela. Š.
Antologija novije srpske lirike. Sastavio Bogdan Popovič, profesor upo-
redne književnosti na universitetu. Beograd, S. B. Cvijanovič, 1912. 8^. XXIX -j- 235 str.
Cena 3 K. — Ta okusno opremljena druga izdaja antologije je ponatisek v cirilici
one, ki jo je lani izdala Matica Hrvatska med svojimi publikacijami, in o kateri je
„Ljubljanski Zvon" obširneje poročal v letošnji aprilski številki.
<2y2.^^ ^- — iSS>-
o o o
Glasba
o o o
-^s^;^'-^ (P^t^^y—
Novi Akordi. Zborník za vokalno in jnstrumentalno glasbo. XI, št. 3, 4.
Po kratkem presledku sta izšla tretji in četrti zvezek; tako smemo upati, da
izideta pred novim letom še tudi ostala zvezka. V obeh zvezkíh nájdem marsikaj
dobrega in za javno izvajanje sposobnega; toda izkušnja me že dolgo let uči,
da bode pač še velíko vode poteklo po naši Ljubljanici, predno bodemo tega kaj
slišali, izvzemši kak zbor. AH vendar sta Janka Ra vniká .Večerná pesem" in
VaziHja Mirka „Glasbeni utrinki III" dve upoštevanja vredni skladbi. Upajmo, da
nam „Glasbena Matica" priredi kak klavirski koncert, saj je vendar nastavila mla-
Ražni zapiski.
567
dega, nadarjenega pianista, g. Trosta in postavila že tudi v proračun lepo vsoto za
mal klavir za komorne večere. „Večerno pesem" je mladi komponist posvetil svoji
učiteljici, gospe Vidi Talichovi, kar je ga. Talichova zaslúžila, ker nam je v krátki
dobi vzgojila par resnih pianistov. V tretjem zvezku je objavil tudi Jos. V e dral
Ijubek „Scherzetto" za štiri gosli. Vijolinske literatúre imamo zelo malo, zato
nam mora biti taká skladba toliko bolj dobrodošia. V istem zvezku je tudi objavljen
Mirkov kratek solospev, „Otožno temno . ." Muzikalno se popolnoma ujema z
besedilom, klavirsko spremljevanje je bogato. — Iz zapuščine Haj dri ho ve je
v četrtem zvezku objavljen solospev „Sirota". Skladba je sicer iz leta 1872.,
torej praznuje že svojo 401etnico, vendar ne dela tudi XI. letniku „Novih Akordov"
šramote, kar gotovo priča o izredni nadarjenosti Hajdrihovi. Končno maram omeniti
tudi zbore. E. Adamič objavlja dva mešana zbora: „Bela breza se zdramila . . ."
in „Ecce dolor". Besedilo prvi pesmi je jako priprosto in nežno,^ nima práv nič
jugoslovanskega in zakaj v muziki toliko aparata. Komponist pripisuje zboru tudi
nezaslišane stvari. Grlo pač ni inštrument, na katerem se da izvajati vse. Po mojem
mnenju bi bilo za komponiste vokálne glasbe práv dobro, da bi se ozirali tudi
nekoliko na možnost izvajanja. Če abstrahiramo omenjene nedostatke, je pa
„Bela breza" lahko v ponos Adamiču in — Slovencem. „Ecce dolor" je res veli-
častna kantáta, četudi zelo težka. — Rožančev „Kaj bi te vprašal" bi se v
kvartetu glasil práv čedno. — Preidem k prilogama. Čimdalje bolj uvidevam po-
trebo prilog in želim le, da bi skoraj izhajale z vsako številko, ker so živa potreba,
dasi vzbujajo zlasti našim merodajnim krogom večkrat neprijetne občutke, ker še
niso vajeni prenašati odkrite kritike. Po mojem mnenju bi bilo boljše zbornik pri
vsaki številki prikrajšati, prilogo pa razširiti. Zbornik se lahko skrajša, dokler ne
dosežejo izvajajoči umetniki ustvarjajočih. — Vsebina tretje številke nas seznanja sicer
o vseh važnejših dogodkih v muzikalnem svetu, koncertne kritike čitam z zani-
manjem, poročila o gledišču, glasbenih društvih, o slovenskem glasbenem svetu so
po možnosti popolné — vendar pa pogrešam razprave, katere bi bile tako potrebne
za našo glasbeno zgodovino. V četrti številki se mi je v tem oziru želja deloma
izpolnila. Ta je posvečena Hajdrihovemu spominu. Ferdo Kenda, kakor tudi rav-
natelj Fran Gerbič podajata zanimivosti iz življenja Hajdriha bolj kot človeka
kakor skladatelja in pevca. Práv tako je zanimivo tudi poročilo Adamiča o za-
puščini Hajdrihovi in poročilo Fr Kende o zgodovini pevskega društva „Hajdrih".
Manjka torej še članka o Hajdrihu kot skladatelju in seznama vseh njegovih skladeb.
Kot dodatek tej številki je pridejana zakasnela kritika koncerta Sattnerjevega oratorija
„Vnebovzetje Mar. Device" izpod sigurnega peresa A. Lajovca. Dr. P. Kozina.
Zbirka slovenskih narodnih pesmi. Besede zapisal dr. J. D ehe vec. Har-
moniziral in uredil Marko Bajuk. IV. zvezek. V Ljubljani, 1912. Založila „Kato-
liška bukvarna. 8\ 26 str. — Zbirka obsega 24 pesmi, skoraj vse iz Cerknice na
Notranjskem, ki jih je pel pokojni posestnik Matija Rožanc.
o o o
Ražni zapiski
t Peter pi. Radícs. Dne 24. septembra t. 1. je v Ljubljani umri znani zgo-
dovinar kranjski, ces. svet. Peter pi. Radics. Rojen je bil 1. 1836. v Postojni kot
sin cestnega komisarja, ki se je bil priselil iz Ogrskega. Po končanih vseučiliških
568 Ražni zapiski.
študijah je bil nekaj let suplent na Ijubljanski gimnaziji, od 1. 1862. pa se je iz-
ključno posvetil žurnalistiki in pisateljevanju. Po pravici so ga imenovali „kranjskega
historiografa". Odkar je 1. 1859. priobčil v „Vodnikovem albumu" vážne aihivne
podatke o protireformaciji („Uber ein Protocoll »Religionis Reformationis in Krain«
aus den Jahren 1614 — 18"), je nad pol stoletja neumorno zbiral gradivo o kranjskí
zgodovini ter ga priobčeval po raznih časopisih. Zanimale so ga vse dobe domáce
zgodovine, zlasti se je pečal z Valvasorjem ; obsežna monografija „ Johann Weikhard
Freiherr von Valvasor", ki je izšla 1. 1910., je Radicsevo najodličnejšo delo. Po
vzgoji Nemec, je rad sodeloval tudi pri raznih slovenskih časopisih in zbornikih.
V „Ljubljanskem Zvonu" nahajamo te-le članke iz njegovega peresa: 1886: „O še-
tališčih mesta Ijubljanskega". — „Prvá slovenská ústavná listina Kranjske". L. 1818.
so obnovili staré kranjske stanove, in ta cesarjev štatút je izšel tudi v sloven-
skem jeziku. — „Zemljepisec Ortelij in dežela kranjska v XVI. stôl." — 1887:
„Iz francoske dobe. Slovenskí úradní spis iz 1. 1810". — „Slovenské predstave v
deželnem gledališču v Ljubljanl od 1. 1789. do 1850." — „Slovenskí recepti" (ok.
1. 1700.). — 1893: „Anton Linhart". — 1894: „Avstrijska vojna proklamacija iz
1, 1813." (v slovenskem jeziku). — „Graščine in hiše rodovine Valvasorjeve na
Kranjskem". — „Stari zemljevldl dežele kranjske v národní knjižnici pariškl". —
1902: „Licejsko poslopje v Ljubljanl". — Ko je 1. 1865. začel Izhajati v Ljubljanl
nemško pisan, a slovenskému národnému gibanju prijazen časopis „Triglav", je
vstopil pokojní Radics med sotrudnike in s P. Hicingerjem sta kot zgodovinarja
zngovarjala posebno vrsto federalizma, ,,notranje-avstrijsko skupino" (Štajersko,
Kranjsko, Koroško, Prlmorsko), ki bi bila enakopravna s češko, poljsko in ogjrsko
državno skupino. Ta čudní národní program, ^ za katerega je bil tudi dr. Bleiweis,
so slovenskí politikl kmalu zavrgll in od 1. 1866. so zagovarjall zopet narodno pravo
namesto historičnega. Zaman je Radics še enkrat 1. 1870. v „Slov. Národu" po-
vzdignil glas za „Notranjo Avstrijo". Iz vseh njegovih razprav, katerih število je
izredno veliko, govorl iskrená Ijubezen do Kranjske In do njene slávne preíeklosti.
To žarko navdušenje obenem z neprisiljeno prijaznostjo In z neizčrpnlm humorom
si je ohranil do pozne starosti navzllc tému, da mu je življenje prineslo dokaj
brldkosti. Odllčnemu nestorju kranjskih zgodovinarjev pripadá častno mesto med
Ijubljanskiml literáti zadnjih desetletij! Milan Pajk.
Kette in Aškerc. Gospod dr. Fr. W., bivšl Kettejev šolski tovariš, me je
opozoril, da je v mojem zapisku v 9. štev. ,Lj. Zvona" nejasno povedano, kako je
bilo s Kettejevo maturo. Na str. 510. píšem namreč, da Kette ni imel mature, na
str. 511. pa, da je napravil maturo. To navidezno protislovje móram pojasniti. Kette
je šel 1. 1897. na nábor še kot sedmošolec; ker ni imel niti izpita za prostovoljskl
tečaj niti še mature, je bil potrjen za vojaka za tri leta. Vendar je nato dovŕšil še
osmo šolo ter napravil koncem šolskega leta 1898. tudi maturo. Na str. 510. je
popraviti v 2. odstávku letnico 1898 v 1899, tako da se glasi dotičnl stavek: „Že
1. apríla 1899. so morali težkobolnega Ketteja .... odpustiti." Kette je 26. apríla
1899. umri in bil 27. aprila pokopan. F. G.
1 Prím. o tem, kar piše dr. Lončar v „Bleiweisovem zborníku" str. 179.
Vída Jerajeva:
Pesem matere.
0i
'J mladost, kje vene
tvoja rožná gred,
kje umira pesem
fantov in deklet?
Za goró deveto
zvezda zagori,
kane v jasno solnce . '.
Zvezda mladih dni!
Sijaj, solnce, sijaj
v okno mi in hrám,
zori, zori, dete,
sad, ki ga imam!
Ziblje naj te pesem,
sladká pesem ta:
Dala ti je mati
vročo kri srca,
dala lic ti rože,
dala prsi cvet . . .
Sijaj, solnce, sijaj,
v mojo sadno gred!
.Ljubljanskf Zvon" XXXII. 1912. 11.
41
570 Vida Jerajeva: Pozdravljenje. — Ant. Debeljak: Večerná varijacija.
^
Pozdravljenje.
ravnem polju ajda zacvetela
oj, jesenska pian!
Duša moja, ptička, poletela
daleč v božji dan.
Ko čebele zašume pozdravil
Kje je drag obraz,
da besedo, ki srce jo pravi,
mu porečem jaz?
Ant. Debeljak
Večerná varijacija.
:Ŕ,
•ot v morje bi tuje zablodil mi nenapojljivi pogled:
Tam v daljnem zatonu na nebosklonu
zgostila sta dva se oblá oblaka
v veliká snežnika.
Čez klanec njunih pobočij derejo žgoči plazovi
krvavečega solnca, ki omedleva pred grozo neznanega mraka
in bolno dotleva ko v žarkih monstrance.
Iz temneče povodnji valovitih poslopij štrlijo zvoniki
— ponositi svetliki — pa mežavo, s težavo brlijo
zakasnelim brodarjem, preteč opomin pred viharjem:
zakaj zevajoči tolmuni valov
obupani kuhajo šum in bruhajo hrum iz robov
Pa v hipu je tiho. Prisopihal je veter potratnik,
potrošil poslednji je zlatnik večera,
razpihal oblake, da nébes zbledeli spominja
cekinastih krščenih vin.
Milan Pugelj: Jetnik. 571
Milan Pugelj:
Jetnik.
l^^ozno zvečer so se vracali v hotel. Kolár je nekoliko zaostal in
čakal na Teklo, a pridružil se mu je stotnik in ga potrepal po
rami. „Reči móram, da se vedete napram ženskam viteško. Vedno
ste v ognju, borite se za srce in tako."
Kolár se je začudil, pogledal vprašaje vanj in obstal.
„Nič!" je rekel stotnik. „Za enkrat nič hudega! Seveda, če
bi se to ponavljalo, potem bi me prisilili, da bi kaj ukrenil."
„Kaj?" je vprašal Kolár.
„Kaj bi ukrenil? No, vašo viteško stvar bi viteško reševala!"
„Katero stvar — prosim vas ..."
„Haha!" se je posmejal stotnik in si privihal desno strán
močnih rjavih brk. „Vi smete imeti le daljne, le prijateljske pravice
do moje žene. Vi lahko govorite o vsemogočih nazorih, lahko ž njo
obcujete, ali tako, da ostanete prijatelj njenega moža. Ne drugače!"
Kolár je hotel govoriti, a nenadoma je ohripel. Glas se mu
je zadrl in mesto, da bi kaj povedal, je zakašljal. In spredaj ga je
motil prostodašni Teklin smeh, ki je zvenel skoro brez konca.
„Ne rečem, da se s tem od vas poslavljam, ne! Vi ste mi
drag in simpatičen družabnik. Vi ste umen, premeten človek, jaz
vas samo opozarjam. Ne bi rad, kakor sem omenil, kako drugače!"
Oficir in Tekla sta prišla za njima in vsí so obstali pred
vhodom hotela, kjer sta stanovala stotnik in njegova žena. Poslovili
so se in razšli, a Kolár ni našel tisto noč miru. Najprej je šel
k morju in sedel v pripet čoln, ki ga je zibalo rahlo pluskajoče
obrežno valovje. Noč je bila tiha in hladná. Črna in ravna plast
morja se je zajedala daleč tja vanjo in se spájala naposled ž njo
v eno samo temno črnino. Nebo je bilo modro, polno zvezd, a
brez lune. Odsevi njegovi so gledali v bližini iz morské gladine in
se zibali na njej kakor podolgovati zlati koleščki. Svetilnikova
rdeča luč je ležala po morju v dolgi, nemirni in raztrgani črti, se-
stajajoča iz kratkih in svetlih povprečnih črtic, ki so se nepretrgoma
prerivale in se prelivale druga v drugo. Med kamenjem po bregu
so grgrali valovi, kakor bi se davili in topili. Prihajali so hoti,
41*
572 Milan Pugelj: Jetnik.
polzeli komaj slišno med skale, a nenadoma ječali, kakor bi jih
bolela ločitev od neizmerne morské gladine. V zraku, v rahli hladni
sapi, ki je dihala iznad morja na kopno, v temi, ki so jo prodirali
žarki zvezd in lúči, ki so gorele v pristanú, je bilo nekaj čutečega,
živega, sličnega prostrani duši, ki objema morje in kopno.
„Kaj, kaj!" je govoril predse Kolár in sedel sključen v čolnu.
„Ta človek me spominja pri vsej svoji vsakdanjosti na nekaj od-
ločnega. Ta človek, vedi vrag, ta človek je zmožen, da bi kaznoval
očeta, če bi se proti njemu pregrešil! Nekakšna ravna črta je v
njem in po tisti ravni črti gre vse : misii in za njimi dejanja. Čudno,
da ne vidi njega, oficirja . . . Stvar postaja težavna, nekaj se obeša
nanjo, dela jo okorno in zaradi tega postajaš še sam težak, neroden
in top. Komaj se giblješ. Vzrok vsemu je gotovo v prvi vrsti oficir,
zaradi njega pogovor s Teklo in nenadna prisotnost njenega moža,
ki je sedel na klopi in poslušal . . ."
Drugič je govoril dolgo sam sebi, nocoj ni mogel. Besede so
bile motne, enako misii. Nekaj drugega je bilo vedno v njih, o
čemer ni govoril in skoro tudi ne mislil. Vleklo se je preko vsega,
obteževalo vse, telo in dúha. Kaj bo zdaj?
Šel je v stanovanje, hodil dolgo po sobi, legel v posteljo,
prekrižal roke pod glavo in strmel v strop. Odkod so sence, ki se
sučejo po njem? Ali gre spodaj po česti človek ali žival? Ali
jutri odpotuješ? Ce odpotuješ, je razmerje končano, ne moreš skoro
več blizu. Sestajati se ž njim, s stotnikom, je neprijetno. Ziblješ
se, govoriš kakor neroden in skesan dijak.
Skozi okno je pihala v sobo sapa in Kolár jo je čutil po
svojih golih rokah in prsih. Delo mu je neprijetno in zato je vstal
in zapri okno. Drugi v teh lepih nočeh, drugi, njemu enaki — kako
jim je? Svoja dekleta imajo, samo svoja lepa, zdravá in močna
dekleta, mislijo nanje in so morda celo pri njih. V teh nočeh
Ijubijo do pijanosti in omame, vse slasti, kar jih premore življenje,
so jim na razpolago. A ti strmiš v strop, mučiš se z žensko, ki ima
drugega in še tretjega, a si vendar mlad in imaš pravico, da se
razmahneš, razganeš brez obzirov . . .
Zaspal je in se zbudil z istim neprijetnim občutkom. Preko
vseh misii in besed se je vleklo nekaj. česar ni bilo pravzaprav ne
v mislih, ne v besedah. Plaziio se je in obteževalo telo in dúha.
Milan Pugelj: Jetnik. 573
VI.
Vstal je, se nervozno umival in oblačil in pozvonil natakarju.
„Odpeljem se!" je dejal. „Prinesite račun in spravíte moje stvari
takoj na kolodvor!"
Pred hotelom je požvižgal izvoščku, ker je bil truden, šibak
in oslabljen. Ko sta prevozila par ovinkov, je zagledal Teklo, ki
mu je mahala z roko. Skočil je nenadoma kvišku in zakričal vozniku,
naj ustavi. Tekla je odprla sama vráta kočije, sedla' k njemu in
rekla izvoščku: „Vozite malo naokoli! Ven!"
„Bomo zamudili vlak!" je rekel voznik.
„Se peljemo s prihodnjim!" je odgovorila in voz je zdrčal na
desno med široké, puste in skalnaté ravni.
„Vedela sem, da se boš odpeljal. No, saj si sam kriv vsega!
Vsajaš se, jeziš, tak si, kakor večina moških, ki mislijo vse naravnost
kot po ravnilu. Saj je še dosti miren moj mož. Hudega ti ravno
ni rekel!"
„Saj nisi slišala, saj si se takrat smejala, kakor še ne zlepa!"
„Poglej ga! Ravno zato sem se, da sem laglje poslušala! —
Veš, práv je, da zdaj greš ! Ko se vrnem še jaz v naše mesto,
bomo že stvar uredili. Najbolje bo, če mu enkrat rečeš — tako s
humorjem — da si se zaradi mene zaletel. Naenkrat si treščil z
glavo nekam, kakor v brzojavni drog ob česti. Sest zvezd si videl —
zdaj je dobro. Ha, ha!"
„Zaradi njega ti je práv, da grem, zaradi oficirja ! Ti si, oprosti
mi, razžalil bi te — — "
„Neumnost, neumnost, neumnost! To je vendar njegov so-
rodnik, njegov bližnji sorodnik, ali se naj z moževimi sorodniki
prepiram? Kako ti sploh misliš? — Obrnite, nazaj!" je zaklicala
vozniku, vstala in zopet sedla ter vtikala drobno zlato uro za pas.
„To sem nalagala svojega možička ! No — ak stvari ! Oficir je
torej njegov sorodnik. Mislim, da je brat moža njegove sestre
— sploh nekako tako. Poznala sta se tudi že dávno prej. Ali, moj
Ijubi, kako bi te rada objela, pa ti morem stisniti le roko! Dobro
se imej in name misii! Pridem kmalu ! Ustavite!"
Odprla je naglo vráta, skočila na tla in izginila v zelenju.
Voznik je vprašal : „Kam?"
„Na postajo!" je velel Kolár in se tja pripeljal. Na perónu je
pil kavo in gledal topo med Ijudi. V vlaku mu je delo prijetno
ropotanje in drdranje, ker je ogluševalo in prekričavalo misii, ki so
574 Milan Pugelj: Jetnik.
bile sitne in vznemirjajoče. Rad bi bil kako zadremal, v lenem
snu na vse pozabil, ali vsaj vse omalovažil. Ker mu ni šlo po
sreči, je gledal mlado gospo, ki je sedela ob drugem oknu na
isti stráni, bila močna in zdravá in imela veliké, modre in vlažne
oči. Kako Ijubi, kakšno je njeno življenje? Ali ni se mogel zani-
mati in gledal je zopet skozi okno po enolični krajini.
Kaj vse doživiš v kratkih mesecih? Kje in kdaj se je vse na-
povedalo prej samo z migljajem, samo s senco? Padlo je na tvoje
življenje, kakor páde kragulj na pišče. Zapičilo je globoko svoje
kremplje, dvignilo te s seboj in zdaj te nosi — adijo! Vse iz sitnosti
v sitnost, od vraga do vraga. In tudi bolje noče biti. Teko dnevi,
teko tedni, prišlo bi morda pozabljenje, ko bi ne vedel, da se ona
pripelje jutri ali pojutranjem, da jo srečaš na česti, kjer te obgovori,
ali jo nájdeš v lastnem stanovanju, ko se vrneš domov. In ustavljati,
dokler si mlad in zdrav in dokler je ona lepa in zamamna, ustavljati
se ne moreš ! Živimo !
Doma je prešel prvi teden mirno. Da ni prejel od nje nobenega
pisma, mu je bilo Ijubo in neljubo. Ko je zagledal skozi okno
pismonošo, ki je krenil v vežo, ga je obšlo veselo pričakovanje.
Morda je od nje? In ko je zagľedal na svoji pisalni mizi par raz-
glednic, se je prijetno iznenadil. Od nje so, od Tekle! In isti čas
se je bal. Da bi vsaj ne pisala na odprtih kartah ! Tudi uradniki
na posti so Ijudje, ki ne znajo samo čitati, pač pa tudi govoriti.
In mogoče, da bi videl pisanje kako njen mož ali tisti oficir. Ne,
dobro je, ako ne piše!
Tretji teden je že rad gledal po ulicah za Ijudmi in domneval
kje spredaj ali kje zadaj Teklo, njen klobúk, njeno postavo, njeno
hojo. Kdo bi bil n. pr. tisto tam spredaj z nojevim peresom na
klobúku, kdo bi bil, če ne ona? Hitel je in se prepričal, da je to
tuja, nepoznaná dáma.
Ko se je pripeljala nazaj v mesto, je prišla k njemu v stanovanje.
Vrnil se je z jutranje šetnje in jo našel za svojo mizo. „O" — je
vzkliknil, „o" — a dalje ni mogel. Preveč se je razburil in naenkrat
se mu je nabralo v grlu nekaj raskavega, kar ga je sililo, da je
kašljal. Ona se je tiho nasmejala, odložila klobúk in se ga oklenila
okoli vratu. Poljubovala ga je dolgo in rekla prijazno in toplo :
„Tega mi je manjkalo ves čas, tebe!"
Pomirila sta se.
„Jaz nisem nikoli šepnil o tem samému sebi, nikoli nisem
raislil in vendar je ležalo v moji glavi tako nekaj težkega, železnega,
Milan Pugelj: Jetnik. 575
kakor bi imel kladivo na možganih. Ves, to je bila zavest, da je
tik tebe tisti oficir."
„Trapica, veliká trapica si ti, Kolarček! Niti od daleč ne, da
ti povem odkrito! Veš, zakaj ga ne bi marala? Zato, ker ima tako
čuden nos! Na prvi hip se ti zdi lep, vidiš ga bolj v celoti. A po-
zneje odpade celota in ostane ti samo nos. In ta nos je tako čudno
dolg, tako čudno nagnjen in tako pretresljivo žalosten; parodira
vso njegovo veselo naturo. Ako se ves obraz smeja, nos je ža-
losten. Ce je še tako vesel, nos se ne briga za to. Visi po stráni
in žaluje in ti vidiš samo njega in ničesar drugega. Hahaha!"
„Nisem opazil!" se je smehljal Kolár.
„Nisi? Verjetno. Kdaj moški šele kaj opazite? Plamenčka ne
vidi noben, šele takrat, ko gore grmade, se vam zdi, da je nekako
tako, kakor bi nekaj tlelo. No, tisti oficir — adijo! Zdaj smo se
razšli in ta pesem je preč! Saj ni nikomur nič. Nekega dne se je
pritepel med naju dva, kdo ve, katere sape so ga pripihale, nekega
jutra ga ni bilo več in kdo ve zopet, katera ptička mu je s krém-
peljčki pot kázala! Sami dolgovi so ga ; že drugi dan so mu bili
upniki za petami. Kaj pa ti je?"
„Nič!" je zakašljal Kolár. „Kar pripoveduj!"
„Veš, žensk je pa vajen, zlasti omoženih. Med moža in med
ženo se ti stisne kakor martinček med najožjo razpoko. Ozreš se,
pa šedi na sredi in vse se ti zdi samo po sebi umevno in naravno.
Kaj ne, jaz ga nisem nikoli videla, moj mož nikoli, no, pa smo v
dveh dneh domači, kakor bi se izza mlada igrali na istem dvorišču.
Kaj pa ti je?"
Kolár je bil bied in roka, ki jo je držal okoli Teklinega paša,
se mu je tresla. Vstal je od nje z divana, pričel hoditi po sobi in
dejal: „Ti, ti, Tekla, ti si mi vendar vse to pred par tedni popol-
noma drugače pripovedovala!"
Nalahko jo je nekaj spreletelo, ji šinilo po obrazu kakor
prikrita rdečica in izginilo tako naglo, kakor bi ugasil luč. Rekla
je najprijazneje : „Šedi!"
Kolár je sedel.
„Ne zameri! Hotela sem te malo preizkusiti, a vidim, kako si
še vedno pozoren name! Ne, delala sem ti krivico. Samo ti si moj
Ijubi, moj edini!"
Ko je sam ostal, je dolgo premišljal, ali ima Strindberg práv o
ženskah, ali nima? Ali res niso ne morálne, ne nemorálne, temveč —
kakor je slišal nekoč pritožbe starega samca — amoralne? Ali je res
576 Mirko Bernik: Melodija.
vse, kar imajo, tisto belo lepo telo, ki zdravega človeka mami in
opaja, tisto telo, ki ž njim kramarijo, dokler je za to čas?
Ne, je dejal sam sebi, zašel si predalečí Strindberg je imel
tri žene in iz tistih treh je skopičil sodbo za vse. Vse njegovo delo
ni vredno vere. Če je bil danes z Nietzschejem enih misii, je jutri
to tajil, pojutranjem obžaloval. Ženské niso také, tudi Tekla ne!
Če si vanjo zaljubljen, se ti zdi tudi tisto važno, kar nima zanjo
nobenega pomena in o čemur govori, kakor je razmeram pri-
merneje in kakor se lepše čuje. Zaljubljen moški je za žensko
múka. Gleda jo kakor boga, povsod, v vsaki njeni besedi išče bo-
žanstva. Trpinči j o
Čez par dni je prejel od nje pismo, ki ga je čital s silnim
ognjem. Povabila ga je za soboto dopoldne ob deveti uri k sebi.
Šel je.
(Konec prihodnjič.)
Mirko Bernik:
Melodija.
\(\o se je godec Matija Jerom prebudil, je bilo veliko okno na
vrt že razgrnjeno. Močna in jasná poletna svetloba se je
razlivala po sobi in jo grela. Gledajoč vanjo je utripal z drobnimi
očmi in čutil v njih skelečo in ostro bolečino. V spanju in sanjah
ga je obšla nenadna nervoznost in notranji nemir, ki ga je preveval
tudi zdaj. Strepetaval je po životu, stresal z glavo in žile po rokah
in prsti sami so nepretrgoma drhteli.
Starost je bila prišla nadenj in ga zlasti v zadnjih tednih jako
oslabila. Že prej povesená glava je zlezla še bolj na prsi, hrbet, ki
je bil že prej sključen, se je upognil globlje, oči je zalila rdečkasto-
kalna megla, koža je padla nagosto v gube in se nakopičila nad
ušesi, na čelu in tik oči. Vstajal je pozno, dasi je več noci prečul
kakor prespal, in čakal, da se je razmajal in mogel s svojim krat-
kim in drsajočim korakom preko sobe.
Iz kuhinje je priplával glas njegove žene, ki je bila mlajša in
krepkejša kakor on. Zdaj se je bila že vrnila od zgodnje maše in
kuhala je kavo.
Bolečina v Jeromovih očeh je ponehala in lahko je gledal
vzdržema okoli sebe. Par muh se je vzigravalo nad njegovo glavo
in se kopalo v 5vetlem snopu solnčnih žarkov, ki so se jasno ble-
Mirko Bernik: Melodija. 577
ščali V svoji košati obširnosti po milijonski množici migljajočih
práškov. Omara, ki je stala ob steni nasproti postelje in bila črno
politirana, se je vsled mocne dopoldanske lúči razživela in raz-
sijala in se smehljala kakor dobrodušen širok in ploščat obraz.
Tudi slike po stenah so stopile živahneje iz okvirjev. Peričnik, go-
renjski slap na levi, je blesketal in se iskril kakor srebrn, a tam
na desni je žarela rdeča ruta, ki je ovijala Materi Božji prelepe
bele ráme, kakor živa in šumeča svila.
Jerom je ogovoril najprej muhe, ki so mu silile v obraz. Mršil
je obrvi, povejal z drhtavo in staro roko po zraku in rekel : „Dajte
mir, sitnice!"
Žena je prišla po prstih, odprla polahko vráta in pomolila
skozi odprtino glavo. Takoj je prijazno pokimala in dejala: „No,
poglej ga! Mislila sem, da spiš in kanarčka sem nešla zato na
hodnik. Bála sem se, da bi te ne zbudilo njegovo žgolenje, a
glej, ti že čuješ!"
Hotela je povedati še nekaj, a nemirni izraz, ki ga je raz-
odevalo Jeromovo lice, jo je zadržal. Majal je z glavo in govoril :
„Nisem dosti spal! Noc je bila predolga in prevroča. Tudi nekaj
bodečega je bilo v njej, kar je bodlo v možgane in nekaj težkega,
kar je ležalo na prsih."
„Bomo pa zopet povprašali zdravnika!" je menila nagložena;
a Jerom je pravil dalje s svojim slabim in hripavim glasom in
vmes ga je silil mehak in rahel kašelj, ki je bil vedno enak in ni
imel konca. „Čudno, čudno se mi je pletlo po glavi. Dogodek od
včeraj in drugi iz davnih let sta se gnetla drug z drugim, se smešno
mešala in zamenjavala. Glej, bil sem obenem mlad in star!"
„Pa bi morda pil lipov čaj, in tudi gomilice bi ti storile
dobro!"
„. . . vso noč, vso noč — kakor bi mi zvenela okoli ušes dolga
in lepa melodija, znana iz mladosti. Hodil sem zunaj, sedel doma
in gledal v jasno noč, igral na koncertu, a povsod, glej, je zvenela
okoli mene znana melodija, in zdaj jo še vedno čutim okoli sebe.
Čakaj, čakaj, oblečem se in primem gosli ali sedem za klavir, da
jo nájdem in igram!"
Vstal je, se razmajal, umil in s pomočjo žene oblekel. In pri
zajutrku in pozneje, ko se je solnčil zunaj na hodniku in čakal, da
je pospravila žena sobo, je govoril predse : „Vso noč, vso noč sam
nemir!" In takoj je hotel označiti s slabim hripavim glasom lepi
in znani nápev: „La — la — lala". Ali vse, kar je poskusil, ni bilo
578 Mirko Bernik: Melodija.
pravo, ni bilo senca tistega, kar je zvenelo vso noč okoli njega in
kar je ozvanjalo tudi zdaj po njegovem telesu.
Vrnil se je v sobo. Okno je bilo na stežaj odprto in zasenčeno
s temnordečimi zavesami, ki so padale od stropa do tal. Svež, oster
zrak je polnil nekoliko mračne prostore in silil Jeroma, da je kašljal
s svojim mehkim in brezkončnim kašljem. Vzel je v roke gosli,
sedel k starému klavirju, ga odprl in pritisnil tipko a. Uho je pri-
maknil bliže h kíavirjevim strunam in pričel uglaševati staré in črne
gosli. Gotov je bil naglo. Obrnil jih je k obrazu, nagnil glavo
preko njih in jih pritisnil z brado na prsi. S tresočo roko je dvignil
lok in se dotaknil ž njim strún. Zapele so mehko in zvočno. A
prenehal je takoj in prisluškoval tisti melodiji, ki jo je slišal ponoči,
ki je zvenela tudi zdaj okoli njega, bila znana iz davnine in lepa
in veličastna, pa vendar taká, da mu je polzela iz ušes kakor riba
iz rok, da je ni bilo mogoče prijeti in obvladati. A bila je močna,
vitka in ponosna, ker je bila doma povsod. Enako v mladosti, v
dobi otroka in v dobi mladeniča, enako v poznejših letih, v časih
moža in sivih dnevih starca. Otrok je dihal v njej, ki teče med
rožami in trávami za metuljem, mladenič je govoril v njej sladké
besede mladi, bujnostasi in črnogledi devojki, mož se je boril za
svoje cilje in názore, starec je gledal ž njo v večnost, tja daleč
preko mej svojega življenja.
Vnovič je prižel gosli z brado na prsi, pritisnil je z levico
vratove strunam, potegnil z lokom preko njih, da so pele v gladkih
iu vitkih glasovih, pretakajočih se iz nižave v višavo, iz šepetanja
v krik in iz čebljajoče skromne govorice v elegično pesem modre
iu ponosne samozavesti. AU melodije, tiste, ki je še vedno zvenela
okoli njega, ki se je jasno oglasila v njem to noč, a živela ž njim
o:i mladosti, ki je bila vseobsežna, neskončna v začetku in koncu,
nje ni bilo.
„Glej, kako čudno!" je govoril rahlo starec in odložil gosli na
pokrov svojega klavirja. „Čutim jo, okoli mene je, vso noč sem
jo poslušal, poznám jo izza mlada in ne morem je najti."
Sedel je nazaj za klavir, položil staré in koščene roke po
tipkah, ki so se rahlo oglasile v mehkih akordih, gledal v strop in
se zamišljal. Morda je to tista pesem, ki jo vzklika otrok, ko za-
gleda svojo vabečo mater in ji teče v naročje? Mogoče je to Iju-
bezen, tista sladká melodija srca, ki riše obraz mlade deve, ogenj
njenih oči, marmor njenega tilnika, sneg njenih prsi in kri njenih
razpaljenih ustnic? Ali je boj moža, odmev njegovega koraka po
Mirko Bernik: Melodija. 579
bojni česti hrumečega in vrvečega življenja, ali zdravá misel starca,
tiiteča preko groba, preko bitja samega v vesoljstvo svetov?
Prijel je bele tipke, ki so se vdale pritisku njegovih velih
prstov, in poslušal. Pritískal je zgoraj in spodaj, begal s prsti po
klaviaturi, razžaril se, da mu je stopila v stará lica kri, vstal in
odprl pokrov nad strunami, da bi dal polno moč njihovemu zvenenju,
sedel nazaj, glej, in se razživil kakor mladenič. Vrat se je zravnal,
glava se je dvignila, kri je zaplnia po licih, oči so se oživile in
razsvetlile in prsti beže po klaviaturi, da buče strune, da pojo in
zvone in polnijo sobo z bogatimi in težkimi spevi. Koliko glasov
je, kako se oprijemajo drug drugega, kako pojo iz svojih čistih
grl, kako ponosno nosijo nielodije, kako jih krase, letajo preko
njih, se spuščajo podnje in jih delajo mogočnejše in lepše!
Jerom igra in gori. Sapa mu je težka od napora, po sencih
izstopajo drobné in neznatne pičice potu, množe se, družijo, strinjajo
v veliké okrogle kaplje, ki se podaljšujejo, tanjšajo in pričenjajo
polzeti med gube ob ušesih in se obešajo po licih, kakor sledovi
neznanih svetlih curkov. Zdi se mu, da je zdrav, da je svež, da
ni več v njem kašlja, ki nima konca ne kraja. Njegove roke so čile,
prsti prožni in urni, njegova duša je polna in to, kar buče in pojo
strune, to so njene besede. —
Prenehalo je vse, kakor bi se zagrizli glasovi drug v drugega.
Jeromove staré roke leže trudne in mirne na belih in črnih tipkah,
njegov obraz je sklonjen na prsi, oči so trudne, lica hladná in brez
krvi. On ne more najti tiste znane melodije, ki jo je začutil v sebi
in okoli sebe nocojšnjo noč, ki mu je znana iz davnih časov, kakor bi
jo igral že stokrát na svojem klavirju in jo godel stokrát na svojih
goslih in ki brni tudi zdaj okoli njega po tej polmračni, s težkimi
rdečimi gardinami zastrti sobi. Star je, več je ne more zgrabiti in
obvladati.
* *
*
Zvečer je legel zgodaj v posteljo in trdno zaspal. V sanjah je
zaslišal naenkrat pod svojim oknom šum, uglaševanje glasbil, tiha
povelja in za njimi rahlo naraščajočo in se razvijajočo godbo. Tiho,
komaj slišno se je pričel v zraku zibati valček staré dobe in kakor
bi se smehljal s starodavnim, dobrohotnim smehom, je šepetal na-
lahko v uho:
O ti Polon, Polončica,
o ti Polon, Polončica,
o ti Po
580 Mirko Bernik: Melodija.
Glej jih, starih tovarišev — godcev, ki je igral ž njimi tolikrat
po plesih, zabavah in koncertih! Jerom ni vstal, a videl jih je vseeno,
kako stoje v krogu pod oknom. Rajni Luka je, pokojná Valentin
in Strguljček in še vsi, ki jim prerašča že dávno grobove zelena
tráva. Glave so iste, tudi' inštrumenti so naravno veliki, le životki
so majhni kakor škratovski. Zato se zde vsi šegavi in smešni in
celo modri Luka, ki taktira v sredi z razprtimi prsti.
Jeromu se je zdelo, da je v sanjah vstal, odprl okno in po-
gledal za njimi. V tistem hipu so izginili, kakor bi se pogreznili v
zemljo, ali se skrili v šopih rož in visoke tráve. Stopil je z enim
samim korakom skozi okno za njimi, ker si je mislil, da so se
izmuznili po ulicah na polje. Zunaj — na polju — je cvetela livada,
da je bila krasota. Sami beli in rdeči cvetovi, in če potegne veter,
trka glava ob glavo. Spomlad je, nebo modro, čreda obláčkov se
pase po njem, kakor bele in mlade ovčice. Kako so gore visoke
in sinje, kako je ponosna lipa, ki cvete ob poti, se ozira na vse
stráni po poljih in gostoljubno posluša šum čebelic, ki šume po
njenih vejah! Postovka plavá visoko v zraku in tik nje frfota in
žgoli škrjanček. To je ravno na sredi belordečega polja, kamor je
dospel Jerom, iskajoô svoje pobratime.
„Kje ste, kje ste?" jim kliče, a ker so majhni in šegavi kakor
škratje, se ne oglasijo. Smeje se, stoji sredi polja in vpraša čebelo,
ki mu sede na čelo. „Ali si jih videla — pobratime?" — „Kako
bi jih ne?" reče čebela z visokim glasom. „Tam po njivi, po razorih
sc ti skrivajo!" In nadalje vpraša velikega rumenega metulja, ki
priplahuta in sede na njegovo dlaň. „Ali nisi ti, metulj, videl mo-
jega tovariša, godca Luke?" „I, kako bi ga ne!" govori metulj in
miga in káže s tipalkami. „Tam za mejo leži v trávi in se gosti
s kislico!"
Res so vsi blizu. Tam na desno izza tráve pripláva glas pi-
ščali, od drugega konca zarenči bas in zopet od drugega povzamejo
violine :
O ti Polon
V tem hipu pa je izginilo vse. Naenkrat ni bilo ne livade, ne
rož in ne godcev. Jeromovo srce je prenehalo biti, kri se je ustavila
po žilah in telo in duša sta se ločila. Prvo je obležalo na belih
blazinah, druga pa je stopila v sosednjo sobo, kjer je spala Jero-
mova žena. Stopila je k njej, jo prijela za roko in rekla: „Prišla
sem po slovo. Hvala ti za vse, Terezinka, in na svidenje!"
Andrej Labud: Prošnja. 581
Žena se ni prebudila, a oglasila se je v spanju: „Kaj?"
Duša je ponovila kakor prvič in stala bela in visoka ob ženini
postelji: „Prišel sem po slovo! Hvala ti za vse, Terezinka, in na
svidenje!"
Zdaj se je oglasila žena, kakor v davnih mladih časih s pri-
jaznim smehljajem na obrazu: „Kaj mi pa nagajaš? Saj vidiš,
da spim!"
Jeromova duša se je vzpela skozi okno in se pričela dvigati
v solnčne višave. Že je bil zunaj jaseň in oster dan, po poljih se
je svetila rosa in ptice so se že oglašale. Solnce se je bleščalo za
moža visoko nad najvišjo goro in lezlo še vedno više in više. Daleč,
skoro blizu solnca, je letel orel in izginjal za vrhovi.
Vedno kvišku, vedno kvišku je hitel Jerom. In glej, krog
njega je šumela in rástla melodija, ki jo je zaslišal prejšnjo noč,
ki ga je spremljala ves dan, ki je bila znana izdavna, a je ni mogel
zgrabiti in obvladati. Zdaj je bila jasná, svetla, veliká in močna,
razprostirala se je od sveta do sveta, napolnjevala vesoljstvo in v
svoji mogočnosti bučala s solncem, ki je v silnem hrupu in šumu
in vrišču in sikanju izžarjalo iz sebe nadsvetno silo toplote in
svetlobe. Prevladovala je vse, vse združevala v sebi, vsa svetovja
so bila v njej in ona sama.
Jerom se je spojil ž njo visoko nad ozračjem. Tako je bil on
sam tista neskončna, dávno znana in vseobsežna melodija.
Andrej Labud:
Prošnja.
Ä
,a oknu ti nagelj gori
in skozenj ti moje srce govori,
a tvoje, no tvoje ti v zdravi radosti kipi.
Zasenči mi rože plameň,
zagluši mi bolnega srca refrén,
zagrni mi okno, po prstih prikradi se ven !
5Ô2 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Anton Aškerc:
Atila v Emon
(L. 452.)
Romanca.
V.
^.
'urovež brcnil je z nogo v mravljišče,
živalic mirnih Ijubo bivališče,
razburil v njem najskritejši je kot;
zmešnjava, strah in dirindaj povsod,
vse teka sem in tje in plašno bega.
Sovražnik res na njih posestvo sega?
„Na brán!" ... Ta misel zdaj prešinja vse
„Na brán!"... Ta misel zdaj zedinja vse
Emona je vznemirjeno mravljišče,
na brán meščan meščana vábi, išče.
Surovi, divji Hun grozi, preti,
však čas z armado svojo prihiti.
Vse teka sem in tje po belem mesti,
vse, staro, mlado danes je na česti.
In solnce šije z jasnega neba
in nad Emono se pomlad smehlja,
boginja čudovita prerojenja,
glasnica krásna novega življenja.
Po ulicah plašni deró Ijudje,
ko hudourniki dero z goré,
če ploha kdaj nenadoma se vlije . . .
„Na brán, na brán!" Emona vábi, vpije.
Marcella šla je gledat hrušč in hrum
na ulico . . . Zagleda novih trum
vojaških, ki prispele so od meje
italské na pomoč, iz Akvileje. —
„Ah, Aeliane!" dekle zaječi
uzrši ženina . . . Pa on hiti
z zastavo svojo mimo in pogleda
Marcello nežno, ki stoji tam bieda . . .
Ant. Áškerc: Atila v Emoni. 58á
Za hip Marcella tamkaj postoji —
Ijudi povodenj mimo pridrvi
in sama več ne ve, kako deroča
povodenj nekam nese jo hrujoča.
Pred Jupitrovim templjem jé sedaj
ob stebru našla vzvišen, varen kraj.
In ko z otoka se lahko ozira
po trgu sredi bučnega nemira,
Marcella gleda . . . Vedno več Ijudi
prihaja že na trg od vseh stráni
pred tempelj . . . Pesem silná zdaj zaóri,
ko pevali bi jo stoteri zbori:
„O Jupiter, ti oče naš,
najvišji bog naš in stvaritelj,
. pomagaj nam, saj moreš, znáš,
saj si sovražnikov krotitelj !
„Kar kodre stresi in srdit
poglej sovražnike proklete!
Blisk švigne, grom tvoj zagrmi —
na tleh barbarské bodo čete!
„Ozri le vsemogočni bog
na vznožje svojega se trona!
Glej tisoče prosečih rok
iztega k tebi zdaj Emona!
„V tvoj sveti gledamo obraz,
od sebe nas nikar ne suni!
Usodni nam se bliža čas,
že bližajo se divji Huni!
„Krvav razsajal bode boj
in smrt nas čaká in poguba ...
Na stráni z Marsom vred nam stoj,
če še Emona ti je Ijuba! . . .
„Ver sacrum — sprejmi ga od nas!
Najhujša prišla je zadrega,
najtežji je nastopil čas,
zato Emona ti prisega:
584 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
„Karkoli se nam porodí,
v prihodnji zraste nam pomladi,
prvine v dar dobodeš ti,
vsi požrtvujemo jih radi.
„To tvoja sveta bo pomlad,
o Jupiter, naš vsemogočni!
Kar Atili brž zlomi vrat,
pogine Hun naj krvoločni!
Kako iz grl ta pesem je grmela!
Marcella sama z njimi vred je pela;
kako je tudi njej šla do srca
popevka bojevita sveta ta !
„Ver sacrum!" Kakor blisk med Ijudstvom šviga
in tisoč rok že na prisego dviga . . .
„Ver sacrum!" vse navdušil je na boj
in složni govorijo med seboj . . .
Eden izmed množice.
Ver sacrum! Zaobljuba je veljavna!
Drugi.
Pomlad bodoča bo Emoni slávna!
Tretji.
Bogovom posvečena bo pomlad!
Kdo bi ne žrtvoval prvin jim rad!
„Ver sacrum, hoj, ver sacrum!" vse je vpilo,
naposled pa se vpitje to je zlilo,
strnilo v veličasten se koral
* ko slap glasov, ki padá preko skál ...
„Pred tempelj Mithrov !" — nekdo zdaj zakliče
in reka tisočglava se pomiče
po forumu že na nasprotno strán,
kjer Mithrov tempelj stal je obsijan
od jutranjega solnca, tempelj jaseň,
bil kakor nov sneg, marmornat, prekrasen.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
585
Marcella videla je vse lahkó,
vse slišalo odtod ji je uhó.
Tako-le pesem tam je zagrmela,
tako-le Mithri množica je pela:
. „Mithra, bog svetlobe svete,
bodi hrabra nam pomoč!
Bližajo se téme klete,
bliža nam se hunska noc!
„O, ne pusti, da zagrne
noč sovražna, tuja nas!
O, ne daj, da téme črne
tvoj zakrijejo obraz !
„Sij nam, Mithra, solnce krásno,
sij Emoni, večno sij !
Kaži nam obličje jasno,
da nas noč ne pogubi!
„Sij nam Mithra zmagoviti,
zdaj pokaži svojo moč!
Sij nam Mithra vekoviti
in preženi hunsko noč!" . . .
Umolknil je molitve vroče spev,
po forumu se slišal je odmev,
in dobro je razločila Marcella,
za kom je množica molitev pela.
Valerius Aelianus sam je pel,
Emončane k sopevanju razvnel . . .
Pa hoče k njemu, da mu v roko seže,
pa krik vojakov se črez trg razleže —
in truma z ženinom se odvali
in ji odnese ga izpred oči . . .
Potrta hodi svojo pot Marcella,
pred cerkvico krščansko je prispela.
Glej svečenik Hermagoras stoj i
na pragu, pridiga in govori :
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 11.
42
586 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
„Reši nas, o Kriste, reši nas pogube,
ne prepusti Hunom te Emone Ijube !
Ljuba nam je, dasi vemo, žalibog,
da malikovalski je nečist brlog.
„Malo nas v Emoni pravih je kristjanov,
preveč je še, preveč trmastih paganov.
Zmotá se šopiri in slepota tod
in malikov poln je v mestu mnog še kot.
„Pa bogovi rimski stari so lažnjivi,
njihovi pa žreci so preroki krivi.
= — Pravi bog je Kristus, nas odrešenik,
in njegov resničen jaz sem svečenik !
In zato pa reši, bog naš, le kristjane!
Naj barbar pobije grešne vse pagane,
kaj nam nejeverci so emonski mar!
Vrzi jih malikom hunskim na oltár!" . . .
. Hermagoras še hoče govoriti,
pagani pa s pestmi začno pretiti.
Marcella vidi, sliši hrup, nemir.
Srdit pred cerkvijo besni prepir.
• • Prvi pagan.
Kaj pravi? Ha, bogove naše psuje!
Drugi pagan.
Lažnjive, krivé mož jih imenuje!
Tretj i pagan.
Hermagora, ti, jezik za zobmi,
če ne, lahko se kaj ti prigodi!
Četrti pagan.
Paganom sveti so bogovi stari, '
tvoj križani nam Kristus nič ni mari,
za vse bogove je dovolj sveta !
Však moli pač naj svojega boga!
Peti pagan.
Však svojega boga naj v stiski išče!
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 587
Šesti pagan.
Zato však svoje bog imej svetišče !
Sedmi pagan.
Kdaj mi psovali Kristusa smo vam?
Ôsmi pagan.
Pustite vi bogove tudi nam!
Hermagoras.
Pa istina je vendar samo ena,
iz Galileje k nam je prinesená.
Prvipagan.
Nestrpni ste fanatiki povsod,
pa naj vas kamorkoli vodi pot.
Drugipagan.
Odkritosrčnosti vi ne poznáte.
Tretji pagan.
Z resnico svojo samo se bahate.
Četrti pagan.
Vi drugoverce le preganjate,
ob meč cesarjev se naslanjate . . .
Peti pagan.
Ne! Z vami skupaj možno ni živeti.
Šesti pagan.
Drug drugega ne moremo trpeti.
Hermagoras.
In pravi bog je samo eden — naš!
Sedmi pagan.
Kaj ne da, Jupiter je tebi laž?
Hermagoras.
Ti sam si rekel . . . Jaz le pritrjujem,
pa pravite, da vam bogove psujem !
42*
588 Ant. Aškerc: Atiia v Emoni.
Osmi pagan.
Hermagora, kar jezik za zobmi,
če ne, pred cerkvijo bo tekla kri ! . . .
Več marala ni slušati Marcella,
domov je razburjena pohitela.
Okoli cerkve krene . . . Glej, pred njo
stoj i Avitus . . . Reče j i tako :
„Ne boj se me ! Poslednjič te vprašujem,
ne ves, kako sam s sabo se bojujem . . .
O, saj sem hotel vreci iz srcá
podobo Ijubo tvojo — pa ni šla.
Globoko si se vtisnila mi v dušo,
in prej pač pôjdem mrtev sam pod rušo
ko te pozabim! Ljubim te gorkó,
neskončno ljubim te tako, takó ...
Pa saj izraziti je nemogoče
z besedo, kar mi čuti srce vroče . . .
Po letih mlad več nisem, to se ve.
Pa je li let število za možé
stvar poglavitna, misliš ? . . , Ne, Marcella,
pri meni si se zmotila, uštela ;
še zdaj sem čil in zdrav sem korenjak,
z mladeniči se kósat grem junák . . .
Premisli si, Marcella, bodi moja —
vsa imovina moja bode tvoja,
saj ves, da dom poslednji dom ni naš,
lahkó ti rečem, da sem bogataš.
Pri meni dobro se ti bo godilo,
bog Plutus dal mi vsega je obilo . . .
Ej, kaj pomaga ženski ženin mlad,
če v hiši nima drugega ko glad!
Premisli si! . . . Sedaj še ni prepozno . , .
Češ biti moja? . . . Prašam zadnjikrat,
odgovor tvoj bi zdaj še slišal rad.
Marcella.
Jaz nimam kaj ti več odgovoriti,
saj veš, da srcu mari ni denár,
saj veš, Ijubezen je svobodna stvar.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 589
Vse ves! ... Ne mudi me, ker móram iti,
doma me čaká mati že težkó . . .
Že dávno moje si prejel slovo,
prestar si zame . . . Aelian je mlajši
in lepši in zato imam ga rajši . . .
Kaj morem jaz zato, če srcu všeč
kdo drug je bolj ko ti . . . Eh, srčna reč!"
Srcé Marcelli zdaj je bilo burno,
po ulici korakala je urno,
po vsem životu tresla se dekle
je od Avíta Decija grede.
Ozre le enkrat se še radovedno ...
Tam stal, za njo je gledal on še vedno —
Avitus, bied od jeze . . . Zdaj s pestjó
ji zagrozi . . . Kaj pač pomeni to? . . .
Gre dalje, vse premišlja še Marcella,
kar ravnokar je bila doživela . . .
„Marcella!" — spet zasliši za seboj . . .
Kdo kliče jo? . . . „„Ah, ti rešitelj moj,
Valeri Aeliane?"" . . . Vsa veselá
najrajša bi ga bila kar objela.
Že gre zastavonoša ž njo vred vštric . . .
„Pa kaj ti je?" — jo vpraša resnih lic —
„Kaj, Ijubica, se ti je pripetilo,
kaj te užalilo in ujezilo?"
„„On, on, Avitus!"" — komaj zajecljá
Marcella — „„mi še zdaj miru ne da.
Ponujal spet mi svojo je Ijubezen,
pa dala sem odločno mu slovo,
in veš, še zapretil mi je nato,
da bála sem se ga, ker bil je jezen"" . . .
In Aelianus mahne v zrak z rokój :
„Ne boj se več, saj zdaj sem jaz s tebojl
Pustiva ga pri miru tam bedáka,
zaljubljenega zabi siromaka,
razmisli se, ne misii več nazaj.
590 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
saj nama cvete zdaj Ijubezni maj!
Kdo ve, kak dolgo naju bo naslajal,
ker kmalu bode divji boj razsajal . . .
Marcella, naj te spremim krátko pot,
ker k legiji spet móram brž odtod!
In šla sta skupaj kakor bi jih gnala
nevidna sila in nakrat obstala
sta v ulici kovaški . . . Kak ropot,
kovanje, hrum ta napolnjuje kot,
kako z jeklenih nakoval odmeva,
kak kladivo pri kladivu kar peva!
Stojita in poslušata . . . Hohô I
Sami kováči zdaj pojo takó:
„Kuj, kladivo jekleno, danes kuj !
A, meh, žerjavico nam razpihuj,
da trši bodo meči in ostrejši,
, sovražnikom strašnejši !
„Kuj, kladivo jekleno, dobro kuj !
Žerjavico pa meh nam razpihuj,
da sulic naredimo brez števila,
da vsaka bi se v Hune zasadila
. ' in vse jih pomorila!
„Kuj, kladivo po nakovalu, kuj !
Žerjavico pa meh le razpihuj!
Tako-le radi Hune bi kovali
in jim po glavah dali.
„Kuj, kladivo veselo danes, kuj!
In meh, žerjavico nam razpihuj,
žerjavico junaškega poguma,
ko pride hunska truma !"
Kovali so kováči, peli, peli
po črnih delavnicah tak veseli,
da daleč naokrog je šel odmev,
razlegal kladiv zvonkih se je spev.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 591
„Zdravstvuj!" — in krepko ji je stisnil rôko,
v oči pogledal ji tako globoko
in strastno je poljubil jo tako,
ko bi za večni čas jemal slovo
od svoje Ijubice, Marcelle zveste,
od svoje obožavane neveste ...
Solzeč ozrla se je v tisto strán,
kjer v dalji je izginil Aelian
in odhitela k materi potrta . . .
Pa ni šla v svojo sobo . . . Sredi vŕta
na klop jo posadila je bolest.
Ni motil lip cvetočih je šelest,
ob mizo žalostná se je sklonila
in glavo v dlaň si je naslanjala,
ihtela je Marcella, se solzila,
razmišljala, bedé je sanjala :
„Ah, lepa!... Ženin pravi, da sem lepa...
Fortuna boginja zares je slepá.
Lepoto mi je poklonila v dar,
osrečila me je z lepoto mar?
Lepota, ti opevana lepota,
dekletom kaj opasna si nam dota!
Kaj lep je stas in kaj je lep obraz?
Cvet nežen, ki živi le kratek čas.
Lepota! . . . Eno dvigne iz nižave
na zlati trón cesarski na višave,
a drugi je propast, mrtvaški prt . . .
Poguba strašná taka-le lepota,
nesreča, sužnost in sramota . . .
In meni bo lepota samo smrt! . . .
Najlepšo kralj si Atila izbere,
če v mesto prilomasti in pridere,
najlepša pa, gorje, sem bojda jaz!
Je sreča zame lepi moj obraz?
Kralj hunski, ti razbojnik — pa Marcella !
Divjaka za moža bi ne hotela.
Pa saj bi le za sužnjo me ujel,
po šili bi trinog me grdi vzel . . .
Jaz sužnja kdaj ? Ne, ne ! To ni mogoče,
592 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
da dela Atiía z menoj, kar hoče!
Jaz Hunov samo kratkočasna stvar,
jaz sužnja, ki ponosna sem Rimljanka,
svobodna ženská? ... To mi je uganka
življenja mladega najtežja — ah !
Ne! Saj ubije me ta hunski strah.
Gorje! Po žilah kri se mi ohlaja
in v prsih srce živo mi zastaja . . .
Šramote takšne jaz ne preživim,
če pride, mŕtva zgrudim se pred njim . . .
Pristopila tolažit jo je mati . . .
In plakali na vrtu sta obé,
držali do noci se za roké ...
A tisto noč poskúšala zaspati
Marcella dolgo, dolgo je zaman.
Šele ko jel se svitati je dan,
zazibalo jo je nemirno spanje,
nadlegovale so jo strašne sanje ...
Ah, videla je Atilo in boj
meščanov Ijuti pred seboj . . .
VI.
Viharna noč Emono je pokrila,
s perutmi črnimi jo je ovila
ko ptica velikánska, ko pošast
ujela mesto v svojo je oblast.
Ko svinec težke so noci peruti,
kar diha, jih ko strašno moro čuti.
Nevihta plešé ples zdaj razuzdan,
oblak z oblakom ruva se pijan
pa dež razliva gost . . . Hoj, burja piska
med bakhanalom. Včasi se zabliska,
če Zevs pogleda z jeznimi očmi
in vidi, kaj na zemlji se godi.
Vihar prinesel hunskih je divjakov
armado in iztresel jih je iz oblakov,
zato tako divja nocojšnja noč
in káže vso demonsko svojo moč.
Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
593
Ko listja je sovražnikov in tráve,
pokril je tábor njihov vse planjave
okrog Emone ... In sedaj gorje, gorje !
Svit brž napoči zadnjega ti dne,
pripravi na nápade se, Emona,
ti vsega Norika najlepša krona!
To boj bo na življenje in na smrt,
však čas, však čas te zmane iiunski črt!
Nikomur ne zatisne sen očesa
nocoj, strah prebivalce vse pretresa.
Ko zver preži že Hun in hrepeni
po plenu, da zdrobi ga med zobmi.
Zastraženi po mestu so stolpovi,
zastraženi z vojaki so židovi.
Nocoj pripravljen rad je však meščan
za domovino planiti na brán,
Emono svojo hočejo oteti,
ne sme dobiti je barbar prokleti!
Najvišja misel ta zdaj spája vse,
navdušenost, pogum navdaja vse . . .
Vse? . . . Nekdo misii le^na maščevanje
Avitus je poglobljen samo vanje,
skoval je že peklenski svoj náčrt.
Iz mesta žene skoz vihar ga srd,
gredoč pa premišljuje v glavi svoji:
Kaj, če ga sreča kdo na nočni hoji?
In v sagum si ogrne isti čas
Avitus še tesneje svoj obraz . . .
Ko želje kdo uganil bi njegove,
náčrte izdajalske in osnove !
Po ulici samotni hodi sam,
na duše dnu nekje ga še je sram.
In kakšna bila je doma ločitev!
Še sužnja je skrbela poslovitev
ob uri nenavadni . . . Stala sta
oba pri vratih in se bála sta
pa vprašala sta gospodarja plaha
in polnih temnih slutenj, polna straha,
če smeta spremiti nocoj -ga kam,
594 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
pa odgovoril je, da pôjde sam . . .
Osorno bil je sužnjema to rekel,
zavil se v sagum svoj, pa brž je stekel.
Laleta in Daryphora samá
zapustil je za strážnika doma . . .
In veter túli, dež pa naletava,
Avitus v noci temni dalje tava . . .
Na poti včasi postoji boječ,
po žilah čuti kri ko tok goreč.
Do templja pride malega ob poti,
. bil Izide je Afrodite hrám,
stoječ osamljen ob vogalu tam —
Trud, ka-li, dvom se ga poloti,
pod nápušč stopi v vežo, povedri . . .
In zdi se mu, da nekaj govori
mu na uho pa vábi ga in vábi,
naj vrne se, osveto naj pozabi.
„Kaj?" — kliče duh — „emonski si meščan,
ponosen rimski si še državljan,
pa domovino hočeš zdaj izdati?
V dno duše moral bi se sramovati!
Nazaj obrni zopet svoj korak,
za tvojo pot ve dosedaj le mrak,
hotenje tvoje zdaj še ni dejanje!
Tvoj tajni sklep, komu na svetu znan je?
Povrni se, kesaj se — in zločin
na dan ne pride nikdar iz temin!
Bedak! Mar krivá cela je Emona,
če ni hotela Ijubiti te ona?
Povrni se, pa bodi korenjak
in bori s Huni se ko poštenjak,
povrni se!" . . , Tik hrama vdari strela,
do tál se strese močna zgradba cela . . .
Mar to naj opomin je iz neba,
migljaj vsevednega je mar bogá,
da ne greši naj, naj domov se vrne,
naj ne izvede je namere črne?
Pa stopi izpod strehe . . . Kam ? Naprej ?
Nazaj domov? . . . Fej, omahljivec, fej!
Ant Aškerc: Atila v Emoni. 595
Stoji závit v svoj plašč in omahuje,
z vestjo bojuje se čedalje huje.
Zdaj nekdo sreča ga . . . Gorje, gorje,
če videl v Efialtovsko srcé
mu je gredoč neznanec tajnoviti.
Ne, ne! Saj v duši so načrti skriti! . . .
Prepozno je za kes . . . Ne, pregrdó,
prerazžaljivo bilo je slovo,
ki dala mu ga danes je Marcella
pri cerkvici krščanski! Ni hotela
ga niti slušati na česti vec!
V srcé zabodla mu strupen je meč
ošabnica . . . Ne, ne ! Ta srčna rana
se ne zaceli sama . . . Maščevana
pac mora biti zdaj žalitev ta !
Naprej! Makar zato nocoj izdá
Emono Atili! . . . Da sklep je sklep,
ne sme se spremeniti več ukrep,
pa naj bo izdajalec domovine,
saj z mestom svojim vred on sam pogine!
Previdno hodi skozi mrak ko tat,
závit v svoj sagum ... Že je blizu vrat.
Kako naj pride venkaj mimo stráže?
Spoznajo ga . . . Nesramno se jim zlaže,
češ, da ogleda hunski si ostrog
v imenu mestne legije okrog . . .
In zginil skozi vráta je v temini,
Avitus Decius . . . Gorje očini !
Za židom zunaj tam se plazi plah,
pred táborom ga hunskim mar je strah ?
Dani se . . . Hunska straža ga ustavi ...
„Pred Atilo želim!" Avitus pravi.
„„Pred Atilo — sedaj? Nesrečnež, stoj!
Prebodem z mečem tem-le te takoj!""
596 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
„Pa s kraljem slavnim móram govoriti,
od mesta čem mu ključe izročiti!"
„„Od mesta ključe!... Ti mu sam jih daš?
Pa živ se ne povrneš, če je laž!""
In Decius Avitus že koraka
naprej ob stráni hunskega vojaka
po táboru sovražnení skozi noč,
z osveto svojo v srcu. To je moč,
ki goni ga. Do cilja mora priti,
sedaj ne more več se povrniti,
však kes je zdaj prepozen... Vse zaman,
zločin osvete hoče novi dan . . .
V razsvétljen šator že mu stopi noga,
skoz zastor ga poriné straža stroga —
In Decius Avitus že stoji
pred Atilo in gleda mu v oči . . .
„To torej tisto hunsko je strašilo" —
si misii zdaj Avitus — „ki prelilo
že reke je krvi dotod gredoč,
ki le pogube širi svojo moč?!
To Atila je, ki pred njim trepeče
Emona zdaj, boječa se nesreče?
In ta tiran barbarski pred menoj,
sovražnik moj, bo zdaj zaveznik moj?"
Kralj vstal je ravnokar s počivališča
ponočnega, z razkošnega ležišča.
Še mlad je, s črno brado, črnih las.
Kralj gleda tujca, mrk mu je obraz . . .
„Kaj hočeš?" — se zadere na Avita —
„Gorje, če je namera tvoja zvita
in zlobna!... Ključ imaš od mestnih vrat?
Emono svojo si prišel izdat? . . .
Ni treba pravzaprav mi ključev tvojih,
dovolj imam s seboj vojakov svojih,
ki ključev nič ne potrebujejo!
Sežgo vam vráta pa se vsujejo
pač tudi v vaše mesto . . . Kaj židovi,
Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
597
kaj Atili napoti so stolpovi!
Kaj misliš, da vse to ustavi nas?
Igrača nam je to za kratek čas!
Seveda s ključi vderemo popreje
v Emono, boj se izvrši gladkeje . . .
Zato pa vzamem ključe mestne v dar,
četudi si ukradel jih makar . . .
In kaj želiš zato zdaj, izdajavec?
Premislil dobro si si vse, hinavec?"
Decius Avitus.
Premislil, vse premislil! . . . Trden sklep
je moj pretehtan dobro moj ukrep.
Ná ključe, v roke jih izročam tvoje,
polasti se, o kralj, Emone moje! . . .
Porušiš tudi naše mesto v prah?
Atila.
Še danes mesto zrušim vam námah!
Decius Avitus.
In pomoriš po mestu vse Ijudi?
Atila.
V potokih tekla vaša bode kri!
Decius Avitus.
Nikogar nočeš li pomilostiti?
Atila.
Za sebe hočeš me seve prositi . . .
Uslugo za uslugo! . . . Le imej
življenje svoje še makar poslej,
saj izdajalčevsko življenje tvoje
veliké itak nima cene svoje.
Decius Avitus.
Ne prosim zase . . . Mlado krasotico
mi pomilosti, dražestno devico!
Atila.
Aha, nevesto, Ijubico, seve,
za njo ti krvavi sedaj srcél
598 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Decius Avitus.
Bila res nekdaj moja je nevesta,
sedaj ni vec . . . Zdaj drugemu je zvesta !
Atila.
Velikodušen si . . . Lepó, lepó !
Dekleta pomiloščam ti, naj bol
Je lepa res?
Decius Avitu s.
Najlepša v vsej Emoni!
Kar demant je na tvoji zlati kroni,
Marcella to je izmed vseh deklet,
nikjer je nima lepše rimski svet . . .
Kralj, tebi jo takorekoč žrtvujem,
na tvojo radost ti je zdaj darujem!
Kralj, ko zagledaš njeno divno rast,
napolni srce tvoje sladká slast,
ki nisi še nikoli je občutil,
nikoli je še nisi niti slutil !
Ah, ko zagledaš v njene se oči,
jih ne pozabiš več do konca dni!
Marcello lepo sebi, kralj, ohrani,
ne daj, da ti pogine med meščani !
Atila.
Marcella torej njeno je ime . . .
Kako in kod pa prídem jaz do nje,
še danes zagotovo mi pokažeš !
Gorje ti, izdajalec, če se lažeš !
Decius Avitus.
Vse rad pokažem, kralj, ti, kam in kod,
do njene hiše sam pokažem pot.
Atila.
Življenje tvoje zdaj je v moji pästi,
Emončan, v svoji te imam oblasti . . .
Že vzhaja solnce, v šator gleda dan . . .
Emona bránila se bo zaman!
Ti odpreš vráta nam — in moje čete
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 599
se V mesto vaše vsujejo neštete.
Trenutek še — in prostá bode pot,
premaganega mesta bom gospod ...
Decius Avitus.
In kar bo zate, kralj, najbolj veselo:
tam videl boš, dobil jo boš — Marcello !
Kralj Atila ozira se okrog,
posluša, vstal li ž njim vred je ostrog?. . .
„Naprej, naprej!" Desnico krepko dvigne,
Avitu ž njo energično pomigne,
pa iz šatora stopita na pian.
Pomladni jaseň ju pozdravi dan ...
Kar sine kralju gneva hlad črez lice,
potegne meč svoj silni iz nožnice
bogate, zlate — tábor ves ta čas
izvedel nemi je njegov úkaz !
Razvršča že armáda se nebrojna,
po zmagi koprneča truma bojna;
cel sulic gozd izrasel je iz tal . . .
Kdo Atile sedaj bi se ne bal!
In kralj popne na iskrega se vrana,
in že pomiče se armáda zbrana
k obzidju mestnemu naprej pojoč
barbarské pesmi, divje vriskajoč.
„Brž odpri mesto svoje jim, Avite,
nestrpne že so trume bojevite!" . . .
'600 L Piiitar: O krajnih imenih.
L. Pintar.
O krajnih imenih.
I ovan Vesel, pesnik Bleiweisovih Novic, si je bil izbral pisateljski
1 priimek Koseski in s tem priimkom ga tudi navadno ime-
nujemo. Izbral si je ta pisateljski priimek po svojem rojstvenem
kraju Koseze pri Moravčah. Poleg teh Moravških Kosez pa imamo
na Kranjskem še več krajev tega imena n. pr. Koseze v občini
Zgornja Šiška, Koseze pri Vodicah in Koseze v Trnovski občini
Ilirskobistriškega okraja — in vse te Koseze imajo v nemščini isto
ime Kosese ali Koses, to se pravi,-da sploh nimajo nemškega imena.
Če se pa ozremo nekoliko po sosednjih deželah, najdemo še drugih
Kosez, ki imajo poleg slovenskega še samostojno nemško ime ^-
in če ima to nemško ime, kar bi bilo čisto naravno, kaj zveze s
slovenskim, bi nas to utegnilo dovesti do pravega razumenja in
pravé razlage naših Kosez. Poskusimo!
Kazaze (nemško E dl i n g) imamo na primer pri Doberli
vesi in zopet druge Kazaze (nemški Edling) v občini Sv. Steben
na Žili, poleg teh dveh pa še Edling Slovensko Kajžice (morda
po raznih posredovalnih oblikah nastalo iz „kázezice" — kázez-,
kázbz-, kájž-?? — ) v občini Bilčoves na Koroškem. Krajev z
nemškim imenom Edling pa brez slovenské vzporednice je na
Koroškem še več, ki nas pa seveda ne brigajo, ker nam za raz-
lago Kosez (oziroma Kazaz) nič ne pomorejo. Tudi na Štajerskem
imamo več vaši „Edling", ki nas tudi ne zanimajo, če nimajo slo-
venské vzporednice, — zanima nas pa vas Kasaze (nem. Kassase)
pri Petrovčah v Celjskem okraju, zanima zaradi tega, ker je nekdaj
imela posebno nemško ime Edling. Pri Zahnu „Ortsnamenbuch der
Steiermark im Mittelalter" str. 92 namreč čitamo: „Kassasse (od. Ka-
sesech?) Df. nw. Cilli bei Pletrowitsch, 1248 Edelingen, 1424 Edling,
Kazezeh". — Ta izpisek iz Gornjegrajskega urbarja nam izpričuje,
da so se te spodnještajerske Kaseze v XIII. do XV. stoletju ime-
novale tudi Edling. Pa tudi za ene Koseze na Kranjskem sem
zasledil podobno izpričevalo. Pri Schumiju „Urkunden- und Rege-
stenbuch" II, 278 imamo zanimivo listino iz leta 1265, v kateri se
je Gornjegrajski opát Henrik vitezu Urhu Taehler-ju po pogrebu
njegovega siná Friderika zavezal, da hoče tudi zanj in za njegovo
hčer Perhto preskrbeti, da bosta tudi onadva, kadar umrjeta, v sa-
mostanski cerkvi na samostanske stroške pokopana. Vitez Urh je
L. Pintar: O krajnih imenih. 601
Gornjegrajskemu samostanu za te pogrebe podaril ali volil posestva
v Kosezah in Vodicah. „Dominus Ulricus miles de Edelingen dictus
Taehier dedit nostro monasterio in exsequiis sivé sepultura filii sui
Friderici pro remedio anime eiusdem filii omnia, quae habuit et
habet aput Edelingen et in Woditz". Iz te zveze „aput Ede-
lingen et in Woditz" mislim, da smemo sklepati, da so bila po-
darjena posestva v Kosezah in Vodicah t. j. v dveh sosednjih
vaseh, da so torej te „Edelingen" Koséze pri Vodicah za Šmarno
goro. Práv zanesljiva pa ta kombinacija morda vendar ni, mogoče
tudi, da so to kake štajarske Koseze (Primeri Schumi, Urk. u. Reg.
II, 121.) Sicer pa naj bo ta stvar tako ali tako, iz navedenih vzpo-
rednic je razvidno, da odgovarja slovenskému imenu Koséze nemško
ime Edling, da moramo torej ti dve imeni tudi vzporedno obrav-
navati. Pri takem primerjanju pa pridemo do navidezno sicer drznega
pa vendar dokaj verjetnega sklepa, da tiči za krajnim imenom
Koseze beseda „k n e z", ki pomeni menda za tiste dávne srednje-
veške razmere v naših krajih približno toliko kot „veleposestnik"
ali „boljar". Potemtakem bi bili Koseze svobodni velekmetje na
alodijalnih zemljiščih.
Pa kako pridemo do tega čudnega sklepa? — Po etymologiji
besede knez, ki ima svoj izvir v germanščini. Miklosich je v svoji
primerjalni slovnici (II, 317) pri sufiksu „-ezb" naštel več takih v
prastari dobi iz germanščine v staroslovenščino prevzetih besed,
končujočih se na Ar-b, ^3b. Ta končnica odgovarja germánski konč-
nici „-ing" n. pr. : germ. *kalding, stsl. KJiaAASb, nsl. kladez (mrzlec,
studenec) — germ. penning, stsl. nliHÄSb, 'nsl. penez (Pfennig) —
germ. scilling, stsl. cKtJiASb (Schilling) — witing, stsl. BHTÄ3b, nsl. vitez
(Held, Krieger) itd. Med te staré izposojenke spadá tudi „knez";
iz stvn. chuning (Kônig) imamo stsl. K-bHÄr-b K-bHÄSb in nsl. knez
(Fiirst). — Zdaj pa vzporedimo „edeling" in „kuning" ; oba izraza
sta izvedena z isto končnico „-ing", s katero se sploh v germanščini
izvajajo takozvana poočetna imena (patronymica) — podobno kakor
v slovanščini s sufiksom -itjij" (nsl. „-ič", srbohrv. „-ič") n. pr. kraljič,
gospodič, cesarič, plemič — češki : šlechtic, králevic, vojevodic, panic
— a poljski: wojewodzic, krolewic, szlachcic, ksi^žyc (mešec ali
mlaj t. j. molodec ali mladi knez). — Torej „-ing" je končnica
patronimičnih samostalnikov in pomeni: „potomec, rojenec, sin". —
Stvn. „k u n i" pa pomeni práv tako kakor „a dal" (Adel) isto kar
„p leme" (Geschlecht) in sicer s pregnantnim pomenom „odlično,
vrlo pleme" t. j. plemstvo, plemenstvo plemeništvo (edles Geschlecht,
L jubljanski Zvon" XXXII. 1912. 11. 43
602 L. Pintar:*jO krajnih imenih
edler Stand). Potemtakem sta torej i „kuning" i „edling" popol-
noma vzporedna izraza s popolnoma enakim pomenom t. j. po-
tomec plemenite rodovine (ex nobilitate ortus, cf. Tacit.
Germán. VII. : reges ex nobilitate, duces ex virtute sumunt = kralje
(kneze) izbirajo po plemstvu, vojvode po hrabrosti (vrlosti, moža-
tosti) — oba i „kuning" i „edling" sta torej „plemiča" ali pleme-
nitaša. — Če pa i kuning i edling pomeni plemič (homo nobilis,
von gutem (edlem) Geschlecht, von vornehmer Abkunft), tedaj si
lahko mislimo, da med „knezi" in „edelingen" ne more biti bist-
venega razločka, samo da si besede „edeling" menda Slovenci niso
nikdar izposodili, besedo „kuning" pa so že v davnini prevzeli in
jo po svoje preobrazili v KbHÄr-b, ia>Ha3b, knez, in če práv slutim,
tudi v ií-lcäsl ali „kasez". Na kaj se pa vendar opira ta slutnja, da
bi bil „kasez" ali „kosez" isto po pomenu, kar „knez"? Prvič jo
opiram na zgorej navedeno vzporednost imen Koseze (Kazaze) z
nemškimi imeni Edling (Edelingen), drugič pa na obliko „ksiqdz"
v poljščini, češ da imamo sled istega glasoslovnega pojava kakor v
poljskih besedah „ksiqž^ (knez) „ksiqzqtko (knežič) „ksi^ga" (knjiga)
„ksi^žeczka" (knjižica) tudi v slovenskem krajnem imenu Koseze,
namreč da iz kň postane kš, dasiravno nikakor ne mislim prikrivati
velikih težav pri razlagi tega postanka, vsaj tudi Miklosich brez
kake podrobne razlage samo na krátko konstatira „kň ist zu kš
geworden". Zaradi izreke poljskega izraza naj citiram „Dom in
svet« (XXV, 50): „ksjonž" v poljščini duhovnik. — Težava, se mi
vidi, tiči v tem, da v poljščini sledi s (š) neposredno za k, da
je poljščina torej iz stvn. kuning stsl. it-bHAib vokál prvega zloga
popolnoma eliminirala, v novoslovenski obliki „koseze" se je pa
pri poluglasniku i> prvega zloga stsl. besede ktihäsb izvršila popolná
vokalizacija. — Ce si mislimo, da se je v poljščini prej izgubil vokál
prvega zloga in potem šele izvršil prehod iz kň na kš, bi si menda
morali isto misliti tudi za slovenščino. V tem slučaju pa pridemo
do čudne zagonetke, kako naj bi na istem mestu, kjer se je izvršil
kolikor možno popoln zator zlogotvornega glasnika, iznova
nastopila popolná vokalizacija. — Na však način ima pri vseh teh
premembah naglas zelo važno ulogo. Prvotno je bil naglas brez-
dvomno na osnovnem zlogu, torej kuning in tako morda tudi še
v K-LHAn., pri in)HA3b se je pa menda že jel nagibati na drugi zlog
in vzporedno s tem nagibanjem akcenta naprej se je zadaj vršilo
izgibanje zlogotvornega elementa: kuning, KbHArb, K-bHÄSb, knéz. —
Kako pa je pravzaprav z naglaševanjem slovenskega imena Koseze?
L. Pintar: O krajnih imenih. 603
Na Kranjskem, kolikor mi je znano, menda naglašajo povsod Koséze.
Janežič ima v svoji zbirki „Cvetje slovanskega národa" str. 54 le-
gendo „Sv. Barbara" opremljeno z opombo „znana v Rožju in v
Kaz i za h pri Žili". Ta „i" v obliki Kazizah je po mojem domne-
vanju visoki é (t): v Kazézah, kar bi kázalo na naglašanje sred-
njega zloga. Scheinigg pa ima (Carinthia LXXXIII [1893] str. 188)
naglašeno „Kázaze bei Eberndorf", kar pri polni vokalizaciji prvega
zloga nikakor ni neverjetno. — Morda je pa Janežičev „v Kazizah
pri Žili" tudi samo „Kázbzah". Tudi krajncga imena Kozlog (nem.
Grafenau) v občini „Brdo" v Šmohorskem okraju ne smemo pozabiti.
To ime je za naše vprašanje veleznamenito. Mislim pa, da se je
prvotni Kózezb log t. j. k-bhäsid ji;Rrb (Ftirsten-forst) po haplologiji
skrčil v Koz log, pa da sta se posesivni pridevnik „kózez" (koz) in
osnovnica „log" spojila v eno besedo Kozlog (gen. Kózloga, loc.
Kózlogu — namesto Kózezjega logá, Kózezjem logu). Naglaševanje
„Kózez" je menda haplologijo „Koz" močno pospešilo. (Primeri
Izvestja muz. dr. XIX, 48.)
V občini Migarje v Celovškem okraju se nahaja vas Kozesmoje
(nem. Kosasmojach), njeno ime bi utegnilo v svoji prvi polovici
biti tudi v zvezi s „kózez^" (Fiirsten-) t. j. knež ali knezov, v drugi
polovici zloženega imena pa im.amo menda osnovnico „smoja"
(Senge, Brand) t. j. krčevina, kjer so goščavo in grmovje posmo-
dili in požgali. Smoja (stsl. *c>KT;Hífi.a) je s sufiksom „-ja" izvedena
iz kor. smend (stopnjevano smond) ravno tako kakor „paša" (Wei-
deplatz) iz kor. pas, ali seča (planinski trávnik ali izsekan gozd) iz
kor. sek. — Kozesmoje bi bile potemtakem knezove smoje, knezove
žeje, ' knezove krčevine. (Primeri krajno ime Grafenschlag pri
Svétli t. j. Zwettel na Avstr.)
Zgoraj sem že rekel, da dela razlaga prehoda iz ň na š (s)
veliko težavo. Ker se pa sam nisem nikdar sistematično bavil s
fiziologijo glasov in o postanku, razvoju in izpremembah zvokov
nimam tistih jasnih pojmov, kakršnih je mogoče dobiti z eksperi-
mentalno fonetiko, tedaj sem se obrnil do strokovnjaka v glaso-
slovju, da bi mi razjasnil ta izredni pojav imenovanega prehoda iz
ň na s v poljskih besedah „ksiqdz, ksi^ga". G. prof. Olaf Broch mi
je z veliko prijaznostjo raztolmačil to vprašanje, kolikor se dá to
1 Primeri Izvestja muz. dr. XVIII, 89. Ko bi ne bilo genetiva „Žejan", bi danes
„Žeje" drugače razlagal, češ da je to prosto iz „Žege", kakor n. pr. v Vojih = v
Logih (Pian. vestník, XVI, 173.) nojé — nogé, roje mu pokaži = rogé, voda sega že
čez breje = bregove i. t. d.
604 L. Pintar: O krajnih imenih.
v pismu z besedo in opisom razložiti. Če z dovoljenjem objavím
to razlago v slovenskem prevodu, storim to zaradi vaje. — „Ksi^dz,
ksi^ga", dve izposojenki dávne dobe vnesení íz germanščine, sta v
poljščini, kakor je videti, ediní besedi, pri katerih je prešel kn v kš,
sta pa tudi edini, kí imata iste glasovne pogoje, namreč k + mehki ň
(t. j. n izgovorjen s sprednjim zgornjím robom jezika) in za ň^
siedi hotinik. Če poskusimo zasledovati prehode glasov, nam je
gotovo upoštevati vse te ražne momente. Tako proizvajani ň se
pretvorí, ako je zatvor sapnega toka le na rahlo priprt, t. j. če kak
vztrajnostni moment povzroči, da ostane zápor nepopoln, — se pre-
tvorí v šumnik š, to je dorzalni š, kí je pa seveda pod vplivom
predídočega k brezglasen. Potrební vztrajnostni moment pri n^^^"
zatvoru sapnega toka pa utegne ímeti svoj razlog v hohnjanju na-
slednjega samoglasnika. Artikulacíja dorzalnega (mehkega ni. in
dorzalnega š in ž je dokaj skladná alí soglasna, t. j. se precej
ujema. Če zapremo pri izgovoru teh dveh glasov (š, z) sapnemu
toku prohod skozi usla, ob enem pa obdržimo karakteristični položaj
jezika (torej, da práv malo príblížamo jezík nebu) in znižamo nebno
zanavesko (Gaumensegel), tedaj dobimo poseben n. t. j. jasno dor-
zalni (mehki) n. Tako prof. Broch razlaga blížnjost med ň°'" in š°'".
Toda vrnimo se h krajním ímenom nazaj. Tudi hrvaščina
pozná to íme, glej Rječník (IV, 879): „Kasezí, Kase g, m. pi.
mjesno íme XV. i XVI. vijeka" .... svete močí v Kasezíh....u
svetago Ivana vKasezih.... Karín s K a s e g ... . Vídaš s K a s e g.
Če primerjamo ta „Kasezí, Kaseg" recímo s paradigmom „nom. boží,
gen. bogi.'* pa s slovenskím „Koseze, Kosez" (oz. paradigmom nom.
pqtbje, gen. p^tbj), tedaj dobimo vtis, kakor da so oblike napravljene
deloma po moški i-deklinaciji, deloma pa po o-deklínaciji, oziroma
da je genetiv Kaseg še od prvotne neomehčane ízposojenke K'bHÄn>,
(ozir. K'Bcir'b), Koseze pa od palatalizirane oblike u-bHÄJb (ozir. in.CiÄ3b).
Nekaj oblik z s^ (Koseze) smo torej nabrali tudi v jugoslo-
vanščíní, vendar je tukaj večina z n?í? bodisi v osebnih priimkih:
Knez, Knezovič, Knežič, Knižek, Kneževič, bodisi v krajnih imenih.
Rječník (V, 114— 116)jíh ima precej naštetih; Knezi, Knezlac, Kne-
zovac, Knezovljaní, Knez-selo (v Srbijí), Kneževac, Kneževiči, Kne-
ževíč-kosa, Knežgoríca, Knežina bara, Knež-polje í. t. d.
Na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem je tudi še nekaj takíh
krajnih imen n. pr. Knez (v občini Solčava), Kneža (Grafendorf v
občíní Ríže), Kneža (Grafenbach v občini Djekše), oboje na Ko-
roškem, Kneža (v občini Grahovo na Tolminskem). Grafenbach je
Dr. Janko Lokar: Trdinov „Izprehod v Belo Krajino". 605
V IX. stoletju v listini še imenovan „iuxta aquam Knesaha, v
XIII. stoletju pa že Grafenbach. — Dalje imamo še Knežak (Grafen-
brunn), Knežja vas (Grafendorf, pri Dobrničah), Knežja njiva (Gra-
fenacker, pri Starem trgu), Knežja lipa (Graflinden, na Kočevskem),
Knežni vrh pri Blanci v Sevniškem okraju. Knasweg (tudi Kneísweg
— slov. Knežiče) se nahaja v Celovškem okraju — in Gnesau pri
Himmelbergu je menda Knezovo, v listinah dvanajstega stoletja je
pisano Gnessow, Gnessau. —
Dasiravno torej „knez" v primeri s „kasez" prevladuje, vendar
mislim, da se mi je posrečilo do nekolike verjetnosti dokazati, da je
oboje eno in isto, pa da so „kaseze" uprav svobodniki (Freibauern),
vlastelini, posestniki z dednim nasledstvom. — Svobodniki (Koseze)
niso bili podložní kakim zemljiškim gospodarjem [grajščakom],
ampak so plačevali zakupnino neposredno deželnemu knezu . . .
Edlinger od. Freisassen hatten keinen Grúndherrn, sondern zinsten
unmittelbar dem Landesfursten, besafien oft auch ihr eigenes Recht,
von welchem der Appel an den Vicedom ging. Vicedom (vice do-
mini, namesto gospoda) je knezov námestník, ki je pobiral dávke
in knezove dohodke ter izvrševal v odsotnosti kneza sodnjo oblast
nad deželnokneškimi mesti in trgi. —
Dr. Janko Lokar:
Trdinov „Izprehod v Belo Krajino".
J zmed prelepih izprehodov po novorneški okolici se je zdel Trdini
najprijetnejši tisti proti Gorjancem in čez nje v Belo Krajino. '
Kadar ga je obhajal v „otožnem središču dolenjske birokracije in
revščine" dolg čas ali kaka druga duševná stiska, je nastavil pot
po Karlovški česti proti Metliki, večinoma sam, včasih pa s po-
kojnim sodnim nadsvetnikom Vojsko. Kot dijak, vračajoč se iz mesta
na veliké počitnice, sem ju srečal párkrát v veliki julijevi vročini
že ob dveh popoldne blizu Luže. Suknji čez roko, brez telovnika,
srajci široko odpeti, Trdina s svojim črnim slamníkom za sedem do
deveťgrošev na glavi, Vojska gologlav — tako sta jo ubirala proti
moji domačiji.
1 Janeza Trdine zbrani spisi. X. knjiga: Izprehod v Belo Krajino. V Ljubljani
1912. Založil L. Schwentner. 8o. 462 str. Gena broš. 5 K, vez. 6 K 20 v.
606 Dr. Janko Lokar: Trdinov ,lzprehod v Belo Krajino".
V deseti knjigi Trdinovih „Zbranih spisov" je nabratí v lepi
obliki ogromen základ folklorističnega blaga o Podgorcih in Belo-
kranjcih, torej o krajih takraj in onkraj Gorjancev. Knjiga razpada
v dva dela: prvi govori o Podgorju in Podgorcih, o zemlji in Ijudeh,
o rodovitnosti Podgorja in njegovih zanimivostih, o njegovih gra-
dovih in njihovih posestnikih, o revščini, pokvarjenosti, poštenju,
pravdah, nevednosti, vražah, lahkovernosti, zabavljicah in jeziku
Podgorcev, o njihovi delavnosti, o njih demokratizmu in napredku —
drugi še obširneje o Beli Krajini in Belih Kranjcih, kaki so po
postaví in srcu, po jeziku in šegah, po veri in praznoverju, po
izobrazbi in gospodarstvu, kako se mučijo in veselé v svoji Ijub-
Ijeni domovinici in kako sodijo o tujih krajih in Ijudeh, kamor jih
odganja skrb za kruhom. Prehod med obema deloma tvori popis
Gorjancev in življenja na njih vrhovih s štirinajstimi bájkami z Gor-
jancev in s kratkim obrisom „Gorjanci v zgodovini" ter s sliko
hajduškega in tihotapskega življenja na njih in ob njih.
Po vseh teh krajih te vodi domoljuben, za napredek národa
vnet mož. Zato bere levite nemčurskim graščakom in boljšim po-
sestnikom, oderuškim župnikom in pokvarjenim meščanom, naj bodo
že doma v Novem mestu, Metliki ali Črnomlju. Imenuje jih s pravim
imenom, kakor sploh osebe v svojem „Izprehodu". Kdor je živel
na Dolenjskem, jih izvečine pozná, slišal pa je o tem ali onem
skoro však, ki se zanima — recimo za kulturno življenje Slovencev.
Ker niso slike teh oseb láskavé, ampak resnične in živimo v časih,
ko nas zanimajo najbolj osebnosti, odlože z zadovoljstvom knjigo
iz rok vsi oni bralci, ki jim ni za probléme kateregakoli „slovja".
Pa tudi oni, ki bodo iz omenjenega vzroka stresali z glavo, češ
da je izšla knjiga nekaj desetletij prezgodaj, se je bodo v globini
svojega srca veselili. Folklorist se bode naslajal ob nji, dasi se
namuzne tuintam posameznim naivnim mestom ta ali oni izmed
resnejših. Tudi zgodovinar in ražni drugi -isci in -ovci ne bodo z
vsako malenkostjo zadovoljni. Tak -ovec n. pr. sem jaz, ki sem
se spotaknil takoj na prvi stráni ob etimologično razlago imena
„Kandija", kakor jo je povedal Trdini rajni šmihelski župnik Mejač,
češ „nekdaj, ko še ni bilo nič vaši, so igrali tukaj komedijanti, ki
so hodili razveseljevat Novomeščane. Besedo „komedija" izgovarjajo
Ijudje še dandanašnji „komendija" in včasi „kamendija" ; skrajšana
se zdaj glasi Kandija in pomeni torej to kar „igrališče". Trdini se
zdi ta izpeljava mogoča, jaz pa sem prepričan, da je nemogoča, in
si razlagam ime tako-le: Kandija je Kondíja z dolenjsko izreko
Dr. Janko Lokar: Trdinov „Izprehod v Belo Krajine*. 607
glasnika a, t. j. domačija Konde, katero ime se še nahaja v Kandiji.
O Gotni, Irči in Smolinji vaši ter Draganjem selu se je pri nas že
govorilo, zato molčim.
Vsakdo pa bode čital brez dvoma z veseljem, kako je vese-
Ijačil na Prežeku Andrej Smole s Prešernom in s turnskim grófom
Anastazijem Griinom. Zgodbo je pripovedoval Trdini gotenski krčmár
Petrič, bivši oskrbnik na Prežeku. Ker je ravno prilika, povem še
jaz nekaj, kar sem zvedel od enega izmed lastnikov grádu. Stene
sobe, kjer sta se zabávala Smole in Prešeren s svojimi prijatelji, so
popísali ti veseljaki vprek in vprek z verzi in opombami. Dolgo let
je ostalo vse neizpremenjeno. Nekoč pa je naročil gospodar novému
oskrbniku, naj očedi grád zunaj in znotraj, kolikor ga more sam.
Ker mu je pozabil naročiti, naj pusti prostor, kjer se je veselil Smole
s Prešernom in z drugimi, pri miru, in ker se je zdel ta prostor
oskrbniku najgrši, je vzel metlo v roke in pobelil vse stene.
Na tem mestu se mi zdi umestna majhna opombica glede
uredništva: vse hvale vredno je, da je pustil urednik Trdinov spis,
kakor ga je dobil, in da ni nikjer izpreminjal njegovega jezika,
vendar bi bil lahko popravil očividne vsebinske napake, kakor
Matija Smole, ker utegnejo koga motiti, kakor bodo poznavalcu malé,
skoro mimogrede vržene opombe živa priča sposobnosti Trdinove
za folkloristična dela enake vrste. Z veseljem n. pr. je čul pri Zajcu
besedo „državo" v pomenu „gospodarstvo", ali je zapažil kot znak
napredka, da se sramujejo Podgorci svojih vraz pred neznanim člo-
vekom. Podgorske lahkovernosti nam ni mogel boljše pokazati, kakor
z grozno prigodbo o umorjenem popotniku nad Gorenjo Težko vodo
in z zabavno pripovedko o krčmarju na Luži, ki je zadel v veliki
loteriji pol milijona. Ob razvalinah mehovskega grádu vidi v dúhu,
kako naskakuje nečloveško trpinčeni podgorski kmet trdnjavo gospoda
Mindorfa, „des ärgsten Bauernschinders". Hrabrega Podgorca spremlja
pisatelj od tal hriba do vrhá, trepetaje motri njegovo borbo, ob-
upavaje gleda njegovo izgubo, vriskaje pozdravlja njegovo zmago,
zavzetje mehovskega grada. Tako živo sliko, kot je Trdinova, more
zamisliti samo resničen prijatelj Ijudstva ! A ko začne vršiti kmet
svojo sodbo nad ujetim sovražnikom, se obrne Trdina v strán. Za
kulturnega človeka pregrda slika!
Z Gorjancev se odpira Trdini razsežen razgled, in na Gorjancih
začne misliti o dveh za slovenstvo neizmerno pomenljivih pojmih,
o cerkvi in grádu. A on ne pozná sovraštva in pristranosti. Luč in
senco deli po zasluženju. Poleg ran in škode vidi tudi korist. Poleg
608 Dr. Janko Lokar: Trdinov „Izprehod v Belo Krajino".
nemčurskih graščakov rodoljuba Rudeža, poleg oderuških duhov-
nikov semiškega dekana Aleša, ki se trudi za blagor Ijudstva, a ga
za zahvalo opravljajo semiške tercijalke. Graščaki so sicer za kmeta
izvečine zlo, a nauči se od njih lahko marsičesa, n. pr. sviloreje
od gospe Smolove ali od slatniškega Mácha, zemljedelstva od Adolfa
Jelovščeka pi. Fichtenaua, hmeljarstva od ruprčvrške graščine, čebe-
larstva od Langerja i. t. d.
Mnogo več veselja kakor s Podgorci ima Trdina z Belokranjci,
o katerih pravi, da so „visoke rasti, zdravega in močnega života in
se drže pokoncu, ne pa pohuljeno in sključeno, kakor tako pogo-
stoma drugi zapadni Slovenci. Med možaki se vidi dosti lepih in
junaških glav in obrazov; ženské so krepke in trpežne, ali nežnih
in milih lic sem malo opazil. Za pravilo se more postavili, da je
moški spol lepši, ženski pa grši nego na Dolenjskem, veliko bolj
zdravá in jederna pa oba," ali da „še niso izgubili prostodušnosti,
in blagosrčnosti slavjanske, človek jim sme zaupati, se nanje za-
nesti." Njihovi nadarjenosti se nič manj ne čudi, češ „z duševnimi
zmožnostmi je Bela Krajina prebogato obdarjena, da se ne ustraši
v tem obziru niti bistroglavih Gorenjcev. Otroci se pridno in lahko
uče, da se duhovniki in učitelji kar zavzemajo in v en glas potrjajo,
da se na také niso še nikjer namerili. To ni nič posebnega, če se
navadi kdo vseh črk že prvi teden. Pokazali so mi dva dečka, ki
sta se jih naučila v en dan. Dijaki, ki dohajajo odtod v novomeške
šole, se ne morejo prečuditi svojim dolenjskim součencem, da so
tako nemarni, neumni in zabiti, in jih dohitevajo in prehitevajo
dostikrat brez truda, dasiravno jim dela silne težave nemščina, v
kateri se doma večjidel niso urili.
To prednost priznavajo Belokranjcem Dolenjci sami in jo pri-
pisujejo nekateri jedrosti in čvrstosti njihovih žen, drugi večji trez-
nosti moškega spola, še drugi pa lepi nravnosti in nravnosti celega
življenja. Ti vzroki se ne morejo pobijati, ali se ne sme prezretí
še eden, ki je morda glavni, namreč čistost in bogastvo belo-
kranjskega narečja." Glede tega misii Trdina, da so si ohranili po
ugodnejših okolnostih med zapadnimi Slovenci edini Belokranjci
bogati základ, moč in gibkost svojega jezika. Zato govore spretno
in ne mislijo počasno in pretrgano. Pri njih se dvigajo v društvih
tudi žene in pretresajo iste predmete kakor možaki. To pa tako
gladko in temeljito, da mora čiovek strmeti. Tako je n. pr. navdušila
na shodu pri Treh farah, postarna ženica vse poslušalce s političnim
govorom, da morajo odrejati starši mladino v slovenskem dúhu za
Dr. Janko Lokar: Trdinov „Izprehod v Belo Krajino". 609
korist in podporo matere Slovenije. Domoljubju Belokranjcev poje
Trdina visoko pesem in navaja mnogo ganljivih slučajev in prizorov
iskrené domovinske Ijubezni. Kultúrni zgodovinar, ki bi se zanimal
za stvar, bi zlahka povečal njihovo število in nam sporočil skoro
neverjetne stvari. Tako n. pr. so se dali rodoljubni možje iz Crnomlja
rajši pretepsti in v svinjak zapreti, kakor da bi volili z nemčurji in
zatajili svoj jezik, ki ga smatrajo „Kranjci" za hrvaščino.
O izobrazbi Belokranjcev se ne more izraziti Trdina pohvalno.
Manjka jim šol. Svoje praznoverje so pokazali jasno s prípravami
na konec sveta 1. 1873. No, v tem oziru se celo takozvana inteli-
genca ne odlikuje posebno, zato zamerimo belokranjskemu kmetu
kvečemu Klek in podobne prazne vere. Glede vere se mi zde zelo
značilne sledeče misii Belokranjcev:
Bog je premoder, da bi ga mogle razžaliti tako borne in ne-
umne stvari, kakor smo mi Ijudje.
Vere so kakor nekatere podobe. Však misii, da gledajo vanj.
Tako mislijo tudi Ijudje, naj bodo katerekoli vere, da bog le njih
vidi in Ijubi.
Poštenje je vredno vec kakor vera. Vero smo prejeli od staršev,
poštenje pa smo si pridobili sami.
Vere so različne, ali dobre, ker vse zapovedujejo, da moramo
Boga častiti in pošteno živeti.
Naša vera je najbolj pravá za nas, druga za druge.'
Však človek veruje nekoliko preveč in nekoliko premaío ; tak
ni nobeden, da bi vse verjel ali vse tajil.
Vere so za Ijudi, resnico pa je bog pridržal sebi in je ni še
nikomur razodel.
Vera brez pravičnosti je krčma brez vina.
Da je Trdina v resnici dobro študiral Belokranjce, priča nje-
gova opazka, da jim ne da kritična narava, da ne bi, kjer je prilika,
štrcnili na bližnjega kake kaplje črnila in mu prišili kake krpe.
Lep del svojege znanja zajema Trdina od belokranjskih kroš-
njarjev, ki so se razlezli čez vso Avstrijo, večji del Nemčije, del
Francoske in Ruské in izpodrinili Kočevarje. To jim^ni bilo težko,
ker so se ti sami onemogočili s svojim značajem, tako da bi jih
n. pr. Bavarci najrajši vse po vrsti poobesili.
Na svojih krošnjarskih potih so se Belokranjci tako izobrazili,
da se človek čudi njihovemu modrovanju in njihovim opazkam o
sebi in tujcih, in to o vseh slojih in na vseh poljih.
610 Dr. Janko Lokar: Trdinov „Izprehod v Belo Krajino".
Trdinovi pomenki s krošnjarji zavzemajo dober del knjige.
Mestoma so zelo zanimivi in tudi za izobraženca poučni, n. pr.
krošnjarja Pavleta stališče glede maternega jezika. Od označb tujine
navajam sledeče : Pavletu je bil dan poseben nos, kakršnega nima
však. V Švici mu je dišalo po planinskih rožah, med Rajno in Ne-
karjem po hvojni smoli, v Alzaciji po muškátu, v francoski Lota-
ringiji po žlahtni resedi in naših slovenskiii nageljnih, na Bavarskem
po pehtranu in drugiii vrtnih začimbah. Komaj je prestopil avstrijsko
mejo, je udaril vanj nov duh, ki je imel povsod nekaj težkega, zo-
prnega in nezdravega. Samo v gornjem Estrajhu je včasi zavonjalo
prelepo po madnih jabolkih, ali še večkrat pa po gniliii. Na Tirol-
skem je smrdelo po kozlih, na Salcburškem po babjem potu, na
Dunaju po milú in krznariji, v doljni Avstriji po scalnici, na Šta-
jerskem po vetrovih, na Koroškem pa po vseh teh grdobijah obenem.
Čehe in slovanská narečja je označil Pavle tako-le: „Nekaj
posebnega imajo vsekako v sebi, da se človeku ne priljubijo knialu.
Zdeli so se mi preveč sami zase, tujcem ne verjamejo nič in jih
gledajo nekako pisano in plašno. Čudil sem se, da so si med sabo
tako podobni; kamorkoli sem se ozrl, sem videl isto debelo glavo,
isto robato in zabuhlo lice, iste debele nosové in ustnice in sploh
iste čvrste in negosposkc črte in ude. Od njihovega jezika so me
bolela ušesa. To škriplje in hršči, kakor da bi tri kosti. Slovenskí
in hrvaški jezik sta mi oba že od malih nog domača in se mi
vidita enako blagoglasna in lepa. Druga slavjanska narečja pa mi
done kakor neka spakarija. Porečete: kaj, ali ne spodabljajo na
slovenščino bolj nego brat na brata, da jih razumeš za silo brez
tolmača? Tega ne tajim, ali tudi opica je človeku močno podobná
in se mu vendar gnusi."
Zanimive so draginjske razmere pred 1. 1848. Mernik pšenice
je veljal trideset grošev, dostikrat samo štiri dvajsetice, ravno toliko
tudi vedro izvrstnega vina. Funt govedine je stal kakih pet ali šest
krajcarjev, bravina je bila zmerom kaka dva krajcarja cenejša. Če
se je zahtevalo za sedem jajc groš, so Ijudje vpili na draginjo. Vrč
najboljše staré slivovke je veljal goldinar, kar se jim je zdelo ne-
človeško veliko.
Razmerje Ijudstva do Napoleona nam káže pričujoča Trdinova
knjiga tako, kakršno je bilo v resnici in ga nam kmet še zdaj tu
in tam slika, ne pa kakršno se káže v nekaterih pesmih in pripo-
vedkah, katerih krstni botri so bili mežnarji in duhovniki. Belo-
kranjci so rekli: „Napoleona nam je poslala sreča, cesarja Franca
pa previdnost božja."
Dr. Janko Lokar: Trdinov Jzprehod v Belo Krajino".
611
Konca se knjiga s Pavletovimi življenskimi dogodki in nje-
govimi pravili, s plodom njegovih življenskih izkušenj. Nekatera —
brez pridejane razlage — se glase: Živi vsekdar pošteno! — Veliko
ne verjemi nikomur, najmanj pa samému sebi! — Ne delaj nobene
reči, ki ne obeta koristi ! — Skrbi, da pridobiš veliko denarja ! —
Ljudi imej v vseh drugih rečeh za dobre, kadar pa gre za dobiček,
boš vsekdar ravnal pametno, da se jih plašiš in jim ničesar ne
zaupaš! — Stanu, v katerega te je postavila usoda ali katerega si
sam izbral, se okleni iz vsega srca, posveti mu vse sile in moci
svojega telesa in dúha! — Zákona ne odlašaj, ko prideš v potrebná
leta! — Govori in obnášaj se ob vsaki priliki modro in možato !
Knjiga izzveni torej z naukom, kakor nas uči Trdina v večini
svojih del. Ta njegova tendencijoznost kvári čisto uživanje njegovih
spisov. Bájke n. pr. nisó niti čisto národne, niti čisto literárne,
ampak polovičarska zmes. Zato ne morejo zadovoljiti estetika. Že
omenjene, v tej knjigi priobčene bájke so izvečine etijologičnega
značaja ali vsaj podobnega izvora. Kakor vsi drugi narodi, tako jih
imamo tudi Slovenci precej práv lepih. Trdinova „Gospodična" je
n. pr. razlaga imena znanega studenca na Gorjancih, „Krvavi kameň"
razlaga rdečino na kameňu blizu cerkve sv. Miklavža i. t. d.
Naši „mladi" štejejo Trdina za svojega patróna. Če delajo to
zaradi njegovega jezika in sloga, zaslúži to čast v polni meri tudi
s to knjigo, katero šmátram za najlepše, v slovenskeni jeziku na-
pisano folkloristično delo, iz katerega bodemo lahko črpali bogatega
gradiva za „Jugoslovansko enciklopedijo." Na posameznih mestih
se mi sicer zdi, da govori iz svojih junákov Trdina, a v splošnem
je zapisal to, kar je čul in videl. Za njegovo verodostojnost mi
pričajo poleg jezika malenkosti, za katere vedo komaj prebivalci
najbližje okolice, n. pr. na str. 378. omenjena votla bukev, kamor
so spravljali poljanski hajduki svoj plen, in kapelica, stoječa na
prelogu gore. Tudi ga ne morem dosti popraviti. Graničarskih rdečih
kap pač niso uvedli v Poljanah krošnjarji, ampak so prinesli to
nošnjo Poljanci s seboj iz svoje prvotne domovine. Veliká Trdinova
zmotá pa je, da so častili Belokranjci sv. Feliksa bolj goreče kakor
Boga. Sv. Feliks je podgorski svetnik in Belokranjcem neznan.
Morda so ga molile posamezne metliške in semiške tercijalke. Jaz
sem prvič zvedel za njegovo eksistenco, ko sem prišel v Novo mesto
v gimnazijo. Moja devetdeset let stará teta, Poljanka, ga ne pozná.
612 Joso Jurkovič : Umetniška razstava v Jakopičevem paviijonu.
Joso Jurkovič:
Umetniška razstava v Jakopičevem
paviijonu.
tr
metniške razstave imajo namen, da se seznani publika z eno
. najvažnejših komponent kultúre. Pri nas nima upodabljajoča
umetnost nobenega glasila ; umetniki gredo svoja pota, občinstvo
navadno ne ve o njih drugega, kakor da živi ta in oni umetnik v
slabih razmerah. Jakopič je tvegal vse, da bi odpomogel tej mizeriji,
da bi imela tudi slovenská upodabljajoča umetnost svoj kotiček in
da ne bi bila samo privesek na tujih razstavah. In zdaj, ko so po-
rumeneli kostanji po Tivoli in šumi listje z njih, so zbrali umetniki
plod svojih sanj in svojega truda, da ga položijo pred vse, ki so
žejni lepote.
Razstava združuje dve skupini: skupino, ki si ni nadela no-
benega imena, in „K. S. U." t. j. „Klub slovenskih umetnikov". V
prvi razstavlja klub „Sava", ki deluje na Slovenskem že od razpada
„Slovenskega umetniškega društva v Ljubljani" in razstavlja tudi izven
domovine ter je predstaviteljica slovenské upodabljajoče umetnosti pred
Evropo. V tej skupini razstavljajo tudi umetniki, ki ne pripadajo nobe-
nemu klubu in se le ob priliki razstav priklopijo tej ali oni skupini.
— K drugi skupini pripadajo umetniki, ki so pristopili ob priliki
IV. jugoslovanske umetniške razstave v Belgradu kot slovenski od-
delek k jugoslovanskemu umetniškemu društvu „Lada" in si dali
sedaj ime „K. U. S." —
Ivan Grohar ima na tej razstavi samo eno sliko in sicer
zadnjo, ki je ni mogel popolnoma dovršiti. Žalost se poloti človeka
pred to sliko „Na polju", ki prekipeva življenja in zdravja, če se
pomisli, da jo je delal umetnik, ko je vedel svojo usodo in mu je
postajala roka nesigurna, a pred njim je stala večno mlada narava
in ga vabila . . . Še mu ni dalo hrepenenje miru : v dalji je videl
nove ceste, podal se je na nje — pa jih ni dohodil. Monumentalno,
celo nekoliko teatralično v gibanju in v svetlobnih učinkih je to v
širokih barvenih ploskvah izvedeno delo.
Rik. Jakopič ima dvajset del, deloma izvršenih slik de-
loma skic. Kdor bi rekel, da so nedosežna, ali pa kak drug lapi-
darnejši epiteton, bi povedal banalnost. Težko je označiti vsaj pri-
bližno, katera je boljša in najboljša. Vsi mogoči tôni in kontrasti
Joso Jurkovič: Umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu. 613
barv, vsa moč in drhtenje narave je združená v teh slikah, vse je
razkošna pesem narave. AH je lepši „Faust" ali „Ober allen Wip-
feln...", ali „Polje" ali „Kamenitnik" ? Kdor gleda Jakopičeve slike,
ne primerja — samo občuduje!
Mat. Jama je zastopan na tej razstavi kvantitativno dobro,
četudi niso vse slike kvalitativno enake. Pustil je nekdanji malo
trd način slikanja, kjcr je ustvaril ubrané slike, in postal bolj uglajen,
kar káže „Večer na Donavi". Najboljše slike so „Hiše v snegu",
„Cvetlice" in „Stari grád".
Peter Žmitek razstavlja tri letošnje slike, druge so iz zadnjih
par let. Med novimi je najboljši portrét Aškerca na mrtvaškem odrú,
Pozná se sicer, da je delo trenotka, vendar je karakteristika dobra.
Najboljša njegova slika pa je „Na Kostanjevici" in káže v bujnih
barvah Hrvatice, ki se vračajo v opoldanski vročini od proščenja.
Maksim Gašpari je v skromnem kotičku razobesil svoje
kompozicije narodnih motívov. Otresa se počasi svoje staré risarske
metóde in študira naravo, vsled česar postajajo slike bolj plastične,
sočne, dasi motijo še nekoliko preveč municijozni rekviziti.
Fr. Tratnik razstavlja samo svojo „Obupano mater". Nekaj
demonsko-tragičnega je v tej sliki. Turobno ozadje, mati, ki ji je
bolest spačila obraz, v naročju mŕtvo dete. Temno nebo se zdi
podobno pošastim, ki se plazijo z zlobnim režanjem.
Srečka Magoliča, starejši in mlajši, sta zastopana s pet-
najstimi slikami. — Pavel Gustinčič s svojo sliko „Pred jamo"
ni podal ničesar, kar bi bilo karakteristično za njegov talent. —
Fran Klemenčič, ki je prej risal v širokih ploskvah, je postal
bolj gladek in tudi medel, kar prepriča vsakega njegova „Predica".
Lojze Perhavec in Anica Zupanec sta začetnika, ki iščeta
smeri in potov, ki bi odgovarjali njih individuálnosti. Vsako tipko
pritisneta, da bi dobila ton, ki bi bil pravi, manjka še odločnosti.
Na p o tni k je razstavil „Egipčanko". — „Stari most" Slavka
Smrekarja sodi v kako „Gartenlaube".
Med kiparji so v tem oddelku zastopani štirje, dasi je različnih
kipčkov in dekorativnih figúr mnogo. Fran Berneker káže svojo
„Suzanico", marmornat kip, iz katerega veje nežno občutena poezija
mladosti. — Lojze Dolinar gleda v globino bede in obupa; sklju-
čene, izžete postave, ki pozdravljajo smrt, so predmet njegovih del.
Turobni so ti „Izgnanci", Ijudje, ki jih je bruhnilo življenje na
prod, ki jim je izsesalo moci. Njegov portrét Jakopiča izraža vso
bolest ženija, ki stoji na višavi in je žalostno sklenil roke, ko je
614
Joso Jurkovič: Umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu.
videl, kaj je pod njim. „Utopljenka" je tehniško priprosto in mi-
miško izborno podaná. Satirični kipček predstavlja Ant. Aškerca na
grmadi; izraz je dobro pogojen, vendar se káže, da ni Dolinar tnkaj
v svojem elementu in ni tiste eruptivne moci kot v „Izgnancih" in
„Pokopu". — Ivan Zajec ima največ kiparskih del na tej razstavi;
stvari so večidel dekoratívne in ne segajo čez srednji nivo. Med
boljšimi so „Zvečer od dela", „Težaki" in „Ribiči". — Anton Štef ic
je kipar, ki ne káže posebne globine ; stvari so dokaj spretno na-
rejene, vendar brez vsake iskre. Najboljša je „Magdaléna", sicer
precej konvencijonalna, toda vsaj v maši dobro zamišljena.
V nadaljnih prostorih, v večji in stranski sobi ter kabinetu,
razstavljajo člani „K. S. U." s svojimi gosti. —
Ferdinand Vesel stremi za neefektiranim načinom izražanja,
však materijal mu je dobro došel, da doseže svoj monumentalno-
enostavni učinek. Dolgo mora človek stati pred temi temnimi slikami,
da občuti njih moč in ubranost. Zlasti pri „Usodi umetnika" in
„Krotenju moci" so mišičaste postave kot pri Rubensu. — Matej
Ste r n en káže, da je stal pod različnimi vplivi in gre malo preveč
za hipnim efektom, je pa sicer veliká potenca in rutiniran do skraj-
nosti. „V salónu" je izborno izvedena, posebno v levem spodnjem
delu. Pri pokrajinskih slikah motijo nekoliko premočni kontrasti
tónov daljavc zračne perspektíve. Gospa Klein-Sternen hodí
približno istá pota kot njen soprog, — Hinko Smrekar, ki razstavlja
svoje karikatúre in pravljice, je izredno nadarjen in originálna pri-
kazen v našem slikarstvu. V avtokarikaturi, ki nosi španski podpis :
„Don Henryquez Smerecara de Lubiana y Carniola", je čudovito
združil ves svoj bridki humor in brezobzirnost. — Ivan Vavpotič
je uglajen umetnik, ki se mu obnesejo detajli. — Ivan Franke
marljivo slika v svoji stari maniri. — Z enim práv posrečenim
umotvorom se je udeležila Henrika Š a n t e 1 ; bogatejši je Šaša Š a n t e 1 ,
ki pa ne nudi mnogo zanimivega. — Kot gostje „Kluba S. U." so
razstavili Rud. Gasperin, H. Gerbič in Fran Ropret.
Ta jesenska razstava je bogatejša in raznovrstnejša, kakor so
bile običajno dosedanje. Naj sledi morálnemu uspehu enak mate-
rijalen !
Josip Premk: Tobijeve noci.
615
Josip Premk :
Tobijeve noci.
III.
I akoj po obedu je odšel Izdor v svojo sobo, razgrnil po mizi
široko polo papirja in zastavil pero odločno, kakor se je na-
menil, pa so mu zastale misii že pri drugem stávku. Stopil je do
okna in potem zopet k mizi, pa je napisal samo par nerodnih besed
in zopet prenehal. Naposled je raztrgal papir na drobné kosce in vzel
iz miznice drugo polo. Zatisnil je oči, kakor da hočc še enkrat
premisliti vse, za kar se je odločil, nato se je sklonil nizko nad
papir in pričel s tresočo roko :
Draga Helena !
Ne sodi me napačno, ko precitáš te vrstice, saj veš, da bom
nosil do konca dni v svoji duši le tebe, ki si začetek in konec
vseh mojih misii ; toda med nama stoje žalibog druge osebe, ki
nama branijo, da bi kdaj uživala tisto srefo, ki sva jo sanjala tako
hrepeneče. Vztrajal sem ob svojem sklepu v trdnem upanju, da se
oče morda vendar premisli, a vse zaman : on je trd in neizprosen
kakor prvi dan. Ľahko se sicer zopet vrnem k tebi a prišel bi
praznih rok, berača pa menda ne boš jemala, in zato je bolje, da
se najini poti ne srečati nikoli več. Žalostne so te besede in mnogo
noci sem prečul v mučnem razdvojenju, predno sem se odločil, da
jih napišem. Ti me morda prekolneš. Ne stori tega, Helena, zakaj,
da ti je mogoče pogledati v mojo zbičano dušo, bi me pomilovala
in trpela tiho z menoj ! Kajti niti enega veselega trenotka ne vidim
v svoji bodočnosti, samo puščobo in žalost gledajo moje oči, in če
pomislim v teh težkih urah na čas, ko sem živel ob tebi, se mi
zahoče, da bi končal to grozno življenje kakorkoli že . . . Toda
vztrajati hočem zaradi očeta, izpolniti mu hočem največjo željo, da
bo miren in srečen preživel svojo starost tako, kakor jo je upa]
ves čas, ko sem živel jaz v tujini vse lepše življenje nego sedaj.
Oženim se, draga Helena, oženim se s tisto deklino, ki jo ti tako
sovražiš, in vse življenje bom živel ob njeni stráni, kakor sem ji
nekoč obljubil. Kakšno bo to življenje, ne vem ; ali toliko čutim>
da bom gojil v svojem svcu do teh Ijudi samo sovraštvo. Sreče
ob meni ne bo uživala, ali pokoriti se jim móram zdaj vsaj na
videz, ker drugače ni mogoče. Zato me pozabi, Helena, kakor da
me nisi nikoli poznala! Upam, da bo tebi lažje nego meni, ki se
616 Josip Premk: Tobijeve noci.
zdim samému sebi kakor jetnik v težkih okovih, ti pa si prostá,
mlada in lepa — pametna pa tudi dovolj, da boš znala iskati
svojo srečo! Izidor.
Ko je napísal zadnjo besedo, si je oddahnil, kakor da je odložil
težko breme, nato pa je zatisnil oči in sklonil glavo nizko na prsi.
In tisti trenotek je videl dvoje belih rok, ki pritiskajo dávno
zaželjeno pismo k drobnim rdečim ustnicam, a ko odtrgajo ovitek in
begajo njene lepe oči čim dalje bolj nemirno med drobnimi vrsti-
cami, se pojavi v kótu tistih rdečih ustnic trpká poteza in kmalu
nato so njene oči vse zasolzene. Nenadoma so se razpršile v nič
vsi njeni upi; vse, kar ji je obetal, je postalo grda laž in zdaj, ko
se ji je zdelo, da je že čisto blizu svojega cilja, da postane však
hip vsa njegova, jo je zavrgel in se poročil z drugo
Izidor je planil pokonci s stisnjenimi pestmi in čelo mu je
temnelo v gubah kakor starcu.
Segel je po pismu in ga raztrgal na drobné kosce, nato pa
je iznova pomočil pero v črnilo in ji pisal list poln najslajšega
upanja brez vsake temne misii, kakor da je njuna bodočnost lepša
od rožnega mája . . . Vso težko bol prikritega gorja je skúšal preliti
v iskrená čustva tiste nerazumljive blaženosti, ki jo je začutil vselej,
kadar je pomislil na vso sladko zagonetnost njene lepote. Roka mu
je nemirno bežala po belem listu, kakor da mu vre v tresoče pero
curek krvi naravnost iz srca; ali vendar se mu je zdajpazdaj zazdelo,
kakor da je vse to silen žar zadnjega plameňa, ki je bruhnil s
težko silo skozi debelo plast hladnega pepela. In ta slutnja je
begala preko njegovih možgan silneje in silneje, dokler se ni zgrozil
ob plahem vprašanju: ne bo li njena bol po tej sladki laži tem
večja? In zopet se je zazdel sam sebi ves majhen in malodušen,
slabič, ki verjame, da je vse to njuno hrepenenje in upanje le laž
in tolažba zaradi tega, ker mu je tako povedal oče, ki gotovo še
ni nikdar nosil v svojem srcu toliko lepote kakor on. In zaradi
njega, da bi se sedaj poslovil od nje, ki mu je vse na svetu in
pričel živeti to pusto jesensko življenje s kozavo Terezinko v dol-
gočasnem Zabrdju?
Čutil je, kakor da mu nekdo sega s koščeno roko globoko v
prsi, in mu hoče iztrgati však najneznatnejsi čut, ki ga še goji za
njo ; a ko je pričel premišljevati mirneje, ni našel niti ene poti, ki
bi ga rešila . . .
Segel je po pismu in ga vtaknil v žep, in ko je premislil še
enkrat vse, kar ji je pisal, se je skoro skesal ; kajti neka temná
Josip Premk: Tobijeve noci. 617
zavest, ki je ni mogel udušiti, ga je mučila venomer, da je lagal.
Sicer je bila vsaka beseda utrip njegovega srca, ali v trenotkih, ko je
mislil mirno in premišljeno, je gledal skoro razločno v tisti prepad,
čcz katerega ne bo mogel do nje ... In baš vsled te zavesti so
iskale njegove misii včasih najtemnejšo pot, ki bi ga pripeljala do
krutega maščevanja. Od početka se je skoro prestrašil tega namena,
a čim bolj je spoznával, da je proti očetu brez moci, tem strašneje
se je oklenil tega groznega sklepa, ki se je porodil v njegovi duši
iz najtrpkejših bolečin : maščevati se z udanostjo in pokorščino tako
vztrajno, kakor želita oče in Terezinka, ki bosta potem oba objo-
kovala to njegovo poslušnost.
In te misii se je razveselil tudi tisti trenotek kot edine reši-
teljice, dasi je bilo v njegovem srcu še vedno toliko plemenitosti,
da se je skoro vedno zgrozil, kadar je pomislil na to . . .
Vstal je od mize in stopil po sobi gor in dol, potem pa je
obstal pred oknom, ki je bilo odprto na stežaj.
Nad vasjo je počival mir poletnega popoldneva, le tam iz
dalje, od trávnikov, ki so se vzpenjali precej visoko v brdo, so pri-
hajali nerazločni glasovi koscev, ki so razmetavali in sušili dišeče
seno. Postolka, ki je gledala nanje iz soparne višave, je tisti tre-
notek padla tja nekam za polje, hip nato pa se je zopet dvignila,
vztrepetala na to párkrát v zraku in izginila v dalji, kakor da se je
raztopila v razbeljenih solnčnih žarkih. Izidor je gledal še nekaj čaša
v tisto strán, potem pa vzel klobúk in odšel počasi nizdol po stop-
nicah. V veži se je okrenil proti očetovi sobi, pa je pred vráti
postal in pritisnil uho na ključavnico. Pa v sobi je bilo vse tiho,
kakor po vsej hiši. Pogledal je po široki veži, kakor da ne more
razumeti te dolgočasne puščobe, nato pa se je naglo obrnil in odšel
skozi zadnja vráta na dvorišče.
Razmršen petelin, ki je ponosno vodil ob zidu svojo kurjo dru-
žino, se je obrnil oblastno in zakokodakal, kakor da mu Izidorjeva
prisotnost ni po volji, nato pa potegnil z desno perotjo po tleh in
udaril s kljunom po najbližji kokoši, da so njene tovarišice pre-
strašeno pobegnile daleč tja na konec dvorišča, kjer so bila naložená
smreková debla v visoko skladanico.
Izidor je šel preko dvorišča in se ni ozrl nikamor. Ko je stopil
na kolovozno pot, ki se je vila koncem hiše, je pogledal doli po
vaši in nekoliko postal, nato pa se obrnil na desno in odšel počasi
po lahno vzpeti poti ob nizkem grmičevju, za katerim je šumel
ozek potok. Pot se je kmalu oddaljila od vaši in se spustila ne-
„Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. U. 44
618 Josip Premk: Tobijeve noci.
koliko navzdol, ob obeh straneh pa se je dvigal hrib, da je bilo
Izidorju skoro popolnoma hladno, kajti solnce je pošiljalo svoje
žarke že precej poševno v globel, ki je vodila k Rakarjevim žagam.
Izidorju sicer ni bilo na tem, da bi pogledal k delavcem na
žagi, ampak po tisti poti je hodil najraje, ker je bilo samotno in
mirno. Malokdaj je srečal človeka in še tisti, ki so hodili tam okrog,
so bili delavci na žagah njcgovega očeta in največ iz sosedne vaši
onkraj hriba.
Tako je romal tisto pot skoro vsaki dan, a samo tja do zna-
menja, ki je stalo zanemarjeno in zapuščeno na parobku smrekovega
gozdiča, odkoder se je že videlo na žage in tja daleč po ozki
dolini. Tam je navadno postal, poslušal nekaj čaša zveneče šumenje,
ki je prihajalo sem od žag, nato pa odšel tik ob znamenju po
ozki in slabo shojeni stezi naravnost v hrib. In vsakokrat, ko je
zavil ob znamenju navzgor, je mračno pogledal staro kapelico, kakor
da mu ne ugaja razpraskani sv. Anton, ki v svoji zanemarjenosti
res ni bil nič kaj podoben častitljivemu svetniku. Toda Izidorja ni
motilo staro znamenje, ampak težki spomini, ki so se mu vselej,
kadar je stopil tam mimo, vzbudili v srcu tako jasno, kakor da se
je zgodilo vse šele pred par dnevi. Práv po tej stezi sta se napotila
pred dobrimi štirimi leti s Terezinko na kresni večer h grmadi, ki
so jo zanetili Zabrdčani vrh hriba.
Jasná noč je bila takrat in čudovito tiho in tajno je bilo v
gozdu, da sta si komaj upala govoriti naglas. Mesečina jima je
lila v obraz s svojo bledo svetlobo in kakor še nikoli, se mu je
zazdela Terezinka lepa, da se tam doli ob znamenju, predno sta
stopila na pot, ni mogel premagati. Nagnil ji je glavo in jo poljubil
naravnost na ustnice in s tem prvim poljubom, ki ga je kdaj dahnil
na dekličje ustnice, je začutil, da ji je obljubil in povedal vec, nego
je mislil . . .
Zdaj pa so bili potopljeni vsi ti spomini v trpko kesanje, celo
sovražil jih je, kadar je zopet stopal po tej stezi, kjer so mu pri-
hajali nasproti z nekim skrivnim očitanjem, kakor da je ravnal takrat
zlobno in krivično ... Ali kljub tému skoro ni bilo dneva, da bi
ne šel po tej stezi, kajti kljubovati je hotel vsemu, kar ga je hotelo
odtrgati od nje, ki jo je vzljubil tam v daljni tujini. V gotovih
hipih je gorelo v njegovem srcu samo sovraštvo do vsega, kar ga
veže na ta kraj in ob takih trenotkih je hodil najraje po kraju, ki
mu je bil nekdaj ves svet, a ga je hotel oskruniti zdaj z najzlob-
nejšimi mislimi, ki so se mogle poroditi v njegovi duši. Težka je
Josip Premk: Tobijeve noci. 619
bila tista pot in mnogokrat se je zgodilo, da jo je blagoslovil z
globokim vzdihom, kajti nekaj, česar ni razumel, je trpinčilo vse
iijegove misii in sklepe. Morda bi bil lahko dognal vzrok svojega
zagonetnega nemira, da se je popolnoma vdal spominom tistega
kresnega večera . . .
Tisto popoldne je obstal ob znamenju s čudno mračnim
obrazom. Gledal je gori po stezi, ki se je vila med smrečjem strmo
v hrib, kakor da se ne upa napotiti po njej, nato pa je stresel z
glavo in odšel počasi doli proti žagam.
Par delavcev, ki so prekladali razžagane deske, se je ozrlo po
njem in najstarejši je privzdignil zaprašen klobúk in mu pokimal
v pozdrav. Izidor se ga je spominjal po obrazu ; kajti pred štirimi leti
skoro ni minulo dneva, da bi ne bil prišel tja, in že takrat se mu
je priljubil stari žagar Bernard, ki je bil že od mladih nog v službi
pri njegovem očetu. Doma ni bil iz teh krajev; priromal je kot
popotnik skozi Zabrdje in ostal pri Rakarju, kakor so pomnili in
pravili starejši Ijudje.
„Kako je, Bernard?" ga je ogovoril Izidor in obstal kraj pota.
Stari Bernard je prikimal in zakričal na vse grlo. Kajti na žagi
so hreščale in cvilile deske, da se je govorica težko razumela.
„Pravkar so odšli, mislim, da še pol ure ne bo od tega!"
Izidor ni vedel, ali je Bernard ta čas, odkar ga ni videl, oglušil,
ali ga je napačno razumel, zamahnil je z roko in hotel dalje; pa
stari Bernard je bil že pri njem in se mu smehljal z vsem svojim
zgubanim, zagorelim obrazom.
„Dolgo vas ni bilo, dolgo, Izidor! Kaj bi rekel, skoro bo štiri
leta ali pet, če ne več. In izpremenili ste se, práv po gospodi ste
se vrgli! Skoro bi dejal, da bi vas ne spoznal, ko bi ne bili iz-
pregovorili!"
Izidor se je nasmehnil zgovornemu starcu, kar je Bernardu
menda zelo ugajalo, kajti potegnil je s hodnim rokavom po potnem
obrazu, nato pa pomežiknil z levim očcsom in namignil Izidorju,
kakor da mu hoče povedati kako važnost samo med štirimi očmi.
„Kaj bi rekel," mu je šepnil, ko sta stopila par korakov proti
česti, ki je stala koncem žage, „takega imam, da bi ga pil však
cesar. Ampak nima ga, zakaj skuhala sva ga na skrivnem z Grogo;
ta se razume na také stvari kot noben drug. Sama, pravim, brez
vseh dacarjev in tistih podrepnikov, ki branijo Ijudem pošteno žganje.
(Konec prihodnjič.)
620 Književna poročila.
^
^-^
(5..v_.«:sSS^^
Književna poročila
o o o
— <3^^ — ^
Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega národa. 2. del: Pozni srednji
vek. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1912.
Drugi zvezek te vážne knjige obsega pozni srednji vek, torej ono dobo, ko
se je slovenská Karantanija razcepila na mnogo cerkvenih in posvetnih teritorijev, iz
katerih so se izkristalizirale pod žezlom Habsburžanov notranje avstrijske dežele.
Ni bila lahka naloga, te čase v poljudni obliki popisati, a pisateiju se je posrečilo,
ker je vselej s krepkimi potezami označil osebnosti odličnejših vladarjev in vpletel
v suhoparno genealogijo srednjeveških rodov obilo lokálne zgodovine; tako pripo-
veduje o začetkih Celovca, Ljubljane, Kostanjevice, Radovljice in drugih mest. Te
lokalnozgodovinske črtice se bodo čitateljem posebno priljubile ; zato bo treba
zadnji zvezek „Zgodovine slovenskega národa" opremiti z natančnim registrom oseb
in krajev, na kar pisatelja posebno opozarjam. Že na koncu tega zvezka bi register
dobro slúžil. Skoro vse zgodovinske osebe te dobe so bile nemškega pokoljenja,
ker smo bili Slovenci v onih časih malone povsem kmetski národ, podložen tuje-
rodnemu plemstvu, ki je odločevalo o naši usodi. Zato obrača pisatelj posebno po-
zornost na vse one priče slovenstva, ki jih omenjajo srednjeveške listine in kronike.
Tako bo Slovensko Ijudstvo z zanosom bralo o rabi slovenskega jezika pri ustoličenju
koroških vojvod (str. 172) ali pa o slovenskih priseljencih s Krása, ki so imeli že
v 13. stoletju v Trstu meščanske pravice (str. 244). Škoda, da je zgodovino turških
vojn prihranil za novi vek; v tem zvezku bi bila prikladnejša V drugem zvezku
„Zgodovine slov. národa" prevladuje politična zgodovina, kultúrni je odmerjen
prepičel prostor. Tako pogrešamo poglavje o žívljenju po srednjeveških mestih, o
obrtnosti in cehih, o trgovini in denarstvu, o cestah in semnjih. Mogoče.. da bo g.
pisatelj to tvarino obdelal šele pri zgodovini kmetskih uporov, ki pride v 3. zvezku ;
toda že tu na primernem mestu vpletená bi zelo oživila težavno politično zgodo
vino naših pokrajin v srednjem veku.
Glede posameznosti nekaj opomb: Da je bila dežela Henrika Jasomirgotta
1. 1156. povzdignjena v „neodvisno vojvodino Avstrijo" (str. 164), bi se lahko
napačno tolmačilo ; tu naj se popraví „skoro neodvisno". — Semmering izhaja od
besede „smreka"; oblika „Severnik" (str. 166 in 196) je torej napačna skovanka.
Glede nekdanjega gradú Hertenberg (str. 175) blizu Sv. Kataríne nad Ljubljano bi
bilo dobro pristaviti, da nanj spominja še danes ime gore Jeterbenk. — Da je
pretresel 1. 1348. naše dežele „močan sunek, kakršnega še ni bilo čutiti od stvar-
jenja sveta" (str. 237), je pretirano. — Razvaline ortenburškega gradú blizu Kamne
gorice imenuje národ „Pusti grád" (dr. Gruden piše str. 249: „Lipniški grád");
nemško ime je „Wallenburg" ; „Waldenburg" je menda tiskovna pomotá. — Znana
vas blizu Bohinjskega jezera se imenuje „Staré fužine", ne „Stará fužina" (str. 252).
— Da bi bilo nemško ime roparskega viteza Erazma Predjamskega „Lueger"
identično s slovenskí m „Logarjem" (str. 281 in 282), se mi ne zdi práv verjetno.
— Istrski Pičan imenuje Italijan „Pedena", ne „Petena" (str. 286). Za italijanski
Udine ne zametujmo slovenskega imena „Videm" (str. 309). Namesto besede ,ko-
lonist" se poslužuje g. pisatelj oblike „kolón" (str. 164 in 253), kar ni pravilno.
I
Književna poročila. 621
,Koloni" so odvisni kmetje v Italiji in v delu našega Primorskega, a ne naselniki.
Slike so dosti lepše izvršene kakor one v 1. zvezku.
Dr. Grudnova knjiga je sestavljena zelo skrbno in po najboljših virih ter
pisana v prijetnem slogu in lepem jeziku. Želimo ji, da bi se našemu národu tako
priljubila kakor Staretova „Občna zgodovina" ! Milan Pajk.
Slovenské balade in romance. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v
Celovcu. 1912. V. 80. 208 str.
Za slovenskimi legendami smo dobili bogato antologijo balád in románe, ki
sta jo uredila dr. Jak. Sket in Jos. Wester. Zbraň je cvet slovenskih balád in
románe, narodnih in umetnih, od Prešerna do Župančiča. Urednika pravita, da sta
se pri razvrstitvi pesmi ravnala „po sorodnosti njih snovi; vendar se pri
pestri- mnogoličnosti in zaradi enakomerne razdelitve slik ni dalo vse dosledno
izvesti". Najnaravnejša razdelitev bi bila seveda po snOvi; toda zbirka nam nudi
sliko slučajnega, brez notranjih veži, in to je njena slabá strán. Ilustrátor bi se
moral ukloniti, posebno še, ako prodaja za umetnost také slike, kakršne so n.pr.na
zaporednih straneh 110 in 111. — Ferd. Avenarius je svoj elegantní „Balladenbucli"
razdelil na te-le cikle: Ein Buch der Nátur, Von Schuld und von Suhne, Von
Liebesleid, Von fahrendem Volk, Ein Soldatenbuch, Von Rittern und Knappen, Von
alten Helden, Im Schein der Geschichte, Unterm Schicksal, Rätseln und Träumen,
Sehnen und Hoffen. Podobná in še priprostejša razdelitev bi se našla tudi za
Slovensko balado in romanco, kakor sta urednika označila vsebino v predgovoru.
Tam čitamo tudi običajno razlago obeh pesniških vrst. Ako trdita, „da dandanes
obe pesniški vrsti vedno združení imenujemo", tedaj je treba opozoriti le na
nemške zbirke balád brez románe, ki so jih uredili Avenarius, Liliencron, Munch-
hausen, Scholz i. dr. — Knjigi so dodané potrebne opombe in pa seznam pesnikov
in njih pesmi. Brezdvomno bo ta zbirka ugajala bralcem bolj, kakor so legende;
dobro slúžila bo tudi našim srednješolcem. J. Š.
Slovenskí kmečki koledar 1913. Izdal in založil Vekoslav Spindler,
urednik v Celju. 1912. 80. 174 str. Cena 1 K, po posti 20 v vec.
Razen par gospodarskih článkov prináša koledar poljudno pripovedovanje iz
slovenské zgodovine : „Oče Matijevec in naši pradedje", Rotterjevo potopisno črtico
o Pohorju in kratek nekrológ Aškercu, z manjšim izborom njegovih pesmi. Lepo-
slovni del se ne dviga nad nivó vsakdanjosti, pa naj pišejo Ivo Trošt, St. Svetina
ali Cvetko Golar; najboljši je Pugljev „Ženin". —in—
Gorski vijenac vladike crnogorskoga Petra Petroviča Njegoša. Šesto
izdanje s komentárom Milana Rešetara. U Biogradu 1912. S. B. Cvijanovič. 80
LXX + 174 str. Cena broš. 2-50 din. (V cirilici.)
Nobena srbská knjiga se ne more ponašati s takim uspehom kakor Njegušev
„Gorski venec", ki je doživel osemnajst natisov, med temi šest v skrbni prireditvi
univ. prof. Mil. Rešetarja, in ki je preveden na osem jezikov. O slovenskem prevodu
R. Peruška, ki ga je izdala Mat. Slov. v 4. knjigi „Prevodov iz svetovne književnosti",
pravi Rešetar, da je „vrlo dobar", in pohvalno omeni „vrlo opširan úvod, ponajviše
o geografiji i historiji Crne gore". — Novo izdanje ima obširno študijo o Njegu-
ševem življenju, o njegovem poHtičnem in književnem delovanju; zabeležena je
novejša literatúra o Gorskem vencu s kritičnimi pripombami. Knjigo krasi trobarvna
pesnikova slika. Š-r.
Josip Milakovič, Jedan naš prijatelj (Adolf Černý). U Sarajevu, 1912.
80 30 str. — Adolf Černý, ki spretno urejuje „Slovanský pŕehled" že petnajsto
622
Ražni zapiski.
leto, je tudi naš prijatelj. Ni važnejšega literarnega in kulturnega dogodka, kí bi
ga v svoji reviji ne omenil. Z enako Ijubeznijo objema tudi ostale Slovane, posebno
Lužiške Srbe, o katerih je napisal daljšo vrsto článkov in izdal tri zvezke njihovih
narodnih pesmi. O Rezijanih je napisal dve brošuri. Černý je tudi priznan češki
pesnik; v desetih letih je izdal devet izvirnih pesniških zbirk. Njegovo pesniško
ime je Jan Rokyta. — r.
o o o
^.^,^>s^ —
Ražni zapiski.
Slovensko gledišče v Ljubljaní in izvirna dramska dela. — Dne 29. sep-
tembra t. 1. je minilo dvajset let, odkar imajo Ijubljanski Slovenci svoje gledišče,
in dne 18. aprila t. 1. je poteklo petinštirideset let, odkar vodi Ijubljansko Dramatično
društvo slovenské gledališče predstave. Torej dva jubileja! L. 1848. ustanovljeno
„Slovensko društvo" je prirejalo slovenské dramatične predstave in „besede"
do 1. 1851; po desetletnem premoru je 1. 1861. ustanovljena Ijubljanska Čitalnica
prevzela vodstvo slov. Talije in pomagal ji je tudi „Južni Sokol"; dne 18. aprila 1867.
pa je začelo delovati „Dramatično društvo". Prirejelo je dramatične in malé
operetné predstave v čitalnični dvorani in v gledišču, kjer pa je bilo le z nevoljo
in celo s sovraštvom gledan gost, do 1. 1887. Dné 17. febr. 1887. pa je gledišče po-
gorelo, in Dramatično društvo si je postavilo v prenovljeni čitalnični dvorani svoj
nov in primerno velik oder. V Čitalnici je prirejalo Drám. društvo odslej že večje
dramske, boljše operetné in končno celo majhne operne predstave. Dné 29. sept.
1892. pa je Drám. društvo otvorilo novo deželno gledišče kot Nemcem enako-
praven faktor v Talijinem hramu. S početkom sezóne 1911./12. se je nemško gle-
diško društvo preselilo v novo svoje jubilejno gledišče v Gradišče, Slovensko
Drám. društvo pa je od te dobe samo v gledišču dežele kranjske.
Kakšna in čigava izvirna dramska dela je uprizorilo Ijubljansko Dramatično
društvo tekom 45-letne svoje dobe? Igrali so:
Dr. Fr. Prešeren: Krst pri Savici. Diamat. scéna. (6. dec. 1868.) - B.
Rogački: Tičnik. Kratkočasna spevoigra v enem dejanju. Ugiasbil dr. Benjamín
Ipavec. (19. dec. 1869.) — Jos. Ogrinec: V Ljubljano jo dajmo! Veseloigra v
3 dej. (20. marca 1870.) — Davorin Trstenjak: Vodník v Olímpu. Alegorija. (2.
febr. 1870.) — Anton Linhart: Matiček se žení. Veseloigra. (18. dec. 1870.) —
Dr. Fr. Celestín: Roza. Igra v 3 dej. (14. jan. 1871.) — Miroslav Vilhar:
Jamska Ivanka. Spevoigra v 3 dej. Godba Mír. Vilharja in J. Schantla. (30. marca 1871.)
— Boris Mira n-Stritar: Pismo. Drám. prizor. (16. aprila 1871.) — L. Pesja-
kova: Gorenjski slavček. Lirična opereta v 2 dej. Ugiasbil Anton Foerster,
(27. aprila 1872.) ~ A. Linhart: Županova Micika Veseloigra v 3 dej. (25.
sept. 1872.) — Josíp Nollí: Komisijonar št. 1. Sólo prizor s petjem (4. mája 1873.)
— Jakob Alešovec: Dimež, strah kranjske dežele. Dráma s petjem v 2 dej. in v
5 podobah (11. mája 1873.) — Jakob Alešovec: Francozi v Kamniku. Zgodovinska
igra v 3 dej. (2. mája 1875.) — Jakob Alešovec: Čarovnica. Opereta v 2 dej.
Ugiasbil Anton StOckl (2. aprila 1876.) —Josíp Ogrinec: Kjejemeja? Pevske
točke ugiasbil A. StOckl. Búrka v 1 dej. (14. febr. 1876.) — Fran Potočnik:
Ražni zapiski. 623,
Dan sláve ali krščanskoturška vojska. Zgodovinska žaloigra v 4 dej. (7. aprila 1878.)
— Jakob Alešovec: Nemški ne znajo. Búrka v 1 dej. (19. dec. 1885.) — Ignác
Borštnik: Ponesrečena glavna skušnja. Komičen prizor. (8. dec. 1886.) — Ignác
Borštnik: Otok in Struga. Dráma v 4 dej. (19. febr. 1888.) ~ Dr. J. V os n j ak:
Pene. Veseloigra v 3 dej. (10. marca 1889.) — Dr, Jos, Vošnjak: Svoji k svojim!
Veseloigra v 1 dej. (29. junija 1889. ob odkritju V. Vodnikovega spomenika) —
Dr. Josip Vošnjak: Ministrovo pism©. Veseloigra v 2 dej. (20. okt. 1889.) —
Ign. Borštnik: Stari Ilija. Národná igra v 3 dej. (16. nov. 1889.) ~ Ignác
Borštnik: Stari Ilija. Národná igra v 3 dej. (16. nov. 1889.) — Ign. Borštnik:
Ni moj okús! Drám. sala v 1 dej. (25. jan. 1891.) — Alfonz Pirec: To je
moja maksíma! Veseloigra v 1 dej. (11. okt. 1891.) — Josip Jurčič in Ign.
Borštnik: Veronika Deseniška. Tragedija v 5 dej. (29. sept. 1892. ob otvoritvi
novega gledališča.) — A. Funtek: Teharski plemiči. Lirska opera v 3. dej. Uglasbil
dr. Benj. Ipavec. (10. dec. 1892.) — Dr. Josip Vošnjak: Lepa Vída. Dráma v
5 dej. (22. marca 1893.) — Dr. Jos. Vošnjak: Premogar. Dráma v 4 dej. (13.
jan. 1894.) — A. Funtek: Urh, gróf celjski. Uglasbil Viktor Par m a. (14. febr. 1895.)
— A. Funtek: Iz osvete. Dráma v 4 dej. (1. okt. 1896.) — L. Pesjakova:
Gorenjski slavček. Lirska komična opera v 2 dej. Uglasbil A. Foerster. (30. okt.
1896.) — Fran Goestl: Ksenija. Opera v 1 dej. Uglasbil Viktor Par m a (5. jan.
1897.) — Rado Muinik: Napoleonov samovar. Búrka v 1 dej. (12. okt. 1897.) —
Viktor Par ma: Stará pesem. Dramatska romanca v 3 slikah (13. októbra 1898.) —
Anton Medved: Cesar Friderik III. Romantična igra v 1 dej. (4. clecem. 1898.) —
F. Govékar: Rokovnjači. Národná igra v 5 dej. s petjem. Glasba V. Parme. (7. febr.
1899.) — Anton Aškerc: Prešeren pri Zlatem grozdu. Dramat. prizor v 1 dej. in
Josip Stritar: Prešernov god v Eliziju. Dramat. prizor v 1 dej. (20. marca 1899.)
— Anton Medved: Za pravdo in srce. Tragedija v 5 dej. (26. marca 1899.) —
Josip Stritar: Logarjevi. Obraz iz domačega življenja v 4 slikah. (10. okt. 1899.)
— A. Aškerc: Izmajlov. Dráma v 4 dej. (19. jan. 1900.} — Engelb. Gangl:
Sin. Dráma v 4 dej. (2.marca 1900.) — Ivan Cankar: Jakob Ruda. Dráma v 3
dej. (16. marca 1900.) — Fr. Govékar: Deseti brat. Národná igra v 5 dej. Glas-
bene in pevske točke Lav. Pahorja. (15. nov. 1901.) — Dr. Fran Detela:
Učenjak. Veseloigra v 3. dej. (27. febr. 1902.) — Fran Finžgar: Divji lovec. Ná-
rodná igra s petjem v 4 dej. (13. marca 1902.) — Viktor Par m a: Amaconke
carice. Opereta v 3 dej. (20. okt. 1903.) — Fr. Govékar: Legionarji. Národná
igra s petjem v 4 dej. Pevske in glasbene točke V. Parme. (10. nov. 1903.) —
Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi. Dráma v 3 dej. (9. jan. 1904.) — Fr. Govékar:
Martin Krpan. Drám. pripovedka v 5 dej. (6 jan. 1905.) — Fran Milčinski:
Brat Sokol. Veseloigra v 1 dej. (4. marca 1905.) — Janko Rozman: Testament.
Národná igra v 4. dej. s petjem. (26. marca 1905.) — Dr. Josip Vošnjak in Fr.
Govékar: Predigra in poigra k Linhart-Bleiweisovi ,Županova Micika*.
(7. jan. 1906.) — Fr. Milčinski: Cigáni. Malomestna šaloigra v 3. dej. (6. febr.
1906.) — Etbin Kristan: Ljubislava. Dráma v 4 dej. (8. marca 1906.) — Zofka
Kveder: Egoizem. Dráma v 1 dej. (16. okt. 1906.) — Ivan Cankar: Za národov
blagor. Komedija v 4 dej. (13. dec. 1906.) — Hinko Nučič: Antonio Gledjevič.
Dráma v 3 dej. (9. marca 1907.) — Viktor Par m a: Nečak. Opereta v 3 dej.
(3. dec. 1907.) — Adolf Robida: V somraku. Dráma v 3 dej. (7. dec. 1907.) —
Risto Sa v in (Širca): Poslednja straža. Dramat. prizor (opera) v 1 dej. (19. dec.
1907.) — Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Farsa v3 dej. (21. dec.
624 Ražni zapiski.
1907.) — Fran Meško: Na smrt obsojeni. Dramat. slika v 3 dej. (21. jan. 1908.)
— Adolf Robida: Daemon Venus. Tri enodejanske slike. (26. marca 1908.) —
Fran Meško: Mati. Dráma v 3 dej. (19. nov. 1908.) — Fr. G.: Šimona. Dráma
v 5 dej. (16. jan. 1909.) — Ksav. Andrej e v: Základ. Narodni igrokaz v 3 dej.
(26. jan. 1909.) — I. Z. -No vak: Strup. Národná igra v 4 dej. (24. okt. 1909.) —
Etbin Krista n: Katon Vrankovič. Dráma v 3 dej. (1. dec. 1909.) — V. F. Jelene:
Erazem Predjamski. Dráma v 5 dej. (26. decem. 1909.) — JakobŠpicar: Miklova
Žala. Národná igra v 4 dej. (28. marca 1910.) — Anton Medved: Kacijanar.
Tragedija v 5 dej. (1. okt. 1910.) — Srn. Veselko: Šarivari. Burleska v 1 dej.
(19. marca 1911.) — Etbin Kristan: Samosvoj. Dráma v 5. dej. (25. marca 1911.)
Jakob Špica r: Kralj Matjaž. Národná pravljica v 3 dej. (12. nov. 1911.) — Anton
Pesek: Slepá Ijubezen. Igra za mladino v 4 dej. (3. dec. 1911.) — F. V. Jelene:
Vaška romantika. Ljudska igra v 3 dej. (10. dec. 1911.) — F S. Finžgar: Naša kri.
Dráma v 4 dej. (2. jan. 1912.) — Rod i on: Komedija. Dráma v 1 dej. (15. jan. 1912.)
— Ivan Cankar: Lepa Vida. Dráma v 3 dej. (27. jan. 1912.) — Ant. Funtek:
Tekma. Dráma v 3 dej. (5. marca 1912.) — Etbin Kristan: Tovarna. Socijalna
dráma v 4 dej. (16. marca 1912.) Fr. Govékar.
Prvá obrambna razstava, Akademično ferijalno društvo „Prosveta" je 15.
sept. t. I. otvorilo v Jakopičevem paviljonu prvo obrambno razstavo. Razstava je
imela namen, pokazati našo narodno bilanco: kje nazadujemo, kje napredujemo, kje
je iskati vzroke našega nazadovanja, koliko storimo mi v svojo obrambo in koliko
storijo naši narodni nasprotniki. Različni diagrami, karte in- slike so glasno klicali
gledaicem: povsod se umikate. V odstotkih smo padli v zadnih 60-tih letih: na
Primorskem za 504 (kljub napredovanju pri zadnjem Ijudskem štetju), na Štajerskem
za 6-43 in najhuje na Kororoškem za -- 876. Edino na Kranjskem smo napredovali
za 6-260/0, kar pa nikakor ne odtehta izgube v ostalih slovenskih deželah. Zopet
drugi diagrami so povedali vzroke nazadovanja: pomanjkanje slovenskih,
obilica utrakvističnih in nemških šol na našem ozemlju in izseljevanj e. Na
Koroškem n. pr. je padlo število slovenskih šol od 68 na — 3. Utrakvističnih šol
imamo Slovenci vec kakor vsi ostali avstrijski narodi skúpa j. V najlepših letih (od
20.— 30. leta) zapuščajo naši Ijudje domovino; procentualno padamo Slovenci v tej
starosti najnižje pod državno povprečje izmed vseh národov monarhije. Razstava
pa je tudi pokazala, da se množimo bolj kot Nemci in Lahi ; če se otresemo po-
tujčevanja, tedaj je naš narodni obstanek zagotovljen, saj smo tudi najzdravejši
národ v Avstriji: procentualno doseže največ Slovencev starost 60—70 let. Videli
smo na razstavi, kako obširno obrambno literaturo imajo Nemci, pri nas pa je
obrambna literatúra skoro še — ledina. Poleg fotograf ij družbenih šol so bile
slike mogočnih stavb „Schulvereina" in „Lége nazionale". Kdor si je pazno ogledal
razstavo je dobil vtisk: veliko smo sicer izgubili, a z delom se da še mnogo rešiti
in tudi — novo pridobiti. — Razstava je bila otvorjena tudi v Trstu, dalje v Gorici,
Celju in Mariboru. Povsod je bilo zanimanje za razstavo nenavadno živahno, naj-
bolj pa v Trstu. Končni namen obrambnih razstav je ustanovitev „Obrambnega
muzeja" v Ljubljani, ki bodi zakladnica za štatistika, politika in za vsakega
obrambnega delavca. — ^—
0/
Fran Albrecht
Romanca,
Jiihe ure so prišle
iz dežele blažené
v mojo dušo gostovat. —
In spravljičim si, berač,
sredi cerkev in palaČ
svoj bojarski grád.
In pričaram si, bedak,
toplo kajbico v somrak, —
zunaj pa je mraz . . .
V kajbico jaz, samotár,
spesnim si zaljubljen par:
to sva ti in jaz . . .
Ti in jaz — kaj nama mar
zunaj zima in vihar!
Postelj je pripravljena.
Postelj je široká vsa,
kajbica je pisana
kot Ijubezen najina . . .
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 12.
45
626 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Hči grófa Blagaja.
Roman.
Spisal Rado Murnik.
27.
I^ladnega majnikovega jutra leta 1472. je stal na lesenem mo-
/ stovžu Ijubljanskega Starega grádu ali meščanskega bastijona
nad Svetega Florijana ulico štiridesetleten mož preširokih ram in
prekratkih nog, veseli pa hrabri vitez Ahac Doljanski.
Ťukaj, na južnoizhodnem delu grajskega hriba, nasproti veliké
grajske trdnjave, so Ijubljanski meščanje zgradili malo trdnjavo na
razvalinah rimskega zidovja. Na utrdbe so postavili mestno zastavo,
topove in svoje stražnike, ki naj bi naznanili ogenj ali sovražnika.
Le malo je premenilo gospoda viteza Ahaca minulih deset let.
Odebelel je še nekoliko bolj navzlic hudim viharnim časom. Pač so
mu že precej osiveli dolgi lasje, pristriženi le nad obokanim čelom ;
močni črni brki pa so mu štrleli v stari krasoti kakor dvoje osti
vodoravno preko napetih lic na desno gori proti Šmarni gori, na levo
doli proti Krimu. V svežem jutranjem pišu mu je nihalo izpremi-
njasto pavje pero nad rjavim baretom, ob mečevem ročaju pa rdeče-
svilnata, zlato pretkaná petlja, ki jo je bila navezla nepozabna Iju-
bica Fiametta sama in jo dolgo nosila na srcu ali pa tudi na levem
rokavu. Ob pasu je visela gospodu poleg bodala usnjata torbica,
pretaknjena s kratkim nožem, na prsih pa ogromna čutara.
Vitez Ahac je bival že precej dolgo v Ljubljani. Ko je bila
uvidela grofinja Milá Blagajeva, da je vse iskanje in poizvedovanje
po ugrabljeni komtesi brezuspešno, ji je omrzel grád, koder jo je
spominjal však kotiček nesrečne hčerke Alijane. Gróf Majnard je
odvedel soprogo v razcvitajočo se Ljubljano; ondi je bilo koli-
kortoliko razvedrila in zábave. Ali tudi tukaj neutolažna mati ni
našla miru. Preselila sta se na hrvaško posestvo; na grádu pri
Kolpi pa je poleg starega grófa Felicijana ostal in vládal vitez Ahac.
Dokler je bilo kaj boljšega vina v grajski kleti, se po cele tedne
kar ni gánil z doma; kadar je pa pošlo, je pa kar po cele tedne
veseljačil pri sosedih in znancih med Kolpo in Savo.
Letos ga je poslal gróf Majnard v Ljubljano, naj nadzira po-
prave njegove hiše v Gosposki ulici. Gospod vitez je kaj rad odjahal
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 627
S svojim oprodo s kmetov v stolno mesto. Ťukaj je živel venomer
v skok. Našel je mnogo starih prijateljev in si pridobil noviti
znancev, ne le med ošabnimi plemenitaši, ampak tudi med ponos-
nimi meščani, zakaj njegov nekočljivi veliki duh se ni brigal za
prismojene predsodke, vsled katerih je zeval velikánski prepad med
sloji. Italijanskim zidarjem v Blagajevi hiši ni prodajal nobene sit-
nosti — rajši je nadzoroval Ijubljanske gostilnice. Ker jih je bilo
vse polno in ker je bil nadzornik jako vesten, je imel vedno dokaj
posla do pozne noci. Kadar je zaklenkal na Grádu mali zvon in
gnal vinske bratce že ob devetih iz krčem, je vitez Ahac vedno še
moško sedel za mizo in prijazno prigovarjal gostilničarju, naj nikar
še ne lazi v dolgočasno posteljo. Vkratkem si je pridobil ponosni
in častni priimek: ponočni kralj. Hiša grófa Blagaja je bila že
zdavnaj popravljena, toda Majnardov svak še vedno ni maral domov,
in to iz dveh tehtnih razlogov: prvič še ni pregledal vseh Ijubljan-
skih gostilnic tako natanko, kakor se mu je zdelo potreba ; drugič
pa se ni hotel lahkomiselno nastavljati Turkom, ki so pridrevili
kmalu za njim na Kranjsko.
Zamišljen je gledal doli na Ijubljansko mestece. Drevje in
grmovje na Grádu so bili večinoma posekali, nekaj zato, da bi laglje
ugledali bližajočega se sovražnika, nekaj pa zato, da bi laglje
streljali nanj. Ta les in pa les iz cesarskih host so porabili pri
utrdbah in mostovih pred mestnimi vráti. Grád je bil skoraj gol;
ptice pevke so se preselile na Golovec.
Vitez Ahac je videl pod sabo malone vso Ljubljano: Stari
trg in Novi trg. Med Ljubljanico in Grádom so se stiskale veči-
noma lesene hiše in hišice Starega trga, krite z deskami ali
slamo; onostran reke, med njenim levim bregom in razvalinami
Emone na Gradišču, tam je bil Novi trg, tam so stále večje zidane
hiše kranjskih kavalirjev. Od Starega grádu je držal najstarejši
mestni zid naravnost po hribu doli do Karlovških ali Pisanih vrat
ob koncu ulice svetega Florijana in odondod po Prulah do Ljub-
Ijanice nasproti izliva Gradaščice. Drugega zidu, od grajskega po-
slopja do mostu pri Tranči, Ahac ni mogel videti. Tudi Novi trg
je bil obzidan. Mestece je bilo podobno velikému grádu.
Od raznih stráni je slišal udare in klice delavcev, ki so po-
pravljali zidove, hiše in mostové pred mestnimi vráti. Sredi Starega
trga, nad rotovžem, se je nemirno izpreletavala jata golobov in
tožno je pozvanjalo iznad cerkvice svetega Fridolina ob začetku
onostranskega mestnega zidu na Bregu. Po Ljubljanskem barju in
45*
628 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Mestnem logu se je pasia tuintam megla ; iz nje so kakor iz sivega
jezera moleli jagnedi, vŕbe, jelše, hrasti. Ponekod je blestela moč-
virna voda, se lesketalo koleno Ljubljanice v solnčnem svitu ; po
vodi je plávalo mnogo čolnov in plavi. Nad Krimom so pluli beli
oblaki počasi proti západu.
Vitez Ahac je slišal korake na mostovžu. Prihajal je meščan,
oborožen z mečem in težko trorezno sulico, spodaj okovano z že-
lezom; na glavi se mu je svetila lepo osnažena čelada, na prsih
pa jeklen oklep. Bil je manjši od Ahaca, pa práv tak trebušnjak.
Držal se je pa mož precej kislo; videlo se mu je, da nič kaj rad
ne opravlja sitne in dolgočasne službe stražarske.
„Kako pa kaj, bratec Ljubljančan?" ga je prijazno ogovoril
vitez Ahac. „Saj menda ne bo Turka sem pred Ljubljano, kaj
pravite?"
Meščanu stražniku se je okrogli obraz še vedno nejevoljno
mrdal kljubu lepemu nagovoru.
„Nikar me no ne glejte tako presneto pisano, prijatelj v Kri-
stusu!" je nadaljeval veseli vitez Ahac in se niirno zlagal : „Komaj
sem zvedel, da šili divji Turek v dežel, pa sem prihitel v mesto,
da kot krščanski vitez pomagam Ljubljančanom zoper nevernega in
zarobljenega sovražnika!"
„Potlej ste pač bela vrana!" je godrnjal meščan. „Gospoda
plemenitaši se hudo brigajo za nas meščane!"
„Imeniten ipavec," je dejal vitez Ahac in mu ponudil čutaro.
„Iz gostilnice pri Veselem medvedu tamle doli."
Stražniku se je ojasnil obraz. Pil je, se globoko oddahnil in
rekel : „Ne vem, čemu se klatim jaz, miroljuben medičar, tukaj gori
ponoči in zarana, ko je megla! Kaj naj pa vidim, če je megla?
Pa naj zapalijo okoli Vrhnike in na Krimu devetindevetdeset grmad
— kako naj jih vidim, če je pa megla, megla, taká megla!"
„Peklenska megla res!" je pritrdil vitez.
„Hudičeva. Carovnice in pa n jih črni Ijubčki varijo v svojem
kotlu nevihte in kuhajo točo. Mi smo pa v nevarnosti, Ijubi moj
gospod!"
Okrepčal se je tudi vitez Ahac.
„Však dan pričakujemo Turka, ki bi rad prelival našo nedolžno
kri, tolovaj. Toda, če pride ponoči ali zjutraj, ga ne bomo videli
prej, pravim, nego ga bomo imeli čisto pred nosom, pred Pisanimi
vráti ali pa v šenklavškem predmestju."
„Saj tudi streljajo pri grmadah."
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 629
„Streljajo. Práv. Kurijo in streljajo na holmih in hribih od
kranjske meje doli noter gori do koroške. Toda — kaj pa, če pre-
slišimo strel? In če ga slišim, ali morem vohati, kje je počilo, ali
pri Sveti Magdaleni ali na Ahacijevi gori ali na Ljubljanskem vrhu ?
Pasja služba taká!"
„Pasja, pasja."
„In vrhutega jih dobim najmanj dvanajst gorkih, če se zmotim
in zaspim ali pa če sprožim top po nepotrebnem."
„Obžalujem vas, prijatelj ! Hm, hm: megla — dolgčas — potlej
pa še dvanajst gorkot! Hm. Sicer pa — tale Grád stoji jako
ugodno, na križišču treh cesta."
„Pa je vse preslabo zavarovan! Vidite, gospod, od tukaj do
grajske trdnjave bi moral biti na róbu ravninice vrhu hriba močan
zid in proti izhodu globok jarek. Kaj pa, če prihrume Turki okoli
Grádu mimo vaši, mimo Poljan sem gori?"
„To bi bilo za nas narobe," je kimal vitez Ahac.
„No, tamle je par topov. Še lani smo dobili dvesto centov
bakra in deset centov kositarja, da so vlili nove „kače". Njih se
Turek neznansko boji; kadar sliši pok, kar sede na svoje široké
hlače, če ni ravno na konju!"
„Pa je vendar čudno: Turki so že od meseca marca na Kranj-
skem, pa le živa duša ne ve práv, kod se potikajo. V nedeljo pred
Marijinim oznanjenjem so sežgali cerkev v Cerknici — "
„Morda jih je gnal vrag skozi Hrušico in Ipavo na Laško, na
Furlansko ali pa v Istro. Tukaj plenijo le malé čete . . . Však čas
pribeži nekaj kmetov ..."
Prišel je strážnikov tovariš in jela sta kartati. Vitez Ahac s e
je poslovil in odšel. Ob vsakem koraku je pokal njega luskinasti
oklep, ko je stopal debeli mož proti grmadi.
Vrhu grajskega hriba so bili nagrmadili več jako velikih kupov
drv in jih polili s smolo. Zraven je stalo par močnih nabitih mož-
narjev, dalje gori pa nekaj dolgocevnih „kač" ; poleg njih so ležale
kamenité in železné krogle.
Na severoizhodnem róbu Grádu so popravljali grajski vojaki
okope od kameňa, prsti in hlodov ter postavljali veliké vrece, na-
polnjene s peskom. Kmetje iz okolice so donášali kamenja iz mest-
nega kamenoloma na severozápadní stráni Grádu. Oblečení so bili
v trde dolge suknje, opásané z debelim motvozom; na glavi so
nosili polhovke. Pomagati sta morala tudi dva ujeta Turka, ki sta
vláčila na nogah težke verige.
630 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
Na mali ravni pred grajskim poslopjem je videl vitez Ahac
kmečke družine, ki so bile pribežale pred Turki v varno mesto.
Nekateri so razpeli platnene rjuhe med vejami, ki jim je bila pri-
zanesla sekira; drugi so bivali kar pod milim nebom. Malo je bilo
med njimi mož in mladeničev, zakaj krepkejše roke so morale po-
magati vse spodaj ob utrjevanju mestnega ozidja. Otroci so pasii
konje, osie, goved in drobnico. Borno oblečení starci in bolniki so
ležali na slami ; odevali so jih preprosti plašči, sukneni koši z luknjo
za glavo. Dekleta in žene so molzle koze in krave ter kurile pod
kotli. Vitezu Ahacu se je zdelo, da gleda cigánski tábor.
Ob poti je sedela objokana stará ženica, in ne da bi jo bil
ogovoril, mu je jela tožiti:
„Oh, žlahtni gospod, kaj bo, kaj bo í Kar vidite tukaj družin,
vsaka žaluje po sorodniku, ki je ali ubit ali pa v železnih verigah
na Turškem. Lani so planili strašni Turki v našo ubogo vas, po-
tegnili izpred oltarja mašnika in ga sežgali živega. Na drobné kose
so posekali vse staré Ijudi in vse otroke in vse bolne žene, skrat-
koma vsakega, ki ni mogel začasa pobegniti ali se skriti. Oplenili
so nam hiše, jih zapálili in razrušili. Gospoda se skrivate v svojih
močnih gradovih, kmeta pa prepuščate strašni smrti. In kadar ni
Turka, nas pa vi odirate pri desetini, pri tlaki in povsod !"
„Mati, jaz že ne!"
„Ne zamerite mi, žlahtni gospod ! Prosim vas, povejte vsaj
drugim, kako strašno nam je hudo! Čisto smo že obupani zavoljo
večnih nápadov. Dávke plačujemo zaradi Turkov in vi nam vendar
ne odpodite neusmiljenih tolovajev. Kmalu ne bomo mogli več
plačevati urbarski davek. Ali se ne čudite, da se nismo že pridružili
Turkom ali se preselili na Laško ali na Ogrsko ali kamorkoli?"
Viteza Ahaca so pekle te besede.' Smilila se mu je uboga
starká, smilili so se mu kmečki ubežniki, zlasti sestradani otroci
pa bolniki.
„Ali kaj bi?" je dejal in skomizgnil z rámami. „Je že taká na
svetu. Potrpíte, mati! Bo že bolje!"
Segel je v torbico in dal ženici nekaj reparjev. Od grajske trd-
njave je slišal vreščanje žag in ropotanje kladiv. Italijanski in domači
rokodelci so popravljali leseni obzidni hodnik, pribíjali kovinaste
ploče na nadzidke in zazidavali luknje v starem zidovju, zgrajenem
in utrjenem že po frankovskih mejnih grofih in koroških vojvodih.
Pod južnim stolpom se je ob poveljih hripavega voditelja
vadilo nekaj arkbizirjev z nerodnimi težkimi pušami. Nabíjali so
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 631
arkbize z osemlotnimi kroglami, previdno in preudarno zasajali dvo-
zobne vilice v tla, naslanjali ogromno cev na to podlago, medli na
kupé lesa, na topove in možnarje, ogledovali prašnico zgoraj in
zapalnico spodaj v petelinu, postavljali ozko kopito na zemljo,
kresali z jeklom iskre iz kresalnika in jih lovili na zapalnico.
„Škoda čaša!" si je mislil vitez Ahac. „Puša tehta gotovo svojih
šestdeset funtov in krogla bi predrla najdebelejšega konja, ako bi
bil blizu in dobro privezan. Ali preden možak sproži, kje bi bil že
Turek na svoji nagli živalci! O sancta simplicitas !"
Počasi je mahal po precej strmi poti med plotovi in vrtovi z
Grádu. Preden je prišel v Svetega Florijana ulico, je moral mimo
velikih kupov kamenja in mimo mestne shrambe za seno. Prostor je
bil malone ves zastavljen s polnimi vozoví in tovorno živino seljakov.
Prijetno je dehtelo sveže seno, ali kmalu so zaudarjale vitezu
v nos manj blage dišave. Zatohel in izprijen je bil zrak v ozkih
mračnih ulicah preobljudenega tesnega mesta. Večinoma lesene hiše
so bile s svojo ožjo stranjo, s svojimi tremi malimi okni vsakega
nadstropja obrnjene proti ulici. Stanovalo je v njih po troje rodovin,
ponekod pa tudi po petero in šestero. Le malokatera okna so imela
pravo steklo; ponajveč so bila zaprta z oljnatim papirjem, z mrenami,
s pergamenom. Židovi so bili okrašeni s preperelimi slikami svet-
nikov in z oprašenimi kamenitimi kipi v dolbinah. Na slamnatih ali
lesenih strehah so čepeli veliki lončeni gumbi.
Ulice so bile vse jako nesnažne. Povsodi je bilo kar na de-
belo prahu, čepinj, kamenja, cunj in kuhinjskih odpadkov. Vrie
gospodinje so metale smeti in izlivale pomije kar pred hišami v
luže in jame, ker nesnage niso marale gledati na dvorišču; do
Ljubljanice in mestnih jarkov je bilo marsikomu predaleč. Vendar
pa modri mestni očetje z veleuglednim mestnim sodnikom na čelu
niso popolnoma pozabili čistote. Po njih odredbi je trge in ulice
pometala zadruga sodarjev, pa še celo dvakrát — na leto : na Veliki
petek in pred svetim Rešnjim Telesom, preden je šla po mestu
procesija ; včasi pa je morala sukati metlo na trgu tudi kakšna lepa
grešnica za sramotno kazen svoje nezvestobe.
Ljubljana je bila že takrat cvetoče trgovsko mesto. Turški
handžar je sicer poslednja tri leta zapri vse trgovske ceste na
Hrvaško in Beneško do morja. Navzlic tému je srečaval vitez Ahac
po mestu vse živo Ijudi.
Skozi Karlovška ali Pisana vráta so prihajali za varne zidove
in stolpe okoličani z ženami in otroki, s tovornimi konji in osli, s
632 Rado Murnik: Hči grófa Blagaja.
koši in košarami, s culami in bisagami, jež in pes. Nekateri so bili
oboroženi s kosami in sekirami, drugi so nosili lopate in razno
orodje, da bi pomagali pri mestnih utrdbah.
Staro in mlado, trgovci in rokodelci so jih prišli gledat pred
prodajalnice in delavnice ; ob oknih in na pragih pa je bilo vse
polno radovednih visoko opasanih Ljubljančank. Vitez Ahac je z
neopisnim veseljem videl marsikateri bied pa zal obraz in mu na-
mežiknil iskreno prijazno.
„Kje so Turki?" je zavpil golorok mečar kmetom.
„Kje so Turki?" je kričala množica meščanov.
„Na Notranjskeq;!," so odgovarjali seljaki.
„Lejte jih no," se je rogál mečar. „Ti romarji imajo že turško
mrzlico, haha!"
Množica se je grohotala.
„Boste že videli!" so jih resno zavracali kmetje.
Vitez Ahac se je počasi rinil dalje proti Pisanim vratom. Kmalu
za beguni so prijahali bradatí srepogledi oklopniki po dva in dva,
vsi v oprašeni železni obleki, kjer je bil viden nekateri vtis sovraž-
nega orožja. Iznad čelad so jim mahali veliki rdeči šopi. Oboroženi
so bili neenako s palaši, ščiti in samostreli, pripetimi za kljuke ob
pasovih; ob ramah so jim poskakovale dolge sulice, privezane z
jermeni k životu. Pred njimi je jezdil kapetan v ozkem sivem plašču,
razparanem do bokov; okoli vratu se mu je svetila zlata verižica s
slonokosteno piščaljo, v desnici pa je držal krátko črno palico.
Poleg njega je jahal mlad praporščak z rdečesvilenim práporom, za
njima trobarji in piskači. Konjska kopita so razkopavala kupé smeti
in gost prah se je dvigal visoko proti oknom in streham. Geta se
je vracala od razgledovanja.
Meščanje so Ijubili násilne vojake najemnike in njih požrešne
žene in Ijubice le platonsko, iz daljave. Ali sedaj, ob preteči ne-
varnosti, jih niso gledali nikakor neprijazno. Preleteče, oglušljivo
so donele dolge trobente in piskale piščali po ozki ulici; jezdeci
so se držali moško in slavoljubno; nekateri mlajši, radonavdušeni
meščanje so metali čepice kvišku in kričali na vso sapo: „Vivat
cesar Friderik!" Otroci pa, vedno nagajivi kajoni, so na grde načine
oponašali ne posebno blagoglasno godbo prenapetih piskunov.
Vitez Ahac je dospel pred široká in močna Pisana vráta, po-
dobná majhni trdnjavi, vdelani v mestni zid, ki je držal od prastarih
utrdb z Grada čez ožji konec Svetega Florijana ulice ob južnem
delu Ljubljane proti vodi. Ta vráta so bila najstarejša in najgrša;
Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. 633
na vrhu je plapolala mestna zastáva. Ob vhodu je stal oddelek
mestne stráže in pa vratar, star in jako siten dedec. Pobiral je mo-
stovinski vinár od vsakega tovora in deval denár v pušico, pribito
na zidu. Iz malega okna prvega nadstropja je gledala izza cvetlic
bledolica hčerka vratarjeva, ki je bila vitezu Ahacu vse bolj povšeči
nego njen pusti oča. Zunaj mesta je bil ob zidovju globok in širok
jarek z lesenim mostom.
Vitez Doljanski je krenil okoli ogla na desno v umazano in
vlažno Pasjo ulico, ki je vodila tik za mestnim židom proti Žabji
ulici in reki. V Pasji ulici so imeli marljivi vrvarji ali vožarji svoje
delavnice in shrambe, ponoči pa se je klatila tod okoli najhujša
svojat in sodrga obojega spola. Marsikoga so tukaj ubili in oropali
ali pa vsaj dobro pretepli. Sedaj pa je ondukaj mrgolelo delavcev,
ki so popravljali mestni zid, poškodovan še za obleganja po četah
grófa Ulrika Celjskega in cesarjevega brata Albrehta. Drugi so utrjali
hiše in obíjali vráta z debelimi železnimi žeblji in pločami, zopet
drugi zazidovali vnanja okna, valili sóde, polne vode in polagali
mokré kože na strehe, da bi mogli Turki tem manj opraviti s svojimi
gorečimi puščicami in plamenicami. Ljubljančani so bili odlašali
težavno in drago delo, dokler so le mogli. Zdaj pa so delali tem
marljiveje, da bi odvrnili vsaj najhujšo nevarnost. Kamorkoli je po-
gledal vitez Ahac, povsodi* se je gibalo sto in sto urnih rok.
Od zunaj je slišal škripot lopát, s katerimi so poglabljali
kmetje mestni jarek. Zavil je v Žabjo ulico; odondod je korakal
po Hrenovi in Svetega Florijana ulici pa po tesnih uličicah okoli
svetega Jakoba cerkvice. Tukaj, blizu najstarejše mestne cerkve, je
bilo mirneje. Kúre so razgrebale smeti in otroci so se igrali z
lesenimi vrtalkami in usnjatimi žogami. Kar je zaslišal bobnanje.
Mestni sodni sluga je strahovito tolkel po telečji koži in potem
skupaj leteči množici oznanjal slavnega magistrata úkaz, da morajo
biti vse gostilnice in vsa štiri mestna vráta, Pisana, Gorenja, Vice-
domska in Nemška, odslej do preklica zaprta že ob sedmih zvečer.
Nato je šel s svojim visokim bobnom bobnat in oznanjat dalje
po mestu.
„Stvar prihaja vendarle resna," je umoval vitez Ahac sam pri
sebi. „Presneta reč! Treba bo malo k Veselému medvedu, da se
okrepčamo in hrabreje sprejmemo divjega Turka!"
(Dalje v prihodnjem letniku.)
634 Milan Pugelj: Jetnik.
Milan Pugelj:
Jetnik.
VIL
I /edeljsko dopoldne, ko se je vrnil Kolár z izprehoda in čital
"^^ za svojo pisalno tnizo, so se bližali zunaj po hodniku rož-
Ijajoči vojaški koraki. Nekdo je brisal noge pred pragom in potrkal
na vráta. Vstopil je stotnik Matuž, salutiral, udaril vojaško s pe-
tami, da so ostro zazvenele ostroge, se trdo pregibal in na vabilo
sedel za mizo.
„Kaj lepega mi vas prináša?" je vprašal Kolár in sedel še sam.
„Lepega!" je ponovil stotnik, vtaknil svetlo in dolgo sabljo
med noge, opri nanjo beloorokovičene roke, jih malo ogledal in
dodal. „No, ne bi mogel ravno reči, da me, kakor ste se izvolili
izraziti, prináša k vam nekaj lepega. Prej bi bil tako svoboden, da
bi trdil ravno obratno. Ni ravno prijetna stvar, ki me je privedla sem,
vendar ravno na takih krajih se lahko izkažejo junaki junake."
Kolár je postal bied, in ko se je oglasil, se mu je zaletela
sapa. „Da čujemo, izvolite — hm — "
„Po mojem izrecnem prizadevanju je prišel za mano moj stari
sluga, prostak Ivica. Golijat po postavi ali pasje zvest. Menda ste
ga opazili v mojem stanovanju, nemara zadnjič, ko me ni bilo doma
in ste se blagovolili odzvati povabilu moje žene . . ."
„Jaz . . . oprostite, gospod, ne razumem — "
„Sedite, prosim vas! Kdo se bo zdaj razburjal? Zato pride še
pravi čas! No, kakor se mi zdi, vi ga niste opazili. Po zvestobi
tega svojega sluge mi je prišlo v roke pismo moje soproge, na-
menjeno vam. Odprl sem ga, precital in prepísal in ga del v drugo
kuverto. Naslov sem napisal sam."
„Naslov, kakšen naslov?" —
„Vaš naslov! Zdelo se mi je, da se ni treba pačiti in pokvar-
jati pisave in zadel sem pravo. Vi ste naslov, kajne, takorekoč
izpregledali? Hoho. Vsebino sem si prepísal, imam prepis tukaj v
žepu in vam ga zaradi točnosti svojega postopanja takoj precitám.
No, razgrni se . . . evo! Moj Ijubi! Pomiri se, pomiri se! Ti veš
in tudi bog ve, da te imam zelo rada in zato Te prosim, pozabi na
vse moje slabosti in pridi jutri v sredo predpoldne ob desetih k
meni. Z največjim hrepenenjem Te pričakuje Tvoja vroča Tekla."
Milan Pugelj: Jctnik. 635
Kolár je bil bied, tresel se je in siknil je ostro in med zobmi:
„Prosim nakrátko!"
„Kar se bo dalo! Jaz sem ukázal za sredo svojemu slugi,
da vestno vse pregleda in mi poroča. Čepel je od jutra do večera
med dvema omarama, in ko sem mu povedal, da ni Tekle doma
in da lahko vstane in mi razloži, ni mogel na noge. Udje so mu
zaspali in otrpnili, lezel in kobacal je dolgo po tleh kakor žaba.
Potem mi je pravil. Tista soba, kamor ste prišli, leži tako, da ji
vzhaja solnce ravno pred okni. Pri zrcalu, torej nekako jugo-
zapadno od srede, sta se objela prvič. Sluga pravi, da je zacvrkutnilo.
Pozneje sta sedela na divanu . . ."
„Tega ne prenesem! Stvarno — kaj želite?"
„Vi torej vse priznávate?"
„To so druge stvari ! Vaš sluga je lažnik ! Tisto pismo — —
ali ste čitali Strindberga? Ali stekaj izkusili pri ženskah? Vrag ve,
kakšna finta je vse skupaj in vi prihajate nadme v paradi in z
ostrogami ..."
„Na divanu, pravi sluga, ni bilo cvrkutanju konca ne kraja.
In . . ."
„Prosil sem, nehajte ! To so stvari, ki jih človek doživi z žensko
z úžitkom, ali če jih pripoveduje mož môžu, so smešne, otročje,
nevredne moških ust ..."
„Ali ste vi tisti človek, ki se je sešel z mojo ženo v sredo
dopoldne v mojem stanovanju in jo tik zrcala objel ..."
„Ne! Ženské finte ..."
„Haha! Če bi vam rekel, da se sramujte, mislim, da ne bi
rekel pravému! Strah vas obhaja !"
„Gospod ! Ne pustim se žaliti, nisem sicer vojak, ali akademik". . .
„Zato še najdeva priliko! Ne skakajte s sedeža, rekel sem že,
da nájdete za razburjenje potrebno priliko. Najprej priznajte!"
„Priznávam!"
,,Kaj?"
„Da me vaša žena Ijubi, da me je Ijubila prej kakor vas,
takrat, ko se ni pretakala po njej samo kri mlade in lepe ženské,
ampak dekliški šampanjec!"
„Nezanimivo ! Kar je bilo prej, kakor sem postal jaz njen mož,
me ne zanima!"
„Kaj mislite, če reče ženská pred svečenikom, da vas Ijubi,
kaj mislite, da vas zato res Ijubi! Ne, če ste takih misii, potem
dovolíte, da vam očitam najrahleje naivnost ..."
636 Milan Pugelj: Jetnik.
„Ona je moja žena in bašta! Zakoni so zakoni! Glavno je ta
trenotek to, da ste priznali!"
„Priznal!"
Nastala je pavza, a zdelo se je, da odskakujejo po sobi še
vse tiste naglo in burno izrečene besede, ki so dozdaj tako odločno
in napeto ozvanjale, kakor bi se prožíle z lokov. Okno je bilo
odprto, solnce je sijalo po tleh, po preprogi in po črnem klavirju,
ki se je motno svetil ob steni.
Stotnik je gladil z beloorokovičeno roko košaté brke, gledal
malo na slike po steni in nadaljeval mirno in odločno : „Prišel sem
zato, da vam razodenem svoje namere. Še danes vas posetita dva
gospoda, ki vam napovesta v mojem imenu dvoboj. Na pištole.
O podrobnostih se dogovore sekundantje. AH boste sprejeli mojo
napoved?"
Kolár je zardel, skočil izza mize, stopil do okna in nazaj.
„Kaj pa mislite, kaj pa boste s tem dosegli, če mene ustrelite
kakor psa? Nič, gospod, nič! Ali menite, da si pridobite s tem
naklonjenost svoje žene, ali celo njeno Ijubezen? Ne, obratno!
Rečem vam odkrito, njeno sovraštvo si boste nakopali, njeno jezo,
njeno zaničevanje ! V dnu duše vas bo mrzela in sovražila ! In
uživati Ijubezen ženské, ki daje samo sebe po šili, z zaničevanjem,
s studom v duši, ali more to delati, to jemati mož?" —
„Napačno, napačno! Midva — jaz in moja žena se razumeva
izborno. Ker je bilo preveč življenja v njej in obenem premalo nad-
zorstva okoli nje, zato si je privoščila zabavo z vami. Zdaj, vidite,
imam čuvaja Ivico, ki bo pazil na kreposti žene svojega gospo-
darja."
„Ali mislite, da bo videl vaš sluga njene misii? Ne, ne bo
jih! In če živim in še zlasti, če poginem, bom stal pred njenimi
očmi noč in dan in vedno in vedno kričal : Tvoj mož, tvoj mož
me je ustrelil ! In vi si ne mislite, kako kriče mŕtvi, kako grozen je
njihov glas, kako reže v meso in kri in kosti, vi niste zmožni, da
bi si kaj enakega predstavljali ! Ali šalite se z ognjem, igrate se
s strupom, ki se vam zagrize v kožo in razlije po krvi! Ne jaz, vi
ste tisti, ki bo plačal svoje nepremišljene korake, svojo nepremiš-
Ijeno ženitev" . . .
„Haha! Ne poznáte žensk! Vi, gospod moj, ne veste niti tega,
da mlade, zdravé in lepe ženské Ijubijo samo enake mlade, zdravé
in lepe moške, ki morajo biti — samo po sebi umevno živi, živil
Mrličev ženské ne marajo."
Milan Pugelj: Jetnik. 637
„Vi vidite samo žensko telo, samo zunanjost, ali v ženski je
duša, fina, neskončno komplicirana duša in na to se sklicujem — "
„Mrličev ženské ne marajo! — Vi sprejmete torej mojo
napoved?"
„Kaj si mislite o meni, kaj se smehljate?"
„Še trenotek! Streljanje s pištolo zahteva precej vaje. Svetujem
vam, da si vzamete za to stvar nekoliko čaša in da se potrudite.
Pri takem streljanju ne gre toliko za dobro oko, kolikor za inštinkt
roke samé. Desnica sama mora čutiti, kako treba držati in obrniti,
če hoče kroglja v cilj. Poznal sem častnike, ki so merili in merili,
a nič zadeli. Drugi zopet so se zanesli na krepke, nedrhtave desnice,
malo merili in zadevali izborno. Svetujem vam torej obilo vaje. In
k sklepu: vi mojo ponudbo sprejmete?"
„Sprejmem!" —
Stotnik ni izpregovoril nobene besede več. Šel je proti vratom,
salutiral, udaril s petami in zacingljal z zvenečimi in svetlimi ostro-
gami, odprl vráta in odšel s krepkim in donečim korakom.
Kolár si je izbral sekundante, ki so uredili vse podrobnosti.
Za teden dni se je odpeljal na deželo, hodil tam v samoten gozd
in se vadil streljati. Zadeval je dobro in se spočetka z veliko samo-
zavestjo veselil svojih uspehov. Pozneje je otopel, spoznal, da to
vse ni zanj, da je živelo v njegovi notranjosti že dávno prepričanje
o neumnosti dvoboja, da je bil izza mlada nasprotnik in zasme-
hovalec takozvanih viteških afér.
Na Teklo je mislil, kakor bi bile razmere ž njo daleč zadaj in
bi se mogla sniti šele nekje na cestah daljne bodočnosti.
VIII.
Teden dni pozneje — neko soboto — se je vrnil v mesto.
Prišel je v mraku, se napotil naravnost v stanovanje in si naročil
večerjo in vino domov. Pil je, a jedel ni. Vlegel se je na posteljo
in skúšal biti miren in brezbrižen. Odprl je Ibsena in čital prizor o
mladi ženi Sari, ki se skriva z otroci po sobi, spleza pod mizo,
plese in skáče in ki ji pravi mož „moj lišček, moj ščinkovček" itd.
A misii so šle vse preko vrst, vse mimo črk in stavkov in čitana
vsebina se je gubila nekje med knjigo in med njim kakor rahel
dim ali megla, ki jo razpihuje sapa. „Moj ptiček, moj ptiček," kliče
knjiga, a on meni, da v slučaju, če on páde v boju, umrje tudi ona,
Tekla. To se pravi : duševno. Stotnik bo dvojen morilec. Dva na en
638 Milan Pugelj: Jetnik.
strel lahko umrjeta: on telesno, ona duševno. Za ta zadnji umor
ni kázni, o njem molče paragrafi. Ali če premisliš, je duševní umor
hujši kakor telesni. Nekdo ti ubije dušo, to se pravi srce, vsa
čustva, vsa tista nagnjenja, ki so delala iz tebe človeka, in ti še
samo ješ, piješ, delaš — popolnoma kakor žival. Vse, kar storiš,
napraviš pod vplivom razmer, nekega socijalnega reda, ki so ga
vpeljali okoli tebe Ijudje in ki te šili, da ravnaš tako in ne drugače.
Višjega, več kakor živalskega ni v tebi ničesar vec. Ti več ne misliš,
kako bi dvignil svojega bližnjega do sreče, kako bi mu storil nekaj
blagega, kako bi se žrtvoval za nekaj, kar je vzvišeno nad vsak-
danjostjo, ki te obdaja. Postal si top, samsvoj, zakrknjen. Človeštvo
— ne v širšem, ne v ožjem pomenu — nima več kaj pričakovati
od tebe.
Za javne in znane telesne úmore, ki so vidnejši in konkrét-
nejší, so postavljeni paragrafi in ti paragrafi vsebujejo veliké in
težke kázni. Leta in leta je treba presedeti po vlažnih in temnih
ječah, treba se je ukloniti nadzorstvu bedastih in krutih Ijudi, treba
se je odpovedati svoji volji in solncu. Za duševne úmore, ki so
abstraktní, ki jih ne moreš pokazati s prstom, zanje ni kázni. Tak
umor si lahko privošči však, kdor je zanj dovolj spreten in si rad
privošči te vrste veselje. Izbereš si žensko ali moškega, hodíš okoli
po mačje, seznaniš se hinavsko z njegovo notranjostjo, in tisto,
kar spoznáš za glavní pogoj njegovega notranjega žívljenja, tisto
kako odstraniš, končaš, zastrupiš. S tem si odpravil brez kázni.
Odložil je knjigo, prekrižal roke pod glavo in strmel v strop.
Če páde stotník, prídejo na vrsto navadne homatije kot posledice
takih dejanj. Glavno je: ti ostaneš živ. Čutiš, da se blíža nocoj, ko
teče čas k usodnemu trenotku, konec žívljenja. Ako se ne prípetí
nesreča, pričneš po usodnem hípu vnovič živeti. Stopíš k Tekli in
ji poves, da sta oba — ti in ona — zdaj svobodna kakor dva orla,
ki režeta s svojimi šírokimí kríli ostrí zrak nad zelenimi planinami.
Kakor bi ne bilo drugíh Ijudi na svetu : samo ti in Tekla in svo-
boda in Ijubezen. Druga, težka stvar bi bila huda rana. Ležíš nekje,
ni míslíti na to, da bi imel krog sebe tiste Ijudi, ki si jih želíš,
bolan in obnemogel se ubíjaš z bledimi bolníškími sanjami in ves
čas te mučí zavest, da te je zadela nekrivega in ponosnega nízka
in pobalínska kazen maščevanja. Zdi se ti, kakor da bi te bil zasačil
kdo v tujem sadovnjaku, kjer si kradel sadje. Napravil bi tistí nekdo
s teboj kakor z vsakím drugim enakim fantičem. Pretepel bi te,
prelomil — nemočnega in plahega, kakršen si!
Milan Pugelj: Jetnik. 639
Počasi se je že danilo in on še vedno ni zatisnil očesa. Po-
gledal je na uro, skočil naglo kvišku, odgrnil závese in odprl okno
na stežaj. Umil se je, oblekel v črno, vzel iz váze na mizi rdeč
nagel in si ga vtaknil v gumbnico na prsih. Oddaleč je zaslišal
drdranje lahkega voza in peketanje konj, stopil naglo k oknu in
pogledal po ulici dol in gor. Voz je zavil drugam.
Ozrl se je po postelji, po divanu, po stolih, omarah in mizi
in zdelo se mu je, da leži vse v takem govorečem neredu, kakor
bi se bilo kaj zgodilo s tistim, ki tu prebiva. Ako zadene postarnega
uradnika kap, najdejo Ijudje, ki vlomijo v stanovanje, tak nered.
Mŕtvo truplo leži na tleh ob postelji, ústa so napol odprta, šteklené
oči bulijo v strop, a po postelji, po mizi, po zofi leži vse križem.
Bela srajca kriči tik črnih hlač, rdeča odeja vpije zvita in zmeč-
kana na belih rjuhah in odprte omare zijajo vate s svojo pisano
robo kakor z jeziki, z zobmi in oglatimi črnimi goltanci.
Skozi okno se je zopet približal ropot voza. Kolár je pogledal
in videl črno zaprto kočijo, ki je obstala pod oknom. Zgrabil
je temne rokavice, silno pobledel in stekel iz sobe po stopnicah
pred hišo.
V kočiji je bilo prostora še ravno za njega. Njegova dva so-
šolca — zdaj častnika v garniziji tistega mesta — sta se mu veselo
smejala s svojimi zdravimi obrazi in zdravnik se je prijazno od-
maknil in mu stisnil roko. „Tak čudež imamo s seboj," je rekel, „da
potegne takoj krogljo ven, pa magari če bi bila tudi sredi srca.
Seveda je človek pozneje še bolj zdrav kakor prej!"
„Haha!" se je smejal desni častnik. „S temi pištolami je vrag.
Kaj misliš, da nese tako, kakor meriš? Kaj pa še! Če bi meril tvoj
nasprotnik v nas, ki bomo stali na stráni, bi zadel — po mojih
mislih — še na kak način tvoj palec ali uhelj ali rokav! Če pa
meri vate, kako bo pa vrag zadel, ko nosi pištola — rekel bi —
okoli vogla!"
„Tale nagel, kaj ne," je vprašal zdravnik, „je zanjo — , za
izvoljenko. Rekli boste: ko sem v vojski stal in ploha krogelj nadme
je šumela . . . haha!"
Kolár se je nasmehljaval ali drhteče in po šili. Peljali so se
po poti med polji in zavili proti gozdu. Nedaleč za njimi je drdrala
druga enako zaprta kočija. Obstali sta obe. Tisti, ki so se v njih
pripeljali, so izstopili in se napotili v gozd.
Jasno jutro zgodnje jeseni je razsvitljevalo debla in pota in
mah, ki je zelenel in se potil v iskreči rosi. Z vej so se oglašale
640 Milan Pugelj: Jetnik.
sinice, se jezile nad prihajajočimi in bežale nad njihovimi glavami
iz vrhá v vrh. Planota, ki se je nenadoma razgrnila in ki jo je
poraščala praprot in druge visoke gozdne tráve, je žarela v solncu
in utripala s tisočerimi kapljicami rose, ki so visele z dolgih in
upognjenih bilk, s širokih in razrezljanih listov že nekoliko orumenele
praproti in z igel nizkega in črnikastegabrinja.
Sedem Ijudi se je tu ustavilo. Dva častnika sta premerila prostor
in zapičila svoji sablji v razdalji tridesetih korakov. Goli klini so
se lesketali v žarkih ali ta blesk je bil hladen in oster in Kolár se
je pred njim stresel. Obrnil se je strán in videl zadaj za prijaznim
zdravnikom, ki je čepel na tieh pri odprtem kovčegu in pripravljal
obveze, stotnika Matuža. Stal je trdno kakor kip in ves čas molčal.
Prej je bil zrak svež in čist in prepojen s soki smrek in borov,
zdaj pa je zadišalo naenkrat pa kloroformu.
Najmlajši častnik je čital protokol, kjer je stalo med drugim,
da je „prizadeta čast stotnika kot soproga, in tudi sicer." Ta „in
tudi sicer" se je čul tako otročje, da je zdravnik pogledal Kolarja
in se nasmehnil. Kolarju je delo to dobro. Zravnal se je, vest se
mu je olajšala in pogum se je dvignil. Ob koncu čitanja je dodal
častnik: „Predlagam in prosim, da bi se gospoda nasprotnika po-
botala. Zdaj je še čas za to."
„Kako nerodno!" je vzdihnil zdravnik in si prižigal cigareto.
Kolár je pogledal na stotnika, ki se ni gánil.
Častniki so odprli dva zabojčka in povabili nasprotnika, da
sta izbrala orožje. Kolár je vzel eno izmed dveh stotnikovih pištol
in stotnik eno iz Kolarjevega zabojčka. Opremili so orožje z
náboji in pri tem je zazvenel párkrát neprijeten, jeklen udarec, ki
je izzval oster in kratek jek. Kolár je stopal oborožen k sablji na
levi, stotnik mu je že stal nasproti. Nekaj naglega in ostrega se
je razlilo okrog. Domenjeno je bilo, da se meri tri sekunde. Od
stráni, kjer stoje častniki in zdravnik, so se čuli neumljivi gla-
sovi. Kolarju se zdi, da stoji stotnik v megli kakor že patiniran
bronast kip. Dalje se mu zdi, dasi ne vidi dobro, da se zdravnik
še vedno smehlja.
„Pozor!" kriči nekdo in šteje rezko, kakor bi rekel: „En,
dva . . ."
Kolár dvigne pištolo, meri, a mu nenadoma páde v misii in
pričenja izgovarjati: „Saj nismo . . ." Pištolo dvigne v strán, kjer
ne stoji nihče, tja, med visoka borová debla in čaká bied in drhteč.
„. . . tri ..."
Vilko Mazi : Via doloris. 641
„. . . saj nismo . . . živali ..."
Obe pištoli sta že počili. Kolár ima na čelu temen madež,
glava mu leze na prsi, roki mu visita ob životu, zgrudi se in se
polagoma zvrne z životom na desno med rosno praprot in visoko
gozdno travo. Zdravnik prihiti, se skloni k njemu, a kmalu vstane
in reče hladno, skoro osorno in proti stotniku obrnjen, kakor bi
govoril samo njemu: „Konstatiram smrt!"
Duh po kloroformu in smodniku se čudno meša s svežim in
sočnim gozdnim vonjem.
Vilko Mazi:
Via doloris.
v-:
aneslo me je danes čisto nehote na tisto pot, ki si me že
/^ tolikokrat spomnila nanjo. Ena sama ura izza davnih let
se je tako krčevito oprijela moje in tvoje duše : Pepina, tista ura,
ko so šuštele najine stopinje po „Poti bolesti" . . .Mrzel piš je
takrat sipal vele liste osamelih lip na hladne valové reke, polzeče
pod pajčolani meglic, drhtečih v beli mesečini. Hlad je bil vse-
naokoli, hlad zimskega večera, ali meni je bilo, da bi bil zavriskal ;
zakaj kamorkoli sem pogledal po svoji duši, vsepovsod je dehtela
vesna in moje besede so bile pesmi ...
Aj, pomlad v zimi! Prešel je bil naju človek, varno udelan v
debelo kučmo, sključen v toplem kozubu, roke do komolcev zako-
pane v globokih žepih. Še zdaj ga slišim, kako so mu šklepetale
ustnice od mraza, še zdaj ga vidim, kako mu je samo premrli nosek
dosezala mesečina. Zanj je bila tisti večer zima, morda tako rezká
zima, da se je še danes z zono spominja; mene je božala pomlad,
tako razkošna pomlad, da je ne pomnim také!
Pa kako bi ne bila pomlad, če hodi po srcu Ijubezen? Če
hodi s prožnimi koraki, z belimi rokami sipajoča tulipáne in narcise,
demarite in satire, na rubinastih ustnih nasmeh in pesem in bla-
goslov, kako bi ne bila pomlad? — Solnce vrh azurne kupole,
krotko plahutanje peroti skoz gozd, uspavan v šepetajočo bajko,
sanje nad zelenim poljem, zatopljenim v udano molitev: kako bi
ne bila pomlad v zimi! . . .
.Ljubljanski Zvon" XXXH. 1912. 12. 45
642 Vilko Mazi: Via doloris.
Via doloris! Koliko potov sem preromal kdaj v življenju, no-
bena me še ni blagoslovila s toiiko srečo, in z nobene še ni
pljusknilo v mojo dušo toiiko gorja. Ko sem danes doblodil nate,
kje je bil tisti človek, ki je pred davnimi leti nosil tod detinské
saqje v svojem srcu, Ijubezen in blagoslov! Šel je bogve kam in
bogve kje je ostal; ni se še vrnil in usojeno mu je, da se ne
povrne več nikoli.
Danes je šetala pomlad po tvojih lipah, Via doloris. In kamor
je stopila bela nožica, vzklil je zeleň list, in kamor se le dotaknil
zlati plašč, povsod je zadehtel opojen cvet. Prihajali so Ijudje in
so blagrovali solnce vrh azurne kupole in krotko plahutanje peroti
skoz gozd, uspavan v šepetajočo bajko in sanje nad zelenim poljem,
zatopljenim v udano molitev. Govorili so o pomladi, in kako bi
ne bilo pomladi, če hodi po srcu Ijubezen, če hodi s prožnimi
koraki, z belimi rokami sipajoča tulipáne in narcise, demante in
safire, na rubinastih ustnih nasmeh in pesem in blagoslov!
Pa kako bi ne bila zima v pomladi, če hodi po srcu bol? Če
hodi s težkimi stopinjami, z velimi pogledi spuščajoča hlad in grozo,
na bledih licih smrt in sodbo in pogubljenje, kako bi ne bila zima?
— Trudne kope oblakov, jaden vzdih skoz gozd, ugreznjen v za-
molklo tožbo, solze nad zapuščenim poljem, tavajočim v neskončni
žalosti: kako bi ne bila zima v pomladi . . .
Tako je cvela nekoč roža nad razvalino, tako je legla nekoč
slaná na tulipáne in narcise.
Via doloris! Kaj je bilo treba, da sem zablodil danes nate, da
sem se spomnil dávne blaženosti in sedanje groze! — Tisti večer
sva šla s Pepino, noseča v dušah blagoslov. Šla sva brez besed,
tako lepo mlada, tako lepo srečna . . .
Kje sta že danes najini poti ! Tako daleč sta se že ločili, da
se še jedva spoznáva. Ne spominjam se, da bi me bilo oblagodarilo
nebo od tistega večera vsaj z eno pokojno minuto. In nad njo se
je dopolnila enaka sodba. Mlada lica nosijo pečat pogubljenja, aj,
zima v pomladi!
Oddaljili sta se najini poti, komaj da se še dosezajo pogledi.
Proti horizontu hladne pozabnosti greva in najine stopinje se ne
strnejo več nikoli. Naj bo !
Bog s tabo, s tvojim blagoslovom in prokletstvom, Via
doloris!
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 643
Anton Aškerc:
AtilavEmoní.
(L. 452.)
Romanca.
VII.
V^^orjé, če močni se podrl je jez !
Hrumi, buči besneča reka črez,
karkoli drzno se ji v brán postaví,
podere voda in s seboj odplaví,
vse dalje, dalje dere svojo pot
in však odpor ji je ko šibek prot.
Skoz jez gre voda vse uničujoča
in zmagujoča in naraščajoča ...
Skoz vráta dere Hun, ko se zdani,
hrumi, besní divjak od vseh straní.
Že rušijo se, padajo židovi,
sovražnikov pa črez dero valoví . . .
Obupen boj razsaja krog in krog,
borí se sulica in meč in lok,
in kamor se obrneš, kdo umira,
iz smrtnih ran rdeča krí izvira.
Naščuval Atila je mar zveri?
Po mestu Hun ubíja in mori.
In više dviga solnce se žareče,
zre na Ijudi pod sabo se moreče,
pomlad pa cvete, poje krog in krog
in brez oblaka je neba obok . . .
Charpóphorus preklinja in vzdihuje,
ko ranjence na trgu obvezuje
pred Mithrovim svetíščem . . . Ej, zaman,
kirurgus, vseh pač ne obvežeš ran,
saj jini jih ne izceliš, ne ozdravíš!
Trud brezuspešen, saj nič ne opravíš,
in ranjencev povsod čedalje več!
Vse žrtve vaše : sulica in meč
in lok, kí meče bliskovite strele . . .
46''
644 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Kaj sence smrtne so jih že objele
Emončanov pogumnih ! . . . Strašen dan
Carpóphorus poti se že zaman,
mnog ranjenec v naročju mu umira,
oči v zdravnika zadnjikrat upira . . .
„Pomagaj!" nekdo prosi na pomoč —
Primitivianus je umirajoč.
„Carpóphore, pomagaj! Hunska strela
me v prsi tu je rávnokar zadela,
z nevestu me je poročila smrt ...
Ah, Horaeo ubil mi Hun je grd ...
Ko tigri bili so nad njo prirjuli,
pobili vse in hišo ji razsuli.
V Eliziju se morda snidem ž njo . . .
A rana moja? No, povej, kako?"
In preiskuje ga zdravnik in gleda
prijatelja . . . Njegova lica bieda
bledijo bolj in bolj . . . Ni pomoci ...
Izdihne in za zmerom mu zaspi.
Tam Dindius Priscus stoče in vzdihuje,
boli ga glava, ah, čedalje huje . . .
„Usekal me je težki hunski meč!"
Žrec zašepeče in ne toži več . . .
Približa gruča glasnih se meščanov
po forumu, paganov in kristjanov,
prepirajo se med seboj naglas.
Hermagorov spozná kirurg obraz ...
Prvi meščan.
Vsi zapustili zdaj so nas bogovi !
O, Ijubi pač so naši jim darovi,
kadar polagamo jih na altar.
Drugi meščan.
A v šili nismo jim zemljani mar!
Tretj i meščan.
Kaj Jupitra Emona danes briga,
kaj, če morijo Huni nas, skrbi ga!
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 645
Četrti meščan.
In Mithra v raju svojem menda spi,
ne ve pač nič, kako se nam godi!
Hermagoras.
Zdaj vidíte, da mŕtvi so bogovi?
Ne zmenijo se danes nič za vas,
čeprav napočil je najhujši čas,
zato edino pravi bog je novi —
naš Kristus . . .
Peti meščan.
No, in nam pomaga kaj?
Zakaj nam na pomoč ne gre sedaj?
Sesti meščan.
Ce Hunov reši nas, bi vanj verjeli,
pri priči vero tvojo bi sprejeli.
Hermagoras.
Ker grešniki ste pa ne mara vas,
zaslúžili ste strašní ta poraz,
kralj Atila je šiba božja slaná,
od Kristusa v Emono vam poslaná . . .
Sedmí pagan.
Dovolj je, molčí! Kdo naj to trpí,
uho od tvojih me besed boli,
nesramno ti krščansko gobezdalo!
Os mi pagan.
Ne boš v nesrečí nas zasramovalo,
ná meč ta v trebuh !
Prví pagan.
Dostí si mu dal,
nikdar ne bo nas več zasramoval !
In krog in krog razsaja boj krvaví,
in smrt kosí na leví in na praví,
in Hun čedalje bolj besní, morí
ko zver, kí se napila je krvi . . .
646 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
In rezko bojni trobijo rogovi
in mestni močni padajo židovi,
požirajoči hiše Ijut požar
Emone je najvišji gospodar . . .
Carpóphorus ozre se . . . Hej, v daljavi
tam prápor rimski še vihra v višavi,
Valerius Aelianus ga drži
ponosno kvišku, torej še živi
zastavonoša legije domače,
kaj mari mu, da Hun krog njega skáče!
Res ni nobeden meč, ni lokov strel
junáka Aeliana še zadel?
Spet skloni se in obvezuje ráno
meščanu z ostro sulico zadano,
kar vzdrami nov ga krik in vik in lírum.
Glej, novih v mesto spet vali se trum!
Kirurgus gleda . . . Sprevod dolg Se vije
po ulici in Ijudstvo nekaj vpije,
ves cardo maximus je poln Ijudi,
vse meša se zdraviiiku pred očmi . . .
Kralj Atila sam jaha zdaj v Emono,
na glavi svetlo, zlato nosi krono,
a v desni meč . . . Ponosno stopa vrán,
pokrit s preprogo drago, podkovan
s podkovami srebrnimi, vse bliska
se demantov po uzdi . . . Četa vriska
okoli Atile hrumeč pozdrav
in klanja se mu družba hunskih glav
odličnih . . . Jaha kralj po česti,
ozira po podjarmljenem se mesti,
pred hišo je zlatarjevo obstal . . .
Kirurg za bližnji skrije se vogal
in vidi sodrgo barbarsko smelo,
ki baš privlekla je črez prag Marcello
pred Atilo . . . Dekle ihti, ihti,
trepeče vsa, poveša v tla oči,
stoji pred njim boječa ko jetnica
emonska mlada prvá krasotica
z rokami zvezanimi ... O, gorjé !
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 647
Obleko zdaj so Huni slekli ž nje . . .
Stoji ko čistá boginja, častita,
od solnčnih žarkov jutranjih oblita,
in Atila motri jo in motri
s pohotnimi in divjimi očmi.
„Marcella!" — pravi — „to ime je tvoje,
ki zvedel sem ga že od družbe svoje,
Marcella, moja žena boš poslej !
Nikar tako me žalostno ne glej,
smehljaj se mi in gledaj me milejše,
Marcella ! Ženské ni nikjer krasnejše
ko ti, device nima lepše svet,
o, Ijubica, ti vseh deklet si cvet,
boginja živa rimskega si raja,
krasota tvoja dušo mi napája.
Nevesta moja si, kajne? Povej !
Z menoj pojezdiš v svet, naprej, naprej,
ker moj bo ves svet, vsa bo zemlja moja
neskončna kraljevina ! Tudi tvoja
potem bo zemlja vsa, vsa, vsa poslej !
Češ biti žena moja? Brž povej!"
„„Ne maram biti t\íoja jaz nevesta,
imam že ženina in sem mu zvesta,
nikdar ne bom ti žena, čuj, nikdar!
Deviško čast oskrujaš mi, barbar!""
In gleda tam kirurg prizor nesreče,
od gneva ves in od strahu trepeče . . .
Ko mogel bi, bi Atilo zaklal,
njegove Hune pa bi v beg pognal,
da rešil bi Emono in Marcello ...
Carpóphorus začutí v prsih strelo,
ki sprožil vanj jo hunski je divjak —
ko pokošen zvali se mrtev vznak . . .
„Haha!" — se smeje Atila — „Devica,
kaj misliš, da bom prosil te? Jetnica
si moja, moja sužnja, lepa last,
saj moraš biti moja sladká slast . . .
648 Ant. Aškerc: Atila v Emoni.
Na konja v sedlo mi jo posadite,
najlepší plen Emone bojevite ! . . .
Tako, tako, moj iskri, dragi vrán,
kako kaj všeč ti je ďanašnji dan?" . . .
Ta hip Hun neki sname mäsko z lica :
„No, ali me poznáš še, krasotica
ošabna? Decius Avitus tvoj —
haha, poglej, stoji spet pred teboj !
Osvete ura moja je prispela,
čas maščevanja, dražestna Marcella.
Kje Aelianus, ženin tvoj je zdaj?
Kaj? Atilo si si izbrala? ... Kaj?"
Sedaj Avitus krikne in omahne
in vpričo Atile na tleh izdahne . . .
Valerius Aelianus mu zadal
je sunek smrtni, z mečem ga zaklal . . ,
Z zastavo je pridirjal črez bojišče
in besen planil bil na prizorišče,
ko Atilo zagledal je in njo,
Marcello svojo v sedlu ... O, nebo !
Gredoč pa tam Avita je zapažil,
v trenotku tistem v prah ga je porazil .
Pogleda mrtveca . . . „Ha, tekmec moj,
premalo za zločin dobil si svoj
fej, podli domovine izdajalec,
dohitel te je danes maščevalec! . . .
A ti, kralj Atila — obrne zdaj
se Aelianus vanj — nazaj mi daj,
kar vzel si mi razbojnik in ni tvoje,
Marcella, to je zlato dekle moje !
Pri priči vrni mi, divjak, nevesto!"
že dolgo, dolgo Ijubiva se zvesto!"
Marcella vzdihne: „To je ženin moj,
da ves, kralj Atila ! Postoj, postoj,
da ga poljubim, še enkrat objamem
in da slovo od njega srečno vzamem !"
Ant. Aškerc: Atila v Emoni. 649
„Vojaki moji!" Atila veli,
od jeze se iskrijo mu oči —
„čimprej ubijte sitneža mi tega!
Ka} hoče zdaj od mene ta nadlega ?" -
Pal ženin je pred njenimi očmi,
njegovo videla je teči kri . . .
„Naprej!" — ukáže Atila — „požgijte
vse mesto, kar živi, vse pomorite!
In že gori Emona rimska, ah !
Kako zidovje padá v sip in prah !
Práv, Huni moji, práv, da brž, čimpreje
prispemo do bogate Akvileje!"
Kralj Atila ozira se okrog,
kako že ruši tisoč, tisoč rok
njegovih Hunov mesto, kak požira
prasketajoči ogenj hiše, kak podira
se zid za židom . . . Kralj posluša stok
in krik, preklinjanje in jok
meščanov se branečih, bojujočih,
meščanov ranjenih, umirajočih . . .
Ozre se Atila v obrazek njen :
„Marcella krásna, ti moj sladki plen,
Eh, skoro sem pozabil bil na tebe,
čeprav imam te v sedlu poleg sebe . . .
Pa kaj, da bied tako je tvoj obraz
ko vosek? AH morda ti je mraz?"
In Atila jo gleda, poljubuje . . .
Marcella se ne gane, nič ne čuje.
Zaman kralj stiska bele ji roké —
od tuge ji je počilo srcé! . . .
650 Josip Premk: Tobijeve noci.
Josip Premk:
Tobijeve noci.
(Konec.)
I n stari Bernard, ki je lezel že v dve gubi, je stopil v uto, v
katero so vodila tako nizka vráta, da se je moral malce upogniti,
Izidor pa je sedel na vegasto klop, ali bolje na oguljeno desko,
pribito na dva krivá kolčka, ki sta stala ob uti in je gledal z nekako
zadovoljnim obrazom po ozki dolinici. Vsaka stvar ga je spomi-
njala brezskrbnih let, ko je pohajal in tekal tam okrog kot bosopet
deček in čez nekej let potem že kot razumen nadzorovalec, dokler
ni odšel in skoro pozabil na te kraje in Ijudi . . .
Toda ni mogel dolgo premišljevati, kajti stari Bernard se je
že zopet pojavil med vráti z zelenkasto steklenico.
„No, napravíte požirek, eh — kaj pravim požirek, dva ali pa
tri, kolikor se vam ga hoče. Škodilo vam ne bo, zakaj ta je za
vse bolezni."
Izidor pa je odkimal.
„Ni mi do žganja, Bernard!"
Stari Bernard se je začudil na vso moč, potem pa je zmajal
z glavo* in dejal resno :
„Bolni ste, bi dejal, če vam ne diši tak priboljšek, ki ga je
sama moč in zdravje."
In v dokaz resničnosti svojih besed je nastavil steklenico na
debele, razpokane ustnice in napravil par práv krepkih požirkov.
„Za zadnjo popotnico bi ga pil," je dostavil in slastno mlastnil
z jezikom. „Vi pa se ga branite, kakor da bi bil otrov!"
„Sedite raje, Bernard, in povejte mi, kako ste kaj ta čas živeli,
ko se nisva videla."
Stari Bernard je potisnil svoj zaprašeni klobúk globoko na
tilnik, postavil steklenico pod klop in sedel poleg Izidorja tako počasi
in previdno, kakor da se nič práv ne upa v tako neposredno bližino
svojega gosposkega gosta.
„E, dobro, bi dejal, ali kakor že hočete. Po navadi! Letos
smo posekali gori v Rakitovcu par práv zastavnih smrek, da se
gozd lepše razraste. Zdaj pa bi bilo treba tamle na vrhu, pa je
stari Rakar, to se pravi vaš oče, saj mu ne boste povedali, tako ne-
Josip Premk: Tobijeve noci. 651
kako čemeren in redkobeseden, da ga človek skoro ne upa spomniti.
Ne gre mu vse po volji, bi dejal, ali pa je prišla kaka druga stvar
navzkriž, da se je tako izpremenil."
„To se vam samo zdi!" je opomnil Izidor in kmalu bi prišel
v zadrego celo pred starim odkritosrčnim Bernardom.
„E, drugače bo ta stvar, le verujte mi, Izidor! Pa kaj bi go-
voril, naposled mi še zameríte!"
„Zakaj bi vam zameril?"
„No, če je pa tako, pa povem kar v oči, kakor mislim in
kakor gre glas po vsem Zabrdju. Taká je stvar, bi dejal, da bi jo
samo vi lahko obrnili na bolje. Glejte, star sem in ves neuk in
neumen, pa sem se vas veselil, ko so dejali, da pridete. Menil sem,
da bodo župnik takoj oklicali kar enkrat za trikrát, pa je prišlo
drugače."
Izidor je čutil, da mu postaja v licu vroče, a zanimalo ga je
vendar, kako mislijo in sodijo o njem tudi drugi Ijudje.
„Kako, da je prišlo drugače?" je povprašal zategadelj nekako
nevedno in pogledal starega Bernarda kolikor mogoče začudeno.
„I no, razdrlo se je bojda vse skupaj, kaj ne? Vidite, nobe-
nega siná nimam in ga nikoli ne bom imel, ampak če bi mi ga
Bog dal, bi mu privoščil Terezinko kakor nobeno drugo. Glejte, in
vam sem jo práv tako, pa je šlo vse po zlu in bil sem žalosten,
ko sem izvedel, kako in kaj. Zadnjič sem jo srečal in sem ji hotel
reči kako pametno in tolažilno besedo, pa je gledala pred noge,
kakor da so ji oči prirastle k tlom. Sram jo je bilo, bi dejal, jaz
pa sem bil žalosten in da sem vas srečal tistikrat, ko sem jo videl
tako potrto in revno, bi vam povedal kako robato. Pa kaj vam pri-
povedujem, saj pravim, star sem in neumen!"
„Nič niste neumni, Bernard," mu je segel v besedo Izidor in
ga potrepal po rami. „Pa se še drugič pogovoriva kaj več!" je do-
stavil in vstal.
„E, saj se vam še ne mudi, bi dejal. Pa da mar niste hudi
zaradi teh besed. Nič slabega nisem mislil, kako neki, saj veste,
da sta mi oba pri srcu, vi in Terezinka!"
Pa Izidor mu je samo smehljaje prikimal, nato pa je odšel
po brvi, ki je vodila tik za uto čez precej širok potok in kmalu
izginil za košatimi vŕbami. Trávnik je bil na mnogih krajih vlažen
in močvirnat; a kmalu se je pričel svet zopet lahno vzpenjati in
ko je prišel Izidor na vrh brda, je videl pod seboj široko polje, ki
se je vse lesketalo v rdečih žarkih, tam za poijem in travniki pa
652 Josip Prenik: Tobijeve noci.
domáco vas Zabrdje. Gledal je nekaj čaša po bogatih njivah, ki so
se s svojim raznobojnim žitom živo odražale druga od druge, nato
pa je odšel po brdu nizdol in se napotil po ozki poti med žitom
naravnost proti Zabrdju. Tam sredi polja se je dvigal križ, samo
napol se je videl iz žita, in Izidor je vedel, da mora bas tam mimo,
če hoče na pot, ki pelje v vas.
Stopal je počasi in gledal v tla,'kajti Bernardove odkritosrčne
besede so skoro našle pot v njegovo dušo, nekak, dasi se je zopet
spomnil vseh lepih upov, ki jih je prinesel s seboj iz tujine.
Takrat je prišel do križa in obstal čudno bledega obraza,
kakor da se je prestrašil. In tudi deklica, ki je klečala pod križem,
je vstala naglo in se prestrašeno ozrla naokrog, kakor da išče naj-
bližje steze, da bi odbežala.
„Kaj se me bojiš, Terezinka?"
Terezinka je gledala v tla, ustnice pa so ji trepetale in tudi
trepalnice so ji utripale nemirno. Prvi hip jo je oblila lahna rdečica,
nato pa je postal njen obraz čudno bied in Izidor je videl razločno,
da se ji stresa grlo, kakor da se však hip glasno razjoče. In to se
mu je zdelo skoro čudno, kajti v njenem obrazu ni mogel zaslediti
razven lahne bledice nikake vznemirjenosti.
. Cez dolgo šele je dvignila glavo in mu za trenotek pogledala
v obraz s tako čudnim pogledom, da Izidor ni mogel razbrati, je li
to sramežljivost ali očitanje, zakaj njene oči so se mu zazdele tako
zagonetno mirne, kakor da spi v njih sama težka utrujenost.
„Zakaj bi se te bála?" je dejala čisto tiho in pogledala po
trávniku, ki se je širil onkraj pota.
Tedaj se je zahotelo Izidorju naenkrat, da bi ji rekel najlepšo
besedo, polno tolažbe, da bi se mu hvaležno nasmehnila. Pravzaprav
sam ni vedel, zakaj se mu je vzbudila ta želja, ampak čutil je, da
ji mora reči nekaj, kar bo prepodilo iz njenih oči žalostno utrujenost.
„In tudi huda nisi name?"
„Zakaj bi bila huda?"
„Terezinka, ti ne veš in ne razumeš, zakaj vse to ..."
Tistikrat ga je pogledala naravnost v oči in Izidorju je postalo
neprijetno in težko, da bi najraje izginil izpred nje. Kakor da mu
je povedala s tem odkritosrčnim pogledom neko dávno zgodbo, za
katero vesta oba in se je oba bojita, in tudi njen obraz je bil kakor
obsenčen s samimi spomini.
„Povej mi, kako misliš o meni," je izpregovoril tako ponižno,
da se je sam začudil svojim plahim besedám.
Josip Premk: Tobijeve noci. 653
„Nič ne mislim!" mu je odvrnila na krátko in se napol obrnila
od njega.
„Napačno ti je povedal oče," je izpregovoril z udanim glasom
in tudi njegove oči so iskale venomer njenega obraza — „razložim
ti in povem, kakor je resnično, potem boš razumela. Saj nisi več
otrok kakor takrat — "
„Kateri čas imaš o mislih?" ga je prekinila sramežljivo in se
obrnila zupet proti njemu.
„No tisti čas . . . saj se vendar spominjaš ..."
Rdečica ji je sicer zopet zalila ves obraz, a stala je pred njim
nekako odločno in tudi desnica ji je čisto mirno počivala na koša-
rinem ročaju.
„Takrat nisem lagal, veruj mi! Kako bi mogel lagati tedaj, a
potem je prišlo drugače ..."
„Saj mi je povedal oče, da imaš nevesto," je izpregovorila
sredi njegovih besed, „nevesto", kakor da je imela ves čas v mislih
samo ta očitek.
„In?"
„In zaradi tega se me ogiblješ — "
Izidor je za hip molčal, nato pa je pristopil tako blizu k njej,
da je Terezinka skoro čutila na svojem obrazu njegov topli dih in
ji je dejal mirno in hladno:
„Kar sem ti obljubil, izpolnim !
Terezinka ga je pogledala, kakor da ga ne razume, ali kljub
njegovi hladni besed i ji je vztrepetal ves obraz v nekem sladkem
presenečenju.
Izidor je opazil na njej to izpremembo in zahotelo se mu je,
da bi ji povedal v obraz, kako mu je ob misii na njo, [ki ga čaká
tam v tujini, ona neljuba in zoprna, pa je samo segel po njeni
roki, kakor da ji hoče zatrditi še enkrat to, kar ji je pravkar obljubil.
Nato je odhitel, ne da bi se še enkrat ozrl na njo, ki je stala
še vedno pod križem in sklepala roke na nemirne prsi, a solzne
oči so ji blodile za njim, ki je s prvo besedo zopet vznemiril vso
njeno trudno dušo.
Izidor pa je hitel proti domu, kakor da je pravkar napravil
tam sredi polja zločin. Toda čim bolj se je približal k vaši, tem
mirneje je bilo v njegovih prsih. In tedaj se je zgodilo po dolgem
času, da je šel proti domu mimo Drmalčeve hiše, se ozrl v vežo
in prikimal starému Drmalcu, ki je samega začudenja pozabil izpre-
govoriti kako besedo.
654 Josip Premk: Tobijeve noci.
Ko je stopil pred domačo hišo, so legle po vaši prvé večerné
sence, solnčna luč je gorela samo tam v dalji in zrak je postajal
hladen in čist.
Tudi oče je prišel na prag in sedel poleg njega na klop, na
kar sta se pogovarjala do trde noci. In Izidor mu ni odrekel ničesar,
pritrdil mu je vsemu in na vse, v duši pa je čutil tako težko tišino,
kakor pred viharjem ...
IV.
Terezinka je privila luč, da je bilo v sobi le napol svetlo,
nato je legla v posteljo, njene oči pa so bile uprte tja na vráta.
Však hip se ji je zazdelo, da sliši njegove korake, pa le veter je
stresal slabo priprto okno, da se je zgenila s celim telesom, kakor
da se je prestrašila njegovega prihoda. Najraje bi zopet vstala iz
postelje, se opravila in odhitela nazaj k svojim staršem. Vse pri-
jetneje je -bilo tam, nego v tej prostorni sobi, kjer stojita njuni
zakonski postelji druga ob drugi kakor dve dolgočasni rakvi, Prvi
večer je prestopil ta prag sicer z nekim nerazumljivim strahom in
kadarkoli se je ozrla po teh posteljah, je odmaknila pogled in se
boječe ozrla na Izidorja, ki je nekako léno odlagal svojo svatovsko
obleko, nato pa sedel za mizo in si prižgal cigareto tako mirno,
kakor da je to navaden večer. Gledal je po so&i z malomarnim
pogledom, pobobnal s prsti po mizi in se včasih ozrl tudi po Te-
rezinki, ki je stala koncem postelje tako zmedena in vsa v zadregi*
da Izidorjeve hladnosti niti opazila ni. Zdelo se ji je, da je storila
nekaj napačnega, zakaj ves drugačen je živel ta večer v njenih
sanjah . . . Bilo ji je, kakor da je stopila v neko tujo sobo, kamor
bi ne smela priti nikoli, in celo Izidorjevih pogledov se je bála,
ki so bili tako mrzli in brezizrazni.
Izidor pa je sedel pri mizi, podpiral glavo v dlani in rljegov
obraz je bil čudno mračen in bied. Včasih je zganil z ustnicami,
kakor da se pogovarja na tihem sam s seboj ; a njegove oči so
bile mirne in v svoji težki utrujenosii tako lepe, da se je zahotelo
Terezinki nenadoma od njega tistih lepih besed, ki jih je upala
slišati ta večer. Izidor sicer ni gledal v njene neminie oči, pa je
vedel natanko, kaj se godi v njeni duši. Zahotelo se mu je, da bi
se ji zasmejal z zlobnim smehom, pa je ostal miren, dokler ni
naenkrat vstal, ogrnil plašč in odšel po veži na dvorišče. Tam je
sedel na debelo bruno, se zagledal v daljni vzhod, ki je bil ves
posejan z belimi zvezdami. Kajti v tisto strán je hitelo vse njegove
Josip Premk: Tobijeve noci. 655
hrepenenje. Ä tudi sedaj, ko ga čaká v spalnici mlada žena, čuti
bolj in bolj, da je popolnoma izgrešil svojo pot. Zdel se je sam
sebi kakor list, ki ga žene reka naprej in negotov je videl svoj
konec, kajti nič drugega ni ostalo v njegovem srcu od teh težkili
dni, kakor skrita želja po maščevanju.
Ko je stopil zopet v spalnico, je bila Terezinka že pod odejo.
Na beli pernici je počivala njena zlatolasa glavica, obrnjena z
obrazom proti njegovi postelji, njena desnica pa je bila iztegnjena
po odeji. Izidor je stopil proti omari, tako da Terezinka ni mogla
videti njegovega obraza in jo je opazoval nekaj čaša z brezizraznim
nasmehom, nato pa je obesil plašč na kljuko poleg vrat, obrnil v
ključavnici ključ in legel v posteljo, ne da bi ugasnil luč. Ko je
zašumela pernica pod njegovo glavo, se je Terezinka nekoliko od-
maknila, njen obraz pa je zagorel v temni rdečici, medtem ko je
zatisnila trepalnice, kakor da se ga ne npa pogledati. Toda Izidor
se ni zmenil za njeno vznemirjenje, ležal je vznak z očmi uprtimi
v strop; njegovo dihanje pa je bilo tako mirno in enakomerno,
kakor da je zamrlo v njem vsako čustvo in však nagon . . . Čutil
je sicer, da počivajo Terezinkini pogledi na njegovem obrazu z ne-
kakim začudenjem in tisto plahostjo, ki je verná družica prikriti
želji, a vztrajal je brez vsake težave pri svojem sklepu, kajti kadar-
koli se je ozrl v Terezinkin kozavi obraz, se mu je skoro zagnusila,
vstala je pred njim Helena še vsa lepša, nego je bila v resnici.
Njegove misii so gostovale pri njej, ki so mu jo odvzeli za večno...
Terezinka ga je gledala z bolj in bolj preplašenimi očmi. Zdaj,
ko je razločno slišala však njegov dih, je videla Čisto natanko, da
je njegov obraz miren in hladen, kakor da je zaspalo v njegovem
srcu vsako toplejše čustvo. Od početka si je tolmačila to njegovo
hladnost sebi v dobro, kajti mislila je, da ve za njeno plaho sra-
mežljivost, ki ji je pordela lice vsakikrat, kadar se je zavedla, da
drhti v zakonski postelji, a ko ji je obrnil hrbet, jo je vznemiril v
srcu občutek, kakršnega do tiste noci ni poznala. Čutila se je po-
nižano in osramočeno, zakaj temná slutnja je vrgla na njene misii
črno senco, da se mu ne zdi dovolj lepa in se mu celo gnusi. Tisti
trenotek je bilo v Terezinki toliko ženské užaljenosti, da je zaželela
biti lepa, kakršne še Izdidor ni srečal v svojem življenju in da bi
se obrnil k njej z hrepenečim nasmehom v tistih velikih rjavih oČeh,
ki jih je tako Ijubila. Pa komaj se ji je vzbudila v srcu ta želja, je
prišlo v njeno dušo tudi spoznanje, da Izidor ne nosi v srcu tistega
čustva, ki bi ga razvnelo, da bi jo vzljubil kot svojo ženo.
656 Josip Premk: Tobijeve noci.
Ko je videla, da se Izidor le ne obrne proti njej, je sklenila
roke na odeji in zatisnila oči, da bi zaspala in ne mislila na ničesar
več. Pa tudi skozi zatisnjene trepalnice je videla njegov hladen
obraz, in če je le neznatno zašumela odeja na njegovi postelji, se
ni mogla premagati, da ne bi okrenila glave proti njemu ; pa Izidor
je ležal mirno, še vedno obrnjen v drugo strán in je le včasih
zganil z desnico, kakor da se pogovarja sam s seboj. Terezinki se
je zahotelo, da bi izpregovorila z njim vsaj par besed, pa n^j bi
že bile kakršnekoli, le da bi izginila iz sobe moreča tisina, toda
ni se mogla domisliti ničesar. Ta molk se ji je zdel tako grozen
in mučen, da ji je skoro zastalo srce, ko je pomislila, da bo mo-
goče v tem zákonu doživela še več takih večerov in noci. Strahoma
je razprla oči, kakor da je zagledala pred seboj nekaj groznega in
prsi so se ji pričele dvigati nemirno, da je zavzdihnila globoko in
tako glasno, da se je ozrl celo Izidor.
„Zakaj ne spiš?" je izpregovoril naenkrat in jo pogledal čisto
mirno in resno. Terezinki pa se je zazdelo to vprašanje tako smešno,
da jo je obšla nenadoma veselá in tolažilna misel : morda se Izidor
s svojo resnostjo samo sali. In te misii se je razveselila kakor
usmiljene rešiteljice iz vseh težkih dvomov in slutenj, ki so mučili
njeno dušo. Pogledala ga je hvaležno in se mu udano nasmehnila.
„Čemu se norčuješ?" mu je poočitala, a Izidor jo je pogledal
začudeno, kakor da je ne razume.
„Zakaj bi se norčeval!"
Terezinka se mu je nasmehnila še bolj veselo.
„Skúšal si me!"
„Ne razumem te!" ji je odvrnil zamolklo in ves njegov obraz
je bil tako resen, da je izginila veselost tudi s Terezinkinega obraza.
„No, ker tako molčiš!" mu je odgovorila bolj plaho, ne da bi
odtegnila pogled od njegovih mirnih oči.
Izidor jo je gledal nekaj čaša, kakor da ne ve, kaj bi ji od-
govoril, nato pa je zamrmral komaj slišno :
„Ti si otročja, Terezinka — "
Terezinka ga je pogledala osuplo.
„Pa čemu si tak, Izidor? Čez dan si bil vse drugačne volje — "
„Drugačne volje!" je začudeno ponovil Izidor in jo pogledal
neverjetno, „že mogoče, zdaj pa se mi ne Ijubi," je dodal čez nekaj
čaša hladno, takoj nato pa je upihnil luč. „Za danes je menda že
dovolj teh komedij," je zamrmral med zobmi, ko je zopet potegnil
čez se odejo. Terezinka pa je molčala in pričela misliti na vse, kar
Josip Premk: Tobijeve noci. 657
se je zgodilo tisti dan. Vsako najneznatnejšo besedico je premislila,
če ga ni užalila s kako nepremišljenostjo, pa ni zasledila ničesar,
kar bi posijalo vsaj s slabotnim žarkom v to zagonetno terno. Počasi
je štela zunaj na vaši ura nočni čas. Terezinki se je zdelo, da ne
bo konca tej grozni noci. Okrenila se je z vsem telesom proti
njegovi stráni ; a v temi, ki je bila razlita po sobi, ni razločila pred
seboj drugega kakor belino zglavja, nekoliko niže pa podolgasto
belkasto liso, kajti Izidor je položil roko po odeji, in je sopel ena-
komerno, kakor v mirnem spanju. Tudi Terezinka se je trudila na
vso moč, da bi zaspala, pa spanec ni hotel priti, dasi so jo oči
že pekle in je čutila po vsem telesu utrujenost.
Naposled je skrila obraz v pernico, in da je poslušal Izidor
njeno dihanje, bi bil zaslišal tistikrat pritajeno ihtenje. Pa Izidor je
komaj vedel, da sanja o Heleni v tako neposredni bližini svoje
žene. Šele proti jutru so mu omahnile vroče misii v lahno spanje.
Ko pa je zopet razprl oči, je že gledalo v sobo veselo jutro.
Okrenil se je naglo, kakor da se je nečesa domislil, toda Terezinkina
postelja je bila prazna.
Opravil se je, ne da bi se bil dotaknil zajtrka, ki ga je čakal
na mizi. Nato je stopil v vežo, kjer je srečal Terezinko bledo in pre-
padeno. Okrog oči so se ji začrtali kolobarji, kakor da je prečula
vso noč, in njen glas se je zazdel Izidorju hripav in globok.
„Ali pôjdeš na žago?" ga je vprašala po kratkem pozdravu
in gledala nemirno po veži. Izidor je molče prikimal, nato je vzel
palico in odšel proti vaši. Terezinka je gledala nekaj čaša za njim,
nato pa odšla v spalnico, sedla na rob njegove postelje in skrila
obraz v predpasnik.
Opoldne pa se stari Rakar ni mogel dovolj načuditi, kajti
Izidorja ni bilo k obedu. Tudi Terezinka je bila zelo redkobesedna,
vsa razmišljena, da so se vsiljevale starému Rakarju neprijetne misii.
Zato je kmalu odložil žlico na mizo in odšel na dvorišče k hlapcem.
Izidor se je vrnil šele popoldne in je odšel naravnost v spal-
nico. Terezinka ga je videla iz kuhinje in tako se ji je zdelo, da
se nekoliko opoteka. Ko je prišla čez dobro uro v spalnico, je
ležal Izidor pod odejo in smrčal glasno in zateglo. Terezinka je
obstala koncem njegove postelje in ga gledala dolgo, nato mu je
previdno popravila odejo, ki je zdrknila čez posteljo in odšla po
prstih zopet iz sobe.
Po večerji je odšla tudi ona takoj k počitku, ker v glavi je
čutila vročo tesnobo in trepalnice so ji bile težke. Privila je luč, da
,Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 12. 47
658 Josip Premk: Tobijeve noci.
je bila razlita po sobi le motna svetloba, nato je legla v posteljo
in skúšala ostati mirna.
Izpod širokega papirnatega senčnika je padalo toliko svetlobe,
da je Terezinka razločno videla vsako njegovo potezo. Uprla je
komolec v zglavje in se nagnila nekoliko proti njemu, kakor da ga
hoče pogledati čisto blizu; pa tistikrat je Izidor odprl oči in jo rahlo
odrinil od sebe. Terezinka je vztrepetala po vsem telesu in najraje
bi se bila tisti hip udrla v zemljo, da bi je ne videl nikoli več;
kajti misel, da sodi Izidor o njej bogve kako, jo je navdala s to-
likim ponižanjem in sramoto, da se mu ni upala pogledati v oči.
Obležala je mirno z zatisnjenimi očmi, v srcu pa je imela samo
eno željo, da bi se skoro zdanilo in bi zopet lahko odbežala iz
sobe. V glavi je čutila neznosno vročino, kakor da je pernica polna
puhteče žerjavice, v sencih pa jo je tiščalo in tudi v prsih je čutila
težko tesnobo. Pot jo je oblival po vsem telesu, pa si skoro ni
upala odgrniti odeje, kajti zdelo se ji je, da počivajo Izidorjevi po-
gledi na njej z zasmehom in gnjevom. Zahotelo se ji je proč, da
ne bi nikdar več prestopila praga te grozne hiše, kamor si je tako
želela. Stiskala je trepalnice na vso moč, a kljub tému so se pririle
solze skozi trudne veke. Niti enkrat se ni ozrla proti Izidorju, in
ko se je zdanilo, je odhitela v vežo in ga ni pogledala.
Izidor pa je videl in vedel vse, kar se godi v njeni duši ; toda
ni se mu Ijubilo, da bi natančneje premišljeval o svojem krutem
ravnanju. Vstal je in stopil k oknu, da ga je obvel prijeten jutranji
zrak, nato pa se je naglo opravil in pritisnil na kljuko, da bi odšel.
Pa tistikrat je postal, kakor da se je nečesa domislil. Gledal je po
sobi z nemirnim, mračnim pogledom in tudi tam na njeni postelji
so za hip obstale njegove oči. Nato pa je stopil v vežo tiho in
plaho, kakor da ni on gospodar v tej hiši.
Oče ga je srečal med vráti, ko je hotel na dvorišče. Ko je
zagledal Izidorja, je za korak odstopil in ga pogledal izpod obrvi.
Nekaj čaša sta molčala oba; ko pa je hotel Izidor brez vsake besede
mimo njega, si je segel oče z desnico med sivé lase in skimal.
„Izidor, tako ne pôjde — "
„Kako?" je odvrnil Izidor zamolklo in gledal mrko v tla.
„Sam ves najbolje!"
„Ne vem ničesar!"
„No, kaj meniš, da sem slep in tako neumen, da ne vem,
kakšen je človek, če je zadovoljen. Pravkar sem jo videl in rečem
ti, da sem se je prestrašil. V dveh dneh je zbledela in shujšala, da
Josip Premk: Tobijeve noci. 659
bi je skoro ne spoznal. Čuden človek si postal, Izidor; nimaš
pameti ne srca. Včeraj si pijančeval, tako so mi pravili doli v vaši,
no, če boš tako gospodaril, pôjde kmalu vse po zlu."
Morda se je čutil Izidor krivega, ali bogve kako, da ni odvrnil
niti ene besede, samo párkrát je pogledal očeta tako topo in brez-
izrazno, kakor da so vse njegove misii drugod . . .
Takrat je prišla okrog ogla Terezinka.
Stari Rakar ji je prikimal in se ji nerodno nasmehnil, Izidor
pa je stal in ni vedel, kaj bi izpregovoril.
„Ali misliš že oditi?" ga je povprašala Terezinka in skúšala
vsaj pred očetom zakriti svojo zadrego. „Počakaj zajtrka!"
„Ni mi do káve!" je odkimal Izidor in se ozrl po dvorišČu.
Stari Rakar je stal med njima in na obrazu se mu je poznalo,
da se trudi, kako bi sprožil kak živahnejši pogovor. Gledal je zdaj
Izidorja, zdaj zopet Terezinko, obraz se mu je páčil v smešne gube,
naposled pa je pogledal tja proti koncu hiše in dejal :
„Megla je danes, megla! Še lep dan bo!"
In na to je odšel v hišo nevoljno majaje s sivo glavo.
Terezinka in Izidor pa sta ostala pred vráti in molčala oba.
Izidor je gledal topo tja po dvorišču, kakor da nekaj premišljuje,
Terezinka pa je vila predpasnik med tresočimi prsti in se zdajpazdaj
plaho ozrla proti njemu. V jutranji svetlobi je bil njen obraz sivkasto-
bled in oči so ji gledale motno in trudno izpod lepih obrvi. Krog
ustnic ji je drhtela neka trpká poteza, in kadarkoli je povdignila k
njemu svoj boječi pogled, sta se ji pojavili pod očmi razločneje
dve temni progi.
„V gozd pôjdem, da pogledam, če bo treba kaj iztrebiti," je
dejal naposled in odšel preko dvorišča, ne da bi jo pogledal.
Terezinka je pripravila zajtrk, pospravila po hiši in odšla potem
na vrt, ki je sameval precej zanemarjen koncern hiše. Zalila je ze-
lenjavi, otrebila tupatam kako zelišče, a se je kmalu zopet vrnila v
hišo, zakaj v glavi je čutila grozne bolečine in pred očmi se ji je
skoro stemnilo. Hotela je zakuriti, da pristavi za obed, pa je bila
tako slabá, da se je morala oprijemati za zid. Mrzle potné kaplje
so ji stále na čelu in noge so se ji tresle.
Stari Rakar je prišel mimo in se je skoro prestrašil. Prijel jo
je za roko in ji pogledal preplašen v obraz.
„Saj nam še umrješ, Terezinka," je dejal sočutno. „Pojdi v
posteljo in ostani v sobi, dokler ne okrevaš popolnoma; naročim
dekli, da ti skuha juho in če še kaj želiš."
47*
660 Josip Premk: Tobijeve noci.
Toda Terezinka se je bránila in le s težavo jo je pregovoril
stari Rakar, da je pustila delo in odšla v spalnico. Tam jo je nekaj
čaša stresal mraz, potem pa ji je zopet postalo vroče, da bi najraje
vrgla raz sebe vso obleko. Po dolgem času je zaspala in se pre-
budila, ko je solnce gledalo v sobo že z rdečimi večernimi žarki.
Pogledala je začudeno krog sebe, nato pa je vstala naglo in odšla
v vežo, kjer je sedel na pragu stari Rakar in gledal doli proti vaši.
„Kaj si že na nogah!" je dejal, potem pa je vstal in dostavil
mrko: „Njega pa še ni, bogve kje se je zopet zamotil."
„Izidorja še ni?" je vprašala skrbno in se ozrla skozi odprta
zadnja vráta na dvorišče, kakor da se ji zdi to neverjetno.
„Ne še," ji je pritrdil stari Rakar — „pa že pride; tjale šedi
na klop pred hišo, slabá si videti, odpočij si! Jaz pa stopim doli v
vas k tvojemu očetu, da ga povprašam po neki kupčiji."
Terezinka je prikimala in je stopila počasi čez prag, potem
pa sedla na klop pred hišo in se zagledala doli na vas.
Tam čisto na kraju vaši je stala hiša njenih staršev, okna so
se svetila v rdeči lúči zahajajočega solnca in Terezinki se je zdelo,
da jo vabijo k sebi. Počasi se je pričelo temniti in megle so po-
stale temnordeče. Luč, ki je trepetala v zraku, je bila polna za-
molklo vijoličaste barve, dokler ni stemnela in ugasnila v prvé
mračne sence, ki so se razgrnile čez dolino.
Stari Rakar se je vrnil in je bil videti čudno čemernega obraza.
Terezinka je zapažila na njem to izpremembo, pa je molčala, ker
se je bála izvedeti kaj neprijetnega. Tudi ji ni bilo do pogovora,
zakaj glava ji je bila še vedno silno težka in noge so se ji zdele
svinčene. In tako je odšla takoj po večerji zopet v spalnico, toda
zaspati ni mogla. Však najmanjši šum jo je vznemiril.
Proti polnoci je nekoliko zatisnila oči, pa se ji je zazdelo
naenkrat, kakor da nekdo odpira vráta práv narahlo. Sklonila se je
v postelji in je čakala, da vstopi, in tistikrat se je pojavil med vráti
vesel in ves dober, kakršnega je težko pričakovala že tretjo noč.
Nasmehnil se ji je in na to je pristopil k njeni postelji z razpro-
strtimi rokami. Terezinki je plula sreče in blaženosti vsa kri k srcu,
a ko se je sklonil k njej in jo privil k sebi, mu je ovila roki okrog
vratu, kakor da ga ne izpusti nikoli več
Takrat se je prebudila iz lepih sanj in je videla, da je v sobi
sama. Preplašeno se je ozrla na sosedno posteljo, ki je bila prazna;
nato je skočila s postelje in hitela k oknu, toda noge so ji skoro
omagovale. Prijela se je za podoknik, nato pa je skúšala odpreti
Josip Premk: Tobijeve noci. 661
okno, a roka se ji je tresla, da je le z največjim náporom pre-
maknila zatikača.
Toda doli na vaši je bilo vse tiho in mirno, nikjer ni bilo
sledu o njem, ki so ga tako željno iskale njene oči; samo hladen
veter ji je pihljal v obraz, da so se ji svetli lasje usipali nizko na
čelo. Ali dolgo ni mogla stati ob oknu, ker koleni sta se ji šibili,
da se je naposled komaj priplazila nazaj do postelje.
Drugo jutro ni mogla iz postelje. In ko je prišel stari Rakar,
ga je pogledala z motnimi očmi, potem pa je izpregovorila nekaj
čudnega, da se je ozrl po njej začudeno celo Izidor, ki je prišel
domov šele proti jutru.
Stari Rakar se je ozrl nanj z osornim in temnim pogledom,
nato pa je položil svojo suho roko na njeno razbeljeno čelo in je
vzdihnil sočutno ...
Drugi dan so jo odpeljali v bolnico.
Listje na drevju je pričelo rumeneti in odpadati, dnevi so
postajali pusti in dolgočasni, kajti nebo je bilo ovito od jutra do
večera v jesenske megle. Malokdaj je posijalo solnce in še takrat
ga Izidor navadno ni videl, ker je blodil skoro však dan po tisti
samotni poti proti žagam, ali pa posedal na štorih v smrekovem
gozdu, sam s seboj ves nezadovoljen in razdvojen. Domu je pri-
hajal navadno po noci, ko je oče že spal, zjutraj pa je zopet odšel
tako ráno, da se mu ni bilo treba z nikomer razgovarjati. Sploh
se je umikal vsaki družbi, edino na žagi je še izpregovoril s starim
Bernardom kako besedo, ali tudi to malo.kdaj. Zabrdčani so govorili
o njem čudne stvari in tudi oče sam se je natihem bal, da mu
naposled sin resnično zblazni, kajti njegov obraz se je zadnji čas
tako čudno postaral, da ga je bilo komaj spoznati. Oči so mu
ležale v globokih jamah in lice mu je splahnelo, da ga je bila
sama kost in koža.
„Nič več ne spadá med nas! Kakor tujec je — " je dejal oče
marsikomu, a z Izidorjem je bilo ravno nasprotno.
Mnogokrat, ko se je vracal ponoči domov, je obstal kakih
petdeset korakov pred svojo belo rojstno hišo in gledal na svoj
dom, kakor da ga že ni videl bogve koliko čaša. Stal je tam sredi
noci in v duši mu je bilo hudo, kadarkoli je pomislil, koliko je
trpela zaradi njega Terezinka, ki mu ni storila ničesar, a jo je
662 Josip Premk: Tobijeve noči.
mučil tako brezsrčno. Res, da je ni Ijubil, kakor je želel Ijubiti
svojo ženo, ali spoznal je naposled tudi, da se je maščeval nad
njo krivično. In to je bila vendar ona, ki jo je nekdaj tako Ijubil . . .
Samo enkrat je govoril o njej z očetom, ki je hodil v trg skoro
však drugi dan, in tedaj mu je povedal, da trpi na vročinski bolezni
in se ne zave. On sam pa ni imel toliko poguma, da bi se napotil
in stopil zopet pred njo. Pozneje ni povprašal o njej očeta nikoli
več, ampak se ga je naravnost ogibal, da bi mu morda ne sporočil
kake žalostne vešti. Zavest, da lahko postane však hip njen ubijalec,
ga je pekla tako grozno, da je pozabil na vso jezo in vse mašče-
vanje, ki ga je nosil prej v svojem srcu. Kadar je pomislil, da ga
morda pričakuje doma že vest o njeni smrti, bi bil odbežal najraje
naravnost v trg in se prepričal na lastne oči — in če bi se zgodilo
resnično, potem še naprej in nikoli več v ta kraj. Zato je prihajal
po noči tiho in boječe kakor hudodelec in se je splazil v spalnico
po prstih, potem pa zapahnil vráta, kakor da se boji kakega obis-
kovalca. In če je prižgal svečo, potem ni mogel odtegniti pogleda
od njene postelje, ki je samevala poleg njegove prazna in nedo-
taknjena. Ali Izidor jo je odgrnil, kakor da pride za njim však
hip tudi njegova mlada žena, in tudi obrnil se je v tisto strán in
gledal na belo zglavje, kjer je še pred kratkim počivala njena glavica.
Od početka se je sicer čudil tej svoji izpremembi in bilo mu
je skoro neumljivo, kako da ne more nič več mirno misliti na svojo
Heleno, a čim bolj se je zavedal svojega greha, tem silneje je po-
stajalo v njem hrepenenje, da bi še mogel popraviti to svojo krivico.
Cutil je bolj in bolj, da se je zmaščeval nad bitjem, ki mu je bilo
najbolj udano, in ko je prišla noč brez spanja, se je izpremenila
ta zavest v silno željo, da bi vsaj še enkrat počivala poleg njega
in ga gledala s tistimi udanimi očmi, kakor takrat, ko so mu bile
otrovane vse misii in vsa čustva s strupeno željo po maščevanju . . .
Dolga se mu je zdela noč, kajti prebudil se je vsake pol ure,
in zjutraj je hodil po dvorišču, ko se je komaj zdanilo. Vedel je,
da pôjde oče, kakor vsako jutro, preko dvorišča v hlev, da pogleda
k živini, ali tisto jutro se mu je zdelo, da ga dolgo ni. Stopil je
zopet nazaj proti hiši, a med vráti sta se srečala in obstala drug
pred drugim s takim obrazom, da je bilo težko razsoditi, kaj se
godi v njunih srcih.
„Zgoden si!" je dejal naposled oče, ki je bil v nedeljski obleki,
„lahko bi še poležal, saj za tisto tvoje pohajanje po šumah in bogve
kje še imaš čaša dovolj ob belem dnevu."
Andrej Labud: Geslo? 663
Izidor je gledal v tla in ni vedel, kaj bi mu odgovoril.
„Da, da! Tako živiš kakor da nisi sin poštenega očeta. Pa
pojdi med tolovaje, ako se ti hoče, saj srca itak nimaš.
Izidorju se je zahotelo, da bi mu povedal vse in si tako
olajšal svojo težko dušo, pa ni mogel najti niti ene pravé besede, ki
bi vsaj nekoliko razodela tisto veliko bol, ki jo je nosil v svojem srcu.
„Vi bi morda ravnali práv tako — "
„Kaj?" ga je prekinil oče osuplo. „Čez dvajset let že počiva
tvoja mati tam na pokopališču in še danes se mi toži po njej, ti
pa si se komaj poročil in si ravnal ž njo, da bi se je usmilil kameň!"
Izidor je vztrepetal, kakor da ga je zagrabil nekdo naravnost
za srce, potem pa se je ozrl v očeta in izpregovoril zamolklo :
„Kaj je z njo?"
„Kaj je z njo!" je ponovil oče strogo. „Nesrečna bo vse živ-
Ijenje, kakor mi je dejala, ker je vzela tebe, ki si vse prej kakor človek.
Domov pôjde, nazaj k starišem, jaz pa naj vživam to sramoto."
„Kdaj pôjde?" je povprašal Izidor in glas se mu je tresel.
„Še danes! Dopoldne naprežem in jim jo pripeljem sam,
kakor sem jo sam poprej izprosil ; ti pa pojdi potem in prodaj vse
to, če hočeš!"
Takrat je pristopil Izidor k njemu in ga prijel za roko.
„Pustite, oče, da grem jaz po Terezinko. Njen mož sem in
tako se spodobi!" je dejal odločno in mu pogledal naravnost v oči.
„Kako to misliš?" se je razvnel stari Rakar in samega začu-
denja odstopil par korakov.
„Tako mislim, da bo práv in dobro!" mu je odvrnil in oče
je opazil, da mu je na ustnicah zaigral zadovoljen nasmeh. —
In tisto popoldne so videli Zabrdčani, kako je bežal skozi vas
Rakarjev najlepši koleselj. Z levico je držal Izidor za povodce, z
desnico pa je lahno privijal k sebi Terezinko, ki je bila sicer še
vsa bieda in slabotna, a vendar tako veselih oči, kakor da šije v
njeno dušo najlepši maj.
Andrej Labud
Geslo?
jX6,aksimo vsako, vsako geslo
življenje je še izpodneslo,
zato brez gesel in maksim
ne pred, ne za njim — samo ž njim
664 Dr. Ivan Lah : Sato.
Dr. Ivan Lah:
Sato.
\ /isem mislil, da bo prišla. Sto in stokrát je čakala hrepeneča
duša po cvetočih gajih v majskih večerih — nikogar ni bilo.
Sto in stokrát je zastajal utrip srca, kdaj se bodo zaslišale stopinje
zunaj na stopnicah in da nekdo potrka na vráta — nikogar ni bilo.
Čakal sem resignirano. — Ko bi ne bila gejša, sem si mislil,
mogoče bi prišla. V zakopanih kotih današnjega sveta utripajo živa
srca, hrepeneča po Ijubezni, radosti, življenju. Tam žive, kakor
biseri, ki so padli med smeti. Nekoč sem v gostilni izgubil biser
iz prstana, pomešal se je med smeti in hlapec ga je pometel ; drugo
jutro ga vrgel na kup, da se je tam izgubil. Ali je tam prenehal
biti biser? Ne, am.pak kdo bi ga iskal med smetmi. Ko bi ga videl,
bi niti ne verjel, da je biser; ako bi se bliščal, bi mislil, da je na-
vadno steklo. Ako pa je vdelan v zlato, ga vidijo vsi in se mu
čudijo. V prstan sem dal vdelati navadno steklo, vsi so mislili, da
je biser. Svetilo se je sredi zlata in je imelo v očeh Ijudi večjo
ceno, nego biser, ki je ležal zakopan med smetmi.
Tako je torej z Ijudmi, ki so pozabljeni v zakopanih kotih
življenja. Ako jih nájdeš in jih pripelješ na jasno solnce, se jim
blišči, toda hvaležno poljubljajo roko, ki jih je izpeljala iz téme.
Ako jih vzameš s seboj in jim pokažeš vso radost življenja, se za-
čudijo; ako jih povabiš seboj na pot Ijubezni, pijejo kakor omam-
Ijeni od neverjetnih sladkosti. Sedaj šele začutijo, da so biseri, ki
spadajo v zlato.
Tako sem srečal tudi Sato. Bila je gejša v japonskí kávami.
Nosila je dolgo modro obleko s kričečimi rdečimi našivki, rokavi
so bili dolgi, svileni, v njih se je skoraj izgubilo dvoje drobnih belih
rok. Frizuro je imela Japonsko in tudi njen obraz je spominjal na
Japonko: dolge črne obrvi, mirne oči, nekoliko napete ustnice . . .
Kavarna je bila však večer polna gostov, ker je bila nekaj novega.
Podobná je bila japonskim ulicam, na obeh straneh japonskí pa-
viljoni, po sredi mize in stoli, med njimi so švigale gejše, ki so
stregle gostom. Vsaka je imela svoje Japonsko ime in gostje so jih
klicali po imenih. Tudi Sato so klicali po "imenu ; rekli so, da sato
pomeni po naše bonbonček.
Prišel sem nekoč v kavarno in se vsedel na zadnje mesto v
kótu, ki je bilo še prazno. Po kavarni se je valil dim, šum Ijudi,
Dr. Ivan Lah: Sato. * 665
glasovi godbe, žvenketanje kozarcev, klici japonskih imen. Sato je
pospravljala po mizi in pri tem sem zapažil, da ima zelo nežno
roko. Gledal sem za njo in se mi je zdelo, da se je ozrla. — Pri-
nesla mi je káve in je postala pri mizi.
„Kako vas kličejo?"
„Sato."
Zdelo se mi je, da se je nasmehnila. Nekdo joje zopet klical,
ni se ozrla.
„Vi ste danes prvič tu?"
„Prvič."
Odšla je in izginila' med neštetimi glavami, ki so se gibale
v nemirnih kretnjah okoli miz. Čez nekaj čaša se je vrnila in se
vsedla na stôl. Bila je utrujena.
„Ali je zunaj sneg?" ,
„Da, sneži."
„Oh, in jaz sem tako daleč doma."
„Kje stanujete?"
Imenovala je okraj in ulico.
„Tudi jaz stanujem tam."
„Tako?"
Pogledala me je z neverjetnimi očmi. Nekdo jo je klical : „Kje
je Sato, jaz hočem Sato."
Vstala je, odšla med množico in se dolgo iii vrnila. Prišle so
med tem mimo druge gejše, pozdravile so, nasmehnile se in šle
naprej. Cez dolgo se je vrnila Sato, vsedla se na stopnice in gle-
dala utrujeno.
„Ali je sneg zametel ulice?"
„Da, zametel za dve pedi visoko."
„U, to je mnogo."
Pogledala me je od stráni in je rekla z negotovim glasom:
„Ako stanujete tam, pojdeva skupaj domov, delali bodete gaz."
„Da, kdaj pôjdete domov?"
„Ob treh."
Zopet je nekdo klical, vstala je mirno in odšla. Ostal sem
sam pri mizi in premišljal. Zadnji konec kavarne se je praznil.
Nove družbe, ki so prihajale, so ostajale pri vratih, pri godbi. Sato
je stala v sredi med mizami in star plešast človek je stegoval po
nji svoje roke. Umikala se mu je in govorila z mladim študentom, ki
je sedel pri drugi mizi. Čez nekaj čaša se je vrnila v zadnji konec.
„Danes dolgo ne bodo odšli," je rekla, „ampak vi počakate."
666 • Dr. Ivan Lah: Sato.
„Da, počakam."
„Ob treh počakate zunaj na ulici."
Sedla je zopet na stopnice in sva govorila vsakdanje stvari.
Naslanjala se je na ograjo, pri tem se je odkrila njena nežná
bela roka.
„Vi imate lepe bele roke," sem rekel. Prikrila jo je takoj s
širokimi rokavi in me pogledala, kakor da ji ni prijetno, da sem
govoril o tem.
Zopet jo je nekdo klical.
„Torej počakajte goto vo," je rekla ter odšla in se ni vrnila.
Plačal sem in odšel.
Zunaj je padal sneg na debelo, da je sproti zametel stopinje
za Ijudmi. Zavil sem ovratnik okoli ušes in hodil po ulicah. Tu-
intam se je pokazala gruča pijfinih Ijudi, zdajpazdaj je letela mimo
kočija s polzametenim belim kočijažem, ob zidu so postajali stražniki.
Vrnil sem se pred kavarno. Zakajena okna so se svetila v
noč. Po ulicah je prišla družba Ijudi, zavili so naravnost v kavarno.
Dvoje kočij je stalo pred njo. Kočijaža sta stala pri vratih in se
pogovarjala.
Ako pride, sem si mislil, bi bilo treba, da ji najamem voz,
kdo bo hodil v tem snegu. Stopil sem h kočijažu: „Koliko raču-
nate do . . ."
„Midva sva oddaná, gospod. Danes ne peljem tja za petak."
„Morebiti niti ne pride," sem pomislil, „mogoče ostane tu in
jaz čakám zaman."
Ura na posti je bila tri. Hodil sem nemirno gor in dol. Gruče
Ijudi so prihajale iz kavarne. Tuintam je kdo obstal in čakal. Obrnil
sem se, da bi odšel. Na oglu sem se ozrl. Ženská postava je stopila
iz kavarne in je odšla po ulici.
„Ali je ona?" Ogrnjena je bila v pelerino, da se ji je komaj
videl obraz. Obstal sem pod svetilko.
„Sato!"
„Bála sem se, da bodete odšli, v mrazu ni prijetno čakati."
„Mislil sem, da ne pridete" . . .
„Zakaj bi ne prišla, ko sem obljubila?"
„Ah, gospodična, ženské mnogo obljubijo, a malo izpolnijo."
„A jaz sem vas vendar prosila."
„Mislil sem, da je prevara."
„Zakaj?"
„Koliko drugih bi vas moglo čakati in vozili bi se lahko
domov."
Dr. Ivan Lah : Sato. 667
„Mislite? No, stopajte naprej!"
Stopal sem po zametenih ulicah in Sato je stopala v moje
stopinje.
„Malé korake delajte, mislite name!" je rekla.
Obstal sem in se ozrl. Sato je skrbno pazila, da je stopala po
mojih sledovih. Sneg je naletaval v gostih kosmih. Njena kapica je
bila popolnoma bela in komaj se je izpod nje videl njen nežni obraz.
Pot je šla navzgor po ulicah v višji del mesta; ulice so bile
prazne, cestne svetilke so stále samotno. Tuintam se je za okni
svetila rdeča nočná lučica. „Njim je toplo", je rekla Sato, „in mi
hodimo v pozni noci po taki poti."
„Meni se zdi pot prijetna."
„Zakaj?"
„Ako pomislim, da hodi za menoj Sato in stopa v moje
stopinje."
„Ako bi morali hoditi však dan?" \
„Hodil bi, ako bi hodil s Sato.
„To se lahko zgodi."
Zdrsnil mi je korak na spolzkem trotoarju.
„Pazite, ulice so čimdalje manj razsvetljene," je rekla Sato.
„Vidim, da bi bil motal vzeti voz, toda . . ."
„Hvala lepa za vašo prijaznost. Stanujem v novem delu mesta,
ker so tu lepe sobe; v njih se človek lahko krásno nasanja."
„Tudi jaz Ijubim lepe sobe, ampak ne da se krásno sanjati,
ako je človek sam."
„Ako je človek sam, se da krásno sanjati," je trdila Sato.
Obstal sem. Pot je bila utrudljiva, veter je nosil sneg proti
nama. Tudi Sato se je ustavila. Pogledal sem jo in zdela se mi je
tako krásna v tej beli zimski noci. Privijala je tesno k sebi svoja
krila in pihala v snežinke, ki so ji letele na obraz.
„Sedaj ste drugačni nego prej."
Nasmehnila se je.
„Vi imate krásno življenje."
„Pojdite naprej, prosim!"
Stopal sem naprej.
„Živite svobodno, oboževalcev je dovolj, tudi bogatih,Mzbirate
si po volji. Zvečer se napolni kavarna: Ijudje, družba, godba; zjutraj
odidete domov, imate krásno sobo in sanjate po volji . . ."
Čakal sem odgovora . . . Sato je molče stopala za menoj. „Ali
ni tako?"
668 Dr. Ivan Lah : Sato.
Slišal sem le škripanje snega pod nogami. Mislil sem, da ni
slišala mojih besed, začel sem zopet:
„Ako je ženská krásna, se igra s svetom, vsega ima dovolj :
Ijubezni, življenja, denarjá ..."
Stopinje za menoj so utihnile, ozrl sem se; Sato je stala.
„Utrujena sem, prosim vas, ne govorite tako!"
Hotel sem jo prijeti za roko.
„Ne, hodíte!"
Stopal sem naprej in sem molčal. Stopala je za menoj, kakor
sledi otrok svojemu voditelju.
„Kmalu bo Božič," je začela Sato. „Kje ga hočete praznovati?"
„Praznoval ga bom sam."
„Tudi jaz bom sama."
Obstal sem za trenotek,
„Sato, praznujva ga skupaj!"
„Skupaj? Ako hočete ..."
„Da, Sato."
„Kje?"
„Pri meni ali pri vas."
„Jaz pridem k vam. Na sveti večer imamo prosto. Vi zakurite
peč, pripravíte vse za čaj in božičnico priskrbite, drugo prinesem
jaz seboj."
Stopal sem naprej kakor v sanjah. Izginil je ves metež, vse
se je razjasnilo; tam v daljavi se je svetil sveti večer.
Prišla sva do vrhá ulice, tam je stalo nekaj visokih hiš. Obstala
sta pred prvo. Sato je vzela ključ in odklenila vráta. Podala mi je
roko in rekla: „Ne pozabite na Božič! Ľahko noč." Izginila je in
vráta so se zaprla. Komaj da sem ji želel lahko noč. Oziral sem
se po sledovih, ki so se poznali od najine poti. Težka je bila sa-
motná pot čez zasnežené ulice proti domu...
Mesto je bilo pobeljeno, ceste zamrznjene, ulice polne Ijudi.
Tako je prišel božični večer. Soba je bila zakurjena, v kótu je
stala smrečica, na mizi se je svetil samovar, vse je bilo pripravljeno,
kakor je bilo naročeno. Sedel sem na zofi in pričakoval ... Ali
pride tudi ona? Kdo bi verjel? Sto in stokrát... In také ženské
sploh rade lažejo. Res, Sato je izjema, toda tudi njo lahko izvabi
denár. Zakaj bi ne živela veselo in bogato, ako ji svet nudi zábave
in denarja. Bil sem párkrát v kavarni od onega dne, toda nisem
Dr. Ivan Lah : Sato. 669
je spremil domov, komaj da je govorila z menoj. Rekla je, da bi
mi bilo predolgo čakati, da pôjde sama in da se vidiva na sveti
večer. Podal sem ji roko in sem odšel, kakor je želela . . . Bog ve,
kdo jo je spremljal domov. Kaj bi mi bilo do spanja, do noci?
Legel sem doma na posteljo in sem očital samému sebi lahko-
vernost. Vse ženské te vrste se igrajo s svetom, kakor se svet igra
ž njimi. Kaj bi na primer Sato Ískala pri meni? Videla je, da nimam
denarja, ker bi ji bil sicer oni večer najel voz. Sam sem ji priznal,
da nisem bogat. Tam v kavarni pa posedajo Ijudje s tisočaki, po-
livajo šampanjca, raztresajo denár in plačajo stotak za trenotek
Ijubezni. In.vendar sem hodil kakor v sanjah po mestu in sem
kupoval za sveti večer. Smrečico sem kúpil in svečice, sladkarije in
zvezdice, čaj, piskote in nove čaše. Sedaj se mi je zdelo vse to
smešno, toda v onih trenotkih sem bil srečen. Dva dni prej sem
bil v kavarni in Sato je rekla: „Pripravíte gotovo, pridem ob osmih
zvečer." Tako je bilo sedaj vse pripravljeno. Ura je odbila sedem.
Soba je topia, samovar je na mizi, tudi vino je pripravljeno. V kótu
je smrečica polna darov; ako bo hotela, bo prižgala lučice. Zagledal
sem se v noč. Po mestu so zvonili zvonovi. Spomnil sem se na
domovino. Tam stoje pobeljeni hribi z zelenimi smrekovimi gozdi,
dolina leži pod njimi, koče ob česti. Lúči se svetlikajo iz oken, iz
daljave odmeva zvonjcnje. Toplo je v kočah, tiha molitev kipi iz
pobožnih src, vse polni mir, sreča. Tam med njimi sanja mati pri
peci o sinú . . . Zagledal sem se v to sliko, ki je stala živo pred
menoj. Skoraj da sem slišal pesem, ki se glasi nad molčečo dolino.
— „Drugačna je bila sreča nekdaj, drugačna je sedaj. Takrat smo
hrepeneče čakali, kdaj bomo stopili v cerkev pred jaslice, in sedaj
pričakujem tebe. Sato. — Vzdramil sem se, kakor da je nekdo
položil roko name. Nikogar ni bilo. Ali je bila misel nanjo? Ura je
kázala tričetrt na osem.
Pod oknom se je ustavila kočija. Nekdo se je menda pripeljal
k hišnemu gospodarju v goste. Zaslišale so se tihe stopinje, nekdo
se je dotaknil vrat, nalahno je potrkalo.
„Sato!"
Vstopila je oblečená v svileno belo obleko, z belim šálom
na glavi, z závitkom v roki. Stal sem presenečen, kakor da je nisem
pričakoval. Zaprla je vráta, odložila šal in si popravila lase pred
zrcalom.
„Ali ste vse pripravili?"
„Vse. Skoraj bi vas ne spoznal, Sato."
670 Dr. Ivan Lah : Sato.
„Zaradí obleke mislite? Človek mora biti oblečen stanu pri-
merno: v kavarni sem gejša, na poti domov sem navadna ženská,
danes sem vaš gost."
Med tem je vse uredila in prišla k mizi. Njen obraz je kázal
žensko dvajsetih let, mamljive krasote.
„Kako vam ugajam?" je vprašala.
„Zelo mi ugajate . . . „Gledal sem jo kakor neverjetne sanje
pred seboj. „V resnici nisem verjel, da prídete."
„Saj sem vam obljubila."
„Mislíl sem, da vas zvabíjo s seboj bogati Ijudje. Resignirano
sem čakal na srečo, na katero nisem veroval."
„Vi niste verovali? Da, danes je malo vere na svetu."
Ozrla se je po sobi. Nato je vzela svoj zavitek in ga razvila
na mizi ; potem je pripravila samovar. Vse je delala z veščo roko,
kakor da je však dan opravljala ta posel.
„Zdi se mi, da gospodarim kakor v svojem."
„Kakor v svojem, Sato."
Samovar je stal obdan z modrim plamenčkom na mizi. Luč je
svetila poljasno, ogenj je prasketal v peci. Sedela sva s Sato na
zofi in govorila.
„Sedaj je dovolj igre. Sato! Govoriva resno. Čemu igrate ko-
medijo, ko je resnica tako krásna ! Govorite : vi niste navadna gejša,
sploh niste gejša, niste Sato, vi ste več ..."
Gledala je strmeče v mrak pred seboj.
„Sato, vi ne veste, kako mi je bilo, ko sem vas videl v oníh
zakajenih prostorih med šumečo družbo, ko sem videl, kako so
starci po vas stegovali svoje roke, ko sem slišal žvenket denarja,
trkanje kozarcev, pokanje šteklenie."
Gledala je molče pred se, kakor da samo napol posluša moje
besede.
„Sato, vi ste vzbudili v moji duši krásne sanje. Kakor iz nebes
e prišla ona obljuba za sveti večer. Nisem verjel. Sato, kako bi
verjel ? Sto in sto bogatih Ijudi vas obdaja vsako noč, vso krasoto
življenja vam nudijo, vse razkošje sveta; kaj je ta borna sobica
proti onim palačam!"
„Sodite, kakor vsi, ki gledajo svet s takimi očmi kakbr vi,"
je začela Sato. „No, takih ni mnogo, ker svet preveč pozná samega
sebe. Kjer pa je mnogo spoznanja, je malo vere. Verujemo na to,
kar vidimo in slišimo in ne verujemo na nič višjega in lepšega.
Sto in sto Ijudi se však dan menja v kavarni, kaj jim je gejša :
Dr. Ivan Lah: Sato. 671
Ženská, ki jim mora postreči; drugim se zdi, da je namenjena za-
baví, nekteri mislijo, da je naprodaj. Morebiti so med temi Ijudmi
tudi taki, ki mislijo drugače, toda kdo jih pozná? Govore, pijo in se
zabavajo kakor drugi. Naš gospodar je znal dobro izrabiti slabost Ijudi,
ki hočejo prevare. To je vsa njegova umetnost, znanje in bogastvo.
Ako bi bil sezidal navadno kavarno, kdo bi se zmenil zanj. Treba
je bilo japonskih dekoracij in gejš. Za dekoracije ni težava, dobi
se jih po nizki ceni, in gejše se dobe zastonj. Danes ima človek
majhno ceno. Gospodar jih je izbiral po volji; mnogo jih je od-
klonil, ker niso bile lepe. Govoril je nam in je rekel : „Poleg pri-
jaznosti in Ijubeznivosti ne nudite Ijudem ničesar razen prevare.
Ako bi imele na sebi navadno obleko, ne bi imele večje cene od
drugih žensk; toda me smo gejše in gostje nas gledajo z zaljub-
Ijenimi očmi. Pridejo tudi bogati, plačajo šampanjca in razbijajo
kozarce. Kaj žele? Ljubezniv nasmeh, prijazno besedo, lep pogled.
Srečni so v svoji prevari in pijejo naprej . . . Želela sem vsaj en
večer živeti po resnici, zato sem vas prosila za ta večer."
V samovaru je zavrelo. Sato je pridejala čaja in je ugasnila
ogenj, potem je zopet prisedla.
„Toda vi niste bili prej gejša, Sato ; po vaših rokah sem
spoznal." Molčala je dolgo in je skrila svoje nežne bele roke.
„Nisem bila gejša," je odgovorila resno. „Ljubila sem, kakor
gejša . . . Pustite me, je rekla, kakor da se je vzbudila iz spominov.
Vstala je, natočila je čaja v čaše in pridala sladkorja.
„Sato pomeni sladkor, kaj ne?"
„Pravijo. Ali pijete z rumom?"
„Da, mnogo ruma !" . . .
Hvalil sem čaj in Sato se je smejala.
„Danes je čuden večer," je rekla Sato, „však človek dobi neke
posebne želje. Sicer je tudi to prevara, kajti večer je enak večeru.
Kaka je razlika v zimskih nočeh. Toda včeraj ni bilo, kakor danes
in jutri bo od vsega komaj odmev. Tako dela človek iz življenja,
kar sam hoče. Ustvarja si bájke in je tem srečnejši, čim bolj vanje
veruje."
„Kakor otroci. Toda mi ne borno verovali v bájke in prevare."
„Zakaj ne?"
„Preveč smo bili prevarani."
„Ali ne čutite danes, da srce potrebuje vere?"
„Da, toda v resnico, ne v bájke! Hočem, da mi je Sato več,
nego gejša, tako postane resnica lepša od prevare. Sato je krásna
672 Dr. Ivan Lah: Sato.
tudi, ko ni gejša in tako je vredna Ijubezni ; ako pa bi bila krásna
samo zaradí obleke, bi Ijubil samo gejšo, a ne Sato."
Sato je rekla: „Morebiti sem kakor biser, ki so ga Ijudje zavrgli
in se je izgubil med smeti. Ako je biser pravi, tudi med smetmi
ostane sebi enak. Sedaj sem gejša, ki praznuje sveti večer v sobi
tujega človeka."
„Ne tujega, Sato."
„Jaz vas ne poznám."
„Poznáte, Sato."
„Da spadáte med Ijudi, ki si žele krasoto življenja; tudi krasota
je prevara. Vsa vrednost prevare je v veri, vsa vrednost krasote v
Ijubezni. Ali ne mislite, da je tako?"
„Ne, krasota je resnična, kakor je resnična Ijubezen. Glejte
tudi brez prevare je krasen ta večer v vsej resničnosti."
„In vendar je morebiti prevara."
„Ne, jaz verujem, verujem vate, v Ijubezen, v srečo!"
Prijela me je za roko in me peljala seboj. Prižgaia sva sveče
na smrečici . . .
„Vidite," je rekla Sato, „darovi so resnični, toda treba jim je
bájke, da so krasnejši; v nebesá segajo, ker jih deli Ijubezen. Enaka
je njih cena, toda večja je njih vrednost pri onih, ki verujejo v
bajko. Zato je treba na svetu več vere, nego jo daje spoznanje,
da je sreča večja !"
Sedela sva kakor otroka ob božičnici in gledala v plapolajoče
učice. Naenkrat se je njena roka stresla, solze so ji zalile oči.
„Sato!"
Lúči so utripale kakor molitve obupanih src. Gorele so kakor
plameni Ijubezni, uničujoči sami sebe, razlivale so se in ugašale,
kakor da bi umirale bájke. Tako so pogasnile vse. Sedela sva z
Sato na zofi in mi je pripovedovala dolgo povest. Luč je brlela na
mizi, mrzel samovar je stal poleg nje in vino v kozarcih. Zunaj se
je nad mestom razlegalo zvonjenje zvonov. Slavospev vere je donel
čez zemljo. Zgrnile so se zvezde in se je zasvetilo od neba do
zemlje, kakor da se je razodela veliká skrivnost, objemajoča v ne-
skončni Ijubezni zemljo in ves svet. —
Književna poročila.
673
^^_-^S^ —
Književna poročila
o o o
■-^^^^^--^
Ražne povesti. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1912.
80. 191 stráni.
Fr. S. Tratnikov „Konec povesti..." tvori začetek knjižice. Historija o
pijancu, ki se je kljubujoč starému pregovoru prej spreobrnil, nego v jamo zvrnil.
Veleidealizirana sličica ne bo izgrešila svojega vzgojnega namena pri onih, ki so
se pravkar izvili šolskim klopem. Veteránom čitanja pa roji po možganih: Kje sem
pač to bral? Povsod, kjer se tiská in usum Delphini ! — V „Očetu in sinú" —
J. Kostanjevec se je reaktiviral po daljšem pisateljskem dopustu — se nahaja
luč in noc bolj enakomerno porazdeljena. Za brezobzirnim, delavnim očetom, ki
bi ga v tujini dičil naslov, „selfmademan", zahteva povprečna mohorjanska nátura
in komodna tehnika, da sledi sin duhoven ter vrača imetek oškodovancem. Vsi ti,
kakor mnogo drugih, nosijo na čelu viden pepelni znak, da tekmujejo med sabo,
kdo prej zdrsne pod prag naše zavesti. Najbolj tipičen je morda šeP. Bohinjčev
„Glagoljaš Štipko", dasi stopa včasih preveč v ozadje. Povest iz 13. stoletja, torišče
zvečine Dolenjsko. Par prizorov práv prijazno prikazanih, par prikupnih potez,
vsa stvar, škoda, samo nakázaná. Čudiš se mirni objektívnosti pri opisovanju npr.
bogomilov; čisto zadaj pa mora priti brca: znamenje naše praznovernosti. —
O „zvonenju v gozdu pri Ptuju" (pred 300 leti) pripoveduje Lea Fatur, ki v
tkanino svojih povesti rada vpletá legendaren vôtek, vse to z gesto realista. Sledi
trojica živalskih praví j ic, oziroma dvogovorov. V celoti se ne more očitati
tem drobnarijam, da segajo po svoji umetniški obdelavi nad povprečnost. Ko bi
jih presojal rajni Plinij, bi pripísal morda ta paradoks: Nihil peccat, nisi quod
nihil peccat. A. Ľebeljak.
Slovenské večernice. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1912.
66. zvezek. 8o. 160 str.
Ena najrodovitnejših med sodobnimi našimi pisateljicami, gosto in izbrano-
besedna Lea Fatur, ki se zadnje čase bavi prevesno z zgodovinskimi sujeti, je
tu podala Vislavino odpoved. Romantični zapletljaji, vaba za žensko psiho, se
odvijajo v drugi švedsko-poljski vojski 1. 1655., ko so se od vseh stráni zgrinjale
na Poljsko tolpe grabežljivih sosedov, ko so se še celo nekateri žlahčiči domačini
družili z nasprotniki zoper kralja. Antagonizem med zvesto in odpadlo plemiško
rodbino tvori izhodišče najvážnejším dogodkom. Ljubezen med otroci teh družin,
zapreka pri starših; končna ovira, denár, pri nepremožni hiši, ki pa ima skrit základ,
dovoljen v uporabo le poslednjemu potomcu. Ta se imenuje Vislava. Plemeniti
nagibi, Ijubav do preganjane Poljske, malce tudi plemenitaški predsodki časti, jo
pripravijo, da si s tajnim ogromnim premoženjem ne pomaga do osebne sreče,
ampak se žrtvuje na oltarju domovine. Zanimivosti v tem okviru ne manjka,
zanimanje ne ohlapne do konca. Seve, Sienkiewiczevim románom sláva ne bo
mrknila vsled tega. — „Po stopinjah Gospodovih". Spomini na Slovensko jeruzalemsko
romanje v 1. 1910. Kot psiholog se je g. Meško bržkone postavil na stališče, da
človek rad sprejme in sliši, kar mu je znano. Zato toliko locoram communium iz
izraelské zgodovine, ki jo poznajo naši Ijudje vsaj dvajsetkrat bolj ko svojo lastno.
Da, ta pot po gori „moriji" je predolga. Nasprotno pa so ostale partije gladko
„Ljubljanski Zvon* XXXII. 1912. 12. 48
674 Književna potočila.
čitne, obilujoče interesantnih podrobnosti. Žal, da se je pisec teh črtic preznatno
omejil ravno v tej smeri, saj potopisi najdejo dovolj odjemalcev . . . Čitanja vredno
je „Potovanje na Njegovega Veličanstva ladiji »Zenta«, ki se ga je udeležil 1. 1899.
za čaša boksarske vstaje ter ga v svojem narečju pripoveduje priprost ogrski
Slovenec, M. D a m j a n. A. Debeljak,
F. S. Finžgarjevi zbrani spisi. I. zvezek. Pod svobodnim solncem. Povest
davnih dedov. 1. knjiga. V Ljubljani, 1912. Založila Katoliška bukvarna. 8^. 284 str.
Cena broš. 3 K, vez. 4 K. (Leposlovna knjižnica, 10. zvezek).
Ta široko zasnovani román nam riše boje Iztoka, hrabrega vodje podonavskih
Slovenov z Bizantinci za čaša Justinijana. Finžgarjeva invencija je originálna, kljub
ternu, da spominja vedno veseli, zviti in strahopetni pevec in pivec Radovan na
debelega poljskega viteza Zaglobo in hunski poveljnik Tunjuš v svoji strasti do
Ljubinice na Tatarja Azijo. Avtor obvlada ogromno snov popolnoma ; plastično in v
krasnem jeziku nam riše življenje starih Slovanov in razkošnega bizantinskega
dvora. Ti opisi nam pričajo o pisateljevih temeljitih študijah. Veliko je bilo zanimanje
za ta naš najboljši zgodovinski román, ko je izhajal pred leti v „Dom in svetu",
tem večje bo še sedaj, ko mu je junaška borba balkanskih Slovanov za svobodo
podelila živo aktualnost. Ko izide še druga knjiga, bo treba posvetiti umotvoru
daljšo študijo. Dr. V. Z.
Andrej Rapé, Mladini. II. zvezek z 11 slikami. Ljubljana 1912. Izdalo in
založilo „Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta". 80. 106 str. — III. zvezek:
Šoloodrasli mladini. S 3 slikami. 8o. 112 str. Cena zvezku 1 K 50 vin.
Zopet dve knjižici, namenjeni mladini v pouk in zabavo. Vpraša se le, ali
odgovarjata po svoji vsebini in po načinu pripovedovanja tému namenu. Prvá obsega
13, druga pa 16 črtic, sličic ali kako bi jih že nazval, ki so vse več ali manj
refleksivnega značaja: malo dejanja je v njih, zato pa tem več razmišljevanja,
lirične omlednosti, sentimentálne navlake, leporečnega besedičenja, skratka preveč
lupin, a premalo jedra. Posamezne črtice ne káže tu posebe ocenjevati. Dokaj dobro
je označená otroška duša v prvi črtici, „Nemec"; največ veselega dejanja je v
zadnji „Ukane Matjaževega Groga", a kje je tu kaka ideja, ki naj bi blažila,
vzgajala mlado dušo? „Základ" ostane brez učinka, ker ga zaduši besedni plevel.
„Vstajenje" hrope pod težko simboliko; „Brez go spod in j e" pa je mladinskemu
naziranju neprimerna humoreska: Boštjančeva mati se je spotaknila ob štor, ko je
nešla prašičem pominje, in se je ponesrečila pri padcu; njen mož je skočil na
pomoč, „nesel je ponesrečeno ženo v hišo in naprtal vse štiri vogle hiše na pleca
— in jel piti pelin". Takih banálnosti je žalibog preveč v obeh knjigah, n. pr.
Groga grozi golobu, ki ga ne more ujeti : „Lopnem te po kljunu, . . . da se ti
zazdi, da je tvoj god! — Tudi vrat ti hitro zavijem, da se preseliš na oni svet,
da še vedel ne boš, kdaj!" (II. 92). Ali: „Med gledalci se je pojavil tak smeh, da
je gospodu Alojzilu (!) postalo slabo. Gospe in gospodične so cvilile, da so bolela
ušesa." (III. 37). Prvá knjiga ima 11 slik, izmed teh je po naši sodbi le 6 ad hoc
narisanih, 5 klišejev je pa že drugod porabljenih in so dotične črtice le prigodnice
k tem klišejem, n. pr. „Njegov Ijubljenec".
Nič ugodnejše ni naše mnenje o zvezku, namenjenem „šoloodrasli" —
zakaj ne: soli odrasli? — mladini, posebno še, ker jo kazi nenavadno mnogo
tiskovnih hib. Večjidel nudijo žalostne slike iz našega kmetskega življenja, tako
kar prvá, ,,Prost sem!", kjer fánt, ki je pravkar izstopil iz šole, na prvem
fantovskem večeru, pijan od žganja, ubije sovaščana gospodarja. Nič bolj zadovoljive
Književna poročila. 675
slike niso „Pijan ec", „Ml i n" in „Vaški Janez". Nekaj komike, dasi pri-
siljene, je v „SI i kar j u", z dolgim úvodom brez zveze z glavnim dejanjem, ali
v „Vrhačevem Urhu", čudaškem grobokopu, ki si da na práv poseben način
zob izdreti. Fantastični alegoriji, ki jih mladina ne bo práv nič razumela, sta
„Jeseň je bila" in „Po zemlji je hodila Ijubezen". Čemu ima opis lova
„Na divjega petelina" kar dve stráni liričnega uvoda? — Čudno zagonetna
stvar je „Na štoru"; gostobesedne refleksije „Na lad j i" pa nas presenetijo s
končnim pozivom: Ne v Ameriko ! Razmerno boljše slike so- „Na stará leta",
„O h i sni mir!", tudi „Slepo dekle". Dogodek iz Napoleonovega življenja,
„Solnce je zašlo", pa je kakor Pilát v veri. — Knjižici sta práv lično tiskani; če
bi le ne bilo v besedilu toliko hib in netočnosti! Za primer naj bodo le sledeče:
atlantski oceán, rdeče morje, pom-lad, čestilka, sinaha, vsklikniti, izpodtakniti itd.
Kam pridemo, če bomo besede tako lepili: malopomalem, napolpodprt, snegobel,
lejtesno(!)? Ali celo: Bognasvaruj hudega, fánt, nehaj! (III. 15.) Bognasvaruj pišenio
skupaj le kot evfemizem za „budiča", kakor tudi: nepridiprav, očenaš. — Inicijalke
s tistimi grotesknimi priveski iz živalskega življenja se pač ne prilegajo značaju
Rapetovih sličič; nekatere učinkujejo kakor zlobna ironija, Toda dovolj ! Dvomimo,
da bo mladina te knjige večkrat čitala; njih vsebina in oblika ne odgovarja tistim
načelom, ki naj veljajo za mladinsko slovstvo, da bo dosegalo svoj namen. Ni nam
jih treba iznova poudarjati, povedali smo jih lani v Lj. Zvonu (str. 664) o priliki
ocene Meškove knjige „Mladi m srcem". J. W ester.
Henrik Sienkiewicz, Skozi pustinje in puščavo. Roman iz Mahdijevih
časov. Prevel dr. Leopold L en a r d. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška bukvarna.
(Ljudska knjižnica, 17. zvezek). 8^. 498 str. Cena broš. 2 K 80 v, vez. 3 K 90 v.
Sienkiewicz je nam posebno znan kot pisatelj plastičnih zgodovinskih
románov. Začel je kot feljtonist in novelist ter se mogočno razmahnil v románu.
Dasi velja pred tujino za največjega poljskega beletrista, ni mogel nikdar ustvariti
dela, ki bi popolnoma zadovoljilo umetniški čut. Večina del je nekaka vsota
feljtonov, ki jim manjka pravé koncentracije in zaokroženosti ; vsako poglavje je
efektná slika zase. V romanih iz dávne Poljske je bil preveč rodoijub in ni videl
tudi senčnih stráni domovine, ki jih je odkril Vyspiánski z bolestnim posmehom;
v delu „Quo vadis?" pa je ostal bolj pri dramatični površini in ni čutil krize, ki
se je vršila v človeku ob propadu veka.
Kot zgodovinski pisatelj z romantično noto si je izbral tudi vstajo Mahdija
proti egipčanski vladi, dasi je vstaja samo okvir in ga je zanimala zlasti tropična
dežela. Smain, ki je bil poročen z Mahdijevo sestrično, je obljubil egipčanski vladi,
da oprosti Evropejce iz rok Mahdijevih in je dal kot poroštvo svojo ženo in otroke.
A Smain se ni vrnil in je zdaj skúšal pripeljati za seboj ženo in otroke, ki so bili
pod nadzorstvom v Port-Saidu. Z zvijačo se je posrefilo Fatmi, ženi Smainovi, da
je ujela Stanka in Nelko, otroka dveh inženirjev pri sueškem prekopu, in jih poslala
k Smainu v puščavo, ker je upala, da bo izpustila angleška vláda njo in njeno
deco, če hoče rešiti Stanka in Nelko. Pot skozi puščavo do Mahdija, afriška flóra
in favna, vse groze puščave in neverjetnost, da se rešita dva otroka iz rok beduínov
in da ju najdejo angleški raziskovalci Afrike, to je vsebina precej obilne knjige.
Delo sloni na neverjenostih in je zanimivo samo kot potopis. Za epilóg nam pove
pisatelj, da je bila čez deset let srečna poroka med Stankom in Nelko in da sta
šla na ženitovanjsko potovanje v Afriko, pa zdaj ne peš kot prvič! — Marsikateri
užitek med čitanjem nam pokvari prevajalčeva kanclijska slovenščina.
Joso Jurkovič.
676 Književna poročila.
Koledar Družbe sy. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto 1913.
Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani, 1912. 80. 190 str. -j- inserati. Cena 1 K 20 v.
Poleg temeljitega vestníka o delovanju naše šolske družbe prináša koledar
črtico o gdč. Milki Mankočevi, ki je letos v Trstu slávila petindvajsetletnico svojega
neumornega narodnega dela. A. Beg je očrtal „Zgodovino Družbe sv. Cirila in
Metoda na Koroškem", ki je bila nekdaj slávna in častna za koroške Slovence;
pisatelj je mnenja, da kažejo znamenja zadnjih časov, da bodo zmagali zdravi
nazori nad slepo strankarsko strastjo. — Posebno vrednostdaje koledarju Rih. Orla
národopisní in jezikoznanski očrt „O Rezijanih". Ciril Petrove c je opisal „Naš
napredek v Trstu", ki navdaja vsakega zavednega Slovenca s ponosom.
Slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček. Sestavila dr. Jakob S k e t ,
c. kr. vládni svetnik, in Štefan Pod bo j, c. kr. profesor. Celo vec 1912. Tisk in založba
tiskarne Družbe sv. Mohorja, M. 80. 416 str. Cena vez. 2 K 40 v.
Slovarček je popolnjen ponatis iz „Slovenisches Sprach- und Ubungsbuch",
ki je izšel letos v sedmi predelani izdaji. V prvi vrsti je knjižica namenjena Nemcem
ki se uče slovenščine, zato je dodal sestavitclj v slov.-nemškem delu slovenskim
samostalnikom in pridevnikom še potrebne končnice in označil perfektivne glagole.
Za Slovence bo delo manj porabno, ker nemškim samostalnikom ni dodan člen.
Slovarček zaključuje seznam najvažnejših osebnih in zemljepisnih imen.
P. Novák.
Dr. Jovan Skerlič, Istorija nove srpske književosti. S. B. Cvijanovič u
Beogradu, 1912. 80. VII+288 str. Cena broš. 350 din.
Skerlič, profesor srbské književnosti na vseučilišču v Belgradu, je znan
pisatelj v srbskí književnosti. Že lepa vrsta študij o srbski literaturi je izšla izpod
njegovega peresa. Izmed novejših del ómenjam monografijo o srbski književnosti
XVllI. veka (1909) in temeljito študijo o zgodovini srbskega tiská od 1. 1791.-191 1. —
Najnovejše Skerličevo delo je le posnetek večje srbské literatúre, ki izide drugo
leto. Kakor nam pravi pisatelj sam, obsega zgodovino srbské literatúre v ožjem
zmislu t. j. samo ono, ki je nastala v teku 18. stoletja pri pravoslavnih Srbih na
Ogrskem in se razvila pri srbo-hrvaškem pravoslavnem delu. Zato ne govori o
lokalnih literaturah 18. stoletja, o bosanski in slavonski, in najnovejši hrvaški literaturi.
Te lokálne književnosti niso vplivale na razvoj srbské literatúre in najnovejša hrvaška
se je razvila v popolnoma samostojno književnost. Seveda to obžalujemo, ker mo-
ramo stremiti za tem, da se nájde tudi v književnosti srbsko-hrvaškega národa edinost.
Knjigo je razdelil na pet poglavij : racionalizem, od racionalizma k romantiki,
romantika, realizem in današnja književnost. Však odstavek se prične z informativnim
zgodovinsko-kulturnim pregledom, ki nam káže različne vplive na literaturo
posamezne dobe. Iz teh pregledov dobiš ne le jaseň pregled o literarnem gibanju,
temveč tudi pogled v kultúrni razvoj srbskega národa. Tem pregledom slede krajše
ali daljše biografije važnejših pisateljev posameznih dob. Tako je z literarno
zgodovino združená tudi bio- in bibliografija, kar opravičuje dejstvo, da je knjiga
namenjena v prvi vrsti šolskim potrebám. Knjiga je pisana v modernem dúhu,
jedrnatem jeziku in se čita zelo prijetno. Bodi torej priporočena vsem Slovencem,
ki se zanimajo za razvoj srbské književnosti. Dr. R. Mole.
Književne novosti. Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg sta izdala II. zvezek
„Bibliotéke pisateljev sedanje dobe", ki vsebuje Milana Puglja „Uro z angeli in
druge prigodbe". — Na željo prijateljev Aškerčeve múze izda Národná tiskarna
še pred Božičem njegovo posmrtno delo „Atila v Emoni" v posebni knjigi, v običajnem
formátu njegovih pesnitev. Za lažje umevanje bodo knjigi dodané potrebne opombe.
Slovstveni zapiski. 677
Siovstveni zapiski
•f* Profesor Josip Celestína. Dne 17. októbra t. 1. smo pokopali moža, ki
zaslúži trajen spomin v naših srcih radi svojega delovanja na polju naše mlade
šolske literatúre.
Josip Celestína se je rodil 21. februarja 1845. 1. v Zagorju ob Savi. Kakor
večina kmečkih dečkov je prišel že precej star v srednjo šolo. Pohajal je Ijubljansko
gimnazijo, prebil vse težkoče, ki jih je delal učencem v onih časih le malo znani
učni jezik, pa je vendar dosegel vedno izvrstne uspehe. Leta 1867. je napravil
zrelostni izpit. Matematika in fizika sta ga veselili od nekdaj, zato se posveti
modroslovju. A kakor večina naših abiturijentov, se je mogel zanašati le na svojo
lastno moč. Sreča mu je bila milá, da je našel v Gradcu pri grofu Herbersteinu
službo odgojitelja. Kako izborno je izpolnjeval svoje dolžnosti, káže najbolje
dejstvo, da so ostali njegovi gojenci in njih roditelji ž njim v prijateljski zvezi do
zadnjega čaša. — Še kot kandidát modroslovja je poučeval rajni na trgovski aka-
demiji v Gradcu. Ravnateljstvo. mu je priznalo práv láskavo, da je bil izboren
učitelj in izvrsten odgojitelj.
Julija 1. 1875. je prebil izpit za matematiko in fiziko na srednjih šolah. V
šolskem letu 1875/6. je supliral na c. kr. moškem učiteljišču v Gradcu. Akoravno ni
zatajeval nikdar svoje národnosti, ampak jo moško zastopal, pridobil si je tudi
tam Ijubezen učencev in učenk ter priznanje svojih predstojnikov. — Početkom
šolskega leta 1876/7. je bil imenovan za glavnega učitelja na c. kr. učiteljišču v
Ljubljani, kjer je slúžil do konca novembra 1894. Kako izboren učitelj je bil, nam
káže láskavá sodba njegovih ravnateljev; kako so ga spoštovali gojenci in gojenke,
pa njihovo spoštovanje, ki so mu ga izražali o vsaki priliki práv do njegove smrti.
Celestína je bil miren, vesel človek, neumoren delavec, za vsako uro temeljito
pripravljen, resen, pravičen učitelj, ki stremi le za tem, da vzgoji dobre, vestne
učitelje. Sam jim je bil najboljši zgled. Pridobil si je spoštovanje tudi najširšega
občinstva.
Da odpomore po svoji moci nedostatku, da so se morali učiti bodoči slovenskí
Ijudskošolski učitelji matematike z nemškim učnim jezikom, se je lotil spisovanja
slovenskih učnih knjig za svoje predmete. Poslovenil je dr. Močnikovo aritmetiko
za nižje gimnazije (1. del 1882, II. del 1884), istega pisatelja geometrijo za nižje
gimnazije (I. del 1883, II. del 1884), istega pisatelja aritmetiko za učiteljišča 1. 1885,
in je sodeloval pri prestaví Močnikove knjige posebne in občne aritmetike za uči-
teljišča po četrti nemški od A. Behackerja predelani izdaji.
Celestína je bil prví delavec na polju slovenské matematike, ustvaril nam je
terminologíjo zanjo. Koliko težav in truda mu je prizadejalo to delo, ni močí
opísati. A njegovi jekleni vztrajnosti se je posrečilo to delo.
Žalibog si je nakopal pri tem delu, ki ga je moral izvrševati večinoma
ponoči, hudo bolezen na očeh. A kljub neznosnim bolečinam je vztrajal. Koncem
osemdesetíh in početkom devetdesetih let se mu je bolezen vedno hujšala, da mu
tudi zdravniki niso mogli pomagati. Največja sreča je bila, da je našel v spoštovani
Schulzevi rodbini skoro petindvajset let skrbno postrežbo in tolažbo.
678 Slovstveni zapiski.
Konečno mu je vid tako opešal, da je moral prositi za umirovljenje. Koncern
novembra 1. 1894. je stopil v pokoj. Nj. Veličanstvo mu je zvišalo z ozirom na
njegovo bolezen pokojnino za 400 K. Žalibog mu tudi v pokoju bolezen ni priza-
našala. Leta je moral prebití v temni sobi, cele noci je prebedel, ker mu bolečine
niso dale spati. Konečno so se pomirile oči, že si je revež oddahnil, kar se shujša
anevrizma na nogi tako, da si jo je moral dati odrezati. A tudi ta žrtev je bila
zastonj. 16. októbra zjutraj je rešila smrt potrpežljivega trpina daljših bolečin. Bodi
mu zemljica lahka! Národu slovenskému bo ostal v trajnem, hvaležnem spominu.
F. H.
•j* Fran Orožen. Ob sklepu lista nam je nepričakovano došla tužna vest, da
je ugrabila neizprosna smrt zopet enega naših boljših kulturnih delavcev: dne
26. novembra je po múčni bolezni v 59. letu svoje starosti preminil Fran Orožen,
profesor na c. kr. učiteljiščih v Ljubljani. — Rodil se je 17. decembra 1853 v
Laškem trgu na Štajerskem. Mariborski stolni prošt Ign. Orožen, znamenití zgodovinar
lavantinskih dekanij, je bil njegov strie. Po končanih modroslovnih študijah je
služboval kot suplent na novomeški gimnaziji, odkoder je prišel v jeseni 1. 1886.
za suplenta na Ijubljansko realko, kjer je ostal tri leta; poučeval je zgodovino,
zemljepis, nemščino in slovenščino. V septembru 1. 1889. je bil imenovan za
profesorja na Ijubljansko učiteljišče in tu je deloval do svoje smrti. — V politični
javnosti se Orožen ni kázal, tem plodonosneje pa je posvetil svoje moci strokovnim
organizacijam in pisateljevanju. Ko je 1. 1892. idealno navdušenje za slovenské
planine in čudoviti Kras poklicalo v življenje „Slov. planinsko društvo", mu je
bil Orožen načelnik celih petnajst let; in prvá slovenská planinska koča na Črni
prsti nosi njegovo ime. Ko se je odpovedal načelniški časti, mu je občni zbor
podelil častno članstvo, „ker je od postanka društva . . . ob hudih narodnih in
političnih borbah previdno vodil društvo, mirno, trezno in stvarno deloval ter se
posebno odlikoval tudi s planinoslovnimi spisi". — Novoustanovijenemu „Društvu
slovenskih profesorjev" je načeloval do svoje bolezni; bil je član in odborník
„Pisateljskega podpornega društva", od leta 1898. je bil marljiv odborník
„Matice Slovenské". — Orožnovo književno delovanje je bilo plodonosno. Za
,Planinski Vestník", ki mu je bil nekaj čaša tudi sourednik, je napisal te-le
daljše članke: Valentín Vodník kot turist in turistiški pisatelj (I., 1895); svojemu
učitelju, slovečemu alpinistu Frid. Simonyju je posvetil prisrčen nekrológ (1896),
opisal je Rogaško goro ali Donati (1896), „Golte" ali iVlozirsko planino (1898),
svoje izlete na Krn, na Lisco poleg Sevnice ob Savi (1899) in na Mrzlico (1901).
Mnogo je potoval po slovenskem Štajerju, ki ga je poznal temeljito. Posebno važno
je njegovo „Potovanje na severno Slovensko jezikovno mejo", ki ga je napravil
leta 1900. iz Celja črez Vojnik, Mislinjo, Slovenji Gradec v Spodnji Dravograd,
Marenberg, na Kozjak, v Ivnico, Arvež, Lúče in Lipnico. O njem nam obširno
poroča v Pian. Vestníku za 1. 1901. Pisal je o Vodnikovem „Vršacu" ter določil,
da je Mali Triglav po Vodniku opevani Vršac (1899). Iz Valvasorja je posnel njegovo
pripovedovanje o Kŕmi ali Triglavu (1903); o Valentínu Stanicu, prvem slovenskem
veleturistu, je sestavil daljšo razpravo (XIII, 1907). — V „L j ubi jánske m Zvonu"
je priobčil sledeče poljudne črtice: „S čim in kako so písali stari narodí in kako
pišemo zdaj?" (1887), „O početku in razvoju pisem" (1888), „Henry Moreton Stanley"
(1890; življenjepis tega slovečega afriškega potovalca je izdal 1. 1892. v posebni
knjigi). „Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1778 do 1837 (Lj. Zv. 1895). V spomin
stoletnice Vodnikovega potovanja na Triglav je napisal črtico „Vodník kot turist"
Slovstveni zapiski. 679
(1895). Razen tega je napísal za Zvon tudi par daljših ocen. — V „Zborníku
Matice Slovenské" je priobčíl razpravo o zemljevídih slovenskíh pokrajín v prejšnjem
in sedanjem času (1901). Za Matično serijo „Slovenska zemlja" je napísal kot
četrto knjigo „Vojvodina Kranjska", kí je izšla v dveh delih (1901, 1902).
Enako monografijo je hotel sestaviti tudi o slovenskem Štajerskem, pa mu je smrt
prekrižaia domoljubno namero. — Orožen je bil zelo marljiv šolski pisatelj. Za
slovenské Ijudske in meščanske šole je priredil Haardtov stenskí zemljevid Palestíne
(1897), stenskí zemljevid Evrope (1899), zemljevid zabodne in vzhodne polute in
vojvodine Kranjske. Skupno z Rutarjem je priredil Haardtov zemljepísní atlas za
Ijudske šole s slovenskim učním jezikom (1898). Spísal je „Metodiko zemljepísnega
pouka" (1891, 2. ízd. 1898), „Zemljepís za meščanske šole" v treh stop. (1891 -1896 ;
3. nat, 1904), kí je ízšel pred kratkim v popolnoma predelaní obliki. L. Schwentner
je založil Orožnov „Zemljepís Avstríjsko-ogrske dŕžave (Domoznanstvo) za četrtí
razred srednjih šol" (1907), v o. kr. zalogí šolskíh knjíg na Dunaju pa je zagledalo
beli dan njegovo „Kranjsko domoznanstvo" (1909). — Sklepam z besedami učitelj-
skega zbora: „Izvrstnemu in vestnemu učitclju, najboljšemu prijatelju mladine,
vrlemu in Ijubeznjívemu tovarišu ostani blag spomin ! Dr. J. Š.
„Turkova prisega". Ljubljanskí dnevník „Slovenec" je prínesel v št. 260
(dne 12. nov. 1. 1.) članek „Mrk polumeseca" ízpod peresa prof. Antona Bezenška
íz Sofije. V tem vojnem poročilu z bolgarskega bojišča čitamo tole písateljevo
refleksíjo: „Ko sem bil še mlad dijak, sem rad poslušal prípovest o starí, mogoční
lipí, kí stojí tam na Čerínu (pod Konjiško goro v Črešnicah) in v svoji mladeníškí
navdušeností sem zložil pesem o tej lipí, kí je tiskana v Vrtcu (1. 1870.) in se
začenja z besedami:
Stojí tam lipa stará,
še turškíh čet spomin . . .,
a konca v tem zmislu, da velí turški poveljnik: ako bo pečeň petelin še enkrat
zapel, pridem spet kdaj v te kraje nazaj." — Anton Bezenšek omenja tu svojo
mladostno pesem, kí jo je objavil v „Vrtcu" 1. 1874. na str. 165 (ne I. 1870., saj
takrat „Vrtec" še ní izhajal) pod naslovom „Turkova prisega". (Po národnej prípo-
vedkí zložil A. B.) Pesem obstojí iz 21 níbelunškíh kitic — ima torej v tistih
časih moderno obliko pripovedne pesmi — in se začenja :
Pod goro tam Konjiško ravnina je Čarí n,
Kjer raste lipa stará, še turških dnij spomin . . .
Práv ta pesem pa je objavljena tudi v Levstíkovíh zbraníh spísih (L, str. 285-288)
v cíklu njegovih románe, balád in legend. Fr. Levec kot urednik teh spisov v
„Tolmaču" nič ne omenja zgodovíne „Turkove prísege", češ da ni prvotno
Levstikova, kakor je zabeležil n. pr. o pesmi „Živopísec in Marija", da je prav-
zaprav L. Pintarjev prevod Platenove „Legende". V kazalu je pač omenjeno, da je
.Turkova prisega" izšla v Vrtcu 1. 1874., dodaní dátum v oklepaju (25. sept. 1876)
pa značí, da jo je Levstík priredil takrat za natisk. Stvar si razlagamo takole :
Levstik je kot Vrtčev sotrudnik in njega pesníški urednik dobil tudi Bezenškovo
pesem v presojo in jo je nekoliko opilil. Bistvenih prememb sicer ni najti: rime
so, razen dveh, vse Bezenškove, le besede je Levstik mestoma prenaredil in pre-
stavil. Pač pa je Levstík izpustil 6. kítíco, najbrž kot nebistveno in dejanje motečo;
a baš na to se Bezenšek v svoji remíniscenci sklicuje. Vezír Mustafa se namreč
zaklinja :
680
Slovstveni zapiskl.
„Da je denes prisegel resnico jezik moj,
V to znamenje pečeni petelin mi zapoj!"
Petelin se ne zmeni, a peť je hlapec jel;
Zavpil je Turek: „dobro!" — odjahal v dir vesél.
Pesnik „Turkove prisege" je torej Anton Bezenšek, ne pa Fran Levstik. — Končno
še nekaj o tej pesmi. Sprejeta je tudi v Sket-Westerjevo Slovensko čitanko za četrti
razred srednjih šol (2. izd., str. 46). Tam je čitati v „Opombah" k tej pesmi
(str. 230), da je Konjišlía gora pri Konjicu ob Neretvi v Hercegovini. To je očitna
hiba, ki je nastala na kategorično zahtevo úradne recenzije, češ da to ne more
biti Konjiška gora pri Konjicah na Štajerskem! Po prijaznem posredovanju dveh
štajerskih rojakov sem tudi poizvedel, da živi na Frankolovem iŕi v okolici Konjiške
gore še sedaj spomin na dve „turški lipi". Tako imajo tudi pesmi svojo čudno
usodo, ki je v tem slučaju celo v posrednem stiku z bojnimi dogodki na Balkánu.
W.
Aškerčev „Zlatorog". Med Aškerčevimi epskimi pesnitvami zadnjih let je
„Zlatorog" brezdvomno njegovo najboljše delo, ki ga je pesnik sam visoko cenil.
Zanimiva je pesnikova sodba, ki jo je izrekel svojemu prijatelju Alfr. Jensenu
dne 6. januarja 1904, ko mu je poslal pesnitev: „... MoíKtíTb Obľib exo caiMoe
Jiyqme, 4to a nanflcajib no cuxb ľofl (Morda je to najboljše, kar sem napísal
došlej.)
Nemškega Baumbachovega „Zlatoroga" morebiti poznáš. A moj „Zlatorog"
je v resnici n a rod e n, ker sem se tesno držal národne pravljice, ki jo je bil
zapisal t K. Deschmann pod Triglavom, na meji italijanski ter jo objavil v
„Laibach. Zeitg." 1. 1868. Zato Ti prilagam v tem závitku z „Zlatorogom" vred
tudi feljeton „Sloven. Národa", kjer je izvirna pravljica o „Zlatorogu". Moj „Zlatorog'^
n i dráma, čeprav je pisan v dramatični obliki, nego je epska pravljica. Dramatično
formo sem izbral, ker mhIí xaK-L iiOHPaBHJioCb . . .
Iz slovenskega „Zlatoroga" razvidiš tudi podoben motiv, kakoršen je v
Lermontovljem „Demonu". Primeri tudi „Fausta" etc. ! In vendar je „Zlatorog"
naš slovenskí. Ht M euT* Baumbach ne noHiiMajľb Haiuero HaPO^Haro „J^a-
Topora" (Nemec B. n i razumel našega narodnega',Zlatoroga") . . .
Tvoj Stockholm imam v svojem popotnem programu, a enkrat pridem gotovo
tja gori k Vdm ..." — Tako Aškerc.
Sicer pa je treba pripomniti, da se v našem gorenjskem Zlatorogu ne pre-
taka mnogo pristno národne krvi. Prim. Glonarjevo študijo o postanku in zgodovini
pripovedke o Zlatorogu: „Monoceros" in „Diptamus" v mariborskem Časopisu za
zgodovino in narodopisje 1910 (str. 34 — 106).
■ ■ B
Q
— - — — Izvirne
krásne platníce
za
,,Ljubljanski Zvon"
- 7fl Iptnik XXXII.
se dobé v naslednjih finih barvah:
ognjeno- in črešnjevo-rdeče, ha-
vana-rjave, olivkaste, temno- in
svetlo-zelene, lisičje, sivé, azurne,
Platnice ss dobivajo tudi za vse prej izšle letnike.
Vnanji naročniki naročnino na pla-
tnice pošiljajo -lahko skupno z na-
:: ročnino na „Ljubljanski Zvon". ::
Cena platnicam je v Ljubljani po
.K 1-40, s pošto K 1-50.
Znesek naj se blagovoli posiati naprej
po poštnl nakaznici ali pa v znamkah. .
IVHN B©NHé
v Ljubijani.
i
^
Vabilo na naročbo.
„Ljubljanski Zvon" nastopa svoj triintridesetí letnik. Kar je
bil naš prvi mesečnik ves čas svojega obstoja, to ostane tudi v
bodoče : beletristična revija in glasnik našega kulturnega stremljenja.
Literárni kritiki hoče posvetiti vso pozornost; z novim letnikom
odpre stalno rubriko za krátka in stvarna poročila o naših revijah.
Vsi letošnji Zvonovi sotrudniki — bilo jih je nad štirideset —
ostanejo listu zvesti, njih krog se pomnoži s čilim naraščajem.
Uredništvo ima pripravljenih vec daljših in krajših povesti naših
najboljših pisateljev. Tako zremo z novimi načrti in nadami v
svetlejšo bodočnost ter pričakujemo od našega naprednega občinstva
vsestranske gmotne pomoci.
Naročnina ostane kakor do zdaj : za vse leto 9 K 20 v, za pol
in četrt leta sorazmerno.
V Ljubljani, dne 1. decembra 1912.
llreUDiitve iit opraviiištyo ..IjuiiljaDikega Zvona".
ID. pl. meinmaiir ( M. Bamberg
záložná knjlgarna v Ljubljani. ^ LJUBLJANI, apríla meseoa 1912.
3>.
Vl>.
v
cU/Acim^ iw\^v\}tvic tUm'iyi/ic 'jyT^TAf^oíCf tcdad i/n^oin^^
W t<mc^f oioi. Si ecvijcvici^u eitatdju^ kí je zooUiMcia^
z idcSivi^f tuoii i^^íoi ziuoíiti '^cícíiLf ki ^ wiyzMeoi'
^0iA/\A/^ ^ tc/i/yif ola izoíaj^ if SiMi^tcki m^atdjc^ ícoLmaAl
S e SiiíioteAc ^iatcíjcv- Uolomjc oUic jL zL izld
L zi}CzcA: /fl,<y\>aeaiA.f /fiala m^ L oUL (^kuUi^ if piatiA^
. , , ij tti^ y\/\}e/yyi oícíu eimMia ^/j^ada i^^ je
zo-^iaí pilatcíj ÍtiA/LviOiMt i/n^timV' i/z 'Vici4t^
kmctinc^O' zuAjCMÁa, udcM kviiiAL. pyH, e^itiea
joi/yyi^ h^KiJUvi zAÍcoi diaic mMMe vuk kvyittik.
ViM^Vi^tj x ui^^i/yyi /\j(MiA.i^ cítciáÁ/yi/n^ 'Vyx
i/yyi(Mn^^ hti/)Aie/]A^ íoeutic. J^u^yn^idť&A^i' dtoi.
n/udi^, ^hM>4(X 24/míiÁ<^ w\>ut jS^c^^ u
tfm4ikvi Jl f^m^i^vUA ^tija^, ^V Mcti^ ^
iyi t^ctUy oUÍ. V oihAAAti^ iMmvyi^ /U(a4Á>í40í
^l/yni Qhtim^i^i jc II T/M/Umi/i}- f^cjaice^f ^^Mtvn
vyi\Á jc viiaAíA<x tuoll ^MÍt^c&Ci/u^.
. . , S^tu oUÍ w ^Áic<i<K i^ítÁo WHdt i/Z i^adÁc4a
ii/iJUciAJ^, fjimCiAim S^iatdtm^ liA>ujc ituoU'^
^ ifCíc4'p^twy^vi4ci/n
1340 12
LUBOR NIEDERLE:
slovanskí SVET
VAŠE BLAGORODJE!
]se ocene velikega dela: „Slovanskí Svet"
so edine v tem, da ta knjiga ne sme manjka-
ti pri nobenem slovenskem naobražencu!
Kljub tému je slovenská inteligenca do zdaj
tak malo segla po znamenitem delu, da smo
prí^iljem tem potom opozorití jo na to knjígo, ki je
bila v vsem kulturnem svetu zelo láskavo sprejeta.
Delo je prevedeno na francoski, angleški, ruski, polski
jezik. Slovenskí prevod, ki ga je oskrbel dr. J. A. Glonar,
se je povzpel z dostavki dr. Lončarja in Janka Mačkov-
ška, (dr. Lončar : „Sociálna zgodovina Slovcnccv" ;
Janko Mačkovšek: „Štatistika Slovenccv"), čez prevod
dopublikacijesamosvoje, originálne vrednostíinpomena.
Kriý ga obs ga 306 straní, je opremljena z oríginalnim ovitkom
in s pregledno narodopisno karto slovanstva. Stane 4 K 50 vin.
in se naroča v „Blasnikovi tiskarni", Ljubljana, Breg 12 alí
po knigarnah. — Poslúžite se priloženih naročilnih kart !
1
MNENJA IN OCENE
,SLOVANSKEGA SVETA'
, . . son livrc en général si sagace, toujours scrupulcuscmcnl hon-
nétc et enseignc méticuleuscment sur la departition ethnique
(MARIUS^ARY LEBLOND, ĽOPINION 24. 11. 10)
. . . Knjíga podaja mnogo vec, kakor obeta njen naslov, Iz knjige
spoznamo terítorij, na katerem žive slovanski narodí in se seznaní-
mo z zadnjimi resultati štatistike o posameznih siovanskih narod-
nostih, spoznamo pa tudi razvo' teh národov in njih današnje stanje.
— Dr. Lončarjev spis: „Sociálna zgodovina" je najobširnejši zgo-
dovinski del, kar jih je v tej knjigi in tudi najtemeljitejši. Razprava
zaslu i vso pozomos . Knjigo toplo priporočamo, ker je izbo-
ren prípomoček za spoznavanje sloyanskih národov.
(SLOV. NÁROD, 3. JANUARJA 1912.)
. . . Knjiga, kakoršne so že dolgo pogrešali vsi slovanski narodi
n ki je bila posebno Slovencem tako potrebná, kakor voda potni-
ku v puščavi. Ccno knjige povzdiguje dejstvo, da ni slepo prestav-
Ijena, ampak obogatena za nas in za druge. Spis Dr. Lončarja je
tako temeljit in resen, kakor so le Lončarjeva dela, poučen za se-
danje in bodoče národe. Enako potreben je bil tudi podatek zna-
nega manjšinskega delavca L Mačkovška: „Štatistika Slovcncev".
Knjiga, ki je naravnost epohalna, ne sme manjkati pri nobe-
nem izobražencu, v nobeni soli, posebno pedagogi Ijudskih
insredníih šol ío morajo imeti in pridno uporabljati.
(JUTRO, 7. DEC. 1911.)
... Po čemer se ta spis (dr. Lončarjev) še posebej odlikuje, je
preglednost gradiva,. umljiva, mimo tekoča beseda, priprosto in
premišljeno razlaganje; brez težkega balasta in nepríjetnega zaleta-
vanja. Za vsakega po kulturi in izobrazbi stremcčega človeka so
postali spisi dr. Lončarja neobhodna potreba. Však slovenskí izo-
braženec jih mora poznati, prečitati in preštudirati jih mora,
ako hoče poznati naše politično in socialno življenje.
„Omladina" nas je zopet iznenadila z lepim delom. Ne da se
namreč zanikati, da je nedostajalo v zadnjem desctlctju pri nas za-
nimanja in znanja o sosednjem slovanskcm svetu. Knjiga „Slovan-
skí Svet" je to odpravila. Poleg tega je pridejan knjigi šc náčrt
sociálne zgodovine Slovcncev, takorckoč vademecum slovenské
zgodovinc, ki pri nas rcs ni drugega, ncgo sociálna. Knjigo
popolnuje štatistika Slovencev, — Razpravc dr. Niedcrlcja ne morc-
mo omenjati drugače, ncgo da občudujemo njegovo znanstveno
energijo, s katero je rešil nalogo, da podá krátko zgodovinsko, zc-
mljepisno in statistično sliko o vseh Slovanih. „Omladina" je imela
srcčno roko, da je izbrala za svojo knjižnico ta spis. Treba je bilo
izpolniti nedostatek ; kajti neovržno je, da nam manjka slika s Slo-
vani, kar sc tiče preteklosti in sedajnosti; zato je slovanská miscl
pri nas slabotna in v praksi ne vemo, kam meríti korake. V ti smeri
bo ta knjiga dobro opravila svojo misijo ... S to znanstveno pu-
blikacijo „Omladine" smo jako zadovoljni,
(„NAŠIZAPISKľ, 8—10, VIII, 1911. in 4^5, IX, 1912.)
Dobili smo prevod znamcnitega dela, o katcrem smo že v Lj.
Zvonu pisali. Nová sta dodatka dr. Lončarja in I. Mačkovšeka.
Tako izpopolnjena knjiga naj ne manjka pri nobenem zaved-
nem slovenskem izobražencu.
(LJ, ZVON, 1 ŠT. XXXII. 1912.)
. . . Knjiga bi morala bití v rokah slednjega slovenskega
inteligenta.
(VEDA, 1. ŠT. II. 1912.)
2NANSTVENA KN JIŽNIC A
OMLADINE
IZKAZUJE DO SED AJ SLEDEČA DELA:
L knjiga: Prof. Drtina: MISELNI
RAZVO J EVROPSKEGA
ČLOVEŠTVA ... .K 250
II. knjiga: Dr. M. Rostohar: ÚVOD
V ZNANSTVENO MI-
ŠLJENJE K 5-20
IILkniiga: L. Niederle: SLOVAN-
SKÍ SVET K 4-50
Polegtcga: Dr.K. Ozvald: VOLJA IN
DEJANJE K —'70
NAROČILA SPREJEMA TISKARNA
BLASNIK, LJUBLJANA,BREG12. ,OMLA-
DINA', GLASILO NARODNO-^ADIKAL-
NEGA DIJAŠTVA PA IMA UREDNIŠTVO
IN UPRAVO. NA KR.VINOGRADIH 1248.
/\/\t\n/\/\/\7\i\/\/\/\/\./\/\/\/\/\/\/\/\/\i\/\/\n.t\r\/\/\r\f\r\/\r\/\/w\/\/\/\/\/\/\/\/\nnf\f\'\r\.r\r^r\/\rwv\f\r\f\j\f\i\r\i\i\rw\i\r\j^
Kraj: Ime:
Razločna pisavaí
U
Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg
založna knjigarna
V Ljubijani.
Uredništvo je prejelo tneseca decembra 1911 sledeče
književne novosti:
Cankar Ivan, Lepa Vida. V Ljubljani 1912. Založil L. Schwentner.
8«. 106 str. Cena broš. knjigi 2 K, vez. 3 K.
Émile Zola, Polom. Roman iz vojske 1870/71. Preložil Vladimír
Levstik. V Ljubljani 1911. 8«. IX + 549 str. Broš. 5 K 60 v,
vezan 6 K 80 v, po posti 30 v več.
A. Aškerc, Poslednji Celjan. Epska pesnitev. V Ljubljani, 1912.
Natisnila in založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 8^
170 str. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 v.
Silvin Sardenko, Mati svetega veselja. Skrivnost vstajenja v petih
dramatskih slikah. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška buk-
varna. 8^. 64 str. Cena broš. 1 K 10 v, vez. 2 K.
Edgar Montrel, Veliká vas. Roman. Poslovenil F. K. Tiskala in za-
ložila „Goriška tiskarna" A. Gabršček. V Gorici 1911. V. 8^
384 str. Cena broš. 2 K 40 v, vez. 3 K 40 v, po posti 20 v
več. („Svetovna knjižnica", XI. knjiga.)
Zeyer Július, Darija. — A. P. Šelljev-Mihajlov, Vest. Roman iz serije
„Rodbina Muratovih". V;Gorici 1911. Tiskala in založila „Go-
riška tiskarna"* A. Gabršček. S\ 380 str. Cena broš. 2 K 80 v,
vez. 3 K 80 v, po posti 20 v več. („Salonska knjižnica", XIII.)
Janko Osojnik, Ribičev Jurka. Črtice iz štajerskega obrtniškega
življenja. Maribor, 1911. Založil „Mariborski Sokol". V. 8^
88 str. Cena 1 K.
Dr. Karel Štrekelj, O nekaterih pobijanih pravilih slovenské pisave.
Posebni natisek iz „Ljubljanskega Zvona", letnik XXXI. V
Ljubljani 1911. Založil pisatelj. Leks. 8«. 42 -f (II) str.
Dr. Janko Lokar, Belokranjska hiša. Posebni odtis iz Carniole 1912,
zv. I. Leks. 8^ 37 str. + 5 tab.
Lubor Niederle. Slovanskí svet. Zemljepisna in statistična slika da-
nešnjega slovanstva . . . Poslovenil in uredil Dr. J. A. Glonar.
S karto. V Ljubljani 1911. Založila in izdala „Omladina". Leks.
8^. 308 strán. Cena broš. 4 K 50 v. (Znanstvena knjižnica
,,Omladine", III. knjiga.)
Rev. J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci. Natisnila tiskarna Družbe
SV. Mohorja v Celovcu. V samozaložbi (Beljak, Koroško). Spis
bo obsegal 12 zvezkov, posamezni stanejo 1 K, ves spis 10 K.
Magdaléne Pleiweisove Slovenska kuharica. Sesti natis izpopolnila
S. M. Felicita Kalinšek, šolska sestra in učiteljica na „Gospo-
dinjski soli". Z mnogimi slikami v besedilu in 18. tablami.
V Ljubljani, 1912. Založila Katoliška bukvarna. V. 8^ 598 str.
Cena vez. knjigi 6 K.
Ilustrovaní narodni koledar 1912. Leto XXIII. Uredil dr. A. Dolár,
c. kr. profesor. Lastnina, zaloga in tisk Zvezne tiskarne v Celju.
8^ 138 str. + Oglasi. Cena vez. 1 K 70 v.
Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za prestopno leto
1912. Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani 1911. 8«. 178 str.
Cena 1 K 20 v.
Slovenskí sokolski koledar za leto 1912. Uredil ,dr. Gv. Sajovic.
V Kranju 1911. Izdal in založil vaditeljski zbor Sokola v Kranju.
M. 8. 166 str. Cena 1 K.
Novi akordi. L. X, št. 5 (Franu Gerbiču).
Carniola. Let. III., zv. 1.
Palček. List za razvedrilo. Izhaja však četrtek. Izdaja, tiská in zalaga
Dragotin Hribar v Ljubljani. L. L, št. 1, 2. Cena sešitku 20 v.
Rocznik slawistyczny. Tom IV. Kraków 1911. Cena 8 K.
Publikacije Matice Hrvatske v Zagrebu za leto 1911:
1. Antun Kovačic, U registraturi. Roman u dva dijela.
2. Dinko Šimunovič. Tudjinac. Roman.
3. Pavle Krstinic, Bratski inat. Historijska dráma u 5 činova.
4. Bogdan Popovič, Antologija srpske novije lirike.
5. Henryk Sienkiewicz, Bez dogme. Roman. Preveo Isa Veli-
kanovič.
6. Stjepan Radič, Češki národ na početku XX. stolječa.
7. Fra. Lovro Mihačevid, Po Albaniji. Dojmovi s puta.
Srpskohrvatski Almanah za godinu 1911. Uredio Milan Curčin.
Beograd-Zagreb. Na prodaji u Knjižari S. B. Cvijanoviča, Beo-
grad. 4«. 167 str. Cena 3-50 din., vez. 5 din.
Ivan Mažuranič, Smrt Smail-age Čengiča. Spremio i protumačio
Dragutin Prohaska. Beograd 1911. Na prodaji u Knižari S. B.
Cvijanoviča, Beograd. 8^ 98 str. Cena 1 din. (V cirilici.)
Miloš Miloševič, Opšta kultúrna pedagogika kao náuka, koja činjenice
vaspitanja ispituje na kulturnim pojavama u razvitku indivi-
dualnog i kolektivnog dúha. U Beogradu, 1911. Na prodaji u
Knjižari S. B. Cvijanoviča, Beograd. Leks. 8«. XLVIII. + 615 str.
Cena 6 dinára. (V cirilici.)
Uredništvo je prejelo meseca januarja sledeče publikacije;
Publikacije „Matice Slovenské" za leto 1911:
1. Zábavná knjižnica, XXVIII. zvezek: Fr. Ks. Meško, Črna
smrt. M. Pugelj, Gregor.
2. Knezova knjižnica, XVIII. zvezek: Dr. ly. Lah, Brambovci.
Drugi del.
3. Hrvatska knjižnica, V. zvezek: Dinko Šimunovic, Tudjinac.
Pripovijest.
4. Dr. Janez Mencinger, Izbrani spisi. I. zvezek. Uredil dr. Jos.
Tominšek.
5. Slovanskí spomini in jubileji. I. zvezek. Uredil dr. Fr. IlešiČ.
6. Slovenské národne pesmi. Uredil dr. K. Štrekelj. XIV. snopič.
7. Zbornik, XIII. zvezek. Uredil dr. Fr. Ilešič.
Engelbert Gangl, Beli rojaki. I. Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1911.
8«. 224 str. Cena broš. 2 K 50 v, vez. 3 K, poštnina 26 v.
Dr. Ljudevit Pivko, Telovadne igre. Prvi del. Z 12 načrti. Maribor
1911. Založil „Mariborski Sokol". V. 8^ 54 str. Cena 70 v.
Planinski koledar. Leto 1912. Izdal in uredil Fr. Kocbek, nadučitelj
v Gornjem grádu. III. letnik. V Celju, 1911. M. 8\ 120 str.
Cena?
M. Murko, Náuka o jeziku i književnosti Hrvata i Srba. (Ponatisek
iz „Srpskega književnega glasnika" 1911, br. 262.) V. 8^16 str.
Národne pripovijetke. Knjiga prvá. Ilustrirao Ljuba Babie. Izvanredno
izdanje Matice Hrvatske. Zagreb 1911. 4^ 65 str. Za člane
Matice Hrvatske 3 K.
Strossmayer. Koledar za god. 1912. Izdaje i ureduje Matica Hrvatska.
Godina peta. Zagreb. 4^. 128 + CCLXXX str. Cena 2 K.
Slavjanski kalendára za visokosnata godina 1912. Izdava Slavjanskoto
blagotvoritelno družestvo vh Biolgarija. Sofija. 8^ 168 + 80 str.
Slovanstvo. Obraz jeho minulosti a prítomnosti. S mapou slovanstva.
V Praze. Nákladem Jana Laichtera na Král. Vinohradech. 1912.
V. 81 XV + 777 str. Cena broš. knjigi 12 K 50 v.
t
mi
mi
Prometa koncern leta 1911 614'5 milijonov.
■\
V LlDUjÉ, v laffi ii. Prefiova ulita llev. ].
Nafvečia slovenská hranilntca.
Sprejema vloge však delavnik.
Sprejema tudi vložne knjižice drugih denarnih závodov.
Obrestuje po
1f O
4
4 10
bnez odbitka.
Za vloge jamčí rezervní základ tiranilnice in mestna občina Ijubljanska z
vsem svojim premoženjem in z vso davčno močjo.
Poslovanje nadzoruje c. kr. deželna vláda.
Izklju6ena je vsaka špekulacija in izguba vlo-
ženega denarja.
Posoja na zemljišča in poslopja proti 5Vo obrestim in najmanj
V27o amortizacije.
Za varčevanje ima vpeljane
\
domaóe hranilnike.
Posoja tudi na meniče in vrednostne papirje.
IIŠIE
^
LJUBliJAílSKI
H ZVON
IWESEČÍíIK Zfl KííJlŽEVííOST m PROSVETO
LETWXXXIl. IVIflHEC 1912 ŠTEV. 3,
Vsebina marčevega zvezka:
1. Anton Debeljak: Spev prírode 113
2. Rado Murnik: Hči grófa Blagaja. Roman. (Dalje.) 114
3. Ivan Cankar: Monna Lisa. (Konec prihodnjič.) ......... 123
4. A. Debeljak: Paseizem in futurizem 129
5. Fran Albrecht: Misterij mladosti. (Konec.) 134
6. Radivoj Peterlin: Kje ste, ve radostne pesmi? 142
7. Jos. Premk: Krona v višavi. {ľ>s\]t prihodnjič.) 143
8. Radivoj Peterlin: Jesenska 153
9. Marija Kmet: Hrepenenja 154
10. Radivoj Peterlin: Salomeja 155
11. Ivan Koštiál: Slovenské foíklorske drobtine. 1 156
12. Knjíževna poročila.
Pastúškin: A. Aškerc, Poslednji Celj'an. — Dr. J. Š.: Časopis za
zgodovino in narodopisje. 1— : Carniola. — J. Premk: M.Arci-
bašev, Slike iz revolucije. 1 — : Ante Beg, Slovensko šolstvo na
Koroškem v preteklem stoletju. — Dr. Vinko Župan: Slovanstvo.
Obraz jeho minulosti a prítomnosti 161
13. Ražni zapiski.
f D r. Ljudevit Mihajlovič Jenko. — I. Poboljšar : Vodník in Prešeren
— člana Kazine 167
Genienim našim naročnikenii kl še niso poravnall
vsa} prvé letošnfe naročninei vljudno sporočamoi da
se jlm aprilska štev. ustavly ako ne pošllejo naročnine
vsa| do 20. marca 1912.
Úprava „Ljubljanskega Zvona".
„Ljubljanski Zvon"
izhaja v zvezkih po enkrat na mešec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K 60 h,
četrt leta 2 K 30 h, za vse neavstrijske dežele po 11 K 20 h na leto.
: Posamezni zvezki se dobivajo po 80 h. :
Izdajatelj : Valentín Kopitar. Urednik : dr. Janko Šlebinger.
Upravništvo v „Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5.
Lastnina in tisk „Národne tiskarne" v Ljubljani.
Uredništvo je prejelo meseca februarja sledeče publikacije:
Novi akordi. L. Schwentner, Ljubljana. L. X, št. 6.
M. Arcibašev, Slike iz revolucije. Poslovenil Anton Melik. Založil
Štefan Klavs. Ljubljana, 1912. 8^ 167 str. Cena broš. knjigi
1 K 60 v.
Jakoba Aléšoveca izbrani spisi. Drugi, popravljeni natis. Priredil Jozef
Vole. 6. zvezek: Ne v Ameriko! Založila Katoliška bukvarna.
V Ljubljani 1912. 8«. 240 str. 1 K 50 v, vez. 2 K 40 v.
Zbirka Ijudskih iger, 18. in 19. snopič. Založila Katoliška bukvarna.
Ljubljana 1912. M. 8^ 272 str. Cena 1 K 60 v.
Dr. Leop. Lenard, Krvav list iz zgodovine ruskega sistema. Prega-
njanje katoličanov na Ruskem. Založilo „Društvo prijateljev
poljskega národa" v Ljubljani (1912). 81 68 str.
Ante Beg, Slovensko šolstvo na Koroškem v preteklem stoletju.
Ponatisk iz „Popotnika". V Ljubljani 1912. Založil pisatelj.
V. 8^. 31 str. Cena s poštnino vred 50 v.
Izvestja društva v pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega barja za
leto 1911. Sestavil ing. chem. J. Turk, društveni tajnik in rav-
natelj kmetijsko-kemijskega preskušališča za Kranjsko. S 60
podobami. Založilo društvo. Ljubljana 1911. V. 8^. 102 str.
Zvezda. Urednik Branislav Gj. Nušič, vlastník Pavle Marinkovic.
Beograd 1912, sveska 1.
GodišnikTD na Sofijskija universitetb. I. Istoriko-filologičeski fakultetií.
Sofija 1911. Leks. 8^
J. Máchal, Obzor literatúr slovanských. (Zvláštni otisk z díla „Slo-
vanstvo. Obraz minulosti a prítomnosti slovanské".) V Praze
1911. Nákladem vlastním. V. 8^ 98 str.
Pami^tnik literacki. Zeszyt jubileuszowy Krasiňskiemu pošwi^cony.
(Rocznik XI, zeszyt 1.)
Dr. J. Voljfií, „Panslavistskoe bratstvo" Kollara, Palackago i Šafárika.
Varšava 1912. (Ottisk izi. „Russk. Filol. Véstnika", 1912 g.)
V. 8«. 13 str.
mmi
I
Národná kDjigarna
u LluMlnnl, Pnlmm ullco št. 1
se priporoča sláv. občinstvu za , dobavo kniig vseh
strok in vseli jezikov ter za naroéevania vsako-
\frstiiih nepolitiônih časopisoír.
Z „Narodno knjigarno" združená
trgovina s papirjem, pisalnimi in
risalnimi potrebščinami
je preskrbljena z najizbornejšim blagom in priporoča
vsakovrsten papir : kancelijski, konceptní, pismeni,
ministrski, dokumentni, ovitni, barvani in za pisanje
na stroj; ima svojo bogato zalogo
krasnih kaset pisemskega papirja,
veliko izbiro vsakovrstnih svinčnikov, peres, pe-
resnikov, radirk, čopičev, črnil, barv, kred itd.
ter vse risarske in slikarske potrebščine zlasti za
realce in gojence obrtne šole.
Nadalje je v zalogi bogata izbira
trgovskih knjig
vseh vrst v različni vezbi, istotako notezov, beležniCi
kupnih knjižic in sploh vseh potrebščin te stroke.
Uredništvo je prejelo sledeče književne novosti:
Fr. Milčinski, Muhoborci. Založil L. Schwentner v Ljubljani 1912.
S*^. 195 str. Cena broš. 2 K 50 v, vez. 3 K 50 v.
Anton Novačan. Naša vas. I. del. (Bibliotéka pisateljev sedanje dobe.
I. zvezek.) Izdala in založila Ig. Kleinmayr & F. Bamberg. V
Ljubljani, 1912. 8«. 207 str. Broš. 3 K.
Josip Puntar, „Zlate črke" na posodi Gazel ali problém apolinične
lepote v Prešernovi umetnosti. Slovstvena študija v svitu ro-
mantike in antike. Prvi del. (S prilogami v II. delu.) Založil
pisatelj. Tiskala Katoliška tiskarna. V Ljubljani, 1912. Leks. 8^
XVII + 148 str. Cena 6 K.
F. S. Finžgar, Naša kri. Igrokaz v štirih dejanjih. V Ljubljani 1912.
Založila Katoliška bukvarna. 8«. 84. str. Broš. 1 K 40 v.
Miklova Žala. Ljudska igra iz turških časov v osmih slikah. Po
dr. Sketovi povesti spisal Anton Cerar-Danilo. („Ljudski oder".
III. zvezek). V Ljubljani 1912. 8^ 96 + (IV) str. Cena 1 K.
Spisi Mišjákovega Julčka. III. zvezek. S 16 slikami. V Ljubljani 1911.
Last in založba, .„Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta".
8^ 111 str. Cena vez. 1 K 50 v, s poštnino 16 v več.
Jan Legova mladinska knjižnica. III. zvezek: Kraljevstvo čebel. Spisal
Jozef Ribičič. V Ljubljani 1912. Last in založba „Zaveze avstr.
jugoslov. učit. društev. 8*^. 72 str. 80 v, s poštnino 16 v. več.
Engelbert Gangl, Zbrani spisi za mladino. Drugi zvezek: Pripovedne
pesmi. V Ljubljani 1912. Last in založba „Društva za zgradbo
Učiteljskega konvikta." 8^ 59 str. Cena vez. 1 K 50 v, s pošto
16 v več.
Sherlock Holmes, Detektivske povesti. Prvi del: Doživljaji. Spisal
Sir Arthur Conan Doyle. Iz angleščine prevel J. M. V Ljubljani
1912, Natisnila in založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
8^ (Popolno v približno 38 snopičih ; cena snopiču 40 v.)
Snopič 1—3.
Rev. J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci. V Celovcu 1912. 2. zvez.
Letno poročilo društva slovenskih učiteljic za leto 1911. Ljubljana
1912. Samozaložba. 8«. 23 str.
Veda. Dvomesečnik za znanost in kulturo. Leto II. št. 2.
Carniola. Nová vrsta. Letnik III, zvezek 2.
Naslovna knjiga in zaznamek trgovin in obrtov za stolno mesto
Ljubljano. Po uradnih virih sestavil c. kr. okrajni glavar v. p.
Štefan Lapajne. Ljubljana 1912. Natisnila in založila Ig. pi.
Kleinmayr & Fed. Bamberg. Leks. 8^ 184 str. (Slovensko in
nemško besedilo.)
Dr. Niko Županič, Žumberčani in Marindoli. Prilog antropologiji i
etnografiji Srba u Kranjskoj. Separátni otisak iz „Prosvetnog
Glasnika 1912 g.« Sa 14 tabli. U Beogradu 1912. V. 8". 50 str.
Vukova prepiska. Državno izdanje. Beograd 1907 — 1910. Knjiga I — V.
Dr. Wiktor Hahn, Rok Slowackiego. We Lwowie 1911.
Kazimierz Nitsch, Polska fonetyka mi^dzywyrazowa. Studjum z geo-
grafji j^zykowej. W Krakowie 1912.
Róbert S. Arnold, Das moderne Dráma. Zweite verbesserte, teilweise
neu bearbeitete Auflage. Strafiburg. Verlag von Karí J. Trubner
1912. 8«. XV + 888 str. Cena broš. 6 M, vez. 7 M.
■♦-♦-•-
Uredništvo je prejelo sledeče književne novosti.
Janeza Trdine zbrani spisi. X. knjiga: Izprehod v Belo Krajine. V
Ljubljani 1912. Založil L. Schwentner. 8°. 462 str. Cena broš.
5 K, vez. 6 K 20 v.
Henrik Sienkiewicz, Skozi pustinje in puščavo. Roman iz Mahdijevih
časov. Prevedel dr. Leopold Lenard. V Ljubljani 1912. Založila
Katoiiška bukvarna. 8^ 498 str. Cena broš. 2 K 80 v.
Publikacije Mohorjeve družbe za leto 1912:
1. Zgodbe SV. pisma. Spisal dr. Janez Ev, Krek. 18. snopič.
4«. Str. 1041-1170 -f (XI). (Konec.)
2. Koledar za leto 1913.
3. Slovenské balade in romance. (Uredila dr. Jakob Sket in
Jos. Wester). 8^ 208 str.
4. Podobe iz misijoiiskih dežel, 11. zvezek. V. 8^ 112 str.
5. Slovenské večernice, 66. zvezek. 8^. 160 str.
6. Dr. Jož. Grudeii, Zgodovina slovenskega národa, II. snopič.
7. Ražne povesti. 8^. 192 str.
8. Evangeljska zakladnica. Raziaga nedeljskih sv.evangelij (!)kot
berilo ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Sestavil msgr.
Valentín Podgorc. M. 8^ 352. str.
Sadje v gospodinjstvu. Krátko navodilo o ravnanju s sadjem in o
domáci sadni uporabi z dostavkom o konserviranju zelenjadi.
Za slovenské gospodinje in dekleta priredil M. Humek, deželni
sadjarski učitelj. Pojasnjeno z devetimi barvanimi prilogarai
in 48 slikami. Založilo in izdalo Sadjarsko društvo za kamniški
politični okraj na Holmcu. Tiskala Katoiiška tiskarna v Ljubljani
1912. V. 8^ 68 str. Cena broš. 1 K 20 v.
Pridelovanje in razpečavanje namiznega grozdja ter vzgoja trt na
špalirju. Spisal Boliuslav Skalický, c. kr. vinárski nadzornik
za Kranjsko. 41 podôb. Ljubljana, 1912. Izdala in založila
c. kr. kmetijska družba kranjska. 8^ 63. stráni. Cena 50 v (s
poštnino vred).
Slovenskí kmečki koledar 1913. Izdal in založil Vekoslav Spindler.
urednik v Celju, 1912. 8°. 174 str. + inserati. Cena 1 K, po
posti 20 v več.
Josip Milakovič, Jedan naš prijatelj (Adolf Černý). U Sarajevu. Ze-
maljska štamparija, 1912. 8^ 30 str.
Dr. Jovan Skerlič, Istorija nove srpske književnosti. S. B. Cvijanovič,
Beograd 1912. 8^ 288 str. Cena broš. 3*50 din. (V cirilici).
Gorski vijenac vladike crnogorskoga Petra Petrovida Njegoša. Šesto
izdanje s komentárom Milana Rešetara. U Biogradu 1912.
Izdanje Knjižarnice S. B. Cvijanoviča. 8^ LXX + 174 stráni.*
Cena broš. 2*50 din, (V cirilici).
• I
Národná knjigarna
u LluNlanl, Prešernovd ulica it. 7
se priporoča sláv. občinstvu za dobavo knjig vseh
strok in vseh fezikov ter za naročevanfe vssko*
vrstnlh nepolitičnih časopisov.
Z „Narodno knjigarno" združená
trgovina s papirjem, pisaínimi in
risalnimi potrebščinami
je preskrbljena z najizbornejšim blagom in priporoča
vsakovrsten papir : kancelijski, konceptni, pismeni,
ministrski, dokumentni, ovitni, barvani in za pisanje
na stroj; ima svojo bogato zalogo
krasníh kaset pisemskega papirja,
veliko izbiro vsakovrstnih svinčnikov, peres, pe-
resnikov, radirk, čopičev, črnil, barv, kred itd.
ter vse risarske in slikarske potrebščine zlasti za
realce in gojence obrtne šole.
Nadaije je v zalogi bogata izbira
trgovskih knjig
vseh vrst v različni vezbi, istotako notezov, beležnic,
kupnih knjižic in sploh vseh potrebščin te stroke.
311
Uredništvo je prejelo sledeče književne novostí:
F. S. Finžgarjevi zbrani spisi. L zvezek. Pod svobodnim solncem.
1. knjiga. V Ljubljani, 1912. Založila Katoliška bukvarna. 8®.
284 stráni. Cena broš. 3 K, vez. 4 K. (Leposlovna knjižnica,
10. zvezek.)
Milan Pugelj, Ura z angeli in druge prigodbe. V Ljubljani 1912.
Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 8°. 192 str. Cena? (Bibliotéka
pisateljev sedanje dobe, II. zvezek.)
Edward Lytton-Bulwer, Rienzi, zadnji tribunov. Zgodovinski román,
I— II. Národná založba v Ljubljani. 8^ 366 + 352 str.
Fr. Remec, Kralj Matjaž. Zgodovinska povest. V Ljubljani. „Národná
tiskarna", 8^ 294 stráni. Cena broš. 2 K. vez. 3 K, s pošto
20 v vec.
Fr. Remec, Opátov praporščak. Zgodovinska povest. Ljubljana. „Ná-
rodná tiskarna" (1912). 8^ 262 str. Cena broš. 1 K 80 v, vez.
2 K 70 v, s pošto 20 v več.
Petra Bohinjca Izbrani spisi. I. zvezek: Drobnice. Založilo, natisnilo
in izdalo „Tiskovno društvo v Kranju". 1912. 8^. 99 str. Cena
broš. 1 K.
Slovenské národne pesmi s Koroškega nabral in čveteroglasno po-
stavil za moški zbor Oskar Dev. V Ljubljani 1912. Založil
L. Schwentner. 8^. 38 str. Cena K 2-—
Slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček. Sestavila dr. Jakob
Sket in Štefan Podboj. Celovec 1912. Tisk in založba tiskarne
Družbe sv. Mohorja. M. 8^. 416 str. Cena vez. 2 K 40 v.
Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto 1913.
Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani 1912. 8^. 190 str. + in-
serati. Cena broš. 1 K 20.
Janez Ev. Štuhec, Slovenska národná mladina. Založil in izdal pi-
satelj. Murščak-Kapela (na Štajerskem), 1912. 8^. 452 str. Cena
broš. 3 K 40 v.
Langner — P. P., Načela Karia Havlíčka Borovskega. Maribor 1912.
8°. 48 str. Cena 80 v, (Knjižnica „Mariborskega Sokola" 6. zv.)
Carniola. Letnik III. zvezek 4.
Vojska na Balkánu. Priredila c. kr. profesorja Anton Sušnik in
dr. Vinko Šarabon. Založila Katoliška bukvarna v Ljubljani.
Izhaja tedensko. Cena sešitku 40 v. (1. sešitek.)
Dr. J. Cvijič, Balkánski rat i Srbija, Beograd 1912, 8^ 26 str.
Pregled. Sarajevo, 1912. Sveska XVII— XIX.
Rocznik slawistyczny. T. V. Kraków 1912. V. 8^ 324 str. Cena 8 K.
r
SIšlE
EIQIE
Prometa koncern leta 1911 614'5 milijonov,
• B • !• 1 ■•
V LHIiÉ J tti iijfefeniova Dika šlev. i
Naivečfa slovenská hranllnlca.
Sprejema vloge však delavnik.
Sprejema tudi vložne knjižice drugih denarnih závodov.
« Obrestuje po
AVi
brez odbiika.
Za vloge jamči rezervní základ hranilnice in mestna Wina Ijubljanska z
vsem svojim premoženjem in z vso davčno močjo.
Poslovanje nadzoruje c. kr. deželna vláda.
Izkijučena je vsaka špekulacija in izguba vlo-
zenega denarja.
Posoja na zemljišča in poslopja proti 5Vo obrestim in najmanj
V27o amortizacije.
Za varčevanje ima vpeljane
\,
domače hranilnike.
Posoja tudi na meniče in vrednostne papirje.
m.
ZJ
AP
58
L5
leto 32
L jubl jánski zvon
PLEASE DO NOT REMOVE
GARDS OR SLIPS FROM THIS POCKET
UNIVERSITY OF TORONTO LIBRARY
Live Music Archive
Librivox Free Audio
Metropolitan Museum
Cleveland Museum of Art
Internet Arcade
Console Living Room
Books to Borrow
Open Library
TV News
Understanding 9/11